Značke
Francija, migracije, migranti, Nataša Pirc Musar, Nataša Sukić, posilstvo
Claire je izgubila voljo do življenja. Zadnje tedne je večinoma zaprta v svojem stanovanju in joče. Ponoči ne spi več. Če na koncu le zaspi, se zbudi izčrpana. In pogosto se zbudi nenadoma, sredi nočne more. Povsod vidi napadalce. »Ne morem več sama ven,« pravi 26-letnica, ki se ji je življenje v soboto, 11. novembra, pozno popoldan povsem spremenilo. V preddverju stavbe v ulici Vézelay v 8. pariškem okrožju jo je spolno napadel in davil Afričan.
Taisti izprijeni predator je samo poldrugo uro prej v ulici Pierre Demours v 17. okrožju 19-letno Mathildo prisilil k oralnemu seksu. Tudi najstnico preganjajo strahovi, zaradi posttravmatskega stresa so njeni čudoviti črni lasje začeli izpadati. Preventivna trojna terapija proti virusu HIV ji jemlje zadnje moči. Vse je pustila za seboj: fakulteto, obveznosti v skupnosti, izlete, druženje s prijatelji.
Policija je 35-letnega Afričana ujela in priprla še isti večer. Kar so mediji kasneje odkrili, je slabo luč vrglo na francosko državo. Afriški »brezdomec« je imel odločbo o deportaciji (OQTF), zapustiti bi moral ozemlje Francije. Pa ga ni. Ko je to izvedela Claire, se je toliko opogumila, da je javno spregovorila za medije. »Če bi bila deportacija izvršena, se napad ne bi zgodil. Vsak teden slišimo zgodbe o ženskah, ki so jih napadli ljudje, za katere velja OQTF ali so večkratni prestopniki. To ni normalno, to ni zadeva, ki bi se uredila sama od sebe. Stvari moramo uresničiti s političnega stališča,« je dejala. Ni trajalo dolgo, da so jo levičarji obtožili, da s svojimi izjavami daje veter v jadra skrajni desnici, medtem ko so feministične organizacije molčale.
Ženske po vsej Evropi se zadnja leta počutijo nelagodno, niso več varne, če se same sprehajajo po mestu. Nikoli ne vedo, kdaj bodo temne roke grabežljivo segle po njihovih telesih. Slovenija ni nobena izjema. Še relativno varna država je leta 2023 dosegla svoj neslavni rekord – največ spolnih napadov, ki so jih zagrešili (ilegalni) tujci. Za razliko od Slovenk se zaradi tako imenovanega »migrantskega bonusa« slednji počutijo varno. Če država slučajno odredi deportacijo, se najde poslanka Levice Nataša Sukić in se nanj priklene z verigo. Potem poslušamo komentarje aktivistov in drugih ljubiteljev Arabcev in Afričanov: da je to nehumano; da gre za »ranljive skupine«, pravzaprav otroke »brez spremstva«; da takih, ki sem in tja posilijo kakšno Slovenko, že ne gre izganjati; da se še niso toliko integrirali, da bi lahko krotili visoko raven testosterona, ki je v džungli in puščavi nekaj običajnega, na stari celini pa njihovo početje zaradi trka kultur ni sprejemljivo. Povedano drugače: levičarji nas prepričujejo, da moramo Slovenci kot staroselci potrpeti, da se azilanti lahko prilagodijo.
Človek bi nerazumno početje cepetajočih feministk in drugih »nevladnikov«, ki so za migrante pripravljeni dati svoje telo, še razumel, a je nesprejemljivo, da najvišji politični predstavniki (Nataša Sukić je celo podpredsednica Državnega zbora RS) ovirajo in preprečujejo odrejene deportacije. Če slučajno kakšen izgon iz države uspe, deportiranci vedo, da se bodo lahko vrnili – s pomočjo tihotapcev migrantov. Ti prav nič ne tvegajo, saj vedo, da ne bodo kaznovani. Imamo namreč drugo Natašo (Pirc Musar), ki je v prostem času predsednica države in kot po tekočem traku pomilošča tihotapce. Kakopak, oni so »humanitarci«, opravljajo »dobro delo«, mar ne. In nobenega od izpostavljenih politikov očitno ne zanima, da uvažajo (tudi) posiljevalce, teroriste, kriminalce in osebke različnih pokvarjenih spretnosti, ki jih v matičnih državah nočejo.
Ženske z grozljivo izkušnjo posilstva najbrž nikoli ne bodo imele otrok. Claire in Mathilda sta o tem javno spregovorili, v Sloveniji takega pričevanja mladih deklet, ki so jih migranti »zadrževali na tleh« (tako poskusu posilstva pravi slovenska policija), še ni bilo. Bojijo se križanja s strani medijev in progresivcev, češ da bi spodbujale sovraštvo do tujcev. In to je žalostno. Še več. Tak odnos, ki seje strah med žrtvami in jemlje v bran predatorje, prinaša res temne čase za Slovenijo.
(Tekst je bil najprej objavljen v Nova24TV magazin (19. januar 2024).