Postmodernistična dekadenca na stari celini in ali so zgodbe od adrenokroma zadetih in odvisnih elit res teorija zarote?

Značke

adrenokrom, afera Balenciaga, American Thinker, Andrea Widburg, ARCOM, C8, Canal 8, Celine Dion, elite, Emmanuel Macron, Foto Pub, Francija, Gérard Fauré, Jeffrey Epstein, Jimmy Savile, mamila, Marc Dutroux, Mladina, pedofilija, Pierre Palmade, prostitut, satanizem, teorija zarote, TPMP, Yves St-Laurent

Ko je Gérard Fauré omenil ime francoskega predsednika Emmanuela Macrona, je bil intervju prekinjen. Kaj je želel povedati človek, ki je bil predstavljen kot »nekdanji pariški trgovec«, ki je prodajal mamila uglednim francoskim osebnosti iz sveta zabave in politike, mogoče ne bomo nikoli izvedeli. Toda kar je povedal prej, je tako neverjetno, da se bo komu zdela teorija zarote. Ampak ne pozabimo, marsikatera teorija zarote se je v zadnjem času izkazala za resnično.

Fauré je bil gost televizije Canal 8 (C8). Povabili so ga v oddajo Touche pas à mon poste! (TPMP), ker je v preteklih tednih pozornost javnosti pritegnila prometna nesreča znanega komika Pierra Palmadeja in razkritja, ki so temu sledila.

Palmade je 10. februarja 2023 povzročil prometno nesrečo. Čelno je trčil v drugo vozilo, ki je peljalo po nasprotnem voznem pasu blizu Villiers-en-Bière na jugu Seine-et-Marne. Palmade je bil v kritičnem stanju prepeljan v bolnišnico Kremlin-Bicêtre, njegovo življenje kmalu ni bilo več ogroženo.  V drugem avtomobilu so bili noseča ženska, njen svak, voznik in njegov šestletni otrok. 27-letno nosečo žensko so odpeljali v bolnišnico, kjer so morali opraviti nujni carski rez. Njen sedemmesečni dojenček je umrl.

Kasneje se je izkazalo, da sta iz Palmadejevega avtomobila po prometni nesreči pobegnili dve osebi. To sta bila »spremljevalca«, mlada prostituta, ki ju je Palmade najel za “kemični” seks. V krvi 54-letnega zvezdnika so našli tudi sledi kokaina. Igralca so ovadili zaradi povzročitve telesnih poškodb iz malomarnosti. Mediji (tudi slovenski) so poročali samo o mamilih, na katere je bil komik pozitiven, ne pa tudi po pobeglih prostitutih. Ampak to še ni bilo vse.

V drugi polovici februarja so ga ljudje, ki so mu blizu, obtožili ogledovanja in posedovanja pedofilnega pornografskega materiala. Proti Palmadeju je bila sprožena preiskava. Zdaj vse kaže, da je bil zvezdnik vpleten v tipične postmodernistične perverznosti elit. Andrea Widburg na spletni strani American Thinker piše, da je zgodba tako neverjetna, da ji pred leti nihče ne bi verjel. Toda druge srhljive zgodbe in znane osebnosti, ki so vpletene (Marc Dutroux, Jeffrey Epstein ali Jimmy Savile, v Sloveniji poznamo primer Foto Pub), kažejo, da utegne biti pričevanje Faureja resnično.

Kar je razkril v oddaji, je šokiralo Francijo. Povedal je, da se je udeležil zabave v Palmadejevi hiši in da ga je zmotilo veliko število prisotnih mladih fantov. Fauré je najprej povedal, da je Palmade zaužil velike količine kokaina (skupaj z MDMA in amfetamini), nato pa izjavil, da se komik morda tudi ukvarja z adrenokromom. Gre za snov, ki jo pridobivajo iz krvi spolno zlorabljenih otrok ter jo uživajo pripadniki bogatih elit, da bi ostali mladostni. (Mladina je to pred leti označila za teorijo zarote.)

Fauré je trdil, da številni zvedniki in zvezdnice redno uživajo adrenokrom, med drugim tudi Celine Dion.  V zadnjih mesecih je Fauré večkrat javno izjavil, da je bila Dionina skrivnostna degenerativna bolezen posledica njenega prekomernega uživanja adrenokroma. Na vprašanje nejevernega gosta oddaje, od kod prihajajo ti žrtvovani otroci, je Fauré odgovoril, da so večinoma ugrabljeni. Dejal je, da je v Franciji vsako leto ugrabljenih več kot 58.000 otrok in da jih najdejo le dve tretjini. Nato je vprašal: Kje je preostala tretjina? Tudi Yves St-Laurent in drugi ljudje v modni industriji naj bi bili pedofilski kriminalci. Samo spomnimo se afere z kampanjo španske modne hiše Balenciaga. A ko je Fauré omenil ime francoskega predsednika Emmanuela Macrona, je bil pogovor nenadoma prekinjen. Lahko se le vprašamo, kaj je hotel povedati.

Odziv je bil silovit. Še preden so gostje v studiu, ki so skoraj omedleli, prišli k sebi, so na Canal 8 začeli prihajati odzivi, ki so vse zanikali. Zaradi pritiska se je uredništvo oddaje TPMP distanciralo od Fauréjevih izjav in ga na Twitterju obsodilo. Aledile so pritožbe znanih medijskih osebnosti na ARCOM (francoski regulator za avdiovizualne in digitalne komunikacije), ki je sprožil preiskavo. Medtem ko bo matična družba C8 najverjetneje morala plačati astronomsko globo,  so nekateri vladni uradniki namignili, da ne bodo podaljšali licence C8, ki bo potekla leta 2025. To pomeni, da bo kanal popolnoma prenehal predvajati. To je skrajna oblika cenzure.

Nešteto televizijskih, radijskih in spletnih televizijskih oddaj ter časopisov po vsej Franciji je ovrglo Fauréjeve trditve, hkrati pa ga prikazalo kot serijskega lažnivca. Glede na njegovo temno preteklost njegov medijski umor ni bila težka naloga.

Kakorkoli, Fauré je zadel v živec. Ali je tisto, kar je govoril, resnica, ne vemo. Sodeč po odzivih medijev, od katerih se ni nihče potrudil, da bi raziskal Fauréjeve izjave, lahko sodimo, da gre v Franciji za prepovedano temo, tih dogovor med mediji, da se o tem ne poroča. Še posebej, ker so v satanistične in pedofilske zgodbe vpletene tudi mnoge televizijske osebnosti. Ta pa lahko pomeni le, da ima Fauré, ne glede na svojo temačno preteklost, mogoče celo prav. Naj o tem presodijo bralci, končno sodbo bo dala zgodovina.

Na današnji dan (21. januarja 1793) so francoski revolucionarji obglavili Ludvika XVI.: »Umiram nedolžen. (…) Molim k Bogu, da kri, ki jo boste prelili, nikoli ne pade na Francijo.«

Značke

Charles-Henri Sanson, Francija, giljotina, Jakobinci, Louis-Charles, Louisa-Charlesa in svakinje Élisabeth de France, Ludvik XVI., Marie-Antoinette, Marie-Thérèse de France, Pariz, revolucija, Temple, usmrtitev, zapor

(Povzetek teksta, ki je bil objavljen na portalu Jeune Nation.)

Bilo je v ponedeljek, 21. januar 1793, dopoldan. »Umiram nedolžen zločinov, ki so mi jih pripisali. Krivcem za mojo smrt odpuščam. Molim k Bogu, da kri, ki jo boste prelili, nikoli ne pade na Francijo.« To so bile zadnje besede kralja Ludvika XVI., potem ko so ga jakobinski revolucionarji 15. januarja obsodili na smrt. Ob 10.22 rabelj Charles-Henri Sanson zapre lesen zaklop na vratu kralja in aktivira rezilo. Ludvik XVI. je obglavljen.

Po dogodkih 10. avgusta 1792 in napadu Parižanov na Tuileries je bil Ludvik XVI. skupaj z družino med sojenjem zaradi veleizdaje zaprt v pariškem zaporu Temple. 15. januarja 1793 se je končalo sojenje, s tesno večino ga je Nacionalni konvent obsodil na smrt. O sodbi je kralja obvestila posebna delegacija, konvent je kasneje zavrgel njegovo prošnjo, da usmrtitev preložijo za tri dni.

V nedeljo, 20. januarja,  so kralju okoli 19. ure postregli z zadnjo večerjo. Ko je opazil, da mu niso dali noža in vilic, je dejal:  »Ali mislijo, da sem tako strahopeten, da da si bom sam vzel življenje?« Dodal je: »Umrl bom brez strahu. Rad bi, da bi moja smrt prinesla srečo Francozom in da bi lahko preprečil nesrečo, ki jo predvidevam.«

Po pogovoru z opatom de Firmonom okoli 20. ure je Ludvik XVI. sprejel kraljevo družino. Marie-Antoinette je vstopila v jedilnico v spremstvu hčerke Marie-Thérèse de France (znane kot Madame Royale), sina Louisa-Charlesa in svakinje Élisabethe de France. Stražarji so vse opazovali skozi delno zastekljeno pregrado. Kralj prosi svojega sina, naj se nikoli ne maščuje njegovo smrt, kar mu sin obljubi. Marie-Antoinette roti svojega moža, da jih naslednje jutro še zadnjič sprejme pred odhodom na morišče. Dogovorijo se za 8. uro, vendar obljube kralj ne bo izpolnil. Okoli 23. ure se je kraljeva družina odpravila k nočnemu počitku, Ludvik XVI. je znova govoril s svojim spovednikom.

Po kratki noči je Ludvika XVI. ob 5. uri zjutraj zbudil Cléry, njegov sobar, ki je noč preživel na stolu nedaleč od njega. Obsojeni mu je tedaj rekel: »Dobro sem spal, potreboval sem spanec.« Kralj se obrije, iz žepov vzame teleskop, tobačno škatlo in torbico, nato pa obleče bledo rjav plašč s pozlačenimi gumbi. Svojega sobarja prosi, naj ga ostriže, vendar jima nočejo dati škarij. Okrog 6. ure zjutraj se jim je pridružil pater Henri Essex Edgeworth de Firmon. Prostor je preuredil v oltar in obhajal zadnjo kraljevo mašo. Ludvik XVI. bo ves čas slovesnosti ostal na kolenih in prejel viaticum (obhajilo umirajočih). Po nasvetu opata se Ludvik XVI. izogne zadnjemu srečanju z družino. ​​

Ob 7. uri zjutraj Ludvik XVI. opatu zaupa svoje zadnje želje. Izroči mu žig z grbom Francije in mu reče, naj ga izroči kraljici. Nato mu opat da zadnji blagoslov.

Ob 9. uri ga s kočijo peljejo po pariških ulicah. Pariz je takrat imel 80.000 oboroženih mož, ki so zasedli križišča, trge in bili razporejeni po ulicah. Na vsaki strateški lokaciji so bili postavljeni topovi. Konvoj je spremljalo okoli 200 konjenikov. Na Trg revolucije pridejo okoli 10.15 in se ustavijo ob odru z giljotino. Ko kralj zagleda oder, reče: »Tu smo, če se ne motim.«

Ob spremljavi bobnov se kralj ob pomoči opata Edgewortha povzpne po stopnicah in se postavi ob petih krvnikih (Sansonu in njegovim štirim pomočnikom). Glavo mu položijo v lesen okvir in Ludvik XVI izgovori zadnje besede: »Umiram nedolžen zločinov, ki so mi jih pripisali. Krivcem za mojo smrt odpuščam. Molim k Bogu, da kri, ki jo boste prelili, nikoli ne pade na Francijo.«

Ob 10.22 rabelj Charles-Henri Sanson zapre lesen zaklop na vratu kralja in aktivira rezilo. Ludvik XVI. je obglavljen. Zagrmi top in tako je oznanjeno, da je bila izvršena usmrtitev. Truplo Ludvika XVI. So takoj prepeljali na pokopališče Madeleine. Šele 21. januarja 1815 so posmrtne ostanke Ludvika XVI. pokopali v baziliki Saint-Denis.

Nova raziskava IPSOS: bolj ko si podnebno histeričen in ideološko levo, več letiš z letalom in bolj onesnažuješ okolje

Značke

desničarji, Francija, IPSOS, konservativci, letalo, letenje, levičarji, Mathieu Gallard, okolje, onesnaževanje, podnebne spremembe, podnebni alarmist, podnebni histerik, raziskava, raziskava javnega mnenja, vlak

Evropska komisija je decembra Franciji dovolila, da popusti podnebnim histerikom, ki zahtevajo omejitev ali celo prepoved potovanj z letali, ki onesnažujejo okolje. Čeprav je bilo leto 2022 zelo slabo za klimatske alarmiste, se je vlada odločila, da bo popolnoma prepovedala polete med kraji, ki so med seboj oddaljeni manj kot 150 minut vožnje z vlakom. No, če bi okoljsko ozaveščeni, ki večinoma prihajajo iz vrst levih strank, manj leteli z letali, bi bila letala v Franciji prazna. Tako kaže najnovejša raziskava.

IPSOS je znana raziskovalna in svetovalna multinacionalka s sedežem v Parizu v Franciji. Ker živimo v času, ko bomo kmalu začeli meriti tudi prdce hišnih ljubljenčkov in bo naša pametna osebna izkaznica merila tudi naš ogljični odtis, so se raziskovalci javnega mnenja v dežele galskega petelina odločili, da bodo raziskali, koliko se njihovi državljani vozijo z letali. Letala namreč s svojimi motorji požirajo enormne količine fosilnega goriva, tako da ustvarjajo velik ogljični odtis. Seveda se to onesnaževanje ozračja pripiše tudi potnikom, ki premagujejo razdalje v letali.

Rezultati prvega dela raziskave so bili pričakovani. Francozov, ki se vsaj enkrat ali večkrat na leto (iz kateregakoli razloga) odpravijo na pot z letali, je 29 odstotkov, 14 odstotkov enkrat na dve ali tri leta, 23 odstotkov na več kot tri leta, z letali pa nikoli ne potuje 34 odstotkov vprašanih. Razen pri starejših od 60 let, je pri vse kategorijah razlika v starosti zelo majhna.

Pri dohodkih se razlika poveča. Vsak drugi Francoz, ki živi v gospodinjstvu s skupnim dohodkom manj kot 1.400 evrov, nikoli ne leti z letalom in le 19 odstotkov jih leti z letalom, če je dohodek gospodinjstva do 3.000 evrov. Pri izobrazbi je podobno: tisti, ki nimajo višje ali visoke izobrazbe in letijo vsaj enkrat na leto, je 18 odstotkov. Po drugi strani vsak drugi Francoz z diplomo enkrat ali večkrat na leto uporabi letalo.

Pri zadnjih odgovorih že deloma naletimo na ideologijo. Raziskave kažejo, da so volivci levih strank ali pristaši progresivnih ideologij bolj izobraženi in bolj občutljivi na okoljsko problematiko. Po neki logiki bi torej morali biti med tistimi, ki najmanj letijo z letali, če že drugim pridigajo, kako fosilna goriva (predvsem pri uporabi letal) uničujejo planet. Toda lepo se vidi, kako ideološko logiko (bolj izobraženi so bolj okoljsko ozaveščeni) dobesedno zdrobi so0cialna logika (bolj izobraženi imajo nadpovprečni dohodek). Levičarje takrat, ko imajo denar, okolje očitno preneha zanimati.

In tako počasi pridemo na najbolj zanimiv del raziskave. Pomislite, v katero smer so ideološko nagnjeni in katere stranke volijo tisti, ki so najbolj glasni v skrbi za okolje in zahtevajo prepoved uporabe fosilnih goriv, ukinitev živinoreje, odpravo klasičnih avtomobilov in tako naprej? Seveda, največji podnebni histeriki so levičarji, ki celo menijo, da bi morali zanikovalce podnebnih sprememb kazensko preganjati. No, ravno člani, pristaši ali volivci levih strank (vključno z Zelenimi) največ uporabljajo letala. Po drugi strani konservativni volivci letalske prevoze zelo malo uporabljajo. Ni presenetljivo, da levičarji očitajo desničarjem, da so neobčutljivi na okolje, vendar imajo prav oni največji ogljični odtis. Saj veste, kako gre: Če levičarji ne bi imeli dvojna merila, sploh ne bi imeli nikakršnih meril.

Direktor raziskav pri IPSOS Mathieu Gallard, ki je rezultate objavil na Twitterju, je poudaril, da je bila raziskava terenska. To je prednost, saj so zajeli tudi kategorije državljanov, ki jih drugače ne bi mogli oziroma so težko dosegljive. Njegovo nit na Twitterju si je vredno prebrati, saj je jasno razvidno, da so rezultati tudi njega zelo zabavali. »Bolj ko voliš levo, več letiš,« je njegov končen povzetek.

Postanite naročnik kanala Kavarne Hayek na YouTubu.

Francoski vratar Lloris deležen množice protibelskih zmerljivk: »Umazani belec«

Značke

Argentina, Aurélien Tchouaméni, Francija, Hugo Lloris, Kingsley Coman, Kylian Mbappé, nogomet, Svetovno prvenstvo v nogometu

Če obstaja protičrnski rasizem, obstaja tudi protibelski. In tega je po finalnem obračunu na svetovnem nogometnem prvenstvu občutil francoski varuh mreže Hugo Lloris.

Hugo Lloris, vratar francoske nogometne reprezentance, je zagotovo eden najboljših vratarjev na svetu. Kljub temu ni mogel preprečiti poraza galskih petelinov proti Argentini v finalu svetovnega prvenstva. Po tekmi je bil deležen protibelskih žaljivk in zmerljivk.

Francija je izgubila s 4:2 po enajstmetrovkah, potem ko se je med tekmo dvakrat vrnila iz skoraj izgubljenega položaja, in to zahvaljujoč hat tricku superzvezdnika Kyliana Mbappéja. Vendar to ni bilo dovolj, saj sta dva francoska igralca zgrešila udarca z bele točke, kar je povečalo pritisk na Llorisa, ki ni mogel preprečiti Argentini, da bi tretjič v svoji zgodovini zmagala na največjem nogometnem turnirju. Pri enajstmetrovkah je v veliki prednosti strelec, vratar nima nikakršnih možnosti, če je strel natančen in močan.

Po tekmi je Llorisa zmerjalo na stotine uporabnikov družbenih omrežij zmerjalo z »umazani belec«.

»Edini belec, ki ni opravil dela. Jebi se, Lloris,« je zapisal eden od uporabnikov.

»Lloris je prejel 3 gole in ni ubranil nobene enajstmetrovke. Umazani belec!« je dodal drugi.

»Če ne bi bil bel, sem prepričan, da nikoli ne bi oblekel dresa. Ta tip je preslab,« je zapisal tretji o francoskem vratarju,  drugi pa se je strinjal: »Dres drži samo zato, ker je bel.«

»Edini belec v ekipi je Lloris in Francija je izgubila zaradi njega,« je trdil tretji.

Eden je Llorisa opisal kot »prekletega rasista« in »najslabšega vratarja na svetu«, prav tako je ozmerjal selektorja Didierja Deschampsa in ga označil za »umazanega terorista«.

Zmerljivk sta bila deležna tudi črnska igralca Kingsley Coman in Aurélien Tchouaméni, ki sta zgrešila ključni enajstmetrovki za Francijo.

Evropejci so koristni idioti islamizacije ali kako ´poceni´ so evropski politiki: Katar je poslance v Evropi podkupoval z boni za McDonald’s

Značke

Eris Zemmour, Francija, Gaza, Giulio Meotti, Hamas, Il Foglio, islam, islamizacija, Katar, korupcija, MedForth, nogomet, Observer, Palestina, podkupnina, Svetovno prvenstvo v nogometu, terorizem

Milijarde so bile porabljene za spreminjanje puščavskega peska v mehko zeleno travo; zgrajeni so bili futuristični stadioni, prav tako absurdni infrastrukturni projekti, ki sprejmejo več sto tisoč gledalcev, medtem ko milijarde navijačev spremlja tekme svetovnega prvenstva, piše Giulio Meotti, novinar Foglia, ki ga povzema portal MedForth.

Od leta 2012 do 2018 je Katar Hamasu namenil 1,1 milijarde dolarjev oziroma 1,8 milijarde dolarjev v desetih letih. Milijarde dolarjev: toliko so Katar, katarske banke in katarske »dobrodelne organizacije« od leta 2007, odkar se je Izrael umaknil, poslali na območje Gaze pod islamistično oblastjo.

Ismail Haniyeh in Khaled Mashaal, dva voditelja Hamasa, prebivata v Dohi in potujeta med prestolnicami Bližnjega vzhoda z letalom Gulfstream, ki ga je dobavil klan al Thani na oblasti v Dohi. V Dohi živi tudi namestnik Hamasa Khalil al-Hayya.

A Emir se dobro zaveda, da zgolj s spogledovanjem z islamsko internacionalo ne bi mogel gostiti svetovnega prvenstva. Tako emirat goji zelo tesen odnos z vedno večjim številom evropskih politikov, lobistov in novinarjev.

»Katar je eden od zastavonoš islamizacije Evrope in naravnost škandalozno je, da mu pogrnemo rdečo preprogo,« je dejal Eric Zemmour.

»Katar je v zadnjem letu porabil več denarja za darila in potovanja britanskih poslancev kot katera koli druga država,« je pokazala analiza  Observerja. Katarski režim je v dvanajstih mesecih do oktobra 2022 članom parlamenta podelil darila v vrednosti 251.208 funtov, vključno z bivanjem v luksuznih hotelih, leti v poslovnem razredu in vstopnicami za konjske dirke. Vrednost katarskih daril je bila večja od zneska, ki ga je porabilo 15 drugih držav, ki so donirale britanskim poslancem. Zapisi kažejo, da so poslanci prijavili za 100.000 funtov daril iz Katarja v petih letih do oktobra 2021, vrednost daril pa se je v zadnjem letu podvojila.

Konservativni poslanec David Mundell je od Katarja sprejel darila v vrednosti 7.473 funtov. Zapisi kažejo, da je 34 poslancev prijavilo 40 daril iz Katarja v enem letu do oktobra 2022. Junija so že prišla poročila, da so številni britanski poslanci iz Katarja prejemali darila vseh vrst: vstopnice za Wimbledon, koncerte in celo bone za McDonald’s. Zdi se, da se britanski politiki dobro počutijo v luksuznih letoviščih Dohe z voditelji Hamasa.

Knjiga ´Katar – Francija, desetletje kulturne diplomacije´ pripoveduje, kako je katarski emir plačeval potovanja in podeljeval nagrade nekdanjim francoskim ministrom, filozofom, pisateljem, karikaturistom in drugim. Knjigo Edwyja Plenela, nekdanjega glavnega urednika časopisa  Le Monde, ki je ustanovil novičarsko stran  Mediapart,  je v arabščini distribuirala revija Doha Magazine, založilo pa jo je ministrstvo za kulturo Katarja.

V zadnjih nekaj dneh bruseljsko sodstvo preiskuje nekdanje italijanske poslance, aktiviste in pomočnike v Evropskem parlamentu v zvezi z mednarodno korupcijsko zaroto, v katero so vpletene katarske oblasti. Za vplivom Katarja v Evropi je mešanica starega človeškega pohlepa in sovraštva evropskih elit do samih sebe. Molekule plina, s katerimi Katar opija Evropo, še posebej po vojni v Ukrajini, imajo s seboj veliko politično in kulturno težo. Prinašajo podrejenost.

Vse to pomeni biti sostorilec v osvajalski operaciji države, ki ne skriva, da je eden od svetovnih polov privlačnosti za radikalni islam in ki je, kot je razkril Bližnjevzhodni forum, porabila milijarde dolarjev za islamistične organizacije, mnoge od njih so prav na Zahodu.

Evropejci so koristni idioti islamizacije.

Kako multikulturalizem uničuje nacionalne identitete

Značke

Alain Destexhe, Anglija, begunci, Boutros Boutros-Ghali, Bretanija, Bruselj, Callac, Egipt, Else Fornero, Emmanuel Macron, Francija, Giulio Meotti, islam, Kanada, Kopti, krščanstvo, Le Figaro, Magreb, migracije, migranti, multikulturalizem, multikulturnost, muslimani, New York Times, Philippe Van Parijs, priseljenci, Richard Thaler, Severna Afrika, Standaard, Turčija, Velika Britanija, Wales, Združeni narodi, ZN, Švedska

(Spodnji tekst je bil objavljen na portalu Gatestone Instituta, napisal ga je italijanski publicist Giulio Meotti, urednik kulture pri Il Foglio.)

Pred dvajsetimi leti so Združeni narodi objavili dokument z naslovom Nadomestna migracija: Ali je rešitev za upadanje in staranje prebivalstva?. Ni šlo za desničarsko teorijo zarote, temveč za prefinjen delovni načrt za zahodne demokracije, ki se ukvarjajo z demografskim staranjem. Od takrat je postalo to mainstream. Samo preberite, kaj  je Richard Thaler, Nobelov nagrajenec za ekonomijo, rekel ta teden: »Potrebujemo več priseljencev za izplačevanje pokojnin«.

Nedavni  članek  Else Fornero, nekdanje italijanske ministrice za delo, prav tako pojasnjuje mentaliteto tistih, ki vladajo Evropi, in kako pripravljajo propad njene civilizacije:

»Če je italijansko prebivalstvo ‘izginilo’, nam ni treba skrbeti, ker se bo verjetno našel nekdo, ki bo pripravljen prevzeti njegovo mesto; samo poglejte na drugo stran Sredozemlja, kjer se pojavljajo države z zelo dinamičnim prebivalstvom in starostno strukturo, ki je zelo drugačna od naše, z veliko dojenčki, otroki in mladimi ter razmeroma malo starejših. S sprejemanjem demografskega upada kot družbene paradigme, s prilagajanjem družbi ne le z manj šolami, nenaseljenimi vasmi, zapuščenimi hišami in manjšo mobilnostjo, ampak tudi z manj kinematografi, gledališči, turističnimi in športnimi objekti, jim jasno sporočamo, da je naša zemlja že njihova.«

Zahodne elite odkrito obravnavajo priseljevanje kot zgolj ekonomski vir za podporo socialnim sistemom, ki bi sicer bankrotirali. Prav tako prepovedujejo kakršnokoli razpravo o vplivu, ki ga ima to število priseljencev na kulturo, običaje in identiteto družbe. Na sam koncept »identitete« se gleda s sumom in se označuje za »rasistično« fantazijo.

Kanada (40 milijonov prebivalcev) si zdaj postavlja rekordne cilje v zgodovini priseljevanja z načrtom, da do leta 2025 pripelje 1,45 milijona (zakonitih) priseljencev. New York Times  piše, da bi v dveh največjih mestih, Torontu in Vancouvru, 60 odstotkov prebivalstva lahko v samo desetih letih sestavljale etnične manjšine.

Multikulturalizem postaja ključno orodje pri razkroju nacionalnih identitet in oznaka »populizem« služi izganjanju racionalnega odziva na velike strahove, ki že več desetletij oblegajo zahodne družbe: strah pred ljudmi, ki se soočajo z množičnim, nereguliranim priseljevanjem; strah, da se bo zahodna kultura razblinila v relativizem in vzporedne družb (celo  The Economist ga je obsodil); strah pred državami brez zunanjih meja ali notranje moralne legitimnosti.

Nove uradne britanske  številke  razkrivajo, da je bilo 10 milijonov ljudi (1 od 6) v Angliji in Walesu rojenih v tujini; povečanje za 2,5 milijona od leta 2011 se je zgodilo kljub obljubam vlade, da bo poskušala omejiti priseljevanje.Danes ima že 90 odstotkov  britanske demografske rasti podlago v priseljevanju.

Enak premik se dogaja na Švedskem. Samo v letu 2015 je Švedska  sprejela 163.000 priseljencev, kar je enako 1,65 odstotka celotnega prebivalstva. V kombinaciji z drugimi leti je to demografska revolucija:  leta 2015 je bilo približno 17 odstotkov prebivalstva rojenega v tujini.

»Švedski parlament je leta 1975 soglasno odločil, da je Švedska večkulturna država,« je zapisal  Kyösti Tarvainen , profesor na univerzi Aalto v Helsinkih. »Takrat je bilo več kot 40 odstotkov priseljencev mojih rojakov, Fincev. Razmere so se spremenile: leta 2019 je bilo 88 odstotkov neto priseljencev nezahodnih in 52 odstotkov muslimanov. Zato je prišlo do velikih kulturnih sprememb v priseljenskem prebivalstvu, saj je njihova največja skupina iz Fincev postala muslimanska. Ob nespremenjenem priseljevanju bodo etnični Švedi leta 2065 manjšina.«

Demografske spremembe v evropski državi, ki je pustila, da so jo potopili neevropski priseljenci, so hitre, pogosto izjemno hitre. Kot je pojasnila francoska demografinja Michèle Tribalat:

»Malmö je imel 31. decembra 2016 328.000 prebivalcev; Lessebo je imel na isti dan 8.800 prebivalcev. Lessebo je mesto 230 kilometrov severovzhodno od Malmöja. Leta 2002 je bilo 48 odstotkov otrok, rojenih tisto leto v Malmöju, rojenih v tujini ali vsaj enemu od staršev, rojenih v tujini, v primerjavi z 12 odstotki v Lessebu. Leta 2016 je bil ta odstotek 58 odstotkov v Malmöju in 57 odstotkov v Lessebu.« Stari Lessebo ne obstaja več, preprosto je izginil.

Tino Sanandaji, švedski ekonomist kurdsko-iranskega porekla, ki je napisal  Mass Challenge, uspešnico o tem, kako Švedska implodira zaradi multikulturalizma, je  opozoril, da »v nasprotju s tem, kar nekateri ideološki zgodovinarji hočejo verjeti, Švedska nikoli ni bila država priseljencev.«

»Švedska je bila dolgo homogena država in šele v zadnjih desetletjih je začela sprejemati veliko število neevropskih beguncev. Do leta 1985 je bilo na Švedskem zelo malo nezahodnih migrantov, le 2 odstotka prebivalstva, ker so bili socialdemokrati, ki so bili na oblasti pred letom 1968, glede teh vprašanj dokaj konservativna stranka. Toda švedska politika je postala bolj radikalna in v drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja je vlada začela sprejemati veliko število migrantov. V obdobju 1985–2015 je bilo azilno priseljevanje na Švedskem približno štirikrat večje na prebivalca kot v drugih zahodnoevropskih državah, tako da se je delež prebivalstva nezahodnega porekla povečal z 2 odstotka na 20 odstotkov celotnega prebivalstva. Vlade so takrat verjele, da se bo švedski sistem socialne zaščite izognil težavam, ki so jih opazili že v Franciji in drugih evropskih državah. Dejstva so dokazala, da so se motili, vendar je trajalo dolgo, da so to priznali.

Zato so Švedi nedavno  glasovali za konservativno vlado. To je njihova zadnja priložnost, da ustavijo nacionalno samouničenje brez primere.

V Franciji je zdaj skoraj tretjina (29,6 odstotka) prebivalstva, starega od 0 do 4 let, neevropskega izvora v primerjavi s 17,1 odstotka v starosti od 18 do 24 let, 18,8 odstotka v starosti od 40 do 44 let, 7,6  odstotka v starosti 60–64 let in 3,1 odstotka v starosti več kot 80 let. To je nedavno  razkril Insee, poroča francoski nacionalni statistični inštitut, ki je preučil zadnje tri generacije: 16,2 odstotka vseh otrok, starih od 0 do 4 leta v Franciji, so otroci ali vnuki iz Severne Afrike (Magreb); 7,3 odstotka jih je iz preostale Afrike in 4 odstotke iz Azije.

Francoski predsednik Emmanuel Macron je to nedavno poimenoval »demografska tranzicija«, kar je evfemizem za kulturno zamenjavo. V Callacu, majhnem mirnem mestecu z 2200 prebivalci v osrednji Bretanji, želijo oblasti naseliti priseljence, da bi se borile proti »dezertifikaciji«, je zapisal  Le Figaro. Cilj občine in človekoljubne fundacije v Callacu je ponovno z migranti naseliti majhno »starajoče« se mesto, oživiti mestno jedro in razviti gospodarske dejavnosti. Model Callac naj bi bil navdih za predlog zakona o azilu, ki ga je Macron napovedal za leto 2023: porazdelitev tujcev na »podeželskih območjih«.

Nekdanji belgijski senator Alain Destexhe v svoji knjigi  Immigration et Intégration: avant qu’il ne soit trop tard  (»Priseljevanje in integracija: preden še ni prepozno«) poroča, da je Belgija med letoma 2000 in 2010 sprejela več kot milijon priseljencev v 11-milijonsko populacijo. 5. septembra je belgijski akademik in ekonomist Philippe Van Parijs za časnik Standaard pripomnil,  da »Bruselj ni več Belgija«. Van Parijs je opravil demografsko študijo, njegova odkritja pa bodo presenetila le tiste, ki želijo ostati slepi. V desetih letih se je odstotek prebivalcev Bruslja, katerih starša imata oba belgijsko državljanstvo, zmanjšal s 36 odstotkov na samo 26 odstotkov.

»Nič manj kot tri četrtine prebivalcev Bruslja je priseljenskega izvora. Prebivalcev Bruslja maroškega porekla je več kot Flamcev ali Valoncev.«

To zgodovinsko preobrazbo je predvidel  Boutros Boutros-Ghali, nekdanji generalni sekretar ZN, ki je leta 2007 orisal vizijo prihodnosti Evrope: »Kolaps evropskega prebivalstva brez primere in njegovo pospešeno staranje sta v nasprotju s še vedno zelo hitrim naraščanjem prebivalstva v južnem in vzhodnem Sredozemlju. To bo povzročilo zelo akutna neravnovesja! S strogo kvantitativnega vidika bi bilo priseljevanje rešitev. Toda vprašanja ne moremo obravnavati kot problema sklenjenih plovil. Priseljevanje brez previdnosti tvega implozijo zahodnih družb za ceno zelo resnih težav (kulturni šok, neokolonialne strukture, brezposelnost itd.).«

Zato se je nova italijanska vlada vrnila k blokadi ladij z nezakonitimi migranti. Država, ki se sooča z demografskim samomorom (v zadnjih desetih letih so zaprli 1.707 vrtcev), si ne more privoščiti, da bi jo preplavilo množično priseljevanje, ne da bi izgubila svojo nacionalno identiteto.

Zahod je na kocki. Izbira, ki jo morajo Evropejci narediti, je, ali želijo spremeniti svoje države v države s popolnoma drugačno kulturo; kot so ljudje, ki so naselili Turčijo, naredili po tem, ko je središče krščanstva padlo v Otomansko cesarstvo, ali kot se je Egipt spremenil iz dežele kristjanov (Kopti) v državo, v kateri se kristjani (Kopti) zdaj soočajo z nenehnim preganjanjem.

Žal pa Evropa, če ji je to všeč ali ne, tako rekoč nima več časa, da bi se odločila, ali želi še naprej sprejemati politike odprtih mej, multikulturalizem in globalizem ter skozi pasivnost ugotoviti, da njene težko pridobljene vrednote, svoboščine in identitete izumirajo ali pa bo kaj radikalno spremenila, da se to ne bo zgodilo.

Kavarno Hayek lahko spremljate tudi na YouTube kanalu.

Zakaj se je potrebno upreti uvedbi centralnobančne digitalne valute (CBDC)?

Kaj pomeni »financiranje gospodarskega subjekta«?

Kaj piše v drobnem tisku bruseljske energetske uredbe? Nič dobrega!

Značke

Berlinski zid, draginja, energetska kriza, EU, Evropska unija, fosilna goriva, Francija, Geoplin, globalisti, jedrska elektrarna, Kitajska, Nemčija, obnovljivi viri, Petrol, pomanjkanje, revščina, Rusija, sončna elektrarna, Svet EU, termoelektrarna, Ukrajina, veto, vetrna elektrarna, zelena agenda, zemeljski plin

To zimo nikar ne sedite na ušesih. Utegne se zgoditi, da ne boste slišali korakov po stopnicah. Ni nujno, da se bodo pred vašimi vrati pojavili sorodniki, prijatelji ali znanci. Če boste imeli radiatorje preveč odprte in trošili preveč elektrike, bo zvonec zagotovo oznanjal prihod »podnebne policije«. Take, kot jo že imajo v Kanadi ali Franciji, le da bo imela pooblastila tudi za preverjanje in kaznovanje tistih posameznikov, ki bodo stanovanje ali poslovne prostore ogreli na več kot 19 stopinj Celzija in ne bodo zmanjšali porabo elektrike za toliko, kolikor bo rekla vlada.

Da se razumemo. To prinaša bruseljska uredba, ki očitno uresničuje mokre sanje Roberta Goloba po popolnem nadzoru nad področjem energetike. Po vzoru Nemčije je že napovedana dokapitalizacija Geoplina, s katero država postala večinski lastnik največjega slovenskega veletrgovca s plinom. Če se bo večinski lastik (Petrol) temu upiral, je vlada že napovedala možnost nacionalizacije (tudi Petrola). Ampak to je šele začetek, nekakšen stranski učinek uredbe, ki prinaša centralno-planske (socialistične) ukrepe za energetska podjetja: določitev najvišjih cen, omejitev prihodkov, obdavčitev ekstra dobičkov in tako imenovano »solidarnostno dajatev«, ki jo bodo plačevala podjetja, ki se ukvarjajo s fosilnimi gorivi.

Povsem jasno je, da bodo na koncu kratko potegnili potrošniki. Če sem malo bolj natančen: tisti potrošniki, ki so neto davkoplačevalci. Kakršenkoli davek ali solidarnostna dajatev, kot temu zdaj ljubkovalno pravijo, v obliki višjih cen, dodatnega davka ali nižje delitve dobička (dividende) plača končni kupec. Tudi če bo vlada določila najvišje možne cene, bo to imelo kratkoročni učinek, nato bo sledila podražitev. In po novi podražitvi, novi ukrepi. Za pomoč državam, ki bremena ne bodo zmogle, bo Bruselj natisnil nove količine denarja, kar bo privedlo do nove inflacije. Evropa (in z njo Slovenija) je že v inflacijski spirali, ki je posledica ukrepov pred leti in ukrepov ob pandemiji kitajskega virusa. In če za pandemijo ni bila kriva Evropa (ali posamezne države), ampak Kitajska (pustimo v tem trenutku ob strani vprašanje, zakaj), ki bi ji morali vsi izstaviti milijardne (če ne bilijonske) račune, je za energetsko krizo kriva izključno norija z zeleno agendo. Prekinitev dobave plina iz Rusije in pomanjkanje plina je samo posledica, ne pa vzrok, ki ga je treba iskati pri »lubenični« politiki bruseljskih (neizvoljenih) uradnikov. Če opuščaš premog in zapiraš jedrske elektrarne, ne da bi to tudi ustrezno nadomestil, potem je povsem logično, da dobiš le eno – pomanjkanje. Ki se bo očitno še stopnjevalo.

Pri najnovejši uredbi je treba brati drobni tisk. Nekje skrito na spletu, na spletni strani Sveta EU, je povedano bistvo. Ne gre toliko za reševanje energetske krize, kot za to, da bodo z ukrepi »pospešili zeleni prehod«, kar pomeni zmanjšanje uporabe fosilnih goriv in doseganje »podnebne nevtralnosti« do leta 2050. Spodaj je napisano, da nacionalne države sprejemajo ukrepe po načrtih EU. Ne glede na to, za kateri organ EU gre (ali evropski parlament ali Evropska komisija), evropski birokrati in vodilni uradniki, ki jih je že prek 30.000, se obnašajo tako, kot da je EU že federacija, kjer države članice brez zadržkov in premisleka sprejemajo odločitve globalistov. Pri nekaterih vprašanjih je sicer še možen veto države članice, a Francija in Nemčija si prizadevata, da bi možnost veta odpravili in bi bili vsi ukrepi zavezujoče sprejeti s kvalificirano večino.

Kakorkoli, Evropa se sooča z energetsko krizo, za katero so krivi bruseljski uradniki in tudi posamezne vlade. Zdaj isti ljudje sprejemajo ukrepe za njeno ublažitev. Toda kdor pozorno spremlja dogajanje, je zagotovo opazil, da ukrepi za omilitev (ali odpravo) krize ne odstopajo od politik, ki so Evropsko unijo spravile v resne težave. Zgoraj omenjeni »drobni tisk«, ki države članice zavezuje brez odstopanja in ne glede na ceno k »zeleni agendi« je dobre primer.

Po padcu Berlinskega zidu in med sprejemanjem novih članic se je začel obsežen samomorilski pohod in sveto prepričanje, da se planet segreva zaradi človeka in fosilnih goriv. Kriza na stari celini že dolgo traja, hitenje nastavljanja vetru in soncu je povzročilo popoln energetski kaos. Države so zmanjševale uporabo fosilnih in jedrskih goriv, lastna nahajališča so zapirali. Ker pa se poraba vendarle ni zmanjšala tako (kako bi lahko se?), kot si je nek birokrat zamislil, so evropski narodi začeli vse bolj postajati odvisni od uvoza (Nemčija se je odpovedala svojemu zemeljskemu plinu, pa ima na Spodnjem Saškem ogromne zaloge).

In zgodilo se je neizbežno, na kar smo nekateri opozarjali že pred leti: energetska kriza. Napad Rusije na Ukrajino je sicer poglobil krizo, ni pa zanjo kriv. Krive so napačna predvidevanja in politike Bruslja. Cene elektrike naraščajo že od zime 2020/2021, pomanjkanje plina EU čuti že vsaj pet let. In če tega ne bomo priznali in odstranili s položajev ljudi, ki so neposredno krivi za, milo rečeno, energetsko kolobocijo (ja, zdaj bi jo oni še reševali), potem zapleta nikoli ne bomo rešili. Še najmanj z najnovejšimi ukrepi, zaradi katerih bodo potrošnikom omejili ogrevanje in porabo elektrike (čeprav pravijo, da jih bodo zaščitili pred visokimi cenami), in to zgolj zaradi tega, ker bruseljski aparatčiki sledijo zeleni ideologiji (in pri tem uporabljajo javno denarnico), namesto da bi možgane preklopili na preprosto matematiko. Formula je enostavna, še osnovnošolcem je razumljiva: pomanjkanje + draginja = sončna energija + vetrna energija – TE – JE – zemeljski plin.

Resnica o programu Giorgie Meloni in kaj je levi medijski mainstream zamolčal

Značke

AfD, BDP, Bruselj, bruseljska elita, davki, davčna reforma, EU, Evropska komisija, Evropska unija, fašist, fašistični manifest, fašistični program, fašizem, Francija, Giorgia Meloni, gospodarstvo, homoseksualnost, Italija, konservativnost, konservatizem, Levica, levičarji, LGBT, Marie d'Armagnac, Mateo Salvini, medijski mainstream, migracije, migranti, neofašistka, postfašistka, predsedniški sistem, Sicilija, svoboda, teorija spolov, Ursula von der Leyen, Švedski demokrati

Čeprav iz Bruslja po zmagi desnega bloka s konservativno suverenistično stranko Giorgie Meloni na čelu prihajajo spravljivejši toni, je med vodilnimi uradniki Evropske unije vendarle čutiti nelagodje in strah. Kot da ne bi vedeli, da ljudje ne menjajo konja brez tehtnih razlogov. Italijani so ga.

Najprej je pod vprašajem načrt predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen, da v svojem mandatu spravi pod streho nekakšno nadnacionalno kazensko zakonodajo, po kateri bi bil »sovražni govor« (nasprotovanje migracijam, teoriji spolov, prepoved istospolnih porok in drugim postmodernističnim vrednotam) označen kot zločin proti EU (kar je napovedala decembra lani). Težava je, da je za sprejetje potrebno popolno soglasje članic EU, po volitvah v Italiji pa so zdaj že štiri nacionalne vlade, ki bodo temu zagotovo nasprotovale (Švedska, Poljska, Madžarska in Italija).

S tem je povezana še ena skrb. Bruselj se je začel obnašati, kot da je sedež federativne skupnosti držav. Ne samo na ekonomskem področju, ampak se je z nepremišljenimi izjavami in potezami začel vmešavati v demografijo, izobraževanje, pravosodje, zdravstvo in celo v socialno politiko držav, domišlja si, da je celo nad ustavami posameznih članic. In Giorgia Meloni je zdaj še ena od voditeljic, ki je Italijanom obljubila povrnitev suverene države. To predvsem pomeni, da EU vidi v njeni izvorni obliki in poslanstvu: kot evropsko ekonomsko skupnost s prostim trgom, ki ima klasične in krščanske vrednostne in kulturne korenine. In nikakor ne kot evropsko skupnost z novodobnimi vrednotami, ki si jih Bruselj sproti izmišlja. Ja, Melonijeva je konservativna in suverenistka.

Če je Bruselj ponudil roko obetajoči se novi vladi v Rimu, češ da bo sodeloval z vsako vlado, ki so jo izvolili Italijani, se prevladujoči mediji (po pravilu nagnjeni k levici) nikakor ne morejo sprijazniti z zmago 45-letne Rimljanke. Pravzaprav je težko prešteti, kolikokrat sta se v povezavi z Melonijevo pojavili besedi fašizem in fašistka (zagotovo večkrat, kot se v povezavi s Švedskimi demokrati ali AfD pojavi nacizem). Kar ni nič novega. Za levico je znano, da rada reciklira stare anateme in reproducira »ad Mussolinium«, kot pravi francoska kolumnistka Marie d’Armagnac. Levičarji fašisti razprpdajajo po vseh velikostih in barvah, izbira je neverjetna: parafašisti, metafašisti, profašisti, prafašisti, nacifašisti, retrofašisti, subfašisti, geofašisti in tako naprej. Katerakoli predpona se prilega. A največkrat so uporabili dve: da je Melonijeva neofašistka in da je postfašistka. Celo isti avtorji so mestoma uporabljali obe. Kar kaže na nepismenost ali vsaj nerazumevanje pojmov: neo in post ni enako. Če si neo, nisi post. In če si post, nisi neo. »Treba se bo, prijatelji, usesti za mizo in odločiti: ali post ali neo,« piše d’Armagnacova.

Tovrstno psovanje je vse, kar zmorejo progresivni mediji. Kakopak, če bi korektno povzeli program, ki ga je Melonijeva sestavila s koalicijskim desnim blokom, bi obstajala resna nevarnost, da bi bralci ali gledalci vstali in rekli: »To je to. To je zdrava pamet, ne fašizem. To je, kar želimo.« Zato si na kratko oglejmo program italijanske desnice, in sicer takega, kot v resnici je.

Najprej gospodarstvo. Vanj se, kot prava desnica, koalicija ne bo vtikala. Še več. Z davčno reformo ga bo razbremenila (posledično tudi gospodinjstva). »Več kot zaposlujete, manj plačate davkov,« je geslo. To pomeni večjo produktivnost in večji BDP ter na koncu zmanjševanje velikega italijanskega dolga in ozdravitev proračunske bilance. Znižali bodo davke za družine, mala in srednja podjetja ter (za razliko od Slovenije) samozaposlene.

Evropska sredstva bodo porabili za posodobitev infrastrukture in začetek velikih del, zlasti mostu čez Mesinsko ožino, ki povezuje Sicilijo s celino.

Predvsem bodo znižali in zmanjšali socialne pomoči. Uvedli bodo državljanski dohodek, ki naj bi nezaposlene spodbudil k iskanju zaposlitve, pa jih odvračal, kot so k temu pripomogle socialne pomoči na vse konce.

Koalicija se bo lotila tudi reforme pravosodja in javne uprave (manj regulacije in večja učinkovitost), spremeniti želi tudi ustavo; uvesti želi polpredsedniški politični sistem kot kombinacijo predsedniškega in parlamentarnega po vzoru Francije, da bi se odpravila politična nestabilnost, ki je nekako značilna za vse povojne vlade v Italiji. Začeli naj bi s tem, da bi predsednika volili neposredno.

Ena od prioritet bo nova demografska politika, saj naj bi bilo po projekcijah do leta 2050 v Italiji kar 8 milijonov avtohtonih Italijanov manj. Gre za dolgoročno vizijo ustvarjanja pro-družinske politike po vzoru Madžarske in Poljske.

Na področju mednarodne politike bo nova vlada ščitila nacionalne interese Italije, zlasti pri reševanju energetske krize. To bo tudi središče zunanje politike: zaščita nacionalnega interesa in obramba domovine. Nikakor se koalicija ne bo podredila in sprejela »nove« vrednote, ki jih ponuja Bruselj. Program je skladen zavezam Nata ob napadu Rusije na Ukrajino, ne izključujejo »kakršnekoli diplomatske pobude, namenjene rešitvi konflikta«.

Na koncu še migracije. Obnovljeni bodo odloki o »varnosti in priseljevanju«, ki jih je uvedel Mateo Salvini, ko je bil minister za notranje zadeve. V ta namen se bo povečalo število policijskih enot, ki bodo imele naloge: obramba državnih in evropskih meja, kot zahteva EU z novim paktom za migracije in azil; poostren mejni nadzor in blokiranje ladij z ilegalnimi migranti; v dogovor s severnoafriškimi državami bodo ustavili trgovino z ljudmi. Predvsem si želijo, da se ustanovijo »žariščne točke« izven meja Evropske unije, kjer bi preučevali prošnje za azil, in da kriminalni ilegalni migranti in azilanti prestajajo zaporne kazni v državah, od koder so prišli v Evropsko unijo.

Desna koalicija ima v programu celo nekaj levičarskega, ki je daleč stran od konservativnega: migrantskim otrokom olajšati pridobitev italijanskega državljanstva, homoseksualnim parom ponuditi enake starševske pravice kot heteroseksualnim zakonskim zvezam. Obljubljajo celo viške kazni za diskriminacijo LGBT skupnosti, a hkrati tudi zaustavitev pregona medijev, ki niso naklonjeni migracijam in LGBT agendi.

To je na kratko program italijanskega desnega političnega bloka, ki bo (najbrž) sestavil vlado. Ali gre res za fašizem ali ne, naj bralec presodi sam. Mogoče mu bo v pomoč izvirni fašistični program (fašistični manifest). Zmaga konservativcev v Italiji je dokaz, da so šli »prebujeni« z EU predaleč: silili so ljudi v liberalno demokracijo, ki je ponujala več spolov, poselitev Evrope s priseljenci iz tretjega sveta, socialo brez omejitev, visoke davke in oblikovanje bruseljske elite, ki bi nadzorovala in vodila narode Evrope. Zato je v Italiji s programom bistvenih reform zmagala zdrava pamet.

Tekst je bil prvič objavljen na spletni strani revije Demokracija (27. september 2022).

Cesta v pekel (6. del) Kandidat za viceguvernerja BS pravi, da se Evropi obeta (energetska) zabava kot v 70. letih. Res? Bati se je »after partyja« kot v 70. letih, ki je Evropi prinesel ……

Značke

Adam Smith, after party, Arabija, Arabski polotok, Banka Slovenije, Center za raziskave globalnega krščanstva, Cesta v pekel, Christine Tasin, Dante Alighieri, Delo, džamija, energetska kriza, EU, Evrabija, Evropa, Evropejci, Evropska unija, Fallaci, fosilna goriva, Francija, Ghofrane Haddaoui, Hallgrim Berg, Hans-Dietrich Genscher, Ibn Sin, islam, islamofobija, islamski terorizem, Italija, Izrael, Katar, Libija, Louis Baeck, Margarita Lopez Gomez, Moamer Gadafi, Mohamed, molilnica, mošeja, muslimani, nafta, Nemčija, Oriana, OSPEC, Palestina, Palestinci, Paul Krugman, postzabava, RAF, rasizem, Rdeče brigade, Reinhard Schulze, Resistance Republicaine, Sibil Svilna, SID Banka, Svet Evrope, zabava, Zahodna Evropa, ZDA, zemeljski plin, Şerif Mardin, časnik Delo

Kakopak, pritegnil me je naslov. Evropi se obeta podobna zabava kot v 70. letih, je pisalo na spletni strani časnika Delo. Ne vem, ali je bila energetska kriza pred pol stoletja res zabava ali ne, vem pa, da je tej »zabavi« sledila »postzabava« (after party), ki je imela strahovite posledice za Evropo.

Članek v Delu je bil pogovor s Sibilom Svilanom, bančnikom, ki se je kalil v udbovski LHB Frankfurt in tri mandate vodil SID banko. Bančnik in kandidat za novega viceguvernerja Banke Slovenije ugotavlja, da sta Evropa in Slovenija v težavah zaradi podcenjevanja dolgoročnih geostrateških odločitev. Sklicuje se na Paula Krugmana, da se Evropi obeta »zabava kot v 70. letih 20. stoletja«. (Krugman sicer ni ravno neka referenca, ker se njegove napovedi skoraj nikoli niso uresničile, ampak zdaj ima verjetno prav, čeprav se meni to ne zdi ravno »zabava«.)

»Ta zabava se bo Evropi lahko ponovila,« pravi Svilan, »potrebne so hitre, vendar dolgoročne skupne evropske rešitve, kjer morajo vodilno vlogo in žrtve prevzeti Nemci, Francozi in tudi Italijani, sicer bomo to zabavo dolgo in drago plačevali vsi Evropejci.« Ampak poglejmo, kakšna je bila energetska »zabava« v 70. letih, ko so vodilno vlogo prav tako imeli Nemci in Francozi, ki so kasneje organizirali tudi »after party«. Zato to ni zgodba o »zabavi«, ampak zgodba o »postzabavi«.

Povojni razcvet Zahoda so poganjala fosilna goriva. Zaradi povečanega povpraševanja je nafta iz Arabskega polotoka postajala vse bolj pomembna, a zaradi konfliktov na Bližnjem vzhodu tudi vse bolj nezanesljiva. Ker so ZDA podpirale Izrael, so države OAPEC zmanjšale proizvodnjo nafte in uvedle embargo na izvoz nafte v ZDA. Muslimanske države, ki so bile naklonjene Palestincem, so tudi zagrozile, da bo embargo veljal za vse države, ki podpirajo politiko ZDA. Francija, ki je že v času Charlesa de Gaulla kuhala jezo na ZDA in jo krivila, da je izgubila svoje kolonije, je začutila priložnost za maščevanje. Najprej je na svojo stran pridobila Zahodno Nemčijo, ki se je vse bolj krepila in se je hotela otresti vpliva ZDA, nato še druge članice takratne EGS (danes EU). In še preden se je kri izraelskih športnikov z olimpijskih objektov v Münchnu leta 1972 (ko so jih ugrabili in pobili prav Palestinci) dobro sprala, so bile razvite zahodnoevropske države že v naročju krempljev islama.

Januarja 1975 je bila na pobudo Parlamentarnega združenja evropsko-arabskega sodelovanja v okviru Evropske gospodarske skupnosti sprejeta Strasbourška resolucija. Bistvo resolucije je bilo, da Zahodna Evropa dobi nafto, v zameno se podpre muslimanskemu svetu. »Moj Bog, ni šlo za zaroto, ki bi jo v temi pletli neznani ali obešenjaki, znani samo policijskim postajam in Interpolu. Šlo je za zaroto, opravljeno pri belem dnevu, pred očmi vseh, pred televizijskimi kamerami, in izpeljali so jo sloviti voditelji,« je več kot četrt stoletja v svoji knjigi zapisala italijanska novinarka Oriana Fallaci.

V tistem času se je začel vzpon islamskega radikalizma (ki je v Evropi nato zamenjal levičarska ekstremistična gibanja, kot so bile Rdeče brigade in RAF), hkrati pa skozi uradne institucije pritlehen vstop islama v Evropo. Od takrat naprej ni šlo več samo za gospodarsko sodelovanje, ampak je tedanji evropsko-arabski »dialog« podprl številne izobraževalne in kulturne programe islamskih centrov v Evropi. Uveljavil se je izraz Evrabija. Po podatkih ameriškega Centra za raziskave globalnega krščanstva se je v naslednjih 25 letih število muslimanov v Zahodni Evropi povečalo za 142,6 odstotka (do začetka 70. let jih je bilo le za vzorec, bili so eksotika), danes delež muslimanov presega deset odstotkov življa v Evropi (po projekcijah jih bo zaradi hitrega razmnoževanja v naslednjem poldrugem desetletju že okoli 30 odstotkov).

Poglejmo, kakšne posledice je imela (po Svilanovo) »zabava« v 70. letih. Najprej so se evropska mesta začela polniti z »goniči kamel«, kot jih je imenovala Fallacijeva. To je bil tudi čas, ko je Gadafi kupil 10 odstotkov Fiata, Francija začela z gradnjo jedrske elektrarne v Iraku, ko je Egipčan Al Fajed vrgel oko na veleblagovnico Harrods v Londonu, hkrati pa tudi čas, ko so evropski zgodovinarji začeli revidirati zgodovino. Aprila leta 1983 je tedanji nemški zunanji minister Hans-Dietrich Genscher odprl simpozij evro-arabskega dialoga v Hamburgu ter opeval veličino islamske civilizacije, ki jo je imenoval svetilnik luči. »Luč, ki je stoletja razsvetljevala Evropo, pomagala Evropi, da je stopila iz barbarstva,« je dejal. Takega ponižanja Evropejci sredi svoje celine še niso doživeli. Številne konference in simpoziji, ki so si sledili, so prinašali vedno nove revizije. Naenkrat je denimo španska zgodovinarka Margarita Lopez Gomez začela trditi, da papirja niso iznašli Kitajci, ampak Muslimani iz Damaska in Bagdada. Po njeno tudi Hipokrat ni začel s preučevanjem krvnega obtoka, ampak islamski učenjak Ibn Sina, Evropejcem bolj znan kot Avicena. Kar čez noč je civilizacija muslimanom začela dolgovati tudi zasluge za artičoke, špinačo, pomaranče, limone in celo bombaž. In vsi so ploskali turškemu sociologu Şerifu Mardinu, ko je oznanil, da tudi pesniško šolo dolce stil nuovo, ki je razcvet doživela z Dantejem Alighierijem, dolgujemo muslimanom. Ampak to še ni vse. Profesor Louis Baeck s katoliške univerze v Louvainu v Belgiji je trdil, da oče ekonomskega liberalizma ni Adam Smith, ampak prerok Mohamed. »Dosti je tega, da pripisujemo Zahodu vse zasluge za razsvetljenstvo,« pa je na seminarju o Orientu v Bonnu rjovel profesor Reinhard Schulze, češ da je s tem začel damaščanski zgodovinar Abdalgani al Nabulusi.

Res, bila je prava »zabava«, ki se kar ni hotela končati. Takole je pol desetletja nazaj dogajanje opisovala Francozinja Christine Tasin,  predsednica Resistance Republicaine: »… toda obstaja še en dan v zgodovini, ki ga pozna zelo malo ljudi. S tem dnem bi rada opozorila tiste med nami, ki trdijo, da muslimani niso odgovorni, da so odgovorne samo naše elite, ki jim gre za lastne koristi. 5. januarja 1986 je bil v Libiji tajni sestanek, ki se ga je udeležilo pet tajnih služb petih arabskih držav. Te države so bile Irak, Egipt, Savdska Arabija, Libija in Alžirija. Pet držav. In kaj so sklenili na tem ultra tajnem sestanku? Da bodo spodbudili načrtno invazijo na Evropo, predvsem na Francijo, in jo islamizirali. Za ta sestanek so naši voditelji vedeli, vsi so vedeli zanj, o tem so nekaj dni kasneje govorili na Elizejskih poljanah. In kaj so naši voditelji naredili, da bi se borili proti sklepom sestanka? Na stežaj so odprli vrata. Odprli so jim vrata, čeprav so vedeli, da nas bodo napadli, da želijo zasesti našo deželo. Zato so odgovorni oboji: naši izdajalci, islamo-kolaboranti, in seveda muslimani iz islamskih držav.«

Kdorkoli se je uprl islamizaciji Evrope, je bil označen za islamofoba in rasista. Septembra leta 1991, ko je parlamentarna skupščina Sveta Evrope sprejela sramotno priporočilo – Prispevek islamske civilizacije k evropski kulturi, je glas dvignil norveški parlamentarec Hallgrim Berg:

»Gospodje, tukaj sami sebe vlečemo za nos. To poročilo nima nič opraviti z islamsko kulturo v retrospektivi in ni tako nedolžno, kakor se zdi. Predvsem zato, ker ne izreče niti ene besede o odvratnem ravnanju z ženskami v islamski kulturi. (…) Kar vi počnete, ni dialog: je monolog, pri katerem v imenu liberalne misli, intelektualne velikodušnosti gledate na stvari z ene strani in konec. (…)  Vi zahtevate, denimo, naj se umaknejo šolska besedila, ki ne govorijo o prispevku islama h kulturnemu razvoju Evrope. In oni? (…) Zahtevate tudi, da bi v naš šolski sistem, to je na naše univerze, še posebno na naše pravne fakultete, uvedli študij koranskega prava. In oni? (…) Gospodje, vaše poročilo ni kulturni dokument. Je politični dokument, ki koristi samo podpiranju islama v Evropi. V imenu demokracije zahtevam, da se ga še enkrat pregleda, pretrese, popravi in ….« (Cel govor lahko preberete TUKAJ)

Medtem so v Evropi rasli islamski centri, džamije in molilnice. Leta 2004 so na smetišču na obrobju Marseilla našli 23-letno Tunizijko Ghofrane Haddaoui. Njen obraz je bil povsem izmaličen. Forenziki so ugotovili, da jo je trojica mladih muslimanov (enega od njih je nesrečnica zavrnila) najprej zverinsko mučila, odrezali so ji ušesa in nato kamenjali. Umor velja za prvo uradno priznano žrtev muslimanskega kamenjanja v Evropski uniji. Danes je v Evropi prek 10.000 mošej, podatek, kdaj so bile zgrajene, pove vse.

Ja, res je bila »zabava« v 70.letih, še posebej je Evropo drago stala »postzabava«. In danes. Energetsko krizo so z vsiljevanjem zelene agende države EU zakuhale same. Čeprav ima Spodnja Saška v Nemčiji ogromne zaloge zemeljskega plina, ga zaradi »trajnostnega razvoja« ne črpa. Nemčija danes rajši išče pomoč v Katarju, ki kot država dokazano financira islamski terorizem in gradi največ mošej po Evropi (financiral je tudi džamijo v Ljubljani). In Arabci nikoli ne dajo ničesar, ne da bi kaj zahtevali v zameno. Toda če sodimo po dogajanju v 70. letih, je del Evrope na »zabavi« in »postzabavi« spet prodan. Pred pol stoletja je bila to Evrabija, politični načrt, da bi se na območju Sredozemlja vzpostavila neka politična struktura, kot je bilo Rimsko cesarstvo. Danes se nadvse uspešno uresničuje, ker Evrabija postaja ne samo območje Sredozemlja, ampak cele Evrope, predvsem njen zahodni del. Nekaj, o čemer so muslimanski zavojevalci pred tisočletjem lahko samo sanjali. Kaj bodo evropske elite tokrat obljubile in dale v zameno Arabcem, bomo najbrž zelo kmalu izvedeli.

Kako želi biti Cerar podoben Macronu, a mu nikakor ne uspe

Značke

delovna zakonodaja, Emmanuel Macron, Francija, Le Point, Miro Cerar, Politico, sindikati

Slovenski premier Miro Cerar bi bil na vsak način rad podoben francoskemu predsedniku Emmanuelu Macronu. Trenutno ju druži le to, da obema pada priljubljenost v javnosti. Toda vzroki so različni. Medtem ko Cerar postaja vse bolj nepriljubljen zaradi nenačelne drže in načrtovanja novih obdavčitev državljanov, se je Macron znašel v primežu zaradi odločnosti, da uresniči predvolilne obljube. Gre predvsem za delovno zakonodajo, za katero je Macron za časnik Le Point dejal, da je potrebna »Kopernikove revolucije«, medtem ko za Cerarja to področje ostaja »sveta krava« sindikatov, v katere slovenski premier nikakor ne želi dregniti. A pustimo zdaj Cerarja in si poglejmo, kaj želi (po poročanju portala Politico) narediti Macron.

Individualizacija pogovorov o pogojih zaposlitve

Gre za veliko spremembo. Do zdaj so se o pogojih zaposlitve pogajali predstavniki sindikatov in delodajalcev na ravni panoge. Sporazum, ki so ga sprejeli, je veljal za celoten sektor. Po novem se bo vsak delavec o tem, kolikor ur bo delal in koliko bo znašala njegova plača, sam pogajal z delodajalcem (največ na ravni podjetja). Ta sprememba bo bistveno zmanjšala izsiljevalsko moč sindikatov.

Poslovanje podjetja na globalni ravni ne bo vplivalo na odpuščanje delavcev

V Franciji velja, da mora podjetje dobiti dovoljenje, da lahko odpusti večje število delavcev. Delovno sodišče lahko odpuščanje delavcev prepreči, če ugotovi, da podjetje na globalni ravni uspešno posluje. Po novem bo sodišče presojalo poslovanje podjetja samo v Franciji.

Določitev nadomestil za neutemeljena odpuščanja

V Franciji ima vsak sektor nekakšne smernice, koliko nadomestila (odškodnine) dobi delavec, če se ugotovi, da je bil neupravičeno odpuščen. Te smernice niso obvezno, zato se večina primerov rešuje v arbitražnih postopkih, ki so običajno delavcem prisodile velike odškodnine. Zdaj naj bi vlada določila konkretno lestvico nadomestil, tako da se odpuščeni delavec in delodajalec ne bosta kaj veliko pogajala o vsoti odškodnine.

Ukinitev številnih svetov delavcev

V Franciji je do zdaj veljalo, da mora podjetje, ki ima najmanj 50 zaposlenih, izpolniti cel niz zahtev, med drugim mora imeti svet delavcev, svet za zdravje, svet za ravnost in druge svete. Po novem bo potrebno imeli en sam svet delavcev.

Delo za določen čas

V Franciji je največ zaposlitev za določen čas. To je urejeno v zakonu, ki določa minimalni čas zaposlitve za določen čas in kolikokrat se lahko pogodba podaljša (največ dvakrat). Po izteku tega je imel delodajalec možnost, da delavca zaposli za nedoločen čas ali da ne podaljša pogodbe. Po novem zakon ne bo več veljal na splošno in na nacionalni ravni za vse sektorje gospodarstva enako, ampak se bodo meje zaposlovanja postavljale na ravni sektorja. Primer. Najkrajši možni čas zaposlitve za določen čas v medijih bo 4 mesece, pogodba se bo lahko obnovila šestkrat.