Primer prof. dr. Romana Bošnjaka ali hinavski medijski lov na čarovnice na steroidih

Značke

Hong Kong, korupcija, Marko Jug, operacija, Roman Bošnjak, RTV Slovenija, UKC Ljubljana, zdravnik

Primer osebe A: Oseba A je znani in priznani TV voditelj, ki je s polnim delovnim časom zaposlen na televiziji v državni lasti. Ima status javnega uslužbenca. Njegove govorne spretnosti in všečnost nastopa niso ostale neopažene, zato ga tudi zasebna podjetja vabijo, da vodi in povezuje njihove prireditve. Honorar za opravljeno delo prejema na svoj s.p., državno podjetje od nastopov njihovega uslužbenca nima prihodkov.

Primer osebe B: Oseba B je znani in priznani kirurg, ki je s polnim delovnim časom zaposlen v bolnišnici v državni lasti. Ima status javnega uslužbenca. Njegovo spretnosti, znanje, uspešnost operacij in specializacije niso ostale neopažene, zato bolniki iz tujine pogosto zahtevajo, da jih operira prav oseba B. Bolniki za operacijo plačajo polno ceno na račun državne bolnišnice, za medicinsko konzultacijo in svetovanje mu bolnik nakaže honorar na njegov s.p. ali na račun agencije, ki skrbi za mednarodno promocijo njegovega imena.

Dva načeloma enaka primera, a različna medijska obravnava. Medtem ko dejanja prvega (oseba A) niso moralno in koruptivno sporna, drugega (oseba B) v teh dneh pribijajo na križ, tako da je bil prisiljen odstopiti kot predstojnik oddelka za nevrokirurgijo na UKC. Zakaj različna medijska obravnava osebe A in osebe B? Zato ker smo v socialistični Sloveniji in ker je oseba A družbenopolitični delavec, ki ima podporo pri medijskih kolegih, oseba B pa je zgolj zdravnik. In zdravniki so v zadnjem času zelo demonizirani, enako kot (zasebni) podjetniki.

Oseba B je seveda prof. dr. Roman Bošnjak, ki se bo (ker je prejel 6.000 evrov honorarja od bolnice iz Makedonije na račun agencije iz Hong Konga, ki skrbi za njegovo promocijo) zdaj moral zagovarjati pred vsemi mogočimi institucijami: od organov pregona (NPU) prek komisije za preprečevanje korupcije do urada za preprečevanje pranja denarja. Edina zadeva, ki bi bila v zvezi z Bošnjakom (po zdajšnjih informacijah o primeru) lahko delno (pogojno) sporna, je, da je bilo plačilo za ekspertno analizo in svetovanje nakazano na račun agencije (pri tem je vseeno, ali je agencija v Hong Kongu, Singapurju, v Sloveniji ali na Marsu, prav tako je vseeno, kje in kdo je ustvaril spletno stran agencije). Gre za zdravnikov prihodek, ki ga je sicer sam opravičil, da je bila s tem poravnana letna članarina. Glede na slovensko zakonodajo bi bil to morebiti lahko (davčni, finančni?) prekršek. To je najbrž edina napaka, ki se jo zaveda tudi Bošnjak (in jo obžaluje). Vsi drugi očitki so za lase privlečena zgodba.

Družina bolnice (deklice) je (izrecno) prosila Bošnjaka, naj jim pomaga. Ta je (v svojem prostem času) opravil medicinsko konzultacijo in priprave na operacijo. Povedal je, koliko bo stala operacija in koliko njegovo delo. Zato sta bila izstavljena in plačana dva računa, tako da državna bolnišnica (Univerzitetni klinični center) ni bila oškodovana niti za cent. To je priznal tudi direktor UKC Marko Jug: »UKC Ljubljana do preteklega tedna ni imel pravilnika, ki bi opredeljeval, da bi morali imeti vsi pacienti, ki so oskrbljeni v UKC-ju Ljubljana, podano tudi ekspertno mnenje UKC-ja.« Torej, zahtevne priprave na težko operacijo in svetovanje, ali naj se operacija izvede (verjemite, to so težke in zahtevne odločitve), tega mnenja UKC ne daje oziroma ni nujno, da ga poda. In to mnenje je zaračunal Bošnjak, kar zagotovo ni nikakršna korupcija, niti ne kaznivo dejanje. Operacija je kasneje uspela, deklica lahko danes uživa življenje. In zahvala gre izjemnemu nevrokirurgu Bošnjaku, ki je (očitno) sprejel pravilno odločitev in se odločil za pravi potek operacije. Ampak ne za medijski mainstream, ki ga dobesedno linča zaradi (domnevno) sporne transakcije.

Menim, da to ni glavni namen medijske histerije, ampak je Bošnjak morebiti le kolateralna škoda pri političnem in tudi ideološkem obračunu (glede na izjavo Roberta Goloba, da je Bošnjak morebiti v sorodu z nekim političnim veljakom). Ali to pomeni, da je avtomatično kriv ali kaj?

Vsekakor je v ozadju še kaj drugega, tudi dlje trajajoča gonja zoper zdravnike. Še posebej tiste, ki so zaposleni v državnih ustanovah, v svojem prostem času pa delajo pri koncesionarjih ali (povsem) zasebnikih. In za to delo prejmejo plačilo v obliki honorarja (avtorskega, na s.p. ali na svoje podjetje). Če je to sporno, potem so sporni vsi, ki so zaposleni v javnem sektorju, hkrati na tak ali drugačen način honorarno služijo: od dramskih in gledaliških igralcev, ki se pojavljajo v televizijskih in radijskih oglasih, prek profesorjev (pravne, filozofske ali fakultete za družbene vede), ki za honorar delajo analize ali svetujejo in TV voditeljev, ki moderirajo prireditve, do inšpektorjev in sodnikov, ki predavajo na seminarjih. Uporabiti je treba enaka merila za vse. Če se prepove zdravnikom, je treba »popoldansko« delo prepovedati vsem javnim uslužbencem. Težava je, da bi tisti, ki uporabljajo storitve igralcev, TV voditeljev, profesorjev in inšpektorjev, preživeli, medtem ko bolniki ne bi, predvsem zaradi podaljšanih čakalnih vrst, ki bi ob taki prepovedi posledično nastale.

Možnost je tudi, da bi vsi v javnem sektorju, ki svoje storitve prodajajo tudi na trgu, morali svoje honorarje odstopiti državni ali javni ustanovi, za katero delajo. Ta državna ustanova bi potem zaposlenemu ob plači dodala nagrado v obliki stimulacije. Ni treba posebej razlagati, da v tem primeru ne bi bilo nikogar v javnem sektorju, ki bi dodatno delal. Ampak, kot pravim, enaka merila za vse: če se nekaj prepove zdravnikom, ki so javni uslužbenci, je treba to prepovedati tudi vsem drugim javnim uslužbencem.

Kakšne posledice bo pustil lov na čarovnice v zadevi prof. dr. Romana Bošnjaka, je težko reči. Ožigosani zdravnik ima sicer oblateno ime in tega ne more nobeno opravičilo več sprati. Preživel vsekakor bo: njegovo zdravniško znanje je neprecenljivo in vedno (tudi če bi zapustil državno ustanovo) se bo na trgu našel kdo, ki bo pripravljen to posebno in izjemno znanje plačati. Vprašanje je, kaj bo z ugledom UKC Ljubljana. Bodo ljudje še želeli, da jih operirajo vrhunski slovenski kirurgi?

V zdravniško znanje ne gre dvomiti, a rahlo je srhljivo, kako je medijski »vir« prišel do informacij. Kako so že zapisali na spletni strani 24UR? Takole: »Sporočilo je prestregel naš vir.« Prestregel! Prestregel? Imajo na UKC posebno službo za nadzor, kjer »prestrezajo« dopisovanja med zdravnikom in bolnikom? To počne posebna služba predsednika vlade, če sodimo po njegovih namigovanjih? Je bil na delu heker? Ali je šlo za naključen splet okoliščin in je viru to na »okenski polici« pustila ptička iz gozda? Če že imamo informacijsko pooblaščenko, je to vsekakor delo zanjo. Vsaj tako mislim.

Levičarji, ki so slavili smrt Thatcherjeve, žalujejo za teroristom Castrom

Značke

Amy Lame, Fidel Castro, Hong Kong, Humberto Fontova, Kuba, Margaret Thatcher, Velika Britanija

Naključje je hotelo, da je 45-letna lezbijka Amy Lame (pravo ime je Amy Caddle) v začetku novembra postala pomočnica londonskega župana (muslimana) Sadiqa Khana za nočno življenje v Londonu (Night Tsar). Konzervativci v mestnem svetu so protestirali, saj je priseljenka po rodu iz ZDA (v London je prišla leta 1992) po družbenih omrežjih še nedavno napadala in žalila kraljico. Za Britance nič novega, saj imajo na Otoku še relativno visoko stopnjo svobode govora, zato se nihče ne razburja preveč, čeprav Lame zdaj s svojega Twitter profila strahopetno in pospešeno čisti „sporne“ komentarje in se skuša celo opravičiti. Ampak pustimo zdaj to. Ko je umrla Margaret Thatcher, je tvitnila: „Odklenkalo je, čarovnica je mrtva.“ In ni bila edina. Številni levičarski aktivisti ter filmski in glasbeni zvezdniki so pozdravljali njeno smrt. Toda včeraj in danes so se ti isti ljudje zgražali, ko so se njihovi ideološki nasprotniki veselili smrti komunističnega diktatorja in morilca Fidela Castra. Kdo je bil in koliko ljudi ima na vesti, sem pisal včeraj. A preden si osvežimo spomin na levičarske orgije pokojne britanske premierke (Thatcherjeva je umrla 8. aprila 2013), si na kratko poglejmo, kakšna je Castrova gospodarska zapuščina.

V začetku petdesetih let prejšnjega stoletja je bila Kuba relativno demokratična država. Bila je primerljiva s Hong Kongom. A takrat so se poti razšle. Azijska država se je odločila za liberalni kapitalizem, Castro je uvedel socialistično diktaturo. Rezultat je znan in razviden iz grafa. Na Kubi sta po revoluciji zavladali hudi revščina in lakota. Kubansko-ameriški politični komentator in avtor Humberto Fontova je v svoji knjigi Najdaljša romanca: Mainstream mediji in Fidel Castro zapisal, da so celo španski kolonialisti svojim sužnjem v 19. stoletju privoščili več hrane kot Castro svojim rojakom. Prehrana sužnjev leta 1842 in Kubancev leta 1962 je razvidna iz tabele. Še danes imajo na Kubi delni sistem delitve oziroma racionalizacije hrane, ki je bil uveden marca 1962. In za Castrom, ki je tako trpinčil svoje ljudi, so včeraj žalovali od Jeana-Clauda Junckerja do kanadskega premierja Justina Trudeauja. Tej noriji sta se pridružila tudi premier Miro Cerar in predsednik Borut Pahor.

Zdaj pa si poglejmo, kako so aprila leta 2013 levičarji slavili smrt Margaret Thatcher. V Britaniji sta prednjačila BBC in Guardian, Radio BBC pa je šel celo tako daleč, da je začel vrteti pesem Ding, Dong The Witch Is Dead. In ni bila edina pesem, ki so jo takrat vrteli na tem skrajno levičarskem radiu. Izbor je bil zares pester, saj so ob njeni smrti naredili „jagodni izbor“ sklad, ki so bile posvečene nekdanji premierki: The Larks, “Maggie Maggie Maggie (Out Out Out)” iz leta 1985; (Steven Patrick) Morrissey „Margaret on the Guillotine“ iz leta 1988; Kitchens of Distinction, „Margaret’s Injection“ iz leta 1989; V.I.M., „Maggie’s Last Party“ iz leta 1991; Billy Bragg, „Thatcherites“ iz leta 1996; Hefner, “The Day that Thatcher Dies” iz leta 2000; Frank Turner, “Thatcher Fucked the Kids” iz leta 2006; Pete Wylie, “The Day that Margaret Thatcher Dies” iz leta 2011. In še in še in še. Radio BBC je kasneje spoznal, da je šel predaleč in je zadevo malo omilil. Od pesmi Ding Dong The Witch Is Dead, ki se je uvrstila na lestvico najbolj priljubljenih in ki so jo imeli levičarji za himno, s katero so slavili smrt Thatcherjeve, so predvajali samo 51-sekundni odlomek.

Tukaj pa so lahko ogledate nekaj medijskih poročil o veseljačenju ob njeni smrti: Windsor Star, Guardian, BBC.