Minulo soboto je bil v Šentrupertu kulinarični festival (http://www.rtvslo.si/tureavanture/kulinarika/sloveniji-se-obeta-najvecji-kulinaricni-festival-do-zdaj/366019). »Imetniki vstopnic bodo imeli na voljo neomejeno pokušino hrane in vina,« so vabili organizatorji. In zgodilo se je pričakovano. Obiskovalci so se pehali za hrano, kot da niso jedli cel teden, večina je zato ostala lačna. Gre za tipičen primer tega, čemur ekonomisti pravijo »tragedija skupnega« oziroma »tragedija javnega« (The Tragedy of the Commons). Do nje je prišlo, ker je imelo (pre)več oseb, ki so kupili vstopnice, dostop do skupne dobrine, v omenjenem primeru hrane. Pravila uporabe (omejena pokušina) niso dovolj omejevala osebnih interesov, zato je prišlo do pretiravanja, kar je povzročilo, da je skupno dobro hitro zmanjkalo.
Problem tragedije skupnega je zapisal ameriški biolog Garrett Hardin (https://en.wikipedia.org/wiki/Garrett_Hardin), ki je leta 1968 v reviji Science objavil članek Tragedija skupnega (Tragedy of the Commons: http://www.sciencemag.org/content/162/3859/1243.full). Hardin je analiziral primer srednjeveške skupne zemljiške lastnine, ko so bili skupni pašniki vsem na voljo. Če je kdo pridobil še eno glavo živine, je njegova korist narasla, skupno dobro pa je bilo bolj obremenjeno. Končna posledica je bilo osiromašenje ali celo uničenje pašnikov. Rešitev te težave je seveda privatizacija, saj svoje lastnine nihče ne bo prekomerno izkoriščal, levičarji pa so Hardina napačno interpretirali, češ da Hardin kaže individualizacijo koristi in kolektivizacijo škode. Tako potegnejo sklep, da je za uničevanje narave ali podnebne spremembe kriv kapitalizem, ker se večina posameznikov in držav ni pripravljena odpovedati svojim kratkoročnim koristim, naj bi nazadnje trpeli vsi. Pustimo ob strani tovrstne levičarske blodnje, saj je resnica ravno nasprotna, tukaj pa si lahko ogledate dobro razlago: https://www.youtube.com/watch?v=MLirNeu-A8I.
Tragedija javnega je ravno javna (državna) lastnina, saj zanjo nihče ne bo skrbel tako, kot za svoje lastno premoženje. Samo poglejte grafitarje, ki z grafiti pacajo podhode, fasade in zidove. Mislite, da bi oni risali grafite po svoji hiši? Kje pa? Ampak levičarji temu pravijo urbana umetnost. In naprej. Zadnjič so mediji pisali, kako izumirajo divje živali (http://www.primorske.si/Novice/Svet/Divji-lovci-ubili-skoraj-polovico-vseh-slonov-v-Mo) in da množično izumirajo številne živalske vrste (http://www.24ur.com/novice/svet/zemlji-grozi-mnozicno-izumiranje-vrst-nasa-bo-izginila-med-prvimi-sami-zagamo-vejo-na-kateri-sedimo.html). Krivi so divji lovci, kriv je neoliberalni kapitalizem.
Benjamin M. Wiegold je na portalu Mises Institute tragedijo skupnega lepo opisal na primeru ameriških bizonov (https://mises.org/library/endangered-species-private-property-and-american-bison). Bizoni so bili dolgo časa tako imenovano javno dobro, bile so divje živali, ki jih nihče ni smel imeti v zasebni lasti. V letih med 1872 in 1873 so jih pobili kar tri milijone, na prelomu 19. v 20. stoletje je bil bizon blizu izumrtja. Od takrat naprej so lahko za bizone skrbeli tudi zasebniki, grožnje, da bi izumrli, ni bilo več. Leta 1990 je bilo v javni lasti 25.000 bizonov, v zasebni pa kar 250.000. Izkazalo se je, da zasebniki bolj skrbijo za ohranjanje vrste kot pa država. Podobno se je zgodilo v Afriki. V Keniji, kjer so prepovedali, da bi zasebniki imeli v lasti slone, se je njihovo število zmanjšalo s 65 tisoč na 19 tisoč, v Zimbabveju, kjer so lahko zasebniki povsem legalno skrbeli za slone in z njimi trgovali, se je število povečalo s 30 tisoč na 43 tisoč (http://www.icer.it/docs/wp2000/Nelson22000.pdf). Skratka, zasebna lastnina vodi k racionalnemu izkoriščanju tega, kar lastnik ima. Ne gleda samo na danes, ampak tudi na prihodnost, saj če bo danes izkoristil vse možnosti, jutri ne bo več imel od česa živeti. Nasprotno je z državno (javno) lastnino, ki posameznika ne motivira, da bi jo ohranjal, ampak posameznika žene, da bi jo čim bolj izkoristil za svojo korist. Državni uradniki, ki v Keniji skrbijo za slonjo populacijo, so namreč zelo podkupljivi, zato v zameno za podkupnino divjim lovcem omogočajo lov v rezervatih, za katere skrbi država. Nasprotno pa v Zimbabveju divjega lopa skorajda ni več. Zasebnik in skrbi in čuva svojo lastnino.
In ste opazili razliko med živalmi, ki jih posameznik kot zasebnik lahko ima, in tistimi, ki jih ne sme imeti? Ja, tiste živali, ki jim grozi izumrtje, so po pravilu v lasti države, ki zanje »skrbi«, oziroma se nikogaršnja lastnina ali pa so lastnina vsega človeštva, tiste živali, katerih število pa se celo povečuje, pa so po pravilu lahko tudi v zasebnem lastništvu (http://object.cato.org/sites/cato.org/files/serials/files/cato-journal/1981/11/cj1n2-7.pdf).
Kavarna Hayek 
Zelo dbro zapisano in predstavljeno.
No dodal bi še nekaj ,da za izumiranje vrst ni kriv kapitalizem in zaslužkarstvo,pač pa neumnost ljudi,ki zelijo nekatere dele že tako ogroženih živali ,kot zdravilo(čeprav je znanstveno dokazano ,da to ni res) torej ni kriv neoliberalizem marveč NEUMNOST.
Glede skrbi divjih živali pa tole,če boste dali te živali v role res pravim zasebnikom,njegov cilj ni uničenje populacije ammpak razmnožitev saj bo le v tem primeru tržil iztrebljena populacija in prazna zemlja pač ne dajeta nič zaslužka in logično je da je cilj povečanje populacije,kar prinaša denar vzporedno pa je možnovršiti še kontroliran odtrel in še služiti tam.
Kako pa pa zgleda upravljanje skupnega dobra je najlepše videti iz jugo prakse,popoln zlom in bankrot.
Skupna lastnina ne prinaša odgovornega ravnanja ampak plenjenje in uničevanjemed tem ko eni počno to marajo drugi nič krivi zadevo sanirati ali pa propade vse ,ko skuša še vsakdo nekaj ukrast pred propadom.
Skupna lastnina je največje zlo družbe,kajti spodbuja najnižje človeške nagone ,krajo,neodgovornost,nemoralnost in izkoriščanje skupnega za prigrabitev večjih osebnih koristi na osnovi prisvajanja ne njegovega in povzračanjem škode skupnosti,ki mora nato zadeve sanirati na račun skupnosti ,če želi da zadeva obstane ali da ne propade.sem tem zgodbam smo lahko priča v Sloveniji ,kot bivši Jugi in tudi posledice so jasno vidne.
Skupno skledarstvo podpirajo predvsem tisti ,ki niso sposobni preživeti v tržnih razmerah oz. so nesposopbni za vse zato rabijo skledo izkatere se napajajo sami pa se na račun izkorišanja in oškodovanja večine preko ideoloških floskul dokopavajo premoženja in privilegijev,za škodo ,ki pa jo povzročajo pa uporabljajo besednjak “krivi smo vsi”,med tem ko oni kopičijo premoženje in privilegije drugi plačujejo davek teh ravnanj posredno ali neposredno.
Všeč mi jeVšeč mi je
Hm, primer v uvodu pravzaprav ni primer tragedije skupnega. Tragedija skupnega se zgodi, ko je posledica “zagrebenosti” posameznih akterjev to, da v končni fazi vsi skupaj dobijo *manj*, kot bi sicer. V opisanem primeru vsi skupaj dobijo *enako mnogo* kot bi, če bi jedli čisto počasi (ali pa celo več — ker bi v sicer hrana lahko ostala).
Všeč mi jeVšeč mi je
Pingback: Podnebna konferenca v Parizu: izguba časa in potrata davkoplačevalskega denarja | Kavarna Hayek
Pingback: Ekonomska demokracija Luke Mesca: kdo stoji za idejo, kdo financira promocijo in kakšna bo vloga levičarskega zavoda z imenom Inštitut za ekonomsko demokracijo? | Kavarna Hayek
Pingback: Javno dobro, tragedija skupnega in leto nič v revolucionarni Rusiji | Kavarna Hayek