Koliko je sploh še Slovencev v lastni državi?

Značke

Branko Grims, migracije, narod, priseljevanje, Slovenci, slovenstvo

(Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija, 23. marca 2023)

Ob upoštevanju uradno dostopnih evidenc  (podeljena državljanstva po osamosvojitvi in trenutno veljavna dovoljenja za prebivanje), je delež Slovencev v lastni državi že manjši od 80 odstotkov.  Če pa upoštevamo še drugo in tretjo generacijo tujerodnih (rojeni v Sloveniji, a s tujerodnimi koreninami), ta delež pade pod 65 odstotkov.

Nekateri menijo, da je to pretiravanje, drugi spet, da je ta ocena zelo konservativna in da je delež avtohtonih prebivalcev v Sloveniji še manjši. Natančne številke seveda ni. Tudi zato, ker se pri popisu prebivalstva ni treba več narodnostno opredeliti. Zadnji tak popis je bil leta 2002 in že takrat je bil delež narodnostno tujih prebivalcev 17-odstoten. Golobova vlada bo raznarodovanje in multikulturalizacijo Slovenije s spremembami zakonodaje še pospešila. »Naš namen je, da z različnimi zakonskimi rešitvami, strateškimi dokumenti in ukrepi naredimo slovensko družbo odprto in bolj vključujočo,« so zapisali na Ministrstvu za notranje zadeve (MNZ).

Slovenski jezik

Vlada želi spremeniti zakon o tujcih, ki naj bi omogočil hitrejšo izdajo dovoljenj za prebivanje, in zakon o zaposlovanju tujcev, ki naj bi olajšal zaposlovanje tujih državljanov (tudi v javnem sektorju). Pri tem za tujce znižuje standarde znanja slovenskega jezika in razveljavlja predpis, ki ga je sprejela Janševa vlada – da morajo tujci, ki zaprosijo za začasno dovoljenje, obvladati slovenski jezik: pogoj znanja slovenskega jezika na osnovni ravni za tujca, ki prvič vstopa v državo, in na zahtevnejši ravni za tiste tujce, ki v Sloveniji že prebivajo več let. Omejeno je bilo tudi davkoplačevalsko financiranje tečajev slovenskega jezika, s tem je takratna koalicija zaostrila pogoje za pridobitev dovoljenja za začasno prebivanje za družinske člane tujca, državljana tretje države.

Na MNZ so v sporočilu za javnost zapisali, da s spremembo zakona o tujci odpravljajo administrativne ovire, a pogoj znanja slovenskega jezika se ne odpravlja. Je pa dovolj stopnja znanja jezika, s katero se tujec »preprosto sporazumeva v vsakodnevnih situacijah, povezanih z uresničevanjem konkretnih potreb«. Zaradi tega so skočile v zrak nevladne organizacije, ki pravijo, da je treba pogoj znanja slovenščine popolnoma črtati, saj naj bi ta pogoj onemogočal »združevanje družin«. Vsekakor bo novela zakona omilila pogoje, kar bo povečalo priseljevanje v Slovenijo, saj je jezik eden od temeljev suverenosti in narodne prepoznavnosti.

Vdor tuje kulture

Nasploh je slovenski jezik danes v vsakdanjem sporazumevanju deležen vdora (predvsem balkanskih) tujk, v nekaterih mestih (Velenja, Kranj) je na ulici tuj jezik skorajda že prevladujoč. Tudi pri zaposlovanju (predvsem v trgovinah) so standardi zelo nizki, saj se pogosto sliši Slovencev tuj naglas in uporaba tujih besed (predvsem pri številkah in uporabi dvojine). A ne gre samo za jezik. Tuja kultura in običaji vdirajo v vsakdanje življenje Slovencev. Glasno govorjenje, kričanje prek trgovskih polic in glasna glasba v avtomobilih z odprtimi okni je le nekaj navad, ki so slovenski kulturi tuje. Multikulturalizem začne prevladovati nad avtohtonim prebivalstvom ravno s takimi »malenkostmi«. Najhuje je, da so do njih postali dovzetni tudi domačini, predvsem mladež.

Tujci v Sloveniji

Konec lanskega leta je po podatkih slovenskega statističnega urada (SURS) imelo stalno ali začasno dovoljenje za prebivanje 28.915 tujcev iz držav EU in 202.279 tujcev iz tretjih držav; skupaj torej več kot 230.000 oziroma 8,1 odstotka prebivalstva. To je 100 tisoč več kot leta 2016. Pandemija kitajskega virusa je naraščanje števila dovoljenj v letih 2020 in 2021 zmanjšala, drugače se na leto izda med 15.000 in 25.000 novih dovoljenj za prebivanje. Več kot polovica tujcev iz tretjih držav jih je bila iz Bosne in Hercegovine, 18 odstotkov iz Kosova, 11 odstotkov iz Srbije in nekaj manj kot 10 odstotkov iz Makedonije. Od državljanov držav EU (ali Švicarske federacije) ima veljavno dovoljenje največ državljanov Hrvaške (slaba polovica), sledijo pa državljani Bolgarije, Italije in Nemčije.

Za Slovence še bolj skrb vzbujajoče je, da ima Slovenija (takoj za Švedsko) v EU največji delež tujih otrok (predvsem iz Balkana), starih do 15 let, ki so pridobili dovoljenje za prebivanje iz »družinskih razlogov«. Leta 2021 je bilo po podatkih Evropskega statističnega urada (Eurostat) takih 1.142 na 100 tisoč otrok, ki živijo v Sloveniji (33 več kot leta 2020).

Posebno poglavje so podeljena državljanstva (z redno ali izredno naturalizacijo). Od osamosvojitve naprej je Slovenija podelila več kot 230 tisoč državljanstev; največ okoli osamosvojitve, zadnja leta se število novih državljanov giba med tisoč in dva tisoč na leto.

Slovenci kmalu tujci v Sloveniji

Slovenija je hitro na poti, da bodo tujerodni prevladali nad domačini. To se kaže v nekaterih regijah in tudi v politiki. Župan glavnega mesta (Zoran Janković) je tujeroden, Ljubljana se nasploh hitro spreminja v neko čudno multikulturno mešanico. Leta 1961 je bilo v ljubljanskih občinah »zgolj« 6,3 odstotka Neslovencev, leta 1991 že dobrih 22 odstotkov, po zadnjem popisu, kjer je bila opredeljena tudi narodnost (2002), že skoraj 30 odstotkov (upoštevana Ljubljana kot mestna občina). Koliko jih je danes, je težko reči. Samo tujcev (tujerodnih z dovoljenjem za prebivanje) je po podatkih statističnega urada 13 odstotkov.

Če oba podatka povežemo, je najbrž že več kot 40 odstotkov prebivalcev Mestne občine Ljubljane tujega rodu in korenin. Zato ni čudno, da Janković zmaguje na lokalnih volitvah, njegovemu rezultatu za župana se nihče od Slovencev niti ne približa. Kar je katastrofa za narod. Visok delež tujcev ima še Obalno-Kraška regija (več kot 13 odstotkov). Od tamkajšnjih občin izstopa Sežana, kjer se delež približuje petini vsega prebivalstva. Sem seveda niso všteti prebivalci z slovenskim državljanstvom, a tujih korenin. Zanimivo je, da leve politične stranke zmagujejo predvsem v regijah in občinah, kjer je delež tujerodnih visok, desne pa tam, kjer je delež avtohtonih Slovencev največji.

Brez pravih podatkov

Število prebivalcev Slovenije sicer narašča in presega 2,1 milijona, toda delež avtohtonih prebivalcev mlade države, se pravi po rodu Slovencev in Slovenk, je vse manjši, kar pomeni, da število prebivalcev narašča po zaslugi priseljevanja (predvsem z Balkana). Naravni prirasti (razlika med rojenimi in umrlimi) so v tem tisočletju med najnižjimi po letu 1945, pa še od tega je vse več novo rojenih tujerodnih korenin. Tudi zato mi morali ob popisu prebivalstva izvedeti od anketirancev narodno pripadnost. Slovenija je vendarle država Slovencev, ki imajo pravico izvedeti, koliko oseb tuje narodnosti živi na slovenskem ozemlju. Od tega sta odvisni tudi demografska strategija in politika.

Tako meni tudi profesor za pravo človekovih pravic Jernej Letnar Černič, ki je pred meseci za revijo Domovina dejal, da zbiranje podatkov o položaju družbenih skupin »ni samo zaželeno, temveč nujno, saj je mogoče le na njihovi podlagi oblikovati učinkovite javne politike na področju enakega obravnavanja«. Žal levi del politike to zavrača, češ da je zbiranje podatkov o narodnosti ksenofobno in rasistično. Toda po drugi strani bi se morali zavedati, da je zavračanje pridobivanja podatkov o narodnosti prebivalstva na ozemlju Slovenije izdajalsko do lastnega naroda, zanikanje korenin, kulture in tradicije, ki je zelo različna od tradicij in kultur, ki se priseljujejo v Slovenijo.

Brezglava demografska politika

Eden od ukrepov prejšnje (Janševe) vlade je bil ustanovitev demografskega urada. Ustanovljen je bil »z namenom spodbujanja, usklajevanja in usmerjanja aktivnosti demografskega preporoda Slovenije« ter »negovanja slovenskega jezika, kulture in načina življenja za preživetje naroda«. Demografski urad je leva Golobova vlada ukinila, zaposlene večinoma prezaposlila (kot za nalašč) v urad za oskrbo in integracijo migrantov, demografsko politiko pa vrnila v stanje brezglavosti.

Urad je bil sicer poskus, da bi Slovenija popravila demografsko sliko svojega naroda, saj se bo brez ustrezne politike, ki bi nadzorovala in omejevala vse večje število tujih državljanov in tujerodnih v Sloveniji, demografska slika države hitro spremenila. Po nekaterih projekcijah bo delež Slovencev v primerjavi s tujci, tujerodnimi in slovenskimi državljani tujih korenin sredi stoletja manjši od polovice. Brez ukrepanja je etnični samomor slovenska neizogiben.

KRATEK INTERVJU

Branko Grims: Golobova vladna politika uničuje slovenski narod

Na problematiko tujcev, priseljevanjem in spreminjanjem demografske strukture Slovenije večkrat opozarja Branko Grims, poslanec SDS.

Vlada predlaga nižanje standardov za dovoljenje za bivanje za tujce v Sloveniji. Kaj bi to lahko pomenilo za državo?

Predlog Golobove vlade je neevropski in protislovenski. V Avstriji je za tujce minimum znanje nemščine A1, nato se stopnjuje. Šole imajo dodatno podporo za tujce samo v prvem razredu. Potem moraš obvladati nemški jezik. Tudi v drugih državah Evropske Unije je podobno.

Temelj integracije je znanje jezika države, kamor prihajaš. Za majhen, dvomilijonski narod, kot je slovenski, je to še toliko pomembnejše. Predlog vlade pomeni naklepno vgrajevanje možnosti konflikta v družbo. Vsak nesporazum in konflikt bodo svetohlinsko levičarji izkoristili za obtožbe o »nacionalizmu, fašizmu, nacizmu…« in vsemu ostalemu iz levičarske pojmovne greznice psovk. Golobov predlog bo občinam, poleg konfliktov,  prinesel tudi ogromne stroške, saj bodo v šolah, uradih in drugje morale zagotoviti tolmače. Zato so župani prizadetih občin odločno proti vladnemu predlogu, tudi tisti, ki so sicer iz vrst vladajoče koalicije. Da bi to prikrili, uporabljajo v vladi slaboumne trike, kot je ta, da se je minister za notranje zadeve javno sestal z provladnimi »nevladniki«, ki v resnici zastopajo samo sami sebe in so brez vsake širše legitimitete, pa če se stokrat razglašajo za ljudstvo, saj so neizvoljeni!. Ni pa se javno sestal z župani najbolj prizadetih mest, kot je Kranj, čeprav so ti legitimnost pridobili na volitvah in predstavljajo svojo občino in vse občane.

Predlagani zakon gre tudi sicer v povsem napačni smeri. Zakonodaja se zlorablja za pridobivanje pravice do združitve na osnovi lažno prikazanih podatkov, potem delavci odidejo v tujino, prihodke pa spet lažno prikazujejo kot zajamčene, na osnovi česar njihovi družinski člani pridobijo največje socialne ugodnosti. Krepiti bi morali torej nadzor, ne pa delati zakone bolj ohlapne.

Delež avtohtonih Slovencev se v državi hitro zmanjšuje, levičarji pa želijo narediti Slovenijo še bolj multikulturno. Lahko to pomeni etnični samomor?

Levičarje nič ne briga za Slovenijo Uničujoča politika vlade Roberta Goloba po mojem mnenju ni samo plod neznanja in neumnosti. Ves čas opozarjam, da je Golobova vladna politika naklepno uničevanje Slovenije in slovenskega naroda. Cilj levičarjev je velika zamenjava: da z masovnim priseljevanjem migrantov pridobijo nove volivce. Z norimi davki pa Slovence vzpodbujajo k izselitvi v tujino.

Slovenije brez slovenskega naroda po ustavi ni in ne more biti, saj je država Slovenija utemeljena na neodtujljivi pravici do samoodločbe; toda to levičarjev prav nič ne zanima. Levičarje zanima samo denar – vaš težko zasluženi in privarčevani denar! – in oblast, ki jim spet pomeni samo… še več denarja.  Za Slovenijo jim ni mar.

Vsakdo, ki v Sloveniji voli za levičarje, voli s tem za etnični samomor slovenskega naroda in torej  za uničenje Slovenije.

V popisu prebivalstva Slovenije od leta 2002 ne zajema več narodnosti anketirancev. Se vam ne zdi, da je to škodljivo, da v lastni državi ne vemo, koliko ljudi se opredeljuje za drugo narodnost.

To je zelo huda napaka in odločno vztrajam, da moramo uradno ugotoviti, koliko nas sploh (še…) v resnici je. Zato sem predlagal, da bi vsakdo lahko vsaj prostovoljno izjavil, kateremu narodu pripada, kar bi se vneslo v evidenco. Prepričan sem, da bi to možnost izkoristilo vsaj 80 odstotkov prebivalcev. Toda niti to ni sprejela prejšnja večina v parlamentu, pri sedanji je vsak korak v tej smeri seveda samo znanstvena fantastika. Rdeča nit ukrepov Golobove vlade in koalicije je: »Za tujce vse, za Slovence nič!«.

Postmodernistična dekadenca na stari celini in ali so zgodbe od adrenokroma zadetih in odvisnih elit res teorija zarote?

Značke

adrenokrom, afera Balenciaga, American Thinker, Andrea Widburg, ARCOM, C8, Canal 8, Celine Dion, elite, Emmanuel Macron, Foto Pub, Francija, Gérard Fauré, Jeffrey Epstein, Jimmy Savile, mamila, Marc Dutroux, Mladina, pedofilija, Pierre Palmade, prostitut, satanizem, teorija zarote, TPMP, Yves St-Laurent

Ko je Gérard Fauré omenil ime francoskega predsednika Emmanuela Macrona, je bil intervju prekinjen. Kaj je želel povedati človek, ki je bil predstavljen kot »nekdanji pariški trgovec«, ki je prodajal mamila uglednim francoskim osebnosti iz sveta zabave in politike, mogoče ne bomo nikoli izvedeli. Toda kar je povedal prej, je tako neverjetno, da se bo komu zdela teorija zarote. Ampak ne pozabimo, marsikatera teorija zarote se je v zadnjem času izkazala za resnično.

Fauré je bil gost televizije Canal 8 (C8). Povabili so ga v oddajo Touche pas à mon poste! (TPMP), ker je v preteklih tednih pozornost javnosti pritegnila prometna nesreča znanega komika Pierra Palmadeja in razkritja, ki so temu sledila.

Palmade je 10. februarja 2023 povzročil prometno nesrečo. Čelno je trčil v drugo vozilo, ki je peljalo po nasprotnem voznem pasu blizu Villiers-en-Bière na jugu Seine-et-Marne. Palmade je bil v kritičnem stanju prepeljan v bolnišnico Kremlin-Bicêtre, njegovo življenje kmalu ni bilo več ogroženo.  V drugem avtomobilu so bili noseča ženska, njen svak, voznik in njegov šestletni otrok. 27-letno nosečo žensko so odpeljali v bolnišnico, kjer so morali opraviti nujni carski rez. Njen sedemmesečni dojenček je umrl.

Kasneje se je izkazalo, da sta iz Palmadejevega avtomobila po prometni nesreči pobegnili dve osebi. To sta bila »spremljevalca«, mlada prostituta, ki ju je Palmade najel za “kemični” seks. V krvi 54-letnega zvezdnika so našli tudi sledi kokaina. Igralca so ovadili zaradi povzročitve telesnih poškodb iz malomarnosti. Mediji (tudi slovenski) so poročali samo o mamilih, na katere je bil komik pozitiven, ne pa tudi po pobeglih prostitutih. Ampak to še ni bilo vse.

V drugi polovici februarja so ga ljudje, ki so mu blizu, obtožili ogledovanja in posedovanja pedofilnega pornografskega materiala. Proti Palmadeju je bila sprožena preiskava. Zdaj vse kaže, da je bil zvezdnik vpleten v tipične postmodernistične perverznosti elit. Andrea Widburg na spletni strani American Thinker piše, da je zgodba tako neverjetna, da ji pred leti nihče ne bi verjel. Toda druge srhljive zgodbe in znane osebnosti, ki so vpletene (Marc Dutroux, Jeffrey Epstein ali Jimmy Savile, v Sloveniji poznamo primer Foto Pub), kažejo, da utegne biti pričevanje Faureja resnično.

Kar je razkril v oddaji, je šokiralo Francijo. Povedal je, da se je udeležil zabave v Palmadejevi hiši in da ga je zmotilo veliko število prisotnih mladih fantov. Fauré je najprej povedal, da je Palmade zaužil velike količine kokaina (skupaj z MDMA in amfetamini), nato pa izjavil, da se komik morda tudi ukvarja z adrenokromom. Gre za snov, ki jo pridobivajo iz krvi spolno zlorabljenih otrok ter jo uživajo pripadniki bogatih elit, da bi ostali mladostni. (Mladina je to pred leti označila za teorijo zarote.)

Fauré je trdil, da številni zvedniki in zvezdnice redno uživajo adrenokrom, med drugim tudi Celine Dion.  V zadnjih mesecih je Fauré večkrat javno izjavil, da je bila Dionina skrivnostna degenerativna bolezen posledica njenega prekomernega uživanja adrenokroma. Na vprašanje nejevernega gosta oddaje, od kod prihajajo ti žrtvovani otroci, je Fauré odgovoril, da so večinoma ugrabljeni. Dejal je, da je v Franciji vsako leto ugrabljenih več kot 58.000 otrok in da jih najdejo le dve tretjini. Nato je vprašal: Kje je preostala tretjina? Tudi Yves St-Laurent in drugi ljudje v modni industriji naj bi bili pedofilski kriminalci. Samo spomnimo se afere z kampanjo španske modne hiše Balenciaga. A ko je Fauré omenil ime francoskega predsednika Emmanuela Macrona, je bil pogovor nenadoma prekinjen. Lahko se le vprašamo, kaj je hotel povedati.

Odziv je bil silovit. Še preden so gostje v studiu, ki so skoraj omedleli, prišli k sebi, so na Canal 8 začeli prihajati odzivi, ki so vse zanikali. Zaradi pritiska se je uredništvo oddaje TPMP distanciralo od Fauréjevih izjav in ga na Twitterju obsodilo. Aledile so pritožbe znanih medijskih osebnosti na ARCOM (francoski regulator za avdiovizualne in digitalne komunikacije), ki je sprožil preiskavo. Medtem ko bo matična družba C8 najverjetneje morala plačati astronomsko globo,  so nekateri vladni uradniki namignili, da ne bodo podaljšali licence C8, ki bo potekla leta 2025. To pomeni, da bo kanal popolnoma prenehal predvajati. To je skrajna oblika cenzure.

Nešteto televizijskih, radijskih in spletnih televizijskih oddaj ter časopisov po vsej Franciji je ovrglo Fauréjeve trditve, hkrati pa ga prikazalo kot serijskega lažnivca. Glede na njegovo temno preteklost njegov medijski umor ni bila težka naloga.

Kakorkoli, Fauré je zadel v živec. Ali je tisto, kar je govoril, resnica, ne vemo. Sodeč po odzivih medijev, od katerih se ni nihče potrudil, da bi raziskal Fauréjeve izjave, lahko sodimo, da gre v Franciji za prepovedano temo, tih dogovor med mediji, da se o tem ne poroča. Še posebej, ker so v satanistične in pedofilske zgodbe vpletene tudi mnoge televizijske osebnosti. Ta pa lahko pomeni le, da ima Fauré, ne glede na svojo temačno preteklost, mogoče celo prav. Naj o tem presodijo bralci, končno sodbo bo dala zgodovina.

30 let neke afere: afera HIT se nikoli ni zares končala

Značke

afera Hit, Bruno Sacco, Danilo Kovačič, Danilo Slovnik, Depala vas, igralništvo, Ivo Hvalica, Janez Drnovšek, Janez Janša, korupcija, mafija, Marjan Podobnik, Miha Brejc, Nelida Nemec, revija Reporter, udbomafija, Vinko Vasle

card player gambling casino chips on green felt background selective focus

(Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija; 9. marca 2023)

13. marca 1993 se je v kolumno Danila Slivnika v sobotnem Delu začela najbrž največja poosamosvojitvena afera – afera Hit. Razkrila je, kako je deloval vzporedni mehanizem in kako je globoka država skrbela za dobro počutje krvnih in ideoloških dedičev komunističnega režima.

Tisto soboto so v Murglah, predsedniški palači, na vladi, v Novi Gorici in še kje svež izvod časnika Dela naslovniki brali s cmokom v grlu. Bledih obrazov so sprožili rdeči alarm in se spraševali, kako je to mogoče in kaj je šlo narobe. Znamenita kolumna Casino Royal takratnega namestnika glavnega in odgovornega urednika Danila Slivnika je v gospodarstvu in politiki sprožila niz dogodkov, ki še danes niso povsem pojasnjeni: nekateri vpleteni so življenje izgubili v čudnih okoliščinah, drugi so se zatekli k molku, znamenita dokumentacija, ki naj bi jo hranil nekdanji poslanec Ivo Hvalica še ni ugledala luči belega dne in je očitno še vedno nekje skrita.

Proti razkritim in javnosti izpostavljenim akterjem, ki so bili bolj »mule« kot »mastermindi«, je bilo vloženih več kot sto ovadb, na podlagi katerih je državno tožilstvo vložilo dvanajst obtožnic. Poleg enega procesa v Italiji je bilo v Sloveniji sproženih devet kazenskih postopkov, le dva sta bila pravnomočno obsojena; tudi  direktor Hita Danilo Kovačič, ki je bil tudi zelo hitro pomiloščen. Protiudarec globoke države pa je bil silovit – fabricirane afere proti tistim, ki so si drznili dregniti v udbovske finance, so se vrstile druga za drugo.

Rojstvo afere Hit

»Danilo Slivnik je v znameniti litoželezni blagajni že dolgo imel udbovska poročila,« se spominja Vinko Vasle, takrat prvo pero raziskovalnega novinarstva pri Delu. Slivnik je najprej naročil, da goriški in primorski dopisniki previdno preverijo informacije, a ni bilo odziva. Tudi k Vasletu so prihajali informatorji, ki so samo potrjevali naravnost neverjetne zgodbe, ki so jih v črno stolpnico na Dunajski cesti 5 (imenovano tudi »črna vdova«) prinašali obveščevalni viri. Nato je padla odločitev, da je skrajni čas za razkritje delčka temnih plati tranzicije.

Prišel je petek, 12. marec, ko je Slivnik zelo pozno prišel v redakcijo, da odda sobotno kolumno, ki jih je običajno pisal doma. Sobotno Delo je bilo v tistih časih predvsem zaradi njegovih kolumn zelo brano in iskana literatura. Ob koncih tedna je medijska hiša prodala tudi do 20.000 izvodov več. Ker je vedel, da je Udba na Delu še kako živa in da teksti še pred prodajo časopisa (kot v trdih komunističnih časih) končajo na mizi nekdanjih partijcev, je imel navado, da tik pred zdajci spremeni nekatere dele. Tudi tokrat je bilo tako. V zadnjem hipu je kolumni Casino Royal dodal stavek: »Daleč na prvem mestu naj bi bil namreč novogoriški Hit, ki naj bi prelival denar na vse politične naslove in račune (in tudi neposredno podkupoval nekatere novinarje).« Afera Hit je bila rojena, poti nazaj ni bilo več. Pisalo se je leto 1993, bil je 13. marec.

Kovčki denarja

Slivnikove besede so se nanašale na vpetost nekaterih podjetij v politiko, privatizacijo in odstavitev Mihe Brejca, takratnega prvega moža Varnostne informativne služba (VIS), ki se je po prvih demokratičnih volitvah (1990) in osamosvojitvi (1991) skušala otresti spon nekdanje Službe državne varnosti (SDV) in še prej Udbe, tajne politične policije v rokah komunistov. Izkazalo se je, da je nekdanja socialistična oblast s pomočjo italijanske mafije držala roke nad igralništvom in kopičila denar. Več o tem je kasneje novinarjem povedal »mafijski skesanec« in nekdanji vodja posojilnice v Hitu Bruno Sacco.

Donosen posel, ko so v roke nekdanjih udbovskih operativcev prehajali kovčki z ogromnimi količinami denarja, je takratna vlada Lojzeta Peterleta ogrožala. Demosova vlada je padla maja 1992, Peterleta je zamenjal Janez Drnovšek z LDS, ki je nato vladala več kot desetletje. Tistega leta je v republiški skupščini, predhodnici državnega zbora, padel tudi igralniški zakon, ki je predvideval 80-odstotno državno lastništvo igralnic. Obveščevalci so takrat zaznali, kako je v eni izmed pisarn novogoriškega Hita zazvonil telefon. Moški glas je osebi na drugi strani žice sporočil veselo novico: »Famozni Peterletov zakon je tudi v zboru občin padel.« Oseba, ki je dvignila telefon je bila Nelida Nemec, moški pa Ivan Vodopivec, funkcionar sežanske občine in poslanec tedanjega zbora občin republiške skupščine, človek, ki mu je Danilo Kovačič, tedanji generalni direktor Hita, nekaj dni prej obljubil 30 milijonov italijanskih lir (danes okoli 15 tisoč evrov) »prispevka« za godbo na pihala. Miha Brejc se je kasneje za revijo Reporter spominjal: »Spremljali smo tudi dogajanja v Hitu in o tem sem redno poročal. Skratka vrh slovenske politike je bil seznanjen z divjo privatizacijo in krajo družbenega premoženja, vendar pristojni niso ukrepali, VIS pa ni bil pristojen za vlaganje ovadb.«

»Kri bo tekla v potokih«

Spomladi 1992 je Brejc oddal poročilo ministrstvu za finance in predlagal, da Hit obiščejo inšpektorji Službe družbenega knjigovodstva (SDK), kar se je potem zgodilo jeseni.  V začetku leta 1993 se je LDS znebila Brejca, nasledil ga je Janez Sirše, ki je takoj želel vpogled v dosje Hit. Brejc mu ga ni želel dati in je kasneje komisiji povedal,  da je bil Sirše še kot turistični minister zelo vpleten v igralniške posle. V Hitu so si po menjavi oblasti začasno oddahnili. Vse do Slivnikove kolumne. Kljub poskusom Hita in levega dela politike, da bi preprečili uhajanje informacij, so podrobnosti počasi prihajale v javnost.

Janez Janša, tedanji obrambni minister in član koalicije, je v torek, 6. aprila 1993, na TV Omizju televizije Slovenija omenil podjetje, ki v zadnjih letih ni plačalo 150 milijonov dolarjev davka: »Sto petdeset milijonov dolarjev je denar, s katerim lahko v Sloveniji kupiš oblast. Lahko kupiš novinarja, lahko kupiš vse, če ni finančne kontrole, če ni finančne discipline. S temi denarji lahko kupiš volitve.« O čem je govoril, je vedela je majhna skupina ljudi. Odgovor je prišel nekaj ur kasneje, 7. aprila, ko je poslanec in opozicijski voditelj Marjan Podobnik razkril zaupno informacijo SDK. Takrat je Jaša Zlobec, član koalicije, izrekel besede, ki so bile po osamosvojitvi ene najbolj citiranih: »Pizdarija je popolna. Kri bo tekla v potokih.«

S tujim denarjem za svoj račun

Ustanovljena je bila preiskovalna komisija, dokumente afere  je na sejo komisije za nadzor nad delom varnostnih in obveščevalnih služb v dveh kovčkih v državnozborsko sobo številka 209 prinesel Brejc. Kasneje se je izkazalo, da sta bila kovčka, v katerih je bilo več kot 1.500 strani dokumentov, že deponirana v poslopju parlamenta, tako da jih je Brejc takrat samo prevzel in prinesel.

Preiskovalna komisija in mediji so odkrili, da ne gre samo za neplačevanje davkov in poskus divje privatizacije tedanjega vodstva Hita, v katerem so bili generalni direktor Danilo Kovačič, šef financ Darko Makuc in šefinja za odnose z javnostjo Nelida Nemec, temveč tudi za čudno poslovanje posojilne službe. Goste igralnice je po nalogu Kovačiča začel financirati njegov sorodnik Danilo Kodrič, skupaj z ženo Anilo Thanasi Kodrič. Prav posojilna služba pa je bila tista, ki je vpletenim prinašala gotovino.

Kodrič je gostom igralnice posojal Hitov denar, hkrati pa zaračunaval provizijo. Povedano drugače. Poslovali so z družbenim denarjem za svoj račun. Koliko denarja je tedaj v resnici poniknilo v zasebne žepe, ne ve nihče, gotovino pa so v kovčkih nosili prek meje v italijanske banke.

»Po moji oceni med 15 in 20 milijonov sedanjih evrov,« se je kasneje spominjal tedanji poslanec državnega zbora Ivo Hvalica, ki se je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja kot član preiskovalne komisije za parlamentarno preiskavo o sumu zlorabe javnih pooblastil v poslovanju podjetja Hit boril proti nepravilnostim.

Kam je šel denar?

Kam je šel denar, ni bilo jasno niti Kovačičevemu nasledniku v Hitu Branku Tomažiču (Hit je vodil od 1999 do 2006), ki je februarja 2006 izjavil: »Še vedno mi je neznanih precej stvari o tem, kako so delovale posojilne službe. Jasno je, da so delovale nezakonito. Po moji presoji so na škodo Hita delale zato, ker so nedvomno pobirale preveč denarja zase. Kam je ta denar šel, kako se je razdelil, koliko ga je šlo različnim državnim službam in raznim drugim strukturam, ne vem.« Hit je bil po njegovo v razvoju zato zavrt.

Nekoliko drugače je kasneje v pogovoru za Reporter menila Nelida Nemec: »Zakonska pravila niso bila natančno definirana in vse je bilo prepuščeno subjektivni interpretaciji različnih taborov. (…) Afera je zavrla zagon in razvoj, ki ga kasnejše uprave niso mogle ali znale ponovno oživiti, saj je vlak preprosto že odpeljal.« Tudi Danilo Kovačič je mnogo let pozneje v intervjuju za Finance izjavil: »Hit je izgubil deset let razvoja, Slovenija je ob štiri milijarde evrov deviznega priliva, jaz pa ob 13 let življenja.«

Čeprav danes večina na afero Hit gleda kot na običajno privatizacijsko afero, je bila afera tudi politična in korupcijska. »Šlo je za politično spletkarjenje in spopad okoli nedorečenih sistemskih oziroma zakonskih rešitev,« se je pred leti spominjal žal že pokojni Igor Guzelj, nekdanji novinar Dela, kasneje pa Maga in Reporterja, ki je preiskoval sporne posle vodilnih v Hitu: »Afera Hit je bila v bistvu prvi resni spopad s poskusom divje privatizacije v samostojni Sloveniji, in sicer v gospodarski panogi, ki po eni strani omogoča hitre in lahke zaslužke, po drugi pa velike zlorabe, če nadzor popusti.«

Kje so akterji afere danes?

Danilo Kovačič, ki je bil v času afere tudi državni svetnik z imuniteto, je konec prejšnjega stoletja odšel iz Hita. Leta 2000 je bil skupaj s soobtoženim Danilom Kodričem spoznan za krivega zlorabe položaja. Po številnih pritožbah močne odvetniške ekipe, ki je izvršitev zaporne kazni preložila za več let, ga je leta 2006 pomilostil tedanji predsednik Janez Drnovšek, ki je svojo odločitev obrazložil: »Trinajst let kalvarije, ženino zdravje in zasluge za Novo Gorico.« Verjeli so mu le redki.

Danilo Kodrič je umrl v čudni prometni nesreči, njegova žena Anila Thanasi Kodrič pa je dobila pogojno kazen.  Umrl je tudi finančnik Hita Darko Makuc, ki se je v priporu obesil. Njegova smrt je še danes zavita v skrivnost. Drnovšek naj bi takrat prejel pismo, ki na treh straneh podrobno opisuje, da ni šlo sa samomorilsko dejanje. Nelida Nemec pa se je leta 2007 vrnila v Hit. Od ožje skupini novinarjev, ki je preiskovala afero Hit in so jo mediji poimenovali kot Slivnikovo četico, so trije že umrli (Danilo Slivnik, Vesna R. Marinčič in Igor Guzelj), živa sta še dva: Vinko Vasle in pisec tega članka.

Modus operandi ostaja

Zgodba o aferi HIT je pravzaprav zgodba o udbovskih financah, ki jih je v knjigi Vzporedni mehanizem analiziral ekonomist Rado Pezdir. Nasledniki komunističnega režima so prenašali razkrivanje povojnih pobojev in zločinov Udbe, a so se jim prižgali vsi alarmi, ko je nekdo dregnil v njihove finance. Že takoj po razkritju je Udbomafija, kot bi rekel arhitekt Edo Ravnikar (oziroma Kučanov klan, kot je pisal Danilo Slivnik), začela s pripravami na Slivnikovo medijsko in Janševo politično likvidacijo (še posebej po odkritju orožja na mariborskem letališču istega leta).

To je leta 1994 pripeljalo do montirane afere Depala vas (kasneje do afere Patria), skupina okoli Slivnika se je leta 1995 morala z Dela umakniti na novonastalo revijo Mag. Vojščaki globoke države, med katerimi je vidno vlogo odigral tudi Janez Drnovšek, so čiščenje (ob nekaterih sumljivih samomorih) končali z ukinitvijo Službe družbenega knjigovodstva, ki je pod vodstvom Romane Logar edina poglobljeno preiskovala rdečo mafijo. Moralo je miniti četrt stoletja, da je izšla Pezdirjeva knjiga, ki z dokumenti potrjuje tisto, o čemer je Slivnikova četica večinoma na podlagi ustnih pričevanj pisala. Modus operandi delovanja globoke države je ostal do danes. Isti vzorci se ponavljajo tudi v aferi GEN-I, v katero je vpleten sedanji ministrski predsednik Robert Golob.

Kratek intervju z Vinkom Vasletom

Vinko Vasle, legenda slovenskega žurnalizma, je bil v času afere HIT vodilni preiskovalni novinar pri časniku Delo. Z njim smo se pogovarjali o začetkih afere, njenem vrhu in posledicah. Vasle pravi, da se afera v simboličnem smislu ni nikoli končala.

13. marca bo minilo 30 let, od kar je po kolumni Danila Slivnika izbruhnila afera HIT. Kdaj ste na Delu dobili prve informacije, da je z igralništvom na Goriškem nekaj narobe?

Da gre pri Hitu za nenavadno poslovanje, da je denar odtekal neznano kam, so vsaj meni povedali trije takratni uslužbenci Hita in Danilo Slivnik je že pred znamenitim Casino Royal želel od dopisnice Dumaničičeve, da naj se o tej zadevi malo pozanima. In se ni, kot je treba, ker je bil njen soprog tam zaposlen. Zato smo Hit pod drobnogled vzeli mi iz Slivnikove četice. Takrat je Danilo v znameniti litoželezni blagajni že imel udbovska poročila.

Vi ste kot preiskovalni novinar veliko pisali o aferi. So bili kakšni pritiski, tudi politični, če lahko danes s časovne distance skoraj z gotovostjo trdimo, da je takrat goriško igralništvo financiralo politične stranke tako imenovane tranzicijske levice in da so bile tudi volitve 1992 več kot očitno kupljene.

Posebej iz LDS preko posameznih “prijateljskih” namigov so mi   sporočali, da je zadeva prenapihnjena, da se ni varno takole izpostavljati, da to ni novinarstvo, ampak mrhovinarstvo. In seveda v tranzicijskih strankah, tudi v LDS so se bali, da jim bo usahnil udbovski denarček iz Hita. Nismo se predali in smo bili še bolj odločni.

Soočili ste se tudi s številnimi tožbami, čeprav se je kasneje izkazalo, da ste imeli o vsem prav. Ste katero tožbo izgubili?

Nobene tožbe v zvezi s to afero nisem izgubil – bile so štiri. Najbolj v spominu pa mi je ostala tožba italijanskega mafijaša, ki je bil v Hitu zadolžen za posojilno službo. Na sojenju v Kopru mi je dal kar lepo povedati, da se igram z ognjem in nisem varen. Tožbo je izgubil, žal pa ga no aretirali.

Z afero HIT se nikoli ni do konca razčistilo, predvsem se je pokazalo, da kdorkoli je dregnil v »udbovske finance«, ga je globoka država skušala uničiti. Afero HIT so poskušali nevtralizirati s fabriciranimi aferami: afera VIS, afera Depala vas in afera orožje. Še danes to počno, mar ne?

Aferi Hit je na »svoje mesto« postavil takratni predsednik države Janez Drnovšek, ki je v novinarskih vrstah upravičeno dobil ime Drty. Ko je bil šef Hita Danilo Kovačič končno obsojen in se je pojavil na vhodu v zapor na Dobu, se je s prtljago lahko samo obrnil in šel domov. Dobesedno. Med vožnjo na Dob so mu iz kabineta predsednika države sporočili, da je pomiloščen. Še nihče v tej državi tako hitro ni bil pomiloščen. Tako se je zaključila afrea Hit – eden se je obesil, Kovačič pomiloščen in svet se vrti dalje. Udba s pomočjo neoudbovcev fabricira nove afere (npr. Patria), da prikrije svoje aktualne rabote iz starih časov – mamila, korupcija, nebrzdana kraja premoženja in tako naprej. V simboličnem smislu se afera Hit tako ni nikoli končala. Danes se na primer imenuje GEN-I in Robert Golob.

Kdo je Eva Vlaardingerbroek?

Značke

Eva Vlaardingerbroek, feminizem, FvD, konservatizem, Mark Koster, Mark Rutte, Mark Stein, Nizozemska, politična korektnost, svoboda govora, Tanya Hoogwerf, Tucker Carlson, Twitter

Bilo je 30. novembra 2019 v kongresnem centru RAI poslovnega okrožja Zuidas v Amsterdamu na Nizozemskem. Na kongresu politične stranke Forum za demokracijo (Forum voor Democratie – FvD) je kot govornica na oder stopila 23-letna mladenka.

Dekliškega obraza, svetlih las prek ramen z minimalistično verižico okoli vratu, modrih oči in oblečena v bledo temno modro ohlapno obleko je dokaj samozavestno nagovorila goste. Mladi dami je bilo ime Eva Vlaardingerbroek. Kar je sledilo, je zgodovina. Njen petminutni obračun s sodobnim feminizmom (3. val feminizma, ki je pod okriljem kulturnega marksizma) in množičnem priseljevanjem so prekinjali navdušeni gosti, ki jim je »odgovarjala« s sramežljivimi nasmeški. Bila je prava osvežitev, najbrž najboljši nagovor tistega večera. Nizozemski Telegraaf je kasneje pisal o »služkinji radikalne desnice, ki kaže pravi obraz«, Eva se je znašla sredi viharja jeznih levičarskih komentarjev.

A tistega dne, ko je z nasmehom in ob bučnem aplavzu odšla z odra, je bilo jasno, da ima evropski konservatizem novo zvezdo. Mlado žensko, ki je odkrito povedala, da »sodobna feministka sploh ne čuti Evrope in evropskih vrednot«, »da se ženske ne čutijo varne, ko živijo v bližini moških Neevropejcev« in da »demografske spremembe uničujejo tradicionalne vrednote«, so mnogi takoj primerjali z Američanko Tomi Lahren v njenih najboljših časih, ko je bila še na TV Blaze. Toda Vlaardingerbroekova, ki ima okoli vratu prepoznavno rdečo rutko, je vendarle nekaj tako posebnega, da jo je težko primerjati s komerkoli.

Tistega decembra so se na Nizozemskem z Evo Vlaardingerbroek, ki ima danes na družbenem omrežju Twitter skoraj 380 tisoč sledilcev, ukvarjali vsi, še najbolj levičarji, ki so podrobno analizirali Evin govor. Ona je »avantgarda radikalne desničarske skupnosti« je dejal medijski strokovnjak Mark Koster. Še posebej so bile ogorčene feministke, ker je razkrinkala njihovo hinavščino. »Zahodni moški je glavni sovražnik, a množično priseljevanje več sto tisoč samskih moških iz zelo patriarhalne družbe za feministke ne predstavlja nobene težave,« jim je vrgla v obraz. Malodane so si rezale žile, še posebej, ker je lepa, mlada in svetlolasa, kar je v popolnem nasprotju s prikazovanjem konservativnih žensk kot smrdečih gospodinj za štedilnikom, ki so podrejene možu. Ampak ni šlo samo za to. Bilo je jasno, da Vlaardingerbroekovi iskre med možganskimi nevroni preskakujejo v smeri normalnosti. Na inteligentno pravno filozofinjo je opozorila Tanya Hoogwerf, članica sveta Liveable Rotterdam: »Nepredstavljivo je, da pravijo, da so jo predstavili samo zato, ker je mlada in lepa. Resno vzemite njeno sporočilo. Je izobražena mlada ženska s svojim mnenjem. Samo tako se ji lahko približaš.«

Eva je takrat prvič občutila, kaj pomeni, ko te medijski mainstream, ki je tudi na Nizozemskem večinoma nagnjen levo, demonizira. »Ta Eva je Eva Braun potisnjena v kot. Kritizirala je feministke, a je hkrati na čelu strašljivega kluba,« so pisali. Pravo gnojnico so po njej zlivali na družbenih omrežjih. Vlaardingerbroekova je zavrnila izraz »radikalna desnica«, menila je, da so z njenim govorom manipulirali: »Dejstvo, da kritiziram sodobni feminizem, ne pomeni, da mislim, da so ženske dobre za nič drugega kot za rojevanje otrok in da bi se morale vse vrniti v kuhinjo. Če bi bilo to res, ne bi stal na odru pred tri tisoč ljudmi.« Mlado dekle je medijsko mrcvarjenje zelo prizadelo. Na svoji koži je občutila zlobnost politično korektnih.

A pred štirimi leti nič ni moglo več ustaviti njene priljubljenosti, kljub temu, da so ji podtikali več ljubezenskih afer. Eva, ki je študirala pravo na Univerzi v Utrechtu, nato v Münchnu, se je FvD priključila kot dvajsetletnica. Za stranko je delala tudi v Evropskem parlamentu, nato bila predavateljica v Leidnu. Oktobra 2020 se je povsem posvetila politični karieri in karieri politične komentatorke. Leta 2021 je nekaj časa delala na Švedskem kot voditeljica lastne vseevropske pogovorne oddaje Let’s talk about it na YouTube kanalu švedskega portala Riks. Kasneje je nekaj časa delala kot pravna svetovalka za področje civilnih zadev in človekovih pravic, ves čas je bila aktivna na družbenih omrežjih in drugih spletnih kanalih.

Poleg svojega neutrudnega in pogumnega boja za svobodo govora in svobodo nasploh, kritiki podnebnega alarmizma ter dvomov o upravičenosti ukrepov vlade ob pandemiji kitajskega virusa (zaradi tega so njo razglasili za podpornico teorij zarote) je odločno podprla nizozemske kmete v njihovem boju proti vladi Marka Rutteja, ki načrtuje zmanjšanje vnosa dušika v zemljo, kar pa bi lahko uničilo izvozno usmerjeno nizozemsko kmetijstvo. Slednje ji je prineslo globalno prepoznavnost, na Fox News jo je gostil Tucker Carlson (s Carlsonom se je prvič srečala na Madžarskem, ko je snemal dokumentarec o Viktorju Orbanu). Vlaardingerbroekova se redno pojavlja tudi kot komentatorka v oddaji Marka Steyna (britanski televizijski kanal GBNews) in na YouTube kanalu Achtung, Reichelt!.

Evo, ki je 3. septembra dopolnila 27 let, so starši, ki so delali v industriji klasične glasbe, vzgajali, da ceni zahodno kulturo. Zna nagovoriti množice, njene razlage sodobnosti so vsakomur razumljive in logične. Ne skriva se za novimi besednimi zvezami in ne uporablja ´učenih besed´ s sklicevanjem na razne filozofe in mislece, ampak stvari imenuje s pravimi izrazi in jih opisuje, kakršne pač so. Tudi zato je kulturnim marksistom trn v peti. Zanimivo je, da jo je pred dnevi blokiral Twitter. Pravi, da ni jasno, kako se je to zgodilo, saj ni dobila nobenega obvestila. In da je hvaležna, da so ji pomagali njeni prepoznavni in vplivni prijatelji, tako da njen Twitter račun spet deluje. »Bilo je zelo kafkovsko. Brez enega samega opozorila, pojasnila ali omembe določenega tvita je bil moj račun trajno blokiran. Začela sem se spraševati: Kako se je to zgodilo in kdo je to storil?« je zapisala.

Je globoko verna ženska. Na konservativni konferenci marca lani v Bruslju je dejala, da so ljudje postali zelo protikrščansko nastrojeni. »To je znak razkristjanjevanja, a tudi znak za nekaj globljega: Sile, ki hočejo vladati svetu, bodo prevzele tudi naše možgane. Bog je človekova najvišja avtoriteta. Želi, da izbiramo na podlagi svobode. Novi gospodarji tega ne želijo. Želijo, da se podrediš. Resno je,« je dejala.

Eva, ki je v slabih štirih letih dala skozi medijsko demonizacijo in bila deležna vseh mogočih zmerljivk, danes pravi: »Ne zanima me več, kaj ljudje, mediji ali establišment govorijo o meni. Veliko raje vidim, da me imenujejo in imajo v mojem boju proti zlu za radikalno, kot za zmerno. In tako bi morali tudi vi. Ko spregovoriš in se nehaš bati tega, kar govorijo o tebi, izgubijo svojo moč.«

Ona je Eva Vlaardingerbroek, glas in glasnica svobode.

Primer prof. dr. Romana Bošnjaka ali hinavski medijski lov na čarovnice na steroidih

Značke

Hong Kong, korupcija, Marko Jug, operacija, Roman Bošnjak, RTV Slovenija, UKC Ljubljana, zdravnik

Primer osebe A: Oseba A je znani in priznani TV voditelj, ki je s polnim delovnim časom zaposlen na televiziji v državni lasti. Ima status javnega uslužbenca. Njegove govorne spretnosti in všečnost nastopa niso ostale neopažene, zato ga tudi zasebna podjetja vabijo, da vodi in povezuje njihove prireditve. Honorar za opravljeno delo prejema na svoj s.p., državno podjetje od nastopov njihovega uslužbenca nima prihodkov.

Primer osebe B: Oseba B je znani in priznani kirurg, ki je s polnim delovnim časom zaposlen v bolnišnici v državni lasti. Ima status javnega uslužbenca. Njegovo spretnosti, znanje, uspešnost operacij in specializacije niso ostale neopažene, zato bolniki iz tujine pogosto zahtevajo, da jih operira prav oseba B. Bolniki za operacijo plačajo polno ceno na račun državne bolnišnice, za medicinsko konzultacijo in svetovanje mu bolnik nakaže honorar na njegov s.p. ali na račun agencije, ki skrbi za mednarodno promocijo njegovega imena.

Dva načeloma enaka primera, a različna medijska obravnava. Medtem ko dejanja prvega (oseba A) niso moralno in koruptivno sporna, drugega (oseba B) v teh dneh pribijajo na križ, tako da je bil prisiljen odstopiti kot predstojnik oddelka za nevrokirurgijo na UKC. Zakaj različna medijska obravnava osebe A in osebe B? Zato ker smo v socialistični Sloveniji in ker je oseba A družbenopolitični delavec, ki ima podporo pri medijskih kolegih, oseba B pa je zgolj zdravnik. In zdravniki so v zadnjem času zelo demonizirani, enako kot (zasebni) podjetniki.

Oseba B je seveda prof. dr. Roman Bošnjak, ki se bo (ker je prejel 6.000 evrov honorarja od bolnice iz Makedonije na račun agencije iz Hong Konga, ki skrbi za njegovo promocijo) zdaj moral zagovarjati pred vsemi mogočimi institucijami: od organov pregona (NPU) prek komisije za preprečevanje korupcije do urada za preprečevanje pranja denarja. Edina zadeva, ki bi bila v zvezi z Bošnjakom (po zdajšnjih informacijah o primeru) lahko delno (pogojno) sporna, je, da je bilo plačilo za ekspertno analizo in svetovanje nakazano na račun agencije (pri tem je vseeno, ali je agencija v Hong Kongu, Singapurju, v Sloveniji ali na Marsu, prav tako je vseeno, kje in kdo je ustvaril spletno stran agencije). Gre za zdravnikov prihodek, ki ga je sicer sam opravičil, da je bila s tem poravnana letna članarina. Glede na slovensko zakonodajo bi bil to morebiti lahko (davčni, finančni?) prekršek. To je najbrž edina napaka, ki se jo zaveda tudi Bošnjak (in jo obžaluje). Vsi drugi očitki so za lase privlečena zgodba.

Družina bolnice (deklice) je (izrecno) prosila Bošnjaka, naj jim pomaga. Ta je (v svojem prostem času) opravil medicinsko konzultacijo in priprave na operacijo. Povedal je, koliko bo stala operacija in koliko njegovo delo. Zato sta bila izstavljena in plačana dva računa, tako da državna bolnišnica (Univerzitetni klinični center) ni bila oškodovana niti za cent. To je priznal tudi direktor UKC Marko Jug: »UKC Ljubljana do preteklega tedna ni imel pravilnika, ki bi opredeljeval, da bi morali imeti vsi pacienti, ki so oskrbljeni v UKC-ju Ljubljana, podano tudi ekspertno mnenje UKC-ja.« Torej, zahtevne priprave na težko operacijo in svetovanje, ali naj se operacija izvede (verjemite, to so težke in zahtevne odločitve), tega mnenja UKC ne daje oziroma ni nujno, da ga poda. In to mnenje je zaračunal Bošnjak, kar zagotovo ni nikakršna korupcija, niti ne kaznivo dejanje. Operacija je kasneje uspela, deklica lahko danes uživa življenje. In zahvala gre izjemnemu nevrokirurgu Bošnjaku, ki je (očitno) sprejel pravilno odločitev in se odločil za pravi potek operacije. Ampak ne za medijski mainstream, ki ga dobesedno linča zaradi (domnevno) sporne transakcije.

Menim, da to ni glavni namen medijske histerije, ampak je Bošnjak morebiti le kolateralna škoda pri političnem in tudi ideološkem obračunu (glede na izjavo Roberta Goloba, da je Bošnjak morebiti v sorodu z nekim političnim veljakom). Ali to pomeni, da je avtomatično kriv ali kaj?

Vsekakor je v ozadju še kaj drugega, tudi dlje trajajoča gonja zoper zdravnike. Še posebej tiste, ki so zaposleni v državnih ustanovah, v svojem prostem času pa delajo pri koncesionarjih ali (povsem) zasebnikih. In za to delo prejmejo plačilo v obliki honorarja (avtorskega, na s.p. ali na svoje podjetje). Če je to sporno, potem so sporni vsi, ki so zaposleni v javnem sektorju, hkrati na tak ali drugačen način honorarno služijo: od dramskih in gledaliških igralcev, ki se pojavljajo v televizijskih in radijskih oglasih, prek profesorjev (pravne, filozofske ali fakultete za družbene vede), ki za honorar delajo analize ali svetujejo in TV voditeljev, ki moderirajo prireditve, do inšpektorjev in sodnikov, ki predavajo na seminarjih. Uporabiti je treba enaka merila za vse. Če se prepove zdravnikom, je treba »popoldansko« delo prepovedati vsem javnim uslužbencem. Težava je, da bi tisti, ki uporabljajo storitve igralcev, TV voditeljev, profesorjev in inšpektorjev, preživeli, medtem ko bolniki ne bi, predvsem zaradi podaljšanih čakalnih vrst, ki bi ob taki prepovedi posledično nastale.

Možnost je tudi, da bi vsi v javnem sektorju, ki svoje storitve prodajajo tudi na trgu, morali svoje honorarje odstopiti državni ali javni ustanovi, za katero delajo. Ta državna ustanova bi potem zaposlenemu ob plači dodala nagrado v obliki stimulacije. Ni treba posebej razlagati, da v tem primeru ne bi bilo nikogar v javnem sektorju, ki bi dodatno delal. Ampak, kot pravim, enaka merila za vse: če se nekaj prepove zdravnikom, ki so javni uslužbenci, je treba to prepovedati tudi vsem drugim javnim uslužbencem.

Kakšne posledice bo pustil lov na čarovnice v zadevi prof. dr. Romana Bošnjaka, je težko reči. Ožigosani zdravnik ima sicer oblateno ime in tega ne more nobeno opravičilo več sprati. Preživel vsekakor bo: njegovo zdravniško znanje je neprecenljivo in vedno (tudi če bi zapustil državno ustanovo) se bo na trgu našel kdo, ki bo pripravljen to posebno in izjemno znanje plačati. Vprašanje je, kaj bo z ugledom UKC Ljubljana. Bodo ljudje še želeli, da jih operirajo vrhunski slovenski kirurgi?

V zdravniško znanje ne gre dvomiti, a rahlo je srhljivo, kako je medijski »vir« prišel do informacij. Kako so že zapisali na spletni strani 24UR? Takole: »Sporočilo je prestregel naš vir.« Prestregel! Prestregel? Imajo na UKC posebno službo za nadzor, kjer »prestrezajo« dopisovanja med zdravnikom in bolnikom? To počne posebna služba predsednika vlade, če sodimo po njegovih namigovanjih? Je bil na delu heker? Ali je šlo za naključen splet okoliščin in je viru to na »okenski polici« pustila ptička iz gozda? Če že imamo informacijsko pooblaščenko, je to vsekakor delo zanjo. Vsaj tako mislim.

Ekonomska svoboda

Značke

ekonomska svoboda, Fraser Institute, George Soros, Heritage Foundation, Open Society, Slovenija, socialisti, socializem

Teh podatkov v medijskem mainstreamu ne boste našli oziroma zelo redko. Pač niso v skladu z uredniškimi politikami, ki dajejo prostor socialističnim frontmenom, ti pa strašijo, da je Slovenija vse bolj država nebrzdanega kapitalizma. No, letni indeks ekonomske svobode (2023) Heritage Foundation kaže, da gre država ravno v nasprotno smer.

Kakorkoli, ameriška analitična fundacija, ki države razvršča po ekonomski svobodi, od katere je odvisna tudi blaginja posamezne države, indeks izračuna s pomočjo štirih kategorij, v katerih so trije parametri: vladavina prava (lastninske pravice, integriteta države, učinkovitost sodstva), vitkost države (izdatki države, davčna bremena, fiskalno zdravje), regulacije (poslovna svoboda, svoboda delovne sile in monetarna svoboda) in tržna svoboda (svoboda trgovanja, svoboda investiranja, finančna svoboda). Vsak parameter ovrednotijo s točkami (od nič do 100) in izračunajo povprečje.

Treba je opozoriti, da ta indeks ni isti kot indeks, ki ga izračunava kanadski Fraser Institute in objavlja poročilo o ekonomski svobodi v svetu. Je pa podoben, saj so tudi rezultati skoraj identični.

Slovenija se je uvrstila na 37. mesto med 176 državami in je glede na leto 2022 zdrsnila za pet mest. Najboljše uvrščene so Singapur, Švica, Irska, Tajvan, Nova Zelandija in Estonija, povsem na dnu so slovenskim levičarjem najljubše države, kot so Venezuela, Kuba in Severna Koreja. Slovenija je obarvana rumeno, kar pomeni, da je zmerno ekonomsko svobodna država. Bolj ali manj je pri vseh parametrih dobila več kot 50 točk, najslabše se je odrezala pri sodni učinkovitosti (48,5), vladni integriteti (44,8) in finančni svobodi (48,9).

Iz podatkov fundacije Heritage lahko sklepamo, da v Sloveniji ni liberalnega kapitalizma. Ne samo pri nas, ampak tudi v ZDA, ki se je uvrstila najslabše do zdaj (na 25. mesto), čeprav ZDA še danes med domačimi tovariši veljajo za največje neoliberalno zlo.

S to lestvico imajo slovenski levičarji in njim naklonjeni medijski mainstream, ki sicer redno objavlja lestvice raznih nevladnih organizacij (skoraj vse po vrsti financirane s strani Georga Sorosa in njegove fundacije Open Society), dve težave, ki sta vidni s prostim očesom in ni treba biti ravno Einstein, da ju prepoznaš.

Prva je, da tovarišija trdi, da je za težave v zdravstvu, gospodarstvu in povsod drugod kriv prosti trg oziroma deregulirani kapitalizem. Kar je seveda v nasprotju s tem, kar kažejo rezultati izračuna indeksa ekonomske svobode.

Druga njihova težava (mogoče še večja) je, da rezultati razkrivajo, da blaginjo in večjo kvaliteto življenja državljanom prinaša večja ekonomska svoboda (višja uvrstitev na lestvici). Povedano drugače: večja je ekonomska svoboda, boljše se živi. Kar je nekaj, česar slovenski trash socialisti nikakor ne razumejo: da davki zmanjšujejo ekonomsko svobodo ljudi, ki ne morejo prosto razpolagati s skoraj polovico dohodka; da je popolna zaščita (pred krajo ali posegi države) lastninske pravice pogoj za ekonomsko svobodo; da so ljudje bolj svobodni, če lahko sami oblikujejo prioritete glede dohodka in razpolaganja s časom; da manjša državna poraba pomeni večjo svobodo posameznika; da je človek bolj svoboden, če se sam dogovarja z delodajalcem glede obsega dela in plačila, kot če v ta odnos z regulativo poseže država.

Indeks ima sicer nekaj pomanjkljivosti (kot vsak), vendar je kljub vsemu nek pokazatelj in uporaben kompas, ki meri državno omejevanje svobode v neki državi. Vsekakor Slovenija ni neoliberalna država, niti ne gre v tej smeri, ampak strumno koraka po poti v »boljši« socialistični svet.

8. marcu ob rob ali težave ideologov teorije spola ob mednarodnem dnevu žensk

Značke

8. marec, Clara Zetkin, feminizem, Francoise Picq, LGBT, Lia Bordon, mednarodni dan žensk, Rachel Levine, teorija spola, TERF, trans moški, trans spolnost, trans ženska

Bolj se čas odmika, večje težave prihajajo. In kar nič ne zavidam tistim, ki se pripravljajo na praznovanje dneva žena (8. marec), ki je mednarodni dan žensk. Kakšno naj bo sporočilo, da ne bo izzvenelo kot žalitev? Ideologi teorije spola paranoično oprezajo za vsakim vogalom.

Ko je okrožje Sefton na mestni hiši ob prazniku žensk izobesilo zastavo z logotipom mednarodnega dneva žena (kjer je tudi simbol ženske) in še eno zastavo z napisom »ženska, samostalnik, odrasla človeška ženska«, je na družbenem omrežju Twitter predvidljivo nastal vihar. Lokalna skupnost LGBT je norela, da na mestni hiši plapola transfobična zastava, BBC je poročal o transfobiji. Mestnemu svetu ni preostalo drugega, kot da sname zastavo in se opraviči.

Dan žena postaja vse bolj grotesken. Vsekakor je v časih kulture preklica in prebujenih treba biti previden. Človek se vpraša, kdaj ga bodo preimenovali. Besedi »žena« in »ženska« v povezavi s tradicijo praznovanja preveč spominjata na binarno delitev spolov, ki jo teorija spolov zanika in označuje kot družben konstrukt. Tudi ime ´Mednarodni dan ljudi z materničnim vratom´ najbrž ne bi bil dovolj politično korekten, ker izključujejo osebe, ki so biološki moški, a se počutijo (identificirajo, kot se temu bolj spodobno pravi) kot ženske. Rachel Levine ali Lia Bordon bi bila zagotovo užaljena. Še težje je z ´bispolniki´ (je moški in ženska hkrati) ali ´fluidi´ (en dan ženska, drugi dan moški). Očitno besedi ´žena´ in ´ženska´ v imenu praznika terjata pojasnila, vojna za interpretacijo traja že nekaj let. Normalni ljudje se v to zajčjo luknjo pač nikoli ne bodo spustili. In ko smo že pri trans spolnikih, je zanimivo, da je trans žensk (moški, ki se predstavlja kot ženska) veliko več kot trans moških (ženska, ki se predstavlja kot moški). Torej ženska le ni tako slabo biti, če je veliko več moških, ki želijo postati ženska, kot žensk, ki želijo biti moški.

V hudih težavah so tudi arhaične feministke, ki črpajo svoj boj za enakopravnost v sto in več let starih feminističnih gibanjih. Težko verjamem, da bi se na prelomu 19. v 20. stoletje ženske počutile drugače kot biološke ženske. Ampak že takrat se je začel babji ravs za monopol nad feminističnimi gibanji. 8. marec je dober primer. Mednarodni dan žena (ali žensk) je nastal na pobudo nemške socialistične aktivistke Clare Zetkin na 2. mednarodni konferenci socialističnih žensk v Köbenhavnu (Danska) avgusta 1910. Dneva žena torej ni spodbudilo feministično gibanje, ampak socialistično gibanje.

»Razlog, zakaj je Clara Zetkin predlagala ta dan, je bil preprečiti vpliv feminističnih skupin na običajne ženske. Pravzaprav je zavračala zavezništvo z ‘buržoaznim feminizmom’,« pravi zgodovinarka Françoise Picq, ki je razbila tudi mit, da je bil 8. marec izbran zato, ker so na ta dan leta 1857 v New Yorku protestirale tekstilne delavke. »Tega dogodka sploh ni bilo. V ameriških časopisih iz leta 1857 ni nič omenjeno,« poudarja Picqova. 8. marec je pravzaprav komunistični praznik, ki ga je kasneje popularizirala boljševistična Sovjetska zveza in je nastal kot protiutež materinskemu dnevu. In ta dan ni prav nič drugačen od mednarodnih dnevov gastronomije, piva ali glasbe. Ženske uvrščati v to druščino pomeni nespoštovanje do žensk in ženstvenosti.

Ampak kar je, pač je. Imamo mednarodni dan žensk, čeprav danes ni povsem jasno, kaj je mišljeno z besedo ženska. Za zdaj je še vedno v leksikonih, kako bo jutri, bogsigavedi. Že zdaj vsaka skupina žensk 8. marec praznuje ločeno: na eni strani so klasične feministke, ki priznavajo biološki spol in jih imajo prebujene feministke za TERF (trans izključujoče radikalne feministke), na drugi strani so prebujene feministke, ki ne priznavajo bioloških spolov in so pri klasičnih feministkah nezaželene. Skratka, zmeda, boj na nož za prevlado. Mednarodni dan žensk je pri tem popolnoma nepomemben.

Nova epizoda na YouTube kanalu Kavarne Hayek! Onesnaževanje in podnebni štrajk: kapitalizem vs. socializem

Značke

kapitalizemžsocializem, Kavarna Hayek, onesnaževanje, podnebni štrajk, YouTube

Nedavni podnebni štrajk v organizaciji anarho-socialistov je bil tudi protest proti kapitalizmu, ki zaradi dobička onesnažuje okolje.

Toda, ali je res kapitalizem sistem, ki je najbolj odgovoren za onesnaženje. Ali ni morebiti to socializem?

Video si lahko ogledate TUKAJ.  

Postanite naročnik kanala.

Nova epizoda na YouTube kanalu Kavarne Hayek! Ludwig von Mises mlademu Friedmanu: »Vsi ste vi banda socialistov!«

Značke

dohodek, Friderich von Hayek, Ludwig von Mises, Milton Friedman, Mont Palerin, socializem

Leta 1947 je Friederich von Hayek na Mont Pelerinu v Švici organiziral posvet pomembnih intelektualcev liberalizma, da bi govorili o vplivu socializma v povojnem obdobju.

Ludwig von Mises, ki je bil eden od povabljenih in zelo skeptičen do srečanja, ker so v razpravi sodelovali nekateri ne ravno liberalno usmerjeni ljudje. Sredi razprave o porazdelitvi dohodka, ki jo je vodil mladi Milton Friedman, je Mises vstal in rekel: »Vi vsi ste banda socialistov!« In odšel naravnost iz sobe.

Video si lahko ogledate TUKAJ.  

Postanite naročnik kanala.