Značke
8. marec, Clara Zetkin, feminizem, Francoise Picq, LGBT, Lia Bordon, mednarodni dan žensk, Rachel Levine, teorija spola, TERF, trans moški, trans spolnost, trans ženska

Bolj se čas odmika, večje težave prihajajo. In kar nič ne zavidam tistim, ki se pripravljajo na praznovanje dneva žena (8. marec), ki je mednarodni dan žensk. Kakšno naj bo sporočilo, da ne bo izzvenelo kot žalitev? Ideologi teorije spola paranoično oprezajo za vsakim vogalom.
Ko je okrožje Sefton na mestni hiši ob prazniku žensk izobesilo zastavo z logotipom mednarodnega dneva žena (kjer je tudi simbol ženske) in še eno zastavo z napisom »ženska, samostalnik, odrasla človeška ženska«, je na družbenem omrežju Twitter predvidljivo nastal vihar. Lokalna skupnost LGBT je norela, da na mestni hiši plapola transfobična zastava, BBC je poročal o transfobiji. Mestnemu svetu ni preostalo drugega, kot da sname zastavo in se opraviči.
Dan žena postaja vse bolj grotesken. Vsekakor je v časih kulture preklica in prebujenih treba biti previden. Človek se vpraša, kdaj ga bodo preimenovali. Besedi »žena« in »ženska« v povezavi s tradicijo praznovanja preveč spominjata na binarno delitev spolov, ki jo teorija spolov zanika in označuje kot družben konstrukt. Tudi ime ´Mednarodni dan ljudi z materničnim vratom´ najbrž ne bi bil dovolj politično korekten, ker izključujejo osebe, ki so biološki moški, a se počutijo (identificirajo, kot se temu bolj spodobno pravi) kot ženske. Rachel Levine ali Lia Bordon bi bila zagotovo užaljena. Še težje je z ´bispolniki´ (je moški in ženska hkrati) ali ´fluidi´ (en dan ženska, drugi dan moški). Očitno besedi ´žena´ in ´ženska´ v imenu praznika terjata pojasnila, vojna za interpretacijo traja že nekaj let. Normalni ljudje se v to zajčjo luknjo pač nikoli ne bodo spustili. In ko smo že pri trans spolnikih, je zanimivo, da je trans žensk (moški, ki se predstavlja kot ženska) veliko več kot trans moških (ženska, ki se predstavlja kot moški). Torej ženska le ni tako slabo biti, če je veliko več moških, ki želijo postati ženska, kot žensk, ki želijo biti moški.
V hudih težavah so tudi arhaične feministke, ki črpajo svoj boj za enakopravnost v sto in več let starih feminističnih gibanjih. Težko verjamem, da bi se na prelomu 19. v 20. stoletje ženske počutile drugače kot biološke ženske. Ampak že takrat se je začel babji ravs za monopol nad feminističnimi gibanji. 8. marec je dober primer. Mednarodni dan žena (ali žensk) je nastal na pobudo nemške socialistične aktivistke Clare Zetkin na 2. mednarodni konferenci socialističnih žensk v Köbenhavnu (Danska) avgusta 1910. Dneva žena torej ni spodbudilo feministično gibanje, ampak socialistično gibanje.
»Razlog, zakaj je Clara Zetkin predlagala ta dan, je bil preprečiti vpliv feminističnih skupin na običajne ženske. Pravzaprav je zavračala zavezništvo z ‘buržoaznim feminizmom’,« pravi zgodovinarka Françoise Picq, ki je razbila tudi mit, da je bil 8. marec izbran zato, ker so na ta dan leta 1857 v New Yorku protestirale tekstilne delavke. »Tega dogodka sploh ni bilo. V ameriških časopisih iz leta 1857 ni nič omenjeno,« poudarja Picqova. 8. marec je pravzaprav komunistični praznik, ki ga je kasneje popularizirala boljševistična Sovjetska zveza in je nastal kot protiutež materinskemu dnevu. In ta dan ni prav nič drugačen od mednarodnih dnevov gastronomije, piva ali glasbe. Ženske uvrščati v to druščino pomeni nespoštovanje do žensk in ženstvenosti.
Ampak kar je, pač je. Imamo mednarodni dan žensk, čeprav danes ni povsem jasno, kaj je mišljeno z besedo ženska. Za zdaj je še vedno v leksikonih, kako bo jutri, bogsigavedi. Že zdaj vsaka skupina žensk 8. marec praznuje ločeno: na eni strani so klasične feministke, ki priznavajo biološki spol in jih imajo prebujene feministke za TERF (trans izključujoče radikalne feministke), na drugi strani so prebujene feministke, ki ne priznavajo bioloških spolov in so pri klasičnih feministkah nezaželene. Skratka, zmeda, boj na nož za prevlado. Mednarodni dan žensk je pri tem popolnoma nepomemben.