Bil je torek, 25. septembra 2018. Predsednik ZDA Donald Trump je na Generalni skupščini ZN dejal: »Nemčija bo postala popolnoma odvisna od ruske energije, če ne bo takoj spremenila smeri. Tukaj na zahodni polobli smo zavezani ohranjanju naše neodvisnosti pred posegi ekspanzionističnih tujih sil.«
Medijski mainstream se je takrat zgražal zaradi Trumpovih besed, večina diplomatov se je smejala. Danes ne gre več nobenemu na smeh, saj so se opozorila Trumpa izkazala za upravičena.
Ni bilo prvič, da je Trump menil, da bo Nemčija postala ujetnica Rusije. V sredo, 11. julija 2018, je na delovnem zajtrku o dogovoru med Berlinom in Moskvo o plinovodu Severni tok 2 ob začetku vrha Nato v Bruslju dejal: »Nemčija je ujetnica Rusije, ker dobiva toliko svoje energije od nje. Vsi govorijo o tem po vsem svetu, da vam mi plačujemo milijarde dolarjev, da vas branimo, ampak vi plačujete milijarde dolarjev Rusiji.« Zaključil je, da Rusija popolnoma nadzoruje Nemčijo.
Tekst kaže, v katero smer se bo nagnila znanost. Že zdaj je nekako veljalo, da sta akademska svoboda in znanstvena radovednost omejeni z etičnimi zadržki do udeležencev, ki sodelujejo v raziskavi. Zdaj bodo te »dobro uveljavljene etične okvire« uporabili tudi za »ljudi, ki ne sodelujejo neposredno v raziskavi.« Kaj to pomeni?
Revija bo (in to velja za vse publikacije založniške hiše Springer Nature) zavračala znanstvene članke, ki ne bodo upoštevali njihovih najnovejših smernic. Te smernice določajo, da teksti ne smejo škodovati ali stigmatizirati »ranljivih skupin ljudi« oziroma skupine, ki so občutljive na rasizem, homofobijo, seksizem, trasfobijo, ksenofobijo.
Na primer. Tudi če je znanstveno, z empiričnimi podatki dokazano, da za opičjimi kozami največ zbolevajo homoseksualci, bo tekst zavrnjen, ker stigmatizira »ranljive homoseksualce«. In naprej. Če bo raziskava v šolah pokazala, da belci v matematiki dosegajo boljše rezultate kot črnci, rezultati raziskave ne bodo objavljeni v publikacijah skupine Springer Nature, ker so rasistični. Ali kot je zapisano v uvodniku: »Čeprav je akademska svoboda temeljna, ni neomejena.« Svobodo bo omejevalo uredništvo na podlagi novih pravil objavljanja tekstov v reviji.
Nova politika uredništva revije Nature, ki očitno znanost podreja ideologiji, bo marsikaterega akademika in znanstvenika, ki želi objavljati v eni najbolj citiranih znanstvenih revij na svetu (te objave so referenca v karieri), prisilila v samocenzuro ali celo prirejanje izsledkov raziskav. Tega so se očitno sredi uvodnika zavedli tudi avtorji in skušali napoved akademske cenzure malo omiliti, češ da bodo te smernice uporabljali zelo previdno ter se »po potrebi posvetovali s strokovnjaki za etiko in zagovorniškimi skupinami«.
A na koncu teksta so neizprosni, saj eksplicitno poudarijo, da je za njih vsaka vsebina, ki ni v dobro LGBT skupnosti (rezultati raziskave, ki so proti LGBT agendi), etično sporna. Tako ne bodo več dovolili trditev, da obstajata samo dva biološka spola, saj »spolne norme niso dokončne, ampak se razvijajo skozi čas in prostor«, zato bodo tovrstne definicije sproti preverjali.
»Zdi se, da je glavni namen tega razdelka sporočiti drugim progresivcem: ´Mi smo na vaši strani,´ in poslati ustrezen signal konservativcem: ´Vi niste naši.´« je v kritiki uvodnika zapisal Bo Winegard, urednik portala Quillette.
Da se uredništvu vendarle ne bi izmuznil kakšen tekst, ki ne bi bil v skladu z novimi smernicami, bodo »angažirali zunanje strokovnjake za etiko«.
Nekoč ugledne publikacije založniške hiše Springer Nature se tako poslavljajo od znanosti, ki je temeljila na razpravi, spodbujala drugačne poglede in akademsko svobodo, kar se je skozi zgodovino izkazalo za najboljši način pri iskanju resnice. V vsakem trenutku zgodovine so namreč obstajala stališča, ki so bila označena za družbo nevarna in za prevladujoča stališča (ali ideologijo) nezaželena. A ravno akademiki in znanstveniki, ki so bili zavezani odkrivanju resnice, so vedno stali pokončno. Svoboda govora in akademska svoboda sta bili v znanstvenih razpravah vedno tisti vzgon, ki je družbo gnal naprej, da je šla v znanju in vedenju tako daleč, kot nikoli prej. Znanstveniki (raziskovalci), ki so pisali za Nature, postajajo tako žrtev ideološkega koncepta uredništva, ki želi ugoditi najbolj glasnim progresivnim skupinam. Resnica bo pri tem le postranska škoda.
Kapitalizem umira že več kot 100 let, zdaj naj bi bil zares tik pred svojim bridkim koncem. Vsaj tako se zdi, če sledimo številnim pritožbam po družbenih omrežjih, in strokovnjakom, ki so prepričani, da je kapitalizem najhujša stvar, ki se je zgodila človeštvu. Tu je nekaj primerov, ki se v pravični družbi v skrbi za sočloveka nikakor ne morejo zgoditi.
I. Zjutraj ste se ustavili na bencinski črpalki, si na avtomatu skuhali brazilsko mešanico kave in si opekli jezik. Ja, kapitalizem vas želi ubiti vsak dan znova.
II. Na nov avtomobil z dodatno opremo čakate tudi več tednov. Prava groza, v socializmu se med čakanjem na avtomobil lahko poročite, naredite dva otroka in ju pošljete v šolo.
III. Vaš otrok se hrani v šolski menaži, malice in kosila so premastna in presladka, jedilnike očitno sestavljajo neizobraženi ljudje brez občutka za dobro hrano. Mislite, kar si hočete o celjskem Petričku, priznati morate, da tam otroci nikoli niso imeli tega problema.
IV. Izgubite službo in ste brez denarja. Ostane vam le toliko premoženja kot srednje bogatemu plemiču pred 150 leti. Obup! Škandal!
V. Ograje na meji so nevarne za ljudi in živali, če se zataknejo ob rezilno žico, lahko izkrvavijo. Ja, v socializmu je drugače; samo neškodljivim svinčenim kroglicam se moraš izogniti, pa prečkaš mejo.
VI. Na Amazonu naročite knjige, na carini jih zadržujejo več dni. Ah, v pravični družbi je čakanje odveč, ker taka pošta sploh nikoli ne bo prišla.
VII. V trgovini je zmanjkalo mandljevega mleka za vegane, kalifornijskih oreščkov, japonskega modroplavutnega tuna, zalog Pérignona in televizorjev Panasonic 152-Inch Plasma TV. V socializmu tega res, ampak res nikoli ne zmanjka.
VIII. Naprava za sladoled v McDonald´su se je pokvarila in ne morete dobiti svojega sladkega priboljška. Sabotaža zlobnih kapitalistov.
IX. Nehumani pogoji za migrante: slaba hrana, pretrda ležišča, neprijazna okolica. Res je, Goli otok je nudil pogled na morje.
X. Zahtevate ideološko uravnoteženo poročanje javne televizije? Oh, o tem boste v prihodnosti premišljevali na Beethovnovi ulici 3.
XI. Kapitalisti so nagnjeni k kraji volitev, kršijo volilno zakonodajo, financirajo jih kapitalistični prijatelji iz tujine. Ko partija skrbi za vaše dobro počutje, teh težav sploh ne zaznate, vaši možgani niso dodatno obremenjeni z nešteto kandidati.
XII. Parada ponosa zasede mestno središče, vaš Garmin DriveSmart 86 vas preusmeri naokoli. Nagaja vam zlobni kapitalistični izdelek.
XIII. Številni elektronski pripomočki, sofisticirani kuhinjski aparati in pametni telefoni so za vas preprosto preveč, delajo vas nesproščene in nervozne. Kapitalizmu ni mar za vaše duševno zdravje.
Afera Smodej je tipična posledica sprevrženega postmodernizma, ki je zavrgel vse etične in moralne meje spodobnosti. V središču je vplivni hedonistični posameznik z dobrimi političnimi povezavami, ki cilja predvsem na dobro osebno počutje in zadovoljstvo. Ker mej ni, saj je postmodernizem umetnost »osvobodil« od pravil estetike, je legitimen tudi kakršenkoli življenjski slog umetnika.
Tovrstni ekscesi so vse pogostejši (afera z bulmastifi) in postajajo družbena norma, nekakšen mainstream ne samo na področju tistega, čemur pravimo pop kultura, ampak tudi v politiki, znanosti, arhitekturi.
Korenine segajo v modernizem (čeprav je bilo seme zla posejano že prej), ko se rodi kulturni marksizem in ko je proti njegovemu koncu francoski filozof Jacques Derrida postavil temelje destruktivizma, ki je pred dobre pol stoletja navdihnil hipijevsko gibanje. To je postmodernizmu dalo pravi obraz: uveljavljeno načelo, da je življenje tisto, kar želite, se je spremenilo v načelo, da življenje ni samo to, kar si želimo, da je, ampak karkoli si želimo, da življenje pomeni. S tem se je okužila kultura nasploh, zato ne čudi zagovarjanje »umetniških instalacij« v Fotopubu (gola telesa, zelenjava v genitalijah). Ideološko skrajno levo usmerjena Pravna mreža za varstvo demokracije je javno razkazovanje golote branila s citatom »umetnikov«:
»Dihanje je borba za življenje, borimo se za svoj obstoj, za svoj pomen, za svojo misel. Skozi (…) akcijo motrimo osnovno človekovo pravico do obstoja (…). Pustimo si dihati, pustimo dihati tudi drugim.«
Sprva se je zdelo, da bo modernizem, ki je rasel skupaj z industrijsko revolucijo, zgolj modna muha in alternativa nekega obdobja, da ga čaka gotovi konec, kot vse slabe, neokusne in neestetske stvari, ki jih je prinašal v svojem zrelem obdobju. Žal je bila to le utvara. Modernizem je temeljil na poveličevanju racionalnosti in razumu, transcendentno je bilo zaničevano kot znak ostanka preteklosti. Zato je (in še posebej postmodernizem) želel spremeniti svet z uničenjem vsega (materialnega in nematerialnega), kar je spominjalo na svet pred njim.
Klasični modernist Le Corbusier, arhitekt, je (karikirano) želel porušiti pol Pariza in ga zgraditi na novo. Njegova arhitektura, ki je temeljila na modernistični dogmi o socialni vlogi stavb in nujnosti odprtega prostora, je okužila kasnejše generacije arhitektov in »navdihnila« socialistično monumentalnost brezobraznega zidovja in sten. Corbusier je bil sodobnik začetnikov kulturnega marksizma, za seboj je pustil opustošenje in slab okus. V arhitekturi ga lahko imamo za enega (mogoče celo za nezavednega) od nosilcev socialističnega eksperimenta (ta je bil na zahodu drugačen kot na vzhodu), na čelu katerega so stali vojščaki kulturnega marksizma.
Podobno se je dogajalo v slikarstvu, literaturi, poeziji, glasbi, vse je bilo spodbujeno z vzponom socialno-demokratskih držav in politik. Meritokracija je na vseh področjih postajala vse bolj nezaželena, začelo se je obdobje, ko je bilo objektivno lepo in moralno relavitizirano, vrata klišejem in vsemu mogočemu kiču iz vseh mišjih lukenj so se na široko odprla. Ideje o Derridovem destruktivizmu so neposredna posledica tega in velikih sprememb v izobraževalnem sistemu po II. svetovni vojni. Ob napredku, ki ga je doživel zahod, so ljudi prepričali, naj se dokončno odrečejo Bogu in veri, če želijo uživati še večje blagostanje v kapitalizmu. Ob tem so se taisti preroki (kljub dokazanim totalitarnim metodam v socialističnih državah na vzhodu Evrope) odkrito in brez kančka sramu spogledovali s komunističnimi režimi (Rusija, Kuba), Engels, Marx, Lenin in Stalin so postali njihove avtoritete (ne samo politične). To »ljubezen« so prenašali na mlajše generacije, ki so začele častiti množičnega morilca Che Guevaro.
Malokdo se je zavedal nevarnosti modernističnega relativizma. Ena od teh je bila pisateljica Joan Didion, ki je umrla decembra lani. Za seboj je pustila knjigo (zbirko esejev iz National Review) Kolovratenje proti Betlehemu (Slouching Towards Bethlehem), ki je antropološki pogled na šestdeseta leta prejšnjega stoletja: zahodne kapitalistične države so bile v gospodarskem vzponu, gospodinjstva so uživala blaginjo kot nikoli prej, ljudje so bili svobodni, a se najde mladež, ki protestira. Po njeno takratno dogajanje ni bil tradicionalni generacijski upor otrok, katerim je bila zgodovina vedno priča, ampak posledica dejstva, da »smo tem otrokom nekako zanemarili razložiti pravila igre«. Ker je bilo to zanemarjeno, smo danes priča, da poskušajo postmodernistični otroci postavljati pravila igre celi družbi. Feministke iz Inštituta 8. marec so tipičen primer.
Postmodernizem je (ker se predvsem konservativni krogi niso ustrezno odzvali na nihilistične težnje) naredil korak dlje: osvoboditev od vsega. Veljala niso nobena pravila več, postalo je dovolj, da si se s prijatelji in somišljeniki vzajemno priznal, si tako ustvaril vtis pomembnosti in že si postal, kar si hotel. Ni bilo več pomembno, da si kot umetnik naredil nekaj (po objektivnih merilih) lepega, pomembno je bilo, da te je hvalil medijski mainstream. In naj so redki zdravorazumski kritiki še tako kričali, nič ni pomagalo. Zato je danes tolčenje po tleh s slovensko zastavo,vleka mrtve svinje po ulicah, žretje živega netopirja in vtikanje laserjev v ženske genitalije »priznana umetnost«, ki je zaplankani konservativci ne razumemo. Celo več. Zaplankani konservativci so sovražniki, ki so obtičali v temačnem srednjem veku (da je bil srednji vek temačen, je še en mit kulturnih marksistov več, a o tem drugič), zato jih je treba čimprej odstraniti z vseh vplivnih položajev. Tako imamo danes za ministra Luko Mesca in Asto Vrečko, dva, ki sta se dokazano družila in navduševala nad umetnostjo v Fotopubu. In zato urednik Mladine Grega Repovž zapiše, da je treba z RTV Slovenija odstraniti vse, ki ne sodijo v progresivno usmerjeno nacionalno televizijo (prav nacionalna televizija je največji propagandist sprevrženega postmodernizma). V tem pogledu je današnji postmodernizem podoben dekadenci starega Rima; zahodna civilizacija utegne razpasti (in je na dobri poti, da razpade) kot Zahodno rimsko cesarstvo.
Ta dekadenca svoj moralni in kulturni relativistični vrh dosega v sodobnih gibanjih: od LGBT in wokeizma do boja proti »sovražnemu govoru«. Brutalnost, s katero se lotevajo drugače mislečih, je nedoumljiva, v njihovih ravnanjih in življenjih ni prav nobene prepovedi ali znaka STOP. Skrb vzbujajoče je, da so se tej dirki na postmodernistični cesti v propad priključili (in v njej sodelujejo) na papirju ugledni znanstveniki, strokovnjaki, akademiki in drugi, ki bi v nekem drugem času in za normalne (bogaboječe) ljudi veljali za ugledne. Le redki danes še nasprotujejo (denimo) teoriji spolov, da je spolov več. Če bi se uprli sprevrženim teorijam, bi ostali brez služb in denarja. Tako zelo so jih od moralnega neodobravanja prebujeni ljudje prestrašili. Še najbolj osnovnih in dokazljivih dejstev si ne upajo več zagovarjati.
Eric Utter, kolumnist portala American Thinker, je dal odlično primerjavo, kam pelje osvoboditev od moralnih preprek in spolnih omejitev. Odzval se je za zapis Eli Erlick, ki se identificira kot »izjemno queer in neverjetno trans«. Takole piše Eli: »Trans ženske so naravne ženske. Trans ženske so normalne ženske. Trans ženske so biološke ženske. Trans ženske so rojene ženske. Trans ženske so ženske.« Iz te logike Utter izpelje, da imajo prašiči lahko krila, on pa je lahko nemški ovčar:»Mislim, trans ovčarji so naravni ovčarji. Trans ovčarji so normalni ovčarji. Trans ovčarji so biološki ovčarji. Trans ovčarji so rojeni ovčarji. Trans ovčarji so ovčarji. Edina inherentna razlika med trans ovčarji in normalnimi ovčarji je, da trans ovčarja veterinar ob kotitvi opredelil kot človeka. Trans je preprosto pridevnik, ki opisuje to poljubno dodelitev.«
Ni težko sprevideti, kam pelje ta spolna militantnost in odprta seksualna koda. Bosta potemtakem poligamija in incest čez nekaj let nova družbena norma? Skupaj z zoofilijo? V Nemčiji so zoofili že protestirali in zahtevali pravico, da jim je uradno dovoljeno ljubimkanje z živalmi, saj ljubezen ne pozna meja. Tudi v nikoli razčiščeni aferi z bulmastifi (Afera Baričević) je šlo za »ljubezen«, tudi tam (podobno kot pri aferi Smodej) so na plano pokukali bestialni politiki levega miljeja. Postmodernizem (in to je že kar mainstream) vsakemu dovoli, kdorkoli in karkoli želi biti. Omejitev ni več, moralni zadržki so ostanek patriarhalnosti, ki mora izginiti iz novega svetovnega reda.
Kakšna družba bo nasledila postmodernizem, je težko napovedati. Kot vse kaže, bo šlo le na slabše in postalo bo zelo grdo. Če bomo šli po sedanji poti, ki jo rišejo nova in nova družbena gibanja, ko se iz dneva v dan spreminjajo standardi in za seboj briše tradicija, utegnemo priti v tunel, ki na drugi strani nima izhoda. Bojim se, da smo že v tem tunelu, ker je sedanje življenje ob sodobnih gibanjih zelo temačno. Očitno je res nekdo pozabil zapreti vrata v hišo Oscarja Wilda.
P.S. Kot odgovor na postmodernizem sem lani na Novih obzorjih začel s projektom Galerije Fortunata Berganta, ki je poskus gradnje postmoderni umetnosti vzporedne likovne umetnosti, da se vrne k svojemu izvoru – k lepoti in lepemu. Kustos je nadarjen umetnik Lan Seušek.
Po skupini znanstvenikov in strokovnjakov, ki se je s posebno deklaracijo uprla noriji o »podnebnih izrednih razmerah«, se vse več uglednih posameznikov upa javno oporekati progresivni teoriji o več spolih. »To je norost,« pravi Nobelova lavreatka Christiane Nüsslein-Volhard.
»Njegova trditev je neznanstvena. Gospod Lehmann je zamudil osnovni tečaj biologije. Vsi sesalci imajo dva spola in človek je sesalec,« je komentirala Nüsslein-Volhardova.
Ugledna znanstvenica se je odzvala na predlog nemške vlade, ki bo starejšim od 14 let omogočila spremembo spola brez zdravniške odobritve. »To je norost,« pravi: »So ljudje, ki si želijo spremeniti spol, ampak ne glede na vse človek ostaja XY ali XX.
»Interseksualnost povzroča zelo redka odstopanja, na primer v kromosomski garnituri. Ampak tudi interspolni ljudje imajo značilnosti obeh spolov, niso tretji spol. V vsakem primeru kažejo značilnosti enega od dveh spolov.«
Kljub temu kritike Nobelove lavreatke verjetno ne bodo spremenile stališča nemške vlade, ki se zdi neomajna, da bodo otroci, stari 14 let, lahko spremenili svoj spol brez zdravniškega posveta.
»Za svoja natolcevanja ne rabijo dokazov. Danes so npr. objavili dva videa mojega obiska javne otvoritve razstave v Fotopubu pred dobrim letom. Na prvem videu grem po stopnicah v razstavni prostor, na drugem pa pred poslopjem klepetam z gosti. (…) A glej ga zlomka, to je zanje dovolj za naslednje sklepanje: “obiskal je razstavo v Fotopubu, torej je zagotovo obiskal tudi klet, ergo: ta človek drogira in posiljuje!”.«
Tomaž Štih (znan kot Libertarec) je na družbenem omrežju Facebook zapisal:»Vsak je nedolžen, dokler mu krivda ni dokazana.« In krivda ti mora biti dokazana na za to pristojnih krajih – sodiščih. Najbrž se v pravni državi bolj ne bi mogli strinjati s Štihom. Težava nastane, ko je sklepanje brez dokazov in na podlagi indicev bolj kot ne značilno za levico (in tudi Levico). Saj veste (če malo priredimo Friedricha Hayeka), če levičarji ne bi imeli dvojnih meril, sploh ne bi imel meril.
Za Luko Mesca je bil dokaz, da je Janez Janša vpleten v odtekanje denarja iz zdravstva, ker je bil enkrat na jahti z lobistom Božom Dimnikom. Kako je že zapisal Mesec? Enkrat obiščem zabavo v Fotopubu, pa sem že posiljevalec.
Ker so se člani B & H udeležili nekaj dogodkov stranke SDS, so na levici Janeza Janšo in Branka Grimsa označili za najmanj podpornika neonacistov (progresivni trdijo, da so v B & H nacisti).
Ker je Založba Nova obzorja izdala knjigo Manifest za domovino (domoljubna skupina Generacija identitete), je bila revija Demokracija označena za podpornico fašizma in nacizma.
Ob zadevi Vizjak so trdili, da je že sum domnevno spornega ravnanja dovolj, da ne odstopi samo minister, ampak kar cela vlada. Takrat je Mesec dejal, da so dokazi nedvoumni, saj so Vizjaka posneli s Petanom. No, Mesec je bil tudi posnet v Fotopubu.
Primerov je še več, očitno je, da je Luko Mesca srečala karma: mediji, ki jim očita podtikanje in obrekovanje, uporabljajo natanko isto logiko sklepanja, kot jo je sam v številnih primerih. Kako se je že branil? Aha, to je »politični opis«. Ja, tovariš Luka Mesec, to, da mediji pišejo o vas v povezavi z Dušanom Smodejem, je samo »politični opis«, saj vas vedno opišejo kot politika ali ministra, mar ne?
V nedeljo, 11. avgusta, so uslužbenci oddelka kanadske vlade za okolje in podnebne spremembe (ECCC) brez dovoljenja lastnika stopili na zasebno zemljišče blizu mesta Pense v provinci Saskatchewan. Domnevno so jemali vzorce zemlje, da bi preverili vsebnost dušika na kmetijskem zemljišču. Protestirali so kmetje in vlada province ter od vlade Justina Trudeauja zahtevali pojasnila. Še preden je to prišlo, so začeli pridelovalci hrane na družbenih omrežjih objavljati fotografije prave invazije zveznih uslužbencev na zasebna kmetijska zemljišča, kako jemljejo vzorce vode in zemlje. Nekateri so jih uspeli pregnati, drugi ne.
Trudeaujeva vlada, ki je povsem na tiho sprejela zakon o nekakšni »podnebni policiji« (ko je imela še večino), je agentom (ali uslužbencem) ECCC dala neverjetna pooblastila, da lahko kamorkoli vstopijo brez naloga in preverijo skladnost z zakonom o podnebju (lahko fotografirajo, zaplenijo računalnike, prepove dostop do zemljišča), katerega namen je denimo zmanjšanje uporabe gnojil na kanadskih kmetijah za 30 odstotkov. »Če izpustiš preveč ogljika ali uporabiš preveč gnojil, se lahko znajdeš na seznamu podnebnih komunistov,« je zapisal novinar Keean Bexte (The Counter Signal).
Afera, ko kanadski vladni uslužbenci nepooblaščeno vstopajo na zasebno posest, je razkrila še nekaj bolj zloveščega. Kanadska vlada za potrebe agentov ECCC v Winnipegu gradi nov objekt. Poleg klasičnih pisarn bodo v objektu (pozor!) skladišče strelnega orožja, biološki laboratorij, prostori za zaslišanje, »nadzorovane tihe sobe« (za mučenje?), sobe za hrambo dokazov in posebni prostori za obveščevalce.
Spodaj je del načrtov za stavbo ECCC v Winnipegu.
(Slika: The Counter Signal)
Vlada namerava v ta namen zaposliti bataljon agentov, obveščevalcev in drugih uradnikov, ki jim uradno pravijo znanstveniki in strokovnjaki. Neodvisna javnost v Kanadi opozarja, da obstaja povsem utemeljen razlog za sum, da je lokacija za ECCC namenjena kot ukrep, če pride do upora in protestov kmetov, kot jih lahko gledamo na Nizozemskem.
Opomba: O »podnebni policiji« prihodnosti sem pisal v svojem distopičnem romanu Potovati z Orwellom (v sedmi zgodbi). Žal sem se krepko uštel: sedem zgodb, ki sem jih postavil v letu 2049, se očitno dogajajo že danes. Knjigo lahko naročite TUKAJ.
New York Times, ki je za progresivno novinarsko elito (vključno s slovensko) globalni svetilnik neodvisnega in preiskovalnega novinarstva, je več let pisal o Fundaciji Gates, dokler leta 2020 novinar Tim Schwab v Columbia Journalism Review ni razkril, da kolumnista David Bornstein in Tina Rosenberg, pisca hvalnic Billu in Melindi Gates ne delata za organizacijo Solutions Journalism Network, ki jo fundacija izdatno financira. Kolumnista sta priznala nespodoben konflikt interesov in prosila uredništvo Timesa naj naknadno razkrije njune povezave z Gatesom, a tega največkrat z Pulitzerjevo nagrado ovenčani medij nikoli ni naredil, ker to ni »prednostna naloga«.
Nasploh časopis, ki ima več kot 170-letno zgodovino nerad prizna napake. Ko je dokončno postalo jasno, da Rusi niso vplivali na ameriške volitve 2016 in da Trump Hillary Clinton ni premagal s pomočjo Moskve, se Times ni opravičil, še manj novinarji, ki so za svoje teorije zarote prejeli celo Pulitzerjeno nagrado.
New York Times ni edini. Ameriška javna radijska mreža (NPR) je pred meseci predstavila eksperiment, ki ga vodi Harvard in ki naj bi družinam z nizkimi dohodki pomagal najti stanovanja v bogatejših soseskah. Tudi ozadje te zgodbe je razkril Schwab. Ko je zadevo preiskoval, je odkril, da je vsak citirani strokovnjak finančno povezan s Fundacijo Gates. To je bila ena od neštetih zgodb NPR o dobroti Billa Gatesa, ki je medijski hiši NPR namenil skoraj 25 milijonov ameriških dolarjev donacij.
Računalniški milijarder se ne omejuje samo na ZDA, ampak selektivno financira medije in medijske organizacije po vsem svetu. V dveh letih je britanskemu Guardianu (še en globalni svetilnik neodvisnosti, ki je Gatesa označil za planetarnega svetnika – »sveti Bill«) namenil več milijonov dolarjev za serijo podpisanih člankov o BioMilqu in nadomestnem mleku, ki pomeni rešitev in osvoboditev za doječe ženske. Vsi svetovni mediji so poročali o čudežnem nadomestku za materino mleko, vključno z nekaterimi slovenskimi.
Nedavno je ameriška novinarska organizacija MintPress po dolgi preiskavi razkrila, da je Fundacija Gates za financiranje medijskih projektov po vsem svetu namenila več kot 30.000 posameznih donacij v višini več kot 300 milijonov ameriških dolarjev. Denar je prejela večina največjih svetovnih medijskih hiš, donacij so bile deležne številne medijske organizacije in novinarska združenja, na seznamu so portali za preverjanje dejstev. S temi mediji in organizacijami sodelujejo tudi slovenski mediji, združenja in novinarski centri.
Medijskih hišam (seznam spodaj) je milijarderjeva fundacija namenila več kot 166 milijonov dolarjev.
Donacija CNN v višini 3,6 milijona dolarjev je šla za »poročanje o enakosti spolov«, medtem ko je Texas Tribune prejel milijone za »za povečanje ozaveščenosti javnosti pri vprašanju reforme izobraževanja v Texasu«. Med prejemniki donacij najdemo francoske, španske, nemške, afriške in celo kitajske medije.
Gates je 38 milijonov dolarjev namenil mreži centrov za preiskovalno novinarstva (spodaj) …….
…. 12 milijonov dolarjev je doniral novinarskim organizacijam (spodaj).
Fundacija denar namenja tudi izobraževalnim centrom za novinarje (spodaj) …..
…. za medijske projekte po vsem svetu je namenil skoraj 100 milijonov evrov (spodaj).
Bill & Melinda Gates Foundation (BMGF) večinoma financira velike in vplivne globalne medije, ki naj bi veljali za verodostojne in neodvisne. Bill Gates namreč dobro ve, da te medije najbolj citirajo manjši mediji po vsem svetu (slovenski medijski mainstream večinoma citira Guardian, BBC, New York Times in CNN, se pravi medije, ki so na samem vrhu Gatesovih donacij).
Schwab, eden redkih preiskovalnih novinarjev, ki si je drznil pod drobnogled vzeti »dobrotnika« Gatesa, opozarja, da raziskava vključuje samo vidne in neposredne donacije, nikakor pa ne vzporednih ali posrednih. Navaja primer partnerstva BMGF z ViacomCBS, podjetjem, ki nadzorujejo CBS News, MTV, VH1, Nickelodeon in BET. Javno je bilo povedano, da je Fundacija Gates korporaciji zabavne industrije dala 6 milijonov dolarjev, toda v poročilu o donacijah ni mogoče najti ne CBS, ne Viacoma.
Prav tako v poročilo niso vključene štipendije novinarjem in donacije, ki so namenjene plačilu člankov v akademskih revijah. Čeprav ti članki niso namenjeni množični uporabi, so redno podlaga za zgodbe v mainstream medijih in pomagajo pri promociji določenih vprašanj. Kot pravi Schwab, je mogoče slediti več desetim milijonov dolarjev, ki so končali v akademskih revijah, pri čemer je vsaj 13,6 milijona dolarjev namenjenih ustvarjanju vsebin v prestižni medicinski reviji The Lancet.
In na koncu je seveda še denar, ki je namenjen raziskovalnim projektom, predstavitev rezultatov konča v akademskih revijah, medijskem mainstreamu ali knjigah.
In Fundacija Gates ni edina. Medijem in novinarjem »donirajo« fundacije Georga Sorosa, družine Rothschild, Charlesa Kocha, Craiga Newmarka, Gill, Bill in Hillary Clinton, Barack Obama, družina Murdoch, Mark Zuckerberg in številni drugi. Vse to se predstavlja kot »neprofitno financiranje nestrankarskega novinarstva«. Vprašajte se, ali je to res.
Zato takrat, ko boste v slovenskem medijskem mainstreamu brali citate ali sklicevanje na največje in najbolj vplivne globalne medije, kot so NY Times, CNN, BBC, Guardian, Le Monde, Der Spiegel ali Financial Times, bodite rajši zadržani glede verodostojnosti, saj obstaja velika verjetnost, da gre za članke, ki so bili naročeni in plačani z namenom, da jih boste vi brali in vanje verjeli.
Vsekakor eden najbolj populističnih projektov Inštituta 8. marec. Prav nič nimam proti, da (radikalne) feministke z Glinškove ploščadi 9 povedo svoje mnenje in predlagajo karkoli, skrbi me, da njihove predloge brez kakršnegakoli razmisleka večina takoj zagrabi. Treba je priznati, da so dostojne naslednice in uporabnice marksistične dialektike, da je njihov vokabular, kjer se besedam selektivno daje nov pomen, izpiljen na način, da je tisti, ki jim nasprotuje, vedno kriv zločina. Drugače mislečim ničesar ne puščajo za sabo: vedno želijo pobrati vsa jabolka z jablane.
Če zanemarimo nedoslednost levičarjev (brezplačno kosilo za vse, davkov pa ne bi vsi plačali enako, ker velja progresivna obdavčitev), brezplačno šolsko kosilo nikakor ni za vse brezplačno, saj ga bo moral nekdo plačati (»brezplačno« šolstvo stane neto davkoplačevalca skoraj 3.000 evrov na leto). To je preprosto empirično dejstvo. Če ga zagovarjate, tvegate, da ga bodo revolucionarji z ulice tolmačili kot »sovražni govor«, medijski mainstream pa vas bo pribil na sramotilni steber, češ da otrokom ne privoščite hrane. Kakopak, brezplačno kosilo je vendarle »pravica, ki pripada vsem«, kar je, po njihovo, revolucionaren premik v boju proti odpravi (»prehranske«) revščine. Po tej logiki ste vi (ki vendarle uporabljate kanček zdrave pameti in razumete besede take, kot v resnici so, ne v novem pomenu, ki jim ga dajejo neokomunisti) protirevolucionar in vsako protirevolucionarno dejanje bo kaznovano. Levičarji so resnično mojstri izkrivljanja in spreminjanja jezika in pomena besed.
Tako ne obstaja »pravica do brezplačnega kosila«, ne obstaja pravica do nečesa, ne obstaja pravica na nekaj. Za uveljavljanje take »pravice« moraš nekaj vzeti nekomu drugemu. Tako razumevanje »pravice do brezplačnega kosila« pomeni, da ima nekdo pravico od drugega zahtevati, da mu jo izpolni (plača kosilo). To (pozitivna pravica do nečesa ali na nekaj) je v neposrednem nasprotju s temeljnimi človekovimi pravicami in svoboščinami (negativne pravice, ki ne zahtevajo aktivnosti drugih); pomeni njihovo kršenje, saj ima vsak posameznik pravico do svobode brez prisile, uveljavitev pravice do brezplačnega kosila bi pomenila, da mora nekdo pod prisilo plačati kosilo.
To ni edino izkrivljanje pomena besed, ki mu večina medijev slepo sledi, ne da bi novodobne modrece vprašala po zdravi pameti. Nedavno sta predsedstvi Dijaške organizacije Slovenije in Študentske organizacije Slovenije zahtevali uvedbo brezplačnih menstrualnih higienskih pripomočkov, ker naj bi bila to »temeljna človekova potreba«. Zdaj berem, da se je že odzvala vlada Roberta Goloba, češ da bo to zahtevo udejanjila. Levičarski mediji so ti pozdravili, večino desnih medijev je samo zanimalo, kdo bo to financiral in kdo bo do njih upravičen (no, vsaj nekaj), nihče pa se ni vprašal (vsaj meni ni znano, razen Kavarne Hayek), ali je reševanje »menstrualne revščine« z brezplačnimi higienskimi vložki res »temeljna človekova potreba«. Naj takoj razjasnim- ni! Je potreba določene skupine ljudi (žensk), ni pa temeljna človekova potreba. Temeljne človekove potrebe so tiste, ki človeku omogočajo preživetje: hrana, voda, zrak in primerno zatočišče. Da je človeštvo preživelo kot človeštvo (ne samo kot človek posameznik), je moral človek zadovoljiti še dve potrebi: reprodukcija in varnost. Te potrebe je Abraham Maslow, ameriški psiholog, ki je zaslovel po hierarhiji potreb, uvrstil med prvinske (v dve kategoriji: fiziološke potrebe in potrebe po varnosti). To so temeljne človekove potrebe. Če bi bil dostop do menstrualnih izdelkov temeljna človekova potreba, potem se lahko vprašamo, kako je človeštvo sploh preživelo.
Vse drugo so potrebe, ki so zelo individualizirane in se spreminjajo skozi čas. Danes ima nekdo potrebo po avtomobilu, drugi je nimajo; en ima potrebo po televiziji, drugi po računalniku; nekdo se želi izobraževati, drugi ne. In tako naprej. Človeštvo bi preživelo brez avtomobila, televizije, računalnika in šol, ne bi pa preživelo brez hrane in vode. Takšno izkrivljeno pojmovanje temeljnih človekovih potreb, ki ga nekritično povzemajo mediji in mu ploskajo politiki, vodi zgolj v pojmovno zmedo. Nekateri ljudje bodo začeli res verjeti, da brez higienskih vložkov človek ne bi preživel.
Nadaljnji korak, ki ga naredijo galopirajoči postmoderni marksisti, je, da izpeljejo enačenje med človekovimi potrebami in človekovimi pravicami. Treba je povsem jasno povedati, da zadovoljevanje temeljnih človekovih potreb ni temeljna človekova pravica. In ne obstaja človekova pravica, da nisi lačen, niti človekova pravica do splava, niti temeljna človekova pravica do zdravja in izobraževanja.
Temeljne človekove potrebe in temeljne človekove pravice so dvoje popolnoma različnih stvari. Za zadovoljevanje temeljnih človekovih potreb potrebuješ naravne (zemljo, vodo) in človeške (spretnost) vire, za spoštovanje temeljnih človekovih pravic (svoboda govora, nedotakljivost življenja) ne potrebuješ virov, ampak so ti uresničene že s tem, ko obstajaš. Pravice in potrebe torej niso isto, lahko pa pride med njimi do konflikta. Osnovne potrebe je namreč možno zadovoljiti s kršenjem človekovih pravic (da bi se nahranil, lahko hrano ukradeš).
V svobodnih družbah velja, da ti je država dolžna zagotoviti temeljne človekove pravice (in svoboščine), ne pa tudi temeljnih človekovih potreb. Za temeljne človekove potrebe ti mora država zagotoviti možnost, da jih zadovoljiš. Na načelni (ali deklarativni) ravni naj bi bile take vse demokracije, žal so danes te (zahodne) demokracije zabredle v globoki etatizem, ki ljudem odrekajo temeljne človekove pravice (svoboda govora) in ga ovirajo pri zadovoljevanju temeljnih človekovih potreb (dolgi in zapleteni birokratski postopki, visoki davki).
Pod geslom »Ne šteje število strokovnjakov, ampak kakovost argumentov« je 1.100 znanstvenikov in strokovnjakov z vsega sveta (z Nobelovim lavreatom za fiziko Ivarjem Giaeverjem na čelu) podpisalo deklaracijo z naslovom Ni podnebnih izrednih razmer.
Skupina znanstvenikov, ki se združuje v neodvisno organizacijo Global Climate Intelligence Group (Clintel Group), meni, da se podnebje spreminja že tri milijarde let (od kar imamo na planetu ozračje). Nanj ima vpliv tudi človek, vendar ne v taki meri, kot to trdijo privrženci nove podnebne religije.
Segrevanje, ki ga povzročajo naravni in antropogeni dejavniki Geološki zapisi kažejo, da se je podnebje na Zemlji od obstoja planeta spreminjalo – bila so hladna in topla obdobja. Mala ledena doba se je končala šele leta 1850, zato ni presenetljivo, da smo zdaj v obdobju segrevanja.
Segrevanje je veliko počasnejše od napovedanega
Svet se je segrel bistveno manj, kot je napovedal IPCC na podlagi modeliranih antropogenih vplivov. Vrzel med realnim in modeliranim svetom nam kaže, da smo daleč od razumevanja podnebnih sprememb.
Podnebna politika temelji na nepopolnih modelih
Podnebni modeli imajo veliko pomanjkljivosti in niso niti približno verjetni; služijo kot orodja globalne politike. Povečujejo učinek toplogrednih plinov, kot je CO2. Zanemarjajo dejstvo, da je obogatitev ozračja s CO2 koristna.
CO2 je rastlinska hrana, je osnova vsega življenja na zemlji
CO2 ni osnaževalec, je bistvenega pomena za vse življenje na zemlji. Fotosinteza je blagoslov. Več CO2 je dobro za naravo, saj naredi zemljo bolj zeleno: dodatni CO2 v zraku je spodbudil rast svetovne rastlinske biomase. Dobro je tudi za kmetijstvo, saj povečuje donos pridelkov po vsem svetu.
Globalno segrevanje ni povzročilo več naravnih nesreč
Ni statističnih dokazov, da se globalno segrevanje povečuje ali da so orkani, poplave, suše in podobne naravne nesreče pogostejše. Vendar pa obstajajo številni dokazi, da so ukrepi za ublažitev škodljivi in dragi.
Podnebna politika mora upoštevati znanstveno in gospodarsko realnost
Podnebnih izrednih razmer ni. Zato ni razloga za paniko in preplah. Odločno nasprotujemo škodljivi in nerealni politiki brezogljične družbe. Ko se bodo pojavili boljši pristopi, in zagotovo se bodo, bomo imeli dovolj časa za razmislek in ponovno prilagajanje. Cilj globalne politike bi moral biti »blaginja za vse« z zagotavljanjem zanesljive in cenovno dostopne energije v vsakem trenutku. V uspešni družbi so moški in ženske dobro izobraženi, rodnost je nizka, ljudje pa skrbijo za svoje okolje.
Manifest s podpisi vseh znanstvenikov in strokovnjakov si lahko ogledate TUKAJ.
Kavarna Hayek 