Značke

, , ,

Minulo soboto je bil v Šentrupertu kulinarični festival (http://www.rtvslo.si/tureavanture/kulinarika/sloveniji-se-obeta-najvecji-kulinaricni-festival-do-zdaj/366019). »Imetniki vstopnic bodo imeli na voljo neomejeno pokušino hrane in vina,« so vabili organizatorji. In zgodilo se je pričakovano. Obiskovalci so se pehali za hrano, kot da niso jedli cel teden, večina je zato ostala lačna. Gre za tipičen primer tega, čemur ekonomisti pravijo »tragedija skupnega« oziroma »tragedija javnega« (The Tragedy of the Commons). Do nje je prišlo, ker je imelo (pre)več oseb, ki so kupili vstopnice, dostop do skupne dobrine, v omenjenem primeru hrane. Pravila uporabe (omejena pokušina) niso dovolj omejevala osebnih interesov, zato je prišlo do pretiravanja, kar je povzročilo, da je skupno dobro hitro zmanjkalo.

Problem tragedije skupnega je zapisal ameriški biolog Garrett Hardin (https://en.wikipedia.org/wiki/Garrett_Hardin), ki je leta 1968 v reviji Science objavil članek Tragedija skupnega (Tragedy of the Commons: http://www.sciencemag.org/content/162/3859/1243.full). Hardin je analiziral primer srednjeveške skupne zemljiške lastnine, ko so bili skupni pašniki vsem na voljo. Če je kdo pridobil še eno glavo živine, je njegova korist narasla, skupno dobro pa je bilo bolj obremenjeno. Končna posledica je bilo osiromašenje ali celo uničenje pašnikov. Rešitev te težave je seveda privatizacija, saj svoje lastnine nihče ne bo prekomerno izkoriščal, levičarji pa so Hardina napačno interpretirali, češ da Hardin kaže individualizacijo koristi in kolektivizacijo škode. Tako potegnejo sklep, da je za uničevanje narave ali podnebne spremembe kriv kapitalizem, ker se večina posameznikov in držav ni pripravljena odpovedati svojim kratkoročnim koristim, naj bi nazadnje trpeli vsi. Pustimo ob strani tovrstne levičarske blodnje, saj je resnica ravno nasprotna, tukaj pa si lahko ogledate dobro razlago: https://www.youtube.com/watch?v=MLirNeu-A8I.

Tragedija javnega je ravno javna (državna) lastnina, saj zanjo nihče ne bo skrbel tako, kot za svoje lastno premoženje. Samo poglejte grafitarje, ki z grafiti pacajo podhode, fasade in zidove. Mislite, da bi oni risali grafite po svoji hiši? Kje pa? Ampak levičarji temu pravijo urbana umetnost. In naprej. Zadnjič so mediji pisali, kako izumirajo divje živali (http://www.primorske.si/Novice/Svet/Divji-lovci-ubili-skoraj-polovico-vseh-slonov-v-Mo) in da množično izumirajo številne živalske vrste (http://www.24ur.com/novice/svet/zemlji-grozi-mnozicno-izumiranje-vrst-nasa-bo-izginila-med-prvimi-sami-zagamo-vejo-na-kateri-sedimo.html). Krivi so divji lovci, kriv je neoliberalni kapitalizem.

Benjamin M. Wiegold je na portalu Mises Institute tragedijo skupnega lepo opisal na primeru ameriških bizonov (https://mises.org/library/endangered-species-private-property-and-american-bison). Bizoni so bili dolgo časa tako imenovano javno dobro, bile so divje živali, ki jih nihče ni smel imeti v zasebni lasti. V letih med 1872 in 1873 so jih pobili kar tri milijone, na prelomu 19. v 20. stoletje je bil bizon blizu izumrtja. Od takrat naprej so lahko za bizone skrbeli tudi zasebniki, grožnje, da bi izumrli, ni bilo več. Leta 1990 je bilo v javni lasti 25.000 bizonov, v zasebni pa kar 250.000. Izkazalo se je, da zasebniki bolj skrbijo za ohranjanje vrste kot pa država. Podobno se je zgodilo v Afriki. V Keniji, kjer so prepovedali, da bi zasebniki imeli v lasti slone, se je njihovo število zmanjšalo s 65 tisoč na 19 tisoč, v Zimbabveju, kjer so lahko zasebniki povsem legalno skrbeli za slone in z njimi trgovali, se je število povečalo s 30 tisoč na 43 tisoč (http://www.icer.it/docs/wp2000/Nelson22000.pdf). Skratka, zasebna lastnina vodi k racionalnemu izkoriščanju tega, kar lastnik ima. Ne gleda samo na danes, ampak tudi na prihodnost, saj če bo danes izkoristil vse možnosti, jutri ne bo več imel od česa živeti. Nasprotno je z državno (javno) lastnino, ki posameznika ne motivira, da bi jo ohranjal, ampak posameznika žene, da bi jo čim bolj izkoristil za svojo korist. Državni uradniki, ki v Keniji skrbijo za slonjo populacijo, so namreč zelo podkupljivi, zato v zameno za podkupnino divjim lovcem omogočajo lov v rezervatih, za katere skrbi država. Nasprotno pa v Zimbabveju divjega lopa skorajda ni več. Zasebnik in skrbi in čuva svojo lastnino.

In ste opazili razliko med živalmi, ki jih posameznik kot zasebnik lahko ima, in tistimi, ki jih ne sme imeti? Ja, tiste živali, ki jim grozi izumrtje, so po pravilu v lasti države, ki zanje »skrbi«, oziroma se nikogaršnja lastnina ali pa so lastnina vsega človeštva, tiste živali, katerih število pa se celo povečuje, pa so po pravilu lahko tudi v zasebnem lastništvu (http://object.cato.org/sites/cato.org/files/serials/files/cato-journal/1981/11/cj1n2-7.pdf).

Advertisements