Značke
Adria Airways, Franc Premk, Janez Kocijančič, Jugoslavija, Komercialna banka Nova Gorica, komunizem, Kreditna banka Maribor, Ljubljanska banka, Metalna, socializem, TAM, zadolženost
Z levičarskimi kruhoborci in trdoglavci po pravilu ne polemiziram; bolj jim kaj dokazuješ, slabše je. S socialisti resna debata sploh ni možna. Resda se da številke lahko stokrat obrniti, toda do neke meje. Že nekdanji finančni minister Janez Šušteršič je pronicljivo ugotovil, ko jih srečate kot oglaševalce nacionalnega interesa, »je pametno imeti v žepu listek z odgovori na njihove mitološke zgodbe.« (http://www.siol.net/priloge/kolumne/janez_sustersic/2015/01/privatizacija_kot_konec_sveta.aspx)
Ob 70. letnici vzpostavitve komunistične diktature sem večkrat dokazoval, kako nesmiseln je bil samoupravni socializem (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/28/levicarski-mit-o-uspesnosti-samoupravnega-socializma/), razbijal mite o uspešnosti socialističnega gospodarstva (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/05/25/levicarski-miti-o-uspesnem-jugoslovanskem-socializmu/), na kakšen način so socialisti po vojni obračunali z drugače mislečimi (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/05/24/kako-so-komunisti-v-kocevskem-rogu-poklali-ideoloske-nasprotnike/), kako je delovala vzporedna, udbovska ekonomija (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/06/05/vzporedna-ekonomija-za-razkosje-jugoslovanske-komunisticne-elite/), kako je Udba nadzirala in usmerjala gospodarstvo (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/05/25/kako-je-udba-nadzirala-samoupravno-socialisticno-gospodarstvo/), kako so finančno luknjo Sloveniji skopali komunisti (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/06/11/kako-so-komunisti-sloveniji-skopali-financno-luknjo/) in kdo je v resnici industrializiral Slovenijo (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/06/01/slovenijo-ni-industrializiral-tito-ampak-avstro-ogrska-monarhija/). Pa prejmem elektronsko pošto, kjer me neznanec najprej ozmerja s fašistom, potem pa zapiše, da tudi če je vse res, glavno je, da podjetja, ki so izšla iz socialistične Jugoslavije, niso obremenila slovenskega davkoplačevalca, in da so podjetja zadolžili kapitalistični neoliberalci, kot se je to zgodilo pred meseci, ko smo morali zaradi slabih posojil dokapitalizirati banke. Seveda je to še eden mit, saj je resnica ravno nasprotna.
Slovenska podjetja so iz Jugoslavije prišla zelo zadolžena in imela so velikanske izgube, kar ni presenetljivo, saj so večinoma »izvažala« v druge republike po vnaprej določenih cenah, bila so nizko produktivna in tehnološko zaostala, vodena pa samoupravno, kot se za socialistično državo pač spodobi. Takoj po osamosvojitvi in sprejemu tolarja kot nacionalne valute je imela samo Ljubljanska banka neizterljivega kar 40 odstotkov kreditnega porfelja. Sanacija bank je bila neizbežna, zato je Demosova vlada že leta 1991 sprejela zakon o sanaciji bank. Konec naslednjega leta je bila ustanovljena agencija za sanacijo bank in hranilnic (nekakšna slaba banka), ki je od bank najprej prevzela slaba posojila in jim v zameno dala državne sanacijske obveznice z jamstvom države. Slaba aktiva treh bank (Ljubljanska banka, Kreditna banka Maribor in Komercialna banka Nova Gorica, ki se je kasneje priključila NKBM) je (zaradi lažje predstave bomo upoštevali metodologijo preračunavanja, ki smo jo uporabili že pri izračunu jugoslovanskega zunanjega dolga) znašala med 4,5 in 5,5 milijarde evrov. Upoštevati pa je treba še to, da je bil BDP na prebivalca leta 1993 štirikrat manjši kot ga ima Slovenija danes. Kar vse pove, kako »uspešna« jugoslovanska podjetja je podedovala mlada država.
Največji dolžniki (preračunano po isti metodologiji) so bili: Adria Airways (okoli 0,7 milijarde evrov), Metalna (300 milijonov evrov), Talum (250 milijonov evrov), Videm Krško (240 milijonov evrov), Metalna (220 milijonov evrov), Jugoturbina (120 milijonov evrov) in Iskra Commerce (100 milijonov evrov). Največji dolžniki v odnosu na jamstveni kapital pa so pri LB bili Savske elektrarne, Slovenske železnice, TE Šoštanj, Petrol (Zemeljski plin), krška nuklearka NEK, Gorenje GA in Slovenske železarne, pri KBM pa Impol, EGS, Tam Bus, SCT in Paloma.
In kdo so bili direktorji teh podjetij? Sami »čudežni dečki« socializma, vsi po vrsti pravoverni komunisti. Tako je v Adrii Airways med leti 1982 in 1992 vedril Janez Kocijančič, v Iskri Commerce je bil direktor Janez Vipotnik ml. (sin nekdanjega partizanskega komisarja in vplivnega povojnega politika Janeza Vipotnika), ki se je za »nagrado« preselil v Iskrino skupno finančno podjetje Cranex v Švico in nato v Veliko Britanijo, v Petrolu je bil denimo Franc Premk. In tako naprej in tako naprej.
Sicer priporočam nekaj odličnih blogov: www.katkapital.com, www.tkojejohngalt.wordpress.com in www.kapitalac.wordpress.com/.
Kavarna Hayek 
No tule je treba dodati ,da večina Jugoslovanskih firm ni poslovala realno ekonomsko gledano niti minute pozitivno.
Firme se je držalo nad vodo z prerazporejanjem sem ter tja ter pritiski KPJ na banke in SDK ,da so umetno obdrževali posjetja nad vodo in ,da se je zagotavljal socialni mir nekaj pa se je še dalo pokrast od partije.
Seveda niso bili rentabilni niti izvozniki,saj so morali ,prodajati na zahod(na vzhodu je tak bil kliring) pod ceno,kar je prinašalo izguo.A je UDBA vztrajala ,da izvoz mora biti za vsako ceno,da je država prihajala,do nujnih deviz izgubo podjetij pa se je pokrivalo z notranjimi podivjanimi cenami in zapufavanjem države v tujini.
Kako hud dumpping so se šli SDV in KPJ dokazuje izvoz takratne IMV adrije prikolic v Nemčijo,kamor so prihajale tako pod ceno da so morali Nemci uvesti 150% carine ,da so vsaj omilili norost,ki so jo socialisti zganjali in preprečili kolaps kamp trga.
Seveda je nemec takrat imel v izkoriščevalskem kapitalizmu 1300-1600 dem plače.
Svobodni proletariat v Jugi pa okrog 220-250 dem.
Večina podjetij pa zaradi kvalitete itak ni mogla izvažati drugam ,kot na notranji trg z dogovorjenimi cenami ali pa na kliring v vzhodno Evropo od koder pa smo nato dobili blagovno menjavo Moskviče,Lade,Iž e.Tavrije in Zaporžce pa Kamaze in mogoče še kaj surovin-pa še tiste slabe kvalitete.Nekaj smo še izvozili v Afriko pa še tja z izgubo.
Veliko firm je bilo zastarelih z zastarelim proizvodnim programom veliko zgolj politične.ki jih je pri življenju držala država zaradi bojazni pred nemiri da o zgrešenih investicijah Feni,Rudnik Žirovski vrh,Talum,Soko Mostar niti ne govorimo.
Če bi bila Jugo izvozna podjetja tako uspešna bi se morali kupci kar tepsti za izdelke Tama,Fapa,Zastave,IMT ja,Lovce Orla in Jastreba ter kopije ruskih tankov ter Galeba,v resnici pa je bila slika porazna večina izdelkov je bila za razvite trge nezanimiva in če so odhajali tja so odhajali grozljivo pod ceno(kdor se spomni Yuga za 3990$ v ZDA tj cca 6-6500 dem med tem ko je enak gol v Jugi stal cebelih 12+ dem +seveda čakanje in še vsaj 1500 dem za podkupnino pa še manjkalo je kaj na vozilu).kar je firmam prinašalo izgubo enako je bilo povsod,razliko pa se je krilo z pufi in prisilnim premikanjem denarja od še komaj živečih do onih z izgubo.
Dejansko je ta sindrom še danes prisoten pri izvoznikih v lasti slovencev ne delujejo po logiki ekonomije ampap izvoz za vsako ceno,razliko pa je zopet krila država z zadoilževanjem in saniranjem bank.
Skratka Slovenija nadaljuje isto pogubno gospodarsko pot kot Juga,pufi,nekonkurenčnost,zastarelost,preobdavčenost.+ seveda še dodatek odplačevanje pufov lastninjenja.
Skratka večina Slovencev ne razume kaj pomeni svobodna tržna ekonomija le ti jo pojmujejo kot anarhijo in delo za vsak denar,vendar zadeva ni taka,svobodna tržna ekonomija je tekmovanje ni pa divje dumpiranje za vsako ceno.
Kajti vsak proizvajalec mora pač sam presoditi,katera cena proizvoda je še zanj vzdržna in da mu ostaja denar za razvoj,poplačilo delavcev ter dobaviteljev ter države.
Ker pa je pri nas uvožena gospodardka politika iz Jugoslavije ,se firmam,ki dumpirajo in nepokrivajo več svojega preživetja delijo davčni odpusti,dovoli neplačilo davkov,prispevkov,plač,dobaviteljev,zagotovi se jim še državno pomoč ali kredit (sploh če gre za naše) namesto da bi firmo prepustili usodi,če ni zmožna prestrukturiranja ali preživetja.
Seveda gre za isti sindrom kot v Jugi samo ,da ni brezposelnih še več in da ni nemirov.
Vendar ta pogubna politika prinaša bumerang neplačani davki in prispevki tepejo državno blagajno(ki si posoja zunaj za tisto kar dela izgubo),ni denarja za zdravstveno ne pokojninsko blagajno,ne plačani delavci pa tudi nič ne trošijo,z neplačevanjem dobaviteljev pa le proizvajamo še več firm ki potujejo k robu-
Skratka tudi v Jugi je bila plačilna nedisciplina,kdor je posloval že takrat to dobrove(le da so takrat to nekako flikali z tiskanjem denarja-kar danes ni možno) indejansko je sedanja plačniška nedisciplina je podaljšana praksa iz Juge in tudi država nima interesa ,da bi jo uredila dokler vlada levica,kajti takojšnja ureditev bi prinesla zlom večine podjetij in revolt in nezaposlenost ter izgubo volilne baze zato se jugo praksa podljšuje,država z prikritimi inekcijami ,davčnimi odpusti in nakoncu sposojanjem manjkajočega denarja samo da se sistem ne zruši.Skratka večina težav in rešitev je identičnih Jugoslovanskim in zato Slovenija enako hodi v krogu kot Jugoslavija takrat in edina stvar ,ki nas reši tega pogubnega tacanja v krogu je bankrot,kot ga je doživela Juga ,kajti drugače te pogubne prakse pač nebo konec.
Da p večina ljudi tega ne razume ,da je ta model poguben,pa je kriva ravno politika,ki ljudem pere možgane o nekem “zmaju Neoliberalizmu”,nameto,da bi ljudem pravilno razložila kaj se svobodni trg in kaj svobodna konkurenca,seveda pa beseda svobodna ne pomeni ekonomskega divjaštva ampak še vedno pomeni da veljajo ekonomske zakonitosti in zakonitosti ekonomske logike ter treznega razuma.
Kar pomeni ,da mora vsakdo sam trezno presoditi svoje zmožnosti tako finančne,kot poslovne in proizvodne v okviru tistih ekonomskih zakonitosti ki so večne.
Oz.,da zadevo ,če postane nerentabilna opustijo ali pa prestrukturirajo,vsako nadaljnje nerazumno vztrajanje pri neekonomski logiki ni več v skladu z liberalnim in svobodnim trgom-je le še zgolj potrdidev ekonomske nepismenosti tistega ,ki vztraja pri takih samomorilskih početjih.
Všeč mi jeVšeč mi je
Pingback: Kavarna Hayek – še en socialistični mit – da podjetja v Jugoslaviji niso imela izgub - Časnik