• About

Kavarna Hayek

~ "If socialists understood economics they wouldn't be socialists." (Friedrich August von Hayek)

Kavarna Hayek

Category Archives: Družba

Nova generacija volivcev

21 sobota Maj 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Politika

≈ Komentiraj

Značke

Alem Maksuti, Janez Janša, Levica, RTV Slovenija, vlada, volitve

Z levico težko najdeš skupni jezik. Pravzaprav je to misija nemogoče. Ne samo, da si ne želijo razprave o svojih stališčih, tudi poslušajo ne. Delajo se neme. Imajo sicer ušesa, a ta očitno ne opravljajo svoje funkcije. In ko jim ne uspe niti preslišati, ker so dejstva in argumenti preglasni, se zatečejo k tradicionalni taktiki – surovi sili in nasilju. Apologet tega je Alem Maksuti.

Kri bo, napoveduje. Ne s temi besedami, a opozarjanje desničarjev, naj se kar pripravijo na najhujše, je lahko samo revolucionarno nasilje. Ni prvič, da zoprnik grozi. To ima očitno v krvi, kar sploh ne moti največjih slovenskih televizij, da ga ne bi vabile v goste. Glede na propagandno naracijo hegemonističnih medijev so pogledi Maksutija (zagotovo enega najbolj nadležnih in nehvaležnih osebkov, ki so s trebuhom za kruhom stopili na slovensko zemljo) sprejemljivi, ker skoraj identičen besednjak uporabljajo Golob in njegova nova druščina; zavezali so se, da bodo v Sloveniji odplaknili desničarsko nesnago. In vseh, ki so z njo sodelovali. Toliko so vredne visokoleteče besede o sodelovanju: ulična govorica, ki odreka legitimnost desnici tudi, ko je v opoziciji, in javnost, bombardirana s tiransko medijsko propagando, ki temelji na obrekovanju, lažnih anketah in demonizaciji konservativnosti. Potem pravijo, da smo mi nestrpni.

Povsem novi načini oblikovanja vlade pokažejo poželenje njihovih izkrivljenih pogledov. Bolj papeški od papeža, kot pravi čarovniki s povsem novimi postopki in vrstnim redom si najprej razdelijo ministrske resorje, ne da bi (obetajoča se nova slovenska vladna) koalicija sploh vedela, ali bodo njihovi člani in organi potrdili program in koalicijsko pogodbo. Prav ima Janez Janša, ko pravi, da nikjer v demokratičnih državah ni česa podobnega in da je možno le tam, kjer je vlada zgolj fasada. In Golobova vlada to je – sofizem za odvračanje pozornosti od ljudi, ki stojijo v ozadju.

Tudi stvari in pojmi, ki jih uporablja levica, imajo za medije drug pomen, kot takrat, ko o njih govori desnica. Da bodo zdaj, ko so na oblasti, depolitizirali RTV Slovenija, je vzorčen primer. Politika ne more depolitizirati ničesar. Čim je zraven politika, je zadeva avtomatično politična. Ker je v lasti države in so zaposleni na Kolodvorski javni uslužbenci, je vse, kar počne ena ali druga stran – politično. In RTV Slovenija bo depolitizirana takrat, ko bo privatizirana in ne bo več treba prisilno plačevati prispevka. Nič prej in nič kasneje. To ve vsak, ki je vsaj malo osvobojen levičarske indoktrinacije.

Žal se živelj v teh krajih prebudi (če se sploh), ko je že prepozno. Vedno znova in znova nasede in verjame, da je zdaj to res to, a že naslednji dan mu življenje razpade. Krivi so seveda drugi. Kot bodo zdaj krivi drugi, ko bo Golobova vlada znižala plače in povečala davke. Bilo je dovolj resnih opozoril, da se bo to zgodilo, toda medijske laži (brez možnosti obrambe) so rodile povsem novo generacijo volivcev: nerazumno, a prepričano v svojo popolnost in genialnost, in izobraženo, a ciljno indoktrinirano. Tak krog se sklene na vsakih volitvah. Vmes se sicer lahko natrga, kar povzroči malce zmede in dvom v briljantnost odločitve, vendar je dovolj malo vandaliziranja dejanj in besed desnice, da se spet zlepi skupaj.

Prelomne točke očitno še nismo dosegli. Za preobrazbo Slovenije bo potrebnih več kot 50 let, pravi publicist Mitja Pucelj. A po tem, kar lahko vidimo, se bojim, da niti pol stoletja ne bo dovolj. Ne samo, da se je vse manj ljudi pripravljeno soočiti z realnim svetom, vedno več jih naredi vse, da iz dejanskega stopi v manj naporni vzporedni svet, ki je z manipulacijo simulirana preslikava obratnih dejstev v realnosti: dobro je slabo in slabo je dobro. Preprostega opisovanja, kaj se dogaja, ni več. Tudi zato so dobre številke Janševe vlade, ki odhaja, presenetile le tiste, ki jih ne samo, da jih niso hoteli videti, ampak jih v resnici niso želeli, čeprav je država boljši kondiciji, kot pod katerokoli levo vlado. Zdaj se obeta nekaj drugega. Če se bo uresničilo, kar obljubljajo, z besedami ne bomo mogli opisati prihajajoče groze.

Tekst je bil prvič objavljen v revije Demokracija (19. maj 2022)

Tako to počneta »filantrop« Bill Gates in »neodvisni« Guardian

20 petek Maj 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba

≈ Komentiraj

Značke

Bill Gates, dojenje, Guardian, mleko

Seveda ni nič narobe, če nek filantrop mediju podari 3,5 milijona ameriških dolarjev, ta medij pa piše o njem kot dobrotljivemu božanstvu. Težava nastane, ko se bogataševa fundacija predstavlja kot velika dobrotnica in rešiteljica človeštva, medij kot neodvisen časopis, kot globalni svetilnih profesionalizma, vzornik generacijam žurnalistov. To je kratka zgodba, kako to počneta Bill Gates in Guardian.

Nedavno je portal Rumble poročal o nenavadni (finančni) povezanosti med ameriškem poslovnežem Billom Gates, ki se s svojo fundacijo predstavlja kot velik človekoljub, in med levičarsko populacijo zelo priljubljenim časnikom Guardianom. Na kratko gre takole.

JUNIJ 2020

Bill Gates je v svojim investicijskim podjetjem Breakthrough Energy Ventures (osredotoča se na podnebne spremembe)  zagnal podjetje z imenom BioMilq, ki se ukvarja z laboratorijsko proizvedenimi nadomestki za materino mleko in formulo za tako mleko prodaja (šlo naj bi za najboljši približek materinemu mleku). To mleko naj bi nadomestilo dojenje in zmanjšalo ogljični odtis. Kmalu je od vlagateljev dobil 3,5 milijona dolarjev, z njim je pri projektu začel sodelovati cvet bogatašev: Jeff Bezos, Mark Zuckerberg, Richard Branson, Masayoshija Son, Jack Ma, Michael Bloomberg in Marc Benioff.

SEPTEMBER 2020

Fundacija Billa Gatesa je Guardianu plačala (donirala) 3,5 milijona dolarjev, kmalu zatem se v tem britanskem »neodvisnem« časopisu pojavi serija podpisanih člankov o BioMilqu in nadomestnem mleku, ki pomani rešitev in osvoboditev za doječe ženske.

FEBRUAR 2022

FDA je objavila, da preučuje mlečne nadomestke za doječe matere v tovarni v Michiganu. Vzrok je bila okužba.

Pred mlečnimi formulami, ki kršijo mednarodne standarde o prehrani dojenčkov, so opozorile tudi mednarodne organizacije.

MAJ 2022

Fundacija Gates je ponovno plača Guardianu, ki že naslednji dan objavi članek o tem, kako boleče je dojenje in da je edina prava rešitev laboratorijsko izdelano mleko. Dojenje naj bi tudi slabo vplivalo na duševno zdravje doječih mater.

O tem je pisala neodvisna novinarka Allison Royal.

Mnenje, ali gre pri vsem skupaj za naključje, prepuščam bralcem.

Preberite tudi:

Pod vlado Roberta Goloba, tovariši in tovarišice, boste vsi imeli radi Roberta Goloba

Vaš popoln vodnik za razumevanje in tekoče govorjenje jezika levice

Ekonomska demokracija Luke Mesca: kdo stoji za idejo, kdo financira promocijo in kakšna bo vloga levičarskega zavoda z imenom Inštitut za ekonomsko demokracijo?

Robert Golob, Tanja Fajon in Luka Mesec obljubljajo progresivno obdavčitev: kako deluje in kje se zalomi

Pod vlado Roberta Goloba, tovariši in tovarišice, boste vsi imeli radi Roberta Goloba

19 Četrtek Maj 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Ekonomija, Politika, Zgodovina

≈ 3 komentarji

Značke

boljševizem, ekonomija, eksperiment, Gibanje svoboda, gospodarstvo, Levica, Odvemi, robert golob, RTV Slovenija, socializem, Tanja Starič

Slovenijo je po volilni zmagi Gibanja svoboda zajela prava epidemija dobrih namenov, ki bodo žal imeli katastrofalne posledice. Do zdaj smo bili navajeni, da gre za floskule, ki so pred volitvami namenjene popularizaciji nesmiselnih (običajno ekonomskih) politik. Levičarji govorijo tisto, kar se lepo sliši v njihovi domišljiji, desničarji so nagnjeni k stvarem in idejam, ki delujejo v realnosti.

Dosedanje leve vlade so se bolj ali manj zaletele v realnost in dokaj hitro opustile svoje zamisli. Mestoma zato, ker so imeli nekateri še kanček zdrave pameti, mestoma zato, ker v koaliciji ni bilo skrajne levice. Tokrat je drugače. Ne samo, da je Levica v vladi, ampak je njen najverjetnejši mandatar Robert Golob posvojil njen in poulični ideološki program. Prava grozljivka je, ko človek spozna, da ti ljudje resnično verjamejo, da je denar drugih ljudi njihova last, da imajo pravico drugim ukazovati, kako naj porabijo svoj zaslužek in si domišljajo, da so pristojni odločati, kaj bomo v življenju počeli in kako bomo svoje življenje preživljali za njih manj razsvetljeni plebejci. Gorečnost, s katero govorijo, kaže, da so s svojim levičarskim progresivizmom prišli do stopnje ateistične religioznosti (kulta politične korektnosti), ko njihova duhovščina ne bo imela usmiljenja do heretikov.

Ne verjamete? Potem ste preslišali, kaj je Golob govoril na Odmevih. Ta človek je dejansko začel misliti, da lahko spelje socialistično revolucijo, ki ji pravi »najnaprednejši pristopi skandinavskih držav in zahodne Evrope«. Ampak to, kar on govori, je daleč od tega, da bi bilo skandinavsko ali zahodnoevropsko (čeprav so te države že začele s socialističnim eksperimentom).

Oglasili so se sicer nekateri ekonomisti in gospodarstveniki (med drugimi tudi Klub Slovenskih podjetnikov in Združenje delodajalcev Slovenije) ter Goloba posvarili pred njegovimi namerami, ki pomenijo razdiranje in nikakor ne svobode. Golobov odziv je bil skrb vzbujajoč.

Takole je odgovoril voditeljici Odmevov Tanji Starič, da bi vlada morala vendarle poslušati tudi gospodarstvo: »Kritike samo kažejo na to, da tisti, ki to izjavljajo, v tem primeru združenje delodajalcev, nimajo pojma, kako je videti razvito zahodnoevropsko gospodarstvo, in na neki način si želijo, da ostanemo narod hlapcev, narod nizko plačanih delovnih mest, kjer bo imel šef delodajalec zadnjo besedo in vsi drugi bomo morali biti tiho. Sam pa pravim, ne hvala. Obstajajo drugačni principi. Tudi v Sloveniji jih imamo. In mi bomo pokazali, da lahko celo Slovenijo spravimo na to pot.«

Si predstavljate? Golob je eksplicitno izjavil, da bodo celo Slovenijo spravili »na to pot« (kar imajo zapisano v koalicijski pogodbi) – zlepa ali zgrda. »Saj se bodo sami pridružili, ne se bati,« je zatrdil.

To spominja na boljševistično novačenje, ko so ljudem obljubljali, da bodo v socializmu vsi jedli breskve in smetano. Ko jim je kdo odvrnil, da on ne mara breskev in smetane, so revolucionarji razložili: »Ko pride revolucija, tovariš, boste vsi imeli radi breskve in smetano.«

Ja, na žalost se končuje kratkotrajno obdobje desnosredinske »anarhije« in s tem povezane gospodarske rasti. Prihaja vlada, ki se bo ukvarjala z izmišljanjem novih metod socialnega inženiringa, kar se bo končalo tako, kot v vseh socialističnih državah: pomanjkanjem, revščino, bankrotom in podobnimi gospodarskimi katastrofami. Pregovor pravi, da se pametni učijo na napakah drugih, neumni pa na svojih. To očitno ne velja za veliko večino slovenskih državljanov, ki se do zdaj ničesar niso naučili: ne iz napak drugih, še iz svojih ne.

Vaš popoln vodnik za razumevanje in tekoče govorjenje jezika levice

16 ponedeljek Maj 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba

≈ 1 komentar

Značke

Levica, slovarček

Antidemokrat: človek, ki v prepiru ali debati z argumenti premaga levičarja

Bigotist: človek, ki v prepiru ali debati z argumenti premaga levičarja

Desničar: človek, ki v prepiru ali debati z argumenti premaga levičarja

Ekstremni desničar: človek, ki v prepiru ali debati z argumenti premaga levičarja

Fašist: človek, ki v prepiru ali debati z argumenti premaga levičarja

Homofob: človek, ki v prepiru ali debati z argumenti premaga levičarja

Islamofob: človek, ki v prepiru ali debati z argumenti premaga levičarja

Janšist: človek, ki v prepiru ali debati z argumenti premaga levičarja

Kapitalist: človek, ki v prepiru ali debati z argumenti premaga levičarja

Katoliban: človek, ki v prepiru ali debati z argumenti premaga levičarja

Klerofašist: človek, ki v prepiru ali debati z argumenti premaga levičarja

Klerotaliban: človek, ki v prepiru ali debati z argumenti premaga levičarja

Konservazivec: človek, ki v prepiru ali debati z argumenti premaga

Ksenofob: človek, ki v prepiru ali debati z argumenti premaga levičarja

Mizoginist: človek, ki v prepiru ali debati z argumenti premaga levičarja

Nacist: človek, ki v prepiru ali debati z argumenti premaga levičarja

Nazadnjakar: človek, ki v prepiru ali debati z argumenti premaga

Neoliberalec: človek, ki v prepiru ali debati z argumenti premaga levičarja

Nestrokovnjak: človek, ki v prepiru ali debati z argumenti premaga levičarja

Politikant: človek, ki v prepiru ali debati z argumenti premaga levičarja

Radikalni desničar: človek, ki v prepiru ali debati z argumenti premaga levičarja

Rasist: človek, ki v prepiru ali debati z argumenti premaga levičarja

Seksist: človek, ki v prepiru ali debati z argumenti premaga levičarja

Skrajni desničar: človek, ki v prepiru ali debati z argumenti premaga levičarja

Strahovladec: človek, ki v prepiru ali debati z argumenti premaga

Supremacist: človek, ki v prepiru ali debati z argumenti premaga levičarja

Totalitarec: človek, ki v prepiru ali debati z argumenti premaga levičarja

Transfob: človek, ki v prepiru ali debati z argumenti premaga levičarja

Verski fanatik: človek, ki v prepiru ali debati z argumenti premaga levičarja

Ekonomska demokracija Luke Mesca: kdo stoji za idejo, kdo financira promocijo in kakšna bo vloga levičarskega zavoda z imenom Inštitut za ekonomsko demokracijo?

15 nedelja Maj 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Ekonomija, Politika

≈ 3 komentarji

Značke

ekonomska demokracija, Fakulteta za družbene vede, FDV, George Soros, kapitalizem, Levica, levičarstvo, Luka Mesec, robert golob, samoupravni socializem, vlada

Koordinator Levice Luka Mesec, ki bo v Golobovi vladi podpredsednik in minister za solidarno prihodnost, bo skrbel tudi za »ekonomsko demokracijo«. Kaj to pomeni?

Ekonomska demokracija naj bi bila sistem, v katerem naj bi si ljudje delili lastništvo in odločanje nad močjo in viri v svojih skupnostih ali okoljih. Pravijo, da je tako gospodarstvo bolj učinkovito, saj skupnostim in organizacijam (tudi podjetjem) ne gre za dobiček in lasten interes, ampak za solidarnost, sodelovanje, demokracijo in trajnost.

Če menite, da ste tak besednjak nekje že slišali, se niste zmotili. O ekonomski demokraciji (običajno se vedno izkaže za neuspešno, na dolgi rok pa zagotovo) največ govorijo tisti, ki so finančno pripeti na proračunske jasli in ki ljudi, ki menijo, da bi morali poulični aktivisti ustanoviti podjetje in tam poskusiti z »ekonomsko demokracijo«, zmerjajo z neoliberalci. No, ti ljudje imajo svojega (velikega) vzornika, idola in seveda tudi sponzorja. To je nihče drug kot George Soros s svojo Open Society, ki se zelo jasno zavzema, da mora civilna družba prevzeti »demokratični nadzor nad našim gospodarstvom«.

V ta namen je bil leta 2018 ustanovljen Inštitut za ekonomsko demokracijo IED (Soros ima EDI – Pobuda za ekonomsko demokracijo). Najbrž ni treba posebej poudarjati, da na tem inštitutu mrgoli marksističnih filozofov, profesorjev Fakultete za družbene vede in podpornikov Levice. In da se je treba ekipe teh »strokovnjakov« na »področju lastništva zaposlenih in participativne kulture« bati. Zdaj imajo svojega ministra, zakon o lastniški zadrugi delavcev so že napisali, očitno ne bo nobenih ovir, da ga Golobova vlada sprejme med prvimi. Kaj bo sledilo, si lahko samo mislimo, tudi prisilna razdelitev lastništva med zaposlene je najbrž v igri. Ekonomska demokracija je zato samo drug izraz za demokratični socializem ali socializem nasploh. Pod to krinko socializem prihaja v središče političnega življenja tudi v tradicionalno kapitalistične države: v ekonomski demokraciji, kjer je delno reguliran trg, delujejo podjetja, ki jih upravljajo njihovi delavci (zaposleni). Lastništvo in nadzor nad proizvodnimi sredstvi, ki je do zdaj pripadalo zasebnikom kot posameznikom, postopoma prehaja v lastništvo skupnosti (zadrug). Enako bo s stanovanji. Zasebnega lastništva stanovanj ne bo več, stanovanja bodo v lasti in upravljanju skupnosti. Prihaja apokalipsa tistega, kar ameriški biolog Garrett Hardin opisuje kot »tragedijo skupnega«.

Ampak, da smo si na jasnem. Z ekonomsko demokracijo ali demokratičnim socializmom v gospodarstvu ni nič nabore, če pri tem eksperimentu ljudje sodelujejo prostovoljno in niso prisiljeni (zakonodajno) podpirati takih oblik ekonomskega združevanja. Kot posamezniki svobodno izbirajo prijatelje, svobodno izbirajo tudi, s kom se bodo družili, s kom bodo šli v posel in v kakšni obliki bo posel potekal. Kdor hoče, naj ustanovi participativno zadrugo ali podjetje, v tem ni prav ničesar nesvobodnega, antikapitalističnega in protiprostotržnega. Obstajajo različne oblike vodenja podjetja, ljudem je treba samo pustiti izbiro. Težava je v tem, da bo Golobova vlada z ministrom Mescem na čelu skušala z zakonom uveljaviti tak sistem in ga ljudem vsiliti. To pa že pomeni ekonomski in družbeni inženiring, ki nasprotuje svobodni volji ljudi. Uresničevanje tega je možno le pod grožnjo s silo in odvzemom svobode tistim, ki se ne bodo temu uklonili.

Socialisti tipa Luka Mesec & Co. ne razumejo, da je prav kapitalizem s prostim trgom demokratiziral posamezne družbe in države. Na prostem trgu vsak izmed nas vsak dan glasuje – glas da tistemu, ki zadovolji njegove potrebe in želje, kaznuje tistega, ki mu tega ne ponudijo. To je prava win – win kombinacija. Ekonomska demokracija pa je samo evfemizem za socialistično samoupravljanje, ki dokazano nikjer in nikoli ni delovalo.

(Slovenijo so našli) Morrisonovi čudni časi

13 petek Maj 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba

≈ 1 komentar

Značke

cbc, jim morrison, mediji, politični aktivizem, soors

Jima Morrisona (Doors) nikoli nisem imel toliko za svojega, da bi lahko na mah preposlušal cel album. Nekako mi ni »sedel«. Pred pol stoletja je bil velika zvezda, idol, pod katerim je ležala cela generacija otrok cvetja, vplivnež. Politično in ideološko se nikoli ni jasno opredelil, po načinu življenja bi lahko rekli, da je bil libertarec; živi in pusti živeti. Na njegove v mistiko zavite pesmi so nedvomno vplivale neizmerne količine alkohola in drog, privlačili so ga miti in religije indijanskih kultur, tako se je navduševal nad kontroverznim pisateljem in filozofom Aldousom Huxlejem, da je po njegovi knjigi (Vrata zaznave) skupina dobila ime (Doors ali Vrata).

Zadnje čase Morrisona na novo odkrivam in spoznavam. Brez dvoma je bil preroški (podobno kot novinarka in pisateljica Joan Didion iz njegovega časa), zato se sprašujem, ali so ga njegovi takratni oboževalci in mediji sploh dobro doumeli, kaj je sporočal. Predvsem drugi studijski album Doorsov Čudni dnevi (Strange days) z istoimensko naslovno pesmijo bi morali razumeti kot opozorilo pred prihodnostjo: kaj čaka svet, če bo prevladala kultura mladeži, ki ob polnem želodcu ruši vse pred seboj in ne ve, kaj sploh želi? To je bolj artikuliral v intervjuju za radio CBC (1970), ko je napovedal ljudi, ki bodo v prihodnosti odločali o človeštvu: »Politični aktivisti, morda tudi znanstveniki in računalniški strokovnjaki.« Neverjetno, kako natančno je takrat 26-letnik, za katerega se je zdelo, da mu je divje življenje povsem skurilo možgane, prerokoval »čudne dni«, ki gredo v Sloveniji danes na polno.

Zadnji dve leti smo priča, kako so ulični politični aktivisti (Nika Kovač, Tea Jarc, Jaša Jenull) ugrabili državo, jo s podporo levice držali v šahu in s pristranskimi večinskimi mediji onemogočali normalno delo vlade. Vsakršen odmik od njihovih zahtev je sprožil histerične napade, vedno so našli način, da so spodbudili državljanske nemire, ki so mestoma prerasli v uničevanje lastnine, nasilje in kaos. Čeprav so poštenemu delu Slovenije, ki si kruh služi s svojimi rokami, ustvarjali pekel in kazali, da vsako nasprotovanje progresivnim ciljem prinaša velike stroške, so hegemonistični mediji to poimenovali – »mirni protesti«. In tukaj je imel Morrison še enkrat prav, ko je rekel (vsaj pripisujejo mu to): »Kdor nadzoruje medije, nadzoruje um.« Mediji so v Sloveniji v 80 odstotkih ideološko levo usmerjeni, brez kritične distance in z nalogo demoniziranja desnice (ne glede, kaj naredi). In potem zmagaj na volitvah, če lahko.

Če menite, da se je z volitvami in ustoličenim zmagovalcem Robertom Golobom končalo, se motite. Po izjavah in dejanjih sodeč se niti ogreli niso dobro, kar dokazuje zadeva okoli Studia City. (To je učbeniški primer, kako levica izleže mušjo ličinko, zraste pa slon.) Oni so v vojni s Slovenijo, so sovražni do drugače mislečih. Želijo si popolno zmago, popolno podreditev, kar očitajo drugim, delajo sami, umeščeni so nekje med avtokracijo in totalitarizmom, svojo moč črpajo v sejanju strahu in ustvarjanju konfliktov.

Včasih se vprašam, ali se ti »pravičneži«, ki žugajo, da smo lahko srečni, da smo sploh živi, sploh zavedajo sami sebe ali pa so preprosto to, kar običajno so – pretenciozni sleparji s poverilnicami (do vladanja), ki so prazne. Zapolnijo jih z zlom in nadaljujejo eksperiment, ki traja že več desetletij in je namenjen boju za blaginjo, ki jo ustvarjajo drugi, a pripadala naj bi le njim. Ko pride novo ime, stare metode ostanejo.

Morrisonovi čudni dnevi so našli Slovenijo. »Tirani so odlični samo zato, ker smo na kolenih,« pravijo. Ne motijo se. Zdaj je na nas, ali se uklonimo despotom progresivizma in za svojo vzamemo njihovo laž, da je trava bolj zelena, kjer je politika rdeča, ali stojimo pokončno še naprej, razkrivamo in premagamo njihov svet z resnico, čeprav utegnejo biti posledice nepredvidljive in strašljive, dnevi bolj čudni od najbolj čudnih.

Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (12. maj 2022)

Dragi državljani, začnite prazniti svoje bančne račune, zapravljate in uživajte, drugače bo to namesto vas z vašim denarjem počela lopovska druščina, ki prihaja na Gregorčičevo ulico

13 petek Maj 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Ekonomija, Politika

≈ 2 komentarja

Dragi državljani Slovenije, začnite dvigovati denar z bančnih računov, privoščite si, zapravljate in uživajte, drugače bo to namesto vas z vašim prisluženim in privarčevanim denarjem naredila lopovska druščina, ki prihaja v sobane na Gregorčičevi ulici v Ljubljani.

Po poročanju Dela, bo nova vladna koalicija pod vodstvom Roberta Goloba ter asistenci Luke Mesca in Tanje Fajon sprejela koalicijsko pogodbo, ki jih med drugim zavezuje, da razveljavijo davčno reformo vlade Janeza Janše (ostala bo le splošna davčna olajšava), uvedejo progresivno obdavčitev premoženja, naklonjena je tudi »aktivaciji več kot 20 milijard evrov finančnega premoženja gospodinjstev na bančnih računih«. Kaj to pomeni?

Razveljavitev davčne reforme, s katero je Janševa vlada z novelo zakona o dohodnini sramežljivo začela z razbremenitvijo plač, bo pomenila, da boste v svoje denarnice dobili manj (manjša neto plača), država pa več. Kako je že rekel Robert Golob? Če imate več denarja na računu, ga boste zapravljali za večje neumnosti. Z razveljavitvijo davčne reforme vam bo zdaj Golob pomagal, da denarja ne boste zapravljali za neumnosti (ker ga preprosto ne boste imeli). Najbrž mu morate biti vsi tisti, ki ste glasovali za Gibanje svoboda, globoko in neizmerno hvaležni za tako helikoptersko držo in vzpostavljanja socializma v najvišjih prestavah.

Progresivna obdavčitev pomeni težnjo, da bomo na koncu procesa, ki si ga je začrtal trojec Golob, Mesec in Tajon, vsi enaki – v revščini. Davčni progresivizem predpostavlja, da človek, ki ima več, plača večji delež, kot človek, ki ima manj. Človek, ki ima 10 milijonov in plača državi milijon, ima še vedno 9 milijonov. Za progresivne to ni pošteno in zahtevajo, da plača še več. Temu se reče socializem in ne deluje. Kar neko državo naredi za uspešno, je dejstvo, da bo ta človek v podjetništvu naklonjenem okolju vlagal naprej, da bo imel še več. Zgradil bo novo tovarno, zaposloval in pomagal celi državi pri rasti. Če mu država vzame še več, tega ne bo namenila investicijam, ampak vzdrževanju velikega birokratskega aparata v javni in državni upravi, ali pa ga bo dala nevladnim organizacijam, ki podpirajo progresivno obdavčevanje. S tako politiko vlada strelja v koleno države, saj okolje ne more rasti, napredovati in povečevati blaginje, če država samovoljno jemlje kos pogačo, jo deli in prerazporeja.

Tretji napovedan ukrep (aktivacija več kot 20 milijard evrov finančnega premoženja gospodinjstev na bančnih računih) je nasploh značilen za totalitarne socialistične države. Golobu naklonjeni pravijo, da aktivacija pomeni, da bo vlada ljudem, ki imajo prihranke v bankah, ponudila ugodne pogoje za investiranje. Kar je zelo čudno, če hkrati napoveduje progresivno obdavčevanje (premoženja). Torej, če ti bo država ponudila ugodne pogoje za investiranje in boš vložil (denimo) 100.000 evrov v nek projekt, kar ti bo (ker je projekt uspešen) prineslo dodatnih 100.000 evrov, ti bo zaradi progresivne obdavčitve večino novega premoženja pobrala država. Kar je dobesedno državno suženjstvo in sprevrženo do konca. Aktivacija zato lahko pomeni samo eno: če Golobovi vladi ne boš na lep način dal svojih prihrankov, ti jih bo preprosto pobrala (nacionalizirala).

Zato, dragi državljani Slovenije, začnite dvigovati denar z bančnih računov, privoščite si, zapravljate in uživajte! Ne dopustite, da z vašim denarjem uživa lopovska druščina, ki prihaja v sobane na Gregorčičevi ulici. In zapomnite si: vsak davek je oborožen rop, brezobzirna kršitev nedotakljivosti zasebne lastnine – naj gre za davek na prihranke, dohodek, dobiček ali premoženje.

Preberite tudi:

Ekonomska demokracija Luke Mesca: kdo stoji za idejo, kdo financira promocijo in kakšna bo vloga levičarskega zavoda z imenom Inštitut za ekonomsko demokracijo?

Robert Golob, Tanja Fajon in Luka Mesec obljubljajo progresivno obdavčitev: kako deluje in kje se zalomi

Primer Studia City: kako levica izleže mušje ličinke in zraste slon ali kaj gre narobe na Kolodvorski ulici

07 sobota Maj 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba

≈ Komentiraj

Značke

državna televizija, FDV, ideologija, javni uslužbenec, javni zavod, Levica, Marcel Štefančič, novinar, novinarstvo, politični aktivizem, progresivizem, RTV Slovenija, Studio city, TV Slovenija, urednik

Drama okoli Studia City je šolski primer delovanja (radikalne) levice, ki zna izleči mušjo ličinko, jo obda s kokonom, ko pride čas, zraste neobvladljiv slon, ki histerično opleta naokoli in ruši vse, ob kar se obregne. Pravijo, da z razbijanjem porcelana rušijo totalitarnost, da bosta demokracija in svoboda spet prišli, ko ga bodo nazaj zlepili in izlegli novo ličinko. Moč sejanja strahu in ustvarjanja konfliktov je pač na njihovi strani, lastništvo so si kar prisvojili.

Državna televizija je bila običajen sovjetski model lastništva. Za svojo propagando je radio in televizijo obvladovala partija. Jugoslavija in z njo Slovenija nista bili izjemi; TV Slovenija je bila trobilo centralnega komiteja, vsak odklon od socialistične usmeritve je bil kaznovan. Po padcu Berlinskega zidu med uredniškim in novinarskim kadrom na Kolodvorski ulici v Ljubljani ni bila narejena lustracija, čeprav so nekateri dokazano sodelovali s tajno politično policijo in delovali mimo poklicnih standardov, na katere se danes sklicujejo.

RTV Slovenija je do danes ostala v državni lasti, besedna zveza »javni zavod« je zgolj zaradi lepšega. Javna radiotelevizija namreč uporablja javni denar za oddajanje v interesu javnosti kot celote, ne samo njenega dela. Slovenska RTV Slovenija ima podlago v zakonu, kjer je jasno opredeljeno, da javni zavod ne sme in ne more podpirati določene politične stranke (tudi vladajoče ne). Zagotavljati mora pluralizem, programsko raznolikost, dati mora možnost vsem svetovnim nazorom, da se predstavijo, vodstvo in uredniki pa morajo to upoštevati, ne glede na njihovo ideološko usmerjenost.

Težava slovenske RTV je, da nekdanje strukture javnega zavoda niso nikdar zares izpustile iz rok, novinarski in uredniški podmladek je bil (in je še) prek Fakultete za družbene vede vzgajan v sovraštvu do desnice, edina prava usmeritev je nekje med socializmom in liberalno demokracijo. Zato si jemljejo pravico, da odločajo o ideološki usmeritvi in si hkrati lastijo javni zavod; ker jih je »jebeno več«. Če ni po njihovo, gredo na ulice in sabotirajo program. Zato ni naključje, da gre ravno z RTV Slovenija največ novinarjev politiko (večinsko v leve politične stranke) in se potem lahko vrne nazaj.

Javna radiotelevizija temelji na prepričanju, da zasebni sektor sam ne more zagotoviti pluralizma v radiodifuziji. Slovenska tega še vedno ni storila in kot kaže, nikoli ne bo zmogla zagotoviti svetovnonazorskega pluralizma. Zato je obstoj takega javnega zavoda, ki smo ga prisiljeni plačevati vsi davkoplačevalci, se samo vprašljiv, ampak popolnoma brez potrebe. Slovenska radiodifuzija ima dovolj zasebnih radijskih in televizijskih postaj (ter drugih informativnih medijskih kanalov), da je javnost obveščena. Kaj storiti?

RTV Slovenija je lani s plačili RTV prispevka (12,75 evra) zbrala skoraj 97 milijonov evrov (vsi prihodki so znašali skoraj 132 milijonov evrov, od tega 16 milijonov evrov od oglaševanja), za 2.201 redno zaposlenega so namenili 81 milijonov evrov.

Vlada bi morala ukiniti obvezno plačevanje RTV prispevka in za prehodno obdobje petih let prenesti financiranje na proračun. Javni zavod bi vsako leto dobil 20  milijonov evrov manj, kar pomeni, da bi se moral do leta 2027 prilagoditi in zaživeti na trgu, država pa bi javni zavod spremenila v javno delniško družbo in delnice ponudila v odkup. Lahko bi delnice tudi razdelila med vse plačnike RTV prispevka, ki bi z njimi prosto razpolagali na delniškem trgu.

Podobno se bo zgodilo v Veliki Britaniji, kjer je vlada napovedala zmanjšanje sredstev za osrednjo radiotelevizijo BBC, saj bodo naročnino zamrznili za prihodnji dve leti. Leta 2027 bo BBC moral poiskati nov način financiranja. »Gre za zadnjo napoved naročnine za BBC. Dnevi, ko so starejšim grozile zaporne kazni in sodni izvršitelji trkali na vrata, so mimo. Čas je za razpravo o novih načinih financiranja, podpore in prodaje odličnih britanskih vsebin,« je januarja povedala ministrica za kulturo Nadine Dorries.

Ampak res. Zakaj bi moral nekdo, ki ne gleda ali ne posluša programov RTV Slovenija, to prisilno plačevati in zalagati svoj denar za tiste, ki to gledajo ali poslušajo? Zato je čas za resen premislek, da se RTV Slovenija odpravi na trg. In glede na to, da nas prepričujejo, kako profesionalen kader imajo na Kolodvorski ulici, ne bo za nove zaposlitve (do odpuščanj bi zagotovo prišlo) nikakršnih težav. Res pa je, da v zasebnem sektorju politični aktivisti ne bodo počeli, kar se jim bo zljubilo. Zato nikakor ne more držati tista iz Mladine, če pade Marcel Štefančič, padejo Studio City, RTV Slovenija in na koncu demokracija, ampak je prej obratno – ni demokracije in svobode, če je treba neko televizijo prisilno plačevati.

Marcelu Štefančiču nihče ne odreka pravice do svobode izražanja in širjenja svojih idej. Gre za človekovo svoboščino, ki je nepreklicna in neodtujljiva. Toda bodimo jasni: končno odločitev o oddaji, formatu oddaje in njenem voditelju ne sprejmejo ne pogodbeni sodelavci, ne redno zaposleni novinarji ali uredniki oddaje, temveč glavna in odgovorna področna urednica v skladu z zmožnostmi, ki jih določi direktor TV Slovenije. Vsakdo ima o teh odločitvah svoje mnenje. Če se z njimi tako močno ne strinja, da se ne vidi več na TV Slovenija, zaposlitev poišče drugje. Je pa skrajno nenavadno, da se v rubriki Kultura pojavi voditeljica, ki je oblečena v protestno majico v znak podpore Studiu City in Marcelu Štefančiču ali da v odjavni špici Tarče, pred kamerami v majici oddaje Studio City sprehodi snemalka in opozori gledalce »na resne razmere v hiši«. To meji na sabotažo, ki bi jo v resnih televizijskih hišah kaznovali vsaj z opominom, če ne z odpovedjo. Ker se to ni zgodilo, je še en razlog več, da se RTV Slovenija privatizira. Potem pa naj se pred očmi novega lastnika (če bo to trpel) sprehajajo, slačijo in oblačijo, kot jim srce poželi.

Drugače morajo zaposleni na RTV Slovenija sprejeti vloge, ki jih imajo. Povsem tehnično gledano in strogo pravno so novinarji in uredniki na TV Slovenija javni uslužbenci, ki niso nič bolj, ne manj pomembni od referenta na upravni enoti na oddelku za osebne izkaznice. Referent te mora sprejeti in mora izdati osebno izkaznico ne glede na tvojo ideološko usmeritev; javni uslužbenec mora sprejeti in skrajnega levičarja in skrajnega desničarja in tistega vmes. Če nekomu »nagaja«, je to zloraba položaja in pravic uradne osebe oziroma javnega uslužbenca. Enako je z javnim zavodom RTV Slovenija, ki mora dati prostor vsem ideologijam in nikakor ne sme svojo službo izkoriščati za propagando svojih vrednot ter zatirati ali onemogočati mnenja in stališča drugih, čeprav se z njimi ne strinja. Za razliko od medijev v zasebni lasti, ki lahko (pač v skladu z uredniško politiko) dajejo prednost eni ideologiji in vrednotam pred drugimi. Javnost se lahko sicer razburja, a odločitev je na koncu lastnikova, ki prek postavljenega direktorja in urednika izvaja svojo politiko. Pri RTV Slovenija pa je zakonska dolžnost direktorja in urednikov, da zagotovijo, da se spoštuje »načelo politične uravnoteženosti ter svetovnonazorskega pluralizma«.

Ker se to na Kolodvorski ulici ne dogaja in ker si lastništvo nacionalne televizije lastijo le najbolj glasni (ni pomembno, ali jih je »jebeno več« ali ne) ter prav nič ne kaže, da bo v prihodnosti kaj boljše, bi se moralo zgoditi to, kar sem opisal zgoraj: odprava obveznega RTV prispevka in nato privatizacija. Tako (na levo) pristranske državne televizije, kot je zdaj, pač ne potrebujemo. Še manj, da jo vsi plačujemo.

Pogovorimo se torej o svobodi medijev

03 torek Maj 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba

≈ Komentiraj

Značke

blaž zgaga, indeks svobode medijev, Janez Janša, marjan šarec, mediji, medijska svoboda, robert golob, svoboda medijev

Morda se še spomnite, da so bile volitve leta 2004, po kateri je nastala desnosredinska vladna koalicija pod vodstvo Janeza Janše, tako šokanten dogodek za levo usmerjene medije, da so sklenili, da niso dolžni delovati po standardnih pravilih poklicne etike in poštenosti pri poročanju. Začelo se je s pismom 571 novinarjev, da vlada cenzurira medije in da krepi avtoritativni način vladanja, nadaljevalo s sfabricirano afero Patria in nekritično podporo »novim obrazom«. Slednje je doseglo višek z volilno zmago Roberta Goloba, ki je volivce »prepričal« s stranko, ki jo je »prevzel« četrt leta prej. Mediji, ki so v Sloveniji 80-odstotno levo usmerjeni in gojijo neizmerno sovraštvo do Janše, so pokazali svoj vpliv in svojo moč.

Kar bode v oči, je vsakokratno kričanje, ko je vlado sestavljala desnica, da je ogrožena svoboda medijev. Danes medijski mainstream obširno poroča, da je Slovenija na lestvici medijske svobode v času Janševe vlade zdrsnila najnižje doslej in da so pomoč za ureditev stanja na medijskem področju in zagotovitev neodvisnosti medijev obljubile politične stranke, ki so zmagale na volitvah. Torej, politika bo »neodvisnim« in do zdaj zatiranim medijem pomagala do medijske svobode. To je oksimoron, da večji ne more biti. Malo si prikličimo v spomin, kaj sploh pomeni svoboda medijev.

Svoboda medijev (ki ga lahko ustanovi in izdaja vsak državljan) je temeljna pravica (del svobode govora kot absolutne človekove svoboščine), da delujejo v družbi brez oblastniškega nadzora, omejitev ali cenzure ter razširjajo stališča, ideje in mnenja brez strahu pred pregonom oblasti.

Zgoraj je poskus splošne in široke definicije svobode medijev. Ta definicija je seveda moje mnenje in zato ne nujno tudi pravilna (ali všečno). Po tej definiciji Janševa vlada ni omejevala svobode medijev, jih ni ne cenzurirala, noben novinar ali urednik nista bila zaradi svojih stališč, mnenj ali kritike oblasti zaprta. To (pri sebi) dobro vedo levi mediji, njihovi politični podporniki, samooklicani medijski strokovnjaki in nevladne organizacije. Zato tudi modificiranje, kaj je napad na svobodo medijev. Pri slednjem se sklicujejo predvsem na domnevno omejevanje svobode pri delovanju urednikov in novinarjev na RTV Slovenija in STA. A tukaj naletijo na resno težavo – oba omenjena medija nista neodvisna, saj sta v državni lasti in vsakokratna vlada ima neodtujljivo pravico upravljanja s premoženjem države. Za državo in svobodo medijev bi bilo najboljše, da se RTV Slovenija in STA privatizirata; tako bi odpadel kakršenkoli očitek, da se katerakoli oblast vmešava v medija. Ker sta STA in RTV Slovenija medijska spačka (večina tujcev tega sploh ne razume, ker se jim ne zdi logično, da je država sploh lahko lastnik nekega medija; lastninska pravica je v zahodnih demokracija sicer še vedno sveta stvar) in sploh ne vem, kam naj ju uvrstim, ju bom dal začasno na stranki tir (čeprav vsakega državljana »boli« denarnica, saj ju prisilno plačuje, portal MMC pa je tako ali tako nelojalna konkurenca zasebnim portalom, ki morajo preživeti na trgu). Janševa vlada torej po splošni definiciji svobode medijev ni niti malo krnila svobode razširjanja mnenj in idej njihovih urednikov in novinarjev, nobenega medija ni ukinila (kot to zdaj grozi najverjetnejši mandatar Robert Golob), niti ni onemogočila njegovo izhajanje.

Kaj torej »boli« medijski mainstream, da kričijo naokrog in obveščajo mednarodno javnost, da jim je krčeno svobodno delovanje? Odziv tistih ljudi, ki jih kritizirajo. Pri tem za definicijo svobode govora uporabljajo dvojna merila. Svoboda govora za konservativne in desne politike je po njihovem mnenju staromoden sistem pravil poštene igre in svobode, ki služi kot krinka za zlobne ljudi (beri: desničarje), da vsiljujejo svojo moč in svoje mnenje zatiranim, ranljivim in nevednim. Za njih pa velja, da so nezmotljivi kočevski medvedje, ki morajo biti zaščiteni pred kakršnokoli kritiko, drugače so obremenjeni, omejeni in samocenzurativni. Ob vsaki kritiki avtomatično zavzamejo obrambne položaje. Počutijo se napadeni. Čeprav to v resnici niso. Na levici (s čimer se strinja tudi dobršen del medijev) je prevladalo splošno mnenje, da morajo biti mediji neodvisni (Od česa? Tudi od novinarskih idealov?) in nedotakljivi.

Razprave o svobodi medijev se danes nanašajo izključno na pravice do svobode izražanja urednikov in novinarjev. To pa je lahko ovira za svobodo govora, saj medijski delavci na ta način blokirajo svobodo govora drugih državljanov (tudi politikov), še posebej takrat, ko so izrečene kritike na njihov račun. Seveda ima medij pravico (govorimo o zasebnih medijih, nikakor ne o RTV Slovenija in STA), da ne objavi mnenje nekoga, ki mu ideološko ali drugače ni blizu, ali da ne objavi popravka (po zakonu), toda da kritike in odzive na svoje početje po družbenih omrežjih (ali konkurenčnih medijih) razglaša kot napad na svobodo medijev, je sprevrženo in popolno nerazumevanje svobode (da pa potem temu verjamejo uradniki v demokracijah z dolgo tradicijo, bi bilo komično, če ne bi bilo tragično).

To je nekakšna sistemska medijska korupcija, ki se je dolgo gradila, mediji so se zapletli v začaran krog manipulacij, polresnic ter ustvarjanja mitov in lastnih interesov. Želja medijev, da bi pritegnili občinstvo, se je spremenila v željo, da bi svoje bralce usmerjali. Tipičen primer so javnomnenjske raziskave, ki so za medije postale zanesljiv način manipuliranja z javnostjo in za »obveščanje« javnosti – tudi če je raziskava nesmiselna. To smo lahko v živo spremljali, ko so levi mediji s pomočjo Ninamedie in Mediane »pumpali« Roberta Goloba. Ta raziskava je imela smisel (in namen iz ozadja) samo za ideološke nasprotnike desnice. In če kdo to razkrije ali v to podvomi, se zganejo in kričijo, da ogroža svobodo medijev.

Blaža Zgago, ki se predstavlja kot preiskovalni novinar, policija ni pretepla, ni bil zaprt, vlada ni ogrožala njegovega življenja. A je zaradi odziva in kritike, ki jo je doživel na družbenem omrežju, zagnal takega hudiča, kot da bi nanj streljali z najmanj tako močno pištolo, kot jo je imel Dirty Harry. In svoji zgodbi o tem, kako je bil ogrožen, vedno doda nekaj novega. Medijska svoboda Zgage, ki vse naokoli zmerja s fašisti, nacisti in rasisti, ni bila ogrožena. Ali primer dveh »presstitutk«. Sta mogoče novinarki pomislili, da je bil izraz uporabljen zaradi njunih manipulacij in laži? V smislu ogrožanja medijske svobode sta v novejši zgodovini le dva primera. Prvi je Šarčeva grožnja državnim podjetjem, naj premislijo, v katerih medijih oglašujejo. A še to ni toliko ogrožanje svobode medijev, kot je to zloraba oblasti. Drugi primer je izjava Roberta Goloba, da bo ukinil nekatere medije. To sodi v kategorijo neposrednih groženj svobodi medijev.

Da bomo za konec jasni: medije in ustvarjalce v medijih lahko vsakdo kritizira, ne da bi s tem posegal v njihove pravice, še najmanj, da bi s tem ogrožal svobodo medijev.

Preberete tudi lahko:

Pred 70 leti komunisti ukinili prvo povojno katoliško glasilo Oznanilo, danes prihajajoča leva vladna koalicija pri grožnjah z ukinitvijo “sovražnih” medijev uporablja identičen besednjak

Otroci snežink ali zakaj pomanjkanje papaje in avokada za njihov smuti kmalu ne bo več naša največja težava

Kaj je šlo narobe, da javnost dvomi v znanost?

Spregledano opozorilo

Zakaj Valentin Areh ni prekoračil pristojnosti, ko ni podaljšal pogodbe kolumnistom Studia City ali zakaj to nikakor ni cenzura

Tudi inštitut Univerze v Göteborgu ugotavlja dobro upravljanje slovenske vlade z državo

Temeljne človekove pravice (svoboščine) v času kitajskega virusa ali zakaj so dosedanji vladni ukrepi še v mejah dopustnega in sprejemljivega

Levičarska mitologija o 1. maju kot prazniku dela

01 nedelja Maj 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Politika

≈ 2 komentarja

Značke

1. maj, MIT, ptaznik dela, sindikati, socializem

Da ne bom odkrival tople vode, v nadaljevanju poobjavljam tekst o mitu o 1. maju kot prazniku dela.

Danes je praznik dela, bolj znan tudi kot 1. maj. Gre za enega najbolj trdovratnih mitov, ki se je spletel s pomočjo socialističnih in komunističnih gibanj, vanj pa s pranjem možganov skozi izobraževalni sistem verjame celo večina desničarskih (kapitalistični) intelektualcev. Resnica je, kakopak, drugačna.

Najprej o tem, o čem govori mit. Prvi maj je mednarodni praznik delavstva, ki ga praznujejo v večini držav (z izjemo ZDA), in spomin na demonstracije v ameriškem Chicagu leta 1886, ki so bolj znane kot Haymarketski izgrede. Sindikati so zahtevali predvsem 8-urni delavnik, ki se je uveljavil šele kasneje, v spomin na ta dogodek pa so prvi maj kot praznik dela prvi začeli praznovati v socialistični Sovjetski zvezi in idejo širiti po svetu.

Iz tistega časa prihaja tudi anekdota, ki jo Američani radi povedo, ko želijo pokazati razliko med socializmom in kapitalizmom. Nekako takole gre. Zavzet socialistični sindikalist je na Times Squaru novačil delavce za socialistično revolucijo. Po hvalospevih Leninu in Stalinu, komunizmu in socializmu, jim je obljubil: „Ko bo revolucija, boste vsi jedli breskve in smetano“. Pa mu eden od poslušalcev odvrne: „Jaz ne maram breskev in smetane.“ Boljševiški revolucionar se malo zamisli in reče: „Ko pride revolucija, tovariš, boste vsi imeli radi breskve in smetano.“ Anekdoto sta kasneje v skeču na Broadwayu uporabila komika, brata Willie in Eugene Howard, samo da sta namesto breskev uporabila jagode.

Kakorkoli, skozi desetletja se je ustvaril mit, da so sindikati, ki so imeli zaledje v socialističnih delavskih strankah, ideološko pa so se napajali pri Karlu Marxu (ironično je, da ta človek nikoli v življenju ni delal in je živel na račun družine Engels), pred 130 leti dosegli največjo zmago v zgodovini. Če takrat ne bi bilo sindikatov, tako so nas učili in nas še vedno prepričujejo, bi še danes delali 10 ali 12 ur vsak dan, ves teden, celo leto. Kar je seveda nesmisel, takratni dogodki nimajo ničesar opraviti z 8-urnim delovnim časom, pač pa je k temu pripomogel prosti trg, dogovor med dvema (delodajalcem in delojemalcem), in to brez posredovanja tretjega (sindikatov).

Pustimo ob strani, da so pogajanja o 8-urnem delovnem času (40 ur na teden) potekala že prej in tudi kasneje, da so vlade tak delovnik uzakonile šele potem, ko je bil ta na (prostem) trgu že prevladujoč, ker se je (predvsem v industriji) izkazal za najbolj učinkovitega in je, če že hočete, kapitalistu prinašal največje dobičke, oglejmo si dva primera, ki jih sindikalisti namenoma pozabljajo, sta pa v resnici bistveno vplivala na delovni čas.

Prvi dogodek se je zgodil v letih 1840 in 1841, zanj pa sta zaslužna George Hunter (takrat pomorski agent, kasneje župan) in Samuel Duncan Parnell. Ko sta z ladjo prišla v Wellington na Novi Zelandiji, je Hunter vprašal Parnella, ali bi mu zgradil trgovino na Lambton Quayu (nekoč znanem kot Beach Street, danes je to poslovna četrt). Parnell je sprejel, vendar je imel pogoj: delal bo samo osem ur na dan. Njegova filozofija je pač bila, da mora človek osem ur na dan delati, osem ur spati in imeti osem ur prostega časa. Čeprav je Hunter ponujal Parnellu več denarja, je Parnell vztrajal. Naročnik gradnje trgovine je bil sicer jezen, a ni imel izbire. V Wellingtonu so bili samo trije mizarji, zato je ponudbo sprejel. Ta delovnik se je v Novi Zelandiji hitro razširil. Zanj niso bili potrebni sindikati, zanj ni bila potrebna zakonodaja, ampak preprost dogovor med dvema. Šlo je za njuno svobodno odločitev. Oba, tako Hunter kot Parnell, sta bila kasneje uspešna: Hunter kot trgovec in župan, Parnell kot kmetovalec. To je bila zmaga prostega trga.

Drug primer je iz ZDA. Krajši delovnik še ni bil uzakonjen, ko se je industrialec Henry Ford leta 1914 svobodno in brez sindikatov odločil za 8-urni delovni čas, urno postavko je povečal z okoli 2,5 dolarja na okoli 5 dolarjev. Produktivnost se je povečala, dobiček je z 30 milijonov dolarjev na leto zrasel na 60 milijonov dolarjev. Sindikati pri tej njegovi odločitvi niso imeli prav ničesar, so mu pa sledili drugi industrialci. Brez prisile, brez uzakonitve, brez socialistov in komunistov ter njihovih sindikatov.

Zato je 1. maj kot zmaga sindikatov za 8-urni delovnik mit, je ena najbolj fundamentalnih laži levičarjev, ki se je tako razširila, da danes velja za resnico. Ta „zmaga“ nima ničesar opraviti s sindikati, ničesar nima opraviti s socializmom in drugimi levičarskimi potegavščinami. To je bil win-win dogovor, 8-urni delovnik je bil preprosto stvar ponudbe in povpraševanja, predvsem povpraševanja po visoko kvalificirani delovni sili, kar je prinesla industrijska revolucija. Če bi bilo ustrezne in usposobljene delovne sile dovolj, kapitalista (v svobodnih državah) ne bi mogel nihče prisiliti, da skrajša delovni čas (kot se je kasneje zgodilo z uzakonitvijo 40-urnega delovnega tedna, ampak takrat so že skoraj vsi bili na takem delovnem urniku). Ker je ni bilo, je moral najboljših pač ponuditi ugodnejše pogoje dela, drugače bi svojo tovarno lahko zaprl.

Zato je vsakoletno ploskanje ob kresu in pleskavici, ko tudi medijski mainstream nekritično in brez kakršnegakoli poznavanja ekonomske zgodovine glorificira sindikate, češ kako „super“ so, saj bi bili brez njih danes delavci brez kakršnihkoli pravic in bi za pohlepne kapitaliste delali dlje, patetično. In tragikomično. Vse skupaj je karikatura, ob kateri se lahko človek samo nasmehne.

← Older posts

Subscribe

  • Entries (RSS)
  • Comments (RSS)

Arhivi

  • maj 2022
  • april 2022
  • marec 2022
  • februar 2022
  • januar 2022
  • december 2021
  • maj 2021
  • avgust 2018
  • januar 2018
  • december 2017
  • november 2017
  • oktober 2017
  • september 2017
  • avgust 2017
  • julij 2017
  • junij 2017
  • maj 2017
  • april 2017
  • marec 2017
  • februar 2017
  • januar 2017
  • december 2016
  • november 2016
  • oktober 2016
  • september 2016
  • avgust 2016
  • julij 2016
  • junij 2016
  • maj 2016
  • april 2016
  • marec 2016
  • februar 2016
  • december 2015
  • november 2015
  • oktober 2015
  • september 2015
  • avgust 2015
  • julij 2015
  • junij 2015
  • maj 2015
  • april 2015
  • marec 2015
  • februar 2015
  • januar 2015
  • december 2014
  • november 2014

Kategorije

  • Družba
  • Ekonomija
  • Gospodarstvo
  • Islam
  • javni sektor
  • katoliška cerkev
  • Politika
  • posilstvo
  • Poučne zgodbe
  • Uncategorized
  • Zgodovina
  • Zgodovinski spomin

Meta

  • Registriraj se
  • Prijava

Create a free website or blog at WordPress.com.

Privacy & Cookies: This site uses cookies. By continuing to use this website, you agree to their use.
To find out more, including how to control cookies, see here: Cookie Policy
  • Follow Sledi
    • Kavarna Hayek
    • Join 94 other followers
    • Already have a WordPress.com account? Log in now.
    • Kavarna Hayek
    • Prilagodi
    • Follow Sledi
    • Prijavi se
    • Prijava
    • Report this content
    • Poglej stran v bralniku
    • Manage subscriptions
    • Skrij to vrstico