V krizi ni kapitalizem, ampak intervencionizem

Značke

centralne banke, intervencionizem, kapitalizem, Ludwig von Mises, socializem

Ludwig von Mises je v knjigi Človeško delovanje (1940) zapisal takole: »Celotna doktrina intervencionizma se zruši, ko se vodnjak presuši. Principi Božička uničijo sami sebe.« Za Misesa ni dvoma: intervencionizem je nevzdržen kot toliko opevana »srednja pot«, ki naj bi bila socialni korektiv, ne obstaja – prej ali slej propade. Človeštvo se bo pač moralo odločiti, ali bo nadaljevalo v smeri (liberalnega) kapitalizma ali v smeri socializma.

Tak uvod preprosto zato, ker že skoraj desetletje (od globalne finančne krize) poslušamo parole in opozorila, da je kapitalizem (danes transformiran v neoliberalizem) v (globoki) krizi, čeprav dejstva govorijo povsem drugače. Kapitalizem (liberalni) ne more biti v krizi, ker ne obstaja že več kot sto let. Lahko govorimo le o krizi (državnega) intervencionizma, tisti »srednji poti«, ki danes združuje »zmerno« levico in »zmerno« desnico. Intervencionizem se je izčrpal, gostiteljev, katerim je kot vampir pil kri, ni skoraj več.

Intervencionizem je v svojem bistvu socialna agenda, po kateri se eni strani jemlje (bogatim), da bi se dalo drugi strani (revnim). A pot v pekel je vedno tlakovana z dobrimi nameni: ravno zaradi intervencionizma (klasičen primer intervencionizma so centralne banke) je prišlo do velike koncentracije kapitala in moči v rokah elit (o njih sem pisal v zadnjih dveh tekstih: tukaj in tukaj), ki so zdaj za svoje bogatenje izčrpale vse vire in uničile tisto, kar se je zdelo nemogoče uničiti – srednji razred. Cel sistem je temelji na ropu običajnih ljudi, da bi se moč koncentrirala v rokah peščice in vse skupaj je piramidalna igra, ki deluje, dokler obstajajo tisti, ki jim je mogoče nekaj vzeti. Ko jih ni več, se sistem podre. Vzdrževanje sistema tudi ni več mogoče: države so (pre)zadolžene, javna poraba je na limitih, davkov ni več mogoče povečevati. In kar je najpomembnejše: ljudje so spregledali, da je vse skupaj lažna solidarnost, lažna socialna pravičnost in lažna zmernost. Tista zmernost, na katero se zdaj sklicujeta tako etablirana levica kot etablirana desnica. Ampak ta »srednja« pot očitno prihaja do bridkega konca, čeprav se poskuša z novimi intervencijami in grožnjami obdržati. Po vsej verjetnosti prihajamo v obdobje, ko se bo Ponzijeva piramida popolnoma zrušila in ko se bo treba resnično odločiti: ali za (liberalni) kapitalizem ali za socializem. Vmesne poti namreč ni. In glede na zgodovinske izkušnje o uspešnosti ene ali druge »skrajnosti« ne bi smelo biti dvoma, za katero pot bi se odločili.

Advertisements

Večja javna poraba = manjša gospodarska rast. In pika.

Značke

BDP, gospodarska rast, IEA, javna poraba, javni sektor, levičarji, Ludwig von Mises, OECD, Philip Booth, zasebni sektor, Švedska

Med blogerji z ekonomsko liberalnim predznakom (logično, v medijskem mainstreamu tega pač ne bodo povzemali) je zaokrožila zanimiva študija. V začetku novembra je britanski ekonomist Philip Booth, programski direktor in šef uredništva spletne strani Inštituta za ekonomske zadeve (IEA), namreč objavil povzetek več kot 200 strani dolge študije, ki sicer ne prinaša nič novega za ljudi, ki so ekonomsko pismeni. Pač ena izmed številnih študij, ki razbija levičarski mit, da večja javna poraba spodbuja gospodarsko rast (BDP). To je mantra ljubiteljev etatizma in široke države, nasprotnih in dokazljivih tez pa seveda socialisti nikoli ne bodo priznali in vzeli za svoje. Žal v Sloveniji tako levica kot desnica zaradi svojih interesov in kratkovidnosti ne dojameta, da imajo tudi državne intervencije, pri katerih se izkaže, da deloma sicer pozitivno vplivajo na gospodarsko rast, na koncu negativne učinke, ki se kažejo prek dodatnega zadolževanja in višje obdavčitve. Povedano drugače. Blagodejni parcialni učinki se razvrednotijo ob parcialnih ali splošnih negativnih posledicah. Še bolj natančno. Denimo subvencije neki gospodarski panogi oziroma točno določenemu podjetju bodo imele sicer kratkoročne pozitivne učinke za to panogo ali podjetje, ampak negativne posledice za vse. Matematika v ekonomiji pogosto odpove, ki rekel Ludwig von Mises.

Levičarji nas sicer želijo prepričati, da večja javna poraba deluje, kar dokazujejo skandinavske države, predvsem Švedska. A ta mit so lani razbili prav analitiki IEA. Švedska danes ni bogata zaradi svoje socialnodemokratske politike. Ravno nasprotno. Švedi so bogati kljub socialni politiki in visokim davkom, postali pa so bogati zato, ker so v zgodovini imeli dolgo časa relativno svoboden trg in nizke davke. Gre za čas zgodnjega kapitalizma, ko je človeštvo naredilo največji korak v razvoju in ko se je akumulirala velika količina bogastva.

Ker je seveda publikacija Bootha in drugih avtorjev predolga (komur se da, jo bo pač prebral), si raje oglejmo kratko analizo ekonomistov Josepha Connorsa in Setha Nortona iz ZDA, ki je lažja za branje, avtorja pa sta prišla do podobnih ugotovitev. Analiza prikazuje, kako se tudi razvite države etatizirajo. Na strani 2 je prikaz deleža javne porabe v BDP (o tem sem pisal že tukaj) v 23 državah in kako se je za delež povečeval od leta 1960 do 2011. Tabela sama za sebe je zgolj statistična, a dobi smisel, ko jo primerjamo z gospodarsko rastjo. Ta graf (stran 8) pokaže, kako večja državna potrošnja zniža gospodarsko rast. Na strani 9 je nekaj zanimivih primerov. Medtem ko se je v tistih državah, kjer se je javna poraba v povprečju povečala za 13,3 odstotne točke (1960-2010), rast BDP v povprečju zmanjšala za 2,5 odstotne točke, se je v tistih državah z visoko rastjo javne porabe (v 50 letih v povprečju za 34 odstotnih točk) povprečna rast BDP zmanjšala kar za 5,4 odstotne točke. Sicer se je v državah OECD javna poraba v obdobju med 1960 in 2010 povečala za 21,6 odstotne točke (s 27,3 na 48,9), povprečna rast BDP pa zmanjšala za 4,3 odstotne točke (s 5,5 na 1,3). In logično. Večji je del javne porabe v BDP, manjši je delež zasebnega sektorja.

Za konec še za levičarje zelo bogokletna ugotovitev Connorsa in Nortona. Ko sta raziskovala posamezne postavke znotraj porabe, sta za obdobje med 1960 in 2010 ugotovila, da so se v tem času povečali izdatki za javno šolstvo (delež izdatkov za javno šolstvo v BDP). Kaj to pomeni? Povečani izdatki za javno šolstvo vplivajo na znižano rast BDP.

Friedman, zagovornik svobode čez vse*

Značke

birokracija, Eamonn Butler, Friedrich von Hayek, kapitalizem, Karantanija, knjiga, Ludwig von Mises, Milton Friedman, Naomi Klein, prosti trg, socializem, svoboda, Thomas Pikkety, čikaški fantje

»Glavni problem je, kako ustaviti rast vlade,« je kot neusmiljen kritik zapravljivih vlad, javne porabe in škodljivih regulacij že pred desetletji dejal vnet zagovornik prostega trga in svobode Milton Friedman. Letos mineva deset let od kar je star 94 let umrl v San Franciscu v ZDA, Slovenija pa dobiva prevod knjige Eamonna Butlerja, direktorja Inštituta Adama Smitha, »Milton Friedman, Ideje in vpliv velikega ekonomista prostega trga«, v kateri so na preprost in jasen način predstavljene temeljne ideje enega najpomembnejših ekonomskih mislecev vseh časov.

Če kdo, potem je Milton Friedman tisti, ki med levičarji velja za Luciferja kapitalizma, za »nad-demona« prostega trga. Ne zato, ker bi se misel vodje »Čikaških fantov« bistveno razlikovala od spoznanj klasičnih liberalcev, ampak zato, ker je znal kot goreč zagovornik gospodarske in osebne svobode delovanje trga razložiti na vsakemu razumljiv način. V ničemer ni bolj užival, kot v prerekanju z vladnimi uradniki in levičarji, ko jih je s svojo pronicljivostjo in humornostjo smešil in spravljal v obup, čeprav je bil v času, ko je po drugi svetovni vojni prevladovala socialistična misel Johna Maynarda Keynesa, dokaj osamljen. In če se skozi Friedricha Augusta von Hayeka, utemeljitelja avstrijske ekonomske šole, iz katere se je napajal Friedman, težko prebijamo in potrebujemo »prevajalca«, je bil Friedman najsijajnejši posredovalec prostotržnih idej javnosti. Ko je bil leta 1973 v intervjuju za Playboy vprašan, kako neki lahko trg prepreči, da bi neetični proizvajalci in prodajalci množično goljufali potrošnike, saj po mnenju etatistov to lahko s prisilo in silo stori le država z vladnimi agencijami in inšpektorji, je odgovoril: »Če potrošnik ugotovi, da so mu v samopostrežni prodali pokvarjeno meso, ima na voljo najboljšo varstveno agencijo, kar jih je: trg. Preprosto neha kupovati v tisti trgovini in gre drugam.«

Eamonn Butler ga v svoji nov knjigi ne predstavi kronološko, ampak na sebi lasten način (kot je to naredil pri F. A. Hayeku ali Ludwiga von Misesu) sledi ključnim idejam Nobelovega nagrajenca za ekonomijo. Njegova ekonomska politika za zdravo gospodarstvo je bila enostavna in je zahtevala: trden denar, uravnotežene proračune in deregulacijo. Se pravi nasprotno od tistega, kar vlade počno že več kot 100 let, kajti po njegovih raziskovanjih so ljudje pravo ekonomsko in osebno svobodo uživali v 19. stoletju, kasneje so bile samo različice mehkejšega in bolj trdega socializma. Kot klasični liberalec, ki je verjel v te vrednote, je ZDA, dolgo najsvobodnejšo državo na svetu, označeval za socialistično. Eno ključnih napak, če ne ključno, so prek luže storili leta 1913, ko so ustanovili centralno banko (FED), ki naj bi reševala banke v stiski. Ustanovitev je bila posledica težav, v katere je leta 1907 zašel največji trust v New Yorku Knickerbocker. Zaradi panike so ljudje hiteli v banke po svoj denar, kar je povzročilo recesijo. Paniko je trg hitro pomiril: recesija je trajala samo 13 mesecev, njena ostra faza samo polovico toliko. Kljub temu je vlada ZDA ustanovila FED, ki pa leta 1929 ni mogel preprečiti recesije, saj so banke vseeno propadale. Posledice so bile uničujoče. V Evropi se je razrasel totalitarizem (nacizem, fašizem in komunizem), v ZDA je propad razblinil vero ljudi v ekonomski sistem in spodbudil naraščanje državnih intervencij. Ko je Friedman to raziskal, je prišel do zaključka, kako reformirati bančni sistem: banke morajo imeti 100-odstotne rezerve, prepovedati jim je treba, da bi kupovale vladni dolg, centralne banke je treba ukiniti.

Friedman, ki je javnosti najbolj znan po knjigi Kapitalizem in svoboda (1962), televizijski seriji Svoboda do izbire (1980) in rednih kolumnah v Newsweeku (1966-1984), je močno vplival na Margaret Thatcher v Veliki Britaniji in Ronalda Reagana v ZDA. V sedemdesetih letih 20. stoletja je s svojimi razmišljanji pospešil propad fiksnih deviznih tečajev, leta 1976 je prejel Nobelovo nagrado za ekonomijo. V osemdesetih je s svojimi idejami prispeval k zlomu komunizma na Vzhodu in k privatizaciji na Zahodu, v zadnjem desetletju tisočletja pa je prispeval k načrtom za reforme, po katerih so se države v Vzhodni Evropi in Latinski Ameriki izvile iz totalitarizma. Najbolj znan je primer Čila, ko je Friedman po vojaškem udaru, ki je končal socialistično vladavino Salvadorja Allendeja, sprejel povabilo Augusta Pinocheta in napisal oris programa za končanje hiperinflacije in vzpostavitev tržnega gospodarstva. Pinochet je na najbolj odgovorne položaje imenoval več mladih čilskih ekonomistov (rekli so jim Čikaški fantje), ki so študirali na univerzi v Čikagu, kjer je bil Friedman profesor. Reforme, ki so jih sprejeli, so Čile naredile za eno najuspešnejših gospodarstev ne samo v Lastinski Ameriki, ampak tudi na svetu. Po letu 2000 so Friedmanova razmišljanja pomagale zmanjšati svetovno inflacijo na desetino stopnje.

Frideman, človek z neverjetnim intelektualnim pogumom, je bil najbolj znan ekonomist svoje generacije. A ne samo to. V času, ko je svetu vladala hladna vojna med kapitalističnim zahodom in komunističnim vzhodom, se je vključil v vsako pomembnejšo razpravo o tem, kako bi morala biti družba organizirana. Njegovo neomajno prepričanje v moč svobode, tako osebne kot gospodarske, je pomagalo spremeniti politiko cele generacije. Vsi poskusi, da bi se njegovo delo razvrednotilo, češ da svobodni trg in kapitalizem ne delujeta, so se razblinili. Škoda je le, da je umrl, še preden bi lahko prebral etatistična pisca Naomi Klein z Doktrino šoka in Thomasa Pikketyja s knjigo Kapital v 21. stoletju. Glede na njegov iskrivi um bi svet užival v njegovi kritiki.

Ni bilo teme, ki se je ne bi lotil. Ko so vlade naznanile, da bodo ustvarjale delovna mesta, je izjavil, da vlada lahko ustvari samo dobro plačana delovna mesta za borce proti revščini in diskriminaciji. Te parazite je resnično sovražil, kot birokracijo. »Ko stojiš pred javnim uslužbencem, je sploh kak dvom, kdo je sluga in kdo gospodar,« se je vprašal. Zavzemal se je za enotno davčno stopnjo (»Progresivni davek je v resnici regresiven.«), izobraževalne vavčerje (zamisel o vavčerjih, s katerimi bi starši za otroke izobraževalne ustanove svobodno izbirali na trgu), razmišljal je, kako boljše organizirati zdravstvo, dostavo pošte, obrambo in druge javne dejavnosti, boril se je proti monopolom (vsi monopoli so slabi, najslabši pa je reguliran vladni monopol) in visokim davkom (»Imamo sistem, ki čedalje bolj obdavčuje delo in subvencionira nedelo.«), razbijal je mit, da kapitalizem ustvarja neenakopravnost (»Neenakopravnost je najbolj razširjena v nekapitalističnih državah.«), zagovarjal prosti trg (»Konkurenca na prostem trgu zagotovi dobrine in storitve javnosti veliko učinkoviteje kot to lahko naredi katerakoli vlada.«). Neusmiljeno je kritiziral tudi regulacije, med njimi podeljevanje poklicnih licenc, kar pomeni, da vlade določajo, koga naj potrošnik izbere. »Javnost velja za dovolj sposobno, da na volitvah izbere politike, ne pa za dovolj sposobno, da izbere zdravnika ali vodovodnega inštalaterja. (…) Pravijo, da gre za ohranjanje visokih meril, v resnici gre za ohranjanje visokih cen,« je bil neusmiljen do omejevanja poklicne svobode.

Friedmanova razmišljanja, ki jih je v časovni okvir postavil Eamonn Butler, so danes aktualnejša bolj, kot kdajkoli poprej. Če so se Friedmanovim kolegom in sodobnikom zdela revolucionarna, je čas pokazal, da so predvsem njegova opozorila pred širjenjem vlad postala vsakdanji del našega življenja. Vse večja javna poraba, zadolževanje, proračunski deficiti, težnje po določanju cen, omejevanju svobode in upravljanju življenja slehernega posameznika, ter sveta vojna proti kapitalizmu vodijo ta svet v kolektivizem, diktaturo socialistično razmišljajočih elit. »Družba, ki postavlja enakopravnost pred svobodo, ne bo dobila ne enega ne drugega. Družba, ki postavlja svobodo pred enakopravnost, do dobila zvrhano mero obojega,« je Friedmanova misel, ki še kako velja v današnjem svetu.

INFO

Milton Friedman, Ideje in vpliv velikega ekonomista prostega trga

Avtor: Eamonn Butler

Zbirka: Izzivi svobode

Urednik zbirke: Lovro Šturm

Prevedel: Niki Neubauer

Izdajatelj: Inštitut Karantanija, Ljubljana

Založnik: Inštitut Nove revije, zavod za humanistiko, Ljubljana

Naprodaj: v bolje založenih knjigarnah in na www.eberem.si

* Tekst je bil najprej objavljen v reviji Reporter, marec 2016

7 (ekonomskih) zmot o migrantih, ki naj bi gospodarsko oživili postarano Evropo

Značke

BDP, Christian Dustmann, Delo, ekonomski migranti, EU, Evropska unija, gospodarska rast, Hizb ut–Tahrir, islam, Ludwig von Mises, migracije, migranti, muslimani, Pierre Moscovici, Theodore Roosevelt jr., Tino Sanandaju

Če gre verjeti evropskemu komisarju za gospodarske in finančne zadeve Pierru Moscoviciju, si EU zaradi migrantov lahko obeta več rasti in delovnih mest. Takole je o njegovi zelo optimistični napovedi poročala STA: »Rekordni migracijski tokovi naj bi evropski bruto domači proizvod do leta 2017 povečali za 0,2 ali 0,3 odstotka, je pojasnil komisar. Gospodarski učinek bo sicer po njegovih besedah odvisen zlasti od uspešnosti prizadevanj za integracijo beguncev v evropsko družbo. Bruseljske analize tako zavračajo pogosto izražen splošen vtis, da bodo begunci negativno vplivali na evropsko gospodarstvo, je poudaril. Analize komisije namreč kažejo, da bo učinek po določenimi pogoji ugoden, šibko pozitiven, je še ponovil komisar.« Kratko in, lahko rečemo, na pamet.

Delo je sicer poročalo malo bolj podrobno, toda težava ostaja enaka – nihče ni poročal, po kakšni metodologiji so prišli do teh ugotovitev, zato lahko ugibamo, da temeljijo na predpostavki, da bo do leta 2017 v EU prišlo do tri milijone migrantov, da jih je, pa vzemimo konservativno oceno, vsaj milijon delovno sposobnih in ustrezno kvalificiranih. Predvsem pa, tako poudarjajo v Bruslju in mirijo evropske davkoplačevalce, bodo migranti več plačevali v proračun kot pa iz njega prejemali. Pa bo res tako?

Nekateri ugledni evropski ekonomisti ter statistiki in policija opozarjajo, da so tovrstne napovedi preveč optimistične, in temeljijo na nepreverjenih dejstvih o migrantih, ki prihajajo v EU. Njihove pomisleke lahko strnemo v sedem (ekonomskih) zmot o migrantih, ki bodo oživili evropsko gospodarstvo.

Zmota št. 1: Vemo, kdo prihaja v EU

Ne, ne veste. Nihče ne ve. To je največja zmota evropskih voditeljev, ki mislijo, da vedo, kdo prihaja v EU. Njihove trditve temeljijo na tistem, kar so povedali sami migranti v centrih za registracijo. Zdaj pa kaže, da migranti lažejo tako o tem, iz katere države prihajajo kot o tem, koliko so stari ter kakšno izobrazbo in poklicne kvalifikacije imajo. Policija v Nemčiji, se pravi v državi, ki bo očitno sprejela največ prišlekov, je nedavno prostodušno priznala: »V tem hipu nimamo pojma, kdo vse prihaja v našo državo.«

Zmota št. 2: V EU prihajajo izobraženi in kvalificirani kadri

To je najbrž ena najbolj usodnih zmot. Glede na poročilo, ki ga je v Kölnu izdal Inštitut za ekonomska raziskovanja, nekakšen nemški think tank, potrebuje Nemčija več kot 100.000 kvalificiranih delavcev v znanosti, tehnologiji, inženirstvu in matematike, toda večina prosilcev za azil nima teh kvalifikacij. In kot ugotavlja nemški zvezni zavod za zaposlovanje v svoji študiji, kar 81 odstotkov migrantov nima nikakršnih poklicnih sposobnosti ali kvalifikacij. Ko je ugledna nemška tovarna BMW med zagonom novega logističnega centra od 2.000 delovnih mest 20 mest rezervirala za migrante, je bila razočarana: od julija do konca oktobra niso našli niti enega kandidata med migranti, ki bi bil pripravljen delati in imel potrebno znanje.

Zmota št. 3: Med migranti je (bo) manj prejemnikov socialne pomoči kot med domačini

Ne drži, niti ne bo držalo. Tino Sanandaju, ekonomist stockholmske ekonomske šole, je nedavno dejal, da je stopnja brezposelnosti (zaradi zmote št. 2) med migranti večja kot med lokalnim prebivalstvom. Posledično to pomeni, da migranti prejemajo več socialnih pomoči kot domačini.

Kako migranti »žrejo« socialno in drugo državno pomoč, si lahko nazorno ogledate na grafu in v tabeli. Desni stolpec je pomoč domačinom, levi pomoč migrantom (tujcem).

Zmota št. 4: Migranti bodo blagodejno vplivali na evropski trg dela

Christian Dustmann, profesor ekonomije in raziskovalec na področju migracij na UCL (University College London) je jasno povedal, da je treba biti v tem trenutku zelo previden, saj o migrantih ne vemo praktično ničesar, zato je še prezgodaj za kakršnokoli napoved.

Dustmann tudi opozorja, da bo proces iskanja zaposlitve za migrante dolg, vključevanje na trg dela pa počasen proces. »Ne gre le za učenje jezika, temveč tudi za razumevanje na trgu dela in iskanje pravih delovnih mest za migrante,« je povedal.

Skratka, napovedovanje Pierra Moscovicija, kako bodo migranti z vstopom na trg dela v EU blagodejno vplivali na gospodarsko rast stare celine, je slabše kot vedeževanje oziroma, najbolj milo rečeno, govorjenje »na pamet«.

Zmota št. 5: Če so ekonomski migranti pred 100 in več leti pripomogli k razcvetu ZDA ter migracije po II. svetovni vojni k gospodarstvu v Evropi (predvsem Nemčiji), ni razloga, da ne bi bilo tako tudi s sedanjimi migranti iz Bližnjega vzhoda

To pravzaprav ni zmota, ampak zavajanje političnih korektnežev in progresivcev.

Prvič, velik del migrantov v teh dveh migrantskih valih je prihajal iz držav, ki so imele enake ali podobne vrednote kot ciljne države.

Drugič, ekonomski migranti pred desetletji ali sto in več leti so imeli izključno ekonomske cilje, današnji migranti imajo že politične, kulturne in verske cilje. Migracije spremljajo levičarske ideje o multikulturalizmu, se pravi idejo so enakopravnosti dveh ali več kultur v neki državi. Kaj takega v prejšnjih migracijah ni bilo možno. Te ideje so že v kali zatrli, denimo predsednik ZDA Theodore Roosevelt jr., ki je v začetku 20. stoletja opozoril, da se lahko narod uniči, če bo država dovolila, da se nacija spremeni v zmes medsebojno diametralno si nasprotnih kultur. Zato previdno s priseljenci, ne vabite jih z odprtimi rokami. Oni se morajo asimilirati in postati lojalni, je govoril Roosevelt.

Tretjič, ZDA in Nemčija sta torej postali uspešni zaradi pluralnosti in ekonomskih ciljev migrantov, ne pa zaradi multikulturnosti ali multikulturalizma. Migranti, ki tega niso sprejeli, so prej ali slej pristali za zapahi ali pa so bili deportirani.

Četrtič, migrantom ni nihče pomagal in bil do njih tako ustrežljiv kot danes. Ali so se sami znašli ali pa so bili izločeni. Ta tekmovalnost na prostem trgu prinese gospodarski uspeh.

Zmota št. 6: Migranti bodo pripomogli k gospodarski rasti, s tem pa k blaginji EU

Ta zmota temelji na predpostavkah zmot št. 2 in 4. Že briljanten um avstrijske ekonomske šole Ludwig von Mises je ugotovil, da matematika v ekonomiji (in natančno to počne Evropska komisija) pogosto povsem odpove. Zato je treba napovedi o padcu in rasti BDP sprejemati z zadržkom, saj se drugače ustvarja vtis, da BDP odslikava dejansko blaginjo in napredek neke države.

Če bi gospodarska rast temeljila na rasti zasebnega, se pravi realnega sektorja (ta pa migrantov zaradi njihovih nikakršnih kvalifikacij brez državnih pomoči ne bo zaposloval), ter zasebni potrošnji, bi bilo vse v redu, toda evropski voditelji računajo, da bodo migranti spodbudili rast tako, da se bo država zaradi njih zadolžila, prav tako bodo povečali javno porabo in državno potrošnjo. Zaradi tega bodo migranti v naslednjih letih najbrž res povečali evropski BDP za 0,2 ali 0,3 odstotne točke na leto, mogoče celo več, toda BDP na prebivalca se bo zmanjševal, prav tako se bosta zmanjševali kupna moč in blaginja državljanov. Zato se bo treba vedno znova in znova zadolževati ali pa tiskati denar. To med vrsticami sramežljivo priznava tudi Pierre Moscovici.

EU se tako sooča z dvema velikima težavama. Prva je vse bolj socialistična gospodarska miselnost evropskih voditeljev, druga pa so vrednote in kultura migrantov. Vse to je eksplozivna mešanica, ki bo pripeljala do smrtonosne ekonomska spirale, dokler se Evropa ne bo gospodarsko zlomila in propadla. Vprašanje je, ali nismo morda že zamudili čas, da to ustavimo.

Zmota št. 7: Islam lahko Evropo obogati in prispeva k razvoju

Najprej dejstvo. Revija Economist je pred leti analizirala znanstveno delo muslimanskih »znanstvenikov« v državah, od koder zdaj prihajajo migranti v Evropsko unijo. Ugotovili so naslednje: univerza Harvard na leto objavi več znanstvenih člankov kot 17 muslimanskih arabsko govorečih držav skupaj. Muslimani imajo namreč samo dva Nobelova nagrajenca s področja fizike in kemije. In ti ljudje naj bi prispevali še k »večjemu« napredku stare celine, s tem pa bi povečevali blaginjo in pripomogli k hitrejšemu gospodarskemu napredku in razvoju.

Prav naravoslovna znanost (z odkritji in izumi) je tista, ki je omogočila nesluten gospodarski razvoj zahodne krščanske civilizacije, muslimanski svet (in ljudje, ki zdaj prihajajo v Evropo) pa teh znanj ni nikoli razvijal. Zato je iluzorno pričakovati, da bi muslimani, ki so v veliki večini med migranti, lahko kaj prispevali k razvoju stare celine. Držijo se namreč načela, ki ga zelo rada izpostavlja pan-islamska Stranka osvoboditve (Hizb ut–Tahrir): »Če so dokazi v nasprotju s koranom, se mora dokaze šteti za napačne in jih zavrniti, ker se koran ne more motiti«.

O tem, kako si muslimanski svet lasti večino izumov zahodne civilizacije, pa smo tudi že pisali.

Tukaj si lahko preberete še o levičarskih mitih o beguncih (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/11/03/11-levicarskih-mitov-o-beguncih-ki-jih-razsirja-medijski-mainstream/).

Ludwig von Mises za začetnike

Značke

Eamonn Butler, ekonomija, Friedrich von Hayek, knjiga, liberalizem, Ludwig von Mises, prosti trg, socializem, svoboda, ZDA

»Liberalizem zagovarja zasebno lastnino proizvodnih sredstev, ker od takšne gospodarske organiziranosti pričakuje višji življenjski standard, ne zato, ker želi pomagati lastnikom.«

To je le ena od misli enega najpomembnejših ekonomistov in politikov 20. stoletja Ludwiga von Misesa (1881-1973), ki je zdaj izšel v slovenščini v nekakšni »žepni izdaji«. Eamonn Butler, direktor Inštituta Adama Smitha, je v knjigi s preprostim naslovom Ludwig von Mises – Življenje in delo zajel pravzaprav celoten opus Misesa. Knjiga ima manj kot 100 strani in bi se pravzaprav morala imenovati Mises za telebane. Vodilna osebnost avstrijske ekonomske šole je namreč znana po obsežnih in precej zapletenih razpravah in knjigah, Butler pa Misdesa predstavi na enostaven in preprost način. In čeprav je svoja najpomembnejša dela napisal že dolga desetletja nazaj, vmes je bil zaničevan, je njegova misel danes še kako pomembna. Knjigo imajo v vseh bolje založenih knjigarnah, naročite pa jo lahko tudi tukaj.

Mises je širši javnosti sicer znan po odlični in uničujoči kritiki socializma. »Zgradil jo je na dejstvu, da ekonomski izračun preprosto postane neizvedljiv, če trg preneha obstajati. Če so proizvodna sredstva v lasti države in se jih tako nikoli ne kupuje ali prodaja, jim ni mogoče določiti cene. (…) Tržno gospodarstvo pa nasprotno ustvarja konkurenčni pritisk na proizvajalce, da izbirajo stroškovno najučinkovitejše procese – s tem pa zmanjšajo zapravljanje in življenjsko pomembna sredstva ohranijo nedotaknjena za prihodnje rodove,« je o Misesovem razmišljanju zapisal Eamonn Butler in poudarja njegovo definicijo socializma. Takole je zapisal: »Bistvo socializma je naslednje: vsa proizvodna sredstva so pod izključnim nadzorom organizirane skupnosti. To in samo to je socializem. Vse druge opredelitve so zavajujoče.«

Socializem preprosto logično ni vzdržen, nikakor ni mogel uspeti, saj so nadzor cen, s strani države nadzorovano poslovanje in vladni ukrepi za gospodarstvo lahko samo razdiralni. Neovirani prosti trgi so namreč lahko edini delujoč ekonomski sistem, kajti iskanje mehanskih povezav med vrednostmi, kot sta celotno povpraševanje in celotna ponudba, ne upoštevajo raznovrstnosti ljudi in vrednosti, ki spodbujajo gospodarsko življenje teh posameznikov. Povedano drugače: socializem ne priznava svobode posameznikov. Ali kot pravi Mises: »Socialistična skupnost je velika avtoritarna združba, v kateri se ukazi dajejo in izvršujejo. To je mišljeno z besedami ´plansko gospodarstvo´ in ´ukinitev anarhije proizvodnje´.« Tistim, ki sanjajo o nekakšni tretji poti, nekakšni poti med socializmom in kapitalizmom, pa Mises sporoča: »Ideja, da obstaja tretji sistem – nekaj med socializmom in kapitalizmom, kot pravijo njegovi privrženci, sistem, ki je enako daleč od socializma, kot je od kapitalizma, ki pa ohranja prednosti in se izogiba pomanjkljivostim obeh – je čisti nesmisel.«

Če je bila njegova kritika socializma najbolj znana, pa je njegovo najpomembnejše delo zagotovo teorija poslovnih ciklov, ki so dolgo begala ekonomiste. Gre za ritmične vzpone in padce poslovne dejavnosti, cen in prihodkov, ki jih lahko opazimo v obdobju več let. Ta genialni avstrijski um, ki se je kasneje preselil v ZDA, je odkril in dokazal, da je bistveni vir ciklov val bančnih posojil, ki je vedno spodbujen s strani centralne banke in njihovih političnih gospodarjev. Torej z državnimi intervencijami, kot se je dogajalo v letih pred veliko globalno finančno krizo.

Ekonomisti so sicer že vsak od 18. stoletja naprej vedeli, da se ljudje počutijo bogatejše, če se iz nekega razloga poveča količina denarja v obtoku. Toda ta dodatna potrošnja cene požene navzgor in na koncu ni zaradi tega nihče na boljšem. Tak razrast potrošnje, ki je spodbujen s poceni posojili, podjetnike zaziba v prepričanje, da gre za dejansko povečanje povpraševanja po njihovih proizvodih, zato si še več sposojajo, da lahko proizvajajo še več. Toda gre za zmotno investiranje, ki je zasnovano na lažnih cenovnih signalih. Zlom, ki neizbežno sledi, potem ko se posojila podražijo, je boleč. Lažni razcvet, kot se je to dogajalo v začetku 21. stoletja, je privedel do bolečega propada. Po Misesu je edina logična rešitev strogo omejevanje ustvarjanja denarja (kakršen je zlati standard), ki prepreči cikle in škodo, ki jo povzročajo. Njegova teorija je bila briljanten dosežek. Žal ni dočakal priznanja, je pa zato njegov učenec Friedrich Hayek prejel Nobelovo nagrado ravno za teorijo poslovnih ciklov, ki jo je razvil Mises.

Tudi o ekonomiji kot znanosti je imel svoj pogled. Za Misesa je ekonomija znanost, ki odkriva in napoveduje pojave, toda ne na podlagi opazovanj in preverjanja, temveč z dedukcijo. Matematična analiza namreč odpove, saj ne more hkrati in sproti zajeti vseh podatkov: različni ljudje različno vrednotijo stvari ter odziv ene skupine posameznikov na dogajanje na trgu danes morda ne bo enak kot odziv iste ali druge skupine na dogajanje jutri. Prav ta izrazito individualna, osebna in subjektivna osnova gospodarstva otežuje življenje makroekonomistom, ekonometristom pa dela življenje docela neznosno. Zato ekonomija nikoli ne more biti veda o predvidljivih statističnih povezavah med stvarmi, temveč je ekonomija zakoreninjena v vrednostih, ki jih ljudje pripisujejo stvarem. In te vrednosti se spreminjajo, ker se svet spreminja in se spreminjajo potrebe.

»V delovanju trga ni nič samodejnega ali skrivnostnega. Edine sile, ki določajo stalno nihajoče stanje trga, so vrednostne ocene različnih posameznikov in njihova dejanja, ki jih te vrednostne ocene usmerjajo. Končni dejavnik na trgu je prizadevanje človeka, da na najboljši način zadovolji svoje potrebe in želje,« pravi Mises in dodaja: »Trg ni kraj, proces je, način, po katerem posamezniki s kupovanjem in prodajanjem, s proizvodnjo in potrošnjo prispevajo k celotnemu delovanju družbe.«

Nadškof Zore, katoliška cerkev in duhovna oskrba migrantov

Značke

avstrijska ekonomska šola, begunci, katoliška cerkev, liberalizem, Ludwig von Mises, migranti, nadškof, Stanislav Zore

Na tekst o nestrinjanju z izjavami nadškofa Stanislava Zoreta o migrantih, sem dobil precej odzivov. Nekateri so v tem prepoznali napad na slovensko katoliško cerkev, večina se je strinjala z napisanim. Ne mislim razpredati, zato bom kratek. Kaj bi morala med drugim narediti katoliška cerkev, je dobro napisal avtor portala KatKapital, ki je med drugim pogrešal duhovno oskrbo migrantov, saj prihajajo iz držav, kjer mnogi od njih niso slišali za nauk katoliške cerkve. Priporočam branje. Avtor ugotavlja, da se je cerkev v materialnem smislu dobro odzvala, saj so njene humanitarne organizacije sodelovale pri zbiranju hrane, pijače in drugih potrebščin za migrante, popolnoma je pa zatajila pri širjenju evangelija med temi ljudmi, kar je eno od osnovnih poslanstev katoliške cerkve.

Tudi na tekst o tem, da prosti trg ne pomeni tudi nujno svobodnih migracij, sem prejel kar nekaj odzivov. Tisti, ki se niso strinjali, so mi očitali, da se oddaljujem od temeljnih liberalnih načel in ne sledim misli nekaterih velikih imen liberalizma. Zato samo dva citata Ludwiga von Misesa:

»To je naloga, ki jo liberalna doktrina pripisuje državi: varovanje lastnine, svobode in miru.« (Liberalism, stran 37)

»Prva dolžnost vsake vlade je obramba narodove varnosti in civilizacije pred agresijo tujih sovražnikov kot domačih gangsterjev. Če bi bili vsi ljudje prijazni in krepostni, če si nihče ne bi želel tega, kar pripada drugemu, ne bi bilo potrebe po vladah, vojskah in mornaricah, policistih, sodiščih in zaporih.« (Bureaucracy, stran 24)

Zakaj levičarji ne razumejo vrednosti Janševe nepremičnine v Trenti?

Značke

avstrijska ekonomska šola, Carl Menger, Finance, Imos, Jan Škoberne, Janez Janša, Ludwig von Mises, mejna korist, SD, Trenta, vrednost, Zveza komunistov Slovenije

Saj veste, kako je z levičarji. Menijo, da se spoznajo na tržno ekonomijo, v resnici so globoki verniki planskega gospodarstva. In tudi takrat, ko želijo biti duhoviti, pokažejo vse svoje neznanje.

Potem ko je zastarala zadeva Patria (tukaj), je poslanec SD Jan Škoberne na Twitterju zapisal (tukaj): »Patria je zastarala. Sem vesel, da je poslanski kolega (Janez Janša; opom. Kavarna Hayek) razbremenjen te zgodbe, da bo lažje pojasnil kako prodati parcelo, vredno 20 za 150 :)« Pustimo ob strani zadevo Patria. Koliko je Slovence stala, sem pisal že (tukaj). Posvetimo se rajši drugemu delu njegove »domislice«, ki razkriva Škobernetovo ekonomsko neznanje, kar pa ni čudno, saj pripada politični stranki, je je zrasla iz Zveze komunistov Slovenije.

Škoberne je prepričan, da bodo Janšo zdaj preganjali zaradi prodaje nepremičnine v Trenti. Na kratko obnovimo zgodbo. Predsednik SDS Janez Janša je posestvo v Trenti kupil leta 1992, ki je obsegalo zazidljivo parcelo s hišno številko in hišo (v slabem stanju) tik ob Soči, v neposredni bližini avto kampa in večjega apartmajskega objekta. Lokacija je med najbolj atraktivnimi v Trenti, parcele posestva mejijo na 200 metrov obale Soče. Zanjo je odštel 1,32 milijona takratnih tolarjev, kar bi bilo vredno okoli 22 tisoč švicarskih frankov.

V časniku Finance so izračunali, da je to primerljivo z današnjimi 30.220 franki, kar znaša 24.683 evrov. Leta 2005 je to zemljišče prodal Eurogradnjam za 131 tisoč evrov, ta pa naprej Imosu. Glavni očitek Janši je bil, da je Imos preplačal zemljišče. »Če vzamemo povprečno ceno, bi bilo Janševo kmetijsko zemljišče v Trenti vredno 68 tisoč evrov, razlika 63 tisoč evrov pa je vredna ruševina hiše s 57 kvadratnimi metri neto tlorisne površine. Torej bi bila ruševina vredna 1.089 evrov za kvadratni meter oziroma stavbna parcela (176 kvadratnih metrov) 347 evrov za kvadratni meter. To je tik pod povprečnimi cenami za zazidljiva zemljišča v Trenti,« so zapisali v Financah.

Ne glede na te izračune bi moralo tudi v Sloveniji, ki ima vsaj na deklarativni ravni tržno gospodarstvo, veljati, da je stvar vredna natančno toliko, kolikor so kupci zanjo pripravljeni plačati. Gre za pomen vrednosti, ki jih različni ljudje ali pa različni poslovni subjekti pripisujejo stvarem. Te vrednosti, kar je ugotovil že Ludwig von Mises, niso del stvarnega sveta, kot so denimo masa predmeta, njegova dolžina ali širina, kar je zanimivo za naravoslovce. Vrednost namreč ni nekaj, kar bi obstajalo v samih dobrinah in jih bi bilo mogoče meriti z natančnimi lestvicami. Različni ljudje namreč različno vrednotimo stvari. Tako bodo nekateri višanje cen delnic na borzi videli kot dobro znamenje za nakup, drugi kot alarm in dobro priložnost za prodajo. Zato sta očitno Eurogradnje in Imos v Janševi parceli videla večjo vrednost, kot drugi. Prav lahko bi se našel kdo, ki bi ponudil še višjo ceno, ali pa drugi, ki bi ponudil manj, kot je Janša odštel ob nakupu. Vrednost neke stvari ni in ne more biti statična. Če bi bila, ne bi bilo ne napredka ne blaginje, kot ju poznamo danes. Samo poglejte nekdanjo Jugoslavijo, kjer je država skušala določati vrednosti stvarem. Družbo je to pahnilo v pomanjkanje in revščino.

Vrednost je torej v razumu posameznika. Je stvar čustev, je stvar osebne presoje. In te vrednosti se spreminjajo. In to ves čas. Ker se spreminja svet in naše potrebe. Dojemanje teh sprememb je težavno celo za ekonomista, kaj šele za navadnega človeka, ki se ves čas sooča s spreminjanjem vrednoti, sooča pa se tudi z nekaterimi na videz nerazumljivimi vrednotenji. Kako je mogoče, da je voda, ki je tako pomembna za življenje, tako poceni, diamanti, ki so v resnici nepomembno za preživetje, pa veliko več vredni kot voda. Odgovor je dal ustanovitelj avstrijske ekonomske šole Carl Menger, češ posamezniki ne izbirajo med »vodo« in »diamanti« na abstrakten način, saj se ne odločajo, ali bi imeli vso vodo na svetu ali vse diamante. Edina izbira je, ali bi želeli imeti malo več vode ali nov diamant. Ker imajo ljudje dovolj vode za svoje potrebe, dodatni skodelici vode pač ne pripisujejo prave vrednosti: zato je voda poceni. Po drugi strani pa ljudje ne mislijo, da imajo dovolj diamantov, zato so za diamante pripravljeni plačati veliko več. Pripisovanja vrednosti ni mogoče meriti z matematičnimi enačbami. Vsak človek bo dal določeni stvari drugo vrednost.

Podobno je tudi z denarjem. Vzemimo bankovec za 50 evrov. Na njem piše 50 evrov in toliko naj bi bil vreden. In pika. A temu ni tako. Za človeka, ki ima mesečni dohodek 500 evrov, je ta bankovec vreden mnogo več kot za človeka, ki ima mesečni dohodek 5.000 evrov. Nominalna vrednost je sicer enaka, čustvena, ki pravzaprav poganja celotno gospodarstvo oziroma menjavo, kjer se posamezniki odrekajo nečemu, da dobijo tisto, kar želijo, in to na podlagi mejne koristi, pa ne. Zato se nekomu Janševa prodaja parcele Eurogradnjam za 131.000 evrov zdi veliko, nekomu malo, tretjemu pa ravno prav.

Tudi cena, ki jo je cenilka postavila za Janševo nepremičnino, ki se zdaj prodaja iz stečajne mase Imosa (tukaj), ne more biti dokaz, da naj bi predsednik SDS ravnal koruptivno, ker je bil v času prodaje parcele pač ministrski predsednik. Zato še enkrat: stvar vredna natančno toliko, kolikor so kupci zanjo pripravljeni plačati. Pred 20. Leti so ponudili 20 tisoč evrov, pred desetimi leti 100.000 evrov, pred petimi 40 tisoč evrov, danes bi mogoče dali 10 tisoč evrov. Na podlagi spreminjanja cene nepremičnine sklepati, da je nekdo ravnal koruptivno, je seveda popolni nesmisel. Izjema bi bila, če bi imela policija materialne dokaze (prisluhe, elektronsko pošto ali kaj drugega), da je Imos kupil parcelo po višji ceni, v zameno pa je dobil državne posle. Toda pogled v Supervizorja pokaže, da Imos v času vlade Janeza Janše ni bil v privilegiranem položaju. In samo na podlagi tega, ker se nekomu dozdeva, da je bila nepremičnina preplačana, potem sklepati, da je bilo ravnanje koruptivno, kaže na popolno nepoznavanje tržnega gospodarstva.

BDP kot fetiš sindikalistov za rast plač v javnem sektorju

Značke

BDP, blaginja, Branimir Štrukelj, državna poraba, javni sektor, Jugoslavija, Ludwig von Mises, Odmevi, potrošnja, RTV Slovenija, socializem, zasebni sektor

Orgazmično navdušenje levičarskih politikov in tudi nekaterih njihovih socialističnih kruhoborcev, ki imajo magisterije in celo doktorate iz ekonomije, ter seveda sindikalistov ob zadnjih podatkih o rasti BDP pošilja seveda napačen signal javnosti. Kot je že ugotovil briljanten um avstrijske ekonomske šole Ludwig von Mises, matematika v ekonomiji pogosto povsem odpove. Zato je treba podatke o padcu in rasti BDP sprejemati z zadržkom, saj se drugače ustvarja vtis, da BDP odslikava dejansko blaginjo in napredek neke države. To sicer ne pomeni, da je BDP povsem brez pomena, nekakšna računovodska enota, ki nič ne pove. Je, ampak blaginja in razvitost nekega gospodarstva zagotovo ni zgolj BDP. Zato vprašanje, ali rast BDP v resnici predstavlja gospodarsko rast, ni zgolj retorično.

Ampak sindikalisti javnega sektorja so se odločili, da zadnja rast BDP pomeni signal, da se jih lahko povečajo plače. Mediji so poročali takole. »V ZSSS so v odzivu na danes objavljeno prvo letno oceno gospodarske rasti v 2014 med drugim ugotovili, da se z informacijo o triodstotni rasti BDP izpolnjeni vsi pogoji za sprostitev na gospodarsko rast vezanih pravic v varčevalnem zakonu. Po njihovem je čas primeren tudi za dvig plač in spremembi definicije minimalne plače.« (http://www.reporter.si/slovenija/zsss-%C4%8D-je-primeren-za-dvig-pla%C4%8D-spremembo-definicije-minimalne-pla%C4%8De/54908). Seveda je bil najbolj glasen šef sindikatov javnega sektorja Branimir Štrukelj, ki je dejal, da se »plače v javnem sektorju morajo zvišati«, če pa to ne bo šlo, je dejal v Odmevih na RTV Slovenija (www.rtvslo.si), si bodo pa od kapitala sami vzeli, kar jim pripada. O Štruklju sem že večkrat pisal (zadnjič tukaj: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/08/12/zgodbe-iz-vzporednega-sveta-po-struklju/), tako da se ne mislim ponavljati, zato tokrat samo o mitskem BDP.

BDP se izračuna po formuli Z + D + I + NI (iz-uv), pri čemer: Z = potrošnja zasebnega sektorja, D = (državna potrošnja), I = naložbe (investicije) in NI = izvoz minus uvoz). Tako dobimo nominalni znesek, ki predstavlja BDP za določeno obdobje. In zakaj BDP v resnici ne odraža dejanskega stanja blaginje in napredka? Ker naletimo na nekaj velikih težav, ki jim ekonomisti avstrijske ekonomske šole pravijo »napačni signali trgu«. Samo prosti trg, kjer se država ne vmešava v odnose med posamezniki, lahko prinaša napredek in blaginjo ter zmanjšuje revščino, opletanje s katero je postalo v zadnjem času zelo popularno med levičarji (samo poglejte tale pamflet: http://www.mladina.si/169030/populisticno/). Bom skušal na kratko in poenostavljeno pojasniti ter si nekaj pojasnil sposodil pri blogerjih, kot sta Tko Je John Galt (www.tkojejohngalt.wordpress.com) in Kat Kapital (www.katkapital.com).

Ni težava, da BDP vključuje državno potrošnjo, težava je, ker jo povsem izenači z zasebno potrošnjo. Poleg izvoza je za zadnjo »rast« BDP »zaslužna« namreč tudi državna potrošnja oziroma razni evropski lokalni projekti pri gradnji občinskih infrastrukturnih objektov. Vendar, ali sta te kategoriji (zasebno in državno) res enakovredni? Zasebna potrošnja pomeni, da ti iz svojega žepa nekaj plačaš, državna potrošnja pa pomeni, da ti država najprej ukrade tvoj zaslužek, potem pa s tem ukradenim denarjem financira recimo gradnjo mostu čez Ljubljanico, kot to rad počne ljubljanski župan Zoran Janković, razne nevladne organizacije, ki z davkoplačevalskim denarjem zganjajo socialistično propagando, kulturnike, ki nato vsiljujejo svoje knjige knjižnicam, ker jih ne morejo prodati na trgu in podobno. Vprašanje je, ali je učinek na blagostanje posameznika v obeh primerih res enak? Ali financiranje denimo Mirovnega inštituta povečuje blagostanje ljudi (razen blagostanja parazitov, ki so nanj prilepljeni)? Kako povečuje most prek Ljubljanici blagostanje Ljubljančanov? Ali je prav, da se obe potrošnji (zasebna in državna) enakopravno obravnavata znotraj izračuna BDP? Odgovor je: NE.

Država ne more vedeti, kaj je najboljše za posameznika, in to velja za večino državne potrošnje, ki ima v resnici negativen učinek – zmanjšuje kupno moč prebivalstva v zasebnem sektorju. V nekdanji Jugoslavije so v BDP šteli tudi gradnjo spomenikov NOB, ker je šlo pač za državno potrošnjo. To še danes počno v Severni Koreji, Rusiji in še nekaterih drugih državah, čeprav ni jasno, kakšno korist imajo od teh spomenikov državljani, kako jim to povečuje njihovo blaginjo. To smo občutili v nekdanji skupni državi: partija, ki je obvladovala gospodarstvo, je veliko »vlagala« v tovrstne »podvige« s spomeniki, v široke avenije, ki slavijo revolucijo, in podobne traparije. Ne boste verjeli, BDP je bil zato v Jugoslaviji (v 60. in 70. letih) precej velik, toda blaginje ni bilo od nikoder. Zato je tovrstna metodologija nepravična do ekonomsko svobodnejših držav, kjer ima veliko vlogo zasebna pobuda in je BDP dejansko odraz rasti, za razliko od zapravljanja denarja v socialističnih planskih gospodarstvih z veliko državne lastnine.

Tudi z zasebno potrošnjo je težava. Štrukelj je v prej omenjenih Odmevih dejal, naj se povečajo plače, s tem bodo ljudje več trošili in beležili bomo novo rast BDP. Zasebna potrošnja je lahko generator gospodarske rasti in blaginje v državah, kot sta Nemčija in ZDA, nikakor pa ne more biti v Sloveniji. Za tako ugotovitev ne potrebuješ diplome, magisterija ali doktorata iz ekonomskih znanosti, temveč preprosto pogledaš v svojo shrambo, svoj hladilnik, garderobno omaro ali garažo. Večino tistega, kar bomo videli, je iz uvoza. Ko Nemec kupuje avto, bo po vsej verjetnosti kupil nemški avto – VW, opla, mercedesa ali audija. To je neposreden vpliv na njihovo industrijo. Ko gre Slovenec kupuje avtomobil, najbrž tudi kupi VW ali opla, ampak s tem ne spodbuja slovensko gospodarstvo, ampak nemško. Enako velja za vse: za uvožene prehrambene izdelke, oblačila, pohištvo.

Kljub vsemu BDP ni povsem brezsmiseln, toda predstavlja nek fetiš, ki je lahko škodljiv. Eden takih primerov je teza, da je 2. svetovna vojna ZDA izvlekla iz recesije. Če bi držala, bi to pomenilo, da vojne povečujejo blaginjo ljudi. Pa jo ne. BDP v ZDA se je med vojno povečal zaradi enormno povečane državne porabe, nezaposlenost pa se je zmanjšala zaradi prisilne mobilizacije in zaposlovanja v obrambnem sektorju (zaposlenost v sektorju ameriške vojske se je med letoma 1940 in 1941 povečala z 1,8 odstotka na kar 40,3 odstotka; http://www.independent.org/newsroom/article.asp?id=138). Poleg tega so bile cene nadzorovane, kar pomeni, da je bila uradna inflacija nižja, kot je v resnici bila, kar pa posledično pomeni, da je bil BDP ZDA precenjen. Ampak, zanimivo. Nobelovec Paul Krugman še vedno verjame, da je 2. Svetovna vojna Američakom prinesla napredek in da na splošno lahko vojni spopad neki državi prinese blaginjo (https://www.youtube.com/watch?v=Rq7HLERNUSw). Ob taki norosti ni čudno, da je lani pozval ECB, naj se bojuje proti deflaciji (da je deflacija v resnici dobra za potrošnika, sem pisal tukaj: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/02/28/kdo-se-boji-deflacije/), in da se je ob grški krizi postavil na stran Sirize in Aleksisa Ciprasa.