Primer prof. dr. Romana Bošnjaka ali hinavski medijski lov na čarovnice na steroidih

Značke

Hong Kong, korupcija, Marko Jug, operacija, Roman Bošnjak, RTV Slovenija, UKC Ljubljana, zdravnik

Primer osebe A: Oseba A je znani in priznani TV voditelj, ki je s polnim delovnim časom zaposlen na televiziji v državni lasti. Ima status javnega uslužbenca. Njegove govorne spretnosti in všečnost nastopa niso ostale neopažene, zato ga tudi zasebna podjetja vabijo, da vodi in povezuje njihove prireditve. Honorar za opravljeno delo prejema na svoj s.p., državno podjetje od nastopov njihovega uslužbenca nima prihodkov.

Primer osebe B: Oseba B je znani in priznani kirurg, ki je s polnim delovnim časom zaposlen v bolnišnici v državni lasti. Ima status javnega uslužbenca. Njegovo spretnosti, znanje, uspešnost operacij in specializacije niso ostale neopažene, zato bolniki iz tujine pogosto zahtevajo, da jih operira prav oseba B. Bolniki za operacijo plačajo polno ceno na račun državne bolnišnice, za medicinsko konzultacijo in svetovanje mu bolnik nakaže honorar na njegov s.p. ali na račun agencije, ki skrbi za mednarodno promocijo njegovega imena.

Dva načeloma enaka primera, a različna medijska obravnava. Medtem ko dejanja prvega (oseba A) niso moralno in koruptivno sporna, drugega (oseba B) v teh dneh pribijajo na križ, tako da je bil prisiljen odstopiti kot predstojnik oddelka za nevrokirurgijo na UKC. Zakaj različna medijska obravnava osebe A in osebe B? Zato ker smo v socialistični Sloveniji in ker je oseba A družbenopolitični delavec, ki ima podporo pri medijskih kolegih, oseba B pa je zgolj zdravnik. In zdravniki so v zadnjem času zelo demonizirani, enako kot (zasebni) podjetniki.

Oseba B je seveda prof. dr. Roman Bošnjak, ki se bo (ker je prejel 6.000 evrov honorarja od bolnice iz Makedonije na račun agencije iz Hong Konga, ki skrbi za njegovo promocijo) zdaj moral zagovarjati pred vsemi mogočimi institucijami: od organov pregona (NPU) prek komisije za preprečevanje korupcije do urada za preprečevanje pranja denarja. Edina zadeva, ki bi bila v zvezi z Bošnjakom (po zdajšnjih informacijah o primeru) lahko delno (pogojno) sporna, je, da je bilo plačilo za ekspertno analizo in svetovanje nakazano na račun agencije (pri tem je vseeno, ali je agencija v Hong Kongu, Singapurju, v Sloveniji ali na Marsu, prav tako je vseeno, kje in kdo je ustvaril spletno stran agencije). Gre za zdravnikov prihodek, ki ga je sicer sam opravičil, da je bila s tem poravnana letna članarina. Glede na slovensko zakonodajo bi bil to morebiti lahko (davčni, finančni?) prekršek. To je najbrž edina napaka, ki se jo zaveda tudi Bošnjak (in jo obžaluje). Vsi drugi očitki so za lase privlečena zgodba.

Družina bolnice (deklice) je (izrecno) prosila Bošnjaka, naj jim pomaga. Ta je (v svojem prostem času) opravil medicinsko konzultacijo in priprave na operacijo. Povedal je, koliko bo stala operacija in koliko njegovo delo. Zato sta bila izstavljena in plačana dva računa, tako da državna bolnišnica (Univerzitetni klinični center) ni bila oškodovana niti za cent. To je priznal tudi direktor UKC Marko Jug: »UKC Ljubljana do preteklega tedna ni imel pravilnika, ki bi opredeljeval, da bi morali imeti vsi pacienti, ki so oskrbljeni v UKC-ju Ljubljana, podano tudi ekspertno mnenje UKC-ja.« Torej, zahtevne priprave na težko operacijo in svetovanje, ali naj se operacija izvede (verjemite, to so težke in zahtevne odločitve), tega mnenja UKC ne daje oziroma ni nujno, da ga poda. In to mnenje je zaračunal Bošnjak, kar zagotovo ni nikakršna korupcija, niti ne kaznivo dejanje. Operacija je kasneje uspela, deklica lahko danes uživa življenje. In zahvala gre izjemnemu nevrokirurgu Bošnjaku, ki je (očitno) sprejel pravilno odločitev in se odločil za pravi potek operacije. Ampak ne za medijski mainstream, ki ga dobesedno linča zaradi (domnevno) sporne transakcije.

Menim, da to ni glavni namen medijske histerije, ampak je Bošnjak morebiti le kolateralna škoda pri političnem in tudi ideološkem obračunu (glede na izjavo Roberta Goloba, da je Bošnjak morebiti v sorodu z nekim političnim veljakom). Ali to pomeni, da je avtomatično kriv ali kaj?

Vsekakor je v ozadju še kaj drugega, tudi dlje trajajoča gonja zoper zdravnike. Še posebej tiste, ki so zaposleni v državnih ustanovah, v svojem prostem času pa delajo pri koncesionarjih ali (povsem) zasebnikih. In za to delo prejmejo plačilo v obliki honorarja (avtorskega, na s.p. ali na svoje podjetje). Če je to sporno, potem so sporni vsi, ki so zaposleni v javnem sektorju, hkrati na tak ali drugačen način honorarno služijo: od dramskih in gledaliških igralcev, ki se pojavljajo v televizijskih in radijskih oglasih, prek profesorjev (pravne, filozofske ali fakultete za družbene vede), ki za honorar delajo analize ali svetujejo in TV voditeljev, ki moderirajo prireditve, do inšpektorjev in sodnikov, ki predavajo na seminarjih. Uporabiti je treba enaka merila za vse. Če se prepove zdravnikom, je treba »popoldansko« delo prepovedati vsem javnim uslužbencem. Težava je, da bi tisti, ki uporabljajo storitve igralcev, TV voditeljev, profesorjev in inšpektorjev, preživeli, medtem ko bolniki ne bi, predvsem zaradi podaljšanih čakalnih vrst, ki bi ob taki prepovedi posledično nastale.

Možnost je tudi, da bi vsi v javnem sektorju, ki svoje storitve prodajajo tudi na trgu, morali svoje honorarje odstopiti državni ali javni ustanovi, za katero delajo. Ta državna ustanova bi potem zaposlenemu ob plači dodala nagrado v obliki stimulacije. Ni treba posebej razlagati, da v tem primeru ne bi bilo nikogar v javnem sektorju, ki bi dodatno delal. Ampak, kot pravim, enaka merila za vse: če se nekaj prepove zdravnikom, ki so javni uslužbenci, je treba to prepovedati tudi vsem drugim javnim uslužbencem.

Kakšne posledice bo pustil lov na čarovnice v zadevi prof. dr. Romana Bošnjaka, je težko reči. Ožigosani zdravnik ima sicer oblateno ime in tega ne more nobeno opravičilo več sprati. Preživel vsekakor bo: njegovo zdravniško znanje je neprecenljivo in vedno (tudi če bi zapustil državno ustanovo) se bo na trgu našel kdo, ki bo pripravljen to posebno in izjemno znanje plačati. Vprašanje je, kaj bo z ugledom UKC Ljubljana. Bodo ljudje še želeli, da jih operirajo vrhunski slovenski kirurgi?

V zdravniško znanje ne gre dvomiti, a rahlo je srhljivo, kako je medijski »vir« prišel do informacij. Kako so že zapisali na spletni strani 24UR? Takole: »Sporočilo je prestregel naš vir.« Prestregel! Prestregel? Imajo na UKC posebno službo za nadzor, kjer »prestrezajo« dopisovanja med zdravnikom in bolnikom? To počne posebna služba predsednika vlade, če sodimo po njegovih namigovanjih? Je bil na delu heker? Ali je šlo za naključen splet okoliščin in je viru to na »okenski polici« pustila ptička iz gozda? Če že imamo informacijsko pooblaščenko, je to vsekakor delo zanjo. Vsaj tako mislim.

Ko človek na urgenci čaka skoraj 10 ur

Značke

Milojka Kolar Celarc, UKC Ljubljana, urgenca, zdravstvo, čakalne dobe

Ob interpelaciji, ko je ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc dejala, da si bolniki sami želijo biti v dolgih čakalnih vrstah, sem se spomnil, da sem bil s hčerko pred več meseci na urgenci in da sem to najino kalvarijo tudi zapisal. No, pobrskal sem po arhivu in našel. Zaradi še vedno aktualne problematike čakalnih vrst (ne samo na urgenci) zapis objavljam, saj se od takrat ni nič bistveno spremenilo, kvečjemu se je vsa stvar poslabšala, čakalne dobe pa podaljšale.

Takole sem pred meseci zapisal:

Človek se, kriv sam ali ne, včasih ponesreči. Če so poškodbe hujše ali če ni prepričan, da so vsi deli njegovega telesa tam, kjer pač morajo biti, poišče pomoč na urgenci. To pa pomeni, kar pove že ime, hitro oskrbo ponesrečenca, ki seveda ne potrebuje napotnice. Hitrost obravnave bolnika je seveda odvisna od poškodbe, vendar ponesrečenec, kakršnakoli je že poškodba, zagotovo ne pričakuje, da bo na pregled najprej čakal 8 ur in sedem minut ter da se bo vse skupaj zavleklo 9 ur in 23 minut.

15.00 Hčerka v bližini nebotičnika na Slovenski cesti v Ljubljani s kolesom zapelje na robnik in pade na pločnik. Udari se v komolec, zapestje, podrgne po obrazu, na kolenu ima oteklino.

15.14 Pridem do hčerke, ki čaka pri Figovcu. Nič hujšega, potrebno je malo ledu. In hčerka se odpelje.

15.25 Pokliče me in pravi, da jo zelo boli komolec. In da bi šla poškodbo preveriti na urgentni blok UKC Ljubljana.

15.38 Pride do mene, pokličeva taksi, plačava tri evre za »dostavo« pred vrata urgence.

15.55 Postaviva se v vrsto za sprejem. Pred nama trije, štirje, čakajoči jezno gledajo predse. Seveda, ponesrečenci se pač ne smejijo na ves glas in veselo skakljajo po hodniku. Niti na kraj pameti mi ni padlo, da so njihovi dolgi obrazi posledica več urnega čakanja, čeprav so mediji poročali o dolgih čakalnih vrstah.

16.03 Sprejme naju sestra, opiševa poškodbo, opraviva formalnosti. Pravi, da se opravičuje, ker niso podaljšali pogodbe z dvema zdravnikoma, zato bova čakala tri ure in pol. Vprašam, če bo tako dolga celotna obravnava hčerke, pa mi odvrne, da je toliko čakalna doba, da sploh prideva do zdravnika. In spet opravičilo. Odvrnem, naj spore rešijo med seboj, ne pa na bolnikih. Moram poudariti, da sem te besede izrekel zelo in karseda prijazno, saj mi je del možganov, ki je zadolžen za potrpežljivost, delal še povsem normalno. Dobiva številko 3287.

16.10 Usedeva se v čakalnico pred rentgenom, ker je bil tam pač prostor, vendar dovolj blizu sprejemnih ordinacij, da bi slišala, ko naju kdo pokliče. Hodniki so bili polni čakajočih. Trije moško nasproti naju se zabavajo. Nekaj govorijo o času, vendar nisem slišal dobro. Kljub temu dovolj, da me pripravijo do tega, da vstanem in pogledam na monitor, da vidim, koliko jih je pred nama. Da ne bo pomote. Gledam zeleno obarvane, kajti tiste številke, ki so obarvane rdeče ali rumeno, imajo prednost. Gre pač za bolj resno poškodbe in človek to razume.

16.11 Skoraj me kap. Trenutno jih je bilo pred nama 43 (z besedo: triinštirideset), saj je bila na vrhu številka 3244. Kasneje se je izkazalo, da vrstni red sploh ne drži, saj je računalnik (ali pa tisti, ki ga upravlja) čakajoče, ki so presegli šest ur čakanja, preprosto izbrisal.

16.15 Hčerko vprašam, če greva za tri ure domov. Pravi, da ne, da bi pa nekaj pojedla. Jo pa (predvsem komolec) vse bolj boli.

16.20 Dokopljeva se do sendvičomata, kavomata in pijačomata. Vse vrste avtomatov so imeli. In greva malo na sonce, ker je bilo še precej toplo.

17.00 Vrneva se v čakalnico. Ljudi je vse več, hčerkina številka še vedno nekje pri dnu.

18.00 Čakanje in presedanje. Zaradi neudobnih klopi me že boli hrbet. Moški v bližini naju si je prebil glavo in čaka že več kot tri ure. Ima številko 3276.

19.00 Hčerkina številka se premakne v drugo kolono, kar nama vlije malo optimizma. Sicer spet ustekleničena voda in nova kava. Moški nasproti naju se še naprej nekaj zabavajo. Slišim, da ima eden številko 3266, drugi malo več. Prvi je imel težave z ramo, drugi je imel najbrž prebito ličnico (nisem videl dobro, ker je imel prek levega lica obliž). Oba sta na monitorju že v prvi koloni. Vauuu. Toda oba čakata že okoli štiri ure.

20.15 Moški s številko 3266 pravi, da je njegova številka izginila z monitorja. Kmalu izgine tudi številka moškega s prebito ličnico.

21.00 Z monitorja izgine številka 3276, najina številka se je nenadoma povzpela na šesto mesto v vrsti za čakanje.

21.30 Greva malo ven. Na zrak. Notri je obupno. Po hodnikih se drenja okoli 100 ljudi.

22.05 Tudi hčerkina številka izgine z monitorja, moški s prebito glavo in številko 3276 pa še vedno čaka. Tudi ona dva prek še nista na vrsti. Madona, kaj se dogaja.

22.15 Grem vprašati v sprejemnico, zakaj je hčerkina številka izginila z monitorja. Pove, da se jim sesuva informacijski sistem in da naj prav nič ne skrbiva, saj so pri njih napotnice lepo zložene po vrsti. Hm, zares dobra tolažba. Zanimivo je, da so se izbrisale tiste številke, kjer je čakalni čas presegel šest ur.

22.35 Moškega, ki čaka krepko več kot osem ur, pokličejo k zdravniku. Ljudje začnejo kar ploskati – končno na vrsti.

23.00 Ljudje postajajo nestrpni. Pogledam na monitor. Številka zadnjih v vrsti je že krepko presegla 3340.

23.15 Od zdravnika pride moški s prebito glavo. Slikati bo treba, nato pa šivati. Se pravi, človek, ki ima prebito glavo, je na šivanje čakal več osem ur. No, saj tudi hčerko čakava tako dolgo, da se ji je odrgnina na obrazu že skoraj zacelila.

23.30 Bliža se polnoč. Prihaja do prvih prepirov. Da niso oni krivi, da je krivo ministrstvo za zdravje, da naj jim pomagamo in protestiramo pri vladi, ker je ona to zakuhala, da je na voljo samo en zdravnik. En zdravnik? Ljudi pa tam okoli 100. Ampak resnično, to ni moja težava. Zakaj ne protestirajo tako, da prideta dva ali trije zdravniki prostovoljno delati ter tako pokažejo, da jim je mar za ponesrečence. Da pa se kopja lomijo na hrbtnih bolnikov, ki pošteno plačujejo davke in prispevke, s katerimi se plačujejo zdravniki in sestre, je nesprejemljivo. Da se varčuje tako, da se daljšajo čakalne vrste (in to na urgenci), je škandalozno.

00.10 Je že čez polnoč, ko hčerko pokliče zdravnik. Pregleda v manj kot petih minutah, pravi, da ni nič hujšega, in da bomo slikali. Moški z otrokom v vozičku, ki čaka že pet ur, zahteva od medicinske sestre, naj mu vsaj pove, kdaj bosta na vrsti. Odvrne mu, da ne ve. Začne nekaj razpredati o čakalnih dobah.

00.30 Na šivanje gre tudi moški s prebito ličnico (tudi on je na šivanje čakal več kot osem ur), moški s številko 3266, ki je dobil opornico za ramo, je že končal. Po devetih, desetih urah.

00.35 Hčerka gre na rentgen.

00.55 Vprašam, koliko časa traja, da se naredi rentgenska slika. Rentgenolog odvrne, da dve minuti.

01.14 Pride medicinska sestra in pove, da rentgenolog očitno ni dobro prebral in je nekaj pozabil slikati. »Halo??? Se norčujete? Bova zdaj še eno uro tukaj?« pravim sestri, ki spet odvrne, da oni niso krivi. »Da me ne zanima in ali je ni sram,« se ne dam, ona pa: »Mene že ni sram.« Ja, koga pa bi moralo biti? Mene, hčerko, vse čakajoče ponesrečence? Dragi moji, ne izsiljujte z bolniki. Zmenite se z novo ministrico za zdravje in vlado. Stavkajte! Ja, zakaj ne? Če je lahko veliko zdravnikov in medicinskih sester prišlo na »spontane« vstaje proti Janševi vladi, se bi lahko tudi zdaj zbrali ali na Gregorčičevi ali pa na Kongresnem trgu. Aja, tokrat pa ne. Zakaj že? Proti komu bi bili?

01.19 Nov rentgen za hčerko.

01.26 Zdravnika ni, sprejme naju sestra. Da izvid, pove za kontrolni pregled, vse je v redu, samo udarec, malo ledu, pa bo. Hvala. To je vse. Ja. Edina dobra stvar je bila, da je s hčerko vse v redu. In to po devetih urah (9) in triindajsetih (23) minutah.