Charlottesville: nacistično-rasistična plat zgodbe

Značke

American Thinker, antifa, Breitbart, Brian Moran, Charlottesville, Charlottesville Police Department, Doug McKelway, Fox News, Heather Heyer, Infowars, Jason Kessler, levičarji, Millie Weaver, Miriam Dickler, nacisti, rasisti, Robert Edward Lee, Sheryl Gay Stolberg, Terry McAuliffe, UTR, Virginia, Wells Fargo, ZDA, človekove pravice

Naslov je seveda provokativen. Namenoma. Ne gre ne za rasistično in ne za nacistično interpretacijo tragičnih dogodkov v ameriškem mestu Charlottesville, ampak za nekatere podrobnosti, ki jih je medijski mainstream preprosto zamolčal ali potvoril. Pravzaprav bi se moral naslov glasiti: »Kje je bila policija?« Charlottesville Police Department se je namreč v trenutku, ko bi morala demonstrante (mediji so jih vse po vrsti označili za naciste in rasiste), ki so protestirali proti odstranitvi spomenika legendarnemu ameriškemu generalu Robertu Edwardu Leeju, braniti in jim omogočiti uresničevanje z ustavo zagotovljene pravice do svobode govora, izražanja in združevanja, umaknila. (V ZDA je paradiranje s svastiko, rdečo zvezdo ali židovsko zastavo dovoljeno. Pravico do svobode govora in združevanja imajo vsi, tako nacisti kot socialisti ali kdo drug. In to je tisto, kar je za levico popolnoma nerazumljivo: da imajo z ustavo zagotovljene pravice tudi tisti, ki se z levico ne strinjajo.) Celo več. Kaže, da je bil ukaz policistom, naj se umaknejo, del politične strategije levičarske (demokratske) oblasti, da se diskreditirajo ne samo protestniki, združeni v Unite the Right (UTR), ampak vsi drugače misleči, vključno s predsednikom Donaldom Trumpom. Za slednjega se je izkazalo, da karkoli bi že rekel, bi bilo za levico nesprejemljivo. A oglejmo si kronologijo dogodkov skozi oči različnih ameriških medijev (večinoma je povzeta po portalu American Thinker).

Na tiskovni konferenci v nedeljo zjutraj (the day after) je guverner Terry McAuliffe zagovarjal policijo in trdil, da ni bilo mogoče storiti ničesar, da bi preprečili »terorizem« voznika avtomobila, ki je zapeljal med simpatizerje Antifa, pri čemer je umrla 32-letna Heather Heyer. A demonstranti, ki so imeli legalno prijavljen shod, se s tem ne strinjajo in pravijo, da bi morala policija že med sobotnimi jutranjimi nemiri ločiti skupini protestnikov (tukaj, tukaj in tukaj).

Novinarka portala Infowars Millie Weaver trdi, da ji je policist priznal, da je policiste odpoklicala mestna oblast, novinar Fox News Doug McKelway pa je s prizorišča neredov gledalcem v eter sporočil, da je policija zapustila kraj spopadov potem, ko so levičarji na desne protestnike začeli metati solzivec. Nekako takole je poročal: »Ko je začel na protestnike s strani proti-protestnikov leteti solzivec, je policija začela z umikom. Vprašal sem odgovornega: ´Kam greste?´ Rekel je: ´Odhajamo. Tukaj je preveč nevarno.´ Policija je imela priložnost, da umiri izgrednike, a so se odločili, da jih ne bodo.« Takšen umik je za Breitbart zanikala mestna uradnica , češ da policija ni imela ukaza za umik.

A kmalu se je izkazalo, da uradnica bodisi ni bila prav obveščena bodisi je namenoma zavajala novinarje. Novinarka New York Timesa Sheryl Gay Stolberg je o strategiji in taktiki mesta Charlottesville takole poročala: »Brian Moran, tajnik za javno in domovinsko varnost v Virginiji, je dogodke opazoval s šestega nadstropja banke Wells Fargo v središču nakupovalnega središča. Bilo je nekaj občasnih spopadov. ´To je kot hokej,´ je dejal. ´Pogosto pride do sporadičnih pretepov, a nato se zadeva umiri.´ Nenadoma so proti-protestniki začeli na demonstrante metati steklenice z vodo, nekatere so bile napolnjene z urinom. Drugi so uporabili solzivec. Gospod Moran je iz šestega nadstropja videl dimne bombe, ki so jih vrgli. Ljudje so začeli pretepati drug drugega. Nek duhovnik se je umaknil na varno – v restavracijo v bližini.«

Končno se je Moran ob 11.22 odločil, da pokliče guvernerja
McAuliffeja in mu svetoval, naj odpove dogodek. Ob 11.35 je predstavnik na uradnem profilu mesta zapisal, da je protest nezakonit in prepovedan. Kmalu zatem McAuliffe razglasil izredne razmere, demonstrantom, ki so protestirali proti odstranitvi spomenika in so imeli do tistega trenutka zakonito odločbo z dovoljenjem za protest, pa so svetovali, naj se razidejo. A bilo je prepozno. Levičarji, ki jih je vodila Antifa, so jih že obkolili in začeli tolči po njih. Ko je Stolbergova Morana vprašala, zakaj policija nič več ne nadzoruje razmer, ji je odgovoril: »Bila je zelo vnetljiva situacija.« Dodal je, da je šlo mestu zelo dobro pri zagotavljanju varnosti meščanov in njihove lastnine. Priznal pa ji je, da so se mestni uradniki zavestno odločili, da bodo določeno stopnjo nasilja dovolili, pri čemer so bili ves čas pripravljeni, da prepovedo protest.

Z njim se ni strinjal organizator protesta (UTR) Jason Kessler, ki je povedal, da so protest pripravljali več mesecev ter da so ves čas sodelovali s policijskimi in drugimi varnostnimi organi. »Kljub temu policija ni ukrepala tako, kot je imela v načrtu, ampak je s svojim umikom nasilje še spodbudila: niso ločili protestnike od proti-protestnikov,« je dejal in dodal, da so jim nenadoma stali nasproti proti-protestniki in jih prisilili k umiku. Toda umikali so se lahko samo proti oboroženim članom Antifa. Več kot očitno je torej, da je šlo za skrbno načrtovano levičarsko akcijo, pri kateri je pri pripravi taktike najbrž sodelovala tudi policija. Kessler trdi, da so jim mestni veljaki s figo v žepu izdali dovoljenje za protest. Morali so ga, ker bi drugače kršili njihove ustavne pravice, toda hkrati so naredili vse, da jim protest preprečijo. Nekaj dni pred dogodkom je bilo dovoljenje celo preklicano, a je protest dovolilo zvezno sodiščem, potem ko se je UTR pritožil. Zvezni organi so s tem dovoljenjem na nek način naložili policiji, da mora braniti tiste (in njihove pravice), katerim je bilo dovoljenje izdano.

Kessler verjame, da je levica skovala zaroto in da je kri na rokah mestnih svetnikov, najbrž ima krvave roke tudi guverner. Njegove besede potrjujejo številni posredni dokazi, ki dokazujejo, da so mestne oblasti imele v rokah vse vzvode, da bi preprečile nasilje. Celo več. Nekateri so ga celo spodbujali. V začetku avgusta je predsednica virginijske univerze Teresa Ann Sullivan poslala pismo, v katerem je lažno trdila, da organizatorji protesta (UTR) vabijo k nasilju. »Organizatorji protesta želijo konfrontacijo. Ne izpolnimo jim te želje.« Kar je večina razumela kot vabilo k nasilnim proti-demonstracijam. Podobno je dan pred protestom izjavil guverner McAuliffe, ki je UTR vnaprej obtožil nasilja.

Ampak tragični dogodki se niso končali z razglasitvijo izrednih razmer, zaradi katerih je bilo izrecno prepovedano vsako združevanje in protestiranje. Policija je namreč ob 13.30, dve uri po tragičnih dogodkih, na Water Street mirno opazovala radikalne levičarje, ki so organizirali svoj shod in proslavili zmago nad UTR. Še en dokaz več, da so bile mestne oblasti skupaj s policijo pristransko na strani levičarjev in Antifa. Človekove pravice z ZDA že dolgo niso bile tako poteptane.

Se spomnite, kako je bil prepovedan koncert Thompsona? Pod pretvezo, da bi lahko prišlo do kaznivih dejanj in zaradi varnosti. Torej sta upravna enota in policija že vnaprej Thompsona in obiskovalce koncerta obtožili nasilja, namesto da bi jim policija zajamčila varnost in jih branila pred levičarskimi izgredniki. Vloga policije in oblasti je, da omogoča državljanom, da varno in brez bojazni uresničujejo njim z ustavo zagotovljene pravice. Tako pa očitno tudi v Sloveniji red delata (in izdajata dovoljenje, kaj lahko in kaj se ne sme) radikalna levica s svojo oboroženo Antifa enoto.

 

Ko zmanjka denarja, klimatski aktivisti pozabijo na svoje „plemenito poslanstvo“

Značke

Barack Obama, Donald Trump, EPA, Gina McCarthy, globalno segrevanje, Greenpeace Slovenija, John Kerry, podnebne spremembe, Rick Perry, Umanotera

Vročinski val in z njo povezana suša sta seveda dobra priložnost za promocijo nevladnih okoljevarstvenih organizacij, vse po vrsti plačane z denarjem neto davkoplačevalcev, da upravičijo svoj obstoj. Razni aktivisti in aktivistke Umanotere ali Greenpeaca Slovenija z vsemi topovi tolčejo in obtožujejo človeka, konkretneje kapitalizem, da je s svojim pehanjem za dobiček izključni krivec za podnebne spremembe. Kapital je kriv tudi za vročinski val, kakopak. Oni pa, v prvih bojnih vrstah, žrtvujejo vse, da se borijo za okolje, Zemljo in tudi vesolje. Ali le do trenutka, ko jih drugi financirajo. Ko zmanjka denarja, se najprej repenčijo, nato pa v hipu pozabijo na svoje „plemenito“ poslanstvo.

Kako je to videti, ta trenutek lahko v živo spremljajo Američani. Donald Trump, ki je javno povedal, da ne verjame, da je za podnebne spremembe kriv izključno človek, je že privil denarne pipice nekaterim organizacijam, ki so se poklicno ukvarjale z blatenjem vseh, ki jim niso pritegnili. Z manj denarja je ostala tudi EPA (U.S. Environmental Protection Agency), katere znanstveniki so pred dnevi na javnost naslovili pismo. V njem govorijo o „kulturi strahu“, ki se je naselila mednje, zato si nekateri v poročilih bojijo omeniti besedno zvezo „podnebne spremembe“. Gre za iste znanstvenike, ki so bili pod Obamino administracijo predstavljeni kot neustrašni in neodvisni borci, ljudje, ki žrtvujejo tudi svoj prosti čas in svoj denar ter zanemarjajo svoje družine, vse z namenom, da bi rešili človeštvo. Zdaj se je izkazalo, da jim je prav malo mar za človeštvo, če ne dobijo denarja ali če ga dobijo premalo.

Pretekli mesec je bila v Atlanti podnebna konferenca, kjer znanstveniki iz agencije niso sodelovali. Vodstvo vladne organizacije EPA se je pač odločilo, da na njej ne bo sodelovalo, klimatski znanstveniki pa so imeli priložnost, da na svoje stroške poletijo v prestolnico Georgie, si plačajo hotel in akontacijo ter svetu predstavijo svoja dognanja in napovedi, kdaj bo človeštvo izumrlo, če vlade takoj ne ukrepajo. In niti en znanstvenik ameriške agencije tega ni storil, pač pa so vsi začeli z obtožbami na račun Trumpa, češ da ovira njihovo znanstveno delo, ki ni pomembno samo za ZDA, ampak tudi za cel svet.

In za kaj bi porabili davkoplačevalski denar, če bi se udeležili konference v Atlanti? Poleg tistih svojih referatov, ob katerih bi orgazme doživljali le drugi kruhoborci v državnih jaslih, so imeli v načrtu obisk dveh zabaviščnih parkov. Prvi je legendarni akvarij, kjer bi si očitno ogledali vsa tista nedolžna morska bitja, ki bi po njihovo izumrla, drugi je park zombijev, kjer bi se seznanili s post-apokaliptično družbo, ki bi nastala, ko bi globalno segrevanje postala resna težava. Tako pa so ostali v Washingtonu in so morali početi dolgočasne stvari, kot vstavljanje številk v modele.

Toda pravi dvoličneži so v Ameriškem meteorološkem društvu (AMS). Ko je ameriški sekretar za energetiko Rick Perry znanstveno zelo natančno navajal vzroke globalnega segrevanja, češ da CO2, ki ga v zrak izpušča človek, nima tolikšnega vpliva na segrevanje ozračja, kot mu to želijo pripisati okoljevarstveniki in kvazi znanstveniki (glej mit številka 2), saj k ustvarjanju tople grede (brez katere sicer ne bi življenja na Zemlji, saj bi bila temperatura minus 180 stopinj Celzija) CO2 prispeva samo 25 odstotkov in še od tega samo četrtino zaradi človeških aktivnosti, so ga napadli, da podaja neresnične izjave. Pa jih ni.

Celo več. Ko so v času Obamine administracije njegovi sekretarji in Obama sam javnosti lagali in zavajali z neresničnimi podatki, je meteorološko društvo bilo tiho. Leta 2016 je tako na primer državni sekretar John Kerry trdil, da so hude nevihte posledica globalnega segrevanja. Dokazi meteorološkega društva so povsem nasprotni tem trditvam, a so bili znanstveniki tiho. Enako so bili tiho, ko je šefica Agencije za varovanje okolja Gina McCarthy leta 2015 trdila, da je neviht, požarov in poplav zaradi toplogrednih plinov, ki so posledica izpustov človeka, vse več. Podatki meteorološkega društva so govorili drugače.

Največjo laž si je privoščil črnski predsednik Barack Obama, ki je leta 2013 dejal, da je raziskava pokazala, da se 97 odstotkov znanstvenikov strinja, da so podnebne spremembe, ki jih z izpusti CO2 povzroča človek, resnične. Meteorološko društvo je bilo tiho, ni protestiralo, čeprav taka raziskava sploh nikoli ni obstajala. Poleg tega se je po interni raziskavi meteorološkega društva izkazalo, da skoraj polovica njegovih članov dvomi, da podnebne spremembe povzroča človek. Si predstavljate kakšen vik in krik bi zagnal levičarski medijski mainstream, če bi se Donald Trump skliceval na raziskavo, ki sploh ne obstaja?

In posledice teh zavajanj. Ameriške davkoplačevalce goljufija z globalnim segrevanjem in podnebnimi spremembami, ki jih povzroča človek, stane vsak dan 4 (štiri) milijarde ameriških dolarjev, kar na leto pomeni okoli 1.500 milijard dolarjev ali 1,5 bilijona dolarjev.

Kako je Šerbedžija ljudi, ki so leta 1991 pred JLA branili domovino, razglasil za strahopetce

Značke

Buka TV, Hrvaška, JLA, klasični liberalizem, portal Dnevno, Rade Šerbedžija, samoobramba, Slovenija, vojna za Slovenijo

Eden od temeljnih postulatov klasičnega liberalizma je pravica posameznika do življenja, svobode in lastnine. Ta pravica daje človeku tudi pravico, da se brani, če je napaden. Ne gre samo za pravico do samoobrambe, ampak tudi za pravico, da posameznik brani svojo družino, svojo lastnino, svoj narod, svojo državo in svobodo. Zdaj pa hrvaški portal Dnevno poroča, da srbski igralec Rade Šerbedžija, ki mu je Slovenija pred leti dala državljanstvo, ljudi, ki se branijo, razglaša za strahopetce. Šerbedžija je za Buka TV potem, ko sta se z novinarjem pogovarjala o vojni na Balkanu in protestih proti Miloševiću v Beogradu, rekel takole:

„Najprej zato, ker so ljudje bojazljivi. Ljudje so večinoma strahopetci, Ko pravim strahopetci, pravim na nek opravičljiv način. Mislijo na svoje družine, na otroke, ki jih imajo. Želijo jih zaščititi, potem pa tisti stavek ´ne talasaj´ postane v bojnih časih zelo državljansko pomemben.“

Šerbedžija torej razglaša, da so ljudje, ki niso pobegnili in so se z orožjem postavili po robu agresiji JLA in totalitarnemu režimu, strahopetci. Za Šerbedžijo je to, da braniš družino in otroke, strahopetno dejanje. Kdo pa je potemtakem heroj? Očitno Šerbedžija, ki je potem, ko je JLA napadla Slovenijo in Hrvaško, pobegnil v Beograd in se skril v mišjo luknjo.

Intervju, na katerega se sklicuje Dnevno, si lahko ogledate – TUKAJ.

Kavarno Hayek lahko sledite tudi na Twitterju.

Upor Poljske proti povampirjeni bruseljski oligarhiji

Značke

Beato Szydło, Bruselj, Donald Tusk, EU, Evropska unija, Gazeta Polske Codziennie, NVO, Poljska, pravosodje, reforme, sodstvo, Wprost, Zakon in pravičnost

Najbrž ne bi nikoli uganili, da je Švedska tista članica Evropske unije, ki krši največ njenih predpisov in direktiv. Francija in Nemčija, najbolj glasni, ko je treba obsoditi protekcionizem Donalda Trumpa, in ki z vsemi sredstvi ščitita svoji avtomobilski industriji ter zamižita na obe očesi pred kartelnimi dogovori njunih korporacij, nista daleč zadaj. Vprašajte se, katere države evroobmočja so v tem tisočletju največkrat kršile pravilo o javnofinančnem primanjkljaju? To so Nemčija, Grčija, Italija in Portugalska. A glede na poročanje mainstream medijev se zdi, da je največja težava Evropske unije Poljska.

V zadnjem mesecu je bila Poljska spet tarča neuravnovešenih verbalnih napadov bruseljskih birokratov, češ da s svojo reformo pravosodja resno krši pravni red Evropske unije. In da jih bodo odvzeli glasovalne pravice, če reforme ne umakne. A to ni prvič, da Bruselj, ki ga podpihuje na poljskih volitvah poraženi Donald Tusk, danes predsednik Evropskega sveta, grozi najbolj krščanskemu narodu v Evropi. Poljaki so mu že poslali sporočilo, naj se ne vrača, saj toliko škode, kolikor jo je on povzročil Poljski, je ni še nihče v zgodovini.

Vse se je začelo leta 2015, ko je na volitvah premočno zmagala stranka Zakon in pravičnost (PiS) in je vročica s peno v ustih postala normalno stanje poljskih (in evropskih) levičarjev. Od takrat naprej Bruselj vsako leto najde vsaj eno „napako“ nove varšavske oblasti. Najprej je bila „skrb glede svobode tiska“. Čeprav je večina medijev ostala pod vplivom levice, je Bruselj napadel predsednico vlade Beato Szydło, češ da duši svobodo medijev. Resnica je bila seveda povsem drugačna. Z novo vlado (PiS) se je prenehala kršiti svoboda izražanja. Dokler je do leta 2015 vladala sredinska koalicija, je bilo povsem nekaj običajnega, da so agenti Agencije za notranjo varnost opravljali tajne in javne hišne preiskave na domovih novinarjev in sedežih medijev (od Gazete Polske Codziennie leta 2011 do tednika Wprost leta 2014). Bruselj ni ukrepal, njegovi birokrati niso zagnali medijske gonje, šele po zamenjavi oblasti, ko je začela vladati PiS, so zahodni mediji (vključno s slovenskimi) v en glas začeli tuliti, da bo radikalna desničarska vlada peljala Poljsko v diktaturo.

Sledila je globalistična skrb za človekove pravice na Poljskem, na udaru je bila predvsem prepoved splava. Da na Poljskem vladajo katoliški fanatiki, smo lahko brali. In ko je poljska policija sestrelila nekaj brezpilotnih letal, s katerimi so retardirani aktivisti zahodnih nevladnih organizacij pošiljali na Poljsko tablete za splav, je bilo to označeno za fašistično dejanje. Pomislite! Nevladniki so kršili suverenost Poljske. In ko je država branila svojo suverenost, je bila označena za fašistično. Nato je prišla obsodba, da Poljska zavrača vsiljene migrante, letos je na tapeti skrb za neodvisnost poljskega sodstva.

Najnovejši zločin Poljske lahko strnemo v štiri točke: spolna diskriminacija sodnikov (sodnice se upokojijo pri 60 letih, sodniki pri 65 letih), kršenje neodvisnosti splošnih sodišč (pravosodni minister lahko sodnikom odloži upokojitev, ima tudi možnost odstaviti ali imenovati predsednike splošnih sodišč), vmešavanje politike v sodstvo (člane sodnega sveta ne bodo več izbirali izključno sodniki, vrhovne sodnike imenuje parlament) in stroka ne podpira reforme pravosodja.

Večina očitkov Poljski ne vzdrži resne kritike, saj imajo podobne rešitve tudi v drugih državah EU, poljski pravosodni sistem pa je enak kot je bil ob padcu Berlinskega zidu, zato tudi reforma.

Najprej o spolni diskriminaciji glede upokojitve. Skoraj vse države EU (tudi Slovenija) imajo za spola različne upokojitvene starosti, a jih še nihče ni obsodil spolne diskriminacije. Poljska ima tudi sicer na splošno predpisano starost ob upokojitvi za moške 65 let in za ženske 60 let. Ta splošna predpisana starost bo po novi zakonodaji veljala tudi za sodnice in sodnike. Prav tako ne zdrži očitek, da bo (vrhovne) sodnike imenoval parlament. Kdo jih imenuje v Sloveniji? Poslanci državnega zbora! Se pravi parlament. Sicer se ne reče imenovanje, ampak potrjevanje, ker jih predlaga sodni svet. Toda v bistvu jih na koncu imenuje politika.

In naprej. Po sedanji zakonodaji so 15 od 25 članov sodnega sveta izbrali sodniki med sabo, po novem bo vseh 25 članov potrdil parlament. Potrdil poudarjam zato, ker mainstream mediji pišejo, da bo imenovanje vseh 25 članov sodnega sveta v domeni politike. Kar ne drži. Ne samo, da bo morala politika glede novih članov sodnega sveta doseči soglasje s sodniki, za potrditev v parlamentu po potrebna 60-odstotna večina (3/5 poljskega sejma). Kar je dovolj velika varovalka, da ne bo prihajajo do zlorab.

Prav tako ne drži trditev, da so sodniki in pravna stroka proti reformi. Velika večina uglednih pravnikov podpira predlagane reforme. Enako je s sodniki. „Spremembe podpirajo predvsem mladi sodniki na okrožnih sodiščih, ki so sedanjem sistemu nimajo nikakršnih možnosti za napredovanje, saj so povsem odvisni od volje svojih šefov,“ je za NASZ Dziennik dejal eden od sodnikov, ki ne želi biti imenovan, saj se boji maščevanja starejših kolegov: „Nekdo, ki bi si upal javno podpreti predlog vlade, tvega, da bo izobčen iz sodniškega ceha.“

In še nekaj. Poljski sodniki bodo morali po novem (o tem nihče ne poroča) razkriti svoje premoženje in premoženje njihovih družin. Temu se nekateri sodniki zelo upirajo, saj menijo, da gre za nedopusten pritisk na neodvisnost sodstva. Kar je seveda smešen argument.

Skratka, kar evropska klika prikriva svoji javnosti, ko obsoja Poljsko, je konkekst, v katerem so bile reforme predlagane. Ni šlo za željo vladajoče stranke, da bi si pridobila vpliv na sodstvo, ampak za željo, da se poljsko sodstvo končne enkrat in za vselej poslovi od komunističnega sodnega sistema. Veliko sodnikov je še iz časa socializma, zato je nova zakonodaja predvsem korektivni ukrep, da se levičarskim pravnim aktivistom prepreči, da delujejo proti interesom lastnega naroda, kot je to že praksa na zahodu, kjer aktivisti razlagajo zakonodajo tako, da se ujema z njihovimi dekadentnimi ambicijami. In te ambicije so, da se Evropska unija zmeša v kotlu multikulturnosti, nacionalnost pa odpravi. To je tudi razlog za napade ne samo na Poljsko, ampak tudi Madžarsko oziroma na države Višegrajske skupine, ki ne želijo, da bi njihove dežele preplavili muslimanski migranti. Skrb Bruslja za neodvisnost sodstva na Poljskem je samo fasada, za katero se skrivajo napadi na suvereno državo.

Ali kot so nedavno na mestnih ulicah sporočili ljudje, ki podpirajo poljsko vlado: „To je Poljska, to ni Bruselj! (…) Na Poljskem so ljudje tisti, ki vladajo, ne oligarhi iz Bruslja, ki nam govorijo: ´Ta zakon je dober, ta zakon je slab.´ Mi se s tem ne strinjamo. Poljska bo svoje težave rešila na Poljskem. Zato, provokatorji, ven iz Poljske!“

Kavarno Hayek lahko spremljate in sledite na Twitterju.

Upor proti tiraniji države

Značke

država, Frédéric Bastiat, Jutarnji list, tiranija, upor, Vedran Miočić – Stošić

»Življenje, svoboda in zasebna lastnina ne obstajajo zato, ker si je človek izmislil zakone. Nasprotno, življenje, svoboda in zasebna lastnina so obstajali pred zakoni in so sploh omogočili človeku, da napiše zakone,« je zapisal Frederic Bastiat v knjigi Zakon, ki je eno najpomembnejše delo francoskega ekonomista in filozofa.

Povedano drugače. Življenje, svoboda in zasebna lastnina so sploh omogočili nastanek države. To se je zgodilo takrat, ko je večja skupina ljudi pooblastila manjšo skupino ljudi, da skrbijo za njihovo fizično in pravno varnost ter za to namenijo del tistega, kar ustvarijo. Posameznik je torej z državo sklenil nekakšno pogodbo, da mu bo zagotavljala varnost, da bo on lahko v miru živel in ustvarjal. Če je torej sklenjena pogodba, pa pomeni tudi, da se pogodba lahko razdre, ker se ena stran ne drži več pogodbenih določil. In ravno to je naredil Vedran Miočić – Stošić iz Zadra na Hrvaškem.

S svojega avtomobila ford fusion je odstranil registrske tablice, jih vrnil državi, hkrati pa na podlagi »Objave o neobstoju osebe« na avtomobil dal svoje (MG100616GM), ker meni, da človek živi po svoji volji in na svoje lastništvo, da lahko svoje tablice. Miočić Stošić meni, da zanj zakoni ne veljajo več, če se on tako odloči. »To je temeljna človekova pravicam,« pravi in doda, da so vse fizične osebe (državljani), pravno gledano, z državo v pogodbenem odnosu. Zato svojo potezo razume kot odstop od te pogodbe, poroča Jutarnji list.

Tovrstni upori, da posameznik javno objavi prekinitev pogodbenega razmerja z državo, so znani po vsem svetu. Gre preprosto za to, da človek vzame nazaj suverenost nad svojim življenjem. Izhaja iz spoznanja, da je država pod krinko skrbi za varnost in vzdrževanje reda zlorabila pooblastila, ki so jih ji dali posamezniki in z zakonodajo dobesedno zasužnjila državljane.

Tako je videti progresivna matematika

Značke

Barack Obama, Bill Gates, Common Core, inteligenčni količnik, IQ, Joy Pullmann, matematika, ZDA, šolski sistem

Če bi vas prosil, da 12 odštejete od 32, kako bi to storili? Najbrž takole:

 32

-12

——

 20

Logično, mar ne? Hitra in preprosta metoda, ki je stara že stoletja. Toda ta metoda je tradicionalna, zastarela, staromodna, ni v duhu sodobnega časa, ne upošteva progresivizma, ne upošteva multikulturnosti. Zato se na globalni ravni sprejemajo programi, ki se imenujejo „ Common Core“, kot denimo v ZDA. Take programe, ki so v zadnjih letih še bolj pripomogli, da je znanje šolarjev vse slabše, je čez lužo uvedel Barack Obama, med podporniki in donatorji je tudi Bill Gates.

No, kako bi morali 12 odšteti od 32, da ne bi bili nazadnjaški, staromodni, malodane rasisti? Takole.

Številki, ki jo odštevate (12), morate dodajati številke, dokler ne dosežete številko, od katere odštevate (32). Nato vse številke, ki ste jih dodali, seštejete in dobite rezultat (20).

12 + 3 = 15

15 + 5 = 20

20 + 10 = 30

30 + 2 = 32

——————

        20

Seštejete torej 3 + 5 + 10 + 2 in dobite 20.

Redki intelektualci, profesorji in znanstveniki (Joy Pollmann je napisal celo knjigo), ki so ohranili zdrav razum, pravijo, da gre za „zlorabo otrok, ki je sponzorirana s strani države“, posledica je, da ZDA zaostajajo za preostalim svetom. Jezni starši pišejo protestna pisma (tukaj je eno od njih, ki je bilo objavljeno na Facebooku), zgornji primer se je znašal na medmrežju, nekatere zvezne države že opuščajo Common Core. A ne pomaga. Levičarji vztrajajo, da je samo s Common Core mogoče doseči enakost in enakopravnost med ljudmi. Kar je razumljivo, saj ne priznavajo, da ljudje nismo enaki: smo različnih ras, imamo različne barve las, imamo različne darove in sposobnosti, različne cilje, različne delovne navade in različne ravni inteligence. Common Core je poskus, da bi denimo matematiko prilagodili najnižji stopnji inteligence (tukaj je primer, kako izračunati malo „težji“ račun). Izračun po „stari metodi“ je namreč pretežak predvsem za priseljence, ki prihajajo z območij, kjer inteligenčni količnik (IQ) ne presega 85 (Severna Afrika in Bližnji vzhod, se pravi muslimanske države) ali celo 75 (Osrednja Afrika), medtem ko je povprečni IQ v ZDA 100. Zato se šolski sistem prilagaja njim, ne pa prišleki šolskemu sistemu.

Pravica do zdravstvenega varstva ni človekova pravica

Značke

Bernie Sanders, Paul Rand, Sloboda i Prosperitet, zdravstveno varstvo, zdravstvo, človekove pravice

Pravica do življenja je sicer temeljna človekova pravica, toda pravica do zdravstvenega varstva ni. In to je tisto, kar levičarji nikakor ne morejo razumeti. Spletna stran Sloboda i Prosperitet TV je zato prevedla govor ameriškega republikanskega senatorja Paula Randa, ki je odziv na zahtevo senatorja Bernieja Sandersa. Slednji je zahteval, da mora biti pravica do zdravstvenega varstva priznana kot temeljna človekova pravica, ki je brezplačno dostopna vsem.

„V zvezi z vprašanjem, ali imate pravico do zdravstvenega varstva, morate razumeti, kaj sploh to pomeni. To ni nekaj abstraktnega.

Zdravnik sem. To pomeni, da lahko pridete k meni domov in me vpokličete. To pomeni, da verjamete v suženjstvo. In ne pomeni samo, da boste zasužnjili mene, ampak tudi čistilko v moji bolnici, osebo, ki mi čisti ordinacijo, asistente, ki delajo pri meni, medicinske sestre.

Ko enkrat začnete verjeti, da imate pravico na storitve nekoga, ali imate tako pravico tudi do vodovodarja? Imate pravico na vodo, hrano? Vi pravzaprav trdite, da verjamete v suženjstvo. Pravite, da verjamete, da imate pravico nekaj vzeti od drugih ljudi.

Naši ustanovitelji so bili zelo jasni do tega vprašanja. Imate pravico, da iščete srečo, toda nimate jamstva za fizično ugodje. Ni jamstva za posest stvari. Da bi država dala nekomu nekaj konkretnega, mora država najprej vzeti nekomu drugemu.

Za to je potrebna grožnja s silo. Če sem zdravnik v vaši skupnosti in vi pravite, da imate pravico do zdravstvene oskrbe, ali to pomeni, da imate pravico, da pokličete policijo, da vdre v moj dom, me nažene na ulico in me prisili, da skrbim za vas? To je pravzaprav tisto, kar bi pomenilo pravico do zdravstvenega varstva.

Če verjamete v pravico do zdravstvenega varstva, vi načeloma verjamete v uporabo sile, da se nekdo zaveže, da bo izpolnjeval vaše ukaze.

Mi smo vedno pomagali, ker verjamemo v plemenito stvar, ker smo kristjani, ker smo to dolžni po Hipokratovi prisegi. Od začetka spodobne medicine smo vsakomur 100-odstotno zagotavljali zdravstveno oskrbo. Ja, to delam v zameno za privilegije. Ker verjamem v Hipokratovo prisego. Tudi moja bolnišnica mi nalaga, da lahko tam delam, če se strinjam, da bom oskrbel vse, ki bodo potrebovali nujno medicinsko pomoč. Vedno sem to delal. In ljudje so vedno imeli 100-odstotno brezplačni dostop do naše nujne medicinske pomoči.“

Originalni govor Paula Randa (debata z Berniejem Sandersem) si lahko ogledate tukaj, na spletni strani Sloboda in Prosperitet pa imate video podnaslovljen.

Kako je Alex Jones slišati kot skupina Bon Iver? Odlično in neprecenljivo!

Značke

Alex Jones, Barack Obama, Bon Iver, Hillary Clinton, Info Wars, Super DeLuxe, The Alex Jones Show

Ste se kdaj vprašali, kako bi bil Alex Jones slišati kot indie folk skupina Bon Iver? Ne? Res je. Težko si je predstavljati, da bi bil Jones, konservativni voditelj The Alex Jones Show na Info Wars, ki v svojih komentarjih kriči in preklinja, predvsem pa jezi levičarje, podoben Justinu Vernonu, ki ustvarja pomirjujočo ljudsko glasbo, tako nežno igra na kitaro, da bi jo radi poslušali sredi gozda, obkroženi z majhnimi živalmi. Ampak ustvarjalci v Super DeLuxe so poskrbeli, da so najbolj znane citate Jonesa opremili z glasbo skupine Bon Iver in dodali klasične vzdihe Vernona, kot sta „aaaaaah ali „ooooooh“. In kar je nastalo, je resnično neprecenljivo.

Človek, ki ni pozoren na besedilo, ampak ga omami nežno brenkanje na kitaro, sploh ne opazi, da „Vernon“ ne poje več o materi, ljubezni, sprehodih ob čudovitih jezerih, Božiču, solzah na licih in še čem drugem, ampak o tem, da je jezen, kakšne vonjave širita Barack Obama in Hillary Clinton (po žveplu), o trgovanju z organi nerojenih otrok (Planet Motherhood), klanju z mesarskimi noži in o tistih oblastnikih, ki menijo, da so priseljenci prijazni. Gre za izvirne citate in posnetke Jonesa, ki so jih zmontirali v glasbo skupine Bon Iver. In to so naredili zares – odlično.

Lahko si ogledate krajšo verzijo, a priporočam daljšo različico. Uživajte! Neprecenljivo je.

Tudi Alex Jones se je hitro odzval.

Zakaj je dobro, da Slovenija še nima (nove) medijske strategije?

Značke

Barbaro Verdnik, Hugo Chavez, Liberal, Madison Avenue, mediji, medijska strategija, medijska svoboda, Miro Cerar, Monthly Review, Nataša Pirc Musar, novinarstvo, Robert W. McChesney, Sandra Bašič Hrvatin, svoboda, Venezuela, Wall Street

Nedavno je časnik Večer svojim bralcem, kolikor jih še ima, razkril še en velik neuspeh vlade Mira Cerarja. V članku z naslovom Še en neuspeh Cerarjeve vlade? Medijske strategije ni na vidiku se avtor zgraža, da vlada (kljub koalicijskim zavezam) še ni sprejela medijske strategije. Pravzaprav je neverjetno, da si mediji, ki bi morali biti v prvih vrstah, ko gre za obrambo svobode govora in izražanja, medijske svobode ter svobode nasploh, tako želijo nekega vladnega dokumenta, ki bi jih reguliral, ki bi usmerjal njihovo delo in delovanje. V svobodnih državah si novinarji, uredniki in lastniki medijev nikakor ne želijo, da bi se aktualna oblast kakorkoli vmešavala v njihovo delo. A Slovenija očitno ni svobodna država, njeni novinarji so slejkoprej ostali v času družbenopolitičnih delavcev, ki bijejo in nadaljujejo razredni boj proti osovraženemu kapitalizmu.

Pozoren bralec je seveda opazil, da se v analizi z naslovom Izhodišča za osnutek medijske strategije, ki so ga po naročilu ministrstva za kulturo napisali znani slovenski levičarski medijski kruhoborci in kruhoborke, med katerimi najdemo Sandro Bašič Hrvatin, Natašo Pirc Musar ali Barbaro Verdnik, pogosto kot referenca in tisti, ki ga je potrebno citirati, pojavi ameriški profesor Robert W. McChesney. Zanimivo je, da so se nanj sklicevali tudi hrvaški medijski strategi, o čemer izvrstno piše bloger Liberal, od katerega povzemam glavne poudarke delovanja McChesneya.

Torej, kdo je človek, ki je očitno zelo navdihujoče deloval na pisce medijskih izhodišč?

Robert W. McChesney je goreč marksist. Kot profesor na univerzi Urbana-Champaign v Illinoisu v ZDA je ustanovil organizacijo Free Press, ki si prizadeva za medijsko reformo. Hkrati je direktor Monthly Review, ki izdaja istoimenski marksistični časopis (nekakšna ameriška različica Mladine) in ki ima v podnaslovu napisano, da gre za „neodvisno socialistično revijo“. V njej je napisal članek z naslovom Novinarstvo, demokracija in razredni boj in zapisal:

„Naša naloga je, da izvedemo medijsko reformo kot del našega širšega boja za demokracijo, socialno pravičnost in, če lahko tako zapišem, socializem. Nemogoče je, da svet naredimo boljši z medijskim sistemom, ki je pod Wall Streetom in Madison Avenue, se pravi pod nadzorom lastniškega razreda.“

McChesney je tudi človek, ki je leta 2007 zelo hvalil venezuelskega predsednika Huga Chaveza. Razglasil ga je za „prvaka medijske svobode“, venezuelske medije, ki so pod vplivom bolivarske republike, pa primer medijev, po katerih bi se morali vsi zgledovati. Dve leti kasneje je izjavil, da mora biti „reforma medijev del revolucionarnega programa, s katerim bo kapitalistični sistem zavržen, (…) družba pa se mora na novo postaviti na načelih socializma“.

Po njegovo mediji ne smejo oglaševati kapital, zavračati morajo oglase podjetij, ki delujejo po kapitalističnih načelih. „Narediti moramo vse, kar je mogoče, da omejimo kapitalistično propagando, jo preuredimo, minimaliziramo in celo popolnoma uničimo. Samo vlada lahko implementira politike in spodbude, da se omogoči institucionalni okvir za kvalitetno novinarstvo,“ je zapisal v Monthly Review.

Vam je zdaj jasno, kje so dobili navdih slovenski medijski strategi? Pri človeku, ki se zavzema za socializem, ki mu je socialistična revolucija navdih, uničenje kapitalizma cilj. Ta človek si želi državni nadzor nad mediji, meni, da mora država usmerjati delovanje medijev in ga regulirati po vzoru venezuelskih medijev. Zato tudi nervoza in neučakanost slovenskega medijskega mainstreama, ki bi jim taka regulacija prinesla tudi ugodnejše življenje v državnih jaslih. Tovrstni mediji so vendarle javni interes, mar ne?

Zame osebno „zavlačevanje“ sprejema medijske strategije ni Cerarjev neuspeh, ampak uspeh. Čimmanj se bo država vmešavala v medije, boljše bo, večja bo medijska svoboda. In obratno. Toda bojim se, da bo vlada, kot že ničkolikokrat doslej, popustila pritiskom medijskih ekstremistov, med katerimi so najbolj glasni predstavniki tako imenovanih nevladnih organizacij, katerih cilj ne popolna regulacija medijev. Prej ali slej bo vlada na tak ali drugačen način dodatno (so)financirala njihovo socialistično propagando, saj je očitno, da je so brezkompromisna protikapitalistična stališča medijev danes družbeno sprejemljiva in pogoj za prejem sredstev davkoplačevalcev.

Portugalska je deregulirala in dekriminalizirala droge. Kaj se je zgodilo?

Značke

dekriminalizacija, deregulacija, droge, Joao Goulao, Portishead, Portugalska, promet, regulacija, Spiegel, Transform

Da je deregulacija vedno boljša od regulacije oziroma da je svoboda vedno boljša od represije, je sicer pokazal že preprost primer v Portisheadu, ko so v mestu zahodno od Bristola na glavni prometnici Postishead High Street za štiri tedne ugasnili semaforje. Rezultat je bil presenetljiv: zabeležili niso nobene nesreče, pretočnost prometa se je krepko povečala. Izkazalo se je, da so ljudje postali drug do drugega bolj odgovorni in previdnejši, če so v prometu bolj svobodni, če jim država ni ukazala, kako se morajo obnašati.

Nekaj podobnega se je zgodilo na Portugalskem, ki je imela do začetka tisočletja velike težave z drogami in kriminalom, saj je bil denimo od heroina odvisen kar en odstotek prebivalstva. Poleg tega je država imela največjo stopnjo smrtnosti v Evropi zaradi aidsa, povezanega z odvisnostjo od drog. Kljub velikemu številu policistov in kriminalistov, ki so preganjali dilerje in uživalce drog, so bile razmere iz leta v leto slabše. Do leta 2001, ko je vlada dekriminalizirala uporabo in posedovanje vseh vrst drog. Droge sicer še naprej niso bile legalne (vsaj uradno ne), toda nihče ni bil več kaznovan, če so ga prijeli pri uživanju ali preprodaji, piše spletna stran Transform. »Preganjanje odvisnikov očitno ni delovalo, zato smo razmišljali o najboljšem načinu, da rešimo težavo,« je za Spiegel leta 2013 dejal tvorec reforme Joao Goulao.

Danes se je na Portugalskem smrtnost zaradi aidsa, povezanega z drogami, zmanjšala za 90 odstotkov in je druga najnižja v Evropi, zaradi predoziranja umrejo samo trije na milijon prebivalcev, medtem ko je evropsko povprečje 17 na milijon prebivalcev. Zmanjšalo se je število odraslih, ki so poskusili droge, delež mladih, ki uživajo sintetične droge je najnižji med državami EU. Prav tako so se zmanjšale druge oblike kriminala, kot so umori in posilstva, tako da je danes Portugalska na lestvici svetovnega miru (meri tudi kriminal, uživanje drog, samomore in podobno) na 3. mestu (za Islandijo in Novo Zelandijo).

Čeprav imam do dekriminalizacije vseh vrst drog resne pomisleke, primer kaže, da je pot svobodne odločitve posameznika, ali bo užival droge ali ne, boljša in bolj učinkovita od večje represije države ter pošiljanje odvisnikov in preprodajalcev v zapor.