Teh podatkov v medijskem mainstreamu ne boste našli oziroma zelo redko. Pač niso v skladu z uredniškimi politikami, ki dajejo prostor socialističnim frontmenom, ti pa strašijo, da je Slovenija vse bolj država nebrzdanega kapitalizma. No, letni indeks ekonomske svobode (2023) Heritage Foundation kaže, da gre država ravno v nasprotno smer.
Kakorkoli, ameriška analitična fundacija, ki države razvršča po ekonomski svobodi, od katere je odvisna tudi blaginja posamezne države, indeks izračuna s pomočjo štirih kategorij, v katerih so trije parametri: vladavina prava (lastninske pravice, integriteta države, učinkovitost sodstva), vitkost države (izdatki države, davčna bremena, fiskalno zdravje), regulacije (poslovna svoboda, svoboda delovne sile in monetarna svoboda) in tržna svoboda (svoboda trgovanja, svoboda investiranja, finančna svoboda). Vsak parameter ovrednotijo s točkami (od nič do 100) in izračunajo povprečje.
Treba je opozoriti, da ta indeks ni isti kot indeks, ki ga izračunava kanadski Fraser Institute in objavlja poročilo o ekonomski svobodi v svetu. Je pa podoben, saj so tudi rezultati skoraj identični.
Slovenija se je uvrstila na 37. mesto med 176 državami in je glede na leto 2022 zdrsnila za pet mest. Najboljše uvrščene so Singapur, Švica, Irska, Tajvan, Nova Zelandija in Estonija, povsem na dnu so slovenskim levičarjem najljubše države, kot so Venezuela, Kuba in Severna Koreja. Slovenija je obarvana rumeno, kar pomeni, da je zmerno ekonomsko svobodna država. Bolj ali manj je pri vseh parametrih dobila več kot 50 točk, najslabše se je odrezala pri sodni učinkovitosti (48,5), vladni integriteti (44,8) in finančni svobodi (48,9).
Iz podatkov fundacije Heritage lahko sklepamo, da v Sloveniji ni liberalnega kapitalizma. Ne samo pri nas, ampak tudi v ZDA, ki se je uvrstila najslabše do zdaj (na 25. mesto), čeprav ZDA še danes med domačimi tovariši veljajo za največje neoliberalno zlo.
S to lestvico imajo slovenski levičarji in njim naklonjeni medijski mainstream, ki sicer redno objavlja lestvice raznih nevladnih organizacij (skoraj vse po vrsti financirane s strani Georga Sorosa in njegove fundacije Open Society), dve težave, ki sta vidni s prostim očesom in ni treba biti ravno Einstein, da ju prepoznaš.
Prva je, da tovarišija trdi, da je za težave v zdravstvu, gospodarstvu in povsod drugod kriv prosti trg oziroma deregulirani kapitalizem. Kar je seveda v nasprotju s tem, kar kažejo rezultati izračuna indeksa ekonomske svobode.
Druga njihova težava (mogoče še večja) je, da rezultati razkrivajo, da blaginjo in večjo kvaliteto življenja državljanom prinaša večja ekonomska svoboda (višja uvrstitev na lestvici). Povedano drugače: večja je ekonomska svoboda, boljše se živi. Kar je nekaj, česar slovenski trash socialisti nikakor ne razumejo: da davki zmanjšujejo ekonomsko svobodo ljudi, ki ne morejo prosto razpolagati s skoraj polovico dohodka; da je popolna zaščita (pred krajo ali posegi države) lastninske pravice pogoj za ekonomsko svobodo; da so ljudje bolj svobodni, če lahko sami oblikujejo prioritete glede dohodka in razpolaganja s časom; da manjša državna poraba pomeni večjo svobodo posameznika; da je človek bolj svoboden, če se sam dogovarja z delodajalcem glede obsega dela in plačila, kot če v ta odnos z regulativo poseže država.
Indeks ima sicer nekaj pomanjkljivosti (kot vsak), vendar je kljub vsemu nek pokazatelj in uporaben kompas, ki meri državno omejevanje svobode v neki državi. Vsekakor Slovenija ni neoliberalna država, niti ne gre v tej smeri, ampak strumno koraka po poti v »boljši« socialistični svet.
Na YouTube kanalu Kavarne Hayek je objavljena nova epizoda: George Soros, kralj propagande: milijarder po svetu plačuje najmanj 253 organizacij, prek katerih vpliva na globalne medije
Levičarski milijarder George Soros je povezan z 253 svetovnimi medijskimi organizacijami, piše v poročilu raziskave Media Research Center Business.
V začetku septembra sem opozoril na nenavadno objavo v Delu, ki postane še bolj čudna, ko se razkrije, kdo je pravi avtor – Mark Malloch-Brown, predsednik Fundacije za odprto družbo, ki jo je ustanovil George Soros. To je bil lep primer, kako delujeta svetovne filantropa Sorosovega ali Gatesovega kova.
Zdaj nova preiskava, ki sta jo napisala Joseph Vasquez, pridruženi urednik MRC za posel in svobodo govora v Ameriki, in Dan Schneider, podpredsednik MRC Business, razkriva, da lahko Soros s svojimi mednarodnimi povezavami »oblikuje javno mnenje na praktično vseh celinah«. Povezave so vzpostavljene z njegovimi »večmilijonskimi prizadevanji« za promocijo njegove »agende odprte družbe«, ki po poročilu vključuje »nekatere najbolj radikalne levičarske ideje o splavu, marksistični ekonomiji, anti-amerikanizmu, definanciranju policije, okoljskemu ekstremizem in fanatizem LGBT.«
»Njegov globalni medijski vpliv je ogromen,« sta zapisala. »Obširna analiza podjetja MRC Business je odkrila vsaj 253 novinarskih in aktivističnih medijskih organizacij po vsem svetu, ki jih financirajo Sorosove človekoljubne organizacije. Te skupine imajo ogromno moč nad informacijami v mednarodni politiki.«
Poročilo tudi navaja, da je Soros zaradi povezav z globalnimi medijskimi organizacijami bolj prijazen do novinarjev, ki nanj morda ne gledajo kot na »tarčo preiskave«. Torkova objava z naslovom »Propagandni kralj: Soros financira 253 skupin, da bi vplivale na globalne medije«, je prva od treh o Sorosovem odnosu z globalnimi mediji.
»Ko danes pogledate medijsko krajino, se zdi, da velika večina medijev recitira iz iste pesmarice,« je Schneider povedal za Daily Caller News Foundation. »Zdi se, da so napadi na navadne Američane usklajeni in namenski. Zato smo želeli preučiti, kako se to dogaja, in odkrivamo, da veliko denarja, ki prihaja od Georgea Sorosa, gre tem akterjem po vsem svetu in v ZDA. Usklajeno napadajo svobodo in so proti ameriškim vrednotam. s katerim smo vsi odraščali.«
Organizacije, označene kot pod vplivom Sorosa, so vključevale organizacijo za usposabljanje novinarjev The Poynter Institute , ki naj bi od Sorosa med letoma 2016–2020 prejela 492.000 dolarjev za financiranje svoje mednarodne mreže za preverjanje dejstev, in Project Syndicate, znan kot »The World’s Opinion Page«, ki je v istem času prejel 1.532.105 dolarjev. V poročilu so bili navedeni tudi Free Press, Open Democracy, Media Democracy Fund. Nacionalni javni radio (NPR) naj bi leta 2016 prejel 600.000 dolarjev od Sorosove fundacije.
»Denar govori. Kar je takoj jasno, je, da bodo neprofitne organizacije, ki potrebujejo sredstva, izpolnjevale zahteve svojih donatorjev, ki jim zagotavljajo plače,« je Schneider povedal DCNF. »To smo videli pri teh 253 organizacijah, ki jih financira Soros. Ti ljudje v teh organizacijah dnevno izpolnjujejo ukaze Georgea Sorosa.«
V drugem delu raziskave bo objavljeno, koliko denarja je Soros usmeril v vsako od preiskanih medijskih organizacij po svetu, tretji del se bo posvetil, kdo v medijskem mainstreamu je povezan z Georgom Sorosom.
Tekst je bil najprej objavljen na portalu revije Demokracija (9. december 2022).
Zapomnite si. Njeno ime je Lola. Sredi Pariza so jo mučili, posilili in umorili. Preiskava je pokazala, da se je upirala. Bojevniško. Kot hčer Evrope. Žal je bila prešibka. Njeno truplo so dali v kovček. Bila je razčlovečena. Imela je 12 let. Storilka in pomočniki storilke so stari med 24 in 43 let. In niso Francozi. Niti Evropejci. So iz Severne Afrike.
Če ne bi bilo družbenih omrežij ter redkih desnih in alternativnih medijev, bi umor 12-letne Lole Daviet obtičal v črnih kronikah in šel mimo kot nebodigatreba in dodatna novica. A kaplja je šla tokrat čez rob. »Francozi tokrat ne bodo ostali pri plišastih medvedkih in svečkah,« je zapisal Marc Baudriller, novinar portala Boulevard Voltaire.
Tri dni po posilstvu, mučenju in umoru Lole ni bilo vidnejšega francoskega politika, ki bi se odzval. Notranji minister se tri dni sploh ni odzval, ko se je, je opravičeval morilko, češ da je trpela nasilje v družini. Molčal je tudi predsednik Emannuel Macron. Rajši se je na družbenem omrežju Twitter spomnil na brutalno zadušen protest Alžircev leta 1961, ni pa zmogel obsoditi zločina nad deklico, ki se je zgodil nekaj ur prej. Očitno je temu vzrok, da so osumljeni Alžirci. Poleg tega, da Macron ne odstopa od načrta, da prelepo francosko podeželje poseli z migranti iz tretjega sveta.
Niso bili pa tudi novinarji in uredniki medijskega mainstreama, ki so desnico brž obtožili, da umor izkorišča za protimigrantsko retoriko. Zaradi krutosti umora bi morala desnica držati jezik za zobmi, je zapisala radijska voditeljica pri radiu France Inter Pascale Clark. Pravzaprav je prav ona zamudila priložnost, da bi bila tiho. Spomnimo se, v kakšnem transu je bila levica, ko so našli trupelce Aylana ali kaj vse so počeli po smrti kariernega kriminalca Georga Floyda. Oba primera sta postala globalna. Ne samo to. Postala sta globalni problem. Hkrati je bil organiziran lov na (skrajno) desnico, prišlo je do medijske noči dolgih nožev.
Lola je bila svetlolasa deklica in Francozinja. Bila je belka. Osumljeni umora so Alžirci. Prav ženska, ki je zvabila Lolo v klet in jo umorila, je bila 21. avgusta obravnavana kot OQTF (oseba, ki ji je odrejeno, da mora zapustiti ozemlje Francije, ker nima veljavnega dovoljenja za bivanje). In namesto, da bi mainstream povprašal oblasti, kako je mogoče, da se uresniči le 5,7 odstotka odredb po OQTF, rajši napada desnico, ki opozarja na odpiranje vrat zakonitim in nezakonitim migracijam kot še nikoli prej.
Vprašajte se rajši, kaj bi Sorsovi aktivisti in levičarski politiki počeli, če bi bila zadeva obrnjena, če bi štirje avtohtoni Francozi posilili in brutalno umorili Alžirko? Noreli bi, umirali, zahtevali bi najmanj prepoved desnih političnih strank. Le prava kombinacija mora biti. Leta 2004 je morala na obrobju Marseilla umreti Tunizijka. Ghofrane Haddaoui ji je bilo ime. Nobenega kravala ni bilo. Veste, zakaj? Ker ni bila prava kombinacija. Tunizijsko so ubili Tunizijci. Kamenjali so jo. To je bil prvi uradno zabeležen umor po šeriatskem pravu na tleh Evropske unije.
Tudi slovenska policija je dolgo skrivala, kako je umrl policist Damir Golobič. Izkazalo se je, da je bil tisti »nemški državljan« Pakistanec in da je policista pokončal z mačeto. Če bi bilo obratno, bi policijo pribijali na križ do onemoglosti.
Očitno je, da so se globalistične elite odločile, da mlade Evropejke žrtvujejo na oltarju množičnih (ilegalnih) migracij, da je to najhitrejša pot do zamenjave avtohtonih evropejskih narodov. Marine Le Pen je zapisala, da je ob umoru Lole treba iti do konca. Po njeno ni dovolj, da se odkrijejo samo neposredni krivci, preganjati je treba tudi politike, ki take zločine omogočajo.
»Po tolikih islamističnih zločinih, po tolikih gnusnih zločinih in prekrških, povezanih z obnorelim priseljenstvom, je Lolino mučeništvo nedvomno le kaplja nedolžne krvi. Vendar ta kapljica tvori potrpljenje in strah, ki ovirata Francoze, da kaj ukrenejo. Lola bo to spremenila. Dame in gospodje, člani vlade, dovolj je,« je še zapisal Marc Baudriller.
Tekst je bil najprej objavljen na portalu revije Demokracija (18. oktober 2022).
Informacije, ki prihajajo iz Bruslja, so strašljive in skrb vzbujajoče. Bruseljska uradniška elita si prizadeva pridobiti široka pooblastila nad gospodarstvom v EU, ki bi ji omogočila, da podjetjem ukaže kaj naj proizvajajo, koliko in komu naj to prodajo v času krize. Opredelitev krize bi bila v pristojnosti te iste EU.
»To ni nič drugega kot socialistična centralno-planska ekonomija,« pravijo ekonomisti in menedžerji. Ne glede na to, ali bi bila taka odločevalska moč mogoča le v kriznih razmerah, za katere bi Evropska komisija presodila, da je potrebno ukrepanje, so si tudi drugi politiki, analitiki in ekonomisti enotni, da tovrstni politični vzvodi pomenijo diktaturo. »Zelo bi nas skrbelo, če bi bil ta predlog sprejet v tako intervencionistični obliki,« je za Bloomberg pojasnil Martynas Barysas, izvršni direktor BusinessEurope, združenja delodajalcev.
Od svobode k diktaturi
Dvajseto stoletje je bilo stoletje razuma in napredka: liberalna ekonomska politika, demokracija, znanost in tehnologija sta naredili velike korake k povečanju blaginje in zmanjšanju revščine. Prostotržni kapitalizem je dobil konkurenco v komunistih, ki na zahodu z revolucijo nikakor niso mogle prevzeti oblasti. Zato je bila s frankfurtsko šolo zgrajena k avtoritarnosti nagnjena levičarska elita, ki je začela svoj pohod skozi institucije in danes dosegla politične vrhove v EU.
Ob pandemiji kitajskega virusa se je prvič pokazala odkrita nagnjenost Bruslja k nadzoru ljudi. Po neuspehu in popolnem kolapsu birokracije, da bi zagotovila dovolj medicinskih pripomočkov in cepiv ter pokorila nacionalne vlade in državljane, je zdaj energetska kriza tista, ki jo predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen želi izkoristiti, da Bruselj dobi regulativno podlago za ukazovanje državam članicam in njihovim prebivalcem.
Osnutek predloga, ki bi dal birokratom neverjetna pooblastila in je pricurljal v javnost, predvideva razglasitev kriznih oziroma izrednih razmer v stopnjah. V prvi stopnji bi morala podjetja v EU na ukaz Bruslja posredovati podatke o njihovih dobavnih verigah, poslovnih partnerjih in potrošnikih. V tej fazi bi Evropska komisija lahko tudi naložila posameznim vladam, da morajo ustvariti strateške zaloge. Če tega ne bi storile, ki jih (finančno) kaznovali.
Krizni odziv v dveh stopnjah
Glede na osnutek predloga bi Evropska komisija glede na oceno stopnje ogroženosti imela dva stadija. Prvo bi razglasila stanje “opreznosti”, ki bi ji omogočalo, da od gospodarskih družb pridobi podatke o njihovih dobavnih verigah in potrošnikih. Lahko bi še naložilo vladam, da ustvarijo strateške zaloge, če bi slednje to zavrnile, pa bi jih lahko celo kaznovala.
Če bi evropski komisarji ocenili, da kriza ogroža blaginjo in varnost EU, bi z drugo stopnjo suverenim državam članicam odvzeli moč odločanja. Zdaj bi komisarji sprejemali odločitve, kaj naj podjetja v EU proizvajajo, koliko in kam lahko proizvode prodajajo. To je »ukazna ekonomija« v svoji najčistejši obliki (komisija bi usmerjala tržne dejavnosti in neposredno nabavo blaga), ki smo jo poznali v socialističnih državah in o kateri sanjajo vsi diktatorji. Težave so že, če se nacionalne vlade vmešavajo v gospodarstvo, kaj šele, če to želi neka nadnacionalna institucija. Edina varovalka pri tem je, da mora biti odločitev med državami članicami sprejeta soglasno.
Z načrtom, ki ga je zasnoval Thierry Breton, komisar za notranji trg, se del bruseljskih uradnikov ne strinja. »To je hobotnico planskega gospodarstva, ki si domišlja, da lahko raztegne svoje lovke po globalnih dobavnih verigah in jih nadzoruje,« je dejal neimenovani uradnik, na katerega se sklicuje časnik Financial Times.
Bolestne želje globalistov
Čeprav dokument (mogoče) ne bo sprejet, je že sam predlog bruseljskih birokratov zastrašujoč in kaže, kakšen vpliv imajo nekateri globalisti na Evropsko komisijo in njeno predsednico von der Leynovo. Idejo, o neki globalni vladi (ali EU kot federaciji), že dolgo podpirajo Klaus Schwab, ustanovitelj Svetovnega gospodarskega foruma, George Soros (Fundacija Open Society), Bill Gates s svojo fundacijo in cela vrsta visokih predstavnikov v mednarodnih organizacijah.
Načrt je, da se ustanovi neka mednarodna izvršna oblast, ki je nadrejena nacionalnim vladam. Ta globalna elita bo sprejemala zavezujoče odločitve v želji popolnega nadzora nad posameznimi državami in življenji ljudi. Od vrednot, na katerih je zrasla zahodna civilizacija (osebna, ekonomska in politična svoboda), se bomo hitro poslovili.
Vloga von der Leynove
Trenutno smo priča poskusom, da se izredne geopolitične razmere v Evropi (pod pretvezo blaženja energetske krize in primanjkljaja, potem ko je poskus prevzema nadzora med pandemijo klavrno propadel) skušajo izkoristiti za uvedbo avtoritativnega režima prek supernacionalne institucije z Evropsko komisijo na čelu. Intervencionizem, ki bi prevladal nad odločitvami posameznih držav in njihovimi ustavami, ima von der Leynova v krvi.
Von der Leynova se je rodila s srebrno žlico v ustih, v zibko ji je bilo položeno, da bo nekoč visoka evropska uradnica in mogoče oseba, ki si bo podredila nacionalne države. Njen oče (Ernst Carl Albrecht) je bil eden prvih evropskih javnih uslužbencev, imajo ga za arhitekta bruseljske birokracije. Mlada Ursula ni nikoli v življenju trpela pomanjkanja, njena družina je bila vedno članica bogatih elit. Bogastvo so si pridobili kot trgovci z bombažem v 19. stoletju, njena prababica (Mary Ladson Robertson) je bila članica kluba plantažnih bogatašev v Južni Karolini v ZDA. Vsi so imeli totalitarna nagnjenja, vsi so imeli željo po nadzoru.
Žrtvovanje evropskih interesov
Če so sprva ljudje verjeli v dobre namene evropskih voditeljev, je danes že drugače. Neuspeh centraliziranega obvladovanja zdravstvene krize je poglobil njihovo nezadovoljstvo, kot kaže politika tudi ne bo zmogla razrešiti energetskega kolapsa. »Evropejci norimo od jeze in samo še slabše bo,« piše v Economistu ugledni ekonomist Charles Gave. Po njegovo se bodo protesti zaradi napačnih politik in rasti življenjskih stroškov z Nizozemske, Češke in Nemčije razširili po celi stari celini. »Globalistični tehnokrati v Bruslju so žrtvovali interese Evropejcev, povzročili bodo gospodarsko opustošenje« pravi in napoveduje splošen upor. Tega se vse bolj zavedajo tudi elite, ki se že pripravljajo ne na vojno proti Rusiji ali vse bolj nasilni islamski ideologiji, ampak proti lastnim ljudem – avtohtonim Evropejcem. Nemška vlada že govori, da je nezadovoljstvo ljudi posledica širjenja teorij zarote (skrajnih) desničarjev, premier Nizozemske Mark Rutte žuga upornim kmetom s policijo in vojsko, v Franciji in drugod se ustanavljajo posebne policijske enote, ki bodo obračunavale z ljudmi, ki trdijo, da je energetska kriza posledica napačnih (podnebnih) politik in ne vojne v Rusiji. Seveda, Ursula von der Leynova (EU), Emmanuel Macron (Francija), Olaf Scholz (Nemčija) in podobni, ki jih je nekoč Klaus Schwab razglasil za »obetavne svetovne voditelje« (je že vedel, zakaj), ne bodo nikoli priznali, da so se zmotili, ampak bodo vedno iskali notranjega in zunanjega sovražnika, ki je kriv za vse. To taktiko dobro poznajo tisti, ki so nekoč živeli v socializmu, zato so voditelji, ki se uprejo Bruslju (Viktor Orban, Mateusz Morawicki ali Janez Janša), deležni napadov, da »spodkopavajo evropske vrednote«.
Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (15. september 2022)
Ker sem rahlo obseden s številkami in statistiko, me pritegne (skoraj) vsaka javnomnenjska raziskava. Taka je bila tista na portalu časnika Delo. Pravzaprav sem najprej naletel na nekakšno kolumno Marka Mallocha Browna z naslovom »Vprašali smo, ljudje so odgovorili: Čas je za drzno politično ukrepanje«. Ime se mi je zdelo nekoliko znano, a nisem posvečal pretirane pozornosti.
Anketna raziskava je bila mednarodna: več kot 21.000 ljudi v 22 državah je bilo vprašanih o njihovem življenju, pogledih na globalne grožnje in o tem, kako se z njimi spopasti. Rezultat bi lahko strnil takole: ljudje bi radi videli, da bi zajčki barvali pirhe in lisice varovale kokoši, oni bi v multikulturni družbi hodili proti svetlemu obzorju.
Če sem bolj konkreten: ljudi skrbijo podnebne spremembe; vlade (posebej bogatih držav) morajo nameniti več sredstev za zaščiti pred vplivi podnebnih sprememb na globalni ravni; bogate države bi morale odpisati dolgove revnejšim; ljudje so dojemljivi za globalni akcijski načrt; javnost je bolj naklonjena internacionalizmu, kot razdeljenosti sveta na nacionalne države. Čeprav ni zapisan, je sklep jasen: človeštvo potrebuje globalno vlado, ki bo odpravila revščino, odpisala dolgove in planet spremenila v veliko multikulturalistično državo.
Na koncu prispevka se razkrije, kdo je Mark Malloch-Brown. »Mark Malloch-Brown, predsednik Fundacije za odprto družbo (Open Society Foundations), vodilne svetovne fundacije za financiranje projektov na področjih spodbujanja človekovih pravic in demokracije,« je zapisano.
Sploh nisem bil presenečen, da vidni član Fundacije za odprto družbo s takim navdušenjem piše o raziskavi, ki pritrjuje težnjam Georga Sorosa, ustanovitelja fundacije, ki je zelo dejaven pri ustvarjanju novega svetovnega reda. To dejstvo je zbudilo novo radovednost: kdo je naredil raziskavo (Brown se namreč sklicuje na eno »največjih svetovnih javnomnenjskih raziskav državljanov«). In kliknem na link v kolumni. Odpre se članek novinarja Gašperja Završnika z naslovom »Več konsenza o krizi zaradi podnebja, manj o Ukrajini«. V njem je zapisano, da gre za obsežno »javnomnenjsko raziskavo nevladne organizacije Open Society Foundations« oziroma anketo, »ki je bila objavljena pred začetkom zasedanja Generalne skupščine Združenih narodov prihodnji teden«.
Prva moja misel bila, da sem povlekel vzporednice med Sorosovo fundacijo in Fundacijo Billa in Melinde Gates. Nedavno se je razkrilo, da Bill Gates naroči članek (napiše ga novinar) ali se sam ponudi za izjavo (oziroma napiše kolumno), nato pa njegova fundacija mediju plača (mu da »donacijo«). Fundacija je do zdaj za svojo propagandistično dejavnost namenila za več kot 300 milijonov ameriških dolarjev, ki jih je v obliki donacij ali sponzorstev razdelila medijem in posameznim novinarjem. Znano pa je, da ima tudi Sorosova fundacija zelo »dobre odnose« z mediji, uredniki in novinarji. Njim je pod postavko »izdatki za novinarstvo« Soros samo v letu 2020 namenil 23,6 milijona dolarjev.
Nikakor ne trdim, da je časnik Delo (ali novinar) za objavljen članek in kolumno dobil kakršenkoli plačilo, pravim le, kakšen je modus operandi svetovnih filantropov Sorosovega ali Gatesovega kova. Raziskava je bila na spletni strani fundacije objavljena v torek, 6. septembra, Browna kolumna in članek sta bili v Delu objavljena nekaj ur kasneje; 7. septembra ob 5. uri zjutraj. Vsekakor sta raziskava in njena objava zelo nenavadni, še bolj čudno postane, ko se razkrije, kdo je avtor in kdo naročnik.
New York Times, ki je za progresivno novinarsko elito (vključno s slovensko) globalni svetilnik neodvisnega in preiskovalnega novinarstva, je več let pisal o Fundaciji Gates, dokler leta 2020 novinar Tim Schwab v Columbia Journalism Review ni razkril, da kolumnista David Bornstein in Tina Rosenberg, pisca hvalnic Billu in Melindi Gates ne delata za organizacijo Solutions Journalism Network, ki jo fundacija izdatno financira. Kolumnista sta priznala nespodoben konflikt interesov in prosila uredništvo Timesa naj naknadno razkrije njune povezave z Gatesom, a tega največkrat z Pulitzerjevo nagrado ovenčani medij nikoli ni naredil, ker to ni »prednostna naloga«.
Nasploh časopis, ki ima več kot 170-letno zgodovino nerad prizna napake. Ko je dokončno postalo jasno, da Rusi niso vplivali na ameriške volitve 2016 in da Trump Hillary Clinton ni premagal s pomočjo Moskve, se Times ni opravičil, še manj novinarji, ki so za svoje teorije zarote prejeli celo Pulitzerjeno nagrado.
New York Times ni edini. Ameriška javna radijska mreža (NPR) je pred meseci predstavila eksperiment, ki ga vodi Harvard in ki naj bi družinam z nizkimi dohodki pomagal najti stanovanja v bogatejših soseskah. Tudi ozadje te zgodbe je razkril Schwab. Ko je zadevo preiskoval, je odkril, da je vsak citirani strokovnjak finančno povezan s Fundacijo Gates. To je bila ena od neštetih zgodb NPR o dobroti Billa Gatesa, ki je medijski hiši NPR namenil skoraj 25 milijonov ameriških dolarjev donacij.
Računalniški milijarder se ne omejuje samo na ZDA, ampak selektivno financira medije in medijske organizacije po vsem svetu. V dveh letih je britanskemu Guardianu (še en globalni svetilnik neodvisnosti, ki je Gatesa označil za planetarnega svetnika – »sveti Bill«) namenil več milijonov dolarjev za serijo podpisanih člankov o BioMilqu in nadomestnem mleku, ki pomeni rešitev in osvoboditev za doječe ženske. Vsi svetovni mediji so poročali o čudežnem nadomestku za materino mleko, vključno z nekaterimi slovenskimi.
Nedavno je ameriška novinarska organizacija MintPress po dolgi preiskavi razkrila, da je Fundacija Gates za financiranje medijskih projektov po vsem svetu namenila več kot 30.000 posameznih donacij v višini več kot 300 milijonov ameriških dolarjev. Denar je prejela večina največjih svetovnih medijskih hiš, donacij so bile deležne številne medijske organizacije in novinarska združenja, na seznamu so portali za preverjanje dejstev. S temi mediji in organizacijami sodelujejo tudi slovenski mediji, združenja in novinarski centri.
Medijskih hišam (seznam spodaj) je milijarderjeva fundacija namenila več kot 166 milijonov dolarjev.
Donacija CNN v višini 3,6 milijona dolarjev je šla za »poročanje o enakosti spolov«, medtem ko je Texas Tribune prejel milijone za »za povečanje ozaveščenosti javnosti pri vprašanju reforme izobraževanja v Texasu«. Med prejemniki donacij najdemo francoske, španske, nemške, afriške in celo kitajske medije.
Gates je 38 milijonov dolarjev namenil mreži centrov za preiskovalno novinarstva (spodaj) …….
…. 12 milijonov dolarjev je doniral novinarskim organizacijam (spodaj).
Fundacija denar namenja tudi izobraževalnim centrom za novinarje (spodaj) …..
…. za medijske projekte po vsem svetu je namenil skoraj 100 milijonov evrov (spodaj).
Bill & Melinda Gates Foundation (BMGF) večinoma financira velike in vplivne globalne medije, ki naj bi veljali za verodostojne in neodvisne. Bill Gates namreč dobro ve, da te medije najbolj citirajo manjši mediji po vsem svetu (slovenski medijski mainstream večinoma citira Guardian, BBC, New York Times in CNN, se pravi medije, ki so na samem vrhu Gatesovih donacij).
Schwab, eden redkih preiskovalnih novinarjev, ki si je drznil pod drobnogled vzeti »dobrotnika« Gatesa, opozarja, da raziskava vključuje samo vidne in neposredne donacije, nikakor pa ne vzporednih ali posrednih. Navaja primer partnerstva BMGF z ViacomCBS, podjetjem, ki nadzorujejo CBS News, MTV, VH1, Nickelodeon in BET. Javno je bilo povedano, da je Fundacija Gates korporaciji zabavne industrije dala 6 milijonov dolarjev, toda v poročilu o donacijah ni mogoče najti ne CBS, ne Viacoma.
Prav tako v poročilo niso vključene štipendije novinarjem in donacije, ki so namenjene plačilu člankov v akademskih revijah. Čeprav ti članki niso namenjeni množični uporabi, so redno podlaga za zgodbe v mainstream medijih in pomagajo pri promociji določenih vprašanj. Kot pravi Schwab, je mogoče slediti več desetim milijonov dolarjev, ki so končali v akademskih revijah, pri čemer je vsaj 13,6 milijona dolarjev namenjenih ustvarjanju vsebin v prestižni medicinski reviji The Lancet.
In na koncu je seveda še denar, ki je namenjen raziskovalnim projektom, predstavitev rezultatov konča v akademskih revijah, medijskem mainstreamu ali knjigah.
In Fundacija Gates ni edina. Medijem in novinarjem »donirajo« fundacije Georga Sorosa, družine Rothschild, Charlesa Kocha, Craiga Newmarka, Gill, Bill in Hillary Clinton, Barack Obama, družina Murdoch, Mark Zuckerberg in številni drugi. Vse to se predstavlja kot »neprofitno financiranje nestrankarskega novinarstva«. Vprašajte se, ali je to res.
Zato takrat, ko boste v slovenskem medijskem mainstreamu brali citate ali sklicevanje na največje in najbolj vplivne globalne medije, kot so NY Times, CNN, BBC, Guardian, Le Monde, Der Spiegel ali Financial Times, bodite rajši zadržani glede verodostojnosti, saj obstaja velika verjetnost, da gre za članke, ki so bili naročeni in plačani z namenom, da jih boste vi brali in vanje verjeli.
Sebastian Kohn je gej. In strokovnjak za spolno zdravje. Ko se je 24. junija v New Yorku začela parade ponosa, je občeval z več moškimi. Njegovo telo so obiskale opičje koze in se tam zadrževale tri tedne. Zdaj pravi, da ni kriva njegova homoseksualna promiskuiteta, ampak »sistem«. Vsaj tako je povedal za do njegovih spolnih navad zelo razumevajoči Guardian.
39-letni Šved živi v Brooklynu. Dela kot strokovnjak za javno zdravje in je vodja newyorškega oddelka fundacije Open Society levičarskega milijarderja Georgea Sorosa. »Zadnje desetletje se moje delo osredotoča predvsem na spolno in reproduktivno zdravje ter pravice, zato sem izbruh opičjih koz spremljal od samega začetka,« je Kohn povedal za britanski časopis.
Ker je strokovnjak za spolno zdravje, se je očitno zavedal, da so geji najpogostejši gostitelji opičjih koz. Zato se je na parado ponosa želel pripraviti in zaščititi. 23. junija se je hotel cepiti. A ni dobil termina. Po vsej verjetnosti mu je razum narekoval, naj se letos drži nazaj, toda nagon je bil očitno močnejši: na paradi si je dal duška in, kot je priznal Guardianu, imel spolne odnose z več moškimi.
Zdaj je zelo kritičen do sistema in krivi oblasti v Združenih državah Amerike, ker se slabo spopadajo z izbruhom opičjih koz.
»Vse skupaj se zdi kot velik neuspeh, ki se ne bi smel zgoditi, zlasti dva meseca in pol po izbruhu. Če je nekdo, kot sem jaz, ki je dolgo dela na področju spolnega zdravja, tako težko krmaril, si ne morem predstavljati drugih. Poznam več ljudi, ki samo sedijo doma in trpijo neznosne bolečine, ker ne dobijo podpore, ki jo potrebujejo,« pravi Kohn.
Ameriški Šved je za britanski dnevnik zelo podrobno opisoval izpuščaje in druge simptome opičjih koz. Do bralcev Kavarne Hayek bomo obzirni, zato opisov ne bomo povzemali. Napišimo le, da se je Kohn čudil, da je imel izpuščaje povsod po telesu, le na ´tistem´ izpostavljenem mestu ne.
Ko je sicer obiskal zdravnika, se je izkazalo, da nima samo opičjih koz, ampak so si moški med seboj izmenjevali tudi bakterijo gonokok, ki povzroča gonorejo.
Ne samo, da so se danes nevladne organizacije (NVO) nehale pretvarjati, da nimajo ničesar z oblastjo, Slovenija je de facto dobila novo vejo oblasti. To je ´nulta veja oblasti´. Premier jo je podaril najbolj glasnim in vplivnim posameznikom s svojimi NVO, ki so se izkazali v boju proti desnosredinski vladi. Razgradnja parlamentarne demokracije se je začela, Robert Golob in njegovi sprehajalci bodo od zdaj samo stali ob steni.
Golob se je danes srečal z nevladnimi organizacijami, ki so same sebe razglasile za ljudstvo. Medijski mainstream temu navdušeno ploska, češ da je to prvi korak »k plodnemu sodelovanju s civilno družbo«. Ali res? Nikakor ne. To je prvi korak k razgradnji parlamentarne demokracije, prvi korak k vzpostavitvi diktature ulice, prvi korak prenosa dejanske oblasti k progresivni teokraciji.
Po poročanju medijev, se je Golob z nevladniki dogovoril, da bo »dialog s civilno družbo sprožen, preden bo zakon šel v proceduro, na ta način bodo lahko pripravljeni boljši predlogi tako zakonov kot vladnih uredb«. Skratka, ´nulta veja oblasti´ bo nadrejena tako izvršilni kot zakonodajni veji, imela bo nalogo supervizorja ali poltkomisarja, kot ga poznamo iz komunističnih režimov. Predsednik Gibanja Svoboda je jasno povedal, da bodo predlogi zakonov in vladne uredbe najprej usklajene s »civilno družbo«, šele nato bo vse skupaj zrelo za vladno in parlamentarno obravnavo. Državni zbor se bo tako resnično spremenil v glasovalni stroj po nareku do nedavnega uličnih razgrajačev in nasilnežev. Po osamosvojitvi večje degradacije državnega sistema še nismo videli.
Naj razčistimo. Slovenija je parlamentarna demokracija. To je opredeljeno z ustavo. Ljudstvo izvaja oblast bodisi neposredno z referendumi bodisi na volitvah izvoli svoje predstavnike v Državni zbor (zakonodajna veja oblasti), ki (običajno) z ideološko sorodnimi strankami oblikujejo koalicijo – vlado (izvršilna veja oblasti).
Ko je oblast prevzela 3. Janševa vlada, so se nevladne organizacije pognale na ulice (podobno je bilo tudi leta 2012), povzročale nemire, vlado obtoževale diktatorstva in zahtevale »ljudsko oblast«. Na tej točki je treba opozoriti, da NVO očitno ne razumejo demokracije (demokracija je samo način vladanja) in da besedo zavestno zlorabljajo za svoje interese. Demokracija ni sistem, kjer bi ljudstvo (ulica) neposredno odločalo o vsakem zakonu ali uredbi. Ne bi bili samo ves čas na voliščih, nastali bi tudi nemiri in kaos. Zato si take poulične demokracije nihče ne želi. Za sprejemanje zakonodaje imamo parlament, za vodenje in upravljanje države imamo vlado. Obe veji oblasti za svoje odločitve in delovanje sprejemata (politično) odgovornost (vsaj morala bi jo), medtem ko pri neposrednem odločanju za napačno odločitev ni nihče kriv in se odgovornost kolektivizira in socializira.
Golob, da bi poplačal predvolilne račune in izpolnil pričakovanja globoke države, je očitno moral v vladanje vključiti tudi ulico (kakopak, najglasnejši in medijsko najbolj vpliven del). Ker tega ne more de iure, je bilo ´izmišljeno´ zgoraj opisano sodelovanje z NVO, kar de facto pomeni prenos izvršilne in zakonodajne oblasti do samooklicanega ljudstva.
Nevladne organizacije (komunikacija z Golobom oziroma izvajanje zakonodajne in izvršilne oblasti bo mimo oči javnosti potekalo prek posebne platforme in digitalnih orodij) bodo tako nadzirale, nalagale, odločale in kaznovale vsa ravnanja vlade in koalicijskih poslancev, pri tem pa ne bodo prevzele nikakršne odgovornosti. Ta vzpostavitev ´nulte veje oblasti´ je brez primere v zgodovini parlamentarnih demokracij, je nevarna za demokracijo in svobodo, to bi moralo vse zelo skrbeti. Še posebej, ker je večina nevladnih organizacij tako ali drugače povezana z Georgom Sorosem.
Vsi skupaj, komur je mar za svobodo in demokracijo, bomo morali začeti stopati na zavore tega pobeglega vlaka. Predolgo smo se prepuščali destruktivnemu vedenju in obnašanju nevladnih organizacij, pustili smo, da nas tlačijo v klet. Očitno nas bodo še naprej in upam, da je tistim, ki so dali na volitvah svoj glas sedanji koaliciji, vsaj malo nerodno, če jih ni že tako sram, da so se skrili za zaveso.
Koordinator Levice Luka Mesec, ki bo v Golobovi vladi podpredsednik in minister za solidarno prihodnost, bo skrbel tudi za »ekonomsko demokracijo«. Kaj to pomeni?
Če menite, da ste tak besednjak nekje že slišali, se niste zmotili. O ekonomski demokraciji (običajno se vedno izkaže za neuspešno, na dolgi rok pa zagotovo) največ govorijo tisti, ki so finančno pripeti na proračunske jasli in ki ljudi, ki menijo, da bi morali poulični aktivisti ustanoviti podjetje in tam poskusiti z »ekonomsko demokracijo«, zmerjajo z neoliberalci. No, ti ljudje imajo svojega (velikega) vzornika, idola in seveda tudi sponzorja. To je nihče drug kot George Soros s svojo Open Society, ki se zelo jasno zavzema, da mora civilna družba prevzeti »demokratični nadzor nad našim gospodarstvom«.
V ta namen je bil leta 2018 ustanovljen Inštitut za ekonomsko demokracijo IED (Soros ima EDI – Pobuda za ekonomsko demokracijo). Najbrž ni treba posebej poudarjati, da na tem inštitutu mrgoli marksističnih filozofov, profesorjev Fakultete za družbene vede in podpornikov Levice. In da se je treba ekipe teh »strokovnjakov« na »področju lastništva zaposlenih in participativne kulture« bati. Zdaj imajo svojega ministra, zakon o lastniški zadrugi delavcev so že napisali, očitno ne bo nobenih ovir, da ga Golobova vlada sprejme med prvimi. Kaj bo sledilo, si lahko samo mislimo, tudi prisilna razdelitev lastništva med zaposlene je najbrž v igri. Ekonomska demokracija je zato samo drug izraz za demokratični socializem ali socializem nasploh. Pod to krinko socializem prihaja v središče političnega življenja tudi v tradicionalno kapitalistične države: v ekonomski demokraciji, kjer je delno reguliran trg, delujejo podjetja, ki jih upravljajo njihovi delavci (zaposleni). Lastništvo in nadzor nad proizvodnimi sredstvi, ki je do zdaj pripadalo zasebnikom kot posameznikom, postopoma prehaja v lastništvo skupnosti (zadrug). Enako bo s stanovanji. Zasebnega lastništva stanovanj ne bo več, stanovanja bodo v lasti in upravljanju skupnosti. Prihaja apokalipsa tistega, kar ameriški biolog Garrett Hardin opisuje kot »tragedijo skupnega«.
Ampak, da smo si na jasnem. Z ekonomsko demokracijo ali demokratičnim socializmom v gospodarstvu ni nič nabore, če pri tem eksperimentu ljudje sodelujejo prostovoljno in niso prisiljeni (zakonodajno) podpirati takih oblik ekonomskega združevanja. Kot posamezniki svobodno izbirajo prijatelje, svobodno izbirajo tudi, s kom se bodo družili, s kom bodo šli v posel in v kakšni obliki bo posel potekal. Kdor hoče, naj ustanovi participativno zadrugo ali podjetje, v tem ni prav ničesar nesvobodnega, antikapitalističnega in protiprostotržnega. Obstajajo različne oblike vodenja podjetja, ljudem je treba samo pustiti izbiro. Težava je v tem, da bo Golobova vlada z ministrom Mescem na čelu skušala z zakonom uveljaviti tak sistem in ga ljudem vsiliti. To pa že pomeni ekonomski in družbeni inženiring, ki nasprotuje svobodni volji ljudi. Uresničevanje tega je možno le pod grožnjo s silo in odvzemom svobode tistim, ki se ne bodo temu uklonili.
Socialisti tipa Luka Mesec & Co. ne razumejo, da je prav kapitalizem s prostim trgom demokratiziral posamezne družbe in države. Na prostem trgu vsak izmed nas vsak dan glasuje – glas da tistemu, ki zadovolji njegove potrebe in želje, kaznuje tistega, ki mu tega ne ponudijo. To je prava win – win kombinacija. Ekonomska demokracija pa je samo evfemizem za socialistično samoupravljanje, ki dokazano nikjer in nikoli ni delovalo.
Kavarna Hayek 