Kaj piše v drobnem tisku bruseljske energetske uredbe? Nič dobrega!

Značke

Berlinski zid, draginja, energetska kriza, EU, Evropska unija, fosilna goriva, Francija, Geoplin, globalisti, jedrska elektrarna, Kitajska, Nemčija, obnovljivi viri, Petrol, pomanjkanje, revščina, Rusija, sončna elektrarna, Svet EU, termoelektrarna, Ukrajina, veto, vetrna elektrarna, zelena agenda, zemeljski plin

To zimo nikar ne sedite na ušesih. Utegne se zgoditi, da ne boste slišali korakov po stopnicah. Ni nujno, da se bodo pred vašimi vrati pojavili sorodniki, prijatelji ali znanci. Če boste imeli radiatorje preveč odprte in trošili preveč elektrike, bo zvonec zagotovo oznanjal prihod »podnebne policije«. Take, kot jo že imajo v Kanadi ali Franciji, le da bo imela pooblastila tudi za preverjanje in kaznovanje tistih posameznikov, ki bodo stanovanje ali poslovne prostore ogreli na več kot 19 stopinj Celzija in ne bodo zmanjšali porabo elektrike za toliko, kolikor bo rekla vlada.

Da se razumemo. To prinaša bruseljska uredba, ki očitno uresničuje mokre sanje Roberta Goloba po popolnem nadzoru nad področjem energetike. Po vzoru Nemčije je že napovedana dokapitalizacija Geoplina, s katero država postala večinski lastnik največjega slovenskega veletrgovca s plinom. Če se bo večinski lastik (Petrol) temu upiral, je vlada že napovedala možnost nacionalizacije (tudi Petrola). Ampak to je šele začetek, nekakšen stranski učinek uredbe, ki prinaša centralno-planske (socialistične) ukrepe za energetska podjetja: določitev najvišjih cen, omejitev prihodkov, obdavčitev ekstra dobičkov in tako imenovano »solidarnostno dajatev«, ki jo bodo plačevala podjetja, ki se ukvarjajo s fosilnimi gorivi.

Povsem jasno je, da bodo na koncu kratko potegnili potrošniki. Če sem malo bolj natančen: tisti potrošniki, ki so neto davkoplačevalci. Kakršenkoli davek ali solidarnostna dajatev, kot temu zdaj ljubkovalno pravijo, v obliki višjih cen, dodatnega davka ali nižje delitve dobička (dividende) plača končni kupec. Tudi če bo vlada določila najvišje možne cene, bo to imelo kratkoročni učinek, nato bo sledila podražitev. In po novi podražitvi, novi ukrepi. Za pomoč državam, ki bremena ne bodo zmogle, bo Bruselj natisnil nove količine denarja, kar bo privedlo do nove inflacije. Evropa (in z njo Slovenija) je že v inflacijski spirali, ki je posledica ukrepov pred leti in ukrepov ob pandemiji kitajskega virusa. In če za pandemijo ni bila kriva Evropa (ali posamezne države), ampak Kitajska (pustimo v tem trenutku ob strani vprašanje, zakaj), ki bi ji morali vsi izstaviti milijardne (če ne bilijonske) račune, je za energetsko krizo kriva izključno norija z zeleno agendo. Prekinitev dobave plina iz Rusije in pomanjkanje plina je samo posledica, ne pa vzrok, ki ga je treba iskati pri »lubenični« politiki bruseljskih (neizvoljenih) uradnikov. Če opuščaš premog in zapiraš jedrske elektrarne, ne da bi to tudi ustrezno nadomestil, potem je povsem logično, da dobiš le eno – pomanjkanje. Ki se bo očitno še stopnjevalo.

Pri najnovejši uredbi je treba brati drobni tisk. Nekje skrito na spletu, na spletni strani Sveta EU, je povedano bistvo. Ne gre toliko za reševanje energetske krize, kot za to, da bodo z ukrepi »pospešili zeleni prehod«, kar pomeni zmanjšanje uporabe fosilnih goriv in doseganje »podnebne nevtralnosti« do leta 2050. Spodaj je napisano, da nacionalne države sprejemajo ukrepe po načrtih EU. Ne glede na to, za kateri organ EU gre (ali evropski parlament ali Evropska komisija), evropski birokrati in vodilni uradniki, ki jih je že prek 30.000, se obnašajo tako, kot da je EU že federacija, kjer države članice brez zadržkov in premisleka sprejemajo odločitve globalistov. Pri nekaterih vprašanjih je sicer še možen veto države članice, a Francija in Nemčija si prizadevata, da bi možnost veta odpravili in bi bili vsi ukrepi zavezujoče sprejeti s kvalificirano večino.

Kakorkoli, Evropa se sooča z energetsko krizo, za katero so krivi bruseljski uradniki in tudi posamezne vlade. Zdaj isti ljudje sprejemajo ukrepe za njeno ublažitev. Toda kdor pozorno spremlja dogajanje, je zagotovo opazil, da ukrepi za omilitev (ali odpravo) krize ne odstopajo od politik, ki so Evropsko unijo spravile v resne težave. Zgoraj omenjeni »drobni tisk«, ki države članice zavezuje brez odstopanja in ne glede na ceno k »zeleni agendi« je dobre primer.

Po padcu Berlinskega zidu in med sprejemanjem novih članic se je začel obsežen samomorilski pohod in sveto prepričanje, da se planet segreva zaradi človeka in fosilnih goriv. Kriza na stari celini že dolgo traja, hitenje nastavljanja vetru in soncu je povzročilo popoln energetski kaos. Države so zmanjševale uporabo fosilnih in jedrskih goriv, lastna nahajališča so zapirali. Ker pa se poraba vendarle ni zmanjšala tako (kako bi lahko se?), kot si je nek birokrat zamislil, so evropski narodi začeli vse bolj postajati odvisni od uvoza (Nemčija se je odpovedala svojemu zemeljskemu plinu, pa ima na Spodnjem Saškem ogromne zaloge).

In zgodilo se je neizbežno, na kar smo nekateri opozarjali že pred leti: energetska kriza. Napad Rusije na Ukrajino je sicer poglobil krizo, ni pa zanjo kriv. Krive so napačna predvidevanja in politike Bruslja. Cene elektrike naraščajo že od zime 2020/2021, pomanjkanje plina EU čuti že vsaj pet let. In če tega ne bomo priznali in odstranili s položajev ljudi, ki so neposredno krivi za, milo rečeno, energetsko kolobocijo (ja, zdaj bi jo oni še reševali), potem zapleta nikoli ne bomo rešili. Še najmanj z najnovejšimi ukrepi, zaradi katerih bodo potrošnikom omejili ogrevanje in porabo elektrike (čeprav pravijo, da jih bodo zaščitili pred visokimi cenami), in to zgolj zaradi tega, ker bruseljski aparatčiki sledijo zeleni ideologiji (in pri tem uporabljajo javno denarnico), namesto da bi možgane preklopili na preprosto matematiko. Formula je enostavna, še osnovnošolcem je razumljiva: pomanjkanje + draginja = sončna energija + vetrna energija – TE – JE – zemeljski plin.

Resnica o programu Giorgie Meloni in kaj je levi medijski mainstream zamolčal

Značke

AfD, BDP, Bruselj, bruseljska elita, davki, davčna reforma, EU, Evropska komisija, Evropska unija, fašist, fašistični manifest, fašistični program, fašizem, Francija, Giorgia Meloni, gospodarstvo, homoseksualnost, Italija, konservativnost, konservatizem, Levica, levičarji, LGBT, Marie d'Armagnac, Mateo Salvini, medijski mainstream, migracije, migranti, neofašistka, postfašistka, predsedniški sistem, Sicilija, svoboda, teorija spolov, Ursula von der Leyen, Švedski demokrati

Čeprav iz Bruslja po zmagi desnega bloka s konservativno suverenistično stranko Giorgie Meloni na čelu prihajajo spravljivejši toni, je med vodilnimi uradniki Evropske unije vendarle čutiti nelagodje in strah. Kot da ne bi vedeli, da ljudje ne menjajo konja brez tehtnih razlogov. Italijani so ga.

Najprej je pod vprašajem načrt predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen, da v svojem mandatu spravi pod streho nekakšno nadnacionalno kazensko zakonodajo, po kateri bi bil »sovražni govor« (nasprotovanje migracijam, teoriji spolov, prepoved istospolnih porok in drugim postmodernističnim vrednotam) označen kot zločin proti EU (kar je napovedala decembra lani). Težava je, da je za sprejetje potrebno popolno soglasje članic EU, po volitvah v Italiji pa so zdaj že štiri nacionalne vlade, ki bodo temu zagotovo nasprotovale (Švedska, Poljska, Madžarska in Italija).

S tem je povezana še ena skrb. Bruselj se je začel obnašati, kot da je sedež federativne skupnosti držav. Ne samo na ekonomskem področju, ampak se je z nepremišljenimi izjavami in potezami začel vmešavati v demografijo, izobraževanje, pravosodje, zdravstvo in celo v socialno politiko držav, domišlja si, da je celo nad ustavami posameznih članic. In Giorgia Meloni je zdaj še ena od voditeljic, ki je Italijanom obljubila povrnitev suverene države. To predvsem pomeni, da EU vidi v njeni izvorni obliki in poslanstvu: kot evropsko ekonomsko skupnost s prostim trgom, ki ima klasične in krščanske vrednostne in kulturne korenine. In nikakor ne kot evropsko skupnost z novodobnimi vrednotami, ki si jih Bruselj sproti izmišlja. Ja, Melonijeva je konservativna in suverenistka.

Če je Bruselj ponudil roko obetajoči se novi vladi v Rimu, češ da bo sodeloval z vsako vlado, ki so jo izvolili Italijani, se prevladujoči mediji (po pravilu nagnjeni k levici) nikakor ne morejo sprijazniti z zmago 45-letne Rimljanke. Pravzaprav je težko prešteti, kolikokrat sta se v povezavi z Melonijevo pojavili besedi fašizem in fašistka (zagotovo večkrat, kot se v povezavi s Švedskimi demokrati ali AfD pojavi nacizem). Kar ni nič novega. Za levico je znano, da rada reciklira stare anateme in reproducira »ad Mussolinium«, kot pravi francoska kolumnistka Marie d’Armagnac. Levičarji fašisti razprpdajajo po vseh velikostih in barvah, izbira je neverjetna: parafašisti, metafašisti, profašisti, prafašisti, nacifašisti, retrofašisti, subfašisti, geofašisti in tako naprej. Katerakoli predpona se prilega. A največkrat so uporabili dve: da je Melonijeva neofašistka in da je postfašistka. Celo isti avtorji so mestoma uporabljali obe. Kar kaže na nepismenost ali vsaj nerazumevanje pojmov: neo in post ni enako. Če si neo, nisi post. In če si post, nisi neo. »Treba se bo, prijatelji, usesti za mizo in odločiti: ali post ali neo,« piše d’Armagnacova.

Tovrstno psovanje je vse, kar zmorejo progresivni mediji. Kakopak, če bi korektno povzeli program, ki ga je Melonijeva sestavila s koalicijskim desnim blokom, bi obstajala resna nevarnost, da bi bralci ali gledalci vstali in rekli: »To je to. To je zdrava pamet, ne fašizem. To je, kar želimo.« Zato si na kratko oglejmo program italijanske desnice, in sicer takega, kot v resnici je.

Najprej gospodarstvo. Vanj se, kot prava desnica, koalicija ne bo vtikala. Še več. Z davčno reformo ga bo razbremenila (posledično tudi gospodinjstva). »Več kot zaposlujete, manj plačate davkov,« je geslo. To pomeni večjo produktivnost in večji BDP ter na koncu zmanjševanje velikega italijanskega dolga in ozdravitev proračunske bilance. Znižali bodo davke za družine, mala in srednja podjetja ter (za razliko od Slovenije) samozaposlene.

Evropska sredstva bodo porabili za posodobitev infrastrukture in začetek velikih del, zlasti mostu čez Mesinsko ožino, ki povezuje Sicilijo s celino.

Predvsem bodo znižali in zmanjšali socialne pomoči. Uvedli bodo državljanski dohodek, ki naj bi nezaposlene spodbudil k iskanju zaposlitve, pa jih odvračal, kot so k temu pripomogle socialne pomoči na vse konce.

Koalicija se bo lotila tudi reforme pravosodja in javne uprave (manj regulacije in večja učinkovitost), spremeniti želi tudi ustavo; uvesti želi polpredsedniški politični sistem kot kombinacijo predsedniškega in parlamentarnega po vzoru Francije, da bi se odpravila politična nestabilnost, ki je nekako značilna za vse povojne vlade v Italiji. Začeli naj bi s tem, da bi predsednika volili neposredno.

Ena od prioritet bo nova demografska politika, saj naj bi bilo po projekcijah do leta 2050 v Italiji kar 8 milijonov avtohtonih Italijanov manj. Gre za dolgoročno vizijo ustvarjanja pro-družinske politike po vzoru Madžarske in Poljske.

Na področju mednarodne politike bo nova vlada ščitila nacionalne interese Italije, zlasti pri reševanju energetske krize. To bo tudi središče zunanje politike: zaščita nacionalnega interesa in obramba domovine. Nikakor se koalicija ne bo podredila in sprejela »nove« vrednote, ki jih ponuja Bruselj. Program je skladen zavezam Nata ob napadu Rusije na Ukrajino, ne izključujejo »kakršnekoli diplomatske pobude, namenjene rešitvi konflikta«.

Na koncu še migracije. Obnovljeni bodo odloki o »varnosti in priseljevanju«, ki jih je uvedel Mateo Salvini, ko je bil minister za notranje zadeve. V ta namen se bo povečalo število policijskih enot, ki bodo imele naloge: obramba državnih in evropskih meja, kot zahteva EU z novim paktom za migracije in azil; poostren mejni nadzor in blokiranje ladij z ilegalnimi migranti; v dogovor s severnoafriškimi državami bodo ustavili trgovino z ljudmi. Predvsem si želijo, da se ustanovijo »žariščne točke« izven meja Evropske unije, kjer bi preučevali prošnje za azil, in da kriminalni ilegalni migranti in azilanti prestajajo zaporne kazni v državah, od koder so prišli v Evropsko unijo.

Desna koalicija ima v programu celo nekaj levičarskega, ki je daleč stran od konservativnega: migrantskim otrokom olajšati pridobitev italijanskega državljanstva, homoseksualnim parom ponuditi enake starševske pravice kot heteroseksualnim zakonskim zvezam. Obljubljajo celo viške kazni za diskriminacijo LGBT skupnosti, a hkrati tudi zaustavitev pregona medijev, ki niso naklonjeni migracijam in LGBT agendi.

To je na kratko program italijanskega desnega političnega bloka, ki bo (najbrž) sestavil vlado. Ali gre res za fašizem ali ne, naj bralec presodi sam. Mogoče mu bo v pomoč izvirni fašistični program (fašistični manifest). Zmaga konservativcev v Italiji je dokaz, da so šli »prebujeni« z EU predaleč: silili so ljudi v liberalno demokracijo, ki je ponujala več spolov, poselitev Evrope s priseljenci iz tretjega sveta, socialo brez omejitev, visoke davke in oblikovanje bruseljske elite, ki bi nadzorovala in vodila narode Evrope. Zato je v Italiji s programom bistvenih reform zmagala zdrava pamet.

Tekst je bil prvič objavljen na spletni strani revije Demokracija (27. september 2022).

Cesta v pekel (6. del) Kandidat za viceguvernerja BS pravi, da se Evropi obeta (energetska) zabava kot v 70. letih. Res? Bati se je »after partyja« kot v 70. letih, ki je Evropi prinesel ……

Značke

Adam Smith, after party, Arabija, Arabski polotok, Banka Slovenije, Center za raziskave globalnega krščanstva, Cesta v pekel, Christine Tasin, Dante Alighieri, Delo, džamija, energetska kriza, EU, Evrabija, Evropa, Evropejci, Evropska unija, Fallaci, fosilna goriva, Francija, Ghofrane Haddaoui, Hallgrim Berg, Hans-Dietrich Genscher, Ibn Sin, islam, islamofobija, islamski terorizem, Italija, Izrael, Katar, Libija, Louis Baeck, Margarita Lopez Gomez, Moamer Gadafi, Mohamed, molilnica, mošeja, muslimani, nafta, Nemčija, Oriana, OSPEC, Palestina, Palestinci, Paul Krugman, postzabava, RAF, rasizem, Rdeče brigade, Reinhard Schulze, Resistance Republicaine, Sibil Svilna, SID Banka, Svet Evrope, zabava, Zahodna Evropa, ZDA, zemeljski plin, Şerif Mardin, časnik Delo

Kakopak, pritegnil me je naslov. Evropi se obeta podobna zabava kot v 70. letih, je pisalo na spletni strani časnika Delo. Ne vem, ali je bila energetska kriza pred pol stoletja res zabava ali ne, vem pa, da je tej »zabavi« sledila »postzabava« (after party), ki je imela strahovite posledice za Evropo.

Članek v Delu je bil pogovor s Sibilom Svilanom, bančnikom, ki se je kalil v udbovski LHB Frankfurt in tri mandate vodil SID banko. Bančnik in kandidat za novega viceguvernerja Banke Slovenije ugotavlja, da sta Evropa in Slovenija v težavah zaradi podcenjevanja dolgoročnih geostrateških odločitev. Sklicuje se na Paula Krugmana, da se Evropi obeta »zabava kot v 70. letih 20. stoletja«. (Krugman sicer ni ravno neka referenca, ker se njegove napovedi skoraj nikoli niso uresničile, ampak zdaj ima verjetno prav, čeprav se meni to ne zdi ravno »zabava«.)

»Ta zabava se bo Evropi lahko ponovila,« pravi Svilan, »potrebne so hitre, vendar dolgoročne skupne evropske rešitve, kjer morajo vodilno vlogo in žrtve prevzeti Nemci, Francozi in tudi Italijani, sicer bomo to zabavo dolgo in drago plačevali vsi Evropejci.« Ampak poglejmo, kakšna je bila energetska »zabava« v 70. letih, ko so vodilno vlogo prav tako imeli Nemci in Francozi, ki so kasneje organizirali tudi »after party«. Zato to ni zgodba o »zabavi«, ampak zgodba o »postzabavi«.

Povojni razcvet Zahoda so poganjala fosilna goriva. Zaradi povečanega povpraševanja je nafta iz Arabskega polotoka postajala vse bolj pomembna, a zaradi konfliktov na Bližnjem vzhodu tudi vse bolj nezanesljiva. Ker so ZDA podpirale Izrael, so države OAPEC zmanjšale proizvodnjo nafte in uvedle embargo na izvoz nafte v ZDA. Muslimanske države, ki so bile naklonjene Palestincem, so tudi zagrozile, da bo embargo veljal za vse države, ki podpirajo politiko ZDA. Francija, ki je že v času Charlesa de Gaulla kuhala jezo na ZDA in jo krivila, da je izgubila svoje kolonije, je začutila priložnost za maščevanje. Najprej je na svojo stran pridobila Zahodno Nemčijo, ki se je vse bolj krepila in se je hotela otresti vpliva ZDA, nato še druge članice takratne EGS (danes EU). In še preden se je kri izraelskih športnikov z olimpijskih objektov v Münchnu leta 1972 (ko so jih ugrabili in pobili prav Palestinci) dobro sprala, so bile razvite zahodnoevropske države že v naročju krempljev islama.

Januarja 1975 je bila na pobudo Parlamentarnega združenja evropsko-arabskega sodelovanja v okviru Evropske gospodarske skupnosti sprejeta Strasbourška resolucija. Bistvo resolucije je bilo, da Zahodna Evropa dobi nafto, v zameno se podpre muslimanskemu svetu. »Moj Bog, ni šlo za zaroto, ki bi jo v temi pletli neznani ali obešenjaki, znani samo policijskim postajam in Interpolu. Šlo je za zaroto, opravljeno pri belem dnevu, pred očmi vseh, pred televizijskimi kamerami, in izpeljali so jo sloviti voditelji,« je več kot četrt stoletja v svoji knjigi zapisala italijanska novinarka Oriana Fallaci.

V tistem času se je začel vzpon islamskega radikalizma (ki je v Evropi nato zamenjal levičarska ekstremistična gibanja, kot so bile Rdeče brigade in RAF), hkrati pa skozi uradne institucije pritlehen vstop islama v Evropo. Od takrat naprej ni šlo več samo za gospodarsko sodelovanje, ampak je tedanji evropsko-arabski »dialog« podprl številne izobraževalne in kulturne programe islamskih centrov v Evropi. Uveljavil se je izraz Evrabija. Po podatkih ameriškega Centra za raziskave globalnega krščanstva se je v naslednjih 25 letih število muslimanov v Zahodni Evropi povečalo za 142,6 odstotka (do začetka 70. let jih je bilo le za vzorec, bili so eksotika), danes delež muslimanov presega deset odstotkov življa v Evropi (po projekcijah jih bo zaradi hitrega razmnoževanja v naslednjem poldrugem desetletju že okoli 30 odstotkov).

Poglejmo, kakšne posledice je imela (po Svilanovo) »zabava« v 70. letih. Najprej so se evropska mesta začela polniti z »goniči kamel«, kot jih je imenovala Fallacijeva. To je bil tudi čas, ko je Gadafi kupil 10 odstotkov Fiata, Francija začela z gradnjo jedrske elektrarne v Iraku, ko je Egipčan Al Fajed vrgel oko na veleblagovnico Harrods v Londonu, hkrati pa tudi čas, ko so evropski zgodovinarji začeli revidirati zgodovino. Aprila leta 1983 je tedanji nemški zunanji minister Hans-Dietrich Genscher odprl simpozij evro-arabskega dialoga v Hamburgu ter opeval veličino islamske civilizacije, ki jo je imenoval svetilnik luči. »Luč, ki je stoletja razsvetljevala Evropo, pomagala Evropi, da je stopila iz barbarstva,« je dejal. Takega ponižanja Evropejci sredi svoje celine še niso doživeli. Številne konference in simpoziji, ki so si sledili, so prinašali vedno nove revizije. Naenkrat je denimo španska zgodovinarka Margarita Lopez Gomez začela trditi, da papirja niso iznašli Kitajci, ampak Muslimani iz Damaska in Bagdada. Po njeno tudi Hipokrat ni začel s preučevanjem krvnega obtoka, ampak islamski učenjak Ibn Sina, Evropejcem bolj znan kot Avicena. Kar čez noč je civilizacija muslimanom začela dolgovati tudi zasluge za artičoke, špinačo, pomaranče, limone in celo bombaž. In vsi so ploskali turškemu sociologu Şerifu Mardinu, ko je oznanil, da tudi pesniško šolo dolce stil nuovo, ki je razcvet doživela z Dantejem Alighierijem, dolgujemo muslimanom. Ampak to še ni vse. Profesor Louis Baeck s katoliške univerze v Louvainu v Belgiji je trdil, da oče ekonomskega liberalizma ni Adam Smith, ampak prerok Mohamed. »Dosti je tega, da pripisujemo Zahodu vse zasluge za razsvetljenstvo,« pa je na seminarju o Orientu v Bonnu rjovel profesor Reinhard Schulze, češ da je s tem začel damaščanski zgodovinar Abdalgani al Nabulusi.

Res, bila je prava »zabava«, ki se kar ni hotela končati. Takole je pol desetletja nazaj dogajanje opisovala Francozinja Christine Tasin,  predsednica Resistance Republicaine: »… toda obstaja še en dan v zgodovini, ki ga pozna zelo malo ljudi. S tem dnem bi rada opozorila tiste med nami, ki trdijo, da muslimani niso odgovorni, da so odgovorne samo naše elite, ki jim gre za lastne koristi. 5. januarja 1986 je bil v Libiji tajni sestanek, ki se ga je udeležilo pet tajnih služb petih arabskih držav. Te države so bile Irak, Egipt, Savdska Arabija, Libija in Alžirija. Pet držav. In kaj so sklenili na tem ultra tajnem sestanku? Da bodo spodbudili načrtno invazijo na Evropo, predvsem na Francijo, in jo islamizirali. Za ta sestanek so naši voditelji vedeli, vsi so vedeli zanj, o tem so nekaj dni kasneje govorili na Elizejskih poljanah. In kaj so naši voditelji naredili, da bi se borili proti sklepom sestanka? Na stežaj so odprli vrata. Odprli so jim vrata, čeprav so vedeli, da nas bodo napadli, da želijo zasesti našo deželo. Zato so odgovorni oboji: naši izdajalci, islamo-kolaboranti, in seveda muslimani iz islamskih držav.«

Kdorkoli se je uprl islamizaciji Evrope, je bil označen za islamofoba in rasista. Septembra leta 1991, ko je parlamentarna skupščina Sveta Evrope sprejela sramotno priporočilo – Prispevek islamske civilizacije k evropski kulturi, je glas dvignil norveški parlamentarec Hallgrim Berg:

»Gospodje, tukaj sami sebe vlečemo za nos. To poročilo nima nič opraviti z islamsko kulturo v retrospektivi in ni tako nedolžno, kakor se zdi. Predvsem zato, ker ne izreče niti ene besede o odvratnem ravnanju z ženskami v islamski kulturi. (…) Kar vi počnete, ni dialog: je monolog, pri katerem v imenu liberalne misli, intelektualne velikodušnosti gledate na stvari z ene strani in konec. (…)  Vi zahtevate, denimo, naj se umaknejo šolska besedila, ki ne govorijo o prispevku islama h kulturnemu razvoju Evrope. In oni? (…) Zahtevate tudi, da bi v naš šolski sistem, to je na naše univerze, še posebno na naše pravne fakultete, uvedli študij koranskega prava. In oni? (…) Gospodje, vaše poročilo ni kulturni dokument. Je politični dokument, ki koristi samo podpiranju islama v Evropi. V imenu demokracije zahtevam, da se ga še enkrat pregleda, pretrese, popravi in ….« (Cel govor lahko preberete TUKAJ)

Medtem so v Evropi rasli islamski centri, džamije in molilnice. Leta 2004 so na smetišču na obrobju Marseilla našli 23-letno Tunizijko Ghofrane Haddaoui. Njen obraz je bil povsem izmaličen. Forenziki so ugotovili, da jo je trojica mladih muslimanov (enega od njih je nesrečnica zavrnila) najprej zverinsko mučila, odrezali so ji ušesa in nato kamenjali. Umor velja za prvo uradno priznano žrtev muslimanskega kamenjanja v Evropski uniji. Danes je v Evropi prek 10.000 mošej, podatek, kdaj so bile zgrajene, pove vse.

Ja, res je bila »zabava« v 70.letih, še posebej je Evropo drago stala »postzabava«. In danes. Energetsko krizo so z vsiljevanjem zelene agende države EU zakuhale same. Čeprav ima Spodnja Saška v Nemčiji ogromne zaloge zemeljskega plina, ga zaradi »trajnostnega razvoja« ne črpa. Nemčija danes rajši išče pomoč v Katarju, ki kot država dokazano financira islamski terorizem in gradi največ mošej po Evropi (financiral je tudi džamijo v Ljubljani). In Arabci nikoli ne dajo ničesar, ne da bi kaj zahtevali v zameno. Toda če sodimo po dogajanju v 70. letih, je del Evrope na »zabavi« in »postzabavi« spet prodan. Pred pol stoletja je bila to Evrabija, politični načrt, da bi se na območju Sredozemlja vzpostavila neka politična struktura, kot je bilo Rimsko cesarstvo. Danes se nadvse uspešno uresničuje, ker Evrabija postaja ne samo območje Sredozemlja, ampak cele Evrope, predvsem njen zahodni del. Nekaj, o čemer so muslimanski zavojevalci pred tisočletjem lahko samo sanjali. Kaj bodo evropske elite tokrat obljubile in dale v zameno Arabcem, bomo najbrž zelo kmalu izvedeli.

Kako želi biti Cerar podoben Macronu, a mu nikakor ne uspe

Značke

delovna zakonodaja, Emmanuel Macron, Francija, Le Point, Miro Cerar, Politico, sindikati

Slovenski premier Miro Cerar bi bil na vsak način rad podoben francoskemu predsedniku Emmanuelu Macronu. Trenutno ju druži le to, da obema pada priljubljenost v javnosti. Toda vzroki so različni. Medtem ko Cerar postaja vse bolj nepriljubljen zaradi nenačelne drže in načrtovanja novih obdavčitev državljanov, se je Macron znašel v primežu zaradi odločnosti, da uresniči predvolilne obljube. Gre predvsem za delovno zakonodajo, za katero je Macron za časnik Le Point dejal, da je potrebna »Kopernikove revolucije«, medtem ko za Cerarja to področje ostaja »sveta krava« sindikatov, v katere slovenski premier nikakor ne želi dregniti. A pustimo zdaj Cerarja in si poglejmo, kaj želi (po poročanju portala Politico) narediti Macron.

Individualizacija pogovorov o pogojih zaposlitve

Gre za veliko spremembo. Do zdaj so se o pogojih zaposlitve pogajali predstavniki sindikatov in delodajalcev na ravni panoge. Sporazum, ki so ga sprejeli, je veljal za celoten sektor. Po novem se bo vsak delavec o tem, kolikor ur bo delal in koliko bo znašala njegova plača, sam pogajal z delodajalcem (največ na ravni podjetja). Ta sprememba bo bistveno zmanjšala izsiljevalsko moč sindikatov.

Poslovanje podjetja na globalni ravni ne bo vplivalo na odpuščanje delavcev

V Franciji velja, da mora podjetje dobiti dovoljenje, da lahko odpusti večje število delavcev. Delovno sodišče lahko odpuščanje delavcev prepreči, če ugotovi, da podjetje na globalni ravni uspešno posluje. Po novem bo sodišče presojalo poslovanje podjetja samo v Franciji.

Določitev nadomestil za neutemeljena odpuščanja

V Franciji ima vsak sektor nekakšne smernice, koliko nadomestila (odškodnine) dobi delavec, če se ugotovi, da je bil neupravičeno odpuščen. Te smernice niso obvezno, zato se večina primerov rešuje v arbitražnih postopkih, ki so običajno delavcem prisodile velike odškodnine. Zdaj naj bi vlada določila konkretno lestvico nadomestil, tako da se odpuščeni delavec in delodajalec ne bosta kaj veliko pogajala o vsoti odškodnine.

Ukinitev številnih svetov delavcev

V Franciji je do zdaj veljalo, da mora podjetje, ki ima najmanj 50 zaposlenih, izpolniti cel niz zahtev, med drugim mora imeti svet delavcev, svet za zdravje, svet za ravnost in druge svete. Po novem bo potrebno imeli en sam svet delavcev.

Delo za določen čas

V Franciji je največ zaposlitev za določen čas. To je urejeno v zakonu, ki določa minimalni čas zaposlitve za določen čas in kolikokrat se lahko pogodba podaljša (največ dvakrat). Po izteku tega je imel delodajalec možnost, da delavca zaposli za nedoločen čas ali da ne podaljša pogodbe. Po novem zakon ne bo več veljal na splošno in na nacionalni ravni za vse sektorje gospodarstva enako, ampak se bodo meje zaposlovanja postavljale na ravni sektorja. Primer. Najkrajši možni čas zaposlitve za določen čas v medijih bo 4 mesece, pogodba se bo lahko obnovila šestkrat.

Christine Tasin o potrebnem uporu proti islamizaciji: Ali bomo zmagali ali pa bomo umrli!

Značke

Bernard Brščič, Christine Tasin, EU, Francija, islamizacija, islamofobija, muslimani, Pierre Cassen, politična elita, Resistance Républicaine, Riposte laïque

Francozinja Christine Tasin, ustanoviteljica spletne strani Riposte laïque in predsednica Resistance Républicaine, ki je pred leti razburila levičarje z izjavo: »Islamofobna sem, pa kaj potem?«, je spet v središču pozornosti. Tokrat je upokojena učiteljica, ki jo imajo za francosko Oriano Fallaci, multikulturneže na pomirjevala spravila zaradi govora ob 10. obletnici portala Riposte laïque, kjer je pozvala k uporu in boju proti islamu in pokvarjeni evropski politični eliti.

Nekaj poudarkov iz govora Tasinove, ki ji je po stališčih v Sloveniji podoben odlični Bernard Brščič (sovražniki svobode govora in razne »paznice s Petrička« ga zmerjajo z neonacistom).

Na začetku je bila beseda. Na začetku Riposte laïque je bila beseda Pierra Cassena. Pred desetimi leti, bilo je avgusta 2007, sem prejela telefonski klic od človeka, ki je urejal »ResPublico«. Dejal mi je: »Začel bom izdajati nov spletni časopis – Riposte laïque. Želim si, da se pridružiš redakciji. Všeč mi je tvoj slog. Vprašala sem ga, o čem bo ta portal. Dejal je, da je zjutraj govoril z mojim prijateljem Fannyjem Truchelutom. Rekla sem: »Bingo!« Vprašala sem ga po politični usmeritvi portala. Dejal mi je, da je za zvezo republikancev, da pa so pri njem ljudje z leve in z desne, skupno jim je, da so proti islamu. Spet sem rekla: »Bingo!« In tako se je začelo popotovanje, ki traja že deset let.

(…)

Razmere postajajo tako katastrofalne, da bo čez deset let v Franciji toliko muslimanov, toliko dvoličnežev in toliko priseljencev, da Francozi ne bomo več v večini. Če rečem, da so razmere katastrofalne, vem o čem govorim. Toda o kom govorim? Govorim o ljudeh, nekaj sem pisala o tem, ki so za poceni bencin pristali na priseljevanje in islamizacijo. To je Evropska unija, to so naše elite, toda obstaja še en dan v zgodovini, ki ga pozna zelo malo ljudi. S tem dnem bi rada opozorila tiste med nami, ki trdijo, da muslimani niso odgovorni, da so odgovorne samo naše elite, ki jim gre za lastne koristi. 5. januarja 1986 je bil v Libiji tajni sestanek, ki se ga je udeležilo pet tajnih služb petih arabskih držav. Te države so bile Irak, Egipt, Savdska Arabija, Libija in Alžirija. Pet držav. In kaj so sklenili na tem ultra tajnem sestanku? Da bodo spodbudili načrtno invazijo na Evropo, predvsem na Francijo, in jo islamizirali. Za ta sestanek so naši voditelji vedeli, vsi so vedeli zanj, o tem so nekaj dni kasneje govorili na Elizejskih poljanah. In kaj so naši voditelji naredili, da bi se borili proti sklepom sestanka? Na stežaj so odprli vrata. Odprli so jim vrata, čeprav so vedeli, da nas bodo napadli, da želijo zasesti našo deželo. Zato so odgovorni oboji: naši izdajalci, islamo-kolaboranti, in seveda muslimani iz islamskih držav. Nihče od teh ni 5-leten otrok, da ne bi vedel, kaj dela. Odgovorni so za svoja dejanja. In med nami so danes tisti, ki verjamejo, da migranti prihajajo med nas samo zaradi spremembe zraka; morda, naj jih vprašajo. In manipulirajo. In če smo obsojeni na to, da nas napadajo, naše elite nosijo velik del krivde.

(…)

Ta teden so me spet klicali na policijo. V Parizu obstaja tožilec, odvetnik. Liga za človekove pravice in Francoska muslimanska bratovščina me tožita zaradi moje knjige z naslovom »Morilci ubogajo Koran«. Preganjana sem zaradi »spodbujanja sovraštva«, zato ker sem povzela tisto, kar je zapisano v Koranu. Kako nas ubijajo. Kako bodo to naredili. Kako se mi s tem soočamo in kaj lahko storimo. Samo en odgovor je, ker država ne naredi prav ničesar: Ne moremo se več zanesti na politike, vsaj zdaj ne. Dejstvo je, da smo izključno mi tisti, ki lahko kaj naredimo.

(…)

Kaj lahko naredimo? Bomo predlagali. Natisnili smo letake, zato vas prosimo, da jih vzamete 1000, 2000 ali 3000 in jih razdelite ljudem v nabiralnike. Tisti, ki si tega ne upajo, naj vzamejo letak ali dva, dajo v pismo in pošljejo. To je pismo vsem francoskim ljudem. To je naša zadnja priložnost. Naj se letak znajde na vsaki mizi. Pravimo: »Samo Francozi lahko rešijo Francoze!« Pred desetimi leti, ko smo naredili spletno stran Riposte laïque smo zveneli kot alarm. Danes se je vse, kar smo napovedali, tudi zgodilo: vse več je terorističnih napadov v Franciji, vse več jih je v Evropi, islamizacija ne jezdi več, ampak galopira. Burke postajajo del običajnega dne, džamije zmagujejo, mesarji ponujajo halal in ga menjajo za naše tradicionalne jedi. In tako naprej. Preberite letak! Ne bo vam vzelo preveč časa; tega nam primanjkuje. Prebrati vam želim le zadnji odstavek.

(…)

Pridružite se našemu uporu, kolikor se lahko! Pridružiti se pomeni narediti nekaj. Če nas ne poznate, berite naše portale. Delite informacije, ki so na naših spletnih straneh – tako na Riposte laïque kot na Resistance Républicaine. Delajte več, kot ste do zdaj, obveščajte se med seboj. Pomagajte nam, da nadaljujejo z delom, da obstanemo; pomagajte nam s prispevki, da plačamo naše računalnikarje, naše odvetnike, naše shode, naše letake. Pripravite se, da se soočite z vojnimi dejanji proti naši državi in našim prebivalcem. Zapomnite si: mrtev odpor je zaman. Naša prva naloga je, da ostanemo živi in vztrajamo, dokler so živi naši ljudje.

(…)

Pridružite se naši mreži aktivnih upornikov, pišite na naslov Résistance Républicaine in vzpostavili bomo stik z vami. Pozivam predvsem mlade.

(…)

Žal mi je, da sem to popoldne začela z govorom, ki je mogoče grob ali vznemirjajoč, toda prihodnost naše države in naših otrok je izključno v naših rokah. Ali bomo zmagali ali pa bomo umrli.

Govor Tasinove si lahko ogledate na You Tubu.

Soočenje programov: Macron vs. Le Pen

Značke

Boulevard Voltarire, ekonomski program, Emmanuel Macron, Francija, francoske predsedniške volitve, imigracije, LCI, Le Figaro, Le Monde, Le Perisien, Marine Le Pen, migranti, socializem, TV BFM

V zadnjih dneh se o glavnih kandidatih za novega francoskega predsednika (ali predsednico), se pravi o Emmanuelu Macronu in Marine Le Pen, veliko govori in piše. Sem in tja se pojavijo tudi izvlečki iz njunih programov, pri čemer prevladuje stališče, da je program predsednice Nacionalne fronte bolj socialističen od programa »neodvisnega« kandidata Macrona, sicer bankirja družine Rothschild. Prosil sem nekaj svojih prijateljev, ki znajo dobro francosko, da zberejo v francoskih medijih (TV BFM, Le Monde, Le Figaro, LCI, Boulevard Voltarire, Le Perisien) zapise o njunih programih. Tako je nastalo soočenje med programa Macrona in Le Penove. V telegrafskem stilu objavljam posamezna področja po abecednem redu (osnova področja so vzeta od TV BFM).

Programa ne bom komentiral, ker želim, da si bralec sam ustvari mnenje.

Družba in solidarnost

Macron bi v imenu boja proti homofobiji uvedel posebne in nenapovedane preglede v podjetjih, oddelek za boj proti diskriminaciji bi lahko brez opozorila vstopil v stanovanje ali podjetje, povečal bi najnižjo invalidnino na 900 evrov, ohranil bi prepoved uživanja konoplje.

Le Penova bi pomagala ljudem z nizko kupno močjo, zavrača načelo pozitivne diskriminacije, ponovno bi ovrednotila in prevetrila dodatke za polnoletne osebe, ohranila bi prepoved uživanja konoplje, ponovno bi ovrednotila tarife za plin in električno energijo.

Družinska politika

Macron pravi, da bo Francija pomagala homoseksualnim parom in samskim ženskam, občine bodo morale poskrbeti za otroško varstvo tako, da bo finančno breme pravičnejše razporejeno, dodeljeno bo avtomatično državljanstvo otrokom (Francozov), ki se rodijo v tujini.

Le Penova bi zamenjala zakon o porokah istospolnih parov, ponovno uvedla dopust za oba starša (očeta in mater) in univerzalni družinski dodatek, prednost prejema socialnih pomoči bi imele domače, francoske družine, tujim družinam bi pomoč zmanjšala.

Državne institucije

Macron bo čas na vodilnih položajih državnih institucij omejil na tri mandate, prepovedal zaposlitev družinskih članov kot pomočnikov poslancev v parlamentu, za kandidate za poslance bo objavil izpiske iz kazenskih evidenc, do leta 2022 uvedel elektronsko glasovanje.

Le Penova bi število poslancev v francoskem parlamentu zmanjšala na 300, pobudo za referendum bi lahko vložilo pol milijona volivcev, z referendumom bi spremenila ustavo, povečala bi oddelek za prostorsko načrtovanje, promet in stanovanjsko politiko.

Ekonomija

Macron bi število javnih uslužbencev zmanjšal za 120.000, javno porabo zmanjšal s 57 odstotkov na 52 odstotkov BDP, za pet let uvedel varčevalne ukrepe, povečal prispevek za zdravstveno zavarovanje za 2,3 odstotka.

Le Penova bi spet uvedla nacionalno valuto (francoski frank), poostrila boj proti finančnim in socialnim goljufijam, znižala davek na plače, obdržala 15-odstotno stopnjo davka na dohodek pravnih oseb, omilila pogoje za dostop do posojil za mala in srednja podjetja, določila najvišjo stopnjo zamudne obrestne mere za posojila in prekoračitve limita za podjetja in gospodinjstva.

Evropa

Macron bo predlagal ustanovitev evropskega varnostnega sveta in evropskega obrambnega sklada, evropskim partnerjem bo predlagal krepitev varnostnih organov na zunanjih mejah EU.

Le Penova bi se pogajala z EU in nato izvedla referendum (za Frexit), prepovedala bi dvojno državljanstvo za prebivalce tretjih držav (neevropske države), zavrnila mednarodne pogodbe (na primer TTIP).

Imigracije

Macron pravi, da bo glavno merilo za pridobitev francoskega državljanstva znanje francoščine, prošnje za azil bodo rešili v pol leta.

Le Penova bi na leto dopustila le 10.000 priselitev, obnovila bi mejne prehode in zaposlila 22.000 carinikov, prepovedala bi avtomatsko združitev družine (če je migrant že v Franciji, to ne pomeni, da lahko za njim pride še družina), avtomatična zavrnitev prošnje za azil, če bi ilegalni migrant prošnjo lahko vložil v drugi državi, iz katere je prišel v Francijo.

Izobraževanje

Macron bi povečal število učiteljev in profesorjev, prepovedal uporabo mobilnih telefonov v šolah in fakultetah, povečal državno podporo srednjim in visokim šolam, omejil razred na 12 učencev, uvedel popuste za socialno najbolj ogrožene študente in razširil program Erasmus.

Le Penova bi, da bi preprečila nošnje burk v šolah, nazaj uvedla šolske uniforme, po njeno mora biti šola posvetna, nevtralna in varna, pouk v vseh osnovnih šolah bo moral vsaj polovico časa potekati v francoščini.

Kmetijstvo

Macron bi kmetijstvu namenil dodatnih 5 milijard evrov, mladim kmetom bi jamčil za do 50.000 evrov posojil, postopno bi odpravil uporabo pesticidov.

Le Penova bi reformirala kmetijsko politiko, mlade kmete spodbudila z davčnimi olajšavami v prvih letih kmetovanja, spodbujala bi izvoz kmetijskih pridelkov, prednost pri javnih naročilih bi imel domači kmetijski pridelki.

Kultura

Macron želi, da so knjižnice odprte tudi v večernih urah in konec tedna, mladim do 18. leta starosti bi za kulturo dal po 500 evrov na leto, država bi v kulturne in ustvarjalne dejavnosti vložila 200 milijonov evrov. S posebnim zakonom bi medijem zagotovil novinarsko in uredniško neodvisnost.

Le Penova bi patriotskim vsebinam povečala proračun za četrtino, ustvarila bi nacionalni sektor za umetnost, mladim bi povečala dostopnost kulturnih prireditev, prepovedala bi prodajo stavb, ki so pomembne za nacionalno kulturo, tujcem.

Mednarodna politika

Macron ne podpira širitev Nata izven Balkana, zavzema se za večje pristojnosti Varnostnega sveta ZN, prepovedal bi veto stalnih članic varnostnega sveta, ko bi šlo za dokazane zločine proti človeštvu.

Le Penova bi obnovila razvojno sodelovanje z Afriko.

Mobilnost, infrastruktura in teritorialna razdelitev

Macron bi celo Francijo prekril s širokopasovnimi internetnimi povezavami, podvojil število domov za ostarele, v petih letih podaril 200.000 letalskih vozovnic, da bi povečal mobilnost ljudi.

Le Penova bi ravni državne administracije zmanjšala s šest na tri. Odpravila bi regije.

Obramba

Macron bi postopno povečal obrambi proračun na dva odstotka BDP, vzdrževal operativno vojaško silo, ki bi štela 77.000 ljudi, za fante in dekleta bi uvedel univerzalno obvezno služenje vojaškega roka, posodobil bi jedrsko orožje.

Le Penova bi obrabni proračun povečala na 3 odstotke BDP, Francija ne bi več sodelovala v poveljstvu Nata, število vojakov bi povečala za 50.000, postopoma bi uvedla obvezno 3-mesečno služenje vojaškega roka.

Okolje

Macron bi za ekologijo namenil 15 milijard evrov, v mestih prepovedal vse kurilne naprave na premog, prepovedal javna in zasebna raziskovanja fosilnih goriv, povečal davek na ogljik na 100 evrov na tono CO2.

Le Penova bi prepovedala uporabo GSO in izkoriščanje plina iz skrilavca, zaščita živali bi bila nacionalna prioriteta, strogo prepovedala obredno klanje (prepoved zakola, ne da bi žival prej omamili), posodobila bi francosko jedrsko industrijo.

Pokojnine

Macron bi vsem povečal pokojnine za 100 evrov, starost upokojitve ne bi povečal, uvedel bi univerzalen pokojninski sistem, omejil bi pokojnine za poslance.

Le Penova bi povečala minimalno pokojnino, ampak le za tiste, ki imajo francosko državljanstvo in najmanj 20 let živijo v Franciji, upokojitvena starost bi bila 60 let ob 40-letni delovni dobi.

Pravice žensk

Macron bi zagotovil enoten porodniški dopust za vse ženske (ne glede na status), uvedel bi ženske kvote na najodgovornejših državniških funkcijah, začel bi petletno kampanjo proti nasilju nad ženskami, javno objavil imena podjetij, ki pri plačah delajo razlike med moškimi in ženskami.

Le Penova bi razvila nacionalni načrt za znižanje razlik v plačilih med moškimi in ženskami.

Pravosodje

Macron bo v pravosodju zaposlil dodatnih 15.000 ljudi, uvedel digitalno sodstvo, povečal število izobraževalnih centrov za prestopnike, skrajšal sodne zaostanke.

Le Penova bi povečala zmogljivosti zaporov (za 40.000 ljudi), obnovila avtomatični izgon kriminalcev in kršiteljev tujega porekla, povečala število sodnikov, ukinila socialne prejemke staršem mladoletnikov, ki se ne bi izobraževali.

Sekularizem

Macron bo dosledno upošteval, da je Francija sekularna država, v šolo bo uvedel enakopravno poučevanje on vseh verah, na univerzah ne bo prepovedal naglavne rute.

Le Penova bi povsod uvedla spoštovanje načela sekularnosti.

Stanovanjska politika

Macron bo zgradil 80.000 stanovanj za mlade, gradil bo socialna stanovanja, uzakonil pravico do stanovanja za brezdomce.

Le Penova bi olajšala dostop do posojil za izgradnjo stanovanj, znižala bi stanovanjske takse, izbrisala bi dediščino pri izračunu za odmero davka, pri dodelitvi socialnih stanovanj bi imeli prednost domačini oziroma državljani Francije.

Varnost

Macron bi zaposlil še 5.000 policistov, kaznoval nevludnost in nadlegovanje na ulicah, izboljšal obveščevalno dejavnost, ustanovil posebno enoto, ki bi se ukvarjala z terorizmom Islamske države, uvedel posebne centre za tiste, ki so se radikalizirali.

Le Penova bi dodatno zaposlila 15.000 policistov, prenovila obveščevalne službe, poskrbela za status vojaške policije, posodobila bi opremo policistov in policijsko infrastrukturo.

Zaposlovanje

Macron bi uvedel brezplačno zavarovanje za primer brezposelnosti za zasebnike in javne uslužbence, ukinil bi socialni sistem za samozaposlene in uvedel splošnega, ljudem bi dal možnost, da na referendumu povedo, koliko ur na teden naj delajo (tedenski delovnik bi potem z zakonom veljal za vsa podjetja.

Le Penova bi uvedla davčne olajšave za nadurno delo, olajšala dostop do zaposlitve invalidom, tedenski delovni čas bi bil 35 ur, upokojitvena starost bi bila 60 let, če ima kandidat najmanj 40 let delovne dobe, uvedla bi davek za najem tuje delovne sile, pri zaposlitvi bi dala prednost tistim, ki znajo in uporabljajo francoščino.

Zdravstvo

Macron bi zagotovil, da bi zdravstveno zavarovanje krilo vse stroške za zobozdravstvo, zobne proteze in očala, sredstva za zdravstvo bi povečal za pet milijard, do leta 2022 bi moralo biti 50 odstotkov vse hrane v restavracijah in menzah ekološke.

Le Penova bi zagotovila zdravstveno varstvo za vse francoske državljane, povečala bi zmogljivosti javnih bolnišnic, pripravniki za zdravnike bi prva leta službe preživeli na manj naseljenih območjih, ukinila bi državno zdravstveno pomoč za nezakonite priseljence, povečala bi delež uporabe generičnih zdravil.

Muftikulturnost

Značke

Boulevard Voltarire, Evropa, Francija, islam, islamizacija, Jean-Louis Chollet, muftikulturnost, multikulturalizem, multikulturnost

Ne, ni slovnična napaka, prav ste prebrali – muftikulturnost oziroma muftikultularizem. Pojem je nedavno na spletni strani Boulevard Voltarire uporabil francoski arhitekt Jean-Louis Chollet. Gre za koncept, kjer se klasična multikulturnost, ki so jo Evropejci doživljali le kot eksotiko drugih kultur pred svojim pragom (denimo v obliki kitajskih restavracij), spremeni v ultimativno multikulturnost z islamom na čelu, se pravi muftikulturnost.

Multikulturnost je (v ožjem smislu pojmovanja) desetletja nazaj pomenila ohranjanje etnične identitete neke skupnosti v novi državi, v katero so prišli iz različnih razlogov, a hkrati spoštovanje univerzalnih in skupnih vrednot ter zakonov države gostiteljice. Pred nekaj več kot četrt stoletja se je kot levičarska politična agenda pojavil pojem multikulturalizem, ki je zanikal, da bi neka država temeljila na skupnih vrednotah (evropske države večinoma temeljijo na vladavini prava, krščanski tradiciji in človekovih pravicah), ampak da imajo različne kulture različne vrednote, ki so med seboj enakopravne, zato je treba upoštevati vse. Multikulturalizem namreč predvideva različne podlage za medkulturni dialog, kar je že privedlo do sprejemanja neevropskih in barbarskih praks (zatiranja žensk, poroke z mladoletnimi, mnogoženstvo in podobno). In ni naključje, da se je vzpon multikulturalizma pojavil z začetkom invazije islama na staro celino, ki se nekako sovpada s sprejemom islamske deklaracije o človekovih pravicah, ki je bolj znana kot Kairska deklaracija. Islam od takrat naprej (za razliko od drugih etničnih skupnosti v zahodnoevropskih državah) ni več želel samo pravice do mirnega sobivanja, ohranjanja identitete, svobodnega izražanja vere ali enako obravnavo pred zakonom, ampak je imel v imenu

človekovih pravic konkretne politične zahteve, želel je modele življenja v arabskih državah prakticirati v novem okolju, se pravi na stari celini. V tem času so se pojavile tako imenovane no-go cone, geografsko zaokrožene celote na obrobju velikih mest, kjer je islam uveljavljal svoja pravila na podlagi šeriatskega prava. Oblasti so ravno v imenu multikulturalizma tako početje dopustile in še dopuščajo.

Danes je tako popuščanje privedlo do muftikulturalizma, ki so mu na podlagi pritiskov nevladnih organizacij, raznih društev za človekove pravice in levičarskih političnih grupacij podlegle številne vlade v Evropi. Druge etnične skupnosti so postale popolnoma neopazne, marginalne in kolaterarna škoda, v ospredju je zdaj zgolj islam. Imami in muftiji po Evropi pridigajo in grozijo, da bo stara celina prej ali slej postala muslimanska, da islam ni le enakovredna evropski kulturi, ampak superiornejša. In namesto, da bi se temu uprli (dokler se še lahko), se najvidnejši politiki dobivajo v Parizu, Rimu ali Berlinu in državljanom s pomočjo medijskega mainstreama razlagajo, da je največja grožnja globalno segrevanje.

Brez skrbi, podnebne spremembe bomo preživeli. V zgodovini Zemlje je vedno prihajalo do njih, gre za naravni ciklus planeta. Islamizacije Evrope najbrž ne bomo. Ne samo zato, ker bi nam bila vsiljena islamska vera, ampak tudi zato, ker imata obe kulturi različno sposobnost za socialni, moralni in tehnološki napredek. Islamu sicer ne gre odrekati nekaterih odkritij in inovacij (predvsem na področju medicine in astronomije), a je kot tak ostal v času pred 15. stoletjem. Muslimanska kultura namreč nima sposobnosti, da je iz generacijo v generacijo boljša in naprednejša, kot je primer zahodne. Zato je vse, kar muslimani prinašajo v Evropo, družbena mračnjaškost, tehnološka kamena doba, politično barbarstvo in verski fanatizem. In to je agenda muftikulturnosti.