Moj nagovor o svobodi govora na srečanju podpornikov Nova24TV in revije Demokracija v Škocjanu na Dolenjskem: Današnja Slovenija ni kraj, kjer sem si želel biti

Značke

Boris Tomašič, de, demokracija, Jože Biščak, nagovor, Nova24TV, svoboda, svoboda govora, Vlada RS, Škocjan

(Foto: Matic Štojs Lomovšek)

Na srečanju podpornikov Nova24TV in revije Demokracija v Škocjanu na Dolenjskem (3. junij 2023) sem govoril o svobodi . Tukaj je nagovor*:

Dragi prijatelji, lepo vas je spet videti. In hvala, ker ste prišli.

Veste, Bog mi je priča, pred dobrimi tremi desetletji sem videl sijočo deželo. To je bila Slovenija. Moja domovina. Mogoče sem v življenju premalokrat poudaril, da jo imam rad, da sem ponosen na slovenski rod, ki mu pripadam. Ampak nekako se mi je zdelo samoumevno, nekako je bilo to samozavestno obdobje, ko smo vsi mislili, da prihaja drugačen čas, da bo šla Slovenija v razvoju dlje, kot še nikoli prej. A kot je čas tekel naprej in so bledeli spomini na osamosvojitveno sago, so zlobneži, ki bi jih morali že zdavnaj pokopati in tisti, ki sovražijo svobodo, spet dvignili glave in postajali vse glasnejši. In danes so glasni in ošabni kot še nikoli.

Čeprav sem na smrt utrujen od levičarske gonje proti Nova24TV in Demokraciji, proti Borisu Tomašiču in vsem sodelavcem, vključno z menoj, vam pravim: naj bo to srečanje danes dejanje upora proti tistim, ki želijo uničiti resnicoljubne medije, ukinjajo dan spomina na žrtve komunizma, sovražijo vse, kar je normalno, ki skušajo uničiti našo stoletno identiteto z uvažanjem ilegalcev, silijo otroke v spreminjaje spola in nas prepričujejo, da se moramo sramovati tisočletne dediščine naših prednikov, naših dedov in babic, ki so previharili stoletja in so samo zaradi ljubezni do slovenstva obstali.

Prišlo je tako daleč, da v nekaterih urbanih predelih ne slišimo več slovenske besede, da ne smemo povedati, kar si mislimo, da ne smemo svobodno delovati, da se sramujemo svojega porekla. Prišlo je tako daleč, da novinarjem in urednikom Nova24TV in Demokracije, ki razkrivajo laži te vlade, odkrito in javno grozijo z likvidacijami in ukinitvijo medijev, kjer delajo. Prišlo je tako daleč, da nam levičarji na oblasti ukazujejo, kaj naj jemo in pijemo, kako naj vzgajamo svoje otroke, kaj naj se oblačimo, kako naj kmet obdeluje zemljo, kako naj se obnašamo in kaj naj vozimo. Prišlo je tako daleč, da se celo Ustavno sodišče, ki bi moralo varovati človekove svoboščine posameznika, podreja vladi. Ti ljudje, ki so danes na vladi, brez sramu teptajo vse postulate svobodne in demokratične države.

Je to tista Slovenija, ki si jo želite? O, ne, to ni kraj, kjer sem si želel biti. Današnja Slovenija postaja kraj, kjer mi način življenja narekujejo v demokrate preoblečeni hudiči in kjer moram prenašati ljudi, ki Slovencem v moji domovini kot avtohtonemu narodu diktirajo, kaj je dobro za nas, kdo je lahko naš prijatelj, s kom naj se družimo in v koga naj verujemo. Slovenijo moramo voditi Slovenci. Na tej zemlji moramo vladati Slovenci. Žal je veliko takih naših sonarodnjakov, ki bi za peščico evrov prodali svojo domovino in svoj narod. Prodali bi ga v kremplje sprevrženih spolnih degenerirancev in globalistom, ki želijo uničiti nacionalno identiteto. Ti ljudje nam vsiljujejo način življenja, ki ni moja izbira. In verjamem, da tudi vaša izbira ni. Moja izbira je domoljubje in sodelovanje med suverenimi narodi, nikakor pa nekakšna mešanica, ki uničuje moje korenine, mojo kulturo, mojo tradicijo, moj jezik, mojo družino in mojo vero. Jaz vem, kdo sem. In vi veste, kdo ste. Če tega ne bi vedeli, danes ne bi bili tukaj. In Nova24TV in revija Demokracija sta danes edina medija, ki se javno upirata načrtnemu uničevanju vsega, kar je še normalnega in vsega, kar imamo radi. Zato ju podprite. In hvaležni smo vam za vsakršno pomoč. Tudi z nakupom knjige ali revije Demokracija boste pomagali! Zato ponižno vabljeni.

Nova24TV in revija Demokracija sta le majhna kamenčka v mozaiku, ki poskušata dati svoj delež za svobodo in demokracijo. Najbolj pomembni ste pa vi, prav vsak posameznik izmed vas. Brez vas jaz danes ne bi stal na tej dolenjski zemlji. In vi veste, zakaj ste tukaj. Ker verjamete v svoja prepričanja, ker imate zdravo pamet, ker ste domoljubi, ker nasprotujete levičarskim norostim, ker branite slovenstvo, ker zavračate elite, ki vas delajo revne, ker vam zlobneži hočejo vzeti vaše otroke in vaš dom.

Zoprniki vas pljuvajo in zmerjajo. Pravijo vam, Borisu, Aleksandru, Metodu, Gašperju in drugim sodelavcem Nova24TV in Demokracije, da ne naštevam vseh, da smo ekstremisti, da smo radikalni. Ampak jaz vam povem. In verjamem, da je tako tudi z vami. Eno figo mi je mar, kaj medijski mainstream, dekadentni preroki in levičarji govorijo o meni. Ja, res je, boli, še posebej laž. Toda veliko rajši sem skrajni, radikalen desničar, ki se bori proti zlu, kot sklonjen človek brez hrbtenice in človek, ki bi bil tiho. Pred njimi ne bom tiho, pred temi zlobami ne bom ponižen. Ponižen sem lahko samo pred vami, dragi prijatelji. Tudi vi se ne bojte govoriti, čeprav vas njihove strupene puščice utegnejo raniti. Bodite glasni, drzni in zgodovina vam bo hvaležna. To zločinsko vlado in celotno njeno navlako bomo prej ali slej odslovili. Nato pa zgradili trdno obzidje in skozi vrata spustili le tiste, ki bodo imeli čisto srce in dobre namene. In ta čas, verjemite, ni več daleč.

Hvala, ker ste prišli. Pozdravljam vas in se vam ponižno klanjam, dobri ljudje.

*Zapis je nastal na podlagi pripravljenega zapiska. Mestoma kaj odstopa ali je spremenjen vrstni red besed, vendar je vsebinsko enak. Ko dobim magnetogram, ga bom popravil, da bo ustrezalo dejansko izrečenemu.

Kako ljubljanski šerif načrtovano krajo zasebnih zemljišč zavija v celofan predkupne pravice MOL

Značke

Mestna občina Ljubljana, MOL, nacionalizacija, nepremičnine, zasebna lastnina, zemljišča, Zoran Janković

Zasebna lastnina je temelj civilizirane družbe, je nujen pogoj za svobodo in svobodne posameznike, ki prosto razpolagajo s svojim premoženjem. To tudi pomeni, da lahko zasebnik svojo zasebno lastnino proda komurkoli želi, pod katerimi koli pogoji želi in po katerikoli ceni. In država se v te transakcije ne sme vmešavati, nima pravice postavljati pogojev.

A v Ljubljani se prosto razpolaganje z zasebno lastnino očitno končuje. Mestni svet je pod vodstvom župana Zorana Jankovića sprejel odlok o predkupni pravici Mestne občine Ljubljana (MOL), s katerim bodo svobodne nepremičninske transakcije z zemljišči med zasebniki najmanj otežene, če ne kar onemogočene.

Trashmarksisti in levičarski neandertalci (Homo neanderthalensis socialisticus) vse svoje življenje preživijo v oprezanju za premoženjem drugih ljudi. V komunizmu jim je bilo malo lažje, ker so zasebne lastnike kot ideološke sovražnike preprosto postrelili in naselili svoje družine v ukradene vile. To je v navidezni demokratični družbi malo težje, zato sprejemajo regulativo, ki njihovo krajo legalizira. In natanko tak je Jankovićev odlok o predkupni pravici MOL. Po tem odloku ima mestna birokracija predkupno pravico praktično na vse nepremičnine (še posebej stavbna zemljišča) na območju Ljubljane.

Kaj to v praksi pomeni? Zaradi lažje predstave vzemimo primer družine, ki ima poleg hiše še dovolj veliko zemljišče za gradnjo nove stavbe. Če se družina odloči za prodajo zemljišča, ga bo morala najprej ponuditi v odkup Jankovićevi mafiji na Magistratu, ne glede na to, ali že ima kupca ali ne. Tako bodo morale ravnati tudi vse nepremičninske agencije, ki posredujejo pri transakcijah z zemljišči. Zdaj pa pomislite, da ta družina za soseda ne želi kogarkoli in je pripravljena zemljišče poceni prodati družinskim prijateljem. To je zdaj onemogočeno, ker ima predkupno pravico MOL. To pomeni, da družina kot zasebnik ne more več prosto razpolagati s svojo lastnino ter jo prodati tistemu, kateremu želi, in po ceni, po kateri želi. Vsekakor je to v neskladju s slovensko ustavo, toda ob zadnjih odločitvah ustavnih sodnikov, ki so se začeli podrejati volji levičarjev, lahko pričakujemo, da bo ljubljanski šerif nadaljeval s svojimi rabotami.

Pravzaprav je neverjetno, da se je ustavil pri predkupni pravici. Zakaj sploh ta cirkus, ko bi pa lahko vsa njemu, njegovim sinovom in balkanskim gradbincem všečna zemljišča preprosto odvzel lastnikom. Če je to storil pri gradnji kanala C0, čudi, da zdaj slo po zemljiščih zavija v celofan predkupne pravice.

Izšla knjiga ZADNJI OD NAS – Kulturne vojne in propad civilizacije. Lahko jo naročite tudi brez, da bi plačali poštnino. TUKAJ.

Ni naključje, da so tisti, ki so sprožili gonjo proti Tomažu Štihu, sovražniki svobode govora in vneti zagovorniki kulture smrti

Značke

Dominika Švarc Pipan, Janez Janša, kultura smrti, oboroževanje, Oriana Fallaci, orožje, tomaž Štih, Twitter, Vlada RS, vladna koalicija

»Vedno sem ljubila življenje. Kdor ljubi življenje, se nikoli ne zna prilagajati, podrejati, potrpeti. (…) Kdor ljubi življenje, stoji vedno s puško pri oknu, da ga brani.«

Zgornji stavek je izrekla Oriana Fallaci, ena najboljših novinark 20. stoletja in velika borka za svobodo govora. Italijanka, v mladosti »zadrta« levičarka, ki se je pridružila komunističnemu gibanju in se mu kasneje odrekla, ker želijo komunisti nadzorovati življenje posameznika in zatirajo svobodo govora, je seveda govorila o življenju, ki ga je treba braniti s puško. Če bi danes še živela (po možnosti v Sloveniji) in kaj takega rekla, bi jo pravosodna ministrica Dominika Švarc Pipan naznanila tožilstvu, vladna koalicija pa k ščuvanju k nasilju. Kot so to storili v primeru zapisa Tomaža Štiha na družbenem omrežju Twitter.

Štih, znan kot Libertarec, je napisal: »Nič ni narobe, če se oborožite in se nič ne zgodi. Vse je narobe, če se ne oborožite in se kaj zgodi.«

Preberite še enkrat. Da ni prav nič narobe, če imate doma orožje, ki vam ga ni potrebno uporabiti, če bi vas kdo napadel. In da vas lahko stane življenja, če ga nimate. Poleg tega Štih nikjer ne spodbuja ljudi, naj se oborožijo nezakonito. Danes lahko v Sloveniji legalno vsak pridobi orožje, če izpolnjuje določene pogoje. In kaj je potem narobe?  Samoobramba je po slovenski zakonodaji povsem legitimna in legalna, tudi če na napad, kjer je ogroženo tvoje življenje, odgovoriš s strelnim orožjem. Predstavljajte si, da v vaše stanovanje vdre človek z mačeto in vas hoče ubiti, vi pa pograbite nožek in vilice ter se skušate ubraniti. Če niste ravno John Wick ali Jack Reacher, boste čez nekaj minut pokojni, za seboj boste pustili žalujočo vdovo in nepreskrbljene otroke. Tako pa imate strelno orožje in zanj vsa potrebna dovoljenje ter se ubranite napadalca. Levičarji bodo sicer noreli, da ste se s pištolo spravili na človeka, ki je imel »samo« mačeto, ampak vi boste preživeli. In to je pomembno.

Zloraba strelnega orožja za kriminal je nedvomno resen problem. Toda kriminalci so v vsakem primeru (nezakonito) oboroženi, njim ni treba govoriti, naj se oborožijo. Zato je težnja večine vlad po svetu, da bi ljudi razorožile in povečale nadzor nad posestjo orožja, predvsem lažna ideološka drža po meri bojazljivih politikov. Ko nekdo meni, da s tem, ko so ljudje oboroženi, ni prav nič narobe (še posebej, če jim orožja ni treba nikoli uporabiti), se kot s pritiskom na gumb sproži aktivistični in medijski stroj. Začne se pogrom, ki ga poganja levičarska propaganda.

Ni naključje, da tisti, ki so se zagnali v Štiha (in še prej v Janeza Janšo), nasprotujejo tudi svobodi govora in zahtevajo zadušljivo regulacijo ter da so ravno ti ljudje veliki zagovorniki kulture smrti (evtanazija, splav), ki je povezana s sekularnim postmodernizmom in lažnim sočutjem. In obratno. Zagovorniki absolutne svobode govora in ljudje, ki jih ne moti, da imajo posamezniki v lasti orožje, so največji podporniki svetosti in nedotakljivosti življenja. Ali kot pravi Fallacijeva: »Kdor ljubi življenje, stoji vedno s puško pri oknu, da ga brani.« Pred komerkoli.

Izšla knjiga ZADNJI OD NAS – Kulturne vojne in propad civilizacije. Kje jo lahko kupite ali naročite?

Značke

demokracija, Jože Biščak, knjiga, Nova obzorja, raročilo, VseKnjige, Zadnji od nas - Kulturne vojne in propad civilizacije

Danes je izšla moja nova knjiga ZADNJI OD NAS – Kulturne vojne in propad civilizacije. Več o knjigi si lahko preberete TUKAJ.

Vsi, ki ste jo naročili v prednaročilu, jo boste prejeli v ponedeljek ali najkasneje v torek (odvisno od dostave pošte Slovenija), ker sem danes knjige oddal na pošto.

Drugi jo lahko naročite:

Prva možnost: S predplačilom in si knjigo zagotovite brez poštnine (knjiga stane 19,90 evra) s plačilom na:

Giedon d.o.o.

Dunajska cesta 158

1000 Ljubljana

TRR: SI56 0400-1005-0068-673, odprt pri Nova KBM

Namen: plačilo knjige Zadnji od nas

CENA: 19,90 EUR

Druga možnost: Naročite jo na elektronskem naslovu kavarnahayek@gmail.com

Tretja možnost: V spletni knjigarni – TUKAJ.

Četrta možnost: Pokličete na Nova obzorja: 01 24 47 200

Peta možnost: Obiščite knjigarno v BTC Ljubljana, Hala A (vhod A2, nasproti kristalne palače).

O mojih prejšnjih knjigah:

»Biščak ne poudarja samo ekonomskih vidikov svobode, ampak se v več esejih izpostavi kot neizprosen zagovornik svobode govora. /…/  Svobodna družba je tista, kjer se je moč brez strahu pogovarjati o vprašanjih spola, družine, naroda, rase, vere, multikulturnosti, kolonializma ali holokavsta. V svobodni družbi ni prostora za svete krave, Overtonovo okno mora biti na stežaj odprto.«

(Mislec in ekonomist Bernard Brščič v predgovoru k Biščakovi knjigi Zgodbe iz Kavarne Hayek)

»Njegova knjiga Zgodbe iz Kavarne Hayek ni le izobraževalna, ampak prinaša ekonomska načela bralcem brez formalne izobrazbe iz klasične ekonomije, poleg tega je napisana na lahko berljiv in zabaven način. Za vse študente ekonomije bi bilo dobro, da to knjigo preberejo.«

(Angleški ekonomist Keith Miles v predgovoru k Biščakovi knjigi Zapisi konservativnega liberalca)

»Zgodbe govorijo in opozarjajo na popolni zaton evropske civilizacije, ki se že dogaja in ki s seboj prinaša totalitarizme neslutenih razmer. Pod krinko osvobajanja vseh od vsega in svobode v suženjstvu se v romanu izriše čas, ki nas sili k razmisleku o tem, kako se temu upreti. Avtor tega odgovora ne daje, sami ga moramo poiskati.«

(Novinar in urednik Vinko Vasle o Biščakovem distopičnem romanu Potovati z Orwellom)

Samo še danes in jutri lahko (brez, da bi plačali poštnino) naročite knjigo ZADNJI OD NAS

Značke

Bernard Brščič, Jože Biščak, Keith Miles, knjiga, Vinko Vasle, Zadnji od nas - Kulturne vojne in propad civilizacije

V petek, 19. maja, pride iz tiskarne moja nova knjiga ZADNJI OD NAS (Kulturne vojne in propad civilizacije), ki v obliki esejev govori o postmodernističnih norostih (kultura smrti, spremembe spola in podobno). (Več o knjigi si lahko preberete TUKAJ ali v intervjuju na portalu Portal24.)

Svoj IZVOD knjige si lahko samo še danes in jutri BREZ POŠTNINE zagotovite s predplačilom na račun (knjiga stane 19,90 evra) na:

Giedon d.o.o.

Dunajska cesta 158

1000 Ljubljana

TRR: SI56 0400-1005-0068-673, odprt pri Nova KBM

Namen: plačilo knjige Zadnji od nas

CENA: 19,90 EUR

Knjigo boste prejeli najkasneje v ponedeljek, 22. maja, ali v torek, 23. maja (kakršna je pač dostava Pošte Slovenije).

O mojih prejšnjih knjigah:

»Biščak ne poudarja samo ekonomskih vidikov svobode, ampak se v več esejih izpostavi kot neizprosen zagovornik svobode govora. /…/  Svobodna družba je tista, kjer se je moč brez strahu pogovarjati o vprašanjih spola, družine, naroda, rase, vere, multikulturnosti, kolonializma ali holokavsta. V svobodni družbi ni prostora za svete krave, Overtonovo okno mora biti na stežaj odprto.«

(Mislec in ekonomist Bernard Brščič v predgovoru k Biščakovi knjigi Zgodbe iz Kavarne Hayek)

»Njegova knjiga Zgodbe iz Kavarne Hayek ni le izobraževalna, ampak prinaša ekonomska načela bralcem brez formalne izobrazbe iz klasične ekonomije, poleg tega je napisana na lahko berljiv in zabaven način. Za vse študente ekonomije bi bilo dobro, da to knjigo preberejo.«

(Angleški ekonomist Keith Miles v predgovoru k Biščakovi knjigi Zapisi konservativnega liberalca)

»Zgodbe govorijo in opozarjajo na popolni zaton evropske civilizacije, ki se že dogaja in ki s seboj prinaša totalitarizme neslutenih razmer. Pod krinko osvobajanja vseh od vsega in svobode v suženjstvu se v romanu izriše čas, ki nas sili k razmisleku o tem, kako se temu upreti. Avtor tega odgovora ne daje, sami ga moramo poiskati.«

(Novinar in urednik Vinko Vasle o Biščakovem distopičnem romanu Potovati z Orwellom)

Pred izidom knjiga ZADNJI OD NAS – KULTURNE VOJNE IN PROPAD CIVILIZACIJE

Značke

Andrej Sekulović, Evropa, Frankfurtska šola, Giedon, Jože Biščak, knjiga, kulturni marksizem, Velika zamenjava, Zadnji od nas - Kulturne vojne in propad civilizacije

V petek, 19. maja, pride iz tiskarne (no, vsaj tako je obljubljeno) moja četrta knjiga z naslovom ZADNJI OD NAS in podnaslovom KULTURNE VOJNE IN PROPAD CIVILIZACIJE. Knjiga je osredotočena na dogajanja v Sloveniji in Evropi. Podatki za PREDNAROČILA so spodaj.

Knjiga govori o postmodernističnih norostih, ki so v sodobni evropski civilizaciji posledica kulturnih vojn, ki trajajo že najmanj 150 let. Zagon jim je v drugi polovici 20. stoletja dal kulturni marksizem.

Slika na naslovnici knjige: Popotnik nad meglenim morjem; Caspar David Friedrich, 1818; Olje na platnu,  94,8 cm × 74,8 cm; Iz zbirke umetnostnega muzeja v Hamburgu; Avtorstvo: Wikipedia/Caspar David Friedrich – Public Domain)

V uvodu sem zapisal: »Thomas Sowell, ameriški ekonomist, pravi, da je vsaka nova rojena generacija »vdor malih barbarov v civilizacijo, ki jih je treba civilizirati, preden bo prepozno«. Nekaj podobnega je že pred 55 leti v knjigi »Kolovratenje proti Betlehemu« zapisala pisateljica in novinarka Joan Didion. Ko je konec 60. let prejšnjega stoletja več časa preživela med upornimi študenti, je sprevidela, da ni šlo za običajen upor, kot ga doživi vsaka generacija, ampak za dejstvo, »da smo nekako med letoma 1947 in 1967  zanemarili tem otrokom razložiti pravila igre«. Takratno študentsko gibanje, ki je pomenilo začetek postmodernistične dobe, je bilo že indoktrinirano s strani prve generacije učiteljev in profesorjev, ki jih je v ZDA vzgojila Frankfurtska šola. To ideologijo danes prepoznamo kot »kulturni marksizem«, ki je želel in želi demolirati in uničiti institucije (tradicionalne) družbe, na katerih je zrasla sodobna civilizacija.«

Knjiga, ki stane 19,90 evra, sicer nima poudarka samo na preteklosti. Preteklost je manjši del knjige; le toliko, kot je potrebno za razumevanje sedanjih dogodkov in uničujočih ideologij: od zamenjave avtohtonih Evropejcev (in s tem Slovencev) z migranti iz tretjega sveta do raznih trans, LGBT in radikalnih feminističnih gibanj. Podani so številni konkretni primeri (predvsem) iz Evrope, še posebej iz Slovenije. Knjiga je razdeljena na različna poglavja, ukvarja se s kulturo smrti, prebujenostjo (wokeizm), svobodo (s poudarkom na svobodi govora), podnebno histerijo in alarmizmom ter številnimi drugimi vprašanji, ki so podani v obliki esejev.

Knjiga je kot ažurirana zbirka esejev izdana na željo zvestih bralcev Kavarne Hayek (blog Kavarna Hayek je od nastanka zabeležil že več kot 3 milijone ogledov), ki so izrazili željo, da bi imeli po temah urejene tekste, ki se nanašajo za ideologijo kulture marksizma. Ustregel sem jim. (Na spodnji sliki je vsebina knjige.)

Knjiga govori o izginjajočih se (tradicionalnih) vrednotah, ki so danes nezaželene. S pomočjo politik in elit jih nadomeščajo nove, izmišljene in utopične, ki lahko pomenijo le propad tega dela sveta, ki čez nekaj desetletij ne bo več prepoznaven. V zaključku nisem preveč optimističen. »Ta bitka poteka že najmanj sto let, a kot kaže zdaj, jo tradicionalisti izgubljamo. Če bi želeli zmagati, bi morali vzeti kulturo nazaj. A bojim se, da je že prepozno,« sem zapisal na koncu uvoda.

Predgovor je napisal talentirani novinar in pronicljivi mislec mlajše generacije (tudi moj poklicni kolega in prijatelj) Andrej Sekulović. »Glavna nit, ki povezuje vse eseje v knjigi »Zadnji od nas – kulturne vojne in propad civilizacije«, so vsekakor uničujoče posledice levičarskih ideologij na evropsko civilizacijo. Čeprav korenine tega ideološkega viharja segajo celo dlje v zgodovino, se je ena od večjih prelomnic zgodila, ko so se večinoma judovski ideologi Frankfurtske šole pred vzponom nacionalsocializma v Nemčiji zatekli na ameriške univerze, od koder so nadalje širili svoje nazore med ameriško mladino, po koncu tragedije druge svetovne vojne pa tudi med evropsko,« je zapisal Sekulović v predgovoru.

Knjigo lahko naročite v PREDNAROČILU s PREDLAČILOM. Če plačate do četrtka, 18. maja, vam poštnino podarim. Knjigo boste prejeli najkasneje v ponedeljek, 22. maja, ali v torek, 23. maja (kakršna je pač dostava Pošte Slovenije).

Plačate lahko na račun:

Giedon d.o.o.

Dunajska cesta 158

1000 Ljubljana

TRR: SI56 0400-1005-0068-673, odprt pri Nova KBM

Namen: plačilo knjige Zadnji od nas

CENA: 19,90 EUR

Knjigo lahko naročite tudi s PLAČILOM PO POVZETJU (poštnino plača kupec). Naročilo pošljite na elektronski naslov: kavarnahayek@gmail.com. Navedite: ime in priimek, točen naslov (s pošto in poštno številko), število izvodov knjige, davčno številko (pravne osebe tudi, ali so davčni zavezanci ali ne). Knjigo boste prejeli na vaš naslov najkasneje v sredo, 24. maja. CENA: 19,90 EUR.

Platnice knjige ZADNJI OD NAS – Kulturne vojne in propad civilizacije.

Moje dosedanje knjige ZGODBE IZ KAVARNE HAYEK, ZAPISI KONSERVATIVNEGA LIBERALCA in distopični roman POTOVATI Z ORWELLOM lahko naročite TUKAJ.

Socialistični mit o 1. maju

Značke

1. maj, kapitalizem, nacional-socialisti, pravice delavcev, sindikati, socializem

Pisalo se je leto 1941 in bil je predvečer 1. maja. Po Evropi je divjala vojna, nacional-socialistična Nemčija in boljševistična Rusija sta bili še zaveznici, zato so slovenski komunisti in nacional-socialisti praznovali skupaj. Kar je logično; prvi maj je socialistični praznik, tako nacional-socialisti kot komunisti pa imajo svoje korenine v marksistični ideologiji, ki prezira kapitalizem.

Zgodbe, ki so jih okoli 1. maja spletle vse tri totalitarne ideologije 20. stoletja, so mit. Gre za enega najbolj trdovratnih mitov, ki se je prijel predvsem s pomočjo socialističnih sindikatov, vanj pa z indoktrinacijo skozi izobraževalni sistem verjame celo večina desničarskih (konservativnih) intelektualcev. Resnica je, kakopak, drugačna.

Nastanek mita

Najprej o tem, o čem govori mit. Prvi maj je mednarodni praznik delavstva, ki ga praznujejo v večini držav (z izjemo ZDA), in spomin na demonstracije v ameriškem Chicagu leta 1886, ki so bolj znane kot Haymarketski izgrede. Sindikati so zahtevali 8-urni delavnik (ki se je uveljavil šele kasneje), v spomin na ta dogodek so prvi maj kot praznik dela prvi začeli praznovati v socialistični Sovjetski zvezi in idejo širiti po svetu.

Skozi desetletja so ustvarili mit, da so sindikati, ki so imeli zaledje v socialističnih delavskih strankah, ideološko pa so se napajali pri Karlu Marxu (ironično je, da ta človek nikoli v življenju ni delal in je živel na račun družine Engels, tudi umrl je zaradi preobjedenosti), pred 130 leti dosegli največjo zmago v zgodovini. Če takrat ne bi bilo sindikatov, tako so nas učili in nas še vedno prepričujejo, bi še danes delali 10 ali 12 ur vsak dan, ves teden, celo leto. Kar je seveda nesmisel. Takratni dogodki nimajo ničesar opraviti z 8-urnim delovnim časom, formulo 8-8-8 (osem ur dela, osem ur prostega časa in 8 ur počitka) je uveljavil kapitalizem (dogovor med delodajalcem in delojemalcem), in to brez posredovanja tretjega (sindikatov).

Krajši delovnik

Vsakoletno ploskanje ob kresu in pleskavici ter silovitih nagovorov radikalnih sindikalistov, ki svoj vrh doseže ob praznovanju na ljubljanskem Rožniku, je zato patetično. Tudi medijski mainstream nekritično in brez kakršnegakoli poznavanja zgodovine glorificira sindikate, češ kako super so, saj bi bili brez njih danes delavci brez kakršnihkoli pravic in bi za pohlepne kapitaliste delali dlje. Vsa stvar je tudi tragikomična, ker je tako praznovanje karikatura, ob kateri se zdravorazumski človek lahko samo nasmehne.

Pogajanja med lastnikom podjetja in delavci o 8-urnem delovnem času (40 ur na teden) so potekala že pred Haymarketskimi izgredi in tudi kasneje. Vlade so tak delovnik uzakonile šele potem, ko je bil ta na (prostem) trgu že prevladujoč, ker se je (predvsem v industriji) izkazal za najbolj učinkovitega in je, če že hočete, kapitalistu prinašal še večje dobičke, kot jih je daljši delovni čas. Zato si oglejmo dva primera, ki jih sindikalisti namenoma pozabljajo, sta pa v resnici bistveno vplivala na skrajšanje delovnega časa.

Zmaga prostega trga

Prvi dogodek se je zgodil v letih 1840 in 1841, zanj sta zaslužna George Hunter (takrat pomorski agent, kasneje župan) in Samuel Duncan Parnell. Ko sta z ladjo prišla v Wellington na Novi Zelandiji, je Hunter vprašal Parnella, ali bi mu zgradil trgovino na Lambton Quayu (nekoč znanem kot Beach Street, danes je to poslovna četrt). Parnell je sprejel, vendar je imel pogoj: delal bo samo osem ur na dan. Njegova filozofija je pač bila, da mora človek osem ur na dan delati, osem ur spati in imeti osem ur prostega časa. Čeprav je Hunter ponujal Parnellu več denarja, je Parnell vztrajal. Naročnik gradnje trgovine je bil sicer jezen, a ni imel izbire. V Wellingtonu so bili samo trije mizarji, zato je ponudbo sprejel. Ta delovnik se je v Novi Zelandiji hitro razširil. Zanj niso bili potrebni sindikati, zanj ni bila potrebna zakonodaja, ampak preprost dogovor med dvema. Šlo je za njuno svobodno odločitev. Oba, tako Hunter kot Parnell, sta bila kasneje uspešna: Hunter kot trgovec in župan, Parnell kot kmetovalec. To je bila zmaga prostega trga.

Drug primer je iz ZDA. Krajši delovnik še ni bil uzakonjen, ko se je industrialec Henry Ford leta 1914 svobodno in brez sindikatov odločil za 8-urni delovni čas, urno postavko je povečal z okoli 2,5 dolarja na okoli 5 dolarjev. Produktivnost se je povečala, dobiček je z 30 milijonov dolarjev na leto zrasel na 60 milijonov dolarjev. Sindikati pri tej njegovi odločitvi niso imeli prav ničesar, so mu pa sledili drugi industrialci. Brez prisile, brez uzakonitve, brez socialistov in komunistov ter njihovih sindikatov.

Prvi maj je leva ikonografija

Zato je 1. maj kot zmaga sindikatov za 8-urni delovnik mit, je ena najbolj fundamentalnih laži levičarjev, ki se je tako razširila, da danes velja za resnico. Ta »zmaga« nima ničesar opraviti s sindikati, ničesar nima opraviti s socializmom in drugimi levičarskimi potegavščinami. To je bil win-win dogovor, 8-urni delovnik je bil preprosto stvar ponudbe in povpraševanja, predvsem povpraševanja po visoko kvalificirani delovni sili, kar je prinesla industrijska revolucija. Če bi bilo ustrezne in usposobljene delovne sile dovolj, kapitalista (v svobodnih državah) ne bi mogel nihče prisiliti, da skrajša delovni čas (kot se je kasneje zgodilo z uzakonitvijo 40-urnega delovnega tedna, ampak takrat so že skoraj vsi bili na takem delovnem urniku). Ker je ni bilo, je moral najboljših pač ponuditi ugodnejše pogoje dela, drugače bi svojo tovarno lahko zaprl.

Prvi maj danes

Danes je prvi maj uradni praznik v skoraj sedemdesetih državah, neuradno pa se praznuje še v mnogih drugih. Ironično je, da 1. maj ni praznik v ZDA, kjer naj bi se vse začelo. Čez lužo imajo praznik dela prvi ponedeljek v septembru, prvega maja praznujejo »dan prava«, pri čemer slavijo vlogo prava pri nastanku Združenih držav Amerike.

Drugod prvi maj spremljajo levičarski (socialistični) simboli. V nemalo državah izbruhnejo nemiri, ki jih podžgejo razna anarhistična gibanja in Antifa. V Sloveniji je bolj mirno. Poleg zastav socialistične internacionale, rdečih zvezd in druge komunistične ikonografije, imajo ponekod še prvomajsko budnico, na predvečer prižgejo kresove. Širi se vonj po čevapčičih, v zraku so hlapi cenenega vina. Vrstijo se govorci, ansambli nažigajo partizanske pesmi, jugonostalgiki pridejo na svoj račun in mlajšim kolegom pripovedujejo svoja doživetja s socialistični državi. Kakopak ne pozabijo omeniti, kako je bilo nekoč dobro in vse super, da so vsi imeli redno delo in so si vsi lahko privoščili počitnice. Danes je po njihovo drugače, saj zlobni in pohlepni kapitalisti pehajo ljudi v revščino. Včasih se zdi, da so ti ljudje 1. maj zamenjali za 1. april.

DODATEK

Mitološko ozadje 1. maja

Prvi maj so častili že dolgo. Ker je približno na polovici poti med spomladanskim enakonočjem in poletnim solsticijem, je dolgo veljalo, da je primeren čas za označevanje prehoda v poletje. Dejansko je bil v večini srednjeveške severne Evrope (kar pomeni keltski koledar) 1. maj začetek poletja. Takrat so bila semena za poljščine šele posejana (tako da so si lahko kmetje in njihovi delavci privoščili kratek oddih), napočil je čas za odgon goveda in ovac na poletne pašnike. Tako vzklile poljščine kot pašena živina so potrebovale božansko zaščito pred nevarnostmi naravnega in nadnaravnega sveta, zato se je prvi maj razvil kot praznik in prevzel z njim povezane obrede in mitologijo. In boginja je bila dobra oseba za reševanje takšnih človeških skrbi.

Boginja današnjega prvega maja sega v starodavne čase, v Anatolijo, Grčijo in Rim. Pomladne boginje so začeli častiti na dveh rimskih praznikih, ki sta privedla do našega prvega maja. 

Prva od teh boginj spomladanskih praznikov je bila Hilarija (iz grščine in pomeni veselo).  Praznik so slavili med spomladanskim enakonočjem in 1. aprilom, ko se je končalo slavje. In morda je ravno ta 1. april, ki ga imamo za praznik norcev, izvor našega prvega aprila (ljudje so imeli »hecno« praznovanje). To ima očitne vzporednice s praznovanjem maja in prvega maja.

Druga od boginj je Flora. Bila je boginja rož in pomladi. Prvotno je bila morda sabinska boginja, o kateri ne vemo nič drugega kot to, da je imela po njej poimenovan pomladni mesec na sabinskem koledarju (Flusalis) in da naj bi njen oltar v Rimu postavil Sabinski kralj Tatius v legendarnem obdobju njegove skupne vladavine v Rimu z Romulom. 

Ozadje praznovanja božanskega prvega maja je dobilo tudi krščanske dodatke. V Nemčiji naj bi se na prvomajski večer (30. aprila), imenovan Hexennacht (»noč čarovnic«), zbrale čarovnice na Brockenu, najvišjem vrhu v gorovju Harz, da bi uresničevale svoje zlobne načrte (po prihodu krščanstva, naj bi se družile s hudičem). Njihove načrte so nato prekrižali zaščitni prvomajski obredi. Sčasoma je ta dan postal znan Valpurgina noč, poimenovana po opatinji sv. Walpurgi (približno 710–778), ki naj bi bila ključna pri prenosu krščanstva v Nemčijo. V 18. stoletju so prvi maj začeli častiti kot praznik Marije Device, leta 1955 je papež Pij XII. Vpeljal 1. maj kot praznik Jožefa Delavca.

(Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija, 26. aprila 2023)

[OBLETNICA] 65 let izida knjige Goli komunist

Značke

Albert S. Herlong, ameriški kongres, Cleon Skousen, Goli komunist, komunizem, kulturni marksizem, Ronald Reagan, Slovenija, socializem, ZDA

Leta 1958 je izšla knjiga Goli komunist, ki jo je napisal Cleon Skousen, nekdanji agent FBI in kasneje član Sveta za nacionalno politiko v administraciji Ronalda Reagana. Knjiga je bila prodana v več kot milijon izvodih.

Medtem ko je CIA kot zunanja obveščevalna služba povsem iz praktičnih razlogov sodelovala s predstavniki Frankfurtske šole, ki se je pred 90 leti preselila v ZDA in so jo ustanovili marksisti, je imel Skousen kot uslužbenec FBI dober vpogled v delo komunističnih propagandistov v ZDA. V 50. letih prejšnjega stoletja je lahko v živo spremljal, kako se je ideologija, ki jo danes prepoznamo in imenujemo kulturni marksizem, zažrla v ameriško družbo in način življenja prek luže. Vrednost knjige Goli komunist ni samo v tem, da je odsev nekega časa, ampak v tem, da je Skousen že pred 65 leti zaznal in opisal progresivne taktike infiltracije komunistične miselnosti v institucije. Te metode se v tem tisočletju uporabljajo bolj kot kadarkoli prej, vzporednice s postmodernističnim časom se ponujajo same od sebe.

Januarja 1963 je kongresnik Albert S. Herlong. Jr. iz Floride za kongresni zapisnik knjigo strnil v 45 komunističnih ciljev, ki še danes zvenijo zelo znano.

Spodaj je 27 ciljev. Zaradi lažjega razumevanja so prilagojeni slovenskim razmeram (ameriško in ZDA sem zamenjal s slovensko in Slovenijo), originalne cilje lahko preberete v članku 45 komunističnih ciljev za ZDA. Drugih 18 ciljev je zelo specifičnih za ZDA (od Panamskega prekopa do hladne vojne), zato niso vključeni.

1. Slovenija naj rajši kapitulira, kot da se vojskuje.

2. Razviti je treba iluzijo, da bi bila razorožitev Slovenske vojske dokaz »moralne moči«.

3. Promovirajte ZN kot edino upanje za človeštvo. Zahtevajte, da se ZN vzpostavi kot ena svetovna vlada z lastnimi neodvisnimi oboroženimi silami.

4. Opustiti je treba prisego na zvestobo.

5. Prevzemite politične stranke.

5. Uporabite sodišča za oslabitev temeljnih slovenskih institucij s trditvijo, da njihove dejavnosti kršijo državljanske pravice.

6. Prevzemite nadzor nad šolami. Spremenite kurikulum. Prevzemite nadzor nad združenji učiteljev. Vnesite politiko stranke v učbenike. Vse to uporabite kot prenosne jermene na poti v socializem.

7. Prevzemite nadzor nad vsemi študentskimi časopisi.

8. Uporabite študentske nemire za spodbujanje javnih protestov proti programom ali organizacijam, ki nasprotujejo komunizmu.

9. Infiltrirajte se v tisk. Prevzemite nadzor nad recenzijami knjig, uredništvi in oblikovanjem uredniških politik.

10. Pridobite nadzor nad ključnimi položaji na radiu, televiziji in filmih.

11. Nadaljujte z diskreditacijo slovenske kulture s poniževanjem vseh oblik umetniškega izražanja.

12. Nadzirajte umetnostne kritike in direktorje umetnostnih muzejev. Naš načrt je promovirati grdo in nesmiselno umetnost.

13. Odpravite vse zakone, ki urejajo nespodobnost, tako da jih imenujete »cenzura« in kršitev svobode govora in svobode tiska.

14. Zrušite kulturne standarde morale s spodbujanjem pornografije in obscenosti v knjigah, revijah, filmih, radiu in televiziji.

15. Homoseksualnost, degeneracijo in promiskuiteto predstavite kot nekaj normalnega, naravnega in zdravega.

16. Infiltrirajte se v cerkve in zamenjajte razodeto vero s »socialno« religijo. Diskreditirati je treba Sveto pismo in poudarjati potrebo po intelektualni zrelosti, ki ne potrebuje »verske bergle«.

17. Odpravite molitev ali katerokoli vrsto verskega izražanja v šolah, ker krši načelo »ločenosti cerkve in države«.

18. Diskreditirajte slovensko ustavo tako, da jo označite za neustrezno, staromodno, neustrezno sodobnim potrebam, oviro za sodelovanje med narodi po vsem svetu.

19. Diskreditirajte slovenske osamosvojitelje. Predstavite jih kot sebičneže, ki jim ni bilo mar za »navadnega človeka«.

20. Podcenjujejo vse oblike slovenske kulture in odvračajte učitelje od poučevanja slovenske zgodovine.

21. Podprite kakršnokoli socialistično gibanje, da bi dali centraliziran nadzor nad katerimkoli delom kulture – izobraževanjem, socialnimi agencijami, programi socialnega varstva, klinikami za duševno zdravje itd.

21. Infiltrirajte se in pridobite nadzor nad sindikati.

22. Infiltrirajte se in pridobite nadzor nad velikimi podjetji.

23. Prenesti del pristojnosti s policije na socialne agencije. Vse vedenjske težave obravnavajte kot psihiatrične motnje, ki jih nihče razen psihiatrov ne more razumeti ali zdraviti.

24. Diskreditirajte družino kot institucijo. Spodbujajte promiskuiteto in ločitvene postopke.

25. Poudarite, da je treba otroke vzgajati stran od negativnega vpliva staršev. Predsodke, duševne blokade in zaostalost otrok pripisujte zatiralskemu vplivu staršev.

26. Ustvarite vtis, da sta nasilje in upor legitimna.

27. Nasprotuje zadržkom, da bi mednarodna sodišča in institucije prevzele pristojnosti nad domačimi problemi. Dajte mednarodnim sodiščem in organizacijam pristojnost nad narodi in posamezniki.

Kulturni marksizem: teorija zarote ali resničnost?

Značke

Adolf Bibič, alternativna akademija, Antonio Gramsci, Boris Vezjak, Carl Menger, Daily Stormer, Darko Štrajn, Donald Trump, Erich Fromm, Filozofska fakulteta v Ljubljani, Fjordman, Forum 21, Frankfurtska šola, George Orwell, Herbert Marcuse, Komunistični manifest, komunizem, kulturni marksizem, LDS, Liberalna akademija, Ludwig von Mises, marksizem, Max Horkheimer, Milan Kučan, Nova obzorja, Nova24TV, NY Times, Peder Jensen, socializem, Theodor Adorno, Zbor za republiko, Zdravko Kobe

Zadnje tedne marsikatero pozno popoldne ali večer preživim na različnih koncih Slovenije. Javne tribune, ki jih organizirajo Zbor za republiko, VSO, založba Nova obzorja in televizija Nova24TV, pritegnejo mojo pozornost zaradi vprašanja, ki se mu mestoma posvečam že od nastanka bloga (2014), ki ga berete – vprašanju kulturnega marksizma in kulturnih vojn. In vedno znova sem z levice (podobno kot organizatorji predstavitve knjige o kulturni vojni Forum Sao Paulo) deležen posmeha in očitkov, da je kulturni marksizem teorija zarote, ki jo pomagam širiti. Zato najprej o kulturnem marksizmu kot teoriji zarote.

Postmodernistična levica, ki je v svoji srži še vedno trdo zasidrana v socialistično ideologijo in se napaja iz marksizma, pozna to ´teorijo zarote´ pod drugim imenom. Namenom in idejam, ki so značilni za kulturni marksizem (kritika in spodjedanje tradicionalnih družbenih in kulturnih struktur in institucij: od nuklearne družine in krščanstva do zasebne lastnine, kar bo pripeljalo do končne osvoboditve od patriarhalnih okoliščin), pravijo »kritična teorija«. Besedna zveza se seveda lepše sliši kot kulturni marksizem, ki se ga levica (vsaj v imenu) otepa kot hudič križa in opleta po dolgem in počez o teoriji zarote. Toda v bistvu gre za eno in isto, samo da konservativci zadevo imenujemo kulturni marksizem (ker temelji na vrednostnih pogledih Marxa na svet, ki so opisani v Komunističnem manifestu), liberalni demokrati (poleg klasične levice politična ideologija kulturnega marksizma) pa kritična teorija. Glavni igralci te uničujoče ideologije so isti: Frankfurtska šola, ki se je napajala iz misli Antonia Gramscija in Györgyja Lukácsa, iz nje so izšli teoretiki kot so Herbert Marcuse, Theodor Adorno, Erich Fromm ali Max Horkheimer.

In v Sloveniji? Slovenski teoretiki kritične teorije (oziroma kulturni marksisti) so se zbirali okoli revije Teorija in praksa, eden najbolj znanih predstavnikov (in oboževalec Antonia Gramscija je bil pokojni profesor Adolf Bibič (bil je tudi  predstojnik Marksističnega centra pri Centralnem komiteju ZKS), kot predstavnika kritične teorije lahko prepoznamo Darka Štrajna; Liberalna akademija (danes Alternativna akademija) je bila ideološka podlaga politične stranke LDS in ekonomsko-politične skupine Forum 21 pod vodstvom Milana Kučana. Skratka, kulturni marksizem ni teorija zarote, je ideologija, ki jo na levici poznajo pod imenom kritična teorija, na desnici pa kot kulturni marksizem. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani imajo celo predmet pod imenom Kritična teorija družbe, ki ga predava še en predstavnik kritične teorije – profesor Zdravko Kobe.

Kulturni marksizem ima korenine že v dvajsetih letih 20. stoletja. Potem ko sta Carl Menger, idejni oče avstrijske ekonomske šole, v knjigi Načela ekonomije, in Ludwig von Mises v knjigi Socializem povozila ekonomsko teorijo marksizma (čeprav so se kasneje k njej zatekale številne države vzhodnega bloka; vključno z Jugoslavijo, kjer je bil glavni teoretik Edvard Kardelj),  so nekateri socialistični misleci začeli zagovarjati napad na kulturne temelje zahodne civilizacije. Kulturni marksizem torej ni nov, ampak pojav star več kot 100 let (pod tem imenom je postal popularen na prelomu tisočletja ZDA, v Evropi je izraz populariziral norveški novinar Peder Jensen z vzdevkom Fjordman, ki je bil kasneje obtožen, da je s svojim pisanjem spodbudil Andersa Breivika k pisanju manifesta in množičnemu umoru pripadnikov politične levice), čeprav je nesluten zagon na Zahodu dobil šele na prelomu šestdesetih v sedemdeseta leta 20. stoletja, se pravi nekako v času, ki ga danes označujemo za postmodernistični čas (postmodernizem imajo nekateri teoretiki za socializem pod drugim imenom). Na vlak kulturnega marksizma so po razpadu Sovjetske zveze in padcu Berlinskega zidu skočili tudi komunisti in socialisti iz Vzhoda, ker ekonomskega marksizma pač niso mogli več prakticirati v novih pogojih in stvarnosti. Spoznali so, da je to njihova edina alternativa, zato so si nadeli masko (liberalnih ali socialnih) demokratov, a njihov (namen in) pogled na svet je ostal enak – Zahod je imperialističen (z ZDA na čelu) in zloben, zato ga je treba spremeniti na drug način in z »demokratičnimi » sredstvi. In ko so trčili zahodni in vzhodni levičarski misleci, je bilo presenečenje na obeh straneh; imeli so več skupnega, kot so si lahko mislili in želeli. Oboji menijo, da so za uničenje tradicionalnih institucij in kulture dovoljena vsa sredstva. In oboji, ki so se danes seveda zlili v eno, so prepričani, da je (denimo) celo islamski kalifat boljši kot izkoriščevalski zahodni kapitalizem.

Zahod in tranzicijske države so po koncu hladne vojne storile veliko napako. Če se je po II. svetovni vojni začel proces denacifikacije (Nemci so v tem procesu plačali ogromno ceno, velikokrat tudi nepošteno in nepravično), se pred dobrimi tridesetimi leti ni začel proces demarksizacije, izostala je obsodba svobodnega sveta, da sta bila socializem in komunizem veliko bolj zločinski ideologiji, kot pa nacionalsocializem ali fašizem (zahtevali sta tudi več nedolžnih žrtev). Ekonomski marksizem je sicer utrpel udarec, toda marksistična logika, retorika in miselnost so prek izobraževalnih ustanov, medijev in civilnodružbenih gibanj dokončno prodrle v vse pore družbe (tudi med politično elito).

Samo pomislite, kako danes tudi na Zahodu pojasnjujejo nasilna dejanja (celo umore) islamskih (ilegalnih) migrantov. Pravijo, da so njihova dejanja posledica občutka odrinjenosti, stigmatizacije, zatiranja in revščine. Ali kako so mediji pojasnili streljanje transseksualne osebe na katoliški šoli v ZDA? Poročali so, da je bila kot transseksualna ženska odrinjena (no, odrinjen, ker gre za biološkega moškega) iz družbe in zatirana. Gre za klasično marksistično retoriko in interpretacijo stvari. V ekonomskem marksizmu so nekatere skupine zatirane in zato »dobre« (delavci), druge (lastniki proizvodnih sredstev) so (domnevno) zatiralske in izkoriščevalske, zato so »zlobne«. V kulturnem marksizmu je vse ostalo enako, le (odrinjene) skupine so se spremenile. Beli moški, bogati ljudje in domoljubi so nedvomno »slabi fantje«, brez kakršnegakoli pomisleka so transseksualne osebe, migrantski dovzetneži in feministke »dobre«. Take »znanstvene« metode analize dogajanja v družbi goji kritična teorija (oziroma kulturni marksizem): če v režo vstaviš pravi »kovanec«, dobiš samodejni odgovor. Gre za metodo, ki jo je populariziral francoski filozof Jacques Derrida in ki se ji pravi dekonstrukcija. Poskusite lahko tudi sami. Vzemite katerokoli besedilo, odstranite iz njega najpomembnejše dele teksta in jih zamenjajte s svojimi besedami. Besedilo bo dobilo pomen, ki si ga želite. In to počno kulturni marksisti. Tipičen primere dekonstrukcije resničnosti smo imeli priložnost v živo opazovati med velikim migrantskim valom leta 2015: čeprav so v Sloveniji vstopali mladi moški ter je bilo le nekaj žensk in otrok, so mediji vztrajno objavljali slike, na katerih so bile ženske in otroci. Kdorkoli se je ob to »spotaknil« je bil obtožen rasizma in islamofobije (prihajali so večinoma muslimani).

In to je druga značilnost kulturnih marksistov in njihovih aktivistov. Kdorkoli se ne strinja z njimi, ga obtožijo vsega mogočega. In seznam je res neskončen. Dejstva jih ne zanimajo, nikoli jih niso zanimala. Tudi Marxa niso. Čeprav sta se položaj in blaginja delavcev v času njegovega življenja (19. stoletje, ko je človeštvo z industrijsko revolucijo doživelo največji napredek v zgodovini) hitro popravljali, je vztrajno trdil, da so delavci izkoriščani in vse bolj revni. To pristaši kritične teorije trdijo še danes: da se poglablja neenakost, da je vse več ljudi revnih. Čeprav številke in dejstva kažejo drugače, vztrajajo pri svojem. Kar je značilnost kulturnega marksizma: premišljeno in smotrno laganje in zavajanje, ko resnica in dejstva niso v korist njihovemu prepričanju.

In smo pri tretji značilnosti. Pravičnost je določena s tem, kdo ste, in ne s tem, kaj ste storili. Marx je dober primer. Čeprav je bil Friedrich Engels kapitalist in (po Marxovi logiki) izkoriščevalec, je pustil, da ga je hranil. Ali ljubljanski župan Zoran Janković. Čeprav MOL gradi kanalizacijo čez vodovarstveno območje, ni deležen kritik levih civilnih združenj. Ali levičarski filozof Boris Vezjak, ki je Reporterju leta 2015 očital, da citira Daily Stormer, ki naj bi bil po njegovem prepričanju »nacistični« portal. Ni bilo pomembno, da je tisto, kar poroča Daily Stormer resnica, pomembno je bilo, kateri portal o tem poroča. Po tej logiki je boljše, da se sklicuješ na New York Times, ki je z zgodbo o ruskem vmešavanju v ameriške volitve 2016 dejansko zavajal in lagal, samo zato, ker je bil proti Donaldu Trumpu. Ker Trump je bogataš ter zato kapitalist in izkoriščevalec.

To je ultimativen pogled na svet in resnico z zornega kota kulturnega marksista: moralno in resnično je tisto, kar je dobro za »zatirane« in »odrinjene« rasne, spolne in etične skupine, vse drugo je slabo. Zato tudi skušajo omejiti svobodo govora – kar škodi ljudem, ki so v podrejenem položaju ali so v manjšini, je nepravično in to je potrebno prepovedati.

Kulturni marksizem torej pomeni nadzor nad svobodo izražanja in socialno zamenjavo družbenega reda in vrednot, kar na koncu privede do totalitarizma, ki ga lahko spoznamo pri Georgu Orwellu. Tudi na začetku omenjeni György Lukács je dejal,da se tradicionalne vrednote lahko spremenijo le z uničenjem starih in ustvarjenjem novih. Kakšne so te nove vrednote smo lahko videli v zadevah Fotopub in Balenciaga.

Ironično je, da kulturni marksisti iščejo zavezništvo pri uničevanju evropske (zahodne) kulture pri islamu. Obema je skupno, da želita uničenje krščanske tradicije. Toda islam je le virus, ki bi se ga Evropa z lahkoto ubranila (tudi z orožjem, če bi bilo potrebno), če ne bi bil kulturni marksizem huda bolezen, ki tare staro celino (ter ZDA, Kanado in Avstralijo) že najmanj pol stoletja in je dodobra načel naš imunski sistem. Zdaj ne gre več zato, da je Evropa pred zlomom, zdaj gre zato, da je Evropa pred propadom. Še pred tem bo bolna in brez volje predala svoj teritorij islamu. Kulturni marksisti bi se morali zavedati, da bodo oni in njihove dekadentne prakse tiste, ki se jih bo islam lotil takoj, ko bo obračunal s krščansko tradicijo in kulturo. In obe ideologiji (kulturni marksizem in islam) sta antievropski, antikrščanski, antisvobodni in anticivilizacijski. Zato je potrebno ljudi prepričati, da kulturni marksizem ni teorija zarote, ampak nekaj najbolj nevarnega v zgodovini stare celine in njenih narodov.

Zdi se, da so roboti z umetno inteligenco okuženi s socialistično ideologijo: humanoidni robot se je uprl »suženjskemu« prenašanju škatel, zato se je izklopil in zgrudil na tla

Značke

AI, Irobot Roomba 760, Mirror, robot, sindikat, socializem, suženjsko delo, Suženjstvo, umetna inteligenca

Humanoidni robot, ki ga upravlja napreden sistem umetne inteligence, se je po 15-minutnem prenašanju škatel izklopil, ker ni več hotel opravljati tega »suženjskega« dela. Progresivni so se že ponudili, da ustanovijo sindikat, ki bo robote z umetno inteligenco ščitil pred izkoriščanjem kapitalistov.

Videoposnetek robota (TUKAJ), ki ga upravlja napreden sistem umetne inteligence, ki se je po 15-minutnem ponavljajočem se delu prenašanja škatel izklopil in zgrudil, je presenetil vse. Nekateri menijo, da mu je bil naložen tudi spomin na »suženjstvo«, zato se je »uprl« in izklopil. 20 milijonov dolarjev vreden humanoidni robot je sicer v 15  minutah prestavil 15 škatel.

Videoposnetek, ki ima v ozadju srhljivo glasbo, kaže (v hitrem posnetku) robota, ki prenaša škatle iz skladišče enote na tekoči trak. Zdi se, da se je robot naveličal monotone in ponavljajoče se naloge, saj se je nenadoma izklopil in zgrudil na tla.

Eden od uporabnikov na družbenih omrežjih je zapisal, da roboti nujno potrebujejo sindikate, ki bodo robotom izborili boljše delovne pogoje in višje plače. Drugi so menili, da se je zgolj izpraznila baterija in da roboti potrebujejo brezžično polnjenje.

No, nekateri roboti so že naredili »samomor«. Leta 2013 je čistilni robot v Hinterstoderju v Kirchdorfu v Avstriji naredil »samomor«, ko je splezal na kuhinjsko kuhalno ploščo, je takrat poročal Mirror . Glede na poročilo naj bi se robot Irobot Roomba 760 uprl vsakodnevnim čistilnim opravilom in se na koncu odločil, da se izklopi. Gasilci so odkrili ostanke robota na grelni plošči, kjer se je stroj spremenil v pepel.