Postmodernistična dekadenca na stari celini in ali so zgodbe od adrenokroma zadetih in odvisnih elit res teorija zarote?

Značke

adrenokrom, afera Balenciaga, American Thinker, Andrea Widburg, ARCOM, C8, Canal 8, Celine Dion, elite, Emmanuel Macron, Foto Pub, Francija, Gérard Fauré, Jeffrey Epstein, Jimmy Savile, mamila, Marc Dutroux, Mladina, pedofilija, Pierre Palmade, prostitut, satanizem, teorija zarote, TPMP, Yves St-Laurent

Ko je Gérard Fauré omenil ime francoskega predsednika Emmanuela Macrona, je bil intervju prekinjen. Kaj je želel povedati človek, ki je bil predstavljen kot »nekdanji pariški trgovec«, ki je prodajal mamila uglednim francoskim osebnosti iz sveta zabave in politike, mogoče ne bomo nikoli izvedeli. Toda kar je povedal prej, je tako neverjetno, da se bo komu zdela teorija zarote. Ampak ne pozabimo, marsikatera teorija zarote se je v zadnjem času izkazala za resnično.

Fauré je bil gost televizije Canal 8 (C8). Povabili so ga v oddajo Touche pas à mon poste! (TPMP), ker je v preteklih tednih pozornost javnosti pritegnila prometna nesreča znanega komika Pierra Palmadeja in razkritja, ki so temu sledila.

Palmade je 10. februarja 2023 povzročil prometno nesrečo. Čelno je trčil v drugo vozilo, ki je peljalo po nasprotnem voznem pasu blizu Villiers-en-Bière na jugu Seine-et-Marne. Palmade je bil v kritičnem stanju prepeljan v bolnišnico Kremlin-Bicêtre, njegovo življenje kmalu ni bilo več ogroženo.  V drugem avtomobilu so bili noseča ženska, njen svak, voznik in njegov šestletni otrok. 27-letno nosečo žensko so odpeljali v bolnišnico, kjer so morali opraviti nujni carski rez. Njen sedemmesečni dojenček je umrl.

Kasneje se je izkazalo, da sta iz Palmadejevega avtomobila po prometni nesreči pobegnili dve osebi. To sta bila »spremljevalca«, mlada prostituta, ki ju je Palmade najel za “kemični” seks. V krvi 54-letnega zvezdnika so našli tudi sledi kokaina. Igralca so ovadili zaradi povzročitve telesnih poškodb iz malomarnosti. Mediji (tudi slovenski) so poročali samo o mamilih, na katere je bil komik pozitiven, ne pa tudi po pobeglih prostitutih. Ampak to še ni bilo vse.

V drugi polovici februarja so ga ljudje, ki so mu blizu, obtožili ogledovanja in posedovanja pedofilnega pornografskega materiala. Proti Palmadeju je bila sprožena preiskava. Zdaj vse kaže, da je bil zvezdnik vpleten v tipične postmodernistične perverznosti elit. Andrea Widburg na spletni strani American Thinker piše, da je zgodba tako neverjetna, da ji pred leti nihče ne bi verjel. Toda druge srhljive zgodbe in znane osebnosti, ki so vpletene (Marc Dutroux, Jeffrey Epstein ali Jimmy Savile, v Sloveniji poznamo primer Foto Pub), kažejo, da utegne biti pričevanje Faureja resnično.

Kar je razkril v oddaji, je šokiralo Francijo. Povedal je, da se je udeležil zabave v Palmadejevi hiši in da ga je zmotilo veliko število prisotnih mladih fantov. Fauré je najprej povedal, da je Palmade zaužil velike količine kokaina (skupaj z MDMA in amfetamini), nato pa izjavil, da se komik morda tudi ukvarja z adrenokromom. Gre za snov, ki jo pridobivajo iz krvi spolno zlorabljenih otrok ter jo uživajo pripadniki bogatih elit, da bi ostali mladostni. (Mladina je to pred leti označila za teorijo zarote.)

Fauré je trdil, da številni zvedniki in zvezdnice redno uživajo adrenokrom, med drugim tudi Celine Dion.  V zadnjih mesecih je Fauré večkrat javno izjavil, da je bila Dionina skrivnostna degenerativna bolezen posledica njenega prekomernega uživanja adrenokroma. Na vprašanje nejevernega gosta oddaje, od kod prihajajo ti žrtvovani otroci, je Fauré odgovoril, da so večinoma ugrabljeni. Dejal je, da je v Franciji vsako leto ugrabljenih več kot 58.000 otrok in da jih najdejo le dve tretjini. Nato je vprašal: Kje je preostala tretjina? Tudi Yves St-Laurent in drugi ljudje v modni industriji naj bi bili pedofilski kriminalci. Samo spomnimo se afere z kampanjo španske modne hiše Balenciaga. A ko je Fauré omenil ime francoskega predsednika Emmanuela Macrona, je bil pogovor nenadoma prekinjen. Lahko se le vprašamo, kaj je hotel povedati.

Odziv je bil silovit. Še preden so gostje v studiu, ki so skoraj omedleli, prišli k sebi, so na Canal 8 začeli prihajati odzivi, ki so vse zanikali. Zaradi pritiska se je uredništvo oddaje TPMP distanciralo od Fauréjevih izjav in ga na Twitterju obsodilo. Aledile so pritožbe znanih medijskih osebnosti na ARCOM (francoski regulator za avdiovizualne in digitalne komunikacije), ki je sprožil preiskavo. Medtem ko bo matična družba C8 najverjetneje morala plačati astronomsko globo,  so nekateri vladni uradniki namignili, da ne bodo podaljšali licence C8, ki bo potekla leta 2025. To pomeni, da bo kanal popolnoma prenehal predvajati. To je skrajna oblika cenzure.

Nešteto televizijskih, radijskih in spletnih televizijskih oddaj ter časopisov po vsej Franciji je ovrglo Fauréjeve trditve, hkrati pa ga prikazalo kot serijskega lažnivca. Glede na njegovo temno preteklost njegov medijski umor ni bila težka naloga.

Kakorkoli, Fauré je zadel v živec. Ali je tisto, kar je govoril, resnica, ne vemo. Sodeč po odzivih medijev, od katerih se ni nihče potrudil, da bi raziskal Fauréjeve izjave, lahko sodimo, da gre v Franciji za prepovedano temo, tih dogovor med mediji, da se o tem ne poroča. Še posebej, ker so v satanistične in pedofilske zgodbe vpletene tudi mnoge televizijske osebnosti. Ta pa lahko pomeni le, da ima Fauré, ne glede na svojo temačno preteklost, mogoče celo prav. Naj o tem presodijo bralci, končno sodbo bo dala zgodovina.

Cesta v pekel (3. del): Ekscesna afera Smodej kot refleksija dekadentnega postmodernizma

Značke

afera baričević, afera bulmastifi, afera Smodej, American Thinker, arhitektura, Asta Vrečko, Che Guevara, dekadenca, destruktivizem, Dušan Smodej, Eli Erlick, Eric Utter, Fotopub, Galerija Fortunata Berganta, Grega Repovž, Jacques Derrid, Joan Didion, kulturni marksizem, Lan Seušek, Le Corbusier, Lenin, Levica, LGBT, Luka Mesec, Marx, medijski mainstream, meritokracija, Mladina, modernizem, MSM, nemški ovčar, nihilizem, Nova obzorja, Oscar Wilde, patriarhat, Politika, postmoderna, postmodernizem, Pravna mreža za varstvo demokracije, relativizem, Rim, RTV Slovenija, Sir Roger Scruton, socialistični eksperiment, Srednji vek, Stalin, teorija spolov, totalitarizem, transspolnost, umetnost, vera, wokeizem, zahodna civilizacija, Zahodno rimsko cesarstvo, zoofili, zoofilija

Afera Smodej je tipična posledica sprevrženega postmodernizma, ki je zavrgel vse etične in moralne meje spodobnosti. V središču je vplivni hedonistični posameznik z dobrimi političnimi povezavami, ki cilja predvsem na dobro osebno počutje in zadovoljstvo. Ker mej ni, saj je postmodernizem umetnost »osvobodil« od pravil estetike, je legitimen tudi kakršenkoli življenjski slog umetnika.

Tovrstni ekscesi so vse pogostejši (afera z bulmastifi) in postajajo družbena norma, nekakšen mainstream ne samo na področju tistega, čemur pravimo pop kultura, ampak tudi v politiki, znanosti, arhitekturi.

Korenine segajo v modernizem (čeprav je bilo seme zla posejano že prej), ko se rodi kulturni marksizem in ko je proti njegovemu koncu francoski filozof Jacques Derrida postavil temelje destruktivizma, ki je pred dobre pol stoletja navdihnil hipijevsko gibanje. To je postmodernizmu dalo pravi obraz: uveljavljeno načelo, da je življenje tisto, kar želite, se je spremenilo v načelo, da življenje ni samo to, kar si želimo, da je, ampak karkoli si želimo, da življenje pomeni. S tem se je okužila kultura nasploh, zato ne čudi zagovarjanje »umetniških instalacij« v Fotopubu (gola telesa, zelenjava v genitalijah). Ideološko skrajno levo usmerjena Pravna mreža za varstvo demokracije je javno razkazovanje golote branila s citatom »umetnikov«:

»Dihanje je borba za življenje, borimo se za svoj obstoj, za svoj pomen, za svojo misel. Skozi (…) akcijo motrimo osnovno človekovo pravico do obstoja (…). Pustimo si dihati, pustimo dihati tudi drugim.«

Sprva se je zdelo, da bo modernizem, ki je rasel skupaj z industrijsko revolucijo, zgolj modna muha in alternativa nekega obdobja, da ga čaka gotovi konec, kot vse slabe, neokusne in neestetske stvari, ki jih je prinašal v svojem zrelem obdobju. Žal je bila to le utvara. Modernizem je temeljil na poveličevanju racionalnosti in razumu, transcendentno je bilo zaničevano kot znak ostanka preteklosti. Zato je (in še posebej postmodernizem) želel spremeniti svet z uničenjem vsega (materialnega in nematerialnega), kar je spominjalo na svet pred njim.

Klasični modernist Le Corbusier, arhitekt, je (karikirano) želel porušiti pol Pariza in ga zgraditi na novo. Njegova arhitektura, ki je temeljila na modernistični dogmi o socialni vlogi stavb in nujnosti odprtega prostora, je okužila kasnejše generacije arhitektov in »navdihnila« socialistično monumentalnost brezobraznega zidovja in sten. Corbusier je bil sodobnik začetnikov kulturnega marksizma, za seboj je pustil opustošenje in slab okus. V arhitekturi ga lahko imamo za enega (mogoče celo za nezavednega) od nosilcev socialističnega eksperimenta (ta je bil na zahodu drugačen kot na vzhodu), na čelu katerega so stali vojščaki kulturnega marksizma.

Podobno se je dogajalo v slikarstvu, literaturi, poeziji, glasbi, vse je bilo spodbujeno z vzponom socialno-demokratskih držav in politik. Meritokracija je na vseh področjih postajala vse bolj nezaželena, začelo se je obdobje, ko je bilo objektivno lepo in moralno relavitizirano, vrata klišejem in vsemu mogočemu kiču iz vseh mišjih lukenj so se na široko odprla. Ideje o Derridovem destruktivizmu so neposredna posledica tega in velikih sprememb v izobraževalnem sistemu po II. svetovni vojni. Ob napredku, ki ga je doživel zahod, so ljudi prepričali, naj se dokončno odrečejo Bogu in veri, če želijo uživati še večje blagostanje v kapitalizmu. Ob tem so se taisti preroki (kljub dokazanim totalitarnim metodam v socialističnih državah na vzhodu Evrope) odkrito in brez kančka sramu spogledovali s komunističnimi režimi (Rusija, Kuba), Engels, Marx, Lenin in Stalin so postali njihove avtoritete (ne samo politične). To »ljubezen« so prenašali na mlajše generacije, ki so začele častiti množičnega morilca Che Guevaro.

Malokdo se je zavedal nevarnosti modernističnega relativizma. Ena od teh je bila pisateljica Joan Didion, ki je umrla decembra lani. Za seboj je pustila knjigo (zbirko esejev iz National Review) Kolovratenje proti Betlehemu (Slouching Towards Bethlehem), ki je antropološki pogled na šestdeseta leta prejšnjega stoletja: zahodne kapitalistične države so bile v gospodarskem vzponu, gospodinjstva so uživala blaginjo kot nikoli prej, ljudje so bili svobodni, a se najde mladež, ki protestira. Po njeno takratno dogajanje ni bil tradicionalni generacijski upor otrok, katerim je bila zgodovina vedno priča, ampak posledica dejstva, da »smo tem otrokom nekako zanemarili razložiti pravila igre«. Ker je bilo to zanemarjeno, smo danes priča, da poskušajo postmodernistični otroci postavljati pravila igre celi družbi. Feministke iz Inštituta 8. marec so tipičen primer.

Postmodernizem je (ker se predvsem konservativni krogi niso ustrezno odzvali na nihilistične težnje) naredil korak dlje: osvoboditev od vsega. Veljala niso nobena pravila več, postalo je dovolj, da si se s prijatelji in somišljeniki vzajemno priznal, si tako ustvaril vtis pomembnosti in že si postal, kar si hotel. Ni bilo več pomembno, da si kot umetnik naredil nekaj (po objektivnih merilih) lepega, pomembno je bilo, da te je hvalil medijski mainstream. In naj so redki zdravorazumski kritiki še tako kričali, nič ni pomagalo. Zato je danes tolčenje po tleh s slovensko zastavo, vleka mrtve svinje po ulicah, žretje živega netopirja in vtikanje laserjev v ženske genitalije »priznana umetnost«, ki je zaplankani konservativci ne razumemo. Celo več. Zaplankani konservativci so sovražniki, ki so obtičali v temačnem srednjem veku (da je bil srednji vek temačen, je še en mit kulturnih marksistov več, a o tem drugič), zato jih je treba čimprej odstraniti z vseh vplivnih položajev. Tako imamo danes za ministra Luko Mesca in Asto Vrečko, dva, ki sta se dokazano družila in navduševala nad umetnostjo v Fotopubu. In zato urednik Mladine Grega Repovž zapiše, da je treba z RTV Slovenija odstraniti vse, ki ne sodijo v progresivno usmerjeno nacionalno televizijo (prav nacionalna televizija je največji propagandist sprevrženega postmodernizma). V tem pogledu je današnji postmodernizem podoben dekadenci starega Rima; zahodna civilizacija utegne razpasti (in je na dobri poti, da razpade) kot Zahodno rimsko cesarstvo.

Ta dekadenca svoj moralni in kulturni relativistični vrh dosega v sodobnih gibanjih: od LGBT in wokeizma do boja proti »sovražnemu govoru«. Brutalnost, s katero se lotevajo drugače mislečih, je nedoumljiva, v njihovih ravnanjih in življenjih ni prav nobene prepovedi ali znaka STOP. Skrb vzbujajoče je, da so se tej dirki na postmodernistični cesti v propad priključili (in v njej sodelujejo) na papirju ugledni znanstveniki, strokovnjaki, akademiki in drugi, ki bi v nekem drugem času in za normalne (bogaboječe) ljudi veljali za ugledne. Le redki danes še nasprotujejo (denimo) teoriji spolov, da je spolov več. Če bi se uprli sprevrženim teorijam, bi ostali brez služb in denarja. Tako zelo so jih od moralnega neodobravanja prebujeni ljudje prestrašili. Še najbolj osnovnih in dokazljivih dejstev si ne upajo več zagovarjati.

Eric Utter, kolumnist portala American Thinker, je dal odlično primerjavo, kam pelje osvoboditev od moralnih preprek in spolnih omejitev. Odzval se je za zapis Eli Erlick, ki se identificira kot »izjemno queer in neverjetno trans«. Takole piše Eli: »Trans ženske so naravne ženske. Trans ženske so normalne ženske. Trans ženske so biološke ženske. Trans ženske so rojene ženske. Trans ženske so ženske.« Iz te logike Utter izpelje, da imajo prašiči lahko krila, on pa je lahko nemški ovčar: »Mislim, trans ovčarji so naravni ovčarji. Trans ovčarji so normalni ovčarji. Trans ovčarji so biološki ovčarji. Trans ovčarji so rojeni ovčarji. Trans ovčarji so ovčarji. Edina inherentna razlika med trans ovčarji in normalnimi ovčarji je, da trans ovčarja veterinar ob kotitvi opredelil kot človeka. Trans je preprosto pridevnik, ki opisuje to poljubno dodelitev.«

Ni težko sprevideti, kam pelje ta spolna militantnost in odprta seksualna koda. Bosta potemtakem poligamija in incest čez nekaj let nova družbena norma? Skupaj z zoofilijo? V Nemčiji so zoofili že protestirali in zahtevali pravico, da jim je uradno dovoljeno ljubimkanje z živalmi, saj ljubezen ne pozna meja. Tudi v nikoli razčiščeni aferi z bulmastifi (Afera Baričević) je šlo za »ljubezen«, tudi tam (podobno kot pri aferi Smodej) so na plano pokukali bestialni politiki levega miljeja. Postmodernizem (in to je že kar mainstream) vsakemu dovoli, kdorkoli in karkoli želi biti. Omejitev ni več, moralni zadržki so ostanek patriarhalnosti, ki mora izginiti iz novega svetovnega reda.

Kakšna družba bo nasledila postmodernizem, je težko napovedati. Kot vse kaže, bo šlo le na slabše in postalo bo zelo grdo. Če bomo šli po sedanji poti, ki jo rišejo nova in nova družbena gibanja, ko se iz dneva v dan spreminjajo standardi in za seboj briše tradicija, utegnemo priti v tunel, ki na drugi strani nima izhoda. Bojim se, da smo že v tem tunelu, ker je sedanje življenje ob sodobnih gibanjih zelo temačno. Očitno je res nekdo pozabil zapreti vrata v hišo Oscarja Wilda.

P.S. Kot odgovor na postmodernizem sem lani na Novih obzorjih začel s projektom Galerije Fortunata Berganta, ki je poskus gradnje postmoderni umetnosti vzporedne likovne umetnosti, da se vrne k svojemu izvoru – k lepoti in lepemu. Kustos je nadarjen umetnik Lan Seušek.

Izobraževanje po levičarsko

Značke

brezplačno šolstvo, Grega Repovž, izobraževanje, Jernej Pikalo, Klemen Balanč, Lenart Zajc, levičarji, Mladina, neoliberalizem, ŠOS, šolstvo

Nekdanji šolski minister Jernej Pikalo je na nedavni okrogli mizi dejal, da je financiranje zasebnega šolstva korak k razgradnji javnega šolstva in da je javno izobraževanje temeljna človekova pravica. Pisatelj Lenart Zajc je bil še bolj odločen: »Zasebnemu šolstvu moramo reči ne in se mu upreti z vsemi štirimi.« Pustimo ob strani, da javno šolstvo ni temeljna človekova pravica, saj splošna deklaracija o človekovih pravicah ne govori o »javnem izobraževanju«, ampak o tem, da mora biti izobraževanje brezplačno vsaj na začetni stopnji, to kar skrbi je, da medijski mainstream, ki se ima za uglednega, nekritično povzema besede tovrstnih skrajnih levičarjev, ki očitno sploh ne razmišljajo o tistem, o čemer govorijo. Živ dokaz za to je izjava predsednika Študentske organizacije Slovenije (ŠOS) Klemna Balanča na isti okrogli mizi, češ da prevladuje trend, da je šolstvo namenjeno temu, da posameznik pridobi veščine, ki jih pozneje proda na trgu dela. »To je škodljivo, ker ohranja trenutna ekonomska in družbena razmerja ter zanemarja širši pomen izobraževanja.« Tako Balanč.

Ravno zaradi takega razmišljanja in klicanja politiki k reformi šolstva, ki bi povsem odpravila zasebno izobraževanje (namesto da bi šla v smeri, da se država in njeni »strokovnjaki« povsem umaknejo iz področja šolstva), je stopnja brezposelnosti (predvsem med mladimi) velika. Slovensko šolstvo namreč ustvarja veliko neravnotežje na trgu delovne sile zaradi inflacije brezkoristnih diplom, spodbuja pomanjkanje v ponudbi deficitarnih poklicev, hkrati pa ni sposobno, da bi ljudi po več kot desetih letih šolanja (s prisilno odvzetim denarjem davkoplačevalcem) usposobila z veščinami, da bi dobili delo. To, kar danes proizvaja slovenska izobraževalna shema, je zaposljivo samo v javnem sektorju. To je tisto, čemur levosučni Balanč, pravi »širši pomen izobraževanja« in prezira, da bi šole posameznika naučile, kaj delati in kako to prodati na trgu.

Država je seveda v resnici neumna in popolnoma nesposobna, saj niti ne zna, niti ne more vedeti, kaj in kako izobraževati mlade v šolah. Državni uslužbenci, celo taki, ki nikoli niso delali na izobraževalnih ustanovah, nimajo pojma, katera znanja so v določenem trenutku potrebna (in katera znanja bodo v prihodnosti), prav tako ne vedo, katere metode učenja so za to najboljše. Centralno načrtovanje, ki je skozi zgodovino padlo na celi črti (kljub temu se ga nekateri držijo kot pijanec plota), ni učinkovito in ne deluje nikjer, ne v gospodarstvu, tudi v šolstvu ne. Danes imamo v Sloveniji (in tudi v drugih evropskih državah) institucionaliziran model državnega monopola nad določanjem oblike in vsebine vzgojno-izobraževalnega procesa. Ker zasebna iniciativa nima nikakršnega vpliva, nosi šolstvo velik del odgovornosti za slabo gospodarsko politiko države. Danes je pomembnejša sociološka in filozofska pismenost, ekonomska pismenost je označena kot zla neoliberalna ideologija. Kako je že zapisal urednik Mladine Grega Repovž: »In kaj je danes? No, že tri vlade zapored – premierov Janše in Cerarja ter premierke Bratušek – v šole na vsak način poskušajo uvesti podjetništvo, ki ga razlagajo kot zavest posameznika, da je odvisen od sebe in da mora prevzeti odgovornost v svoje roke.« Točno to. Slovensko šolstvo uči dandanašnjo mladino, da bo za vse poskrbela država, da bodo zanje poskrbeli tisti neumni posamezniki, ki imajo v lasti proizvodna sredstva in ustvarjajo nove izdelke. Njih bodo prisilili, da jim bodo dali del svojega, njim bodo to ukradli. Tudi zaradi take miselnosti imamo vse večji državni aparat, vse strožje regulacije, centralno-plansko ekonomijo, vse manj osebne svobode. In ravno zaradi tega, če ne celo izključno zaradi tega, slovenski državljani plačujejo velikanski zapitek z nižjim življenjskim standardom. Prihodnost ni nič kaj bolj rožnata, še posebej zato, ker razni antifašisti, radikalni levičarji in antikapitalistični aktivisti tudi iz akademskih krogov trosijo neumnosti in prodirajo s svojimi idejami. Če ne gre drugače – s silo in grožnjami. In čeprav si Slovenija ne more več privoščiti podpiranja tovrstnih neumnosti, se dogaja ravno to, kar sem omenil na začetku: škodljive levičarske ideje kot prve (in pogosto edine) najdejo prostor v medijskem mainstreamu, čeprav se sami protagonisti očitno sploh ne zavedajo, niti ne vedo, kaj so sploh želeli povedati.

Luka Mesec bi z levičarsko novinarsko organizacijo (DNS) radikalno posegel na trg dela

Značke

Bogomir Kovač, davki, Delo, desnica, Društvo novinarjev Slovenije, Državni zbor, Facebook, levičarji, Luka Mesec, Mladina, trg dela, Združena levica

Od začetka globalne finančne krize, ki v Sloveniji, če smo iskreni, še traja, so uspeli levičarji prek mainstream medijev javnost, da je za celotno nesrečo, v katero se je zapletlo človeštvo, kriv neoliberalni kapitalizem, ki pa, tako ugotavljajo levičarski intelektualci, izumira. V vsej svoji brutalni obliki je ta thatcherjansko-darwinistična ideologija pustošila tudi po Sloveniji. A ker se poslavlja, ji je treba dati pospešek povsod, kjer lahko.

Eno takih področij je tako imenovano prekarno delo. Gre za tiste ljudi, ki pri nekem delodajalcu niso zaposleni, temveč zanj delajo kot samostojni podjetniki ali po pogodbi. Povedano drugače. Ker delodajalec nima denarja (ker ga z davki duši država), da bi za zaposlenega plačal vse davke in prispevke ter delavcu omogočil tudi dostojno neto plačo, se dogovorita, da bosta sodelovala po pogodbi. Zadovoljen je delodajalec, ker je znižal stroške, zadovoljen je delojemalec, ker sploh lahko delan in dobi celo več, kot če bi bil zaposlen. Toda vmešali so se levičarji, češ tako ne gre. Ti škodljivci bi rajši videli, da bi delavec ostal brez dela in bi bil strošek države, namesto da bi delal, a imel manjšo socialno varnost, kot jo nudi redna zaposlitev.

Zato je Združena levica na pobudo Društva novinarjev Slovenije (DNS) v parlament vložila novelo 19. člena zakona o inšpekciji dela. Po njej inšpektorji ne bodo več izdajali le prepovednih odločb, ampak bodo delodajalcu odredili, da delavca, ki se je znašel v prikritem delovnem razmerju, tudi redno zaposli. To pomeni, da se bo država neposredno vmešala v kadrovsko politiko podjetja, to pomeni, da lastnik podjetja sploh ne bo imel več možnosti, da delavca odpusti, ampak ga bo moral v treh dneh zaposliti. To je podobna norost kot predlog sindikatov, da bi morali biti delavci obvezno in zakonsko udeleženi pri dobičku (tudi zasebnega) podjetja, ali norih bab, združenih v neko feministično gibanje, da mora biti v vodstvu podjetja toliko in toliko žensk, drugače podjetje ne sme poslovati.

Predlog Združene levice je nevaren za trg dela, saj ga utegne narediti še bolj rigidnega, kot je. Toda povsem upravičeno se lahko bojimo, da bo v državnem zboru dobil dovolj podpore. Tam namreč desnice (v ekonomskem smislu) skorajda ni več. Tisto, kar je od nje ostalo, običajno podpre take in drugačne populistične predloge levičarjev. Samo spomnimo se, kako je vseh 75 poslancev v državnem zboru, kolikor jih je jeseni glasovalo, je podprlo sindikalni predlog, da so iz definicije minimalne plače izvzeti dodatki za neugoden delovni čas, torej za delo ponoči, ob vikendih in praznikih. In še kaj bi se lahko našlo. Vse gre v smeri tistega, kar je levičarski apologet Bogomir Kovač že lani zapisal v Mladini o »javni odgovornosti za zasebni interes«, češ da je Smithova nevidna roka trga skrita roka tatov in da je vidna roka države pot do ekonomske demokracije. Ne gre več samo zato, da bi država odločala, kaj lahko kupite in po kakšni ceni, kaj lahko jeste in kaj pijete, kateri avtomobil lahko vozite, kje lahko živite, kakšne barve mora biti streha ute za kokoši, ampak tudi zato, koga naj zasebnik zaposli in koga ne ter na kakšen način.

Zanimivo pa je nekaj. Ker je precej nerodno, da DNS sodeluje z radikalno levico, so očitno zato v Delu to podrobnost izpustili. Namreč, da je Meščeva Združena levica zakon vložila na pobudo levičarske novinarske organizacije. Zakaj niso rajši sami zbrali 5.000 podpisov za vložitev zakona? Ampak pustimo ob strani te »malenkosti« in »nerodnosti«.

Levičarji dočakali Marxov evangelij po Pikettyju v slovenščini

Značke

Alenka Bratušek, Associated Press, Delo, Dnevnik, Karl Marx, levičarji, Margaret Thatcher, Mladina, neoliberalizem, Ronald Reagan, Studio city, Thomas Piketty

Za slovenske levičarje, vernike marksizma in druge sovražnike svobode, je bil četrtek pravi praznik. Dočakali so slovenski prevod novodobne socialistične biblije – knjigo Kapital v 21. stoletju Thomasa Pikettyja. Pravzaprav bi se morala knjiga imenovati Evangelij po Marxu: Poskus vstajenja v 21. stoletju, ampak pustimo malenkosti.

O temu francoskemu ekonomistu in njegovi knjigi, ki je povzročila pravo histerijo med levico, ker tovariš Thomas sploh ne skriva, da je navdih za knjigo našel pri Karlu Marxu (čeprav so se njegove teorije že zdavnaj izkazale za popolnoma zgrešene), sem že pisal: o analizi domnevne globalne neenakosti, pravičnosti, kot si jo predstavljajo levičarji, socialističnem mitu, da revni vzdržujejo bogate, Pikettyjevi tezi, da bogati postajajo še bogatejši, in o tem, kako je študent MIT osmešil teorijo Pikettyja. Kljub uničujočim kritikam uglednih ekonomistov in dejstvu, da se knjiga sicer dobro prodaja, a zelo slabo bere, ga levica in njeni podporni mediji v vseh državah, kjer je izšel njegov prevod, slavijo kot novodobnega mesijo. Slovenija pač ni nobena izjema.

Tako je Delo v članku z naslovom Pikettyjeva presenetljiva, a zaslužena uspešnica lanskega leta zapisalo, da »gre za fenomen, saj so o knjigi, ki govori o ekonomiji, povsod po svetu pisali ne le resni mediji, ampak tudi tabloidi. Med drugim je razlog verjetno avtorjeva svojevrstna kritika ekonomske stroke in kolegov ekonomistov, za katere Piketty meni, da premalo berejo svetovno literaturo in so preveč zabubljeni v svoje teoretične modele.«

In še: »Knjiga zadeva vse nas in v tem lahko iščemo vzrok njene popularnosti. Največ prostora v njej je namenjenega dohodkovni neenakosti, za katero večina slovenskih ekonomistov meni, da pri nas ne obstaja in da smo v tem smislu ena najbolj egalitarnih družb na svetu.«

Največ prostora je posvečenega neenakosti, se pravi tistemu, kar levičarji ne razumejo. Ne obstaja namreč problem neenakosti, saj to ni problem per se, ampak povsem naraven pojav, saj smo ljudje različni. Ne mislim na tem mestu razpredati na dolgo in široko (bom drugič, ko bom slovenski prevod natančno prebral, ker me zanima, koliko se razlikuje od izvirnika), ampak oglejmo si kaj je o neenakosti zapisalo Delo v povojnem obdobju: »Po koncu druge svetovne vojne smo imeli v prvih povojnih desetletjih do sredine sedemdesetih let obdobje, ki v zgodovini kapitalizma velja za njegovo zlato dobo. To je bilo obdobje visoke gospodarske rasti, nizke družbene neenakosti, ipd. V sredini sedemdesetih let so se z vzponom pojava, ki ga Piketty imenuje »konzervativna revolucija«, ki ga je v anglosaškem svetu utelešata Ronald Reagan v ZDA in Margaret Thatcher v Veliki Britaniji ti trendi začeli obračati. Gospodarska rast je padla pod ustaljeno raven.« Če ponovimo: 50. in 60. leta so bila zlato obdobje kapitalizma, ker je bila družbena neenakost nizka, države so beležile visoke gospodarske rasti. Za razliko od danes, ko nam komentatorji od Mladine in Dela do Studia city in Dnevnika razlagajo, da živimo v času podivjanega neoliberalizma, ki uničuje socialno državo, krči pravice delavcem, privatizira izobraževanje in zdravstvo. Skratka, država namenja premalo denarja za tisto, čemur levičarji pravijo »javno«. Čeprav sem o tem že pisal, naj na kratko ponovim. Torej, kapitalizem pred pol stoletja je bil za levičarje tisti pravi, socialni kapitalizem, neenakost je bila majhna, novi kapitalizem oziroma neoliberalizem, pa je neusmiljen, neenakost med bogatimi in revnimi se povečuje. Človek bi pomislil, da je imela država v petdesetih in šestdesetih letih veliko vlogo, da so bili davki tako visoki, da so se lahko financirali socialni programi, ter da je obstajala obsežna regulacija, ki je nadzirala banke in podjetja.

Kot običajno je resnica povsem drugačna od tiste, ki jo predstavljajo tovariši socialisti. Če pogledamo znanstveno delo profesorjev Thomasa R. Cusacka in Susanne Fuchs, ki sta analizirala vpliv države na posamezna gospodarstva in socialno politiko, takoj opazimo, da je bil kapitalizem od leta 1950 do leta 1970, ki ga delo imenuje zlata doba kapitalizma z majhno neenakostjo, veliko bolj dereguliran, država pa je namenjala za socialne programe veliko manj denarja, kot to počne danes. Samo za primer: povprečna javna poraba v 18 najbolj razvitih kapitalističnih državah je leta 1950 znašala 23,9 odstotka BDP in leta 1960 27,4 odstotka, medtem ko je lani znašala že 47,2 odstotka. Če pogledamo še posamezne države. V zlati dobi kapitalizma so najmanjšo javno porabo imele Japonska (15,9 odstotka BDP), Danska (19,6 odstotka BDP), Švica (20,8 odstotka BDP), ZDA (22,4 odstotka BDP) in Italija (23 odstotkov BDP), danes, ko po mnenju socialistov vlada krut neoliberalizem, pa javna poraba v vseh državah (razen v Švici in Avstraliji) krepko presega 40 odstotkov BDP. Povedano drugače: od petdesetih let prejšnjega stoletja se je javna poraba zelo povečala, prav tako se je povečal javni dolg, regulacija je postala strožja, vse več denarja se je namenilo za socialne programe. Skratka, vse je bilo diametralno nasprotno tistemu, kar trdijo levičarji. Torej, če imamo danes neoliberalni kapitalizem, kako bi potem v resnici morali poimenovati kapitalizem pred pol stoletja, kjer je država za socialne programe namenila do trikrat manj denarja, ko je bila javna poraba samo petina BDP? Super ultra neoliberalni kapitalizem?

Edini logičen sklep je, da so ravno državni intervencionizem, vse večja regulacija, nenasitna država s svojo potrošnjo in vse višji davki povzročili vse večjo neenakost, o kateri govorijo levičarji.

Bogomir Kovač in njegove marksistične blodnje

Značke

Bogomir Kovač, Franz Oppenheimer, kolektivizem, Mladina, prosti trg, rtatizem, socializem, svoboda

Sedite na stol, vzemite pomirjevalo, globoko zajemite sapo. Preberite tole: »Pravi zasuk preprečevanja nepoštene poslovne prakse je tako onkraj neoliberalnega razumevanja podjetja in tržne družbe. Sklep je jasen. Novela ZGD-ja je dobrodošel popravek nepopravljivega. Nove omejitve ustanavljanja podjetij ne bodo nadomestile slabega kapitalizma z dobrim. Spremeniti se mora njegovo jedro, javna odgovornost za zasebni interes. Toda to je bila že dilema A. Smitha. »Nevidna roka« trga je skrita roka tatov, kot povzema metaforo iz Defoejevega romana Moli Flandcrs, »vidna roka« države pa pot do ekonomske demokracije. Brez nje pa v tržni družbi pade tudi politična. In to je tisti Hellerjev kavelj 22, ki ovira izhod iz krize brez reforme kapitalizma.«

Ste razumeli? Bogomir Kovač bralce Mladine prepričuje (http://www.mladina.si/168194/popravljanje-nepopravljivega/), da je prosti trg roka tatov in da mora »vidna roka« države skrbeti za zasebni interes, se pravi za lastnike kapitala, kaj naj proizvajajo, s tem pa tudi, kaj potrošniki lahko trošijo. Povedano drugače. Ekonomska demokracija je, ko država določa, kaj lahko kupite in po kakšni ceni, kaj lahko jeste in kaj pijete, kateri avtomobil lahko vozite, kje lahko živite, kakšne barve mora biti streha ute za kokoši. Država torej ve, kaj je najboljše za vas. Tovrstno razmišljanje Kovača je po svoje razumljivo, saj je magistriral iz marksistične ekonomije, kot dolgoletni član komunistične partije pa je bil pred več kot četrt stoletja eden vodilnih teoretikov socialističnega samoupravljanja. No, če bi padec socialističnih režimov pričakal v Vzhodni Nemčiji, bi bil danes brez magisterija in doktorata. Nemci so namreč odvzeli akademske naslove vsem marksističnim ekonomistov, kajti ta ideologija sistematično kršila človekove pravice, ljudem jemala svobodo in dostojanstvo, ni jim omogočila proste izbire, bila je totalitarna. In dokazano šarlatanska, mazaška. Ampak pustimo to ob strani.

Kovač se ima ravno nevidni roki prostega trga in ekonomski svobodi kot najbolj učinkoviti in ustvarjalni sili v zgodovini človeštva za zahvaliti, da ima danes iPhone, tanek LED televizor, da ne vozi trabanta, lade ali jugota, da ne izgubi profesure, čeprav klati neumnosti. On uživa relativno svobodo, čeprav po drugi strani pravi, da bi morali to svobodo posameznikom (zasebnim podjetnikom) omejiti. Kovač ne razume (no, kako bi pa marksist to sploh razumel), da država (oziroma vlada ali oblast) ni del trga, ampak je s sprejemanjem takih ali drugačnih omejevalnih zakonov ovira med posameznikom in trgom. Dobrih državnih intervencij ni, kot nas v njih skuša prepričati Kovač s trditvijo, da mora obstajati »javna odgovornost za zasebni interes«. Država pač ne more vedeti, kaj je najboljše za državljane, posamezniki svoje realne potrebe (ne pa imaginarnih potreb države) lahko zadovoljijo samo s tržnimi načeli. Čim manj se država vmešava v te odnose, tem bolj svobodna je družba, tem bolj svobodni so posamezniki. In čim bolj so svobodni, večji je njihov interes, da več in boljše proizvajajo, da delajo vedno znova nove proizvode in jih ponudijo na trgu. Kovač očitno meni obratno. Skupek državnih intervencij in skupina modrecev (ki bi jo očitno sestavljali marksistični ideologi) bi se borila proti kapitalu, nadzirali bi ga, tudi trg, prevzeli bi »javno odgovornost za zasebni interes«. Ampak to smo že videli. Ko država prevzame vlogo trga, pride do sistema, kjer so nekateri proizvodi precenjeni, drugi podcenjeni, da ne rečemo ekonomsko neupravičeni. Zato bi vsi radi proizvajali tisto, kar je država precenila (dobiček je pač največji motiv zasebnikov), nihče pa tistega, kar je podcenila. In ni bolj škodljivega pojava od tega, da birokrati z zakoni določajo ponudbo in povpraševanje.

Na to je opozoril že nemški sociolog in ekonomist Franz Oppenheimer (https://en.wikipedia.org/wiki/Franz_Oppenheimer) v knjigi Država (Der Staat; http://www.buchausgabe.de/public_products/der-staat-franz-oppenheimer-126 ali http://ir.nmu.org.ua/bitstream/handle/123456789/5375/72b681622d3c7393c457c586dea9a59b.pdf?sequence=1), ki je opisal pomembno razliko med prostim trgom in državnim invervencionizmom. Po njegovo lahko posameznik samo na dva načina zadovolji svoje potrebe: prvič, s prostovoljno proizvodnjo dobrin in prostovoljno izmenjavo dobrin, in drugič, z nasilnim prilaščanjem tuje lastnine in dobrin. Prvi način Oppenheimer opredeli kot »ekonomsko metodo zadovoljevanja potreb«, drugega pa kot »politično metodo zadovoljevanja potreb«.

V svobodni družbi, kjer sta glavni značilnosti prosti trg in svobodni posamezniki, posamezniki pridobivajo bogastvo z ekonomskimi metodami, se pravi s prostovoljno menjavo dobrin in storitev z drugimi posamezniki. Taka družba je družba napredka, ki je največ pripomogla k razvoju človeštva. Pri politični metodi, ki jo zagovarjajo kolektivisti, kot so komunisti, fašisti, socialisti, in kjer država nadzoruje večino gospodarstva in odnose med ljudmi, posamezniki svoje potrebe zadovoljujejo po politični poti oziroma z nasilnim odvzemom lastnine drugim posameznikom. O taki delitvi ali prerazdelitvi odloča država, uvedeno je nekakšno državno suženjstvo, kjer je na oblasti peščica »modrecev«. Etatisti, kar kolektivisti so, namreč menijo, da so posamezniki (državljani) lastnina države, se pravi lastnina peščice »modrecev«, ki si lastijo monopol odločanja o vsem družbenem življenju.

Zakaj imajo levičarji težave z razumevanjem človekovih pravic?

Značke

levičarji, Mladina, Reclaim Australia, človekove pravice

Na portalu javne televizije so zapisali takole: »Aktivisti iz Reclaim Australia, med katerimi je kar nekaj takih, ki poveličujejo skrajno desne ideologije, pozivajo k zaščiti nacionalnih vrednot in osnovnih pravic avstralskih državljanov, kot je denimo svoboda govora. Nasprotujejo tudi islamizaciji države, prizadevajo si, da bi bila angleščina prvi jezik Avstralije, ob tem pa pozivajo k deportaciji “izdajalcev”, ki izdajajo avstralske (krščanske) vrednote.« (http://www.rtvslo.si/svet/v-melbournu-spopadi-med-protiislamisti-in-protirasisti/369964) Preberite še enkrat in spoznali boste, da je »osnovna pravica, (…) kot je denimo svoboda govora,« skrajno desničarska ideologija.

Priznam, sprva sem bil tudi sam rahlo zmeden, potem pa sem pomislil, da ima avtor prav. Levica se ni nikoli zavzemala za svobodo govora, levica je vedno želela svobodo govora omejiti, zatreti svobodno razmišljanje. Zakaj? Zato ker levica sploh ne ve, kaj so človekove pravice, čeprav so jih vedno polna usta, ker levica vedno uporablja prisilo, da nekaj svojega uveljavi, ker ne loči med negativnimi in pozitivnimi pravicami.

Osnovna človekova pravica, preprosto povedano, je že samo dejstvo, da človek obstaja kot človek, človekove pravice pa so tiste neodtuljive pravice, ki mu jih morajo drugi brezpogojno izpolniti. Človekova pravica torej je pravica posameznika do svobode brez prisile, do svobode govora, do zasebne lastnine in podobno. To so negativne pravice (ne smemo mešati s pozitivnimi in negativnimi svoboščinami), ker nikomur ne škodijo, ker nikogar drugega v nič ne silijo.

Na drugi strani so pozitivne pravice, ki jih levičarji preprosto mešajo z negativnimi pravicami. Pozitivne pravice pa predvidevajo nekaj, kar gre vedno na škodo nekoga drugega, ko neka skupina ljudi zahteva od druge skupine ljudi, da jim brezpogojno izpolnijo njihove želje. Če bi ta miselnost držala, potem bi morali vsakemu omogočiti, da ima svoj dom, da ima dostojno plačo, brezplačno šolstvo in zdravstvo, pridemo celo do takih nesmislov, da pravijo, da je dostop do stranišča človekova pravica (http://www.delo.si/sobotna/dostop-do-stranisca-je-clovekova-pravica.html), da sta voda in komunalna ureditev človekova pravica (http://www.sindikat-zsss.si/index.php?option=com_content&view=frontpage&Itemid=104&limitstart=300), da je delavsko soupravljanje podjetij malodane nad lastninsko pravico (www.delavska-participacija.com/priloge/ID110406.doc). Povedano drugače: tovrstne pozitivne pravice predvidevajo pravico do tuje lastnine in temeljijo na prisili.

Ampak v Sloveniji svoboda govora sploh ni več politično korektna, politično korektno je omejevanje te pravice, in to ob medijski podpori raznoraznim aktivistom, politikom in celo ljudmi z akademskimi naslovi. Z ustavo zajamčena svoboda besede je izrinjena, marginalizirana se je znašla na robu razprav in družbe, kar naenkrat ni več pomembna. Gre za obrat v pojmovanju, diktaturo posameznih skupin, ki želijo zatreti vsakršno negativno mnenje o njih. Težava je tudi, da o svobodi govora razpravljajo (levičarski) družboslovci s svojo sprevrženo logiko, da so poklicani, da prepoznajo med sovražnim govorom in svobodo govora. Če danes nasprotuješ sprejemu beguncev in priseljencev, si označen za ksenofoba. Če opozarjaš pred nevarnostjo islamizacije, si takoj islamofob. Po mnenju Mladine si rasist, če praviš, da so Grki leni (http://www.mladina.si/167825/zacne-se-pri-kumari/).

13 levičarskih mitov o Grčiji

Značke

Angela Merkel, dolžniška kriza, EU, Grčija, humanitarna kriza, kriza, Mladina, neoliberalizem, Siriza, Thomas Piketty, Združena levica

Ob poplavi navdušenja, ko so Grki na referendumu rekli NE za varčevalne ukrepe (Luka Mesec je zapisal: »Čestitke tovarišem in tovarišicam v Sirizi, boj za novo Evropo se začenja!«; https://www.facebook.com/mesec.luka?fref=ts), pismu ekonomista Thomasa Pikettyja nemški kanclerki Angeli Merkel (http://www.thenation.com/article/austerity-has-failed-an-open-letter-from-thomas-piketty-to-angela-merkel/), neštetim opravičevanjem Grkov (niso sami krivi, krivo je toplo vreme, ki jim daje lahkoten življenjski slog; http://www.mladina.si/167825/zacne-se-pri-kumari/) in na koncu popuščanju Aleksisa Ciprasa (http://www.reporter.si/svet/grki-mo%C4%8Dno-popustili-reformni-predlogi-zelo-blizu-zahtevam-upnikov/53689) so o Grčiji levičarji izoblikovali nekatere mite, ki jih mediji nekritično povzemajo.

Mit številka 1: V Grčiji je humanitarna kriza

Ne drži, nikoli ni držalo. Mit je začel razširjati Guardian, britanski socialistični časopis (http://www.theguardian.com/commentisfree/2013/feb/11/greece-humanitarian-crisis-eu), pograbili so ga vsi evropski levičarji, nato še mediji, še posebej je mit izpostavljen v zadnjih dneh.

Humanitarna kriza po definiciji nastopi po izrednih dogodkih: naravnih nesrečah ali v vojnih razmerah. V Grčiji ni prišlo ne do naravne katastrofe ne do vojne. To, da v bankomatih zmanjka denarja zaradi vladnega nadzora kapitala, in da zato Grki ne morejo kupiti dobrin, ni humanitarna kriza. Govorimo lahko samo o finančni, gospodarski ali dolžniški krizi.

Po tej levičarski definiciji bi bili humanitarni krizi tudi Velika depresija leta 1932 ali globalna finančna kriza leta 2008. Ampak nista bili. Humanitarna katastrofa pomeni, da prebivalci nekega območja izgubijo vse. Grki pa niso oizgubili še ničesar: njihove domove ni porušil potres, niso bili raketirani. Torej imajo nek kapital. Naj ga prodajo, da bodo imeli za preživetje. Grki pa so humanitarno pomoč predstavljajo tako, da jim EU in drugi posojilodajalci oprostijo dolg.

Mit številka 2: Krizo v Grčiji je povzročil „austerity“

Austerity ne pomeni ne varčevanje ne zategovanje pasu. Pomeni preprosto to, da imaš uravnoteženo državno blagajno oziroma da porabiš toliko, kot imaš. Grčija tega nikoli ni imela, vedno je porabila več (in si sposojala), kot je imela. In če porabiš več, tudi dolgov ne moreš vračati. To lahko narediš samo tako, da zmanjšaš odhodke proračuna ali povečaš prihodke. Slednje je vedno povezano s povečevanjem davkov, kar ima vedno negativen vpliv na gospodarstvo. Davki so namreč legalna kraja zaslužka posameznikov ter so že po definiciji nemoralni in nesprejemljivi.

Najboljši model „austerity“ je, da država zmanjša porabo, hkrati pa zniža davke, vendar tako, da so prihodki večji od odhodkov. Sicer je Grčija lani dolgih letih imela proračunski presežek, vendar je te napore nato letos uničila levičarska Siriza.

Mit številka 3: Problem Grčije je socialen, ne gospodarski ali finančni

Težave Grčije so izključno gospodarske ali finančne, nikakor ne socialne. Državna poraba v Grčiji (gre za socialne transferje, šolstvo, zdravstvo) je nad povprečjem EU in znaša skoraj 50 odstotkov BDP (49,3 odstotka). Kljub tako nenormalno visoki stopnji v Grčiji prihaja do socialnih problemov. Primere sem že opisal (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/07/10/grki-mojstri-goljufij-na-zakintosu-je-kar-dva-odstotka-prebivalcev-slepih-zato-vsak-dobi-na-mesec-700-evrov-pomoci/).

Med levičarji kroži ideja, da bi morala Grčija še povečati državne izdatke za pomoč državljanom. Ampak koliko bi morali znašati. 60, 70 ali 80 odstotkov BDP? V zgodovini smo že zabeležili primere, ko so države v času miru porabile več kot 60 odstotkov BDP. To so bile skandinavske države v času socialističnih norosti, vendar je to pripeljalo do hude recesije, ki so jo nato reševale desničarske vlade. (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/11/02/mit-o-uspehih-skandinavskih-socialistov-le-mit-2/)

Mit številka 4: Grški dolg je neodplačljiv, zato ga je treba odpisati

Ne drži. Da se da dolg zmanjšati in tudi hitro odplačevati, dokazuje Islandija. Na začetku krize je javni dolg znašal 28,5 odstotka BDP, po finančnem zlomu in dodatnemu zadolževanje se je leta 2012 povzpel na 101 odstotka BDP. Že prej so Islanci sprejeli stroge varčevalne ukrepe, krepko znižali porabo. Rezultat je na dlani: konec leta 2014 je znašal dolg samo še 86,4 odstotka, kar pomeni, da je Islandija v dveh letih odplačala šestino svojega dolga. (http://www.tradingeconomics.com/iceland/government-debt-to-gdp)

Nujni ukrepi: odpraviti minimalno plačo, znižati pokojnine še za 30 odstotkov, privatizirati državna podjetja, odpraviti privilegije (na primer na otokih, kjer imajo velike davčne olajšave), zmanjšati socialne tranferje, šolstvo in zdravstvo prepustiti zasebnikom ter še kaj.

Mit številka 5: Krizo v Grčiji je povzročil neoliberalizem

Krizo v Grčiji so povzročili Grki sami, predvsem pa z veliko državno potrošnjo socialistične vlade od leta 1981 (tri četrtine časa do vladali socialisti). Če parafraziramo kitajski pregovor: Grki se niso naučili loviti rib, ampak so priakovali, da bo ribe za njih lob+vil kdo drug. (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/07/05/kako-bi-joze-p-damjan-grkom-se-naprej-dajal-ribe-ne-bi-pa-jih-naucil-tudi-loviti/)

Mit številka 6: Izstop Grčije iz evro območja bo povzročil globalno krizo

To je podobno, kot bi rekli, da bo Brazilija zmagala v finalu svetovnega prvenstva, ker je pri rezultatu 7 proti 0 za Nemčijo dosegla gol. Grčija predstavlja samo 0,3 globalnega bruto domačega proizvoda. V tem smislu, če gledamo stroko ekonomsko, je nepomembna, njeni proizvodi (razen oljčnega olja in ladjarstva) so na svetu popolnoma neprepoznavni (podobno kot slovenski), nobena država ni odvisna od grškega gpspodarstva (velja pa obratno), brez njih lahko svet brez težav preživi.

Mit številka 7: Grki so na referendumu izrazili svojo voljo, EU jih mora poslušati

Pa kaj še! Referendum je bil pomemben samo za Grke, ne pa tudi za druge državljane držav EU. Tudi drugi imajo pravico, da na referendumu odločijo (na demokratičen način, na katerega se sklicujejo Grki), ali bodo tej sredozemski državi pomagali ali ne. To so lepo povedali Latvijci (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/07/08/kaj-so-latvijci-napisali-grkom-v-imenu-evropske-solidarnosti-na-katero-se-sklicujete-dajte-nasemu-upokojencu-tretjino-vase-pokojnine/).

Zahteve Grkov, pri katerih se sklicujejo na jasno izraženo demokratično voljo na referendumu, ponazarja naslednji primer. Sredi ulice vas obstopi trojica in zahteva, da jim izročite mobilni telefone in denarnico. Vi se seveda temu upirate, češ to je moja lastnina, ne smete me oropati. Toda trojica glasuje, ali naj vas oropajo ali ne. Seveda se soglasno odločijo, da vas oropajo. Pa je to demokratično?

Mit številka 8: EU in kapital skušata vreči socialistično vlado

EU pozna in je poznal mnogo socialističnih, levih vlad (Francija, Italija, Švedska), toda nobena od teh se ni izogibala odgovornosti do posojilojemalcev, nobena od teh vlad mednarodne skupnosti ni nikoli označila za „teroriste“, kot sta to počela Aleksis Cipras ali Janis Varufakis.

Vse kar EU in posojilodajalci želijo, je, da Grčija poravna svoje obveznosti do mednarodne skupnosti. Kapitalu je popolnoma vseeno, ali je vlada desna ali leva, pomembno je, da dobi nazaj tisto, kar je posodil. Neplačani grški dolgovi so nekaj, česar si EU in kapital ne želita.

Mit številka 9: EU izsiljuje Grčijo

Ne drži. Grčije nihče ne izsiljuje. Odločiti se mora sama. Če želi ostati v evro območju, mora pač sprejeti nekatere zahteve, če noče, je v evro območju nihče ne bo zadrževal.

Grčija je suverena država in če presodi, da ne želi biti več članica evro območja, gre lahko ven, kadar hoče. Posledice bodo nosili Grki sami, ne pa državljani drugih držav evrskega območja.

Če bodo odšli, bodo lahko Grki svobodno uživali v svojem soncu ter se družili in dobro jedli, kar še kako znajo. Torej, nobenega izsiljevanja ne bo več. Vprašanje je, zakaj tega ne storijo.

Mit številka 10: EU je moralno obvezana, da Grkom odpusti dolg

EU je Grkom že prevečkra pogledala skozi prste: 2001, 2008, 2012. Tudi posoijilodajalci so jim odpustili že 100 milijard evrov dolga. Zdaj so rekli stop, še posebej, ker je vlada Sirize napovedala, da ne bo več varčevala (se pravi, vračala kreditov).

EU se zaveda, če popusti Grčiji, bo sledil „domino efekt“. Odpuste bo morala dati tudi Portugalski, Španiji in Italiji. V tem primeru bi denimo Nemčija izgubila ogromno denarja.

Ne gre torej samo za radikalno levičarsko Grčijo, ampak tudi za druge države EU, ki so v stiski, a redno poravnavajo svoje obveznosti. Odpusti Grčiji bi pomenili sporočilo: zapravljajte, zadolžite se, dolgov ni treba vračati.

Mit številka 11: Siriza je pokazala pot v prihodnost

No, Siriza je pokazala pot v pomanjkanje, v revščino, kar so Grki občutili v zadnjih dveh tednih: omejitev razpolaganja z denarjem, zaprte banke, prazne police v trgovinah, pomanjkanje zdravil, plačevanje bencina samo z gotovino, odganjanje turistov. Še malo, pa lahko postanejo Venezuela, kjer primanjkuje toaletnega papirja, nakup plenic je omejen, vrste pred trgovinami so dolge. (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/03/10/plenice-miha-kordis-in-venezuela/)

Ja, očitno si Grki tega res želijo.

Mit številka 12: Finančni terorizem je Grke prisilil v kapitulacijo

Ta mit razširja prvak Združene levice Luka Mesec (https://www.facebook.com/mesec.luka?fref=ts). Očitno je še zadrt socialist Aleksis Cipras spoznal, da brez pomoči EU in sprejetja reform Grčija ne bo preživela.

No, Grki so imeli možnost, da se odločijo sami. Nihče jih ni prisilil. Glej mit številka 9.

Mit številka 13: Za grško krizo je krivo mediteransko podnebje

Ta mit je eden tistih, za katerega človek ne ve, ali bi se ob njem jokal ali smejal. Govori namreč v tem, da imajo ljudje na severu boljše pogoje za delo, ker tam ni vroče in nimajo toplega morja, medtem ko Grkom ugoden vpliv Mediterana ne omogoča hitrega napredka, zato bi moral bogat sever Evrope z Grki deliti svoje bogastvo.

V zadnji Mladini ga je opisal kar urednik Grega Repovž. Takole gre: „Zabloda Evrope je, da lahko imenovalci postanejo enaki. Če si Evropa želi skupne prihodnosti, jo lahko najde le v priznavanju razlik. In te se začnejo že pri tem, da celotna območja že zaradi vremena delujejo drugače. Da eni jedo veliko polenovke. Da imajo na območjih, ki se razprostirajo v več državah, popolnoma drugačne navade in da je različnost tudi v tem, da ponekod niso zmožni napredka, ki ga narekujejo drugi. Ker preprosto njihov življenjski slog, magari tak zgolj zaradi vremena, tega ne dopušča.“ (http://www.mladina.si/167825/zacne-se-pri-kumari/)

Ta mit ne drži. Napredne in bogate so tiste države (ne glede na podnebje), ki imajo tržno gospodarstvo, kjer je večina gospodarstva v zasebni lasti, kjer država ne posega v zasebno sfero, kjer ne obstaja 580 poklicev (kot v Grčiji), ki omogočajo upokojitev že pri 50 letih, da ne naštevamo naprej. Po ekonomski svobodi je Grčija na repu EU, je med najbolj nesvobodnimi državami v Evropi (http://www.heritage.org/index/book/chapter-6).

Grki, mojstri goljufij: na Zakintosu je kar dva odstotka prebivalcev »slepih«, zato vsak dobi na mesec 700 evrov pomoči

Značke

dolžniška kriza, Grčija, James Angelos, Mladina, Siriza, Wall Street Journal, Združena levica

James Angelos ni ime, ki bi ga poznali. Starejši, ki se ukvarjajo z ekonomijo, se ga bodo mogoče spomnili kot dopisnika Wall Street Journala. Pred mesecem je izšla njegova knjiga Popolna katastrofa: Potovanje med novimi ruševinami Grčije (The Full Catastrophe: Travels Among the New Greek Ruins; http://www.amazon.com/The-Full-Catastrophe-Travels-Among/dp/0385346484), ki opisuje njegovo potovanje od Soluna do Aten, po gorskih vaseh in bolj ali manj oddaljenih otokih. Angelos, sin grškega emigranta, ki odlično govori grško in zadnje mesece kot svobodni novinar za različne medije poroča iz Aten, razkriva šokantne prevare povsem običajnih Grkov, ki so v veliki meri vplivale na veliko dolžniško krizo. Vse skupaj spominja na angleško serijo Samo bedaki in konji, kjer Del Boy in Rodney skupaj s stricem živita v občinskem stanovanju, sem in tja dobita socialno pomoč, oba sta po malem tihotapca, preprodajalca in utajevalca.

Angelos opisuje Zakintos, najbolj južen otok v Jonskem morju, kjer romatični odtenki zelene barve očarajo vsakega. Značilnost otoka je, da je posejan s številnimi nasadi oljk, agrumov, različnim cvetjem in vinogradi. Ima pa še eno posebnost. Dva odstotka domačinov je »slepih«. Ne zato, ker bi toliko delali z računalnikom, skupaj s turisti ves čas gledali v sonce, ampak zato, ker so sami tako želeli. Slepi so namreč samo na papirju. Takih je okoli 800, vsi prejemajo socialno pomoč v višini 700 evrov na mesec zaradi slepote ali slabovidnosti. Delež »slepih« je kar devetkrat večji od evropskega povprečja.

Angelos je na svoji poti prevaro razkril. Vse se je začelo pri edinem otoškem oftalmologu v edini javni bolnici na otoku. Oftalmolog je skupaj z direktorjem podpisoval potrdila o slepoti in slabovidnosti. Gre samo za eno v nizu masovnih goljufij, ki grški proračun leto stanejo na milijarde evrov. Razširjenost takih navad in pomanjkanje volje oblasti, da karkoli v zvezi s tem ukrenejo, sta poglavitni vzrok finančne stiske Grčije, piše avtor knjige. Samo zaradi izogibanja davkom grški proračun na leto izgubi 10 milijard evrov. Kakšen obseg ima ta »grški šport« pove podatek, da zasebni podjetniki dajejo več od 100 odstotkov prijavljenih prihodkov za potrošniške kredite. Kar je seveda nemogoče. Pomeni pa, da velik del prihodkov Grki sploh ne prijavijo. Eno najbolj »izvirnih opravičil« za Grke je dal urednik tednika Mladine (http://www.mladina.si/167825/zacne-se-pri-kumari/), češ da imajo Evropejci različne navade, da so različni: »In te se začnejo že pri tem, da celotna območja že zaradi vremena delujejo drugače. Da eni jedo veliko polenovke. Da imajo na območjih, ki se razprostirajo v več državah, popolnoma drugačne navade in da je različnost tudi v tem, da ponekod niso zmožni napredka, ki ga narekujejo drugi. Ker preprosto njihov življenjski slog, magari tak zgolj zaradi vremena, tega ne dopušča.« Skratka, za njihov življenjski slog prevar, davčnih utaj in razkošja prek njihovih zmožnosti je krivo vreme, je krivo sonce, mediteranska toplota.

Sicer Angelos navaja še več takih primerov, za katere je domnevno krivo »vreme«. Tako so na Pangajskih hribih (vzhodno od Soluna) decembra 2009 trije občinski povzpetniki ubili župana, ki je odkril njihove prevare v občinski blagajni. Seveda so jih ujeli in obsodili na dolgoletne zaporne kazni, ampak tisto, kar ob takih primerih sledi, ni ravno običajno: v Grčiji imajo zakon, ki ščiti delovna mesta, kar velja tudi za morilce. In trojica še danes na račun prejema občinske plače.

Ampak za večino levičarjev v Grčiji in drugod po Evropi (vključno z Združeno levico v Sloveniji) težava ni pri Grkih, ampak pri posojilodajalcih in v Bruslju, kjer jih ne razumejo.

Kaj imajo skupnega Luka Mesec, Janez Markeš in Jože P. Damjan?

Značke

Delo, demokratični socializem, Janez Markeš, Jože P. Damjan, kapitalizem, Luka Mesec, Mladina, neoliberalizem, povojni poboji

Navajeni smo, da neumnosti trosi šef Združene levice, apologet marksizma in kaviar levičar Luka Mesec, ki so ga blondinke z nacionalne televizije in socialisti iz Mladine povzdignili v »celebrity«. Njegov govor ob komunističnem »dnevu zmage« na Sabotinu je že ena takih norosti (https://www.facebook.com/mesec.luka/posts/1576286865993697:0), češ kako smo lahko nesrečni, da imamo po osamosvojitvi Slovenije tržno gospodarstvo, da z zavistjo spremljamo napredne države, kot sta denimo Venezuela ali Severna Koreja, kjer letajo čebelice in cvetijo rožice. Ali kot je rekel o »pravičnem« družbenem redu, ki ga je po 9. maju 1945 vzpostavila partija:

»Brez socialne revolucije bi po drugi svetovni vojni, tako kot po prvi, dobili nov zemljevid sveta, stari red pa bi se z vsemi svojimi nepravičnostmi vrnil. Brez socialne revolucije bi se po vojni še enkrat vrnil stari, umazani kapitalizem s 14 urnim delavnikom, otroškim delom in brezpravnim proletariatom. Samo zato, ker so med vojno po celem svetu vodilno vlogo prevzela osvobodilna gibanja, kakršna je bila naša OF, se je povojna zgodovina pisala bistveno drugače.«

A glej zlomka, ni minilo dva dni, ko je duh Meščeve misli povzelo »prvo pero« Sobotne priloge v Delu, ki sliši na ime Janez Markeš. Nekaterim so njegova branja v zabavo, saj jih že navsezgodaj nasmeji, ampak tokrat prekosil samega sebe. Eden tistih odlomkov (http://www.delo.si/sobotna/v-ekonomiji-zla.html), ki bo zagotovo šel v anale in ki bi ga, ne da bi za trenutek trenili z očesom, objavili tudi v najbolj svinčenih komunističnih časih, gre takole: »Razlikovati bi se morali v tem, kako daleč dopustimo tovrstno infekcijo zla. Povojno večdesetletno obdobje, v katerem je kot družbeni koncept zmagala socialna demokracija in so se utrdile temeljne človekove pravice, je trajal presenetljivo dolgo. Neravnovesje po padcu berlinskega zidu, islamski fundamentalizem in podivjanost kapitala, ki je mobiliziral Kitajsko in Daljni vzhod, bodo spet zahtevali davek in nanj bi v ekonomiji zla morali biti pripravljeni.«

O tej Markeševo mojstrovini je pisal na svojem blogu Žiga Turk (http://blog.zturk.com/2015/05/utrjevanje-utrjenih.html), ki mu je treba tokrat priznati resnično žrtev, da se je sploh lotil branja in prebral nekaj »kilometrov« neumnosti, ki je časopis delo dokončno utrdilo za socialističen medij. Pozoren bralec je zagotovo opazil neverjetno podobnost med tekstoma, bistvo pa gre nekako takole. Kapitalizem je ekonomija zla, kjer vladajo hudobni lastniki kapitala, ki jim gre po glavi samo to, kako bi čim bolj izkoristili delavce. Tem ljudem, seveda so brez kančka socialne pravičnosti, pomagajo elite, ki so v službi kapitala, ki želijo družbo polarizirati, ki uničujejo okolje, ki so povzročile globalno segrevanje in podobno. Gre za prosto-tržne talibane, ki zahtevajo prosti trg, da bi s slabo plačanim delom zasužnjili delavce. Pravzaprav je skoraj neverjetno, da tako razmišlja odrasel človek v 21. stoletju.

Ampak kot da to še ni dovolj, podobne, čeprav v milejši obliki, misli spreletavajo tudi nekoč mlado ekonomista Jožeta P. Damjana, ki v tekstu z naslovom »Za novo družbeno pogodbo in popravljeno razmerje med kapitalom in delom« (http://damijan.org/2015/05/05/problem-nizkih-plac-in-kako-jih-popraviti/) podobno kot Mesec in Markeš trdi, da »potrebujemo izgubljeno socialno in ekonomsko stabilnost, kakršno so v razvitih državah že imeli do sredine 70. let.« Hm, trije različni avtorji, ki se imajo za intelektualce, so v razmiku petih dni ugotovili, da se je treba vrniti v preteklost, v zlata leta kapitalizma na eni in socializma na drugi strani, neoliberalizem pa je hudičevo delo.

Neoliberalizem je sicer pojem, ki se je začel »kot psovka« uporabljati pred 30 leti, v resnici pa je nastal že med obema svetovnima vojnama. Bil je to čas, ko je državna potrošnja v razvitih državah narasla iz 13 odstotkov BDP leta 1913 na 23,8 odstotka leta 1937 (do leta 1970 skoraj ni presegla 30 odstotkov). To sta podrobneje opisala profesorja Univerze Cambridge Vito Tanzi in Ludger Schuknecht (Public Spending in the 20th Century: http://assets.cambridge.org/97805216/62918/sample/9780521662918wsn01.pdf), o tem sem tudi že pisal: (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/04/20/kako-levicarji-ne-razumejo-potvarjajo-zgodovino/). Torej, v letih socialnega kapitalizma, o katerem piše Damjan, je bila javna poraba v razvitih državah med 20 in 30 odstotki, državni intervencionizem pa minimalen. Danes imajo te države javno porabo vse po vrsti nad 40 odstotki, regulirano pa je praktično vse. In če danes svetu vlada nebrzdani neoliberalizem, kako imenovati obdobje »socialnega kapitalizma«? King size neoliberalizem?

In kako je bilo v letih samoupravnega socializma, po katerem se kolca Mescu in Markešu? Najboljše je, da si o tem levičarskem mitu preberete naslednje: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/28/levicarski-mit-o-uspesnosti-samoupravnega-socializma/.