Mandžurski kandidati s Sorosove univerze

Značke

akademska svoboda, Alt-Right, Balkan, blog Demagog, blog Spiler, Budimpešta, CEU, Donald Trump, George Soros, globalizem, Hillary Clinton, levičarji, Lex Magna Steyr, Lex Mercator, LGBTQ, Madžarska, marksizem, migracije, New York, teorija spola, univerza, Viktor Orban, ZDA

„Soros ni nikoli spoštoval svoje prvotne domovine. Ravno nasprotno! On je naredil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi državo spravil v kaos in ribaril v kalnem,“ je zapisal bloger Demagog, eden številnih madžarskih intelektualcev, ki podpirajo Orbanov zakon, a katerih glas se ne sliši. Mainstream mediji jih namreč povsem ignorirajo, saj dajo ekskluzivno pravico do mnenja zgolj tistim „intelektualcem“ in „akademikom“, ki trdijo, da so na Madžarskem zaradi onemogočanja delovanja Sorosove univerze (CEU) grobo kršene človekove pravice in je napadena akademska svoboda. Ali res?

Najprej razčistimo tri stvari. Prvič, akademska svoboda ni temeljna človekova pravica oziroma tako imenovana negativna pravica, čeprav je akademska svoboda podobna denimo svobodi govora. Drugič, Madžarska je suverena država, ki suvereno sprejema zakone in skrbi za njihovo izvajanje. Kdorkoli pride v to državo in v njej deluje, mora spoštovati te zakone. In tretjič, Madžarska lahko komurkoli in kadarkoli prepove delovanje v njeni državi, prav tako ima suvereno pravico, da mu prepreči gibanje na njenem ozemlju. To velja tudi za državljane EU. Pravijo sicer, da je to v nasprotju z načeli EU (prost pretok ljudi, blaga in storitev), toda ta načela „kršijo“ tudi druge države EU, pa se levičarji sploh ne razburjajo. Denimo Avstrija, od koder so nedavno izgnali nemškega državljana, člana nekega povsem marginalnega društva, ki se imenuje Gibanje državljanov nemškega rajha. Avstrijci so pač presodili, da so člani nevarni za avstrijsko državno ureditev.

Enako meni madžarska vlada, a to ne pomeni, da so poslanci sprejeli zakon o prepovedi delovanja CEU (podprlo ga je 123 poslancev, proti jih je bilo samo 38). Sploh ne. Tako imenovani Lex CEU, ki je resnici na ljubo pisan zaradi Sorosove univerze (no, tudi Slovenija je v pol leta sprejela kar dva „specialna“ zakona: Lex Magna Steyr in Lex Mercator), velja tudi za druge tuje univerze; te morajo izpolnjevati nekatere nove pogoje, da lahko delujejo na Madžarskem. Pomembni so trije. Prvi je ta, da morajo tuje univerze imeti kampus tudi v državi, iz katere prihajajo. To pomeni, da mora imeti CEU aktiven kampus tudi v ameriški zvezni državi New York. V New Yorku je univerza CEU sicer registrirana, a ne ponuja univerzitetne izobrazbe. Drugi pogoj je, da je treba izdajo dveh diplom (madžarske in ameriške) in delovanje univerze, katere sedež ni na Madžarskem ali v EU, urediti z medvladnim sporazumom. Tretji pogoj pa je, da morajo vse visokošolske ustanove izvajati programe skladno z zakonom o visokem šolstvu, kar pomeni, da morajo biti vsi študijski programi akreditirani. Spremenjen zakon je bil potreben, ker je analiza pokazala, da kar 27 od 28 pregledanih univerz krši zakonodajo, saj denimo izvajajo programe, ki jih niso prijavile ali pa te univerze sploh niso priznane v državah, iz katerih prihajajo. Od vseh univerz se zaradi zakona pritožuje samo CEU, ki po Budimpešti s pomočjo uvoženih protestnikov organizira nerede.

Madžarski razumnik in bloger Spiler se sprašuje: Zakaj? Ni namreč povsem jasno, kakšne koristi naj bi imela madžarska družba (ali Evropa) od CEU. Pogled na spletno stran CEU pokaže, da gre za propagandno tovarno Sorosovih odprtih mej, LGBTQ

agende (skupaj s teorijo spola) in levičarskih idej, saj kakšnega konservativnega pogleda na svet skorajda ne obravnavajo. A da ne bi sodil sam, je Spiler naključno izbral nekaj zaključnih del, da bi bralec sam presodil, kaj mladi „izobraženci“ počno na CEU: ali gre za znanstvena dela ali navadne (levičarske) politične pamflete. Poglejmo nekatere (prevodi so vsebinski). V delu Na stičišču marksizma in kvir (queer) teorije avtor primerja teze Leeja Edelmana (znani teoretik teorije spola) in komunističnega filozofa Györgyja Lukácsa. V delu Igranje z identiteto: študija mazohistične skupnosti v Budimpešti avtor analizira sadomazohistične izpovedi, posebno pozornost posveča igri. V delu V imenu matere: medijski diskurz nacionalistične ideologije in reprodukcijske politike v postsocialistični Makedoniji avtor piše o medijih, ki uporabljajo nacionalizem za širjenje tradicionalnih vlog spolov. V delu Izkušnje mladega feminista na Islandiji avtor piše o primerih, ko se moški vključujejo v programe za spodbujanje enakosti spolov. V delu z naslovom Urjenje identitete prek diskurza o madžarski migracijski politiki avtor uradno madžarsko migracijsko politiki označi za ksenofobno. V delu Migracije na območju Sredozemskega morja: tihotapci z ljudmi kot grešni kozli pa avtor opravičuje tihotapljenje migrantov iz Afrike v EU. (Več „znanstvenih del“ CEU lahko najdete tukaj).

Blogerja Demagog in Spiler še ugotavljata, da varovanci Sorosove univerze, potem ko pridejo domov, postanejo precej militantni aktivisti, ki predvsem na Balkanu in postsocialističnih državah nekdanje Sovjetske zveze delujejo proti svojim državam, če se politika vlad ne sklada s Sorosovim svetovnim nazorom. Včlanjujejo se v nevladne organizacije in zaposlujejo v podjetjih, ki so na seznamu Sorosa. Blogerja hočeta povedati, da so „izobraženci“, ki so končali CEU, nekakšni „mandžurski kandidati“, ki se aktivirajo takrat, ko jih za potrebe svojih globalističnih idej „pokliče Soros“, da subverzivno delujejo proti svojim vladam. Proti temu se je uprl Viktor Orban. Madžarska vlada je tako v zadnjih dneh postala prva vlada v Evropski uniji (EU), ki ovira delovanje milijarderja, globalista in tvorca ideje „odprtih mej“ Georga Sorosa. Ne samo, da bo onemogočeno delovanje CEU (zgoraj omenjene pogoje bo CEU težko izpolnila, saj ne namerava odpreti kampusa, češ da je predrago, ameriška vlada pa je že sporočila, da z Madžarsko ne bo sklepala nobenih tovrstnih sporazumov), oteženo bo tudi delovanje njegovih nevladnih organizacij. A spet ne tako, kot trdijo levičarji, češ da jih bo Viktor Orban z zakonom prepovedal. Ne, delovanje nevladnih organizacij bo še naprej dovoljeno, le da bodo morale razkriti svoje tuje financerje. Kar je povsem logično in razumno.

Soros sicer doživlja poraz za porazom. Najprej je izgubil ameriško predsedniško bitko. Materialno in moralno je podpiral demokratko Hillary Clinton, po njenem porazu pa je financiral nasilne demonstracije proti Donaldu Trumpu. Protesti niso bili uspešni, Sorosovi plačanci ljudi ne morejo več spraviti na ulice niti, če jim plačajo. Milijarder je v ZDA tako postal nezaželen, Trump ga je naredil za državnega sovražnika številka 1. Soros je s tem izgubil tudi večino vpliva v zahodnih državah EU. Ko je Clintonovi kazalo dobro, so ga sprejemali in poslušali tudi v Bruslju. Danes so mu tam vrata bolj ali manj zaprta (tudi in) predvsem po zaslugi glasnih patriotov, kot so Le Penova, Wilders, Orban ali Farage oziroma zaradi vzpona gibanja alt-right, ki razkriva sovražno delovanje Sorosa in opozarja, kako škodljiva je njegova ideologija za vse, kar je Evropo naredilo za najmogočnejšo civilizacijo v zgodovini človeštva. Sorosovi ljudje skušajo to s svojo multikulturno agendo uničiti: s politiko odprtih mej želijo Evropo nasilno naseliti s civilizacijami, ki na stari celini delujejo kot tujek, Evropejce pa narediti za tujce na lastni celini. Vsako nasprotovanje temu je s strani nevladnih organizacij, ki jih podpira Soros, označeno za fašizem, rasizem, ksenofobijo in še kaj. Trenutno so najprimernejše za Sorosovo agendo države Srednje in Vzhodne Evrope, Balkana in nekdanjih republik Sovjetske zveze. Očitno so zadnje pribežališče in gojišče za Sorosove škodljive globalistične ideje, ki so v resnici čisto zlo.

Advertisements

Katerega spola ste pa vi? Facebook vam ponuja prek 70 možnosti!

Značke

Facebook, gender theory, Laura Murat, Napoleon, teorija spola

Bilo je decembra 1840. V Pariz so, skoraj 20 let po njegovi smrti, pripeljali posmrtne ostanke Napoleona. Dan po pogrebni slovesnosti (15. decembra) so v pariško umobolnico sprejeli 14 ljudi, ki so trdili, da so slavni imperatorji. O tem je bilo napisanih več knjig, zadnjo je leta 2014 napisala Laura Murat (The Man Who Thought He Was Napoleon: Toward a Political History of Madness).

Ljudi, ki si domišljajo, da so nekdo drug, so od nekdaj imeli za nore. A od kar se je pojavila teorija spola (gender theory), temu ni več tako. Človek lahko hodi kot moški, izgleda kot moški, ima penis kot moški in govori kot moški, toda če trdi, da je ženska, je ženska. Takega človeka ne odpeljejo v norišnico, ampak ga država celo financira, da stresa neumnosti, češ da je biološka določitev spola nesprejemljiva, ker je družbeni konstrukt. Kar je vsekakor diskriminatorno do tistih ljudi, ki si domišljajo da so Stalini, Cezarji, Napoleoni ali »samo« mačke. Tovrstne osebke namreč še vedno povprašajo po zdravju in jih pošljejo na psihiatrijo. Kar je vsekakor krivično. Če se neka ženska počuti kot moški, se lahko tudi kot mačka ali omara. Logično, a ne? Zato bi morali tudi vse druge »identitete« regulirati kot človekove pravice. En dan si mačka, drugi dan si lahko koza, tretji dan žirafa. Svoboda dojemanja lastne identitete, kakopak, nima meja. Za razliko od biologije, ki natančno določa, kdo je moški in kdo je ženska. Ampak če vi nekoga, ki si domišlja, da je ženska, opozorite, da je pravzaprav moški, je to označeno za sovraštvo do drugačnih ali predsodek. In tvegate, da vas pošljejo v zapor ali umobolnico.

Noriji teorije spola se je leta 2014 pridružilo tudi družbeno omrežje Facebook, ki danes uporabnikom ponuja več kot 70 možnih oblik »spola«. Na začetku so ponudili 51 različnih spolov, nato vsako leto dodajali nove (tukaj so najpogostejši Facebook spoli), v zvezi s spolom so ponudili tudi sorodstvena razmerja. Po novem se lahko označite kot »otrok spolno nevtralnih staršev«.

No, oglejmo si nekatere spole. Večinoma bom ostal kar pri tujkah, ker je v nepregledni množici različnih oblik spola (ki so različice dojemanj samega sebe in mešanica privzetih ali zavrnjenih moških in ženskih lastnosti) nemogoče vse opisati. Zanimivo pri tem je, da poseben spol določa tudi spolna usmerjenost.

AGENDER

Gre za osebo, ki se ne identificira z nobenim spolom. Je spolno nevtralna, karkoli že to pomeni.

ANDROGYNOUS

Običajno gre za moškega, ki se obnaša kot ženska, tako da se ljudje sprašujejo, ali je moški ali ženska. »Večinoma sem se družil z deklicami in se igral z barbikami. V vasi so se sosede rade družile z mano, skupaj smo se igrali in večkrat sem obul njihove čevlje s peto, one pa so me potem lovile,« običajno ljudje androgenega spola opisujejo svoje izkušnje. Velja tudi obratno – da se ženska obnaša kot moški.

BIGENDER

Nekdo, ki se ima za moškega in žensko hkrati.

CROSS-DRESSER

Moški, ki se oblači kot ženska, in ženska, ki se oblači kot moški.

FLUID

Fluidna oseba pravi: »Nisem moški, niti nisem ženska, sem fluidnega spola.« Oseba niti sama ne ve, kaj je. En dan je lahko moški, drugi dan je ženska, nato nekaj dni spet moški. Odvisno od razpoloženja. Fluid nima ničesar opraviti z genitalijami, ki določajo biološki spol, nisi s siceršnjo spolno usmerjenostjo.

GEJ

Homoseksualni moški, ki jo spolno privlačijo moški. Čeprav gre za spolno usmerjenost, se je že razvila posebna oblika spola – gej je gejevskega spola.

LEZBIJKA

Homoseksualna ženska, ki jo spolno privlačijo ženske. Čeprav gre za spolno usmerjenost, se je že razvila posebna oblika spola – lezbijka je lezbičnega spola.

MOŠKI

Normalna oseba, ki ima vse biološke značilnosti moškega in se tako tudi obnaša.

FtM (F2M)

FtM ali Female to Male je kirurška rekonstrukcija organov iz ženske v moškega.

MtF (M2F)

Male to female je kirurška rekonstrukcija organov iz moškega v žensko.

NEITHER

Ne pripada samo enemu spolu. Če gre za žensko, se oseba zaveda, da je ženskega spola, a meni, da je hkrati še enega spola. Katerega, se sprašuje večino svojega življenja.

NONCONFORMING

Oseba (ženska ali moški), ki se ne obnaša v skladu s svojim biološkim spolom.

NON – BINARY

Osebe, ki se ne identificirajo kot ženske ali moški. Mavričarji pravijo, da je identiteta oseb »non-binary« spola »onkraj binarnega spolnega sistema«.

OTHER

Ja, tudi ta spol obstaja. Gre za osebe, ki se ne morejo odločiti, katerega spola so.

PANGENDER

Še ena oblika spola, za katero ni jasno, kaj pravzaprav je. Načeloma »pangenderji« zavračajo delitev na moške in ženske.

QUEER

Večspolna oseba. Ko normalna oseba seksa s »queerom«, pravzaprav ne ve, s kom seksa.

QUESTIONING

Oseba, ki se ves čas sprašuje, ali je moški ali ženska. Do odgovora (običajno) nikoli ne pride.

TRANSFEMININE

Oseba, ki se je rodila kot moški, a se identificira kot ženska, zato zahaja v ženska stranišča. Zanimivo, feministke jih ne sprejemajo v svoj krog.

TRANSMASCULINE

Oseba, ki se je rodila kot ženska, a se identificira kot moški, zato zahaja v moška stranišča.

TWO-SPIRIT

Oseba, ki ima moške in ženske značilnosti, a se nima ne za moškega ne za žensko, ampak za nekaj vmes.

ŽENSKA

Normalna oseba, ki ima vse biološke značilnosti ženske in se tako tudi obnaša.

P.S. Se spomnite lani, ko je Severna Karolina (ZDA) sprejela zakon, ki odreja, da se lahko uporabljajo javna stranišča le v skladu z biološkim spolom? Obamina administracija se je odločila za tožbo, saj naj bi bil zakon diskriminatoren do transeksualcev, Trumpova administracija je zdaj odstopila od tožbe, kar pomeni, da bo zveznim državam prepuščeno, da vsaka po svoje uredi to področje. »To je dobra novica za zasebnost, varnost in dostojanstvo mladih šolarjev po vsej Ameriki,« je dejal Gary McCaleb, višji svetovalec v organizaciji Alliance Defending Freedom, med mavričarji pa je zadeva seveda sprožila val ogorčenja.

Zakaj ženske ne rojevajo (več)?

Značke

blaginja, desnica, družina, družinske vrednote, Ginijev koeficient, Levica, levičarji, nataliteta, Nenad Bakić, pokojninski skladi, rodnost, teorija spola

„Ženske v Evropi, še posebej v južnih državah, imajo manj otrok, kar lahko pripišemo prekarnemu delovnemu trgu in pomanjkanju za družine prijazne delovne zakonodaje, ugotavlja francoski Nacionalni inštitut za demografske študije,“ je zapisano v uvodnem stavku članka na portalu nacionalne televizije, ki govori, da je vse več žensk na jugu Evrope brez otrok.

Za uvod dvoje. Prvič, če bi držalo, da je prekarni delovni trg vzrok, da imajo ženske vse manj otrok (in da ne zagotavljajo enostavne reprodukcije, ki je najmanj 2,1 otroka na žensko), je čudno, da je človeštvo sploh preživelo. Na splošno je bilo vse do 2. svetovne vojne (seveda z izjemami in različno od države) večina dela prekarnega, prekarno delo pa je še danes prevladujoča oblika dela v azijskih, afriških in bližnjevzhodnih državah (če odštejemo delo v javnem sektorju). Torej, prekarno delo (o prekarnem delu sem pisal tukaj) ne more vplivati na število otrok, saj bi potem naše babice, prababice in praprababice sploh ne bi imele otrok, ker jih je večinoma preživljal, in to s prekarnim delom, en sam – naš ded, praded in prapraded. Drugič, če bi držalo, da je manjšemu številu otrok vzrok v pomanjkanju družini prijazne zakonodaje, velja enako kot pod točko ena. S pripombo, da imajo ravno v državah, z družinam neprijazno zakonodajo (Afrika, Azija), največ otrok. Čudno, mar ne?

Različni teoretiki, analitiki in raziskovalci za vse manjše število otrok, ki se rodijo, pripisujejo različne vzroke. Pojavila se je teza, da obstaja povezava med neenakostjo (priljubljena tema levičarjev) in nataliteto. Drži sicer, da imajo države, kjer je rodnost nizka, v povprečju manjšo neenakost (merjeno z Ginijevim koeficientom), a pomembnejše korelacije ni. Iz grafa (tukaj), kjer je analizirano 141 držav, je razvidno dvoje. Da sicer ne obstaja država, ki bi imela visoko rodnost in majhno neenakost, a po drugi strani je veliko število držav, ki imajo nizko rodnost, a hkrati visoko stopnjo neenakosti. Torej ne moremo trditi, da je stopnja neenakosti (med spoloma, izobrazbo, družbenim položajem in podobno) v korelaciji s stopnjo rodnosti.

Hrvat Nenad Bakić, sicer znani podjetnik in investitor, trdi, da je nizka stopnja natalitete posledica kronična nezaposlenost. Objavil je graf, ki prikazuje število živo rojenih na Hrvaškem in število zaposlenih leto dni kasneje. Korelacija med tema dvema spremenljivkama je skoraj popolna, v kar se lahko prepričate tukaj. Torej, visoka stopnja nezaposlenosti vpliva na odločitev, ali imeti otroka ali ne. Človek temu argumentu ne more oporekati.

Iz te hipoteze torej sledi, da bi boljše ekonomske razmere povzročile dvig blaginje, s tem pa tudi pogostejše rojevanje otrok. A dogaja se ravno obratno. Večja kot je blaginja (če jo merimo v BDP), manj otrok se rodi. Kar je razvidno iz grafa tukaj. Torej, boljše gospodarske razmere ne vplivajo na večje število otrok, kvečjemu na manjše, kar je po svoje logično, saj ljudje danes skoraj ne potrebujejo potomcev, da bi imeli lagodno in dobro življenje v starosti. Kar skrbi je, da bo ta trend povzročil, da bo leta 2060 skoraj tretjina prebivalstva EU starejša od 65. let (graf tukaj).

Nekateri padanje stopnje rodnosti v razvitih državah pripisujejo trendu zmanjševanja religioznosti, in sicer v povezavi s tradicijo, ki poudarja pomembnost družinskih vrednot. A tudi pri tej tezi ne najdemo pomembnejše korelacije. Portugalska ali Hrvaška (državi z visokim deležem religioznega prebivalstva) imata nižjo stopnjo rodnosti od denimo Estonije ali Danske, kjer je delež religioznih manjši.

Kar res neposredno znižuje stopnjo rodnosti, je vmešavanje države v življenje posameznika in družine. Temu lahko mirno rečemo socialistična demografija, ki je danes vir zla tudi v razvitih, deklarirano kapitalističnih državah. Najprej si poglejte graf tukaj (stran 3). Iz njega je razvidno povečevanje javne porabe od 19. stoletja naprej. Če boste za katerokoli od teh držav poiskali stopnjo rodnosti za sto ali več let nazaj, boste seveda opazili, da kolikor bolj je država skušala vplivati na življenje ljudi, jih nadzorovati in jim je jemala več zaslužka, da bi ga razporejala sama, toliko manj otrok je bilo. To še posebej velja za razne državne in paradržavne pokojninske sklade, kajti v tistem trenutku, ko je država posameznikom obljubila, da bo zanje skrbela, ko bodo ostareli, ni bilo nobene potrebe več, da imajo ti posamezniki otroke. S tem je odpadla skrb za otroke in skrb za njihovo vzgojo. Povedano drugače: če ti država obljubi, da te bodo na starost vzdrževali tuji otroci, zakaj bi se ti trudil s svojimi. S tem je odpadla tudi potreba po ustvarjanju družine, kar je seveda samo voda na mlin raznim progresivcem, tistim naprednim levičarjem, ki prezirajo družino in se norčujejo iz tistih mladih, ki v svojem življenju dlje časa ostanejo v krogu družine, skrbijo za starše in nikoli ne gredo na svoje. Ta prezir do družine kot temeljne institucije je vplival tudi na upad velikih družinskih podjetij. No, naštejte deset družinskih podjetij, ki imajo globalne blagovne znamke in so nastala v zadnje pol stoletja. Težka naloga. Od Lewisa prek globalnih avtomobilskih znamk (Mercedes, Audi ali Ford) do prehrambenih (Walmart) in kozmetično farmacevtskih (Johnson & Johnson) velikanov so bili vsi ustanovljeni so bili večinoma vsi ustanovljeni ne desetletja, ampak več kot stoletje nazaj – kot družinska podjetja. In če mislite, da svoj gnus do družine izražajo samo „napredni“ levičarji, se motite. Ste mogoče kdaj slišali desničarja, ki se sicer javno zavzema za družino, da bi kaj rekel proti državnim pokojninskim skladom? Ali da bi bil proti socialnim transferjem? Da bi postavil pod vprašaj obstoj centralne banke? Da bi rekel, da mora za svojo starost človek sam poskrbeti? Da bi bil proti minimalni plači? Ali da bi nasprotoval povišanju pokojnin? Se pravi, da bi postavil pod vprašaj vse tisto, kar je deklarirano levičarsko. Seveda ni. Levica in desnica sta danes pri ekonomskih vprašanjih bliže druga drugi kot kdajkoli prej v zgodovini.

Matematika, družboslovci in njihov vpliv na gospodarstvo

Značke

Barbara Rajgelj, Društvo novinarjev Slovenije, gender theory, gospodarstvo, levičarski aktivisti, matematika, minimalna plača, teorija spola, Toni Jurjec

Zadnjič sem po naključju naletel na tvit pravnice Barbare Rajgelj, sicer pa znane aktivistka za pravice LGBT in predavateljice na FDV. Objavila je fotografijo rešitve matematične naloge, ki se je glasila: »Mihec je star 4 leta. Njegov očka je devetkrat starejši. Koliko je star očka?« Otrok jo je rešil »4 x 9 = 36« in dal odgovor: »Očka je star 36 let.« Toda namesto treh točk je dobil dve. Učiteljica je popravila račun na »9 x 4 = 36«. Rajgeljeva je komentirala: »Tlačenje možganov v pokrovček od flomastra. ´Ker so taka navodila..´« Večina komentatorjev spodaj ji je dala prav.

Na prvi pogled bi človek rekel, da ima Rajgljeva res prav. Prej bi namreč pričakovali, da se bo zgražala nad besedilom uporabne naloge, češ da je poimenovanje »očka« z »očkom« homofobno in da bi se moral tisti del naloge glasiti: »Njegov starš št. 1 je devetkrat starejši.« Ampak šalo na stran, čeprav bi o teoriji spolov (gender theory) in vseh njenih neumnostih, ki jih prinaša z idejo o dveh spolih kot družbenem konstruktu, lahko razpravljali. Pri matematiki, ki je eksaktna znanost, pa ne moremo (čeprav se denimo Toni Jurjec s tem ne bi povsem strinjal).

Ker gre za besedilno nalogo, kjer je natančno napisano, koliko je star Mihec in kolikokrat je od njega starejši očka, ne more biti nobenega dvoma: pravilen odgovor je lahko samo 9 x 4 = 36, ne pa 4 x 9 = 36. Če učiteljica (ali kdorkoli je že sestavljal to uporabno nalogo) ne bi mislila, da je račun pomemben, bi zahtevala samo pravilen odgovor, ne pa tudi računa, kako je učenec prišel do pravilnega rezultata (zmnožka). Ampak poenostavimo račun: 4 + 4 + 4 + 4 + 4 + 4 + 4 + 4 + 4. Kako bi ga napisali kot množenje? 4 x 9 ali 9 x 4? Pravilno bi bilo 9 x 4 (pogovorno: devetkrat po štiri leta), kajti če bi napisali 4 x 9 (pogovorno: štirikrat po devet let), bi to pomenilo 9 + 9 + 9 + 9.

Torej ne gre za »navodila«, ampak »pravila«. Je namreč razlika med množencem in množiteljem, čeprav nekateri pravijo, da je danes popolnoma vseeno, kako se zapiše tak račun. To trdijo celo profesorji matematike. Toda pomislimo samo, da bi bila uporabna naloga drugače sestavljena, se pravi v obratni smeri in bi se glasila: »Imamo račun 9 x 4 = 36. Zmnožek (rezultat) pove, koliko je star očka. Vprašanje se glasi: Kolikokrat je očka starejši od Mihca in koliko je star Mihec?«

Družboslovci bi seveda trdili, da sta odgovora možna dva: ali je Mihec star 4 leta in da je očka devetkrat starejši od njega ali pa je Mihec star devet let in je očka štirikrat starejši od Mihca. Najbrž imajo celo prav, toda za matematike pa bi bil odgovor samo eden in na dlani: Mihec je star štiri leta, očka je devetkrat starejši od Mihca. Ve se, kaj je množenec in kaj je množitelj. No, vsaj mene so tako učili. Zdaj samo čakam, da se bo kdo od levičarskih aktivistov oglasil in oznanil, da so taka matematična pravila družbeni konstrukt, ostanek nekega drugega časa, mogoče celo reakcionarna, klero-fašistična, in da je popolnoma vseeno, ali je pri računu prva številka 4 ali 9.

No, poskusite to pri računalnikih. Poskusite namesto elektronskega naslova janez.novak@comp.si, napisati comp.si@janez.novak. Po logiki družboslovcev bi moral naslovnik elektronsko pošto prejeti v obeh primerih. Pa bi jo res? Ne gre samo za ta primer, ki mogoče ni najboljši (na načelni ravni je), toda gre za pravila, za logiko in njeno zaporedje, da veš, kaj je kaj. Če temu ne bi bilo tako in bi v nekem programu nekdo zapisal 4 x 9 namesto 9 x 4, bi strmoglavila letala, televizorji ne bi delovali, iPhoni bi crkavali, dušebrižniki pa bi bentili nad neoliberalnimi kapitalisti (vse to so proizvodi kapitalizma), da niso natančni.

In potem se čudimo, da državo jemlje vrag. Ker se politiki, ki razmišljajo družboslovno, ne držijo nekaterih osnovnih pravil ekonomije: zapraviš lahko samo toliko, kot imaš; minimalna plača povečuje brezposelnost in revščino; blaginjo državljanov dviguje samo gospodarska rast, ne pa davki; birokratsko vmešavanje na trg s subvencijami je škodljivo; socializem v ekonomiji dokazano ne deluje; itn. Še bi lahko naštevali, pa ne bi pomagalo.