• About

Kavarna Hayek

~ "If socialists understood economics they wouldn't be socialists." (Friedrich August von Hayek)

Kavarna Hayek

Tag Archives: korupcija

30 let neke afere: afera HIT se nikoli ni zares končala

15 sreda Mar 2023

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Ekonomija, Politika

≈ 1 komentar

Značke

afera Hit, Bruno Sacco, Danilo Kovačič, Danilo Slovnik, Depala vas, igralništvo, Ivo Hvalica, Janez Drnovšek, Janez Janša, korupcija, mafija, Marjan Podobnik, Miha Brejc, Nelida Nemec, revija Reporter, udbomafija, Vinko Vasle

card player gambling casino chips on green felt background selective focus

(Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija; 9. marca 2023)

13. marca 1993 se je v kolumno Danila Slivnika v sobotnem Delu začela najbrž največja poosamosvojitvena afera – afera Hit. Razkrila je, kako je deloval vzporedni mehanizem in kako je globoka država skrbela za dobro počutje krvnih in ideoloških dedičev komunističnega režima.

Tisto soboto so v Murglah, predsedniški palači, na vladi, v Novi Gorici in še kje svež izvod časnika Dela naslovniki brali s cmokom v grlu. Bledih obrazov so sprožili rdeči alarm in se spraševali, kako je to mogoče in kaj je šlo narobe. Znamenita kolumna Casino Royal takratnega namestnika glavnega in odgovornega urednika Danila Slivnika je v gospodarstvu in politiki sprožila niz dogodkov, ki še danes niso povsem pojasnjeni: nekateri vpleteni so življenje izgubili v čudnih okoliščinah, drugi so se zatekli k molku, znamenita dokumentacija, ki naj bi jo hranil nekdanji poslanec Ivo Hvalica še ni ugledala luči belega dne in je očitno še vedno nekje skrita.

Proti razkritim in javnosti izpostavljenim akterjem, ki so bili bolj »mule« kot »mastermindi«, je bilo vloženih več kot sto ovadb, na podlagi katerih je državno tožilstvo vložilo dvanajst obtožnic. Poleg enega procesa v Italiji je bilo v Sloveniji sproženih devet kazenskih postopkov, le dva sta bila pravnomočno obsojena; tudi  direktor Hita Danilo Kovačič, ki je bil tudi zelo hitro pomiloščen. Protiudarec globoke države pa je bil silovit – fabricirane afere proti tistim, ki so si drznili dregniti v udbovske finance, so se vrstile druga za drugo.

Rojstvo afere Hit

»Danilo Slivnik je v znameniti litoželezni blagajni že dolgo imel udbovska poročila,« se spominja Vinko Vasle, takrat prvo pero raziskovalnega novinarstva pri Delu. Slivnik je najprej naročil, da goriški in primorski dopisniki previdno preverijo informacije, a ni bilo odziva. Tudi k Vasletu so prihajali informatorji, ki so samo potrjevali naravnost neverjetne zgodbe, ki so jih v črno stolpnico na Dunajski cesti 5 (imenovano tudi »črna vdova«) prinašali obveščevalni viri. Nato je padla odločitev, da je skrajni čas za razkritje delčka temnih plati tranzicije.

Prišel je petek, 12. marec, ko je Slivnik zelo pozno prišel v redakcijo, da odda sobotno kolumno, ki jih je običajno pisal doma. Sobotno Delo je bilo v tistih časih predvsem zaradi njegovih kolumn zelo brano in iskana literatura. Ob koncih tedna je medijska hiša prodala tudi do 20.000 izvodov več. Ker je vedel, da je Udba na Delu še kako živa in da teksti še pred prodajo časopisa (kot v trdih komunističnih časih) končajo na mizi nekdanjih partijcev, je imel navado, da tik pred zdajci spremeni nekatere dele. Tudi tokrat je bilo tako. V zadnjem hipu je kolumni Casino Royal dodal stavek: »Daleč na prvem mestu naj bi bil namreč novogoriški Hit, ki naj bi prelival denar na vse politične naslove in račune (in tudi neposredno podkupoval nekatere novinarje).« Afera Hit je bila rojena, poti nazaj ni bilo več. Pisalo se je leto 1993, bil je 13. marec.

Kovčki denarja

Slivnikove besede so se nanašale na vpetost nekaterih podjetij v politiko, privatizacijo in odstavitev Mihe Brejca, takratnega prvega moža Varnostne informativne služba (VIS), ki se je po prvih demokratičnih volitvah (1990) in osamosvojitvi (1991) skušala otresti spon nekdanje Službe državne varnosti (SDV) in še prej Udbe, tajne politične policije v rokah komunistov. Izkazalo se je, da je nekdanja socialistična oblast s pomočjo italijanske mafije držala roke nad igralništvom in kopičila denar. Več o tem je kasneje novinarjem povedal »mafijski skesanec« in nekdanji vodja posojilnice v Hitu Bruno Sacco.

Donosen posel, ko so v roke nekdanjih udbovskih operativcev prehajali kovčki z ogromnimi količinami denarja, je takratna vlada Lojzeta Peterleta ogrožala. Demosova vlada je padla maja 1992, Peterleta je zamenjal Janez Drnovšek z LDS, ki je nato vladala več kot desetletje. Tistega leta je v republiški skupščini, predhodnici državnega zbora, padel tudi igralniški zakon, ki je predvideval 80-odstotno državno lastništvo igralnic. Obveščevalci so takrat zaznali, kako je v eni izmed pisarn novogoriškega Hita zazvonil telefon. Moški glas je osebi na drugi strani žice sporočil veselo novico: »Famozni Peterletov zakon je tudi v zboru občin padel.« Oseba, ki je dvignila telefon je bila Nelida Nemec, moški pa Ivan Vodopivec, funkcionar sežanske občine in poslanec tedanjega zbora občin republiške skupščine, človek, ki mu je Danilo Kovačič, tedanji generalni direktor Hita, nekaj dni prej obljubil 30 milijonov italijanskih lir (danes okoli 15 tisoč evrov) »prispevka« za godbo na pihala. Miha Brejc se je kasneje za revijo Reporter spominjal: »Spremljali smo tudi dogajanja v Hitu in o tem sem redno poročal. Skratka vrh slovenske politike je bil seznanjen z divjo privatizacijo in krajo družbenega premoženja, vendar pristojni niso ukrepali, VIS pa ni bil pristojen za vlaganje ovadb.«

»Kri bo tekla v potokih«

Spomladi 1992 je Brejc oddal poročilo ministrstvu za finance in predlagal, da Hit obiščejo inšpektorji Službe družbenega knjigovodstva (SDK), kar se je potem zgodilo jeseni.  V začetku leta 1993 se je LDS znebila Brejca, nasledil ga je Janez Sirše, ki je takoj želel vpogled v dosje Hit. Brejc mu ga ni želel dati in je kasneje komisiji povedal,  da je bil Sirše še kot turistični minister zelo vpleten v igralniške posle. V Hitu so si po menjavi oblasti začasno oddahnili. Vse do Slivnikove kolumne. Kljub poskusom Hita in levega dela politike, da bi preprečili uhajanje informacij, so podrobnosti počasi prihajale v javnost.

Janez Janša, tedanji obrambni minister in član koalicije, je v torek, 6. aprila 1993, na TV Omizju televizije Slovenija omenil podjetje, ki v zadnjih letih ni plačalo 150 milijonov dolarjev davka: »Sto petdeset milijonov dolarjev je denar, s katerim lahko v Sloveniji kupiš oblast. Lahko kupiš novinarja, lahko kupiš vse, če ni finančne kontrole, če ni finančne discipline. S temi denarji lahko kupiš volitve.« O čem je govoril, je vedela je majhna skupina ljudi. Odgovor je prišel nekaj ur kasneje, 7. aprila, ko je poslanec in opozicijski voditelj Marjan Podobnik razkril zaupno informacijo SDK. Takrat je Jaša Zlobec, član koalicije, izrekel besede, ki so bile po osamosvojitvi ene najbolj citiranih: »Pizdarija je popolna. Kri bo tekla v potokih.«

S tujim denarjem za svoj račun

Ustanovljena je bila preiskovalna komisija, dokumente afere  je na sejo komisije za nadzor nad delom varnostnih in obveščevalnih služb v dveh kovčkih v državnozborsko sobo številka 209 prinesel Brejc. Kasneje se je izkazalo, da sta bila kovčka, v katerih je bilo več kot 1.500 strani dokumentov, že deponirana v poslopju parlamenta, tako da jih je Brejc takrat samo prevzel in prinesel.

Preiskovalna komisija in mediji so odkrili, da ne gre samo za neplačevanje davkov in poskus divje privatizacije tedanjega vodstva Hita, v katerem so bili generalni direktor Danilo Kovačič, šef financ Darko Makuc in šefinja za odnose z javnostjo Nelida Nemec, temveč tudi za čudno poslovanje posojilne službe. Goste igralnice je po nalogu Kovačiča začel financirati njegov sorodnik Danilo Kodrič, skupaj z ženo Anilo Thanasi Kodrič. Prav posojilna služba pa je bila tista, ki je vpletenim prinašala gotovino.

Kodrič je gostom igralnice posojal Hitov denar, hkrati pa zaračunaval provizijo. Povedano drugače. Poslovali so z družbenim denarjem za svoj račun. Koliko denarja je tedaj v resnici poniknilo v zasebne žepe, ne ve nihče, gotovino pa so v kovčkih nosili prek meje v italijanske banke.

»Po moji oceni med 15 in 20 milijonov sedanjih evrov,« se je kasneje spominjal tedanji poslanec državnega zbora Ivo Hvalica, ki se je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja kot član preiskovalne komisije za parlamentarno preiskavo o sumu zlorabe javnih pooblastil v poslovanju podjetja Hit boril proti nepravilnostim.

Kam je šel denar?

Kam je šel denar, ni bilo jasno niti Kovačičevemu nasledniku v Hitu Branku Tomažiču (Hit je vodil od 1999 do 2006), ki je februarja 2006 izjavil: »Še vedno mi je neznanih precej stvari o tem, kako so delovale posojilne službe. Jasno je, da so delovale nezakonito. Po moji presoji so na škodo Hita delale zato, ker so nedvomno pobirale preveč denarja zase. Kam je ta denar šel, kako se je razdelil, koliko ga je šlo različnim državnim službam in raznim drugim strukturam, ne vem.« Hit je bil po njegovo v razvoju zato zavrt.

Nekoliko drugače je kasneje v pogovoru za Reporter menila Nelida Nemec: »Zakonska pravila niso bila natančno definirana in vse je bilo prepuščeno subjektivni interpretaciji različnih taborov. (…) Afera je zavrla zagon in razvoj, ki ga kasnejše uprave niso mogle ali znale ponovno oživiti, saj je vlak preprosto že odpeljal.« Tudi Danilo Kovačič je mnogo let pozneje v intervjuju za Finance izjavil: »Hit je izgubil deset let razvoja, Slovenija je ob štiri milijarde evrov deviznega priliva, jaz pa ob 13 let življenja.«

Čeprav danes večina na afero Hit gleda kot na običajno privatizacijsko afero, je bila afera tudi politična in korupcijska. »Šlo je za politično spletkarjenje in spopad okoli nedorečenih sistemskih oziroma zakonskih rešitev,« se je pred leti spominjal žal že pokojni Igor Guzelj, nekdanji novinar Dela, kasneje pa Maga in Reporterja, ki je preiskoval sporne posle vodilnih v Hitu: »Afera Hit je bila v bistvu prvi resni spopad s poskusom divje privatizacije v samostojni Sloveniji, in sicer v gospodarski panogi, ki po eni strani omogoča hitre in lahke zaslužke, po drugi pa velike zlorabe, če nadzor popusti.«

Kje so akterji afere danes?

Danilo Kovačič, ki je bil v času afere tudi državni svetnik z imuniteto, je konec prejšnjega stoletja odšel iz Hita. Leta 2000 je bil skupaj s soobtoženim Danilom Kodričem spoznan za krivega zlorabe položaja. Po številnih pritožbah močne odvetniške ekipe, ki je izvršitev zaporne kazni preložila za več let, ga je leta 2006 pomilostil tedanji predsednik Janez Drnovšek, ki je svojo odločitev obrazložil: »Trinajst let kalvarije, ženino zdravje in zasluge za Novo Gorico.« Verjeli so mu le redki.

Danilo Kodrič je umrl v čudni prometni nesreči, njegova žena Anila Thanasi Kodrič pa je dobila pogojno kazen.  Umrl je tudi finančnik Hita Darko Makuc, ki se je v priporu obesil. Njegova smrt je še danes zavita v skrivnost. Drnovšek naj bi takrat prejel pismo, ki na treh straneh podrobno opisuje, da ni šlo sa samomorilsko dejanje. Nelida Nemec pa se je leta 2007 vrnila v Hit. Od ožje skupini novinarjev, ki je preiskovala afero Hit in so jo mediji poimenovali kot Slivnikovo četico, so trije že umrli (Danilo Slivnik, Vesna R. Marinčič in Igor Guzelj), živa sta še dva: Vinko Vasle in pisec tega članka.

Modus operandi ostaja

Zgodba o aferi HIT je pravzaprav zgodba o udbovskih financah, ki jih je v knjigi Vzporedni mehanizem analiziral ekonomist Rado Pezdir. Nasledniki komunističnega režima so prenašali razkrivanje povojnih pobojev in zločinov Udbe, a so se jim prižgali vsi alarmi, ko je nekdo dregnil v njihove finance. Že takoj po razkritju je Udbomafija, kot bi rekel arhitekt Edo Ravnikar (oziroma Kučanov klan, kot je pisal Danilo Slivnik), začela s pripravami na Slivnikovo medijsko in Janševo politično likvidacijo (še posebej po odkritju orožja na mariborskem letališču istega leta).

To je leta 1994 pripeljalo do montirane afere Depala vas (kasneje do afere Patria), skupina okoli Slivnika se je leta 1995 morala z Dela umakniti na novonastalo revijo Mag. Vojščaki globoke države, med katerimi je vidno vlogo odigral tudi Janez Drnovšek, so čiščenje (ob nekaterih sumljivih samomorih) končali z ukinitvijo Službe družbenega knjigovodstva, ki je pod vodstvom Romane Logar edina poglobljeno preiskovala rdečo mafijo. Moralo je miniti četrt stoletja, da je izšla Pezdirjeva knjiga, ki z dokumenti potrjuje tisto, o čemer je Slivnikova četica večinoma na podlagi ustnih pričevanj pisala. Modus operandi delovanja globoke države je ostal do danes. Isti vzorci se ponavljajo tudi v aferi GEN-I, v katero je vpleten sedanji ministrski predsednik Robert Golob.

Kratek intervju z Vinkom Vasletom

Vinko Vasle, legenda slovenskega žurnalizma, je bil v času afere HIT vodilni preiskovalni novinar pri časniku Delo. Z njim smo se pogovarjali o začetkih afere, njenem vrhu in posledicah. Vasle pravi, da se afera v simboličnem smislu ni nikoli končala.

13. marca bo minilo 30 let, od kar je po kolumni Danila Slivnika izbruhnila afera HIT. Kdaj ste na Delu dobili prve informacije, da je z igralništvom na Goriškem nekaj narobe?

Da gre pri Hitu za nenavadno poslovanje, da je denar odtekal neznano kam, so vsaj meni povedali trije takratni uslužbenci Hita in Danilo Slivnik je že pred znamenitim Casino Royal želel od dopisnice Dumaničičeve, da naj se o tej zadevi malo pozanima. In se ni, kot je treba, ker je bil njen soprog tam zaposlen. Zato smo Hit pod drobnogled vzeli mi iz Slivnikove četice. Takrat je Danilo v znameniti litoželezni blagajni že imel udbovska poročila.

Vi ste kot preiskovalni novinar veliko pisali o aferi. So bili kakšni pritiski, tudi politični, če lahko danes s časovne distance skoraj z gotovostjo trdimo, da je takrat goriško igralništvo financiralo politične stranke tako imenovane tranzicijske levice in da so bile tudi volitve 1992 več kot očitno kupljene.

Posebej iz LDS preko posameznih “prijateljskih” namigov so mi   sporočali, da je zadeva prenapihnjena, da se ni varno takole izpostavljati, da to ni novinarstvo, ampak mrhovinarstvo. In seveda v tranzicijskih strankah, tudi v LDS so se bali, da jim bo usahnil udbovski denarček iz Hita. Nismo se predali in smo bili še bolj odločni.

Soočili ste se tudi s številnimi tožbami, čeprav se je kasneje izkazalo, da ste imeli o vsem prav. Ste katero tožbo izgubili?

Nobene tožbe v zvezi s to afero nisem izgubil – bile so štiri. Najbolj v spominu pa mi je ostala tožba italijanskega mafijaša, ki je bil v Hitu zadolžen za posojilno službo. Na sojenju v Kopru mi je dal kar lepo povedati, da se igram z ognjem in nisem varen. Tožbo je izgubil, žal pa ga no aretirali.

Z afero HIT se nikoli ni do konca razčistilo, predvsem se je pokazalo, da kdorkoli je dregnil v »udbovske finance«, ga je globoka država skušala uničiti. Afero HIT so poskušali nevtralizirati s fabriciranimi aferami: afera VIS, afera Depala vas in afera orožje. Še danes to počno, mar ne?

Aferi Hit je na »svoje mesto« postavil takratni predsednik države Janez Drnovšek, ki je v novinarskih vrstah upravičeno dobil ime Drty. Ko je bil šef Hita Danilo Kovačič končno obsojen in se je pojavil na vhodu v zapor na Dobu, se je s prtljago lahko samo obrnil in šel domov. Dobesedno. Med vožnjo na Dob so mu iz kabineta predsednika države sporočili, da je pomiloščen. Še nihče v tej državi tako hitro ni bil pomiloščen. Tako se je zaključila afrea Hit – eden se je obesil, Kovačič pomiloščen in svet se vrti dalje. Udba s pomočjo neoudbovcev fabricira nove afere (npr. Patria), da prikrije svoje aktualne rabote iz starih časov – mamila, korupcija, nebrzdana kraja premoženja in tako naprej. V simboličnem smislu se afera Hit tako ni nikoli končala. Danes se na primer imenuje GEN-I in Robert Golob.

Primer prof. dr. Romana Bošnjaka ali hinavski medijski lov na čarovnice na steroidih

10 petek Mar 2023

Posted by Kavarna Hayek in Družba, javni sektor

≈ 1 komentar

Značke

Hong Kong, korupcija, Marko Jug, operacija, Roman Bošnjak, RTV Slovenija, UKC Ljubljana, zdravnik

Primer osebe A: Oseba A je znani in priznani TV voditelj, ki je s polnim delovnim časom zaposlen na televiziji v državni lasti. Ima status javnega uslužbenca. Njegove govorne spretnosti in všečnost nastopa niso ostale neopažene, zato ga tudi zasebna podjetja vabijo, da vodi in povezuje njihove prireditve. Honorar za opravljeno delo prejema na svoj s.p., državno podjetje od nastopov njihovega uslužbenca nima prihodkov.

Primer osebe B: Oseba B je znani in priznani kirurg, ki je s polnim delovnim časom zaposlen v bolnišnici v državni lasti. Ima status javnega uslužbenca. Njegovo spretnosti, znanje, uspešnost operacij in specializacije niso ostale neopažene, zato bolniki iz tujine pogosto zahtevajo, da jih operira prav oseba B. Bolniki za operacijo plačajo polno ceno na račun državne bolnišnice, za medicinsko konzultacijo in svetovanje mu bolnik nakaže honorar na njegov s.p. ali na račun agencije, ki skrbi za mednarodno promocijo njegovega imena.

Dva načeloma enaka primera, a različna medijska obravnava. Medtem ko dejanja prvega (oseba A) niso moralno in koruptivno sporna, drugega (oseba B) v teh dneh pribijajo na križ, tako da je bil prisiljen odstopiti kot predstojnik oddelka za nevrokirurgijo na UKC. Zakaj različna medijska obravnava osebe A in osebe B? Zato ker smo v socialistični Sloveniji in ker je oseba A družbenopolitični delavec, ki ima podporo pri medijskih kolegih, oseba B pa je zgolj zdravnik. In zdravniki so v zadnjem času zelo demonizirani, enako kot (zasebni) podjetniki.

Oseba B je seveda prof. dr. Roman Bošnjak, ki se bo (ker je prejel 6.000 evrov honorarja od bolnice iz Makedonije na račun agencije iz Hong Konga, ki skrbi za njegovo promocijo) zdaj moral zagovarjati pred vsemi mogočimi institucijami: od organov pregona (NPU) prek komisije za preprečevanje korupcije do urada za preprečevanje pranja denarja. Edina zadeva, ki bi bila v zvezi z Bošnjakom (po zdajšnjih informacijah o primeru) lahko delno (pogojno) sporna, je, da je bilo plačilo za ekspertno analizo in svetovanje nakazano na račun agencije (pri tem je vseeno, ali je agencija v Hong Kongu, Singapurju, v Sloveniji ali na Marsu, prav tako je vseeno, kje in kdo je ustvaril spletno stran agencije). Gre za zdravnikov prihodek, ki ga je sicer sam opravičil, da je bila s tem poravnana letna članarina. Glede na slovensko zakonodajo bi bil to morebiti lahko (davčni, finančni?) prekršek. To je najbrž edina napaka, ki se jo zaveda tudi Bošnjak (in jo obžaluje). Vsi drugi očitki so za lase privlečena zgodba.

Družina bolnice (deklice) je (izrecno) prosila Bošnjaka, naj jim pomaga. Ta je (v svojem prostem času) opravil medicinsko konzultacijo in priprave na operacijo. Povedal je, koliko bo stala operacija in koliko njegovo delo. Zato sta bila izstavljena in plačana dva računa, tako da državna bolnišnica (Univerzitetni klinični center) ni bila oškodovana niti za cent. To je priznal tudi direktor UKC Marko Jug: »UKC Ljubljana do preteklega tedna ni imel pravilnika, ki bi opredeljeval, da bi morali imeti vsi pacienti, ki so oskrbljeni v UKC-ju Ljubljana, podano tudi ekspertno mnenje UKC-ja.« Torej, zahtevne priprave na težko operacijo in svetovanje, ali naj se operacija izvede (verjemite, to so težke in zahtevne odločitve), tega mnenja UKC ne daje oziroma ni nujno, da ga poda. In to mnenje je zaračunal Bošnjak, kar zagotovo ni nikakršna korupcija, niti ne kaznivo dejanje. Operacija je kasneje uspela, deklica lahko danes uživa življenje. In zahvala gre izjemnemu nevrokirurgu Bošnjaku, ki je (očitno) sprejel pravilno odločitev in se odločil za pravi potek operacije. Ampak ne za medijski mainstream, ki ga dobesedno linča zaradi (domnevno) sporne transakcije.

Menim, da to ni glavni namen medijske histerije, ampak je Bošnjak morebiti le kolateralna škoda pri političnem in tudi ideološkem obračunu (glede na izjavo Roberta Goloba, da je Bošnjak morebiti v sorodu z nekim političnim veljakom). Ali to pomeni, da je avtomatično kriv ali kaj?

Vsekakor je v ozadju še kaj drugega, tudi dlje trajajoča gonja zoper zdravnike. Še posebej tiste, ki so zaposleni v državnih ustanovah, v svojem prostem času pa delajo pri koncesionarjih ali (povsem) zasebnikih. In za to delo prejmejo plačilo v obliki honorarja (avtorskega, na s.p. ali na svoje podjetje). Če je to sporno, potem so sporni vsi, ki so zaposleni v javnem sektorju, hkrati na tak ali drugačen način honorarno služijo: od dramskih in gledaliških igralcev, ki se pojavljajo v televizijskih in radijskih oglasih, prek profesorjev (pravne, filozofske ali fakultete za družbene vede), ki za honorar delajo analize ali svetujejo in TV voditeljev, ki moderirajo prireditve, do inšpektorjev in sodnikov, ki predavajo na seminarjih. Uporabiti je treba enaka merila za vse. Če se prepove zdravnikom, je treba »popoldansko« delo prepovedati vsem javnim uslužbencem. Težava je, da bi tisti, ki uporabljajo storitve igralcev, TV voditeljev, profesorjev in inšpektorjev, preživeli, medtem ko bolniki ne bi, predvsem zaradi podaljšanih čakalnih vrst, ki bi ob taki prepovedi posledično nastale.

Možnost je tudi, da bi vsi v javnem sektorju, ki svoje storitve prodajajo tudi na trgu, morali svoje honorarje odstopiti državni ali javni ustanovi, za katero delajo. Ta državna ustanova bi potem zaposlenemu ob plači dodala nagrado v obliki stimulacije. Ni treba posebej razlagati, da v tem primeru ne bi bilo nikogar v javnem sektorju, ki bi dodatno delal. Ampak, kot pravim, enaka merila za vse: če se nekaj prepove zdravnikom, ki so javni uslužbenci, je treba to prepovedati tudi vsem drugim javnim uslužbencem.

Kakšne posledice bo pustil lov na čarovnice v zadevi prof. dr. Romana Bošnjaka, je težko reči. Ožigosani zdravnik ima sicer oblateno ime in tega ne more nobeno opravičilo več sprati. Preživel vsekakor bo: njegovo zdravniško znanje je neprecenljivo in vedno (tudi če bi zapustil državno ustanovo) se bo na trgu našel kdo, ki bo pripravljen to posebno in izjemno znanje plačati. Vprašanje je, kaj bo z ugledom UKC Ljubljana. Bodo ljudje še želeli, da jih operirajo vrhunski slovenski kirurgi?

V zdravniško znanje ne gre dvomiti, a rahlo je srhljivo, kako je medijski »vir« prišel do informacij. Kako so že zapisali na spletni strani 24UR? Takole: »Sporočilo je prestregel naš vir.« Prestregel! Prestregel? Imajo na UKC posebno službo za nadzor, kjer »prestrezajo« dopisovanja med zdravnikom in bolnikom? To počne posebna služba predsednika vlade, če sodimo po njegovih namigovanjih? Je bil na delu heker? Ali je šlo za naključen splet okoliščin in je viru to na »okenski polici« pustila ptička iz gozda? Če že imamo informacijsko pooblaščenko, je to vsekakor delo zanjo. Vsaj tako mislim.

Evropejci so koristni idioti islamizacije ali kako ´poceni´ so evropski politiki: Katar je poslance v Evropi podkupoval z boni za McDonald’s

12 ponedeljek Dec 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Islam, Politika

≈ Komentiraj

Značke

Eris Zemmour, Francija, Gaza, Giulio Meotti, Hamas, Il Foglio, islam, islamizacija, Katar, korupcija, MedForth, nogomet, Observer, Palestina, podkupnina, Svetovno prvenstvo v nogometu, terorizem

Milijarde so bile porabljene za spreminjanje puščavskega peska v mehko zeleno travo; zgrajeni so bili futuristični stadioni, prav tako absurdni infrastrukturni projekti, ki sprejmejo več sto tisoč gledalcev, medtem ko milijarde navijačev spremlja tekme svetovnega prvenstva, piše Giulio Meotti, novinar Foglia, ki ga povzema portal MedForth.

Od leta 2012 do 2018 je Katar Hamasu namenil 1,1 milijarde dolarjev oziroma 1,8 milijarde dolarjev v desetih letih. Milijarde dolarjev: toliko so Katar, katarske banke in katarske »dobrodelne organizacije« od leta 2007, odkar se je Izrael umaknil, poslali na območje Gaze pod islamistično oblastjo.

Ismail Haniyeh in Khaled Mashaal, dva voditelja Hamasa, prebivata v Dohi in potujeta med prestolnicami Bližnjega vzhoda z letalom Gulfstream, ki ga je dobavil klan al Thani na oblasti v Dohi. V Dohi živi tudi namestnik Hamasa Khalil al-Hayya.

A Emir se dobro zaveda, da zgolj s spogledovanjem z islamsko internacionalo ne bi mogel gostiti svetovnega prvenstva. Tako emirat goji zelo tesen odnos z vedno večjim številom evropskih politikov, lobistov in novinarjev.

»Katar je eden od zastavonoš islamizacije Evrope in naravnost škandalozno je, da mu pogrnemo rdečo preprogo,« je dejal Eric Zemmour.

»Katar je v zadnjem letu porabil več denarja za darila in potovanja britanskih poslancev kot katera koli druga država,« je pokazala analiza  Observerja. Katarski režim je v dvanajstih mesecih do oktobra 2022 članom parlamenta podelil darila v vrednosti 251.208 funtov, vključno z bivanjem v luksuznih hotelih, leti v poslovnem razredu in vstopnicami za konjske dirke. Vrednost katarskih daril je bila večja od zneska, ki ga je porabilo 15 drugih držav, ki so donirale britanskim poslancem. Zapisi kažejo, da so poslanci prijavili za 100.000 funtov daril iz Katarja v petih letih do oktobra 2021, vrednost daril pa se je v zadnjem letu podvojila.

Konservativni poslanec David Mundell je od Katarja sprejel darila v vrednosti 7.473 funtov. Zapisi kažejo, da je 34 poslancev prijavilo 40 daril iz Katarja v enem letu do oktobra 2022. Junija so že prišla poročila, da so številni britanski poslanci iz Katarja prejemali darila vseh vrst: vstopnice za Wimbledon, koncerte in celo bone za McDonald’s. Zdi se, da se britanski politiki dobro počutijo v luksuznih letoviščih Dohe z voditelji Hamasa.

Knjiga ´Katar – Francija, desetletje kulturne diplomacije´ pripoveduje, kako je katarski emir plačeval potovanja in podeljeval nagrade nekdanjim francoskim ministrom, filozofom, pisateljem, karikaturistom in drugim. Knjigo Edwyja Plenela, nekdanjega glavnega urednika časopisa  Le Monde, ki je ustanovil novičarsko stran  Mediapart,  je v arabščini distribuirala revija Doha Magazine, založilo pa jo je ministrstvo za kulturo Katarja.

V zadnjih nekaj dneh bruseljsko sodstvo preiskuje nekdanje italijanske poslance, aktiviste in pomočnike v Evropskem parlamentu v zvezi z mednarodno korupcijsko zaroto, v katero so vpletene katarske oblasti. Za vplivom Katarja v Evropi je mešanica starega človeškega pohlepa in sovraštva evropskih elit do samih sebe. Molekule plina, s katerimi Katar opija Evropo, še posebej po vojni v Ukrajini, imajo s seboj veliko politično in kulturno težo. Prinašajo podrejenost.

Vse to pomeni biti sostorilec v osvajalski operaciji države, ki ne skriva, da je eden od svetovnih polov privlačnosti za radikalni islam in ki je, kot je razkril Bližnjevzhodni forum, porabila milijarde dolarjev za islamistične organizacije, mnoge od njih so prav na Zahodu.

Evropejci so koristni idioti islamizacije.

Subscribe

  • Entries (RSS)
  • Comments (RSS)

Arhivi

  • marec 2023
  • februar 2023
  • januar 2023
  • december 2022
  • november 2022
  • oktober 2022
  • september 2022
  • avgust 2022
  • julij 2022
  • junij 2022
  • maj 2022
  • april 2022
  • marec 2022
  • februar 2022
  • januar 2022
  • december 2021
  • maj 2021
  • avgust 2018
  • januar 2018
  • december 2017
  • november 2017
  • oktober 2017
  • september 2017
  • avgust 2017
  • julij 2017
  • junij 2017
  • maj 2017
  • april 2017
  • marec 2017
  • februar 2017
  • januar 2017
  • december 2016
  • november 2016
  • oktober 2016
  • september 2016
  • avgust 2016
  • julij 2016
  • junij 2016
  • maj 2016
  • april 2016
  • marec 2016
  • februar 2016
  • december 2015
  • november 2015
  • oktober 2015
  • september 2015
  • avgust 2015
  • julij 2015
  • junij 2015
  • maj 2015
  • april 2015
  • marec 2015
  • februar 2015
  • januar 2015
  • december 2014
  • november 2014

Kategorije

  • Družba
  • Ekonomija
  • Gospodarstvo
  • Islam
  • javni sektor
  • katoliška cerkev
  • migracije
  • Narava
  • Politika
  • posilstvo
  • Poučne zgodbe
  • Uncategorized
  • Zgodovina
  • Zgodovinski spomin

Meta

  • Registriraj se
  • Prijava

Blog at WordPress.com.

Privacy & Cookies: This site uses cookies. By continuing to use this website, you agree to their use.
To find out more, including how to control cookies, see here: Cookie Policy
  • Follow Sledi
    • Kavarna Hayek
    • Join 110 other followers
    • Already have a WordPress.com account? Log in now.
    • Kavarna Hayek
    • Prilagodi
    • Follow Sledi
    • Prijavi se
    • Prijava
    • Report this content
    • Poglej stran v bralniku
    • Manage subscriptions
    • Skrij to vrstico
 

Nalagam komentarje...