O Makedoniji, kjer danes pustošijo Sorosovi plačanci, ter so razmere dramatične in kaotične, sem že pisal (TUKAJ in TUKAJ). Tokrat v celoti objavljam prevedeni tekst Saša Pangovskega (@LoshGze), pisca, desnega aktivista, tviteraša, kolumnista in človeka, ki je bil spomladi eden od organizatorjev gibanja »Za skupno Makedonijo«, organizator antimigrantskega gibanja v Makedoniji, aktualni organizator akcije »Ne v mojem imenu« in – last, but not least – od predvčerajšnjim eden od ustanoviteljev organizacije »Heritage Macedonia«; pod pokroviteljstvom in v organizaciji „trumpista“ Jasona Mika (@JasonMiko) iz ZDA.
Sašo je ves čas pod represijo aktualne leve oblasti. Proti njemu izvajajo pogrom že od dogodkov v Sobranju 27. aprila, saj so v njem Sorosovci in levičarji prepoznali človeka, ki bi lahko mobiliziral makedonske domoljube.
Takole piše Sašo Pangovski:
Bilo je to davnega leta 1991, ko sem jaz, najstnik, stal na trgu, ki se je tedaj še imenoval po že eno desetletje pokojnemu maršalu, danes pa nosi ime Makedonija. Stal sem tam in bil priča evforiji, veselju, katarzi, opitosti. Ljudje so se veselili, mi mlajši pa smo si mislili, da samo nam ni povsem jasno, zakaj vse to. Hipotetično smo izstopili iz (jugoslovanske) unije, o kateri smo poslušali samo bajke, medtem ko smo zjutraj v vrsti čakali na mleko in smo porivali avtomobile svojih očetov v vrstah za bencin do bencinskih črpalk. In, glej ga zlomka, zgodilo se je. Kako naprej?
To vedo starejši, smo se prepričevali sami sebe. Upanje je tlelo tudi, ko so tranzicijsko-tovarišijske bande bogatele na račun naših staršev, in optimizem ni usahnil še dolgo časa po tem letu 1991. Govorili so nam, da se moramo veseliti, da smo dobili državo brez krvi, s pametjo, brez izstreljenega naboja. In medtem, ko smo gledali vojne na balkanskem polotoku na TV ekranih, se nam je vse to zdelo logično, prekleto logično, a modreci iz tabora »država brez izstreljenega naboja« so porinili svoje roke globoko v naše žepe. Tudi to bi jim oprostili, ker so pripovedovali prekrasne bajke, bajke o neki drugi uniji, ki nas je vseskozi čakala z odprtimi rokami, pripravljena, da izpolni vse naše želje, predvsem tisto, da nas upravljajo »od zgoraj«, z novega Olimpa, ki se namesto Beograd imenuje Bruselj. Mi, srečneži, smo brez ene same praske (navidezno) izstopili iz ene unije, pa smo že takoj na prvi postaji naše samostojnosti našli drugo, boljšo unijo; govorili so, za vedno. Takrat še niso letela vesoljska letala po svetu, vendar so tam vladali mir, toleranca in izobilje. Bili smo pripravljeni tisto malo potrpeti do letal na ekološki pogon, ki bi jih vsak moral imeti po letu 2000.
Vendar dokler smo mi idealizirali, namesto da bi po stoletjih trpljenja gradili svojo ideologijo, se je svet spreminjal brez povratka. Evforija po padcu Berlinskega zidu in navidezni konec komunizma sta bila samo prefinjena maska, pod katero se je odvijalo rebrandiranje komunističnih idealov v liberalno idejo. Paradoks naroda, ki obstaja že tisočletja, vendar nima druge avtentične ideologije, razen socialistične internacionale in bled spomin na neko davno monarhistično preteklost, se je odvijal pred našimi očmi. Medtem ko so nam servirali informacije, da je vse slabo, kar slišimo, samo teorija zarote in smo hedonistično živeli v realnosti, kjer so nam otroci komunističnih glavarjev iz enoumja servirali demokracijo in ponovno naivno verjeli, da so se oni samo spomnili tega, za naše dobro. In tako, namesto da bi gradili državo, smo bili neme priče razgradnje iste že ob samem rojstvu. In vsi smo krivi za to. Konservativci, katerih ideja je bila v bistvu neodvisnost, so bili postavljeni na stran in šikanirani, tranzicijski oligarhi pa so se še naprej gostili z mrhovino mrtve ekonomije.
Če smo takrat, v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, verjeli, da je vse to naključje in splet okoliščin, sedaj vemo, da ni tako. Žal smo bili kratkovidni in preveč prevzeti zaradi veselja ob darilu, ki ga nismo pričakovali. Zato se moramo sedaj, kot nepripravljeni učenci, na hitro učiti lekcij tik pred začetkom izpita, medtem ko valovi migrantov, ki so jih ustvarili tisti, ki pridigajo o čustvih in sočutju, udarjajo na naša vrata.
Makedonija zamuja. Pregovorno in predvidljivo, in na to so računali ustvarjalci »novega svetovnega reda«. Edino presenečenje, ki ga elita ni predvidela, je bila naša talilna točka, naša vzdržljivost.
Zafrustrirani zaradi razpada unije, ki smo jo Makedonci nosili tik ob srcu, ker nam je, pri vseh njenih napakah, prvič po dolgih stoletjih dala občutek pripadnosti, razočarani zaradi tranzicijskih oligarhov in grabljenja, ki se je odvijal pred našimi očmi, ker smo sebično želeli, da si najprej pomagamo sami sebi in šele nato zgradimo državo, smo se Makedonci skoraj enoglasno odločili, da želimo v novo unijo, tokrat evropsko. Ta prekleti Toto Cotugno se je ravno takrat odločil, da zmaga na Evroviziji, profesor Badinter pa nam je dal najboljša priporočila. Samo mi in Slovenija smo si zaslužili, je zagotavljal spoštovani Badinter, da nemudoma ekspresno vstopimo v novo družino, ki naj bi temeljilo na svobodi, bratstvu, enakosti in svobodnem tržišču blaga in idej. Podpora takšni priključitvi neodvisne Makedonije Evropski gospodarski skupnosti – na poti, da postane Evropska unija – je bila zaskrbljujoče socialistična, več kot 94 odstotkov državljanov je bilo za hitro menjavo mrtve jugoslovanske unije z novorojeno Evropsko unijo. Čeprav se zdi nenavadno, je, če globlje pogledamo, število evropskih optimistov tistega časa popolnoma logično. Na izhodu iz mrtve države, obremenjene z vojnami in ekonomskim kolapsom, so Makedonci dvomili, da bi lahko brez zdravega pravnega in ekonomskega okvira kot nadomestka za svojo ekonomsko pravno kakofonijo, uspeli sami v svetu, ki ni imel časa čakati novih mladih držav. Dodatno prestrašeni zaradi ropanja vsem na očeh in reke stečajnih delavcev – nekdaj ponosnih proizvajalcev – na lastnih ulicah, in voilà, smer je bila jasna.
Odločili smo se zakriti svoje pomanjkljivost, da bi ponovno nekdo drug odločal za in namesto nas. Tokrat večji, a pošten, močan, a toleranten, bogat, a darežljiv – vse to smo prepoznali v Uniji v vzponu, ki je sebe imenovala Evropska zaradi celine, ki ji pripadamo tudi mi sami. Vendar se je naša pravljica, so se naše sanje že na samem začetku razpočile kot milnati mehurček. Naša južna soseda Grčija, takrat že članica slavne EU, je vložila svoj veto za naše članstvo v njej. Razlog neumen, banalen, shizofren – naše IME, prav táko, kot smo ga brez problema uporabljali 50 in več let v bivši federativni Jugoslaviji. Na začetku nam je bilo smešno, sploh nismo mogli verjeti vsemu temu, kar je prihajalo do naših ušes. Grčija je problematizirala naše ime, prav tisto, ki ga opevajo ljudske pesmi, izpisano na srednjeveških zemljevidih, tisto, ki smo ga imeli in uporabljalo tudi 500 let pod turškim jarmom, čez balkanske in svetovne vojne in na koncu, vseh več kot petdeset let v bivši Jugoslaviji. Smešen, a realen problem je bil tu. Problem, ki je ustavil naše EU integracijske procese in nas pustil na milost in nemilost bandi tranzicijskih dobičkarjev. Makedonci so živeli svojo postkomunistično Golgoto z grenkim priokusom izdaje – najprej v svojih vrstah, a tudi širše, izdalo nas je tudi veliko tistih, v katerih družbo smo želeli priti ravno zato, da bi nas zaščitili pred takšnimi pojavi.
Proklamirani bratstvo, enakost in pravica, ki so nas takoj na začetku prepričali za članstvo v tem elitnem klubu, so izginili, njihovo mesto pa sta prevzeli nepravičnost in grške frustracije. In tako stisnjeni v kot smo morali preživeti, vse jasneje je bilo, da brez pomoči EU. Obremenjeni z lastnimi eksistencialnimi dilemami in frustracijami smo prespali proces, ki se je medtem dogajal v oazi miru, prosperitete in demokracije – slavni Evropski uniji – proces, skozi katerega se je sama spreminjala v to, čemer smo bili priča kako umira, bivši in samo v imenu, sestavljenem za naše ponižanje prisotni Jugoslaviji. Od tukaj, iz frustrirane Makedonije nismo mogli točno zaznati, kdaj se je EU spremenila v zbor neizvoljenih birokratov, unijo pogodbene namesto tržne ekonomije, unijo, v kateri nekateri delajo dvojno, da bi se jim drugi smejali ob zapravljanju njihovega denarja, unija močnih in hendikepiranih, unija brez bratstva, enakosti in sočutja.
Tako jo sedaj doživljamo Makedonci, po 26 letih neodvisnosti unije, katere del smo si želeli postati. Perspektiva, ki jo imamo od tukaj, od koder smo, kaže, da je padec Berlinskega zida pomenil samo uvoz birokratov, ki se morajo udomačiti v vseh institucijah sistema. Države, ki po niti enem logičnem parametru ne pripadajo uniji, so porinili vanjo, da bi ustvarili ščit pred Rusijo. Še na začetku procesa, ko so se vključevala ozemlja namesto entitet, je bila vgrajena tovarniška napaka unije, h kateri stremimo. Prehitre rešitve s polovično logiko so nas pripeljale do današnjega dne. Do unije, ki so jo dodobra nagrizli migranti, unije azilantov in socialnih primerov, unije ranjenih egov in frustriranih čred. Vse, kar je logično, je sedaj v drugem planu in deluje smešno.
Anglija zapušča unijo, nadomestilo se išče v območjih Balkana. Kosovu je bila neodvisnost podarjena, čeprav je disfunkcionalno in pod protektoratom; ekonomski močni Kataloniji pa se postavljajo birokratske bariere in tako naprej v krogu. Danes, v letu Gospodovem dva tisoč sedemnajstem, je legitimno odprto vprašanje, ali so si Konrad Adenauer, Jean Monnet, Altiero Spinelli, Robert Schuman zamišljali takšno unijo, takšno Evropsko skupnost. Veliko bi se jih strinjalo z menoj, da ne; da ta Junckerjeva Evropa ni to, po čemer hlepimo. Veliko konservativcev in celo liberalcev, ki živijo v Evropski uniji vam bo pritrdilo, da je nekaj zelo narobe s to Junckerjevo Evropo. Nezadovoljstvo raste z vsakim novim migrantom, z vsakim novim nasiljem nad ljudmi in institucijami. V tej Evropski uniji že nekaj časa ne delujejo osnovni postulati,na katerih je ustanovljena. Zakaj? In komu to koristi?
Danes je v Makedoniji podpora za vstop v EU manjša od 60 odstotkov, in to ne samo zaradi imena. Hipokrizija, odsotnost logike in konservativizma, nekaj kar je Makedonijo, pa tudi druge države po svetu v preteklosti odvrnilo od roba prepada, patriarhalnost zreducirana na slučaj, hkrati pa bogato nagrajevanje etičnih deviacij, je Junckerjevo Evropo naredila za nezaželeno destinacijo za veliko število ljudi, ki želijo svoje življenje živeti enostavno in v miru. Hipokrizija se je do konca povečala sedaj, ko mora nezaželeni otrok Makedonija postati branitelj pred migrantskimi hordami, ki so zavohali evropsko blagostanje. Sedaj ti, za čigavo družbo smo bili neprimerni, želijo iz nas napraviti območje, kontejner za migrante in njihovo resocializacijo, po tem, ko bodo storili kakšen kriminal na območju EU.
Ali bi vi želeli biti jez za tiste, ki so vam odredili takšno usodo? Ali bi se vaša država strinjala s tem, da postane »zamorček« za bruseljsko birokracijo? Ali hočete, dragi moji Evropejci, živeti v takšni uniji, kot je danes? Ali nas niso vseh nalagali, ali nismo vsi del večjega globalnega načrta, v katerem mora nekdo drug jesti in piti, Evropejci pa moramo plačati račun? Želite ta račun? Želite to življenje? Mi, Makedonci, šibki kot smo, ekonomsko ranljivi, imamo še vedno, vsaj tako se zdi, izbiro. V duhu evropskega konservativizma smo celo pripravljeni plačati del računa. Ste vi Evropejci pripravljeni še enkrat obrniti glavo? Tokrat bodo račune mrtvih plačali preživeli. Tokrat je dolg aktiven. Tokrat je vaš dolg Makedonija, kjerkoli je že.
Kavarna Hayek 