Značke
afera Hit, Bruno Sacco, Danilo Kovačič, Danilo Slovnik, Depala vas, igralništvo, Ivo Hvalica, Janez Drnovšek, Janez Janša, korupcija, mafija, Marjan Podobnik, Miha Brejc, Nelida Nemec, revija Reporter, udbomafija, Vinko Vasle
(Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija; 9. marca 2023)
13. marca 1993 se je v kolumno Danila Slivnika v sobotnem Delu začela najbrž največja poosamosvojitvena afera – afera Hit. Razkrila je, kako je deloval vzporedni mehanizem in kako je globoka država skrbela za dobro počutje krvnih in ideoloških dedičev komunističnega režima.
Tisto soboto so v Murglah, predsedniški palači, na vladi, v Novi Gorici in še kje svež izvod časnika Dela naslovniki brali s cmokom v grlu. Bledih obrazov so sprožili rdeči alarm in se spraševali, kako je to mogoče in kaj je šlo narobe. Znamenita kolumna Casino Royal takratnega namestnika glavnega in odgovornega urednika Danila Slivnika je v gospodarstvu in politiki sprožila niz dogodkov, ki še danes niso povsem pojasnjeni: nekateri vpleteni so življenje izgubili v čudnih okoliščinah, drugi so se zatekli k molku, znamenita dokumentacija, ki naj bi jo hranil nekdanji poslanec Ivo Hvalica še ni ugledala luči belega dne in je očitno še vedno nekje skrita.
Proti razkritim in javnosti izpostavljenim akterjem, ki so bili bolj »mule« kot »mastermindi«, je bilo vloženih več kot sto ovadb, na podlagi katerih je državno tožilstvo vložilo dvanajst obtožnic. Poleg enega procesa v Italiji je bilo v Sloveniji sproženih devet kazenskih postopkov, le dva sta bila pravnomočno obsojena; tudi direktor Hita Danilo Kovačič, ki je bil tudi zelo hitro pomiloščen. Protiudarec globoke države pa je bil silovit – fabricirane afere proti tistim, ki so si drznili dregniti v udbovske finance, so se vrstile druga za drugo.
Rojstvo afere Hit
»Danilo Slivnik je v znameniti litoželezni blagajni že dolgo imel udbovska poročila,« se spominja Vinko Vasle, takrat prvo pero raziskovalnega novinarstva pri Delu. Slivnik je najprej naročil, da goriški in primorski dopisniki previdno preverijo informacije, a ni bilo odziva. Tudi k Vasletu so prihajali informatorji, ki so samo potrjevali naravnost neverjetne zgodbe, ki so jih v črno stolpnico na Dunajski cesti 5 (imenovano tudi »črna vdova«) prinašali obveščevalni viri. Nato je padla odločitev, da je skrajni čas za razkritje delčka temnih plati tranzicije.
Prišel je petek, 12. marec, ko je Slivnik zelo pozno prišel v redakcijo, da odda sobotno kolumno, ki jih je običajno pisal doma. Sobotno Delo je bilo v tistih časih predvsem zaradi njegovih kolumn zelo brano in iskana literatura. Ob koncih tedna je medijska hiša prodala tudi do 20.000 izvodov več. Ker je vedel, da je Udba na Delu še kako živa in da teksti še pred prodajo časopisa (kot v trdih komunističnih časih) končajo na mizi nekdanjih partijcev, je imel navado, da tik pred zdajci spremeni nekatere dele. Tudi tokrat je bilo tako. V zadnjem hipu je kolumni Casino Royal dodal stavek: »Daleč na prvem mestu naj bi bil namreč novogoriški Hit, ki naj bi prelival denar na vse politične naslove in račune (in tudi neposredno podkupoval nekatere novinarje).« Afera Hit je bila rojena, poti nazaj ni bilo več. Pisalo se je leto 1993, bil je 13. marec.
Kovčki denarja
Slivnikove besede so se nanašale na vpetost nekaterih podjetij v politiko, privatizacijo in odstavitev Mihe Brejca, takratnega prvega moža Varnostne informativne služba (VIS), ki se je po prvih demokratičnih volitvah (1990) in osamosvojitvi (1991) skušala otresti spon nekdanje Službe državne varnosti (SDV) in še prej Udbe, tajne politične policije v rokah komunistov. Izkazalo se je, da je nekdanja socialistična oblast s pomočjo italijanske mafije držala roke nad igralništvom in kopičila denar. Več o tem je kasneje novinarjem povedal »mafijski skesanec« in nekdanji vodja posojilnice v Hitu Bruno Sacco.
Donosen posel, ko so v roke nekdanjih udbovskih operativcev prehajali kovčki z ogromnimi količinami denarja, je takratna vlada Lojzeta Peterleta ogrožala. Demosova vlada je padla maja 1992, Peterleta je zamenjal Janez Drnovšek z LDS, ki je nato vladala več kot desetletje. Tistega leta je v republiški skupščini, predhodnici državnega zbora, padel tudi igralniški zakon, ki je predvideval 80-odstotno državno lastništvo igralnic. Obveščevalci so takrat zaznali, kako je v eni izmed pisarn novogoriškega Hita zazvonil telefon. Moški glas je osebi na drugi strani žice sporočil veselo novico: »Famozni Peterletov zakon je tudi v zboru občin padel.« Oseba, ki je dvignila telefon je bila Nelida Nemec, moški pa Ivan Vodopivec, funkcionar sežanske občine in poslanec tedanjega zbora občin republiške skupščine, človek, ki mu je Danilo Kovačič, tedanji generalni direktor Hita, nekaj dni prej obljubil 30 milijonov italijanskih lir (danes okoli 15 tisoč evrov) »prispevka« za godbo na pihala. Miha Brejc se je kasneje za revijo Reporter spominjal: »Spremljali smo tudi dogajanja v Hitu in o tem sem redno poročal. Skratka vrh slovenske politike je bil seznanjen z divjo privatizacijo in krajo družbenega premoženja, vendar pristojni niso ukrepali, VIS pa ni bil pristojen za vlaganje ovadb.«
»Kri bo tekla v potokih«
Spomladi 1992 je Brejc oddal poročilo ministrstvu za finance in predlagal, da Hit obiščejo inšpektorji Službe družbenega knjigovodstva (SDK), kar se je potem zgodilo jeseni. V začetku leta 1993 se je LDS znebila Brejca, nasledil ga je Janez Sirše, ki je takoj želel vpogled v dosje Hit. Brejc mu ga ni želel dati in je kasneje komisiji povedal, da je bil Sirše še kot turistični minister zelo vpleten v igralniške posle. V Hitu so si po menjavi oblasti začasno oddahnili. Vse do Slivnikove kolumne. Kljub poskusom Hita in levega dela politike, da bi preprečili uhajanje informacij, so podrobnosti počasi prihajale v javnost.
Janez Janša, tedanji obrambni minister in član koalicije, je v torek, 6. aprila 1993, na TV Omizju televizije Slovenija omenil podjetje, ki v zadnjih letih ni plačalo 150 milijonov dolarjev davka: »Sto petdeset milijonov dolarjev je denar, s katerim lahko v Sloveniji kupiš oblast. Lahko kupiš novinarja, lahko kupiš vse, če ni finančne kontrole, če ni finančne discipline. S temi denarji lahko kupiš volitve.« O čem je govoril, je vedela je majhna skupina ljudi. Odgovor je prišel nekaj ur kasneje, 7. aprila, ko je poslanec in opozicijski voditelj Marjan Podobnik razkril zaupno informacijo SDK. Takrat je Jaša Zlobec, član koalicije, izrekel besede, ki so bile po osamosvojitvi ene najbolj citiranih: »Pizdarija je popolna. Kri bo tekla v potokih.«
S tujim denarjem za svoj račun
Ustanovljena je bila preiskovalna komisija, dokumente afere je na sejo komisije za nadzor nad delom varnostnih in obveščevalnih služb v dveh kovčkih v državnozborsko sobo številka 209 prinesel Brejc. Kasneje se je izkazalo, da sta bila kovčka, v katerih je bilo več kot 1.500 strani dokumentov, že deponirana v poslopju parlamenta, tako da jih je Brejc takrat samo prevzel in prinesel.
Preiskovalna komisija in mediji so odkrili, da ne gre samo za neplačevanje davkov in poskus divje privatizacije tedanjega vodstva Hita, v katerem so bili generalni direktor Danilo Kovačič, šef financ Darko Makuc in šefinja za odnose z javnostjo Nelida Nemec, temveč tudi za čudno poslovanje posojilne službe. Goste igralnice je po nalogu Kovačiča začel financirati njegov sorodnik Danilo Kodrič, skupaj z ženo Anilo Thanasi Kodrič. Prav posojilna služba pa je bila tista, ki je vpletenim prinašala gotovino.
Kodrič je gostom igralnice posojal Hitov denar, hkrati pa zaračunaval provizijo. Povedano drugače. Poslovali so z družbenim denarjem za svoj račun. Koliko denarja je tedaj v resnici poniknilo v zasebne žepe, ne ve nihče, gotovino pa so v kovčkih nosili prek meje v italijanske banke.
»Po moji oceni med 15 in 20 milijonov sedanjih evrov,« se je kasneje spominjal tedanji poslanec državnega zbora Ivo Hvalica, ki se je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja kot član preiskovalne komisije za parlamentarno preiskavo o sumu zlorabe javnih pooblastil v poslovanju podjetja Hit boril proti nepravilnostim.
Kam je šel denar?
Kam je šel denar, ni bilo jasno niti Kovačičevemu nasledniku v Hitu Branku Tomažiču (Hit je vodil od 1999 do 2006), ki je februarja 2006 izjavil: »Še vedno mi je neznanih precej stvari o tem, kako so delovale posojilne službe. Jasno je, da so delovale nezakonito. Po moji presoji so na škodo Hita delale zato, ker so nedvomno pobirale preveč denarja zase. Kam je ta denar šel, kako se je razdelil, koliko ga je šlo različnim državnim službam in raznim drugim strukturam, ne vem.« Hit je bil po njegovo v razvoju zato zavrt.
Nekoliko drugače je kasneje v pogovoru za Reporter menila Nelida Nemec: »Zakonska pravila niso bila natančno definirana in vse je bilo prepuščeno subjektivni interpretaciji različnih taborov. (…) Afera je zavrla zagon in razvoj, ki ga kasnejše uprave niso mogle ali znale ponovno oživiti, saj je vlak preprosto že odpeljal.« Tudi Danilo Kovačič je mnogo let pozneje v intervjuju za Finance izjavil: »Hit je izgubil deset let razvoja, Slovenija je ob štiri milijarde evrov deviznega priliva, jaz pa ob 13 let življenja.«
Čeprav danes večina na afero Hit gleda kot na običajno privatizacijsko afero, je bila afera tudi politična in korupcijska. »Šlo je za politično spletkarjenje in spopad okoli nedorečenih sistemskih oziroma zakonskih rešitev,« se je pred leti spominjal žal že pokojni Igor Guzelj, nekdanji novinar Dela, kasneje pa Maga in Reporterja, ki je preiskoval sporne posle vodilnih v Hitu: »Afera Hit je bila v bistvu prvi resni spopad s poskusom divje privatizacije v samostojni Sloveniji, in sicer v gospodarski panogi, ki po eni strani omogoča hitre in lahke zaslužke, po drugi pa velike zlorabe, če nadzor popusti.«
Kje so akterji afere danes?
Danilo Kovačič, ki je bil v času afere tudi državni svetnik z imuniteto, je konec prejšnjega stoletja odšel iz Hita. Leta 2000 je bil skupaj s soobtoženim Danilom Kodričem spoznan za krivega zlorabe položaja. Po številnih pritožbah močne odvetniške ekipe, ki je izvršitev zaporne kazni preložila za več let, ga je leta 2006 pomilostil tedanji predsednik Janez Drnovšek, ki je svojo odločitev obrazložil: »Trinajst let kalvarije, ženino zdravje in zasluge za Novo Gorico.« Verjeli so mu le redki.
Danilo Kodrič je umrl v čudni prometni nesreči, njegova žena Anila Thanasi Kodrič pa je dobila pogojno kazen. Umrl je tudi finančnik Hita Darko Makuc, ki se je v priporu obesil. Njegova smrt je še danes zavita v skrivnost. Drnovšek naj bi takrat prejel pismo, ki na treh straneh podrobno opisuje, da ni šlo sa samomorilsko dejanje. Nelida Nemec pa se je leta 2007 vrnila v Hit. Od ožje skupini novinarjev, ki je preiskovala afero Hit in so jo mediji poimenovali kot Slivnikovo četico, so trije že umrli (Danilo Slivnik, Vesna R. Marinčič in Igor Guzelj), živa sta še dva: Vinko Vasle in pisec tega članka.
Modus operandi ostaja
Zgodba o aferi HIT je pravzaprav zgodba o udbovskih financah, ki jih je v knjigi Vzporedni mehanizem analiziral ekonomist Rado Pezdir. Nasledniki komunističnega režima so prenašali razkrivanje povojnih pobojev in zločinov Udbe, a so se jim prižgali vsi alarmi, ko je nekdo dregnil v njihove finance. Že takoj po razkritju je Udbomafija, kot bi rekel arhitekt Edo Ravnikar (oziroma Kučanov klan, kot je pisal Danilo Slivnik), začela s pripravami na Slivnikovo medijsko in Janševo politično likvidacijo (še posebej po odkritju orožja na mariborskem letališču istega leta).
To je leta 1994 pripeljalo do montirane afere Depala vas (kasneje do afere Patria), skupina okoli Slivnika se je leta 1995 morala z Dela umakniti na novonastalo revijo Mag. Vojščaki globoke države, med katerimi je vidno vlogo odigral tudi Janez Drnovšek, so čiščenje (ob nekaterih sumljivih samomorih) končali z ukinitvijo Službe družbenega knjigovodstva, ki je pod vodstvom Romane Logar edina poglobljeno preiskovala rdečo mafijo. Moralo je miniti četrt stoletja, da je izšla Pezdirjeva knjiga, ki z dokumenti potrjuje tisto, o čemer je Slivnikova četica večinoma na podlagi ustnih pričevanj pisala. Modus operandi delovanja globoke države je ostal do danes. Isti vzorci se ponavljajo tudi v aferi GEN-I, v katero je vpleten sedanji ministrski predsednik Robert Golob.
Kratek intervju z Vinkom Vasletom
Vinko Vasle, legenda slovenskega žurnalizma, je bil v času afere HIT vodilni preiskovalni novinar pri časniku Delo. Z njim smo se pogovarjali o začetkih afere, njenem vrhu in posledicah. Vasle pravi, da se afera v simboličnem smislu ni nikoli končala.
13. marca bo minilo 30 let, od kar je po kolumni Danila Slivnika izbruhnila afera HIT. Kdaj ste na Delu dobili prve informacije, da je z igralništvom na Goriškem nekaj narobe?
Da gre pri Hitu za nenavadno poslovanje, da je denar odtekal neznano kam, so vsaj meni povedali trije takratni uslužbenci Hita in Danilo Slivnik je že pred znamenitim Casino Royal želel od dopisnice Dumaničičeve, da naj se o tej zadevi malo pozanima. In se ni, kot je treba, ker je bil njen soprog tam zaposlen. Zato smo Hit pod drobnogled vzeli mi iz Slivnikove četice. Takrat je Danilo v znameniti litoželezni blagajni že imel udbovska poročila.
Vi ste kot preiskovalni novinar veliko pisali o aferi. So bili kakšni pritiski, tudi politični, če lahko danes s časovne distance skoraj z gotovostjo trdimo, da je takrat goriško igralništvo financiralo politične stranke tako imenovane tranzicijske levice in da so bile tudi volitve 1992 več kot očitno kupljene.
Posebej iz LDS preko posameznih “prijateljskih” namigov so mi sporočali, da je zadeva prenapihnjena, da se ni varno takole izpostavljati, da to ni novinarstvo, ampak mrhovinarstvo. In seveda v tranzicijskih strankah, tudi v LDS so se bali, da jim bo usahnil udbovski denarček iz Hita. Nismo se predali in smo bili še bolj odločni.
Soočili ste se tudi s številnimi tožbami, čeprav se je kasneje izkazalo, da ste imeli o vsem prav. Ste katero tožbo izgubili?
Nobene tožbe v zvezi s to afero nisem izgubil – bile so štiri. Najbolj v spominu pa mi je ostala tožba italijanskega mafijaša, ki je bil v Hitu zadolžen za posojilno službo. Na sojenju v Kopru mi je dal kar lepo povedati, da se igram z ognjem in nisem varen. Tožbo je izgubil, žal pa ga no aretirali.
Z afero HIT se nikoli ni do konca razčistilo, predvsem se je pokazalo, da kdorkoli je dregnil v »udbovske finance«, ga je globoka država skušala uničiti. Afero HIT so poskušali nevtralizirati s fabriciranimi aferami: afera VIS, afera Depala vas in afera orožje. Še danes to počno, mar ne?
Aferi Hit je na »svoje mesto« postavil takratni predsednik države Janez Drnovšek, ki je v novinarskih vrstah upravičeno dobil ime Drty. Ko je bil šef Hita Danilo Kovačič končno obsojen in se je pojavil na vhodu v zapor na Dobu, se je s prtljago lahko samo obrnil in šel domov. Dobesedno. Med vožnjo na Dob so mu iz kabineta predsednika države sporočili, da je pomiloščen. Še nihče v tej državi tako hitro ni bil pomiloščen. Tako se je zaključila afrea Hit – eden se je obesil, Kovačič pomiloščen in svet se vrti dalje. Udba s pomočjo neoudbovcev fabricira nove afere (npr. Patria), da prikrije svoje aktualne rabote iz starih časov – mamila, korupcija, nebrzdana kraja premoženja in tako naprej. V simboličnem smislu se afera Hit tako ni nikoli končala. Danes se na primer imenuje GEN-I in Robert Golob.
Kavarna Hayek 