• About

Kavarna Hayek

~ "If socialists understood economics they wouldn't be socialists." (Friedrich August von Hayek)

Kavarna Hayek

Category Archives: Zgodovina

Pod vlado Roberta Goloba, tovariši in tovarišice, boste vsi imeli radi Roberta Goloba

19 Četrtek Maj 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Ekonomija, Politika, Zgodovina

≈ 3 komentarji

Značke

boljševizem, ekonomija, eksperiment, Gibanje svoboda, gospodarstvo, Levica, Odvemi, robert golob, RTV Slovenija, socializem, Tanja Starič

Slovenijo je po volilni zmagi Gibanja svoboda zajela prava epidemija dobrih namenov, ki bodo žal imeli katastrofalne posledice. Do zdaj smo bili navajeni, da gre za floskule, ki so pred volitvami namenjene popularizaciji nesmiselnih (običajno ekonomskih) politik. Levičarji govorijo tisto, kar se lepo sliši v njihovi domišljiji, desničarji so nagnjeni k stvarem in idejam, ki delujejo v realnosti.

Dosedanje leve vlade so se bolj ali manj zaletele v realnost in dokaj hitro opustile svoje zamisli. Mestoma zato, ker so imeli nekateri še kanček zdrave pameti, mestoma zato, ker v koaliciji ni bilo skrajne levice. Tokrat je drugače. Ne samo, da je Levica v vladi, ampak je njen najverjetnejši mandatar Robert Golob posvojil njen in poulični ideološki program. Prava grozljivka je, ko človek spozna, da ti ljudje resnično verjamejo, da je denar drugih ljudi njihova last, da imajo pravico drugim ukazovati, kako naj porabijo svoj zaslužek in si domišljajo, da so pristojni odločati, kaj bomo v življenju počeli in kako bomo svoje življenje preživljali za njih manj razsvetljeni plebejci. Gorečnost, s katero govorijo, kaže, da so s svojim levičarskim progresivizmom prišli do stopnje ateistične religioznosti (kulta politične korektnosti), ko njihova duhovščina ne bo imela usmiljenja do heretikov.

Ne verjamete? Potem ste preslišali, kaj je Golob govoril na Odmevih. Ta človek je dejansko začel misliti, da lahko spelje socialistično revolucijo, ki ji pravi »najnaprednejši pristopi skandinavskih držav in zahodne Evrope«. Ampak to, kar on govori, je daleč od tega, da bi bilo skandinavsko ali zahodnoevropsko (čeprav so te države že začele s socialističnim eksperimentom).

Oglasili so se sicer nekateri ekonomisti in gospodarstveniki (med drugimi tudi Klub Slovenskih podjetnikov in Združenje delodajalcev Slovenije) ter Goloba posvarili pred njegovimi namerami, ki pomenijo razdiranje in nikakor ne svobode. Golobov odziv je bil skrb vzbujajoč.

Takole je odgovoril voditeljici Odmevov Tanji Starič, da bi vlada morala vendarle poslušati tudi gospodarstvo: »Kritike samo kažejo na to, da tisti, ki to izjavljajo, v tem primeru združenje delodajalcev, nimajo pojma, kako je videti razvito zahodnoevropsko gospodarstvo, in na neki način si želijo, da ostanemo narod hlapcev, narod nizko plačanih delovnih mest, kjer bo imel šef delodajalec zadnjo besedo in vsi drugi bomo morali biti tiho. Sam pa pravim, ne hvala. Obstajajo drugačni principi. Tudi v Sloveniji jih imamo. In mi bomo pokazali, da lahko celo Slovenijo spravimo na to pot.«

Si predstavljate? Golob je eksplicitno izjavil, da bodo celo Slovenijo spravili »na to pot« (kar imajo zapisano v koalicijski pogodbi) – zlepa ali zgrda. »Saj se bodo sami pridružili, ne se bati,« je zatrdil.

To spominja na boljševistično novačenje, ko so ljudem obljubljali, da bodo v socializmu vsi jedli breskve in smetano. Ko jim je kdo odvrnil, da on ne mara breskev in smetane, so revolucionarji razložili: »Ko pride revolucija, tovariš, boste vsi imeli radi breskve in smetano.«

Ja, na žalost se končuje kratkotrajno obdobje desnosredinske »anarhije« in s tem povezane gospodarske rasti. Prihaja vlada, ki se bo ukvarjala z izmišljanjem novih metod socialnega inženiringa, kar se bo končalo tako, kot v vseh socialističnih državah: pomanjkanjem, revščino, bankrotom in podobnimi gospodarskimi katastrofami. Pregovor pravi, da se pametni učijo na napakah drugih, neumni pa na svojih. To očitno ne velja za veliko večino slovenskih državljanov, ki se do zdaj ničesar niso naučili: ne iz napak drugih, še iz svojih ne.

Pred 70 leti komunisti ukinili prvo povojno katoliško glasilo Oznanilo, danes prihajajoča leva vladna koalicija pri grožnjah z ukinitvijo “sovražnih” medijev uporablja identičen besednjak

27 sreda Apr 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Politika, Zgodovina

≈ 3 komentarji

Še pred volitvami je Robert Golob na soočenjih in poulični druščini obljubil, da bo ukinil medije, ki so »sovražni«, pri čemer je mislil predvsem na Nova24TV in revijo Demokracija. Naključje je hotelo, da te grožnje prihajajo sedemdeset let po tistem, ko je takratna komunistična oblast ukinila oziroma preprečila izhajanje prvega povojnega katoliškega glasila Oznanilo.

Na tem mestu še enkrat objavljamo tekst, kako je komunistična partija leta 1952 ukinila Oznanilo in pomagala pri začetku izdajanja komunistom lojalne Družine. Bodite pozorni na besednjak Kidriča, Kraigherja in Kardelja (partijski KKK), ki je identičen jeziku nevladnih organizacij in nove vladne koalicije, ki se obeta.

Majski dnevi leta 1945 so za slovensko katoliško cerkev zelo stresni, saj je bila izgnana iz javnega življenja. Naprteni so ji bili vsi zločini, komunisti so njeno usodo zapečatili tako materialno kot moralno. Zaradi tujine je sprva kazalo, da se bodo odnosi uredili, toda zaostrilo se je zaradi pastirskega pisma jugoslovanskih škofov, ki so ga ti sprejeli na zasedanju septembra 1945 v Zagrebu in katerega podpisnik je bil tudi škof Anton Vovk. Med drugim je bila v pismu omenjena zahteva po popolni svobodi verskega in nasploh katoliškega tiska, ki ga takrat v Sloveniji še ni bilo.

Z verskim tiskom pa je bilo takole. Okoli slovenskega pisatelja, akademika in duhovnika Frana Saleškega Finžgarja so se po vojni zbirali njegovi prijatelji, ki so že pred vojno simpatizirali s krščanskim socializmom. Nastala je ideja za revijo Sejavec, ki naj bi nadaljevala tradicijo krščanskosocialnih publikacij med obema vojnama, kot so bili na primer Križ na gori, Križ in Dejanja. Uredništvo naj bi vodili J. Fabijan, V. Fajdiga in R. Tominec. In ko so v prepričanju, da se razglašane svoboščine udejanjajo v praksi, zbrali gradivo za prvo številko in ga skušali oddati v tiskarno, je za besedila pokazal osebno zanimanje Boris Kidrič, potem pa je začel odlašati s soglasjem za izdajo revije. Medtem se je generalni vikar ljubljanske škofije Anton Vovk že pogovarjal z notranjim ministrom Zoranom Poličem; razpravljala sta tudi o vprašanjih, ki so se nanašala na verski tisk. Slovenski katoliški prostor je bil brez svojega medija, zato se je z izdajanjem primerne revije zelo mudilo. Tako so se jeseni 1945 sporazumeli, da bo že zasnovano revijo Sejavec skušala čim prej izdati obnovljena Mohorjeva družba, kot zasilni versko-oznanjevalni pripomoček pa naj bi škofijski ordinariat začel izdajati skromen tednik na štirih straneh z imenom Oznanilo. Sprva so nameravali zanj ustanoviti posebno založništvo, vendar je Boris Kidrič takrat zahteval, naj bo izdajatelj škofijski ordinariat, kar se je kasneje komunisti izkoristili kot dokaz proti katoliški cerkvi.

Uredništvo je prevzel univerzitetni docent dr. Vilko Fajdiga, tehnično ureditev in upravo pa dr. Janez Oražem. Prva poskusna številka je izšla 1. novembra 1945, v njej pa je bilo v uvodniku, ki ga je napisal Anton Vovk, med drugim zapisano, da bo Oznanilo “najprej Kristusovo oznanilo”, ki bo prinašalo tudi “cerkvena navodila in obvestila” in “sporočalo novice iz življenja cerkve doma in drugod”. Poleg tega je še pohvalil sklep slovenske vlade, ki je v šole uvedla verouk kot neobvezni predmet. Kasneje so izšle še tri številke, nadaljnje tiskanje pa je grafični oddelek ministrstva za industrijo in rudarstvo ustavil z obrazložitvijo, da varčujejo s papirjem.

Oznanilo je s posredovanjem F. S. Finžgarja ponovno izšlo 17. februarja 1946. Takrat je bilo v njem med drugim zapisano: “Tiskanje Oznanila je bilo v začetku decembra 1945 v zvezi s splošnim racioniranjem in varčevanjem papirja ustavljeno. Škofijski ordinariat v Ljubljani, ki list izdaja in zanj odgovarja, je bil prepričan, da je ta prekinitev le začasna, ker se zaveda, kako potreben je izrazito verski list za moralno obnovo in s tem v zvezi za celotno ustvarjalno moč našega naroda. Zato je z veseljem sprejel naročilo Narodne vlade Slovenije, ki ga je pisatelju Finžgarju konec januarja sporočil šef predsednikovega kabineta, naj Oznanilo zopet izhaja …”

List je izhajal vsak teden, saj je bil mišljen kot tednik z nedeljskim verskim branjem. Zaradi minimalne količine razpoložljivega papirja namenjenega listu Oznanilo, je za večje cerkvene praznike izšla dvojna številka za štirinajst dni. Prvih šest številk je bilo tiskanih na osmih straneh, sedma pa celo na šestnajstih in je dosegla tudi največjo naklado, 70 tisoč izvodov. Tej nakladi se glasilo kasneje zaradi “pomanjkanja papirja” ni več niti približalo, saj je takoj naslednja številka (osma) izšla v najnižji nakladi – 10 tisoč izvodov.

Papirni pritiski na Oznanilo so se nadaljevali vsa leta izhajanja. Običajno je glavna direkcija grafične industrije upravi sporočila (14. april 1948): “Sporočamo vam, da smo bili vsled pomanjkanja papirja primorani skrčiti kontingent vsem periodičnim izhajanjem za cca. 30 %. V okviru tega znižanja smo primorani tudi Vam znižati kontingent za 5000 izvodov.”

Leta 1950 pa je Oznanilo z direktivo oblasti postalo štirinajstdnevnik. Urad za informacije pri predsedstvu vlade LRS je pisal upravi (24. maj 1950): “Sporočamo vam, da smo vsled ponovno znižanega kontingenta roto papirja spremenili list iz tednika v štirinajstdnevnik v istem obsegu in nakladi 30.000 izvodov za številko.”

Tako je Oznanilo bolj ali manj životarilo do leta 1952, ko so bili prekinjeni diplomatski odnosi z Vatikanom, kar je vplivalo tudi na verski tisk v Sloveniji. Na naslov škofijskega ordinariata in predsedstva LRS so začele prihajati obtožbe delovnih kolektivov na račun škofa Antona Vovka in drugih cerkvenih predstojnikov. Tako so na primer jeseniški železarji zahtevali, da se škofu prepove birmovanje delavskih otrok. V precepu se je znašlo tudi uredništvo lista Oznanilo, in to samo zaradi tega, ker je bil izdajatelj ordinariat.

Oznanilo je bilo torej primerna tarča proticerkvene politike, zato je grozilo, da slovenski vernik spet ostane brez publikacije. Tega pa si ni nihče želel. Zato je takratna oblast ponudila izdajanje novega glasila goriškemu apostolskemu administratorju in članu Ciril-metodijskega društva dr. Mihaelu Torošu. Ta poteza je dala slutiti, da se listu Oznanilo bliža konec, še posebej zato, ker uradna cerkev ni bila preveč naklonjena Ciril-Metodijskemu društvu.

Toroš je izdajateljstvo sprejel in tako je 7. maja 1952 prvič izšel verski štirinajstdnevnik za apostolsko administraturo v Novi Gorici. Imenoval se je Družina, kar je bilo za katoliško tradicijo dokaj nenavadno ime. Predvojna glasila – in tudi povojni verski glasili (Oznanilo in Verski list) – so skušala že v naslovu nakazati vsebino, Družina pa je bilo nevtralno ime. To je povsem razumljivo, če vemo, da je bila “otrok” politike tistega časa in kot taka še dolgo ni dosegla kakovostne ravni Oznanila.

Proticerkvena politika je dobila nov argument: eno množično versko glasilo je za Slovenijo dovolj. Listu Oznanilo se je torej bližal konec, kar je zaslutilo tudi uredništvo. Zato je v predzadnji številki nekoliko cinično zapisalo:

“Veseli nas, da so goriški rojaki dobili svoj verski list, in želimo, da bi mogel spolniti namen, ki ga v pozdravnem pismu ‘Častiti duhovščini in drugim vernikom goriške administrature` postavlja apost. administrator msgr. dr. Mihael Toroš, ko pravi, da hoče biti Družina ne le z imenom, ampak tudi z resničnimi krščanskimi in slovenskimi vrednotami.”

Iz tiskarne Slovenskega poročevalca je uredništvo Oznanila dobilo namig, da bodo list kmalu ukinili po naročilu tedanje vlade. Tiskarni bi se tiskanje glasila sicer še naprej izplačalo, saj je bila uprava reden in dober plačnik in je svoje obveznosti vedno poravnavala že vnaprej. Vendar ta ekonomski vidik ni mogel prevladati nad ideološkim, ki ga je spodbudilo takratno preganjanje katoliške cerkve. In res. Kmalu zatem je prišlo na naslov škofijskega ordinariata pismo tiskarne Slovenskega poročevalca:

“Delovni kolektiv tiskarne ,Slovenskega poročevalca’ je na svojem sindikalnem sestanku 29. t. m. (maja 1952; op. a.) sklenil, da ne bo več tiskal vašega lista ,0znanilo’ iz razloga, ker predstavlja Škofijski ordinariat štab sovražnega, petokolonaškega delovanja italijansko-vatikanskega imperializma v Sloveniji. Škofijske okrožnice, prepojene z duhom mračnjaštva in sovraštva do naše družbene ureditve in našega socialističnega razvoja, s pozivi na ‘herojska dejanja’ v borbi proti našemu socialističnemu razvoju, zadržanje in izjave škofa Vovka in nekaterih ljubljanskih kanonikov v zvezi z imperialistično hajko združenih italijanskih fašistov proti našemu ozemlju, našim narodom in naši neodvisnosti, ko so Vovk in v dnevnem tisku že omenjeni kanoniki ter razni drugi vodilni predstavniki klera v Sloveniji odkrito stopil na pot narodne izdaje – po vsem tem resnično ne bi imeli nobene časti, če bi še nadalje tiskali ,0znanilo’, glasilo Ljubljanskega škofijskega ordinariata – glasilo italijanskega imperialističnega petokolonaškega centra v Ljubljani.”

Posredovati je skušal F. S. Finžgar in je pisal Borisu Kraigherju: “Velecenjeni gospod minister! Po Ljubljani se je raznesla novica od članov sindikata, da utegne tisk Oznanilu tiskarna odkloniti. Vse, ki sodelujemo pri Oznanilu, nas je zelo zaskrbelo. Kaj je bilo vzrok? Morda zaostreno razmerje do škofa. Ugotavljam: Za izdajanje tega lista je bilo nameravano, da se ustanovi posebno založništvo. Toda gospod predsednik Boris Kidrič je odločno zahteval: Izdajatelj lista naj bo ordinariat, da se s tem manifestira svoboda cerkve v Jugoslaviji. Formalno je sedaj res tako zapisano, toda lista Oznanilo škof Vovk ne cenzurira, ne izdaja, ga ne zalaga in ne dirigira. Vsi, ki pri listu sodelujemo: Stanko Cajnkar, Finžgar, dr. Miklavčič, Josip Košir, dr. Fajdiga idr., smo zelo pozorni na dvoje: List naj tudi kot verski list izraža priznanje in pohvalo ljudski oblasti in njenim naporom. Zlasti naj zavzema Oznanilo vedno pravilno stališče v narodnih in narodno-obmejnih vprašanjih. Oznanilo je vse to storilo, kar je bilo za resne vernike kljub nesmiselnosti reakcije velika pobuda za tem jasnejše spoznanje in priznanje dela ljudske oblasti. Lojalni in državi zvesti verniki bi Oznanilo zelo zelo pogrešali, zoprniki izven CMD se nam bodo pa škodoželjno posmehovali, ako bi bil list res ustavljen. Ker ljudska oblast vsa leta Oznanilu niti enega članka ni odklonila, je to za Oznanilo gotovo dokaz poštene lojalnosti uredništva in sotrudnikov. Gospod minister! To so na kratko navedeni stvarni razlogi, ki smo se o njih skupno posvetovali, in vas iskreno prosimo, naj Oznanilo izhaja še nadalje. Tisoči pošteno lojalnih vernikov bodo hvaležni in vsaka kleveta zoper ljudsko oblast tu in v tujini bo s tem izpodbita.”

Medtem je izšla že tretja številka Družine, in ker na Primorskem ni bilo večje tiskarne, je tiskanje Družne prevzela tiskarna Slovenskega poročevalca, se pravi tiskarna, ki je Oznanilu tiskanje odklonila. Uredništvo lista Oznanilo si je še naprej prizadevalo najti novo tiskarno in nadaljevati delo. Tako so se skušali obrniti na tiskarno Toneta Tomšiča: “Uredništvo in uprava lista Oznanilo prosita, da bi sprejeli tiskanje tega lista. Oznanilo je po osvoboditvi s svojimi prijatelji ustanovil pisatelj župnik F. S. Finžgar, kot izdajatelj pa je bil izrecno na voljo takratnega predsednika VLRS g. Borisa Kidriča podpisan škofijski ordinariat v Ljubljani. (Uredništvo je ves čas vodil docent teološke fakultete dr. Vilko Fajdiga.) List je najprej tiskala Zadružna tiskarna, potem pa ves čas tiskarna Slovenskega poročevalca na rotaciji. Po zamisli je list tednik, zadnji dve leti pa je izhajal le 14-dnevno v formatih in obsegih, kakor je priložen. Ker je tiskarna Slovenskega poročevalca 29. maja 1952 nadaljnje tiskanje odklonila, prosimo, da bi tiskanje lista prevzeli pri vas v roto – ali če ne bi bilo mogoče, v knjigo tisku. Naklada je bila doslej 31.500, obseg in format je razviden iz priložene številke, moglo bi pa se vse tudi spremeniti, kakor bi vašim možnostim ustrezalo. Uredništvo prevzema vso odgovornost za čiste rokopise in za lojalno vsebino, saj tudi doslej ni bila nobena številka niti zaplenjena niti kakorkoli osporavana. Uprava pa obljublja, da bo vse finančne obveznosti sproti poravnavala.”

Pismo ni bilo nikoli odposlano, ker je že prispel odgovor Borisa Kraigherja Finžgarju: “Velecenjeni gospod akademik! Hotel bi Vam pojasniti, z ozirom na vaše cenjeno opozorilo z dne 2. VI. 1952, nekaj vprašanj v zvezi s tiskom verskega lista Oznanilo. Ni važno, ali škof Vovk list cenzurira, izdaja, zalaga in dirigira ali ne. Pri zahtevi tovariša predsednika Borisa Kidriča ‘Izdajatelj lista naj bo ordinariat’, ni šlo samo za manifestacijo verske svobode v Jugoslaviji. Šlo je za jasno izraženo misel, da dokler bo ljubljanski ordinariat vodil politiko normalnih, lojalnih odnosov do oblasti, mu dajemo na razpolago naše tiskarne. Čim to ni več tako, pa ne moremo več sprejemati naše kakršnekoli iniciative v tiskarni in sindikatu grafičnih delavcev v zaščito cerkvenega lista, ki v Ljubljani, če se ne opredeli proti ordinariatu, danes mora naleteti na nesimpatičen sprejem pri naši javnosti. Prepričan sem, da tako tiskarna kot sindikat pri svoji odločitvi nista imela niti najmanjšega namena žaliti sodelavce lista, najmanj pa Vas, gospod pisatelj, in Vašega sodelavca gospoda dekana Cajnkarja. Toda tu gre za načelnejše stvari. Sami izjavljate, da ni nihče vsa leta Oznanila niti enega članka odklonil. To je dokaz, da pri nas ni cenzure, da je svoboda tiska, tudi verskega tiska. Če pa to svobodo škofijski ordinariat izkorišča za to, da skuša škofijske okrožnice in cerkvene obrede spreminjati v demonstracije proti socializmu, potem je ogorčenje naše javnosti razumljivo. Korak sindikata je logična posledica tega ogorčenja. Zato Vam moram sporočiti, da niti jaz niti verjetno katerikoli drugi predstavnik naše vlade ne more v tem slučaju ničesar napraviti, dokler škofijski ordinariat ne stori potrebnih ukrepov, s katerimi bi mogel pomiriti ogorčenje naše javnosti. Dokler s te strani ne bodo odločno demantirane klevete o preganjanju cerkve itd., dokler ordinariat ne bo storil potrebnih korakov, da dokaže trden namen lojalno priznavati novi družbeni red pri nas in jasen namen temu novemu redu prilagoditi delovanje cerkve pri nas, s čimer bi mogel pomiriti ogorčenje javnosti, si ne morem predstavljati zastopnika ljudske oblasti, ki bi mogel kakorkoli zaščititi izdajanje verskega tiska in s tem Oznanila. Ni mogoče primerjati javne cerkvene revije ,Nova pot’, ki je glasilo CMD, društva, ki je jasno manifestiralo svoj lojalen odnos do oblasti. Poleg tega je ta revija namenjena predvsem članom društva in ni množičnega značaja, za vse vernike kot Oznanilo. Zato Vas, gospod akademik, prosim, da se v interesu Oznanila, kot verskega tiska sploh, zavzamete predvsem za-to, da škofijski ordinariat stori korake, ki bodo pomirili ogorčenje naše javnosti in omogočili s tem ljudski oblasti, da se zavzema za potrebe cerkve.”

To je bil tudi konec verskega lista Oznanilo, še prej pa Verskega lista. Preživela sta le katoliška revija Nova pot in novoustanovljeni verski list za Goriško Družina. Slednji je kasneje postal glavno in uradno glasilo slovenske rimskokatoliške cerkve. To se je zgodilo šele leta 1964, ko je vodstvo cerkve na Primorskem prevzel škof Janez Jenko in izročil list Družina v last vseh treh slovenskih škofij.

Opomba: Velik del teksta je bil pred četrt stoletja prvič objavljen v Novi reviji, ob 50. letnici ukinitve Oznanila pa v tedniku Mladina.

Deklica z roba pšeničnih polj

19 sobota Mar 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Politika, Zgodovina

≈ Komentiraj

Mlada Ukrajinka z liziko v ustih in puško v rokah je s spetimi lasmi v nacionalnih barvah sedela na okenski polici. Fotografija, ki je zaokrožila po družbenih omrežjih, je v trenutku postala kultna. Spomnila me je na z domoljubjem navdihujočo misel Oriane Fallaci, ene najbolj znanih italijanskih novinark: »Življenje sem imela vedno rada. Kdor ljubi življenje, se nikoli ne zna prilagoditi, podrediti, biti potrpežljiv. (…) Kdor ljubi življenje, vedno stoji s puško pri oknu, da ga brani.«

Slovenci smo bili nekoč na enakem. Beograd nam je z vojaško silo želel preprečiti suverenost in nad nas poslal tanke. Zato deželo velike pšenične ravnice na vzhodu Evrope razumemo in jo podpiramo po svojih najboljših močeh. Jasno je, kdo je žrtev in kdo napadalec. Slednji sedi v Kremlju, Vladimir Putin ni nikoli želel miru s sosedi, komunistični jastrebi nikoli niso preboleli, da so narodi, ki jih je okupirala Rdeča armada, postali samostojni.

Očitno je, da se ne bo ustavil, ta trenutek so ogrožene prav vse države, ki mejijo na Rusijo. Zato je vprašanje, ali bomo mirno čakali, da nadaljuje osvajalski pohod in upali, da bo potešil svoje bolestne apetite, ali bomo ukrepali, dokler ne bo zares prepozno. Ko se nad našimi glavami dvigne taka grožnja, tako komunistično razmišljanje s kolosalno propagando, ki na koncu prinaša le smrt, revščino in bedo – ali lahko sploh še mirno spimo? Slovenska levica lahko. Očitno čaka, da jih Putin »osvobodi«; drugače se njihovo nasprotovanje vladni politiki do Ukrajine ne da razložiti. Obstajajo določene zgodovinske lekcije, ki jasno kažejo na to. Čeprav se je demon iz Kremlja razgalil, ga slovenski rusofili želijo preobleči v vse, kar hočejo, samo v blazneža, ki že grozi z jedrskim orožjem, ne. Razumljivo, ker v sebi nosijo istega demona. Njihova prva naloga je z lažjo zanikati njegov obstoj. Ena vojna pač skrije drugo. In slednjo pač bijejo slovenski levičarji skupaj z Brusljem proti vsemu, kar diši po normalnosti, po konservativizmu, po desnemu svetovnemu nazoru.

Pretekli teden smo bili priča sramoti, kot je stara celina že dolgo ni videla. Medtem ko EU okleva s prepovedjo uvoza ruske nafte in plina, s katerim bi se ustavilo tudi Putinovo financiranje vojaške sile zla, je 478 koristnih idiotov v Evropskem parlamentu (med njimi tudi šest Slovencev) glasovalo za gospodarske sankcije proti Madžarski in Poljski. Domnevno naj bi bila v državah, ki ju vodita Viktor Orban in Mateusz Morawiecki, ogrožena pravna država. Domnevno zato, ker sta v teh dveh državah demokracija in svoboda v zelo dobro kondiciji, glavni razlog je, da sta državi konservativni in zavračata v vsiljeno agendo Sorosove liberalne demokracije.

Sramota in hinavstvo na steroidih sta toliko večja, ker ravno ta hip Poljaki in Madžari, ki neposredno mejijo na Ukrajino, najbolj velikodušno sprejemajo prave begunce, ki bežijo pred pravo vojno – ukrajinske žene in otroke. Zdaj bi jih za to levičarji in vazelinasti desničarji, ki drgnejo parket steklene palače ob bruseljskem mestnem parku, kaznovali; medtem evropski velesili (Francija in Nemčija) še veselo trgujeta s Putinovimi oligarhi, komisarka Věra Jourová (Slovencem znana iz gonje proti Janezu Janši) orgazmira zaradi prepovedi Netflixa v Rusiji. Prepoved spletne platforme in birokrati bodo ustavili Ruse? Se hecate? Poljake in Madžare bi pahnili v pomanjkanje, Putina pa »prikrajšali« za njegovo najljubšo serijo. In vojne bo konec? Ogabnost dekadentne bruseljske elite brez primere.

Vojna v Ukrajini je danes največja težava, toda spremljati je treba, kaj počne elita, da se ne bi lepega dne zbudili in ugotovili, da so globalisti s svojimi zlohotnimi načrti še dlje, kot so bili. Saj veste, ljudje smo čudovita, a čudna stvaritev. Sposobni smo izjemnih dosežkov, a ker ne gledamo tudi predse, si v naletu v betonski zid razbijemo nos. Zato ne dopustite, da vas pretentajo in usmerjajo. In ne iščite njihovih trenutkov normalnosti in poštenosti. Ni jih. Nikoli jih ni bilo. Raje si še enkrat oglejte fotografijo mlade Ukrajinke, kako se ljubi duša svoje domovine.

Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (17. marec 2022)

Amy Dunne (še vedno) živi tukaj

19 sobota Feb 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Islam, Politika, Zgodovina

≈ Komentiraj

Značke

Adele, Amy Dunne, migranti, nagrade Brit, Ni je več, Novi svetovni red, spolna nevtralnost

Če ste rahlo zmedeni in se ne znajdete v kopici novih pojmov, kot je spolno nevtralna (ali nebinarna) oseba, si ne ženite preveč k srcu. Čeprav zelo nevarno je to vedenje manj pomembno, kot kamen na planetu v od Zemlje najbolj oddaljeni galaksiji. Predvsem pomeni, da ste normalen moški ali normalna ženska. Kot je denimo Adele.

Slavna angleška pevka se je nedavno znašla v zobeh politično korektnih, ker je na podelitvi Brit Awards dejala: »… res rada sem ženska, res rada sem umetnica.« Ker so glasbene nagrade brit prve spolno nevtralne nagrade (karkoli že to pomeni), je bilo razburjenje toliko večje. Komentarji so šli od tega, da pevka med ljudi seje predsodke in sovraštvo, do tega, da transspolnim osebam povzroča stres; ne da bi pomislili, da kot imajo sami pravico biti spolno nevtralni, ima tudi umetnica pravico biti (prava) ženska. Trditi nasprotno, je hinavsko; godrnjati in pričakovati, da bo ves svet (zlepa ali zgrda) slejkoprej upognil kolena, sodeloval v njihovih zablodah in se spremenil tako, kot ustreza LBGT aktivistom, je sociopatsko in psihopatsko. Očitno je, da se Amy Dunne* še vedno sprehaja po ulicah.

Na udaru dekadentne vojske ustvarjalcev Novega svetovnega reda niso samo posamezni ustvarjalci, ampak kar cele glasbene zvrsti. Peter Stanković, profesor s katedre za kulturologijo ljubljanske Fakultete za družbene vede, je na nacionalnem radiu slovensko narodnozabavno glasbo povezal s totalitarizmom. Kar ni čudno. Leve (urbane) elite sovražijo vse, kar je povezano s tradicijo in narodnimi običaji. Glasba, ki krepi slovenstvo in odnos do domovine, očitno povzroča depresijo pri »občutljivih« tipih (sociologih in kulturologih na državnih fakultetah), ki bivajo v prostorih za sedenje in sčasoma postanejo odporni na sončno svetlobo. Razkosanje narodne identitete nikoli ni bilo bliže, Stanković je le ena od folij, v katero je zavit zlohotni načrt ´velike zamenjave´ (Great Replacement).

Če še vedno menite, da je ´velika zamenjava´ (miksanje in nadomestitev evropskih narodov s prebivalci in kulturami iz nerazvitega sveta) le teorija zarote, potem se uščipnite. To ni več nočna mora, je realnost. Potem ko so globalisti videli, da dotok iz Afrike in Azije ni zadosten in se mešalnik vrti prepočasi, so v imenu boja proti podnebnim spremembam ustvarili filozofijo (belega) antinatalizma. Pravzaprav gre za kult blaznežev, ki menijo, da je rojevanje otrok sebično in škodljivo, saj »odločitev ne imeti otroka privarčuje kar 58,6 ton ogljika letno« (Meta Vražič, Mladina). Ja, Slovenci, levičarji vas prepričujejo, da boste rešitelji sveta, če se boste odpovedali otrokom. In da pri tem ne mislijo nič slabega. Jim verjamete?

Antinatalisti bi starševstvo preprosto prepovedali, vzgoja lastnih otrok bi morala biti nezakonita. Če bi jih vendarle imeli, bi starši morali otroke ´oddati´ državi, ta bi jih prerazporedila; nekako tako, kakor bi ´pravičneži´ prerazporejali bogastvo. Kdor bi pa vendarle želel vzgajati, bi lahko posvojil otroke iz tretjega sveta. Ker jih je tam preveč. Afrika in Azija bi tako postali nekakšni globalni maternici, na Zahodu bi ´pravičnost´ imela prednost pred starševstvom.

Na poti k tej globalni socialni pravičnosti je ena sama ovira. To je desnica in njena ideologija, ki temelji na meritokraciji, tradiciji, narodni identiteti, družini in veri. A zanjo imata Vlado Miheljak (Mladina) in tujerodna Svetlana Slapšak (Večer) rešitev. Ker desnico v Sloveniji pooseblja Janez Janša, prvi pravi, da se je treba z njo »brezkompromisno soočiti« in opraviti z njenimi »trobentači«, druga zahteva, da desnica biološko izumre in izgine. Niti za okras je ne sme biti več.

Toliko, da boste vedeli. Glas za levico na prihajajočih volitvah bo glas za lasten umor. Sčasoma vas bodo prisilili, da boste postali spolno nevtralne osebe, vzeli vam bodo otroke, če boste poslušali Avsenike, boste v najboljšem primeru krožili kot voda v sistemu centralnega ogrevanja, zaradi vztrajanja na konservativnih vrednotah lahko končate v jamah.

Kako je že rekel imitator Tita Ivo Godnič? Da je v jamah še prostor. Za vas.

*Psihopatski in sociopatski lik iz filma Ni je več.

Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (17. februar 2022)

Otroci generacije snežink ali zakaj pomanjkanje papaje in avokada za njihov smuti kmalu ne bo več naša največja težava

06 nedelja Feb 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Zgodovina

≈ 2 komentarja

Značke

boomerji, Družba, Elisa David, generacija snežink, otroci, Politika, snežinke, Tea Jarc

Levičarji menijo, da so najpametnejši ljudje na svetu. Mogoče to celo drži; težava je le, da porabite precej časa, da jim zadeve razložite. In nato mine še več časa, da vašo razlago doumejo. Ampak škodo medtem v neizmerni želji po izstopanju in uresničevanju svojih »drugačnih« zamisli že naredijo. Oh, ne, ne gre za družboslovno znanje (tega vsrkavajo vase v neizmerljivih količinah), naravoslovje je tisto, ki je prenaporno. Običajno je v nasprotju z njihovim prepričanjem in realnim svetom, v katerem živijo preprosti, bogaboječi in normalni ljudje.

Nedavno sem naletel na najstniški zapis Elise David iz Lübecka. Predvidevam, da v Sloveniji ni bistveno drugače. Elisa opisuje sodobne trende, ki so na njeni srednji šoli naleteli na plodna tla. Ko so pri geografiji gledali film o mesni industriji in videli, da želatina v gumijastih medvedkih ne raste na drevesih, ampak je sladka pregreha narejena iz štirinožnih prašičkov, je polovica deklet postala vegetarijank. Nobena ni več jedla mesa, vse so bile za mrtvega pujska pripravljene dati glavo na tnalo. Nekatere so šle še korak naprej, postale so veganke in predvsem – drugačne. Ko so pri biologiji govorili o debelosti in anoreksiji, je že na naslednji uri športne vzgoje kopica deklet stala pred ogledalom in ugotavljala, da so predebele, ker se jim ne vidijo kosti. Želele so biti drugačne, kar je pripeljalo do tega, da bruhanje pred poukom ni bilo nič kaj posebnega.

Oboje združeno je v Elisini šoli pripeljalo do absurda. Ko so ugotovile, da tako drugačne vzbujajo sočutje, je postala modna zapoved nošnja kratkih rokavov, da se je videl povoj na rokah. Seveda so vsi vprašali, kaj se jim je zgodilo, da imajo povoj. »Porezala sem se,« je bil odgovor. To je bil začetek trenda samopoškodovanja kot posledica umetno depresivnih deklet. »Počutila sem se kot v norišnici,« je zapisala Elisa, danes stara 21 let in povsem normalno dekle, a že sumljiva, ker piše za politično nekorektno spletno stran Die Achse des Guten (Os dobrega).

Izstopanje v drugačnosti ni posledica edinstvenosti. Edinstveni so bili Michelangelo, Mozart, Plečnik v Sloveniji. Ti mladi izstopajo po tem, da skozi sočutje in drugačnost za vsako ceno dobijo pozornost. In ko dobijo pozornost, si domišljajo, da imajo poslanstvo. Potem iščejo somišljenike, se prepustijo črednemu nagonu in se pustijo izrabiti. To, kar lahko gledamo vsak teden, ko skupina neartikuliranih in vreščečih deklet (moške lahko preštejemo na prste ene roke) uprizarja upor proti vladi, je učbeniški primer. Vse po vrsti imajo, če si sposodimo starejši rek, polne riti. Še nikoli ni napredek (mislim na tehniko, znanost, medicino, inženirstvo) delal tako velike korake, še nikoli v zgodovini ni tolikšen delež ljudi užival tolikšne blaginje, hkrati pa še nikoli ni bilo toliko nezadovoljnih ljudi. Vsaj na videz. A ko človek pogleda njihovo agendo, ugotovi, da je delno kopija boomerjev – generacija, ki v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja ni natančno vedela, zakaj sploh protestira. Skupno vsem je, da so levičarji, ki so neozdravljivo okuženi s kulturnim marksizmom in politično korektnostjo Frankfurtske šole.

Za boomerji in generacijo X so prišli ljudje snežinke (milenijci) in otroci teh ljudi snežink (generacija Z), oboji znani kot Snowflake Generation. Gre za ljudi, ki so zlahka užaljeni, nimajo prav nikakršne odpornosti, predvsem pa iščejo pozornost. Če so kot najstniki nagnjeni v početju, kot ga opisuje Elisa, kasneje postanejo politično korektne mavrične osebe, predvsem pa aktivisti, ki živijo na račun drugih.

Ko zapustijo izobraževalni »mehurček«, ne začnejo živeti v realnem svetu, ampak si ustvarijo vzporedni svet, kjer imajo čustva in pravica do užaljenosti prednost pred kritično mislijo in svobodo govora. Iz tega svojega sveta, kjer je »vse lepo in prav« in kjer »nihče nikomur nič noče«, nato vstopajo v resnični svet, kjer s svojo tanko kožo ponorijo, ko se kdo ne strinja z njimi. Kar seveda ni normalno, kar kaže mračna statistika duševnega zdravja; v zadnjih letih se hitro povečuje število diagnoz depresije. Seveda so za njihovo depresijo krivi drugi, ki imajo do njih kritične poglede. Zato s kričanjem, tožarjenjem in njim prizanesljivim medijskim maistreamom zlahka dosežejo, da odpustijo kakšnega profesorja, novinarja ali javnega uradnika. Obratno nikakor ne; snežinke imajo vedno prav. Ker so tako občutljive in lahko gnetljive so prava ulična vojska za trdo politično in ideološko levico, predvsem pa priročno orodje za globoko državo. To utegne biti za zdravje družbe in države dolgoročno nevarno. Predstavljajte si ministrico za obrambo ali notranje zadeve, ki se zjoče ob vsakem kriminalnem dejanju ter maha z mavrično zastavo ilegalnim migrantom in zastavo miru teroristom. Zadeve bodo hitro postale veliko bolj resne, kot je pomanjkanje papaje in avokada za njihov smuti. Ampak takrat bo že prepozno, solze nikakor ne bodo pomagale.

Nasploh sta stok in jok ena od značilnih zunanjih manifestacij snežink. V Sloveniji sicer točenje solz ni toliko popularno kot drugod po Zahodu. Samo spomnite se posnetkov najstnic in žensk, ko je leta 2016 v predsedniški tekmi zmagal Donald Trump. »Na noč, ko je Donald Trump zmagal na ameriških predsedniških volitvah, sem ob 4. uri zjutraj nenadzorovano jokala,« je priznala Amelia Tait za New Statesman.

Histerija jim prav tako pritiče. So kot vulkan, ki že ob najmanjšem tresljaju izbruhne. Primer s Kredarice, ko je Tea Jarc kričala na premierja Janeza Janšo, je tipičen primer. Janša, ki s snežinkami ne samo, da ne deli njihovega pogleda na svet, ampak jim upa celo oporekati, je za sprožilec. Samo vidijo ga in začno histerično kričati. Skoraj upam si trditi, da je tako obnašanje snežink posledica dejstva, da so izobraževalne ustanove postale matriarhalne institucije. Ne gre za klasično razvajene najstnice (običajno bogatih ljudi), ampak za čustveno in moralno zaostale, ki od drugih zahtevajo pozornost, spoštovanje in ravnanje z rokavicami.

In da ne boste mislili, da so moški snežinke dosti boljši. Hudimano občutljivi in čustveni so. Tudi v takih športih, kot je nogomet. Poglejte enega najboljših nogometašev Neymarja: začne jokati, ko zmaga; začne jokati, ko izgubi; začne jokati, ko se spotakne sam ali ga kdo drug; začne jokati, ko nimajo ferrarija v njegovi najljubši barvi; začne jokati, ko mora v trgovini stati v vrsti. Da o moških, ki bi bili radi ženske, se tako oblačijo in imajo štrumpantle, niti ne govorimo. In ko jim kdo reče, ali je pri zdravi pameti, pokličejo druge snežinke in družno napadejo homofoba, transfoba ali kaj že. Ob teh izrazih se niti ne znajdem več dobro. Vem samo to, da imajo zdravi ljudje ob sebi vrečko za bruhanje; ne v namen, kot ga je opisala Elisa. 

Snežinke so šle že danes predaleč, ko iščejo razloge ta užaljenost in med katere žrtve bi se uvrstile. Za vsako stvar cvilijo. Dobesedno. In nihče jih ne povpraša po zdravju. So preveč občutljive, da bi dojele, da jim zdravorazumski ljudje želijo samo dobro. Samo nekaj mesecev počitka na Poti Sv. Antona 49 v Idriji potrebujejo. Nočejo slišati, zato nazaj kričijo: »Fašisti, nacisti, rasisti!« Ja, kdor ni z njimi, je fašist. Kdor kaže do njih usmiljenje, je nacist. Enako vsi, ki so desno od prepričanja Luke Mesca.

Če je za boomerje veljalo, da jim pravila igre niso bila razložena, za generacijo snežink velja, da si pravila igre razlagajo po svoje in si dnevno izmišljujejo nova. Ta nova ne veljajo za njih, ampak za druge, po njihovo dolgočasno normalne ljudi, ki morajo njihove ideje in prepričanja brezpogojno sprejeti. Drugače so užaljeni. Sledi znano: vreščanje in neartikulirani glasovi pred parlamentom. In vloga žrtve pripada samo njim. Do nje imajo ekskluzivno pravico.

Vse, kar imajo ti mladi, je po svoje zabaven, a (psihično in fizično) nezdrav svet, ki so jim ga zgradili hegemonistični mediji ter izobraževalni sistem in kjer prevladuje ideja kulturnega marksizma. Ta jim je iz povsem ideoloških razlogov opral možgane (z redkimi izjemami), kar je zločin najhujše vrste. Šole jih (namesto, da bi jim prenašale znanje) vzgajajo, da živijo v nihajočem svetu med skrajnostmi: od neizmernega sovraštva do drugače mislečih (ovajanje posameznikov in napadi na ljudi, ki imajo njim tuje stališče), do neverjetne strpnosti do stvari, ki so resnično nevarne (posilstva ilegalnih migrantov, češ da so posledica različnih kultur in nerazumevanja domačinov). Podobno kot starejši in okorni socialisti, se ne spoznajo na ekonomijo. Običajno mislijo, da se denar obira kot maline.

Snežinke rade spreminjajo zgodovino. Zato ne poznajo univerzalnih in trajnih tradicionalnih vrednot, v njihovem umu umanjka moralna podlaga za življenje. Njihovi junaki so ljudje, ki jih poslušajo in sprejmejo, kar imajo za povedati. Če se kdo upre, bruhnejo sovraštvo. Tudi zato so člani KUL-a bili lepo postrojeni pred večinoma ženskami, ki same sebi pravijo ljudstvo.

Napačno bi bilo, ko bi mislili, da snežinke niso nepomembne in nevarne. Živijo v drugem svetu, ki ni združljiv z našim. Vprašanje je, koliko se da popraviti, saj snežinke postajajo prevladujoče. Kako jih povrniti v realnost, ko mislijo, da jim to, kar počno, pripada. Težava je, da jim kimajo starejši, češ »mladi bodo vzeli, kar jim pripada«. Dragi moji, nič jim ne pripada, dokler česa ne naredijo in za to zaslužijo. Neizmerne količine davkoplačevalskega denarja, ki se zlivajo v nevladne organizacije (samo snežinke, vam povem), so potuha levičarski pripovedi, ki je bila vedno zelo prilagodljiva. Tako zelo, da njihovo budnost (wokeism kot del življenja snežink) lahko v nedogled ohranjaš z novimi in celo nasprotujočimi si iluzijami. Samo na ulico jih moraš spraviti, pa se ti bo še Saul Alinsky zdel miroljuben človek.

Postavlja se vprašanje, kaj lahko na desnici naredimo, da jih postavimo nazaj v resničnost, kajti če bodo ljudje, kot so Nika Kovač, Tea Jarc in Jaša Jenull nekoč izvoljeni voditelji, se Sloveniji obeta katastrofa. To bo »boj« epskih razsežnosti, vsaka dobljena bitka bo lahko spremenila tok zgodovine. Verjemite, ne bo lahko, saj bo ena generacija premalo, da bi se Slovenija utirila nazaj v normalnost. In vedeti morate, da pred vami ne bodo stali otroci, ampak odrasli, ki nikoli zares niso odrasli, ampak so se spremenili kvantne levičarje, ki sovražijo nas, sovražijo sebe, sovražijo vse, kar jim ni po godu. Hkrati jokajo in stokajo, kritizirajo po dolgem in počez, drugim in sebi ovirajo pot naprej in v prihodnost, ljudi sodijo po svojih kripto merilih, nikakor ne po sposobnostih, meritokracija je za njih znamenje hudiča, zato realnost ne izpolnjuje njihovih standardov in pričakovanj.

Če se to ne neha, bo Slovenija postala nevaren prostor za vse. Razmislite.

Zločini komunistov: „Pasje grobišče“

02 sobota Dec 2017

Posted by Kavarna Hayek in Zgodovina, Zgodovinski spomin

≈ 57 komentarjev

Značke

2. svetovna vojna, Iška vas, Josip Broz Tito, Jože Dežman, Kolašin, koministi, Kočevski Rog, Lug, Mihajlo Mandić, Milorad Joksimović, partizani, pasja grobišča, Pasje grobišče, Srbija, Črna Gora

Pretekle dni so v soteski Iške pri Iški vasi izkopali posmrtne ostanke Romov, ki so jih partizani pobili maja 1942. Pri izkopu posmrtnih ostankov (našli so tri enojne grobove ter dva dvojna in dva množična) so našli okostja 53 žrtev, tudi otrok. V manjšem množičnem grobu in v enem izmed dvojnih grobov so bili čez posmrtne ostanke odvrženi različni večji predmeti ter tudi dva psa. Predsednik komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč Jože Dežman je najdbo okostij dveh psov komentiral, da ga to spominja na tako imenovano „pasje grobišče“ v Črni Gori, kjer se je na pravoslavni božični večer pred 75 leti (6. januar 1942) zgodil eden najbolj okrutnih zločinov partizanov.

„Pasje grobišče“ je dokaz, kako so komunisti ravnali z drugače mislečimi in ideološkimi nasprotniki. Zgodba o „pasjem grobišču“ je zamolčana resnica o komunistični morali. Črnogorski partizani so na božični večer v Lugu pri Kolašinu na desnem bregu reke Tare poklali 240 ljudi (po nekaterih virih 373). Več plitvih grobov niso označili. Le enega so in nad trupli v grobu na križ pribili psa ter pustili napis: „To je pasje grobišče“.

To je pravzaprav zgodba o tem, ki razkriva načelo partizanstva in njihovih ideoloških vodij (komunistov), da je treba zaradi enega člana družine, ki je bil pri „sovražmiku“, ne samo pobiti celo družino, ampak celo vas. Kolašin, ki je danes eno od najbolj znanih črnogorskih turističnih naselij, je bil med 2. svetovno vojno manjše mesto z okoli 1.300 prebivalci. V okolici je bilo več manjših vasi in v eni od teh (Lug, ki je danes primestno naselje Kolašina) je živela družina Mandić. Glava družine Mihajlo Mandić je bil veteran 1. svetovne vojne in zaradi pogumnih dejanj nosilec več odlikovanj. Zato so ga partizani povabili k sodelovanju, a odkrili so, da je njegov sin Miljan pri četnikih. Pod pretvezo so ga zvabili na poveljstvo in ga na božični večer ubili. Poleg njega še sinova Radosava in Jovana. Ko so jih pometali v plitev grob, je tja prišel Mandićev pes. Partizani so ga ujeli, živega pribili na križ in na desko napisali, da je to „pasje grobišče“. Nato so odšli v vas in poklali prebivalce naselja ob laguni Tare na njenem desnem bregu v bližini Kolašina.

Priče so kasneje povedale (opisano v knjigi Jove Ostojića „Pasje groblje“), da so se partizani znesli nad domačini s pravim pokolom, ki spominja na povojno dogajanje v Kočevskem Rogu. Neko nosečo žensko so s hčerko zvlekli iz hiše, jo dali na pasji povodec, pretepali, vlekli in zverinsko umorili. Spet druge so najprej mučili v hišah, jih odgnali ven do roba jame in začeli masakrirati: pulili so jim zobe, nosečnicam parali trebuhe in rezali prsa, lomili prste, roke in noge, sekali ude, jih obglavljali. Eden od domačinov je dejal: „Ne verjamem, da je bil kdorkoli ubit s strelnim orožjem“. Ko so opravili svoje delo in ko so izvedeli, da so Kolašinci besni in je v bližini legalna vojska takratne Jugoslavije (četniška enota), so po svoji stari navadi pobegnili. Domačini se še dolgo niso upali približati grobišču, šele ko je prišel kraljevi major Milorad Joksimović, ki je vodil Limski korpus, je ukazal, da se posmrtni ostanki izkopljejo.

Takole je opisal izkop: „Pred tem grozljivim zločinom nemo stojimo vsi, še posebej sorodniki. Ne morejo prepoznati trupel svojih ljubljenih in dragih ljudi, ker se povsem iznakažena in brez posameznih delov. Roke in noge so polomljene, njihovi zobje izpuljeni, še ko so bili živi; lobanje so bile razbite s koli, udarce po telesih so tisto noč pred božičem slišali prebivalci bližnjih hiš. Pravzaprav je to pravi pekel na zemlji, v katerega so bili pahnjeni in katerega žrtve so bili pravičniki, pravoslavni Srbi in narodno zavedni ljudje. To so bili ljudje vseh družbenih slojev, od sodnikov do običajnih delavcev. Njihov edini greh je bil, da niso sprejeli brezbožnega komunizma.“

Četrt leta kasneje je likvidacijo „sovražnikov“ pohvalil sam Josip Broz Tito in naročil enotam v Srbiji in Črni Gori: „Dokler ne pobijete četnikov, se morate izogibati bojem z Italijani, s katerimi greste v konflikt samo takrat, ko se mu ni mogoče izogniti ali ko ste prepričani, da boste prišli do plena – orožja in drugega materiala.“

TUKAJ in TUKAJ si lahko ogledate srbski dokumentarni oddaji o „pasjem grobišču“.

Srbska komisija, ki preiskuje zločine komunistov, je na območju Srbije in Črne Gore do zdaj odkrila 211 „pasjih grobišč“. Pse so partizani pobili in jih pometali v jame skupaj s “sovražniki revolucije”, da bi ljudem še po smrti odvzeli dostojanstvo.

100 let oktobrske revolucije: Kdo je financiral in vodil rdeči teror?

24 torek Okt 2017

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Zgodovina, Zgodovinski spomin

≈ 5 komentarjev

Značke

AfD, Ariadna Tyrkova Williams, Benton Bradberry, boljševiška revolucija, CDU, FED, Friedrich Engels, George Soros, holokavst, Jacob Schiff, Karl Marx, KGB, Kuhn, Lenin, Lev Trocki, Loeb & Co., marksizem, Martin Hohmann, Montgomery Schuyler, Moses Hess, Nikolaj II. Ruski, NKVD, oktobrska revolucija, Olof Ashberg, Robert Wilton, Roza Luxemburg, skupina Spartak, socializem, Stalin, Tätervolk, Tito, Winston Churchill, Židi, Židje

Mineva 100 let od oktobrske revolucije, ki se je v Petrogradu začela v noči s 24. na 25. oktober 1917 po starem (julijanskem) oziroma od 7. na 8. november po novem (gregorijanskem) koledarju in ki se jo je prijelo tudi ime boljševiška revolucija. Ideja socializma (komunizma), ki se je v naslednjih desetletjih razširila v Azijo, Južno Ameriko, Afriko in po 2. svetovni vojni v Vzhodno Evropo, je povzročila morijo in opustošenje brez primere v zgodovini človeštva. Ne mislim se ukvarjati s socialističnim gospodarstvom, niti s politiko komunistov (o obojem sem že pisal), ampak o malo znanih podrobnostih boljševizma, ki so v resnici ključne za razumevanje dogajanj v 20. stoletja in obeh svetovnih vojn: (prvič), kdo so bili boljševiki; (drugič), kdo jih je financiral; (tretjič), kdo si je izmislil in vodil NKVD (kasneje KGB), zloglasno Stalinovo tajno policijo, ki je morila drugače misleče politične nasprotnike in po vzoru katere so nastale vse najbolj razvpite tajne policije (od Gestapa prek Mosada do Udbe, Stasija in Securitate).

Leta 2003 je bila v Nemčiji za (ne)besedo leta izbrana (beseda z negativnim prizvokom) beseda Tätervolk, ki se nanaša na idejo kolektivne krivde. To pomeni, da bi moral biti celoten narod odgovoren za dejanja prednikov. Sprejem nemške kolektivne krivde (za holokavst), s katero so Nemci živeli (in še živijo) od konca 2. svetovne vojne, je precej jezil Martina Hohmanna, nemškega poslanca CDU (danes je član AfD), ki je ob 3. oktobru (nemški dan enotnosti) 2003 v znamenitem govoru z naslovom Pravičnost za Nemčijo (Gerechtigkeit für Deutschland) na podlagi dokumentov iz sovjetskih arhivov razkril nekatere podatke o vodilnih kadrih NKVD. Gre za tako imenovano Petrovovo listo (1934 – 1941), ki je vodilne uslužbence zloglasne tajne policije razvrstila po različnih kriterijih, tudi po narodnosti. Iz dveh tabel je razvidno, da je bilo med leti 1934 in 1937 skoraj 40 odstotkov vodilnih v NKVD Židov, v celotnem sistemu državne varnosti pa je bilo med zaposlenimi 7 odstotkov Židov. Kasneje se je delež sicer zmanjševal (leta 1950 je delež Židov v operativnem sovjetskem kadru znašal le še 1,5 odstotka), a so bili v času največjega Stalinovega rdečega terorja (predstavljali samo 1,8 odstotka celotnega prebivalstva boljševističnega imperija, Rusov je bilo denimo 80 odstotkov) ključni za odstranjevanje ideoloških nasprotnikov socializma.

Martin Hohmann je s preprostimi matematičnimi operacijami izračunal, da je bilo slabih dva odstotka Židov odgovornih za skoraj 40 odstotkov stalinističnega terorja, medtem ko 80 odstotkov Rusov »samo« za 30 odstotkov. Povedano drugače. Če je Stalinov režim (po zelo konservativni oceni) med leti 1924 in 1953 odgovoren za smrt okoli 20 milijonov ljudi (po eni od teorij naj bi ta številka dosegala 62 milijonov), to pomeni, da so Židje v Rusiji odgovorni za smrt najmanj 8 milijonov ljudi, kar je več, kot je bilo uradno (po židovskih virih) žrtev holokavsta (6 milijonov). In naprej. To pomeni, da so Židje v Sovjetski zvezi 59-krat bolj odgovorni za rdeči teror na prebivalca kot pa avtohtoni Rusi, je v govoru poudaril Hohmann in se vprašal, zakaj se od Židov ne pričakuje kolektivna krivda za morijo drugače mislečih v času vladavine Stalina. Zoper Hohmanna je sledil pogrom, še enkrat več se je izkazalo, da je vsakršna kritika Židov v Nemčiji tabu tema, kar je zapisal celo novinar BBC.

Prijateljstvo in tesne vezi med boljševiki in Židi so še starejšega datuma. Za uvod se samo za trenutek ustavimo pri Marxu. Karl Marx, ideolog komunizma, najbrž najbolj zlobne ideologije v zgodovini, je bil vzgajan v judovstvu. Starša sta pobegnila pred antisemitizmom, Karlov dedek je bil židovski rabin z imenom Mordecai. Na Marxa je najbolj vplival Moses Hess, francoski židovski filozof, ki mu je omogočil, da je Rheinische Zeitung uporabil za levičarsko platformo. Hess je bil tudi tisti, ki je v komunista spreobračal Friedricha Engelsa, bogatega tekstilnega magnata, ki je kasneje financiral Karla Marxa iz dobičkov, ki jih je ustvaril v Nemčiji in Veliki Britaniji.

Marksizem se je dokaj hitro razširil po Evropi in pljusknil tudi prek luže, kjer so ga Židje, ki so se v 19. stoletju iz Rusije množično selili v Zahodno in Vzhodno Evropo ter ZDA, vzeli za svojega in prek njega uresničevali svoje interese. Komentator je v The Jewish Chronicle (najstarejši židovski časopis na svetu) zapisal, da je razlog, zakaj Židje sprejemajo boljševizem, v tem, da so »ideali boljševizma v mnogih točkah usklajeni z najboljšimi ideali judovstva«. Tudi zato so Židje financirali boljševike in jih podpirali. Ko so denimo boljševiki spomladi 1917 v Carnegie Hall v New Yorku slavili odstopno izjavo Nikolaja II. Ruskega, carja Rusije, kralja Poljske in princa Finske, so dobili telegram podpore od Jacoba Schiffa, bogatega židovskega poslovneža, ki je vodil investicijsko banko Kuhn, Loeb & Co. Ta banka je bila ena od ustanoviteljic ameriške centralne banke (FED), ki je nastala tako, da so židovski bančniki izpodrinili bogate industrialce, ki so nasprotovali centralni banki (o tem sem pisal TUKAJ). Telegram je objavil New York Times, Schiff pa je skušal zanikati svojo vpletenost, a je njegov vnuk John trideset let kasneje v New York Journalu (3. februar 1949) razkril, da je Jacob Schiff za boljševiško revolucijo namenil 20 milijonov dolarjev. In prav Schiff je leta 1905 že financiral Japonce v vojni proti carski Rusiji, istega leta so židovski bankirji financirali rusko revolucijo, ki ni bila uspešna.

V Evropi je bil eden glavnih financerjev boljševikov Olof Ashberg iz Stockholma, Žid, ki se je še po 2. svetovni vojni v Švici sestajal z Rusi. Diplomatski krogi v Švici so ga opisovali kot »sovjetskega bankirja«, ki je leta 1917 z izdatnimi denarnimi sredstvi Trockemu in Leninu (slednji je veljal za Rusa, a je imel nemške, ruske, židovske in mongolske korenine, njegova žena Nedežda pa naj bi bila Židinja, saj je njena družina kot družinski pogovorni jezik uporabljala jidiš, se pravi nemščino s hebrejskimi koreninami) pomagal izpeljati oktobrsko revolucijo. Takih židovskih bankirjev in poslovnežev, ki so financirali boljševike, je bilo še ve, a o njih kdaj drugič.

Kakorkoli, kmalu po židovskemu slavju v New Yorku je nazaj v Rusijo odpotoval Lev Trocki (v ZDA je pisal za Novy Mir, ki ga je Times kasneje označil za židovski časopis), ki je kasneje postal eden ključnih oblastnikov. Po njegovi zaslugi je rdeča zvezda najprej postala simbol Rdeče armade, kasneje pa komunizma. Med zgodovinarji krožita dve teoriji, kako je prišlo do tega. Po prvi peterokraka zvezda predstavlja pet prstov delavca, po drugi pa naj bi Trocki skušal najti simbol, ki spominja na davidovo zvezdo. Še najbližje heksagramu je bil pentagram.

Pravo ime Trockega je bilo Lev Davidovich Bronstein, po prihodu nazaj v Rusijo je postal najpomembnejši komisar, desna roka Lenina, ki je najbolj pripomogla, da so boljševiki oktobra 1917 v Moskvi in Peterburgu zrušili kratkotrajno demokratično izvoljeno vlado, ki je nastopila po odstopu carja Nikolaja (april – oktober 1917). Tudi zato so takratni kronisti iz Rusije poročali, da ni šlo za delavski upor oziroma ruski državni udar, ampak da je bila oktobrska revolucija pravzaprav židovski državni udar.

Guardianova (takrat se je časopis imenoval še Manchester Guardian in je bil za razliko od danes še verodostojen) dopisnica iz Moskve Ariadne Tyrkova Williams je zapisala: »V sovjetski republiki so vsi odbori in komisariati napolnjeni z Židi.« Winston Churchill, ki je pisal za Illustrated Sunday Herald, je 8. februarja 1920 zapisal: »Z izjemo Lenina je večina vodilnih oseb Židov. Poleg tega glavni navdih in gonilna moč prihajata od judovskih voditeljev.« A najpopolnejši opis rasnega ozadja članov boljševistične oblasti je dal Robert Wilton, dopisnik Timesa iz Rusije. Leta 1920 je v francoščini izdal knjigo Les derniers jours des Romanov, v kateri je objavil seznam članov centralnega komiteja komunistov, ljudskih komisarjev, izvršilnega odbora boljševikov in članov komisije za izredne razmere. Se pravi seznam tistih, ki so imeli v rokah oblast. Iz seznamov je razvidno, da je bila več kot polovica članov centralnega komiteja Židov, tudi več kot polovica članov sveta ljudskih komisarjev je bila Židov. Wilton, ki ga še danes obtožujejo antisemitizma, je pet let po objavi knjige umrl, uradni vzrok smrti je bil rak.

Podobno kot Tyrkova in Wilton so v svoje matične države poročali tudi drugi dopisniki in diplomati. William Oudendyk, nizozemski konzul v Sankt Peterburgu, je v zahodno Evropo poslal depešo, v kateri je zapisal, da »boljševizem organizirajo in izvajajo Židje«. Njegovo poročilo je bilo aprila 1919 vključeno »belo knjigo o Rusiji« oziroma v Zbirko poročil o Rusiji I., a je bilo hitro umaknjeno. Stotnik Montgomery Schuyler (G2 Intelligence), ki je bil operativec ameriških sil v Sankt Peterburgu, je zapisal: »Boljševistično gibanje je bilo že od samega začetka vodeno in pod nadzorom najmočnejših ruskih Židov.« Ta zapis hrani državni arhiv ZDA, kjer sta tudi dva telegrama. Prvi je od konzula Summersa (2. maj 1918) iz Moskve, ki navaja: »Židje prevladujejo v lokalni sovjetski vladi, protižidovsko razpoloženje med ljudmi narašča.« Drugi telegram je poslal Caldwell, konzul v Vladivostoku (5. julij 1918). Zapisal je: »Petdeset odstotkov sovjetske vlade v vsakem mestu sestavljajo Židje najhujše vrste«.

Ko je januarja 1924 Lenin umrl, se je začel boj za njegovo nasledstvo. Zmagal je Josip Stalin, ki ga še danes opisujejo kot antisemita, a resnica je diametralno nasprotna. Stalin je imel tri žene in vse so bile Židinje. Njegovi otroci so bili vzgajani v židovskem duhu, tudi poročali so se z Židi (hčerka Svetlana iz prvega zakona je imela štiri može, trije od teh so bili Židi). Podobno je bilo s Stalinovim pomočnikom Vjačeslavom Molotovom, enako z drugimi Stalinovimi nasledniki, kot je denimo Leonid Brežnjev, ki je bil poročen z Židinjo, njegovi otroci so bili vzgajani kot Židje. In še nekaj. Prav vsi zloglasni šefi boljševistične tajne službe, od Uritskyga do Berije, so bili Židje.

Enak recept je bil uporabljen drugod po Evropi. Leta 1919 je Bela Kun na Madžarskem organiziral socialistično revolucijo. Skoraj vsi člani vlade so bili Židje, kar je tudi povzročilo padec režima, saj jih Madžari niso marali. S sovjetsko pomočjo so se Židje vrnili na oblast leta 1945, ko je bil postavljen triumvirat: Matyas Rakosi (rojen kot Rosenfeld), Erno Gero (rojen kot Singer) in Zoltan Vas. Prva dva sta bila tudi člana krvave Kunove vlade. Najslavnejši madžarski Žid in eden najškodljivejših Zemljanov je danes George Soros.

Enako je bilo na Češkem, Poljskem, v Romuniji in tudi Titovi Jugoslaviji, kjer je bil glavni diktatorjev svetovalec Žid Moša Pijade. John Gunther je v knjigi Za zaveso v poglavju Tito in Jugoslavija zapisal, da je bil Pijade glavni mentor Josipa Broza in da je »ideološko strukturo, ki jo ima, dobil od tega pametnega starca«. Benton Bradberry je leta 2012 v knjigi razbil mit o Nemcih kot najbolj zlobnem narodu, ki je zakrivil obe svetovni vojni. Avtor trdi, da je šlo za agresivno politiko do Nemčije, nestabilnost sveta v 20. stoletju pa je zakrivila boljševistična revolucija, za katero so stali Židje. Bradberry je zapisal: »Najboljši dokaz o židovski naravi oktobrske revolucije in prevladi Židov v boljševistični vladi je tudi njihova vloga v komunističnih revolucijah, ki so se dogajale po Evropi.«

Po prvi svetovni vojni so Židje skušali prevzeti oblast tudi v Nemčiji. S pomočjo sovjetskega veleposlanika in židovskega denarja je skupina Spartak skušala zrušiti vlado. Upor je bil zatrt, voditelja Roza Luxemburg in Karl Liebknecht sta bila usmrčena. Židje so kasneje financirali nacionalsocializem oziroma zloglasno NSDAP, ki naj bi bila med 2. svetovno vojno odgovorna za holokavst. In ravno na to je leta 2003 v svojem govoru članom CDU opozoril uvodoma omenjeni Martin Hohmann: nihče ne terja od Židov, da na podlagi dedne krivde prevzamejo kolektivno odgovornost za početje med boljševiško revolucijo, se pravi, da bi bili kolektivno krivi za tisto, kar so počeli dve generaciji prej njihovi predniki. Zato tudi od Nemcev nima pravice nihče terjati, da sedanje generacije nosijo breme holokavsta. Zaradi teh besed so ga napadli mediji, obrekovali so ga v CDU (iz poslanske skupine je bil izgnan 14. novembra 2003, stranko je zapustil aprila 2004), kazensko so ga preganjali. A pregon so morali opustiti, ker v svojem govoru ni povedal ničesar neresničnega, njegova skovanka Tätervolk pa je postala (ne)beseda leta 2003.

Za Boga in dobiček*

28 nedelja Maj 2017

Posted by Kavarna Hayek in katoliška cerkev, Zgodovina

≈ Komentiraj

Značke

banke, centralne banke, denar, Evropa, Friedrich A. Hayek, globalizacija, oderuštvo, Samuel Gregg, Srednji vek, Za Boga in dobiček

Pozabite na vse, kar ste do zdaj slišali o srednjem veku. To obdobje, ki se je začelo leta 476 z razpadom Zahodnega rimskega cesarstva (konec starega veka) in se končalo leta 1492 z odkritjem Amerike, ni bilo tako temačno, kot so vas učili. Čeprav knjiga Samuela Gregga s provokativnim naslovom Za Boga in dobiček govori o vlogi, ki so jo kristjani odigrali pri razvoju modernih financ in bančništva, vas popelje tudi v življenje v svetu, ki je postavil gospodarske temelje zahodni civilizaciji, najveličastnejši civilizacije v zgodovini človeštva.

Knjiga raziskovalnega direktorja na Inštitutu Acton Gregga je rehabilitacija srednjega veka. Cerkev je v tem obdobju nedvomno odigrala veliko pozitivno vlogo, včasih sicer tudi sporno, a kakor se sliši čudno, jo je, v nasprotju s splošnim prepričanjem, skrbelo za revne, obsojala je oderuštvo. Krščanstvo je vsega začetka razmišljalo o denarju. Njihovi teologi, filozofi in finančniki so o njem podajali sodbe in mnenja. Imeli so velik vpliv na nastanek in razvoj nacionalnih in mednarodnih finančnih sistemov ter na komercialno revolucijo na začetku 11. stoletja, ki je pripomogla k sodobni misli o denarju in uporabi kapitala.

Finance srednjega veka so izhajale iz Svetega pisma in prilike o talentih. Apostol Matej pripoveduje (Mt 25,26-27), da mož z enim talentom (denarna enota), ki ga je Jezus grajal, ni izgubil prejetega denarja. Preprosto ni naredil ničesar z njim, zakopal ga je. Jezus je želel več. Zato srednjeveški misleci niso bili proti dobičku in kapitalu, ampak so spodbujali vlaganja, prvi klasični kapitalisti, ki so nastali v 11. stoletju v severni Italiji in Flandriji pa so imeli v zgornjem desnem kotu svojih računovodskih knjig napis v latinščini – Deus enim ef proficuum (Za Boga in dobiček). Prizadevanje za dobiček, sprejemanje poslovnega tveganja in ustvarjanje kapitala v srednjem veku namreč ni veljalo samo za gospodarsko koristno, ampak tudi kot način slavljenja Boga. Ljudje so s takim načinom življenja izpolnili navodilo iz Prve Mojzesove knjige, ko je Bog Adamu in Evi naročil: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita« (1 Mz 1,28). Povedano drugače. Kristjan lahko deluje in za Boga in za dobiček, seveda pod pogojem, da je Bog na prvem mestu in da je dobiček, dosežen s financami, razumljen kot sredstvo za dosego cilja in nikoli kot cilj sam po sebi ter je uporabljen, da služi za človeški razcvet in napredek, ne pa, da ga zmanjšuje.

Prve misli srednjega veka o financah so bile namenjene predvsem posojanju denarja in obrestim. Kljub temu, da je papež Urban III. posojanje denarja in zaračunavanje obresti označil kot greh namere, da dobiš nazaj več, kot si dal, je med krščanskimi teologi prevladalo prepričanja, da so zahteve po plačilu obresti na posojen denar upravičene, če (prvič) denar ni vrnjen pravočasno, (drugič) obstaja možnost, da posojilodajalec utrpi škodo, če dolžnik ni vrnil denarja, kot je določeno v pogodbi, (tretjič) posojilodajalec zamudi priložnost za ustvarjanje dobička in (četrtič) posojilodajalec tvega, da mu dolžnik ne bo poplačal dolga. Zato so misleci tistega časa kritizirali predvsem oderuštvo, ki je veljalo za resen greh in zlorabo revnih. Frančiškan, blaženi Bernardin iz Feltre, je tudi s prstom pokazal, kdo so največji oderuhi. To so bili judovski posojilodajalci. Za takratne mislece, ki se vprašanj denarja in bančništva niso lotevali kot ekonomisti, ampak so jih obravnavali v okviru moralne teologije in prava, je bilo namreč najpomembnejše jasno razločevanje med oderuštvom in legitimnimi oblikami posojanja denarja.

Avtor Samuel Gregg, doktor moralne filozofije in politične ekonomije z Oxforda, bralcu ne predstavi samo pogled na bančništvo in denar v srednjem veku, ampak tudi takratno življenje. Po razpadu Zahodnega rimskega cesarstva je sicer sledilo obdobje zastoja, ki pa je bilo bolj posledica podedovane grške in rimske kulture, kot pa domnevno mračnjaškega zgodnjega srednjega veka. Tako se je denimo v tistem času, nekje do 10. stoletja, število prebivalcev drastično zmanjšalo. Padec števila ni bil posledica epidemij ali množičnega pomanjkanja hrane, temveč preprostega dejstva, da je prebivalstvo še vedno sprejemalo poganske prakse, kot so splav, kontracepcija in detomor. »Krščanstvo je tudi ženski podelilo dostojanstvo,« piše Gregg, kar je zmotno s splošnim prepričanjem o malodane suženjski vlogi ženske v srednjem veku.

In ko je krščanstvo dokončno prevladalo na stari celini, je bil možen tudi razvoj, ki se je začel na prelomu prvega v drugo tisočletje. Gregg ga imenuje komercialna in finančna revolucija.

»Rast prebivalstva in tehnoloških inovacij (kot je uporaba strojev v kmetijstvu in manufakturi) do intenzivnejšega poljedelstva. To je omogočilo razmah proizvodnje, industrije, trgovine in najpomembneje: presežek kapitala. Kapitala, ki ga je bilo mogoče uporabiti za vlaganja in je lahko pomagal družbi napredovati iz samooskrbnega gospodarstva,« pravi avtor. Nastale so cvetoče poslovne skupnosti v severni Italiji, Flandriji, delih Francije in južni Angliji. Pojavila se je trgovina med evropskimi deželami, nadnacionalna delitev dela in nov razred podjetnikov, vzporedno se je pojavilo več finančnih instrumentov, ki so trgovcem pomagali urejevati tveganja. Razmahnilo se je bančništvo. V 13. stoletju je bilo v Firencah kar 38 neodvisnih bank, v Pisi 34, v Genovi 27 in v Benetkah 18. Skupaj jih je bilo v italijanskih mestnih državicah 173. Večina teh je imela podružnice v tujini. Leta 1231 je v Angliji denimo delovalo 69 podružnic italijanskih bank. Vse to, piše Gregg, je bil embrij tistega, iz česar je nekaj stoletij kasneje nastala ena temeljnih knjig politične ekonomije – Bogastvo narodov Adama Smitha.

Proti koncu srednjega veka je torej Evropa že imela vse tiste značilnosti, ki jih danes povezujemo s kapitalizmom. Slika tega obdobja, kot jo riše Gregg, ki ima dar za preprosto razlaganje zapletenih pojmom in postopkov ter razkrivanje dolgo skritih resnic (z navedbami številnih virov), je popolnoma drugačna od ustaljenih predstav o »mračnjaškem« srednjem veku. Tudi glede zasebne lastnine. Zahodna Evropa, ki je kasneje še dolgom ostala globoko religiozna, je zasebno lastnino razumela tako, da daje posameznikom in skupnosti sposobnost mobilizacije bogastva za spodbujanje dobrega. Pravi kristjani so »morali« del pridobljenega bogastva porabiti za dobrodelne namene. Od njih se je namreč vedno pričakovalo, da bodo dajali miloščino. A zasebna lastnina, denar, premoženje in bogastvo posameznikov ni bilo demonizirano, ampak je kazalo na človekovo sposobnost, da uresniči darove, ki jih je posamezniku dal Bog. Že italijanski filozof in redovnik Tomaž Akvinski (13. stoletje) je učil, da se korist za vse lahko uresniči le skozi zasebno lastnino. Zato je podal tri razloge. Prvič, ljudje bolje skrbijo za tisto, kar je njihovo; drugič, če bi bili vsi odgovorni za vse, bi bila zmeda; in tretjič, delitev stvari, ki so skupne, ustvari napetost.

O tem, kako so kristjani dojemali denar in bančništvo v preteklosti, je Samuel Gregg začel razmišljati po globalni finančni krizi leta 2008. S študijem zgodovine, različnih virov in tudi politično nekorektnih avtorjev je prišel do spoznanja, da so kristjani na različne načine pomagali razviti finančne in bančne sisteme, ki so pomagali milijonom ljudem ubežati revščini. Zato se tudi kritično loti sodobnih financ, še posebej zadnje krize, ko so tudi kristjani podlegli splošnemu prepričanju, da je na tem področju potrebno več regulative. Gregg piše, da gre za povsem legitimne zahteve, a sam dvomi, da bi zaostritev zakonodaje lahko pripomogla k izboljšanju razmer. Še več. Mnoge od zahtev bi vse skupaj še poslabšale in bi kršile načelo pravičnosti. Gregg meni, da ljudje pozabljajo, da niso krive finance, temveč ljudje, ki se z njimi ukvarjajo. Oni lahko z (ne)namernimi napakami ogrozijo predvsem blaginjo revnih, starih in drugih, ki živijo na obrobju družbe, ter tako spodkopljejo razmere, ki pomagajo vsem napredovati. Brez financ (in ljudi, ki se nanje spoznajo) bi človeštvu ostala samooskrbna gospodarstva, ki bi zmanjšala možnosti za človeški razcvet. »Živeli bi v družbah, v katerih bi prav ljudje na robu družbe imeli še manj možnosti, da bi ušli revščini, medtem ko bi tudi bolj premožni imeli manj gospodarskih sredstev za pomoč bližnjim v stisku,« piše Gregg.

V zvezi s tem na koncu knjige nameni kritiko sedanjim vladam, ki bi rade težave reševale z zadolževanjem, ker s tem obremenjujejo prihodnje generacije, na račun katerih živijo sedanje. Tudi ideja, da bi svet v izogib prihodnjim finančnim krizam dobil nekakšno svetovno centralno banko, nekakšno globalno avtoriteto, ki bo lahko sprejemala odločitve o tem, kar kristjani imenujejo »univerzalno skupno dobro«, se mu ne zdi sprejemljiva, čeprav sodobni katoliški družbeni nauk take avtoritete ne izključuje. Po njegovem bi bila ustanovitev globalne banke v nasprotju s krščansko tradicijo, poleg tega bi povzročila številne težave, ki jih lahko opazujemo pri centralnem bančnem organu EU, se pravi pri Evropski centralni banki, ko določa enotne obrestne mere za tako različna gospodarstva, kot so Grčija, Irska ali Nemčija. Že nacionalne centralne banke imajo težave pri »ugibanju«, kakšna naj bi bila optimalna količina posojil v obtoku, kaj šele svetovna. Tudi Friedrich Hayek je dejal, da bi se morali spet ozreti k izjemnim predhodnikom moderne ekonomije pred več stoletji, ko so učenjaki poudarjali, da je matematična cena odvisna od veliko posameznik okoliščin. »Človek je nikoli ne more poznati, ampak jo lahko pozna samo Bog,« se na Hayeka sklicuje Gregg, ki ga med vrsticami lahko beremo tudi tako, da s tem nasprotuje kakršnimkoli oblikam svetovne vlade ali vlade EU. Po njegovo bi morala imeti taka ustanova božanske sposobnosti. »In če si smrtniki prizadevajo za vsemogočnost, je to norost,« zaključi in pozove kristjane, naj se etičnih in gospodarskih vprašanj, povezanih s financami, »lotevajo z znatno mero ponižnosti«.

*Tekst je bil prvič objavljen v reviji Reporter

Prevara s centralnimi bankami ali ustvarjanje denarja iz nič

07 petek Apr 2017

Posted by Kavarna Hayek in Ekonomija, Zgodovina, Zgodovinski spomin

≈ 12 komentarjev

Značke

avstrijska ekonomska šola, Axel Kaiser, Bank of England, banke, centralna banka, denar, dinastija Stuart, Kavarna Hayek, Murray Newton Rothbard, terorija zarote, Willem III. van Oranje, William Paterson

Na Williama Patersona ste do zdaj najbrž naleteli le v križankah. Opis je običajno naslednji: znan škotski bankir in veletrgovec iz 17. stoletja (sir William). Manj pa vam je znano, da je bil Paterson začetnik največje prevare v zgodovini človeštva – ustvarjanju denarja iz nič. Leta 1694 je bil namreč sustanovitelj zasebne Bank of England, ki velja za drugo najstarejšo centralno banko na svetu (za švedsko Sveriges Riksbank). Njemu pripisujejo izjavo (uradni zgodovinarji je sicer niso potrdili), češ da tej banki pripadajo vse obresti na denar, ki ga ustvarja iz nič (out of nothing). Angleška centralna banka je nastala potem, ko je prišlo do spora med nizozemskimi bankirji in angleško dinastijo Stuart. Nizozemci so pritegnili še druge evropske kolege in financirali Viljema Oranskega III. (Willem III. van Oranje), ki je napadel Anglijo, s prestola vrgel Stuarte in postal Kralj William III. Ker na otoku ni bilo denarja in se je zapletel v vojno s Francijo, je sprejel »pomoč« prijateljev bankirjev (med njimi je bil tudi Paterson), v zameno pa so zahtevali »majhno« protiuslugo – ustanovili bi zasebno banko, ki bi dobila status centralne banke. Vložili bi 1,4 milijonov funtov v zlatu (imena vseh pravih soustanoviteljev so še danes skrivnost), tiskali denar, kolikor bi ga bilo potrebno, in ga posojali državi. Delali bi tisto, kar sicer počno sodobne centralne banke. Posledica tega je, da je danes (po nekaterih ocenah) v globalnih finančnih tokovih kroži prek 90 odstotkov špekulativnega denarja, ki nima ustreznega kritja. In da bi tako tudi ostalo, si finančna elita ob pomoči politikov prizadeva za ustanovitev svetovne vlade.

Tak uvod zato, ker sem zadnjič v tekstu Vzpon zla obljubil, da sem bom lotil tem o nekaterih bančnih in finančnih stvareh, ki se ljudem zdijo samoumevne, a v resnici prinašajo (realno) bogastvo samo eliti. Vzrok in posledice je globalna elita že tako zamešala, da nihče več ne ve, kaj je bilo prej – kura ali jajce. Šele poznavanje nekaterih elementarnih zadev, ki so običajnim ljudem precej tuje ali pa se za njih sploh ne zanimajo, privede do spoznanja, da nas elite dobesedno ropajo. Ta tekst je poskus, da se s preprostimi in vsakemu razumljivimi besedami in pojmi razloži, kako je nastal denar in kako si je njegovo ustvarjanje s pomočjo politike prisvojila finančna elita.

Vprašajmo se, kaj je sploh denar, na katerem so običajno liki politikov in umetnikov, poleg pa napisana številka, ki naj bi pomenila vrednost. Je res bogastvo? Ne. Gre pravzaprav za ničvreden kos papirja, ki služi kot sredstvo za menjavo dobrin, bogastvo pa so realne dobrine in storitve, ki jih je mogoče kupiti z denarjem. Nihče ne zbira teh papirčkov zato, ker bi jih zbiral, ampak zato, ker s temi papirčki lahko nekaj kupi. Peku tako ni treba s seboj k čevljarju nositi štruce kruha, da bi jih zamenjal za čevlje, mizarju pa ni treba tovoriti s seboj stolov, da bi jih pri kmetu zamenjal za krompir. Zato ima denar, ki ga izdajajo centralne banke. In dokler ga tiskajo v obsegu, ki ima realno kritje v dobrinah in storitvah, je dobro. Kajti za bogastvo ni pomembno, koliko kosov papirja, ki se imenujejo evri, dolarji ali funti, natisne centralna banka; če ni dejanskega povečanja proizvodnje dobrin, pravi Axel Kaiser, ne bo država nič bogatejša kot prej, nastalo ne bo ničesar, razen inflacije. Ta pa koristi samo elitam.

Daleč nazaj v zgodovini je trgovina potekala na podlagi neposredne menjave dobrin. Da bi si olajšali delo, je prišlo do dogovora. Kot jamstvo so začeli uporabljati kovance, najpogosteje iz zlata in srebra. Kovanci sami po sebi niso imeli vrednosti, razen tiste, ki jim jo je dalo blago, za katerega so jih zamenjali. Sčasoma se je pokazalo, da so kovanci pretežki, zato se je pokazala potreba, da se nekje shranijo, v zameno pa si dobil papirnato potrdilo. Taki skrbniki so bili sprva zlatarji, kasneje so vlogo prevzele banke. Janez je pač prišel k zlatarju ali v banko, tam za eno leto deponiral 50 funtov zlata, v zameno pa dobil potrdilo (papirnati denar). Ta denar lahko Janez porabi ali ne. Če ga ne, se vrne nazaj in pobere svoje zlato. Zadeva je dobro delovala, saj je imel denar kritje, zlatar ali banka pa sta dobila določeno provizijo. A zgodilo se je, da je do zlatarja ali v banko prišel Franci in vprašal, ali si lahko za pol leta sposodi 50 funtov zlata in plača 10 odstotkov obresti. Zlatar ali bankir ocenita, da lahko, ker Janez običajno pride enkrat na leto. In tako za pol leta posodita Franciju 50 funtov zlata. Nista mu ga izročila, ampak sta mu izdala potrdilo, da ima Franci shranjenih za 50 funtov zlata. Kaj to pomeni? Da je na trgu potrdil za 100 funtov zlata, čeprav zlatar ali banka hranita samo za 50 funtov zlata. Kar je seveda čista prevara, ker sta bankir ali zlatar izdala potrdilo za neobstoječe zlato.

Toda glavna prevara šele pride. Vrednost denarja, ki ga je dobil Franci, je bila dolg. Ko mine pol leta, Franci zlatarju (ali bankirju) vrne 50 funtov pravega zlata in še 5 funtov zlata obresti. To zlato je Franci ustvaril z delom in prodajo realnega blaga, medtem ko je posojilodajalec prišel do 55 funtov zlata tako, da je Franciju izdal potrdilo, ki sploh ni imelo kritja. Torej, kos ničvrednega papirja je zlatarju (ali bankirju) prinesel realno bogastvo. Tako banke še danes delujejo, s to razliko, da tiste, ki jim prinesejo »zlato« v hrambo, nagradijo z majhnimi obrestmi, tistim, ki posodijo denar, pa obračunajo večje obresti. In tako pridemo do največje prevare v zgodovini človeštva – centralnih bank, ki so si vzele pravico (ali pa jim je bila podeljena), da lahko ekskluzivno iz nič ustvarjajo denar, ta možnost pa je bila drugim (komercialnim) bankam omejena (ne pa dokončno odvzeta) s sistemom rezerv.

Centralne banke imajo možnost, da vplivajo na obrestne mere, po kateri si komercialne banke med seboj sposojajo denar, s tem pa vplivajo tudi na obrestne mere na trgu. Če želi centralna banka znižati obrestno mero, se loti odkupa vrednostnih papirjev (famozni finančni instrumenti, o katerih bom še pisal), običajno zakladne ali državne obveznice. Odkupi jih denimo od NLB, ki tega denarja ne shrani v trezorju, ampak ga deponira v banki. S tem poveča likvidnost, zato se zniža obrestna mera. Če želi zvišati obrestno mero, gre v obratni smeri – vrednostne papirje proda. In zdaj pridemo do ključnega vprašanja: kje centralna banka dobi denar za kupovanje vrednostnih papirjev? Preprosto ga natisne, se pravi, ustvari ga iz nič (out of nothing). To pa pomeni, da ves denar, ki se steka v banke, v resnici nima kritja. A če si mislite, da tega ne počno tudi običajne banke, se motite. Sistem rezerv je namreč le delen. Bom pojasnil z nekoliko modificiranim primerom, ki ga navaja prej omenjeni Kaiser.

Denimo, da nekdo položi v NLB milijon evrov, ki jih je ustvaril z lastnim delom in prodajo realnega blaga. NLB denar posodi naprej. A ker velja zakon o delnih rezervah in je obvezana obdržati 10 odstotkov, posodi lahko »samo« 900.000 evrov. Teh 900.000 evrov si nekdo sposodi in jih porabi za plačilo tretji stranki. Ta bo šla v Abanko, odprla račun in nanj položila 900.000 evrov. Abanka, ki mora spet zadržati 10 odstotkov za rezerve, naprej posodi 810.000 evrov. Tisti, ki si je sposodil, bo plačal račun obrtniku, ki bo šel v NKBM in položil 810.000 evrov. NKBM lahko posodi le 729.000 evrov, 81.000 pa obdrži za obvezno rezervo. In rezultat je grozljiv. V samo treh operacijah je prvotnih milijon evrov postalo 2.439.000 evrov v posojilih in prav toliko v depozitih, ker je banka denar imetnikov tekočih računov pozneje posodila. Toda banke imajo kritja samo za 271.000 evrov, v gospodarstvu pa kroži za 1.439.000 evrov denarja, ki nima prav nikakršnega kritja. Zdaj pa pomislite, da bi milijon evrov NLB posodila centralna banka, ki denar tiska »iz nič«. V obtoku bi bilo slabih 2,5 milijona evrov, ki nimajo realne podlage v prodanem blagu ali opravljenih storitvah. Ta množitev denarja je računovodska ukana, je prevara bank, da stranke prepričujejo, da imajo določeno vsoto denarja, čeprav je v resnici nimajo. Ekonomist avstrijske šole Murray Newton Rothbard temu pravi »sistem goljufivih rezev«, zato si nekateri prizadevajo, da bi se vpeljal sistem 100-odstotnih rezerv, po katerem bi banke imele kritje za vsak cent. Toda težava bi bila še vedno centralna banka, ki denar tiska »iz nič«. In očitno bi bilo potrebno odpraviti tudi centralne banke. Na dlani je, da ekonomski in bančni »strokovnjaki« ter politiki zamegljujejo tovrstne prevare s pojmi kot so IMF, Pariški klub, Basel I in II, devizne rezerve, obvezne rezerve, drseči tečaj, prezadolženost, terminski trg, kupna moč, zakladne minice, fiskalna nevtralnost, potrošniška košarica in še nešteto drugimi. To terminologijo, ki je za običajnega človeka, ki svoje bogastvo ustvarja z delom ter prodajo blaga in storitev, ne pa »iz nič«, uporabljajo izključno zato, da bi ljudje še manj vedeli in še manj dojeli, da jih finančna in politična elita ne samo ropata, ampak dobesedno lupita. Kdaj se je to razmahnilo, sem že pisal.

Nekaterim se mogoče zdi vse skupaj teorija zarote. Tudi prav. Želim le, da ljudje o tem premišljujejo, se pogovarjajo in sami poiščejo vire. Kavarna Hayek svoje resnice ne razglaša za edino zveličavno, kot zagotovo ni edina resnica tisto, o čemer poročajo mediji ter govorijo učbeniki in knjige. Vsak naj si pač sam ustvari svoje mnenje.

Zakaj je do industrijske revolucije prišlo ravno v Evropi?

02 petek Dec 2016

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Ekonomija, Zgodovina

≈ 20 komentarjev

Značke

Brexit, ekonomija, EU, Evropa, industrijska revolucija, Joel Mokyr, kultura rasti

V poznem osemnajstem stoletju so inovacije in izumi sprožili v Evropi industrijsko revolucijo, napredek, ki mu ni enakega v človeški zgodovini. Od leta 1800 vemo, kaj se je zgodilo, in bolj ali manj vemo, kako in kje se je zgodilo, a še vedno je velika skrivnost, na katero ni zanesljivega odgovora, zakaj se je zgodilo. In predvsem, zakaj se je to zgodilo v Evropi (in se potem razširilo po celem svetu), ne pa na Kitajskem, v ZDA ali na Arabskem polotoku. Na to skuša v svoji novi knjigi A Culture of Growth: The Origins of the Modern Economy odgovoriti profesor in raziskovalec zgodovine ekonomije Joel Mokyr. Njegova raziskovanja so ga pripeljala do zaključka, ki je politično nekorekten (zato njenega branja na politično korektnih fakultetah najbrž študentom ne bodo priporočili): do kulture rasti je pripeljala edinstvena kombinacija politične razdrobljenosti in dovolj mobilne intelektualne skupnosti.

Politično razdrobljenost Mokyr razume kot neizogibno konkurenco med suverenimi in svobodnimi državami. Države so med seboj tekmovale, tudi za to, katera bo na svoje univerze pritegnila največje znanstvenike in intelektualce tistega časa. To je pripeljalo do kulture odprte znanosti, ideje so bile razpršene. Na tej točki je pomembna še ena selekcija – selekcija med znanstveniki in intelektualci. Ta je bila kruta in neusmiljena, a izluščili so se zares samo najboljši. Mokyr trdi, da je vse to lahko peljalo v le eno smer: eksploziven tehnološki in gospodarski razvoj Evrope. Nasprotno od tega, kar je danes politično korektno govoriti: da lahko samo široke skupnosti (zveza držav), kot je denimo Evropska unija, privede do napredka.

Za Britance je knjiga, tako pravijo, v tem času zelo dobrodošla. Še posebej zdaj, ko levičarji svarijo, da bo šlo z državo po Brexitu le še navzdol. A če sledimo mislim Mokyrja, bo Velika Britanija po Brexitu postala le še močnejša. Čeprav tega izrecno ne napiše, se zaključek njegovega raziskovanja ponuja sam od sebe: nova rast Evrope je možna le, če bodo v njej močne, samostojne, nacionalno in kulturno homogene ter suverene države.

Joel Mokyr sicer knjige izdaja na vsakih šest ali sedem let, kar pomeni, da vse zelo dobro premisli, preden objavi. Njegovo zadnje delo (2009) The Enlightened Economy: An Economic History of Britain 1700–1850 se že delno dotika najnovejše knjige. V njej je namreč pojasnil vpliv razsvetljenstva na vzlet Evrope, v novi knjigi pa pojasni, zakaj se je industrijska revolucija zgodila prav v Evropi, čeprav so imeli tudi denimo Kitajska, ZDA ali Bližnji vzhod dostop do enakega znanja kot Evropejci. Čeprav se z Mokyrjem mogoče ne bomo strinjali, je knjiga, vsaj po recenzijah sodeč, vredna branja. Predvsem pa premisleka.

← Older posts

Subscribe

  • Entries (RSS)
  • Comments (RSS)

Arhivi

  • maj 2022
  • april 2022
  • marec 2022
  • februar 2022
  • januar 2022
  • december 2021
  • maj 2021
  • avgust 2018
  • januar 2018
  • december 2017
  • november 2017
  • oktober 2017
  • september 2017
  • avgust 2017
  • julij 2017
  • junij 2017
  • maj 2017
  • april 2017
  • marec 2017
  • februar 2017
  • januar 2017
  • december 2016
  • november 2016
  • oktober 2016
  • september 2016
  • avgust 2016
  • julij 2016
  • junij 2016
  • maj 2016
  • april 2016
  • marec 2016
  • februar 2016
  • december 2015
  • november 2015
  • oktober 2015
  • september 2015
  • avgust 2015
  • julij 2015
  • junij 2015
  • maj 2015
  • april 2015
  • marec 2015
  • februar 2015
  • januar 2015
  • december 2014
  • november 2014

Kategorije

  • Družba
  • Ekonomija
  • Gospodarstvo
  • Islam
  • javni sektor
  • katoliška cerkev
  • Politika
  • posilstvo
  • Poučne zgodbe
  • Uncategorized
  • Zgodovina
  • Zgodovinski spomin

Meta

  • Registriraj se
  • Prijava

Create a free website or blog at WordPress.com.

Privacy & Cookies: This site uses cookies. By continuing to use this website, you agree to their use.
To find out more, including how to control cookies, see here: Cookie Policy
  • Follow Sledi
    • Kavarna Hayek
    • Join 94 other followers
    • Already have a WordPress.com account? Log in now.
    • Kavarna Hayek
    • Prilagodi
    • Follow Sledi
    • Prijavi se
    • Prijava
    • Report this content
    • Poglej stran v bralniku
    • Manage subscriptions
    • Skrij to vrstico