Slabi časi za svobodo govora

Značke

Andrej Drapal, Bojan Požar, demokracija, Dominika Švarc Pipan, Eamonn Butler, Edvard Kadič, Emilija Stojmenova Duh, Inštitut Adama Smitha, Mitja Iršič, Nova24TV, Portal24, Požareport, revija Demokracija, robert golob, svoboda govora, Vinko Vasle

(Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija, 29. december 2022)

»Moja svoboda se konča pred tvojim nosom.« Tako je svobodo (govora) definiral Eamonn Butler, direktor Inštituta Adama Smitha. Za razliko od politične korektnosti, ki trdi, da se svoboda (govora) konča v filtru nekje med možgani in usti.

Čeprav je šlo zadnja leta vse bolj v smeri omejevanja, si najbrž ni nihče mislil, da bo leto 2022 tako črno za svobodo govora v Sloveniji. Obsodba na zaporno kazen zaradi satire (glose), številne ovadbe in zaslišanja zaradi izrečenega ali zapisanega, preganjanje in gonja proti konservativnim novinarjem in urednikom, nalaganje s strani državnega organa televiziji Nova24TV, da mora izrezati del televizijskega prispevka, grožnje premierja Roberta Goloba, da bo ukinil nekatere medije. To je samo nekaj primerov krčenja svobode govora. Prihodnje leto utegne biti še slabše, saj se obetajo spremembe kazenske zakonodaje in širitev pojma ´sovražnega govora´ (ki ni pravni pojem), po kateri bodo zaradi izrečenega lahko preganjali in obsodili kogarkoli, karkoli bo rekel, če to nekomu ne bo všeč. Golob je že napovedal, da se bodo najprej lotili čiščenja (beri: ukinjanja) klasičnih medijev, nato pa družbenih omrežij.

Akcija proti svobodi govora

»Zame je leto 2022 žalostna zgodba za svobodo govora,« pravi Vinko Vasle, pisatelj ter upokojeni dolgoletni novinar in urednik. Človekova pravica, da ima lahko vsakdo mnenje o vsem, da ga svobodno in brez strahu izrazi, zapiše in širi, je po njegovem vse bolj zatirana. Ministrica za digitalno preobrazbo Emilija Stojmenova Duh, ki »nam s pomočjo ideološke pornografije in z znanimi osebnostmi sporoča, da so vsaka žaljivka, vsako prostaštvo, zmerljivka sovražni govor. Ta akcija je uperjena zoper svobodo govora. In ni več razlike med sovražnim govorom in med kritičnimi izražanji«, je prepričan Vasle.

Ministrica za pravosodje Dominika Švarc Pipan sicer pravi, da je področje kaznovanja sovražnega govora (karkoli to pomeni) dobro urejeno, da pa taka ravnanja niso ustrezno sankcionirana. Vendar ministrica, ki je celo pravnica, očitno ne razume, kaj je svoboda govora. Po njeno sta svoboda govora in sovražni govor dva različna pojma. Kar pravno ne zdrži. Svoboda govora je ali je ni. Ne more biti nekaj vmes. Ker če bi bila samo delna pravica, potem to ni več temeljna človekova pravica in svoboščina. Bistvo svobode govora namreč je (in to meni tudi Evropsko sodišče za človekove pravice), da je govor tudi mestoma žaljiv in šokanten.

Medijska svoboda

»Kar zadeva slovensko politiko, glede svobode medijev nisem ravno optimist, čeprav sem po naravi vse drugo, samo pesimist ne. Ker vidim, da so pri vladajoči koaliciji, zlasti prevladujoče Gibanje Svoboda, pa tudi Levice in del Socialnih demokratov, dobesedno nagnjeni k represiji (Golobova parapolicija, dacarsko sledenje brez sodnih odredb …), kar se pri medijih najbolj kaže z bizarno parlamentarno preiskavo do sedanje oblasti kritičnih medijev,« pravi Bojan Požar, dolgoletni novinar in urednik, ustanovitelj Požareporta in TV voditelj. Zanj ni dvoma, da si »Golobovi želijo krčiti polje medijske svobode, je pa malo možnosti, da jim to lahko uspe«.

Res je. Medijska svoboda, ki pomeni, da lahko vsakdo ustanovi medij ter svobodno širi ideje in mnenja, bo kljub želji Roberta Goloba, da bi nekatere medije ukinil, bo ostala. Čeprav so za konservativno usmerjene težje, saj lahko nastanejo zapleti na ministrstvo za kulturo, kjer je treba medij vpisati v register. Se bo pa pod pretvezo boja proti sovražnemu govoru povečal pregon drugače mislečih. To napoveduje ves ideološko levi politični pol, to je želja in zahteva tudi prevladujočega dela hegemonističnih novinarjev in urednikov, ki se združujejo v Društvo novinarjev Slovenije (DNS). Nenazadnje omejitev svobode govora, in to je šokantno, zahteva tudi Evropska unija (EU).

Strašljive novice iz Bruslja

V Bruslju postopki k dodatni omejitvi svobodnega izražanja mnenj in stališč že tečejo, sprejeto bodo to morale implementirati v svoje kazenske zakonike vse članice EU. Dve leti nazaj je ECRI (Evropska komisija za boj proti rasizmu in nestrpnosti pri Svetu Evrope) objavila nekaj poročil, tudi za Slovenijo. Tam sta bili omenjeni tudi Demokracija in Nova24TV. Poročilo je bilo enostransko, ker se je sklicevalo samo na slovenske organizacije in združenja, ki so nasprotnega svetovnega nazora kot je revija, ki jo berete. V poročilu je bilo neverjetno to, da so se zgražali nad slovenskim 297. členom kazenskega zakonika, češ da ne omogoča dovolj obsodb. V poročilu je bilo tudi obžalovanje, da se je Slovenija po osamosvojitvi odpovedala 133. členu Kazenskega zakonika SFRJ, saj bi bilo s tisto formulacijo »verbalnega delikta« preganjanje sovražnega govora lažje.

Kot je čas tekel naprej, je Evropska komisija s predsednico Ursulo von der Leyen v začetku decembra lani začela s pripravami na sprejem razširjenega seznama »zločinov EU« oziroma »zločinov proti EU«. Čeprav se seznam šele oblikuje in ni dokončen, je že zdaj jasno, da bo tako imenovani sovražni govor, kamor bo spadalo tudi nasprotovanje migracijam in LGBT agenti ter zanikanje podnebnih sprememb, opredeljeno kot »posebej hudo kaznivo dejanje«, ki spodkopava vrednote EU. Postopek sprejema ni tako enostaven in da bo na koncu odločal Svet EU, kjer bo potrebno popolno soglasje vlad držav članic. Toda že sam namen je strašljiv, saj se predlaga sprejem dela kazenske zakonodaje, ki bi bil za članice obvezujoč. Že danes se dogaja, da v Nemčiji k drugače mislečim vdirajo specialne policijske enote, da na Nizozemskem kritike obravnavajo protiteroristične agencije.

Policijska država

Nekateri menijo, da smo se od svobode govora že poslovili. »O svobodi govora v Sloveniji posebej ne bi, ker ´o mrtvih vse dobro´,« pravi Andrej Drapal, svetovalec in publicist, Mitja Iršič, novinar in publicist, pa dodaja: »Končni cilj je seveda policijska država.« Polje tega, kaj lahko rečeš in česa ne smeš, se krči. Odločanje, kaj je sovražni govor, ki je zelo izmuzljiv pojem, je prepuščeno interpretaciji oblasti. To seveda pomeni, da so možnosti zlorabe in pošiljanja ideoloških nasprotnikov v zapor, praktično neomejene. Edvard Kadič, analitik, komunikacijski strokovnjak in urednik spletne strani Portal, vidi omejevanje svobode govora ne samo v zatiranju in preganjanju, temveč tudi v »izboru predvidljivih govorcev, ´naših novinarjev´ in pravih virov (portalov) za sklicevanje nanje« v osrednjih medijih. »V letu 2023 pričakujem še močnejšo selekcijo, saj teater absurda ne more obstati brez stalne skrbi za občinstvo,« je prepričan Kadič.

Svobodi govora se v prihodnjem letu očitno ne obeta nič dobrega. Čeprav gre za z ustavo zaščiteno pravico, bi jo bilo očitno treba pred zlorabami zakonodajne, izvršne in sodne oblasti še dodatno zaščititi. Predvsem pa kaznovati tiste, ki jo onemogočajo in krčijo polje svobode.

O svobodi govora

Vinko Vasle, dolgoletni novinar, urednik in pisatelj: »Svoboda govora je od nastopa vlade Roberta Goloba in Gibanja svobode ter njenih pridruženih satelitov najbolj zlorabljena stvar ne samo od osamosvojitve dalje, ampak se vsaj tako grobo in brutalno to ni dogajalo niti v zadnjem desetletju bivšega komunističnega režima. Če smo nazaj v sedemdesetih letih komunističnega nasilja nad svobodo govora, se bo treba v letu 2023 organizirati tako kot tedaj. No pasaran, ali kako že.«

Andrej Drapal, publicist in svetovalec: »O svobodi govora v Sloveniji posebej ne bi, ker ´o mrtvih vse dobro´. Je pa globalno Muskov obrat Twitterja v realno svobodo govora pozitivni dogodek desetletja! Bojim pa se, da ne bo trajal, ker ´urinira´ proti vetru.«

Edvard Kadič, analitik in publicist: »Slovenija si je v letu 2022, po obdobju ene uspešnejših vlad v svoji zgodovini, izvolila ljudi, o kateri velika večina ne ve praktično nič. Moderno omejevanje svobode govora ni več zatiranje in preganjanje, temveč izbor predvidljivih sogovorcev, naših “novinarjev” in pravih virov (portalov) za sklicevanje nanje v osrednjih medijih. V letu 2023 pričakujem še močnejšo selekcijo, saj teater absurda ne more obstati brez stalne skrbi za občinstvo. Občinstvo bi v nasprotnem lahko celo spregledalo.«

Mitja Iršič, novinar in publicist: »Leto 2022 so zaznamovale resne tendence represije svobodne misli s strani oblasti, ki “tipa” teren, da vidi do kod lahko gre. Od smešnih spotov SD, ki želijo z dekretom določiti kaj se sme in kaj ne sme govoriti ter na tiho sankcionirati govor, ki se sicer po 297.členu KZ ne kaznuje, pa do zapora za Jožeta Biščaka in grožnja z zaporom za Bojana Požarja pred volitvami. Končni cilj je seveda policijska država.«

Bojan Požar, ustanovitelj Požareporta in TV voditelj: »Leto 2022 je bilo za medije vsekakor zelo napeto. Tudi zato, ker mnogi poslovni modeli tako ali drugače ugašajo, svoboda govora pa je hočeš nočeš del tega procesa. Bo pa leto 2023 za medije sicer tudi poslovno bistveno težje, saj prihaja recesija in to se bo poznalo pri oglaševanju.«

Kako je Elon Musk z ukinitvijo uporabniških računov nekaterim (skrajno) levičarskim novinarjem dregnil v osje gnezdo in se ob tem še zabaval

Značke

Annalena Baerbock, CNN, Donald Trump, Donie O´Sullivan, Elon Jet, Elon Musk, EU, Evropska komisija, konservatizem, levičarji, mediji, New York Times, novinarji, progresivizem, Ryan Mac, sankcije, sovražni govor, svoboda, Twitter, Twittergate, uporabniški račun, Vera Joureva, Vinko Vasle, Washington Post, zakonodaja, človekove pravice, človekove svoboščine

Ena od osebnostnih lastnosti, ki jo pri Elonu Musku cenim in se ob njej nasmiham, je način, kako spravlja v obup svoje sovražnike in nasprotnike, ki nato v ihti pokažejo prave barve. Samo tako si lahko razložim njegovo odločitev, da ukine račune nekaterih novinarjev, med drugim skrajno levičarskim iz New York Timesa, CNN in Washington Posta.

Priznam, sprva sem bil razočaran, ker je Musk o sebi govoril, da svobodo govora priznava kot absolutno človekovo svoboščino in pravico, potem pa je ukinil nekatere račune. Pa mu glede Twitterja tega sploh ne bi bilo treba govoriti, ker ima kot zasebni lastnik pravico določati pravila in ukiniti račun vsakomur, četudi je razlog, da je zjutraj vstal z levo nogo. Pri svobodi govora gre namreč za odnos med oblastjo in državljani kot zasebniki, pri Twitterju pa za odnos med zasebnikom (lastnikom) in zasebniki (državljani). Kljub temu me je zaskrbelo, da ne bo začel z brutalnim čiščenjem platforme, kot so to počeli prejšnji lastniki Twitterja. Skrb je bila odveč, ker je v 24 urah spet obnovil ukinjene Twitter račune.

Zakaj jih je sploh ukinil? Nekateri med njimi so poročali, da je Twitter v sredo zaprl račun @ElonJet, ki je v realnem času sledil poletom zasebnega letala Muska. Hkrati je Musk sporočil, da Twitter prepoveduje razkrivanje lokacije oseb v realnem času. Nekateri so to še naprej počeli, zato so jim bili v četrtek ukinjeni računi. Kar je sledilo, je bilo neprecenljivo.

Osebno menim, da je Musk ukinjal račune izključno zato, da bi videl odziv. Brcnil je v levičarsko osje gnezdo. Pokazalo se je, da so se ose hitro uskladile in začele rojiti nazaj. Kar predstavljam si podpredsednico Evropske komisije Věro Jourovo (meni in kolegu Vinko Vasletu zelo ´ljubo´ uradnico EU), ki je komaj prihajala do sape, saj ni morala verjeti, da lahko Twitter ukinja uporabniške račune tudi ideološko levim novinarjem. »Samovoljna izključitev novinarjev na Twitterju je zaskrbljujoča,« je kar pihala in grozila Musku s sankcijami: »In kmalu sankcije.« Ni sicer jasno, kaj naj bi pomenilo »samovoljna izključitev«, toda očitno bi moral Musk ukinjati račune le po nasvetu in predlogih politike in državnih uradnikov (kot to razkrivajo dokumenti Twittergata) oziroma lahko sam, brez vprašanja ukine račune le svetovnonazorsko desno usmerjenim novinarjev in drugim uporabnikom platforme.

Jourová ni bila edina. Iz levičarskih lukenj so bili izbezani: nemška zunanja ministrica Annalena Baerbock (Zeleni), ki je jokala, da zdaj nekateri novinarji ne morejo več spremljati dela nemškega zunanjega ministrstva; uradniki Združenih narodov (organizacija, ki se vidi kot svetovna vlada), češ da svoboda medijev ni igrača; in številni drugi. Skratka, šok za vse, ki menijo, da je objavljanje na Twitterju in imeti uporabniški račun na Twitterju človekova pravica ali vsaj selektivna pravica tistih novinarjev in medijev, s katerimi se strinjajo. Ne, dragi moji, tako človekove pravice in svoboščine pač ne delujejo.

Sledil je nov šok. Kljub splošni in politični medijski gonji (ena stvar je ukinjati račune konservativnim novinarjem, povsem druga zadeva je ukinjati račune levičarskim novinarjem) se Musk ni ustrašil, po opozorilih politike ni takoj obnovil računov. Ne, vprašal je uporabnike Twitterja, ali naj obnovi uporabniške račune tistim, ki jim jih je ukinil. Glasovalo je 3,7 milijona ljudi, večina (58,7 odstotka) je bila za obnovitev računov. In tako lahko denimo Ryan Mac (New York Times) in Donie O’Sullivana (CNN) spet dostopata do svojih računov. Ne zato, ker bi bila tako pomembna a.li ker se je za njiju zavzela politika, ampak zato, ker so uporabniki Twitterja (preprosti in bogaboječi ljudje) tako odločili. To je bilo za politiko seveda nekaj povsem novega, nekaj nedoumljivega: kako lahko o tem, kdo bo imel uporabniški račun na Twitterju odločajo ljudje, ne pa oni, ki imajo politično in medijsko moč. Groza, res.

Ljudje, ki podpirajo filtriranje in brisanje vsebin na družbenih omrežjih, so to zdaj doživeli na lastni koži. Menili so, da se njim kaj takega ne more zgoditi, ker so leva elita. Ko so zaprli račun Donaldu Trumpu in konservativnim novinarjem, so govorili, da to ni cenzura, saj se ta nanaša le na prepoved, ki jo država naloži zasebniku. Zdaj, ko so bili ukinjeni nekateri levi prosili, je to kar naenkrat cenzura in napad na svobodo medijev. Starejši ljudje bi rekli, da ti ljudje nimajo vseh koleščkov v glavi, jaz pravim, da je to pokvarjena dvoličnost.

Nekaj pa je. In to je treba jasno povedati. Glede na to, da že obstajajo zakoni (če še ne, se pripravljajo), ki družbenim omrežjem nalagajo odstranjevanje nekaterih vsebin, se postavlja vprašanje, kako take regulativne posege v vsebine zasebnih tehnoloških podjetij poimenovati. Rekel bi, kar s pravimi besedami: To je cenzura. Ne zato, ker bi družbena omrežja to sama hotela, ampak zato, ker jim tako nalaga restriktivna in represivna zakonodaja. Bizarno je, da se to dogaja na Zahodu, kjer naj bi bile svobodne in demokratične državne ureditve. Celo več. Po zahodnih restriktivnih zakonih se zgledujejo totalitarni režimi v Afriki, Južni Ameriki in Aziji. »Zakon proti sovražnemu govoru, napisan v Berlinu, so kopirali avtoritarni režimi od Caracasa do Moskve,« so zapisali na spletni strani Forein Policy. Res, nikoli si nisem mislil, da bo EU postala vzornica avtokratskim režimom.

Pismo podpredsednici Evropske komisije in komisarki za vrednote Věri Jourovi v zvezi z napadi na medijsko hišo Nova24TV in vladnimi poskusi klasične cenzure vsebine na televiziji Nova24TV

Značke

Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije, AKOS, Aleš Hojs, Boris Tomašič, cenzura, desnosredinska vlada, Evropska komisija, Evropska unija, Janez Janša, Jože Biščak, komisarka za vrednote in transparentnost, Levica, Nova24TV, robert golob, svoboda govora, Tatjana Bobnar, Ustava RS, Vinko Vasle, Vlada RS, Věra Jourová, človekove pravice

S kolegom in prijateljem Vinkom Vasletom, dolgoletnim novinarjem, urednikom, kolumnistom in pisateljem ter nekdanjim direktorjem Radia Slovenija, sva v zvezi z novimi napadi na Nova24TV spet pisala podpredsednici Evropske komisije in komisarki za vrednote Věri Jourovi.

Spodaj je najino pismo.

»Draga gospa Věra Jourová, podpredsednica Evropske komisije in komisarka za vrednote

V času desnosredinske vlade gospoda Janeza Janše ste bili zelo zaskrbljeni glede svobode medijev v Sloveniji. Skoraj ni minil mesec, da se ne bi oglasili in poudarili, kako pomembna je svoboda medijev za demokracije ter kako pomembna je zaščita novinarjev in medijev. Ker do vas očitno še vedno prihajajo zelo selektivne informacije o medijskem dogajanju v Sloveniji v času nove, leve vlade gospoda Roberta Goloba, se nekako čutiva dolžna, da vas obvestiva.

V petek, 4. novembra, so mediji objavili novico, da je Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (AKOS) naložila medijski hiši Nova24TV, da mora umakniti del oddaje Kdo vam laže. Razlog naj bi bil »spodbujanje nasilja in sovraštva do skupine oseb ali člana take skupine na podlagi prepričanja, političnega ali drugega mnenja«. Gre za del, kjer je v kontaktno oddajo poklical neimenovani gledalec, ki je dejal: »Borba za Slovenijo se bo sedaj ponovila /…/. Tisti, ki imate orožje doma, ga ne predajte policiji. Tisti, ki ga nimamo, si ga bomo nabavili, da se obračunamo.« Voditelj je ugotavljal, da ima gledalec najbrž prav in je rekel: »Prišli so s krvjo na oblast, očitno bodo z oblasti samo na silo šli.«

Pustimo ob strani vsebino, s katero se lahko strinjamo ali ne. Enako velja za AKOS: lahko ima svoje mnenje, če meni, da je vsebina spodbujala nasilje in sovraštvo, ima vse možnosti, da poda ovadbo zoper vpletene. Skrb vzbujajoče pa je, da je AKOS kot državni organ, ki je del izvršilne veje oblasti, prevzel vlogo tožilstva in sodnika ter mediju naložil umik dela oddaje zasebne televizije. Poimenujmo to s pravo besedo: to je tipičen primer cenzure. In to v izvornem pomenu besede, ko nek državni organ, ki je del izvršilne veje oblasti, s pozicije moči prepove objavo ali zapleni publikacijo zasebnega izdajatelja. Ne samo to. To je ustrahovanje in omejevanje svobode medijev. Da je neka publikacija prepove ali da se nekemu mediju naloži umik vsebine, je pristojnost sodišča, ki mora najprej ugotoviti, ali je vsebina res spodbujala nasilje in sovraštvo. Nikakor tega ne more odločiti državni uradnik, se pravi politika. To, kar si je privoščil AKOS, je brutalen cenzorski napad državnega organa ne samo na svobodo govora, ampak tudi na zasebno televizijo Nova24TV in Ustavo Republike Slovenije.

Prav tako vas morava obvestiti, da so se isti dan neznanci znesli nad reportažnim avtomobilom istega medija. Upava, da se bodo organi pregona poškodovanja zasebne lastnine Nova24TV lotili z vso resnostjo, zadevo preiskali in storilce našli. Vi pa le pokličite notranjo ministrico Tatjano Bobnar, kot ste pred dobrim letom poklicali notranjega ministra Aleša Hojsa. To, da so neznanci uničevali lastnino zasebne konservativne televizije, je neposredna posledica izjav predsednika vlade, da bodo pregnali »mračne sile«. Neznanci so bili očitno spodbujeni in opogumljeni zaradi teh besed.

Spoštovana gospa Věra Jourová, malo se vendarle pozanimajte, kako je z medijsko svobodo v Sloveniji. Če nek državni organ opravlja vlogo cenzorja vsebin, to po najinem skromnem mnenju zagotovo ni svoboda, ampak življenje pod avtoritativno oblastjo.

Z odličnimi pozdravi,

Jože Biščak, predsednik Slovenskega združenja domoljubnih novinarjev in novinar

Vinko Vasle, kolumnist in nekdanji direktor nacionalnega radia (RTV Slovenija)

V Ljubljani, 5. novembra 2022«