Ekonomska svoboda

Značke

ekonomska svoboda, Fraser Institute, George Soros, Heritage Foundation, Open Society, Slovenija, socialisti, socializem

Teh podatkov v medijskem mainstreamu ne boste našli oziroma zelo redko. Pač niso v skladu z uredniškimi politikami, ki dajejo prostor socialističnim frontmenom, ti pa strašijo, da je Slovenija vse bolj država nebrzdanega kapitalizma. No, letni indeks ekonomske svobode (2023) Heritage Foundation kaže, da gre država ravno v nasprotno smer.

Kakorkoli, ameriška analitična fundacija, ki države razvršča po ekonomski svobodi, od katere je odvisna tudi blaginja posamezne države, indeks izračuna s pomočjo štirih kategorij, v katerih so trije parametri: vladavina prava (lastninske pravice, integriteta države, učinkovitost sodstva), vitkost države (izdatki države, davčna bremena, fiskalno zdravje), regulacije (poslovna svoboda, svoboda delovne sile in monetarna svoboda) in tržna svoboda (svoboda trgovanja, svoboda investiranja, finančna svoboda). Vsak parameter ovrednotijo s točkami (od nič do 100) in izračunajo povprečje.

Treba je opozoriti, da ta indeks ni isti kot indeks, ki ga izračunava kanadski Fraser Institute in objavlja poročilo o ekonomski svobodi v svetu. Je pa podoben, saj so tudi rezultati skoraj identični.

Slovenija se je uvrstila na 37. mesto med 176 državami in je glede na leto 2022 zdrsnila za pet mest. Najboljše uvrščene so Singapur, Švica, Irska, Tajvan, Nova Zelandija in Estonija, povsem na dnu so slovenskim levičarjem najljubše države, kot so Venezuela, Kuba in Severna Koreja. Slovenija je obarvana rumeno, kar pomeni, da je zmerno ekonomsko svobodna država. Bolj ali manj je pri vseh parametrih dobila več kot 50 točk, najslabše se je odrezala pri sodni učinkovitosti (48,5), vladni integriteti (44,8) in finančni svobodi (48,9).

Iz podatkov fundacije Heritage lahko sklepamo, da v Sloveniji ni liberalnega kapitalizma. Ne samo pri nas, ampak tudi v ZDA, ki se je uvrstila najslabše do zdaj (na 25. mesto), čeprav ZDA še danes med domačimi tovariši veljajo za največje neoliberalno zlo.

S to lestvico imajo slovenski levičarji in njim naklonjeni medijski mainstream, ki sicer redno objavlja lestvice raznih nevladnih organizacij (skoraj vse po vrsti financirane s strani Georga Sorosa in njegove fundacije Open Society), dve težave, ki sta vidni s prostim očesom in ni treba biti ravno Einstein, da ju prepoznaš.

Prva je, da tovarišija trdi, da je za težave v zdravstvu, gospodarstvu in povsod drugod kriv prosti trg oziroma deregulirani kapitalizem. Kar je seveda v nasprotju s tem, kar kažejo rezultati izračuna indeksa ekonomske svobode.

Druga njihova težava (mogoče še večja) je, da rezultati razkrivajo, da blaginjo in večjo kvaliteto življenja državljanom prinaša večja ekonomska svoboda (višja uvrstitev na lestvici). Povedano drugače: večja je ekonomska svoboda, boljše se živi. Kar je nekaj, česar slovenski trash socialisti nikakor ne razumejo: da davki zmanjšujejo ekonomsko svobodo ljudi, ki ne morejo prosto razpolagati s skoraj polovico dohodka; da je popolna zaščita (pred krajo ali posegi države) lastninske pravice pogoj za ekonomsko svobodo; da so ljudje bolj svobodni, če lahko sami oblikujejo prioritete glede dohodka in razpolaganja s časom; da manjša državna poraba pomeni večjo svobodo posameznika; da je človek bolj svoboden, če se sam dogovarja z delodajalcem glede obsega dela in plačila, kot če v ta odnos z regulativo poseže država.

Indeks ima sicer nekaj pomanjkljivosti (kot vsak), vendar je kljub vsemu nek pokazatelj in uporaben kompas, ki meri državno omejevanje svobode v neki državi. Vsekakor Slovenija ni neoliberalna država, niti ne gre v tej smeri, ampak strumno koraka po poti v »boljši« socialistični svet.

Kako so avtistični otroci postali žrtve industrije transspolnosti

Značke

American Thinker, avtizem, European Psychiatry, Heritage Foundation, Jay P. Greene, Patty Knap, samomor, spol, Steve Stagge, transpolne osebe, transspolnost

»Večinoma si starši ne želijo, da bi njihovi sinovi postali hčere in da bi njihove hčere postale sinovi. To ni stvar, o kateri večina staršev sanja, ko imajo otroke. Starši, ko imajo otroke, imajo upe in sanje za svoje otroke in njihovi upi in sanje običajno vključujejo stvari, kot so poroka, vnuki. To so stvari, ki si jih želijo za svoje otroke. V proces spremembe spola pa so starši prisiljeni, ker jim je rečeno, da se bodo njihovi otroci ubili, če se ne bodo strinjali. (…) Ti ljudje, ki jih prepričujejo, se ´igrajo´ z zdravjem drugih otrok. To je ta čustvena manipulacija, to je to izsiljevanje. (…) Običajno gre za reševanje resnih težav z duševnim zdravjem, ki niso povezane z vprašanji spola.«

To je v intervjuju dejal Jay P. Greene, višji znanstveni sodelavec in raziskovalec v Centru za izobraževalno politiko Heritage Foundation.

Postmodernizem je prinesel neka povsem nova pojmovanja, s katerimi znanost nima prav nikakršne povezave, ampak vse temelji na ideološki psevdoznanosti, kjer so vodilni »strokovnjaki« postali progresivni družboslovci (družboslovci denimo poganjajo tudi industrijo zastraševanja pred podnebnimi spremembami). Med temi je transspolnost priljubljena tema, razširilo se je mnenje, da je v sodobnem času pomembna »skrb, ki potrjuje spol«, saj zmanjšuje možnost samomora med mladimi. Povedano drugače: če otroku ne ugodimo, da spremeni spol, zapade v depresijo, kar lahko vodi v samomor. Pri tem se sklicujejo na »znanstvene dokaze« in »raziskave«.

»Ti znanstveni ´dokazi´ so smeti,«  pravi Jay Greene, ki je ugotovil, da so obstoječe raziskave na temo zdravljenja transspolnih oseb in duševnega zdravja najstnikov »tako pomanjkljive, da so ničvredne«. To, da mladoletnikom olajšamo medspolne medicinske posege, dejansko vodi do višjih stopenj samomorov med mladimi.

Nasprotno pa nove raziskave kažejo, da so najstniki, ki pogosto iščejo potrditev, identiteto in pozornost ter se zato (ali oni ali njihovi starši) odločijo za spremembo celotne identitete, pogosto avtistični.

Nova raziskava dr. Steva Stagga, objavljena v European Psychiatry, je ugotovila, da je »14 odstotkov transspolne in nebinarne skupine imelo diagnozo avtizma, medtem ko je nadaljnjih 28 odstotkov te skupine doseglo mejno točko za diagnozo avtizma, kar kaže na veliko število potencialno nediagnosticiranih posameznikov. Te številke so temeljile predvsem na ženskah, kar podpira dokaze o veliki populaciji nediagnosticiranih žensk z motnjo avtističnega spektra. Ocenjuje se, da avtizma v splošni skupnosti ni več kot 4 odstotke, zato je 14 odstotkov pomembno in veliko«. Raziskava je odkrila tudi »višje ravni sistematiziranja (nagnjenost k analizi, nadzoru in uporabi sistemov, ki temeljijo na pravilih) in nižje ravni empatije med transspolnimi in nebinarnimi skupinami; značilnosti, ki jih pogosto najdemo pri posameznikih z motnjo avtističnega spektra«.

Patty Knap na portalu American Thinker piše, da prijateljičina nečakinja obiskuje program za osebe z avtizmom. »Večkrat je prišla domov in nenadoma oznanila, da je morda res fantek, kar je bila tema v njenem programu, ki ga vodijo ´progresivni´. Seveda soglasje staršev ni vedno potrebno, kar si prizadevajo v trans gibanju. V teh primerih so starši nemočni pred navalom pohval in pritiskov na svojega otroka. Odvisno od države starši ne smejo v sobo z otrokom pri zdravniku ali terapevtu, tako da ne vem, o čem se razpravlja. Medtem ko se navdušuje nad novo identiteto, zaradi katere se bo oseba počutila ´celo´ in ´tako, kot naj bi bila´, se resna tveganja operacije zamenjave spola povečajo. Med njimi so bolezni srca, povečano tveganje za raka, izguba kostne gostote in seveda izguba plodnosti.«

Spodbuda k ´tranziciji´ lahko pride od transspolne osebe ali celo od nekoga, ki ima od procesa koristi. Po prvem predlogu sledi opogumljanje in to  pritegne veliko  pozornost ´dobronamernih´ ljudi, ki govorijo o najstnikovem pogumu, da »bodi to, kar v resnici si«. Pohvale in aplavz so natanko tisto odobravanje, po katerem hrepenijo ti pogosto osamljeni otroci. Drugi odrasli in študentje, ki so bili leta hranjeni z nebinarnim pranjem možganov, se strinjajo. Močno gibanje za enakost spolov vztraja, da je otrok, ki trdi, da mu je namenjeno biti v telesu drugega spola, ni v nevarnosti samomora. Nove raziskave kažejo ravno nasprotno. Kot poroča National Review zdaj obstajajo »trdni dokazi, da olajšanje mladoletnikom, da opravijo medspolne medicinske posege, verjetno vodi do višjih stopenj samomorov med mladimi.«

Mediji (predvsem konservativni, ker progresivni o tem ne pišejo) v zadnjem času vse več poročajo o ljudeh, ki se odločijo za ´re-tranzicijo´. Se pravi o tistih, ki so prestali prehod spola in so se po velikem obžalovanju vrnili k svojemu biološkemu spolu. Vse več zdravnikov to spodbuja, ker ugotavljajo, da operacija in terapije spreminjanja spola prinašajo znatna tveganja; in ni dokazov o izboljšanju rezultatov duševnega zdravja.  Na primer, Allie, 22-letnica, ki je prenehala jemati testosteron po letu in pol, je povedala, da je sprva začela prehod, ko je poskušati ugotoviti, zakaj se ne more identificirati z ženskami ali se spoprijateljiti z njimi; večkrat je bila v družbi fantov in so jo bolj zanimale tradicionalno moške dejavnosti. Allie je imela tudi več poskusov samomora in veliko primerov samopoškodb. Ko se je odločila za prehod, je odšla na zasebno kliniko in po samo polurnem pogovoru prejela medspolne hormone. »Ni bilo nobene raziskovalne terapije,« je dejala in dodala, da ji nikoli niso postavili uradne diagnoze spolne disforije.

Stvari so se začele razpletati, ko je obiskovala univerzo in je poskušala narediti samomor. Šele ko je socialna delavka prepoznala njene simptome, ki se pojavljajo že od otroštva, kot avtizem, se je odločila, da preneha s tranzicijo.

Limpida, star 24 let, je rekel, da se je počutil prisiljenega v tranzicijo. Pri 15 letih se je identificiral kot trans in je leta poskušal biti ženska, vendar se je zaradi tega počutil bolj nesrečnega. Ko je pri 21 letih odšel na kliniko zaradi estrogena, se je počutil, kot da osebje zaničuje njegove pomisleke glede duševnega zdravja – vključno s tem, da je samomorilno nagnjen, zlorablja snovi in je hudo depresiven. Rekli so mu, da je »popoln kandidat« za tranzicijo. Ker se je leto kasneje počutil slabše, se je odločil za opustitev tranzicije. Šele kasneje so mu diagnosticirali avtizem.

Transspolne osebe, ki se odločijo za tranzicijo in so potem nesrečne, za svojo slabo počutje velikokrat (in s pomočjo progresivnih medijev) obtožujejo družbo, ki jih ne sprejema. Toda težave so običajno (in praviloma) posledica tranzicije. Vendar to nikogar ne zanima, saj so ti ljudje plen dobičkonosne in nemoralne industrije spolov: tem hujša je nočna mora oseb v tranziciji, več hormonskih terapij prodajo in večji je njihov zaslužek.

Kavarno Hayek lahko spremljate tudi na YouTube kanalu.

Kako deluje progresivna obdavčitev

Zakaj se je potrebno upreti uvedbi centralnobančne digitalne valute (CBDC)?

Cerarjeva vlada Slovenijo dela vse bolj ekonomsko nesvobodno

Značke

ekonomska svoboda, Heritage Foundation, levičarski aktivisti, Miro Cerar, Wall Street Journal

Slovenski levičarji še kar naprej vrtijo jezike, da na sončni strani Alp vlada zlobni neoliberalizem, zaradi katerega je vse več ljudi revnih, otrok lačnih, neenakost se povečuje. Kot običajno je resnica vedno diametralno nasprotna od tistega, v kar nas prepričujejo. K temu pripomore lestvica ekonomske svobode, ki jo pripravljata ustanova Heritage Foundation in Wall Street Journal. Slovenija je na najnovejši lestvici med 180 državami zasedla 97. mesto. Od kar nam vladata Miro Cerar in njegova SMC, je vsako leto slabše, pot v ekonomski kolaps je zagotovljena. Če smo bili leta 2015 88., lani 90., smo letos na robu izpada iz stoterice. Slovenija je označena kot pretežno ekonomsko nesvobodna država. Tovariš Cerar, bravo, res bravo! (Podrobno poročilo o Slovenije je tukaj.)

Slovenija, ki je dobila indeks 59,2, je med državami Evropske unije samo pred Grčijo (127. mesto), med 44 merjenimi evropskimi državami pa so za nami nekatere balkanske države in države nekdanje Sovjetske zveze (Srbija, Moldavija, Belorusija, Rusija, Ukrajina in Grčija). Sicer pa: čim večji je indeks, tem višje je država uvrščena oziroma tem bolj je liberalna. Indeks meri več kazalcev, med drugim odprtost trga, fleksibilnost delovne sile, svobodo poslovanja, zaščito zasebne lastnine, torej vse tisto, kar socialisti imenujejo neoliberalizem oziroma po novo – ultrakapitalizem. Povedano drugače. Države z vrha lestvice so bolj kapitalistične (svobodne), medtem ko so države z dna lestvice bolj socialistične (nesvobodne).

Seveda, na vrhu lestvice so države, ki podlegajo darwinistični doktrini in so žrtve thatcherjanske ideologije. Tradicionalno so kot svobodne označene Hong Kong, Singapur, Nova Zelandija, Švica in Avstralija. Takoj za to peterico pa je prva država EU. Ne, to ni Velika Britanija, Francija, Avstrija ali Nemčija, ampak Estonija. Kako neprijazna država je to za levičarje, sem že pisal (tukaj), kakšno opustošenje pa je za seboj pustil ameriški predsednik Barack Obama, si lahko ogledate tukaj. ZDA, nekdaj ena najbolj svobodnih držav na svetu, so izpadle iz prve deseterice.

Minister Koprivnikar in Estonija

Značke

Boris Koprivnikar, Estonija, Heritage Foundation, javna uprava, javni sektor, Mart Laar, Milton Friedman, prosti trg, Taavi Roivas, Uber

Minister za javno upravo Boris Koprivnikar je v intervjuju za portal nacionalne televizije rekel marsikaj. Tudi to: »Javni sektor živi na račun gospodarstva, seveda, ker gospodarstvo iz svoje dodane vrednosti financira tudi javni sektor.« S tem se seveda moram strinjati. A analizo večjega dela, ki zadeva javni sektor, bom pustil za drugič, na kratko se bom o dotaknil tistega njegovega razmišljanja, kjer govori o Estoniji, ki naj bi jo Slovenija na nekaterih področjih že prehitevala. Ko sem pričakoval, da bom kaj konkretnega prebral, sem bi razočaran. Edino, kar je zmogel, je stavek: »V primerjavi z Estonijo imamo to prednost, da imamo boljši komunikacijski sistem državne uprave, da imamo enega najmodernejših državnih računalniških oblakov, ki ga Estonci nimajo, da smo sposobni v ozadju povezati desetine podatkovnih zbirk z neposrednim komuniciranjem. Na primer, če danes vložite vlogo za socialni prejemek, vam bodo računalniki v ozadju opravili vpoglede v 54 podatkovnih zbirk in ugotovili, ali ste upravičeni do socialnega prejemka. Za ta sistem smo dobili tudi nagrado Združenih narodov.« Torej, področje, kjer prehitevamo Estonijo, je, prosto po Koprivnikarju, da smo hitrejši pri podeljevanju socialnih pomoči. No, Estonija se s tem sploh pretirano ne ukvarja. Ji ni treba. Zakaj?

Odgovor je preprost. Mart Laar, estonski predsednik vlade med letoma 1992 in 1994 (in še enkrat v obdobju 1999-2002), ki je po izobrazbi sicer zgodovinar, je prebral le eno knjigo o ekonomiji – Free to Choose Miltona Friedmana. Ideje utemeljitelja legendarne čikaške ekonomske šole zato nikjer v tranzicijskih državah niso padle na tako plodna tla kot v Estoniji. Rezultat je na dlani. Estonija je danes na lestvici ekonomske svobode, ki jo pripravljata ustanova Heritage Foundation in časnik Wall Street Journal, na 9. mestu. To jo uvršča na tretje mesto med vsemi evropskimi državami (najvišje, na 4. mestu, je Švica) in na drugo mesto med državami Evropske unije (takoj za Irsko, ki je na 8. mestu). Je ena najhitreje rastočih tranzicijskih držav, blaginja njenih državljanov hitro raste, v zadnjih dvajsetih letih je domači bruto proizvod povečala za skoraj 600 odstotkov (Slovenija za okoli 130 odstotkov).

Estonija je država, ki je naklonjena tehnološkemu napredku. Ne brani se tujih naložb, veliko vlagajo v IT tehnologijo, zato tudi ne čudi, da so njihovi računalničarji napisali kodo za Skype (Skype je kasneje za 8,5 milijard dolarjev kupil Microsoft) in druge spletne aplikacije. Po osamosvojitvi izpod Sovjetske zveze je odprla trg, sprejela reforme, zaradi prihoda Uberja bo zdaj prva država, ki bo legalizirala in regulirala tako imenovane skupne vožnje (ride-sharing) po sistemu delitvene ekonomije. Prihod Uberja je pozdravil najvišji vrh estonske politike. Predsednik vlade Taavi Roivas je celo nagovoril državljane in jim povedal, da Estonija ne bom sledila globalni protekcionistični politiki, ki želi prepovedati delitveno ekonomijo, ampak bo izrazila dobrodošlico Uberju. Estonska vlada je tako prepoznala poslovne modele, ki zagotavljajo boljšo konkurenco in boljše storitve, v njih vidi priložnosti za rast podjetniške zavesti v državi.

Kako to izgleda v praksi, kako deluje država, ki je odločno obračunala s komunistično preteklostjo in kakšna je prevladujoča poslovna klima si oglejte v poučnem filmčku o Estoniji v produkciji Improbable Success s preprostim naslovom – Estonija.

Kje, za božjo voljo, slovenski levičarji vidijo zlobni neoliberalizem?

Značke

Heritage Foundation, indeks svobode, levičarji, neoliberalizem, socializem, Wall Street Journal

Vsa beda argumentov slovenskih levičarjev, ki že nekaj let tulijo, da državo razjeda krut in nečloveški neoliberalizem, zaradi katerega so državljani vse bolj revni, otroci pa iz dneva v dan bolj lačni, je vsaj enkrat na leto razgaljena. K temu pripomore lestvica ekonomske svobode, ki jo pripravljata ustanova Heritage Foundation in Wall Street Journal (http://www.heritage.org/index/ranking), Slovenija pa na tej lestvici iz leta v leto vse bolj drsi navzdol. Letos je med 178 državami zasedla 88. mesto z indeksom 60,3, kar je manj od svetovnega povprečja, v Evropi je med 43 državami na 36 mestu. Sicer pa: čim večji je indeks, tem višje je država uvrščena oziroma tem bolj je liberalna, indeks pa meri več kazalcev, med drugim odprtost trga, fleksibilnost delovne sile, svobodo poslovanja, zaščito zasebne lastnine, torej vse tisto, kar socialisti imenujejo neoliberalizem. Povedano drugače. Države z vrha lestvice so bolj kapitalistične (neoliberalne, če hočete), medtem ko so države z dna lestvice bolj socialistične.

In zdaj pridemo do absurda. Slovenska država nikoli ni bila liberalna, kaj šele neoliberalna (če neoliberalizem razumemo kot nov, spremenjen liberalizem), socialisti (predvsem s tednikom Mladina in predsednikom Združene levice na čelu) pa se zgražajo, da postaja Slovenija vse bolj neoliberalna. Kje neki gospodje levičarji z deželi vidijo prosti trg, fleksibilnost delovne sile, (pre)nizke davke in lažjo dostopnost investiranja tujih vlagateljev, vse tisto, kar krasi države laissez-faire z lestvice? Ob tem, da je treba pojem laissez-faire tudi pri državah z vrha lestvice uporabljati z rahlim zadržkom, so pa vsaj približek temu pojmu. Slovenija je daleč tudi od tega. Torej, od kje levičarjem ideja, da je Slovenija neoliberalistična, ko pa je po indeksu ekonomske svobode bolj podobna socialističnim državam oziroma je nekje na sredi med prvo uvrščenim Hong Kongom in zadnje uvrščeno Severno Korejo? Pravzaprav bi morali biti veseli, da Slovenija na tej lestvici drsi navzdol, saj to pomeni, da smo vse bolj socialistični in dohitevamo Grčijo, ki je na tej lestvici pristala na 130. mestu z indeksom 54,0. Ob tem, da so tudi grški socialisti z radikalno levičarsko stranko Siriza zelo čudni, ko iz svoje države izganjajo neoliberalizem. Kje, za božjo voljo, ga vidijo? Očitno tako Ciprasi kot Mesci mislijo, da sta državi še vedno previsoko na lestvici in bodo zadovoljni šele takrat, ko bodo v družbi z Venezuelo (ki se utaplja v nafti), Kubo in Severno Korejo. Še bolj absurdno pa je, da ljudje, v državah z visoko stopnjo ekonomske svobode, kot so denimo Hong Kong, Singapur, Nova Zelandija, Avstralija, Švica in Kanada, kjer je okolje za delavski razred očitno pravi satanski ogenj, ki sta ga zakurila podla Mises in Hayek, ne uživajo samo večje blaginje, ampak imajo tudi večjo osebno in politično svobodo, živijo dlje, so bolj zdravi in lažje dostopajo do dobrin. Ni treba biti posebej pameten, da ugotoviš, da pomeni več kapitalizma s prostim trgom tudi boljše življenje. V Sloveniji pa merimo razliko v bogastvu med najbolj revnimi in najbolj bogatimi, preštevamo revne in lačne, se zgražamo nad železniško infrastrukturo, čeprav je vsakomur jasno, da bi bile te »težave« manjše ali pa jih sploh ne bi bilo, če bi v Slovenijo prišel vsaj vonj po liberalizmu. In raziskava jasno kaže, da je revnih in lačnih v povprečju najmanj prav v državah, ki so bolj (neo)liberalne. Socialisti pa želijo še več regulative, še večje davke, še več države v gospodarstvu, se pravi še bolj proti dnu.

Zakaj je tako, zakaj so tako velike razlike v razvitosti med državami, ki so bližje socializmu, in tistimi, ki so bližje kapitalizmu? Bom malo karikiral. Medtem ko imajo Severnokorejci (178. mesto z indeksom 1,3) parade za svojega ljubljenega vodjo, v Švici (5. mesto z indeksom 80,5) delajo čokolade, medtem ko na Kubi (177. mesto z indeksom 29,6) posedajo naokoli in kadijo cigare, v ZDA (12. mesto z indeksom 76,2) odkrivajo nova zdravila, in medtem ko v Sloveniji (88. mesto z indeksom 60,3) delamo sociološke analize o neenakosti, v Estoniji (8. mesto z indeksom 76,8) vlagajo v elektroniko in telekomunikacije (tu je bil ustanovljen internetni fenomen Skype).

In ker so prevladujoči slovenski mediji pod ideoloških vplivom levice, več kot kratkih vesti o najnovejši lestvici ekonomske svobode tudi prebrati niste mogli. Če pa ste, so skušali tudi indekse relavitizirati, kot portal nacionalne televizije (http://www.rtvslo.si/gospodarstvo/slovenija-pri-ekonomski-svobodi-malce-podpovprecna/356863), češ da je Slovenija samo malo pod povprečjem. Skratka, nič kritičnega, čeprav je jasno, da je ekonomska svoboda v državi na psu.