Včeraj ugledna revija Nature se danes uklanja progresivni ideologiji: Če odkritja znanstvenikov škodijo »ranljivim skupinam«, jih je treba zavreči

Značke

akademik, akademiki, akademska svoboda, Bo Winegard, cenzura, etika, homoseksualci, LGBT, Nature, Nature Human Behavior, Quillette, resnica, samocenzura, Springer Nature, svoboda govora, znanost, znanstvenik, znanstveno odkritje

Če znanstveno odkritje škoduje določeni (ranljivi) skupini ljudi, ga je treba zavreči. To je rdeča nit zadnjega uvodnika revije Nature Human Behavior, ki spada pod založništvo Springer Nature (izdaja tudi ugledno revijo Nature, spletna stran je skupna).

Tekst kaže, v katero smer se bo nagnila znanost. Že zdaj je nekako veljalo, da sta akademska svoboda in znanstvena radovednost omejeni z etičnimi zadržki do udeležencev, ki sodelujejo v raziskavi. Zdaj bodo te »dobro uveljavljene etične okvire« uporabili tudi za »ljudi, ki ne sodelujejo neposredno v raziskavi.« Kaj to pomeni?

Revija bo (in to velja za vse publikacije založniške hiše Springer Nature) zavračala znanstvene članke, ki ne bodo upoštevali njihovih najnovejših smernic. Te smernice določajo, da teksti ne smejo škodovati ali stigmatizirati »ranljivih skupin ljudi« oziroma skupine, ki so občutljive na rasizem, homofobijo, seksizem, trasfobijo, ksenofobijo.

Na primer. Tudi če je znanstveno, z empiričnimi podatki dokazano, da za opičjimi kozami največ zbolevajo homoseksualci, bo tekst zavrnjen, ker stigmatizira »ranljive homoseksualce«. In naprej. Če bo raziskava v šolah pokazala, da belci v matematiki dosegajo boljše rezultate kot črnci, rezultati raziskave ne bodo objavljeni v publikacijah skupine Springer Nature, ker so rasistični. Ali kot je zapisano v uvodniku: »Čeprav je akademska svoboda temeljna, ni neomejena.« Svobodo bo omejevalo uredništvo na podlagi novih pravil objavljanja tekstov v reviji.

Nova politika uredništva revije Nature, ki očitno znanost podreja ideologiji, bo marsikaterega akademika in znanstvenika, ki želi objavljati v eni najbolj citiranih znanstvenih revij na svetu (te objave so referenca v karieri), prisilila v samocenzuro ali celo prirejanje izsledkov raziskav. Tega so se očitno sredi uvodnika zavedli tudi avtorji in skušali napoved akademske cenzure malo omiliti, češ da bodo te smernice uporabljali zelo previdno ter se »po potrebi posvetovali s strokovnjaki za etiko in zagovorniškimi skupinami«. 

A na koncu teksta so neizprosni, saj eksplicitno poudarijo, da je za njih vsaka vsebina, ki ni v dobro LGBT skupnosti (rezultati raziskave, ki so proti LGBT agendi), etično sporna. Tako ne bodo več dovolili trditev, da obstajata samo dva biološka spola, saj »spolne norme niso dokončne, ampak se razvijajo skozi čas in prostor«, zato bodo tovrstne definicije sproti preverjali.

»Zdi se, da je glavni namen tega razdelka sporočiti drugim progresivcem: ´Mi smo na vaši strani,´ in poslati ustrezen signal konservativcem: ´Vi niste naši.´« je v kritiki uvodnika zapisal Bo Winegard, urednik portala Quillette.

Da se uredništvu vendarle ne bi izmuznil kakšen tekst, ki ne bi bil v skladu z novimi smernicami, bodo »angažirali zunanje strokovnjake za etiko«.

Nekoč ugledne publikacije založniške hiše Springer Nature se tako poslavljajo od znanosti, ki je temeljila na razpravi, spodbujala drugačne poglede in akademsko svobodo, kar se je skozi zgodovino izkazalo za najboljši način pri iskanju resnice. V vsakem trenutku zgodovine so namreč obstajala stališča, ki so bila označena za družbo nevarna in za prevladujoča stališča (ali ideologijo) nezaželena. A ravno akademiki in znanstveniki, ki so bili zavezani odkrivanju resnice, so vedno stali pokončno. Svoboda govora in akademska svoboda sta bili v znanstvenih razpravah vedno tisti vzgon, ki je družbo gnal naprej, da je šla v znanju in vedenju tako daleč, kot nikoli prej. Znanstveniki (raziskovalci), ki so pisali za Nature, postajajo tako žrtev ideološkega koncepta uredništva, ki želi ugoditi najbolj glasnim progresivnim skupinam. Resnica bo pri tem le postranska škoda.

Mandžurski kandidati s Sorosove univerze

Značke

akademska svoboda, Alt-Right, Balkan, blog Demagog, blog Spiler, Budimpešta, CEU, Donald Trump, George Soros, globalizem, Hillary Clinton, levičarji, Lex Magna Steyr, Lex Mercator, LGBTQ, Madžarska, marksizem, migracije, New York, teorija spola, univerza, Viktor Orban, ZDA

„Soros ni nikoli spoštoval svoje prvotne domovine. Ravno nasprotno! On je naredil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi državo spravil v kaos in ribaril v kalnem,“ je zapisal bloger Demagog, eden številnih madžarskih intelektualcev, ki podpirajo Orbanov zakon, a katerih glas se ne sliši. Mainstream mediji jih namreč povsem ignorirajo, saj dajo ekskluzivno pravico do mnenja zgolj tistim „intelektualcem“ in „akademikom“, ki trdijo, da so na Madžarskem zaradi onemogočanja delovanja Sorosove univerze (CEU) grobo kršene človekove pravice in je napadena akademska svoboda. Ali res?

Najprej razčistimo tri stvari. Prvič, akademska svoboda ni temeljna človekova pravica oziroma tako imenovana negativna pravica, čeprav je akademska svoboda podobna denimo svobodi govora. Drugič, Madžarska je suverena država, ki suvereno sprejema zakone in skrbi za njihovo izvajanje. Kdorkoli pride v to državo in v njej deluje, mora spoštovati te zakone. In tretjič, Madžarska lahko komurkoli in kadarkoli prepove delovanje v njeni državi, prav tako ima suvereno pravico, da mu prepreči gibanje na njenem ozemlju. To velja tudi za državljane EU. Pravijo sicer, da je to v nasprotju z načeli EU (prost pretok ljudi, blaga in storitev), toda ta načela „kršijo“ tudi druge države EU, pa se levičarji sploh ne razburjajo. Denimo Avstrija, od koder so nedavno izgnali nemškega državljana, člana nekega povsem marginalnega društva, ki se imenuje Gibanje državljanov nemškega rajha. Avstrijci so pač presodili, da so člani nevarni za avstrijsko državno ureditev.

Enako meni madžarska vlada, a to ne pomeni, da so poslanci sprejeli zakon o prepovedi delovanja CEU (podprlo ga je 123 poslancev, proti jih je bilo samo 38). Sploh ne. Tako imenovani Lex CEU, ki je resnici na ljubo pisan zaradi Sorosove univerze (no, tudi Slovenija je v pol leta sprejela kar dva „specialna“ zakona: Lex Magna Steyr in Lex Mercator), velja tudi za druge tuje univerze; te morajo izpolnjevati nekatere nove pogoje, da lahko delujejo na Madžarskem. Pomembni so trije. Prvi je ta, da morajo tuje univerze imeti kampus tudi v državi, iz katere prihajajo. To pomeni, da mora imeti CEU aktiven kampus tudi v ameriški zvezni državi New York. V New Yorku je univerza CEU sicer registrirana, a ne ponuja univerzitetne izobrazbe. Drugi pogoj je, da je treba izdajo dveh diplom (madžarske in ameriške) in delovanje univerze, katere sedež ni na Madžarskem ali v EU, urediti z medvladnim sporazumom. Tretji pogoj pa je, da morajo vse visokošolske ustanove izvajati programe skladno z zakonom o visokem šolstvu, kar pomeni, da morajo biti vsi študijski programi akreditirani. Spremenjen zakon je bil potreben, ker je analiza pokazala, da kar 27 od 28 pregledanih univerz krši zakonodajo, saj denimo izvajajo programe, ki jih niso prijavile ali pa te univerze sploh niso priznane v državah, iz katerih prihajajo. Od vseh univerz se zaradi zakona pritožuje samo CEU, ki po Budimpešti s pomočjo uvoženih protestnikov organizira nerede.

Madžarski razumnik in bloger Spiler se sprašuje: Zakaj? Ni namreč povsem jasno, kakšne koristi naj bi imela madžarska družba (ali Evropa) od CEU. Pogled na spletno stran CEU pokaže, da gre za propagandno tovarno Sorosovih odprtih mej, LGBTQ

agende (skupaj s teorijo spola) in levičarskih idej, saj kakšnega konservativnega pogleda na svet skorajda ne obravnavajo. A da ne bi sodil sam, je Spiler naključno izbral nekaj zaključnih del, da bi bralec sam presodil, kaj mladi „izobraženci“ počno na CEU: ali gre za znanstvena dela ali navadne (levičarske) politične pamflete. Poglejmo nekatere (prevodi so vsebinski). V delu Na stičišču marksizma in kvir (queer) teorije avtor primerja teze Leeja Edelmana (znani teoretik teorije spola) in komunističnega filozofa Györgyja Lukácsa. V delu Igranje z identiteto: študija mazohistične skupnosti v Budimpešti avtor analizira sadomazohistične izpovedi, posebno pozornost posveča igri. V delu V imenu matere: medijski diskurz nacionalistične ideologije in reprodukcijske politike v postsocialistični Makedoniji avtor piše o medijih, ki uporabljajo nacionalizem za širjenje tradicionalnih vlog spolov. V delu Izkušnje mladega feminista na Islandiji avtor piše o primerih, ko se moški vključujejo v programe za spodbujanje enakosti spolov. V delu z naslovom Urjenje identitete prek diskurza o madžarski migracijski politiki avtor uradno madžarsko migracijsko politiki označi za ksenofobno. V delu Migracije na območju Sredozemskega morja: tihotapci z ljudmi kot grešni kozli pa avtor opravičuje tihotapljenje migrantov iz Afrike v EU. (Več „znanstvenih del“ CEU lahko najdete tukaj).

Blogerja Demagog in Spiler še ugotavljata, da varovanci Sorosove univerze, potem ko pridejo domov, postanejo precej militantni aktivisti, ki predvsem na Balkanu in postsocialističnih državah nekdanje Sovjetske zveze delujejo proti svojim državam, če se politika vlad ne sklada s Sorosovim svetovnim nazorom. Včlanjujejo se v nevladne organizacije in zaposlujejo v podjetjih, ki so na seznamu Sorosa. Blogerja hočeta povedati, da so „izobraženci“, ki so končali CEU, nekakšni „mandžurski kandidati“, ki se aktivirajo takrat, ko jih za potrebe svojih globalističnih idej „pokliče Soros“, da subverzivno delujejo proti svojim vladam. Proti temu se je uprl Viktor Orban. Madžarska vlada je tako v zadnjih dneh postala prva vlada v Evropski uniji (EU), ki ovira delovanje milijarderja, globalista in tvorca ideje „odprtih mej“ Georga Sorosa. Ne samo, da bo onemogočeno delovanje CEU (zgoraj omenjene pogoje bo CEU težko izpolnila, saj ne namerava odpreti kampusa, češ da je predrago, ameriška vlada pa je že sporočila, da z Madžarsko ne bo sklepala nobenih tovrstnih sporazumov), oteženo bo tudi delovanje njegovih nevladnih organizacij. A spet ne tako, kot trdijo levičarji, češ da jih bo Viktor Orban z zakonom prepovedal. Ne, delovanje nevladnih organizacij bo še naprej dovoljeno, le da bodo morale razkriti svoje tuje financerje. Kar je povsem logično in razumno.

Soros sicer doživlja poraz za porazom. Najprej je izgubil ameriško predsedniško bitko. Materialno in moralno je podpiral demokratko Hillary Clinton, po njenem porazu pa je financiral nasilne demonstracije proti Donaldu Trumpu. Protesti niso bili uspešni, Sorosovi plačanci ljudi ne morejo več spraviti na ulice niti, če jim plačajo. Milijarder je v ZDA tako postal nezaželen, Trump ga je naredil za državnega sovražnika številka 1. Soros je s tem izgubil tudi večino vpliva v zahodnih državah EU. Ko je Clintonovi kazalo dobro, so ga sprejemali in poslušali tudi v Bruslju. Danes so mu tam vrata bolj ali manj zaprta (tudi in) predvsem po zaslugi glasnih patriotov, kot so Le Penova, Wilders, Orban ali Farage oziroma zaradi vzpona gibanja alt-right, ki razkriva sovražno delovanje Sorosa in opozarja, kako škodljiva je njegova ideologija za vse, kar je Evropo naredilo za najmogočnejšo civilizacijo v zgodovini človeštva. Sorosovi ljudje skušajo to s svojo multikulturno agendo uničiti: s politiko odprtih mej želijo Evropo nasilno naseliti s civilizacijami, ki na stari celini delujejo kot tujek, Evropejce pa narediti za tujce na lastni celini. Vsako nasprotovanje temu je s strani nevladnih organizacij, ki jih podpira Soros, označeno za fašizem, rasizem, ksenofobijo in še kaj. Trenutno so najprimernejše za Sorosovo agendo države Srednje in Vzhodne Evrope, Balkana in nekdanjih republik Sovjetske zveze. Očitno so zadnje pribežališče in gojišče za Sorosove škodljive globalistične ideje, ki so v resnici čisto zlo.