Londonski IEA empirično in analitično razbil levičarski mit o uspešnem skandinavskem socializmu

Značke

davki, IEA, javna poraba, neenakost, Nima Sanandaj, Philip Booth, Skandinavija, socializem, Velika Britanija, Švedska

Med konservativno-liberalnimi blogerji se je hitro razširila novica, da je IEA (Inštitut za ekonomske zadeve s sedežem v Londonu; https://en.wikipedia.org/wiki/Institute_of_Economic_Affairs) izdal še eno zanimivo knjigo. Tokrat o levičarskih mitih o uspešnem skandinavskem socialističnem modelu gospodarstva. Napisal jo je kurdsko-švedski inženir Nima Sanandaji, naslov pa je Scandinavian Unexceptionalism: Culture, Markets and the Failure of Third-Way Socialism. Knjiga je brezplačno dostopna na spletu (http://www.iea.org.uk/sites/default/files/publications/files/Sanandajinima-interactive.pdf), zato samo nekateri poudarki, o katerih smo sicer že pisali (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/11/02/mit-o-uspehih-skandinavskih-socialistov-le-mit-2/).

Sanandaji v knjigi razbija mit, da so skandinavske države uspešne zaradi visokih davkov in izdatkov za socialo. Mit razširja politična levica, resnica pa je ravno nasprotna: Skandinavci so (za zdaj še) bogati kljub visoki javni porabi. Zahvaliti pa se morajo prostemu trgu in stoletni tradiciji delovne etike, ki je poganjalo njihova gospodarstva nekje do leta 1960, od takrat naprej pa je obdobje socialističnega zapravljanja, ki mu je sledila eksplozija davkov. Rezultat tega je biol:

• Švedska je med leti 1975 in 1990 zdrsnila od četrte najbogatejše države na svetu na 13. mesto;

• delovni čas na Danskem se je med leti 1950 in 1990 skrajšal za tretjino;

• med leti 1950 in 1990 Švedska zaradi davčnih obremenitev v zasebnem sektorju ni ustvarila niti enega neto delovnega mesta, kljub temu, da se je število prebivalcev povečalo za dva milijona;

• leta 2008 je bilo na Švedskem več neenakosti kot v Veliki Britaniji, ZDA in Kanadi, se pravi v zibelkah »neoliberalizma«;

• Švedska je bila med leti 1870 in 1936 med najhitreje rastočimi gospodarstvi na svetu.

Ključne ugotovitve analize Nima Sanandajija po posameznih področjih so naslednje.

Poslovnost in ustvarjanje novih delovnih mest

Gospodarsko rast v nordijski regiji so zavirali visoki davki in visoka javna poraba. Kljub povečanju prebivalstva na Švedskem za dva milijona med leti 1950 in 2000, skoraj ni bilo na novoustanovljenih podjetij, prav tako se ni povečalo neto število delovnih mest.

Obdavčitev

Do leta 1960 so bile stopnje obdavčitve na Švedskem podobne kot v drugih razvitih državah, v zadnje pol stoletja pa se je obdavčitev v tej skandinavski državi izjemno povečala.

Med letoma 1965 in 2013 so se na Finskem neposredni davki povečali z 30 na 44 odstotkov, posredni davki pa z 8 na 20 odstotkov. Podoben trend je mogoče videti tudi na Danskem in Norveškem.

Izdatki za socialo

Radodarna država je negativno vplivala na tradicionalno delovno etiko Skandinavcev, ki so vedno bolj postajali odvisni od socialne pomoči. Od leta 1990 je nadomestilo za brezposelnost prejemala približno petina delovno aktivnih Švedov, povečalo se je število bolniških odsotnosti, številni so se upokojili prej, kot je bilo to potrebno.

Na Norveškem je podobno. Kljub temu, da so Norvežani med najbolj zdravimi ljudmi na svetu, država za invalidnine in bolniške na leto porabi okoli 5 odstotkov BDP (v Veliki Britaniji denimo 2,4 odstotka).

Izdatki za zdravstvo

Skandinavski socialisti trdijo, da je vse daljša življenjska doba v Skandinaviji posledica povečanih javnih izdatkov za zdravstvo. Pred eksplozijo javne porabe leta 1960 so štiri od prvih petih mest do dolžini življenja ljudi na lestvici OECD zasedale skandinavske države. V zadnjih 40 letih so dramatično zaostale.

Neenakost

Skandinavija je dolgo uživala sloves regije, kjer neenakosti skorajda ne poznajo. Ampak to je bilo preden se je razbohotil javni sektor, preden so se povečali davki. Skandinavske države so torej dokaz, da čim večja je javna poraba, večja je družbena neenakost. Leta 2008 je bilo na Švedskem več neenakosti kot v Veliki Britaniji, ZDA in Kanadi, se pravi v zibelkah »neoliberalizma«.

Družbene norme

Po raziskavi med leti 1981 in 1984 se je 82 odstotkov švedskih državljanov strinjalo s trditvijo, da je neopravičljivo, da kdo uživa ugodnosti, do katerih ni upravičen. V raziskavi med leti 2010 in 2014 se je s to trditvijo strinjalo le že 52 odstotkov Švedov in »Švedov«.

V komentarju k raziskavi je profesor Philip Booth, programski direktor Inštituta za ekonomske zadeve, dejal:

»Skandinavski izkušnja kaže, kako škodljivi so visoki davki in preobširna socialna država. Kljub temu mnogi vidijo to regijo kot branik socializma, kjer je velika socialna država privedla do številnih zaželenih gospodarskih in socialnih rezultatov, toda v resnici je ta uspeh posledica politike pred razvojem tega modela.«

Socialna država kot sveti gral levičarjev

Značke

Branimir Štrukelj, javna uprava, javni sektor, levičarji, Skandinavija, socializem, socialna država, Thomas Piketty

Levičarji ves čas govorijo o socialni državi, ne znajo pa jasno pojasniti, kaj to sploh je. Kar je povsem razumljivo. Kakorkoli obračamo, socialna država povzroči več škode kot koristi. Samo poglejmo javno porabo skozi zgodovino: čim večja je bila iz desetletje v desetletje, tem več je bilo socialno ogroženih oziroma revnih, kar se danes bolj moderno sliši. In, kakopak, lačnih otrok. Skratka, socialna država prek raznih socialnih in drugih transferjev prerazporeja denar (ki ga s prisilo jemlje od drugih), ljudje pa postajajo vse bolj leni, neodgovorni, nesposobni in parazitski ter samo čakajo (in tudi zahtevajo), da se jih spomni mati Država, ki je za njih odgovorna, ki mora za njim skrbeti, delali kaj ali ne. S časoma postanejo tako introvertirani, da so trajno nesposobni vzeti usodo v svoje roke in poskrbeti za sebe. Od tod do konca civilizacije je samo še korak.

Vendar vse to ni dovolj, da posvečeni ne bi zahtevali še bolj razbohoten javni sektor, še več denarja od zasebnikov, še več socialne države. Ker naj bi bilo to zdaj možno, saj v Sloveniji ni več recesije, zato varčevalni ukrepi »na plečih« javnih uslužbencev niso več potrebni. Tako je poročal (socialistični) časopis Dnevnik (https://www.dnevnik.si/1042712833/slovenija/v-petih-letih-zdesetkana-drzavna-uprava-in-policija):

»Branimir Štrukelj, predsednik Konfederacije sindikatov javnega sektorja, meni, da za ohranitev ukrepa o zmanjševanju števila zaposlenih ni več nobene potrebe. »Ukrepi za zmanjšanje zaposlovanja so bili vezani na gospodarsko krizo. Če recesije ni več, potem tudi ti ukrepi niso več potrebni,« je prepričan Štrukelj, a dvomi, da na to enako gleda tudi vlada. Glede na napoved spremembe nekaterih kratkoročnih in začasnih ukrepov v dolgoročne in sistemske, se mu zdi precej verjetno, da bo vlada poskušala med slednje uvrstiti tudi zmanjševanje zaposlovanja. »To bi bil napad na socialno državo in blaginjo ljudi, na to pa ne moremo pristati,« opozarja Štrukelj.«

Torej, če prav razumem Štruklja, ki je tudi šef učiteljskega sindikata, bi zmanjševanje zaposlenih v javnem sektorju pomenilo »napad na socialno državo in blaginjo ljudi«. Koga misli? Napad na blaginjo ljudi pomeni ravno vztrajanje pri obsežnem javnem sektorju, subvencijah in raznih transferjih, nikakor pa to ni napad na socialno državo in blaginjo, kakršno imajo v mislih v javnem sektorju. Kot da ne bi vedeli, kdo jih hrani, od kod sploh dobijo denar za svoje plače. Brez zasebnikov javni sektor sploh ne bi mogel preživeti, obratno pa lahko. Bi lahko učitelj ali birokrat preživela brez kmeta? Ne, mogoče dva ali tri dni. Kaj pa obratno? Seveda, kmet bi z lahkoto preživel tako brez učitelja kot brez birokrata. In zdaj Štrukelj govori o nekakšnem napadu na socialno državo. Pa sploh ne gre samo za Štruklja. Socialna država je nekaj, kar poveličujejo vsi. Poznate kakšno politično stranko, ki v svoj program Slovenije kot države blaginje ne bi vsaj enkrat vključila besedno zvezo »socialna država«? Ne? Jaz tudi ne. In zakaj? Preprosto zato, ker bi bili tisti, ki je ne bi omenili, takoj označeni za fašiste. Zagovorniki socialne države pa so anti-fašisti ali kaj?

Vse to seveda nikakor ne pomeni, da bi bili mi, ki v javnem sektorju, socialnih transferjih in vsemogočih subvencijah vidimo nekaj slabega, proti revnim ali socialno ogroženim in izrinjenim. Nikakor ne. Smo proti taki državi blaginje zato, ker je tak način reševanja uperjen ravno proti šibkejšim. Seveda, levičarji to zanikajo in dajo za zgled skandinavske države. Thomas Piketty, nekakšen Marx 21. stoletja, je v intervjuju za Jutarnji list (http://www.jutarnji.hr/thomas-piketty—bogati-se-nece-odreci-bogatstva-u-korist-pravednijeg-drustva–njih-na-to-treba-natjerati–a-najbolje-je-rjesenje-uvesti-progresivni-porez–/1226854/) na vprašanje, ali so skandinavske države tiste, ki so lahko zgled, da socialna država deluje, odgovoril: »Skandinavci so postali bogati zato, ker so med drugim promovirali socialno državo kot najbolj sprejemljiv sistem, ker so vlagali v izobraževanje, infrastrukturo.« Kot je pri socialistih običajno, ne vedo, kaj govorijo. O tem, da Švedska (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/11/02/mit-o-uspehih-skandinavskih-socialistov-le-mit-2/) in Norveška (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/12/26/zablode-levicarjev-o-domnevnem-norveskem-socializmu/) niso bogate zaradi socializma ali socialne države, sem že pisal, zato na kratko: bogate so postale ravno zaradi kapitalizma, zaradi obsežnih liberalnih reform, ki so jih izvedle.

Kapitalizem s prostim trgom, ki ga levičarji skušajo prikazati kot hudičevo delo, kot nekakšno ekonomijo zla, se je v zgodovini izkazal kot najbolj učinkovit sistem proti revščini. Celo več. Izkazal se je tudi kot najbolj moralen, človeški in pravičen sistem.