V tej državi je nekaj hudo narobe: nacionalni radio podelil nagrado »umetnik prihodnosti« dokazanemu članu migrantske tolpe, ki ga iščejo z mednarodno tiralico

Značke

Daniel Wretström, Elin Krantz, Ephrem Tadele Yohannes, Göran Persson, Khaled Odeh, kriminal, levičarji, Malmö, migracije, migrant, migrantske tolpe, multikulturalizem, multikulturnost, nacionalni radio, orožje, posilstvo, rap, Salah Abdulle, streljanje, Sveriges Radi, umor, Švedska

Včeraj je v trgovskem središču Emporia v švedskem mestu Malmö streljal najstnik. Ubit je bil en moški, eno žensko so ranjeno pripeljali v bolnišnico. Policija je sporočila, da je bilo streljanje del obračuna med tolpami, precej sramežljivo pa so mediji objavili, da je bil najstnik migrant in da so obračunavale migrantske bande.

Malmö je mesto, ki je za avtohtone Švede izgubljeno. V njem živijo pripadniki 183 različnih narodov in narodnosti, več kot polovica prebivalcev ni avtohtonih Švedov, skoraj 70 odstotkov najmlajših (do 14 let) ima tujerodne korenine. Nič boljše ni po državi. Na Švedskem živi (po uradnih statističnih podatkih za leto 2020) samo še 74,1 odstotka avtohtonih Švedov, leta 1900 se je v tej skandinavski državi rodilo 99,8 odstotka novih državljanov, leta 2020 samo še dobrih 80 odstotkov. Priseljenci (legalni ali ilegalni) naseljujejo predvsem večja mesta in jug države, kar je povzročilo (predvsem v tem tisočletju) velik porast kriminala (ropov, umorov, posilstev). Število smrti zaradi nasilja z orožjem se je od leta 2006 do leta 2020 povečalo za sedemkrat.

Švedski levičarji, ki so v tem tisočletju oblikovali večino vlad, trdijo, da nasilju botruje slaba integracija priseljencev ter vse večja razlika med revnimi in bogatimi in tudi višja stopnja uživanja mamil. Nasprotno politiki desne provenience trdijo, da je za nasilje kriva politika odprtih vrat, dopuščanje multikulturalizma (od preloma tisočletja evangeličansko-luteranska narodna cerkev ni več priznana kot državna cerkev), popustljivost organov pregona zoper priseljence pri kaznovalni politiki in neverjetna podpora medijskega mainstreama migrantom. Dogaja se celo, da je državni radio (Sveriges Radio) podelil nagrado dokazanemu članu migrantske kriminalne tolpe Salahu »Dree Low« Abdulleju. Ta somalijski bogatitelj kulture se je v prostem času (ko za javnost ni bil kriminalec, ki se je pečal predvsem z orožjem) ukvarjal z rapom (rap je klasična gangsterska glasbena zvrst, izvajalci so praviloma člani band ali imajo s klasičnimi kriminalci prijateljske stike), nacionalni radio ga je razglasil za »umetnika prihodnosti«. Danes ga iščejo z mednarodno tiralico.

Švedski levičarji so do migrantskih kriminalcev zelo prizanesljivi, kazni so (celo za najhujša kazniva dejanja, kot je umor ali posilstvo) manjše, kot ti policija naloži kazen za prehitro vožnjo. Dežela vikingov je priložnost, da nasilje umiri, zamudila na začetku tisočletja, ko sta državo pretresla brutalna umora dveh domačinov, zločin so izvršile migrantske tolpe.

9. decembra 2000 je takratni 17-letni Daniel Wretström čakal na avtobusni postaji Säbytorgsvägen v Salemu na Švedskem, kraju jugozahodno od Stockholma. Vračal se je iz zabave, ko se je nenadoma prikazala podivjana priseljeniška tolpa in na Daniela kričala, da je rasist. Očitno so bili spodbujeni z govorom takratnega švedskega premierja Görana Perssona, švedskega levičarja in velikega zagovornika multikulturnosti, ki je le nekaj dni pred napadom dejal, da je treba »rasizem zdrobiti«. Zločinska banda priseljencev je to očitno vzela dobesedno. Rekonstrukcija dogodkov je pokazala, da je banda Daniela najprej pretepla s kolom, nato so mu prerezali grlo. Storilce je policija prijela, na sodišču se je kasneje vse skupaj sprevrglo v farso. Morilca Khaleda Odeha so spoznali za neprištevnega, po letu dni je že zapustil psihiatrično ustanovo. Trije so bili obsojeni na 40 ur dela v dobro skupnosti, drugi so morali plačati po 200 evrov kazni (1.800 švedskih kron).

Deset let kasneje (26. septembra 2010) je 23-letni Ephrem Tadele Yohannes iz Etiopije zverinsko posilil in umoril 27-letno Elin Krantz. Ironično je, da je bila svetlolaska vneta zagovornica multikulturnosti in bila celo dejavna v nevladni organizaciji. Rekonstrukcija je pokazala, da je bila brutalno posiljena in do smrti pretepena. Najprej je pretrpela je udarec v glavo, medtem ko jo je posiljeval, jo je davil. Po posilstvu jo je vlekel po gozdnih tleh. Brezobzirni migrant jo je pustil ležati razgaljeno od pasu navzdol z razkrečenimi nogami, nato pa je zločinec na njeno glavo in prsni koš zvalil 85 kilogramov težko skalo. Ephrem Tadel Yohannes je zločin priznal.

Česa progresivni ne razumejo pri drugem amandmaju k ameriški ustavi in zakaj je za zahodno civilizacijo pomembno, da ga Američani ubranijo in ohranijo

Značke

ameriška ustava, Bill of Rights, drugi amandma, Listina pravic, orožje, svoboda, svoboda govora, ZDA

Ne, seveda ne. Drugi amandma k ameriški ustavi ni namenjen lovu na race ali srnjad, namenjen je samoobrambi in uperjen proti vladi. Ker je vsak državljan lahko oborožen, to zagotavlja, da vsakokratna aktualna oblast ostane na povodcu. Da si ne drzne sprejemati avtokratske regulative. Če je prvi amandma simbol svobode, je drugi temelj svobode. Tudi zato je četrti ameriški predsednik James Madison napisal prvih deset amandmajev, ki so bolj znani kot ´ Bill of Rights´.

Preden so vrhovni sodniki ZDA odločali o pravici do splava, so progresivnim dali še eno lekcijo branja ameriške ustave: razveljavili so zakon zvezne države New York, ki je zahteval, da morajo državljani, ki želijo nositi pištolo v javnosti, prej dobiti dovoljenje lokalnih oblasti. Orožje se zdaj lahko nosi po vseh ZDA, Bidnov sobotni podpis zakona proti nasilju s strelnim orožjem je popolnoma nepomemben.

Listina pravic (ali ´Bill of Rights´) je pomembna, ker je to v bistvu seznam zadev, kjer je moč oblasti omejena. Ustanovni očetje so se pred skoraj 250 leti zavedali, da se lahko vsaka vlada pokvari, da je vsaka oblast nagnjena k avtokraciji in tiraniji, da ljudstvo občasno izvoli bedake in pohlepneže, da bodo politični voditelji mestoma skušali zlorabiti svoja pooblastila in vladati mimo pravil. To je mogoče le z ustrahovanjem (edino vlade so pooblaščene za uporabo orožja), a se bodo držale nazaj, če bodo vedele, da je ljudstvo oboroženo.

V ZDA v obrambo pravic in svoboščin, ki so zapisane v ustavo, še ni prišlo do množičnega oboroženega upora. Po ulicah za zdaj razgrajajo in uničujejo lastnino tisti, ki zahtevajo razorožitev lastnikov orožja, čeprav gre za ljudi, ki najbolj spoštujejo civilne in pravne norme. Progresivna medijska mašinerija jih obtožuje ekstremnega desničarstva in sostorilstva množičnih morilskih pohodov po šolah. Ni naključje, da si levičarji prizadevajo omejiti tudi prvi amandma (svoboda govora), hkrati pa odvzeti orožje državljanom, ki verjamejo v ustavo in spoštujejo zakon.

Drugi razlog, zakaj je amandma pomemben, je pravica do samoobrambe. Roparji, vlomilci in tatovi bodo prišli do orožja ne glede, kako bo dostop do njega država regulirala. Zakonita posest pa je za običajne državljane najbolj preprost in cenovno ugoden način samoobrambe. Včasih je dovolj strel v zrak, da preženeš nepridiprave, drugič se moraš braniti z neposrednim streljanjem v napadalce. Čakanje, da bo policija ukrepala, je čas, ki lahko odloča o življenju in smrti. Zato bi odvzem strelnega orožja državljanom posegel v njihovo varnost.

Streljanje na sočloveka (še posebej vojna) je grozna stvar. Človek uporabi vsa druga sredstva, da se temu izogne. A če ne gre drugače, je uporaba strelnega orožja zadnja možnost za ohranitev življenja in svoboščin. Toda imeti v lasti orožje še ne pomeni, da prosto streljaš po ljudeh.

Ameriška ustava je bila od rafitikacije do zdaj spremenjena 27-krat (vključno z desetimi amandmaji Listine pravic). Da ne bi vsakokratna oblast samovoljno spreminjala tega temelja svobode, je postopek spremembe zelo težak in naporen. Ustava je namenjena ohranjanju močne države, a s pooblastili zelo omejene zvezne vlade. Slednjemu je namenjena Listina pravic. Ravno ta del, ki zavezuje vlado, da ne bo posegala v svobodo državljanov, je za progresivne najbolj moteč. Želeli bi si namreč omejitev svobode govora (ki jo ameriška ustava dojema v absolutnem smislu) in razorožitev državljanov, da bi jih lažje spravili kot ovce v vagone. Tako tudi razumejo (ali ne razumejo) ameriško ustavo. Oni ves čas trdijo, da besede (zapisano) ne pomeni tistega, kar ima jasen pomen. Uporabljajo jezik, ki pravi pomen besed obrne ali pa mu da povsem nov, progresiven pomen. Tako trdijo, da ima drugi amandma svoje korenine v rasizmu.

Drugi amandma ni nikoli temeljil na rasi, to je bil od svojega začetka amandma o svobodi. Ni namenjen temu, da bi koga zasužnjil, namenjen je preprečevanju natikanja okov in uporu, če ti kdo (tudi vlada) poskuša natakniti okove. Gre za vzvod, legalno podlago, da zaščitiš in varuješ življenja, tudi svojega. Če ima človek pravico do življenja, ima neodtujljivo pravico, da to življenje brani.

Vrata Armagedona: ko smo se odvrnili od Boga, smo se odpovedali človeškosti in človečnosti

Značke

Aleksander Solžencin, Andrej Turjaški, Bog, cerkev Marijininega vnebovzetja, don Juan Avstrijski, Hannah Arendt, humanizem, izobraževanje, Jan Sobieski, Karel Martel, krščanstvo, Martin Luther, orožje, prebujenci, vera, wokeism, ZDA, šola

Ko sem danes romal k Marijinemu svetišču na Dolenjskem (cerkev Marijinega vnebovzetja na Zaplazu), sem se spomnil na Matjaža Šiška (pričo tožilstva v zadevi Škorčeva glosa, kjer sem soobtožen, ker sem kot takratni odgovorni urednik revije Demokracija dopustil objavo domnevno rasističnega zapisa; razsodba naj bi bila 13. julija), ki je med zaslišanjem dejal, da smo verniki, ki verjamemo v končno božjo sodbo, »skrajni«.

Kristjani verjamemo v sodni dan, ko bodo mrtvi vstali in bo izrečena končna sodba. To pomeni, da je tuzemsko življenje prehodno in da je smisel človeka prihod Božjega kraljestva in večno življenje. Zato se ljudje dolga stoletja sploh niso bali posvetnih oblasti (ne glede na to, kakšna kazen bi jim bila naložena), saj so menili, da so za svoja ravnanja odgovorni (vsevidnemu) Stvarniku, ki jim je dal življenje in svobodo. Dokler (težko je reči, kdaj natančno se je to zgodilo) se s spodkopavanjem vere, tradicionalnih vrednot in morale ni zadeva obrnila: ko so se ljudje odvrnili od Boga in vere, so se začeli bati zemeljskih oblasti in novih prerokov.

Mestoma prisilna sekularizacija je posamezne družbe pripeljala do totalitarnih struktur in ko se je humanizem odvrnil od vere, se je začel vzpon kulture smrti. Svetost življenja je bila poteptana, za novodobne ´prebujence´ (wokeism) so kristjani postali radikalni –  katolibani (ali klerofašisti), ostanek preteklosti in simbol nazadnjaštva, za katere ni prostora v njihovem svetu. Za začetku omenjeni Šiško je tipičen predstavnik novega reda, ki verjame, da so ljudje, ki sledijo krščanskim resnicam, skrajneži. Bilo bi pomilovanja vredno, če ne bi bilo (tudi za življenja vernikov) nevarno.

Cerkev Marijinega vnebovzetja (Zaplaz, občina Trebnje).

Zanimivo je, da so ljudje, ki so živeli znotraj železne zavese (vključno s Slovenijo, kot delom Jugoslavije), bolj ohranili vero v Boga, kot demokratični Zahod. Temu se je čudil tudi ruski pisatelj Aleksander Solžencin, ki so ga pred nekaj manj kot pol stoletja izgnali iz Sovjetske zveze. Ko so vsi pričakovali njegovo kritiko socialističnega raja, je ogledalo nastavil Zahodu.

Zahod je izgubil (državljanski) pogum, ki ga je odlikoval, vse preveč se zanaša na regulacije, ki omejujejo svobodo, dano od Boga, morala je postala nezaželena, je opozoril: »Govorim o nesreči despiritualizirane in nereligiozne humanistične zavesti.« Po njegovo ravno nezaželenost duhovnega odnosa do Boga in odvračanje od vere pripeljeta do avtoritativnih družb. Sreča se ne išče več svobodno, srečo ti skušajo vsiliti vlade, ki se pretvarjajo, da najbolje vedo, kaj je zate prav in kaj ni. Dobri nameni humanizma so se povsem pokvarili in vrata v katastrofo so se odklenila. To je pripeljalo so popolne odsotnosti krščanske morale in kulture, človek je začel igrati Boga: ne gre več zato, da bi si posvetne oblasti ljudi pokorile zgolj s prisilo, s spremembo zunanjih pogojev njihovega obstoja in življenja (reorganizacija družbenega reda), ampak za poskus preoblikovanja človekove narave, kot nam jo je dal Bog ter kar nas dela človeške in človečne. To je že pred 70 leti zapisala ameriška filozofinja in politična teoretičarka Hannah Arendt.

Tipičen primer obračanja hrbta Bogu in veri (ter kam to pelje) lahko v živo spremljamo v ZDA. Čez lužo se vsi sprašujejo, zakaj je v zadnjih letih toliko morilskih pohodov po šolah (kot je bil v mestu Uvalde). Enoznačnih in lahkih odgovorov ni, čeprav nas progresivni medijski mainstream prepričuje, da je za streljanja kriva zelo liberalna zakonodaja, ki omogoča lahek dostop do orožja. Ta argument pade, če vemo (kdor le malo spremlja zgodovino ZDA), da je bil dostop do orožja v preteklosti še lažji. Prav vsakdo je kupil orožje, otroci so ga celo naročali po pošti in z njim hodili v šole, da so šli po pouku na lov. Bilo je zanemarljivo malo primerov, ko je kdo uperil puško ali pištolo v vrstnike. Torej se je moralo v sodobnosti zgoditi nekaj drugega, kar je sprožilo konfliktne odklonske težnje pri mladih, še posebej pri generacijah od babyboomerjev do milenijcev.

Eden od razlogov zagotovo je, da je meja občutka, kaj je absolutno prav in kaj narobe, zabrisana. Tradicionalne družbene norme, na katerih so bile zgrajene zahodne demokracije, so označene kot patriarhalne, kar je nesprejemljivo in ni v skladu z novim svetom, kamor nas vodijo »prebujenci«. S prstom lahko pokažemo na izobraževalni sistem, ki je naravnan tako, da otroci niso več bogaboječi. Skoraj neverjetno se zdi, da je to že pred pol tisočletja spoznal reformator Martin Luther (Den christlichen Adel deutscher Nation, 1520): »Zelo se bojim, da se bodo univerze izkazale za velika vrata pekla, če se ne bodo marljivo trudile razlagati Sveto pismo in ga vrezovati v srca mladih. Nikomur ne svetujem, naj svojega otroka postavi tja, kjer Sveto pismo ne kraljuje nad vsem.«

Krščanstvo je od svojega začetka utrjevalo predstavo o dobrem in slabem, o absolutnem načelu morale in etike, prek katerega se ne sme. Otroci so to živeli v šolah, obstajala so določena pravila, vsak je vedel, kaj je in kaj ni sprejemljivo ravnanje. Zato tudi ni nihče streljal po šolah, čeprav so orožje nosili h pouku. Življenje je bilo sveto, krščanstvo je z naukom o poslednji sodbi služilo za kažipot po poti nesporne avtoritete – Boga. In nikomur ni padlo na pamet, da bi zamudil nedeljsko sveto mašo. To ni bil zgolj verski obred, to je bil moralni kompas in strahospoštovanje do načina življenja, ki je prinašal blaginjo. Odsotnost udeležbe pri verskih obredih, ki se je na Zahodu začela pred pol stoletja, je zelo zmanjšala standarde, predvsem je prevladalo mnenje, da si tudi brez kakršnegakoli dela in odgovornosti upravičen do vsega. In to – takoj.

Izginili so Kristusovi junaki, novi idoli so postali apologeti vojne proti krščanstvu. Če se je nekoč slavilo Karla Martela, dona Juana Avstrijskega, Andreja Turjaškega ali Jana Sobieskega, ki so zmagovali v bitkah proti islamu, se današnje mladostniške zglede najde na paradah ponosa, tvorcih teorij spolov, med mazači pročelij cerkva, prvaki liberalnih teologij, komunističnimi krvniki in lažnimi socialnimi pravičneži. Da o zvezdnikih, ki v iskanju všečnosti (pri vseh in vsakomur) mimogrede izdajo sebe kot božjo stvaritev, niti ne govorimo. Mlade generacije berejo, poslušajo in gledajo (danes večinoma na mobilnih napravah) samo tisto, kjer prepoznajo sebe (kot žrtev). Osredotočene so (in to spodbujajo šole) nase in na svoje tatuje. Nekoč so učitelji otrokom ponujali v branje literaturo, da so se kaj naučili o drugih. Danes je to misija nemogoče, tudi ni uravnoteženega pogleda na svet, ni sprejemanja drugačnosti in različnosti. Zato kričanje »prebujencev«, da se zavzemajo za različnost, dojamemo kot sarkazem nevednih.

Tako sem premišljeval na tisti gozdni poti na Bajturn (nad cerkvijo Marijinega vnebovzetja s 609 metri najvišji vrh občine Trebnje), dokler se vame (z »neprednostne« steze) skoraj ni zaletel srnjak. Poklicna deformacija je pripomogla, da sem instinktivno in refleksno segel po mobilnem telefonu, da ujamem trenutek srečanja. A sem se kmalu počutil kot bedak, ker je bilo to (božje) gozdno bitje že daleč od mene.

Bajturn, najvišji vrh občine Trebnje (nad cerkvijo Marijinega vnebovzetja).

Pravica do posesti orožja je pravica do samoobrambe

Značke

množično streljanje, orožje, svoboda, varnost

Po streljanju v San Bernardinu v Kaliforniji, v katerem je bilo 14 ljudi ubitih, 21 pa ranjenih, so ameriški mediji poročali (New York Times, Washington Post, Boston Globe, CBS News, MSNBC in Newsday), slovenski pa nekritično povzemali, da je bilo kalifornijsko streljanje 355. množično streljanje letos. To naj bi bil tudi razlog, da se v ZDA končno omeji pravica dostopa do orožja. Nekaj zadev tukaj nikakor ne drži. Prvič, po definiciji FBI je bilo samo 21 streljanj takih, ki bi jih lahko opredelili kot množična streljanja. Drugi, za množična streljanja in umore s strelnim orožjem ni kriva liberalna zakonodaja. In tretjič, marsikatero množično streljanje bi preprečili, če bi bile žrtve oborožene.

Slednje pomeni, da ima posameznik pravici do samoobrambe, če je napaden. Še posebej velja za primere kot je bil pariški pokol oziroma teroristični napad ali zadnje množično streljanje v Kaliforniji. Ne gre za to, da bi zatajila policija, ampak za to, da policija v teh primerih preprosto ni dovolj hitra, da bi prišla na prizorišče streljanja. V takih primerih je edina možnost, da ostanete živi, samoobramba. To pa država državljanom odreka, čeprav gre za temeljno človekovo pravico, ki obstaja že od pamtiveka. Kar pomeni, da se lahko tudi oborožijo. Toda država jim tega ne pusti. Tako imamo na eni strani državo, ki je lahko oborožena in s strelnim orožjem ukrepa proti svojim državljanom po svoji presoji, po drugi strani pa država državljanom preprečuje, da se oborožijo in sami branijo svoje premoženje in življenje.

Kot dokaz, da ima država prav, uradniki in politiki navajajo prav množična streljanja. Zdaj pa poglejmo nekaj primerov, ko so množične pokole s še več žrtvami ustavili ravno oboroženi posamezniki, ki bi lahko postali žrtve. Pa niso. Ker so bili oboroženi in niso oklevali, da bi rešili življenje drugih in svoje življenje.

Pearl High School, 1. oktober 1997

Potem ko je Luke Woodham zabodel svojo mater, je z orožjem krenil proti svoji srednji šoli. Ubil je dve dijakinji, sedem jih je ranil. Preiskovalci so ugotovili, da bi bilo žrtev še več, če ga ne bi s svojo polavtomatsko pištolo kalibra .45 ustavil Joel Myrick.

Parker Middle School, 24. april 1998

Na šolski ples je 14-letni Andrew Jerome Wurs prišel oborožen s pištolo kalibra .25. Med plesom je začel streljati, enega učitelja ubil, drugega ranil, prav tako je ranil dva sošolca. S svojo puško ga je ustavil James Strand, lastnik banketne dvorane.

Appalachian School of Law, 16. januar 2002

Na pravno fakulteto je vdrl nekdanji študent Peter Odighizuwa, takrat 43-letni Nigerijec, ter ubil dva profesorja in enega študenta, tri druge ranil. Nadaljnji strelski pohod sta mu preprečila Tracy Bridges in Mikael Gross. In namesto, da bi se jima fakulteta zahvalila, da sta preprečila še večji pokol, sta izgubila pravico do nošnje orožja, saj je fakulteta prostor, kjer je orožje prepovedano.

New Life Church, 9. december 2007

Dva vernika Cerkve novega upanja sta bila ubita, trije pa ranjeni, ko je strelec na njih odprl ogenj. Na srečo je bila tam Jeanne Assam, ki je zgrabila svoje osebno strelno orožje, vrnila ogenj in ubila strelca. Predsednik George W. Bush jo je odlikoval.

New York Mills AT&T Store, 27. maj 2010

V trgovino AT&T je prišel 79-letni moški. V žepu je imel pištolo in seznam zaposlenih, ki jih je nameraval ubiti. Uspelo mu je enega raniti, ker je medtem Donald J. Moore potegnil svojo osebno orožje in moškega ubil.

Palms, Internet Caffe, 28. avgust 2012

Tukaj pa so lahko ogledate posnetek z video kamer, kako je 57-letni moški preprečil oborožen rop in množični poboj. Enega zlikovca je ranil in je kasneje umrl, drugi je pobegnil. (VIDEO) Na temu VIDEU pa si lahko pogledate nekatere najbolj odmevne primere, ko so oboroženi državljani opravili tisto, kar bi morala policija.

Mystic Strip Club, 11. januar 2014

Potem ko mu varnostniki niso dovolili vstopa v lokal, se je Thomas Elliott Hjelmeland vrnil s pištolo, na sebi je imel masko za noč čarovnic. Vdrl je v klub in začel streljati. Jonathan Baer izvlekel svojo skrito pištolo in ubil Hjelmelanda. Pozneje je na svojem facebook profilu zapisal, da pištolo vedno nosi s seboj in jo bo še naprej, vendar upa, da mu jo nikoli več ne bo potrebno uporabiti.

Austin, Texas Construction Site, 30. april 2014

Nekdanji delavec je ves besen prišel na gradbišče in začel streljati na sodelavce. Delovodja je izvlekel svojo pištolo in preprečil pokol.

Zakaj država državljanom odreka pravico do nošenja orožja?

Značke

kriminal, orožje, policija, samoobramba, zasebna lastnina, ZDA

Policijo imajo države zato, da z grožnjo sile skrbi za red, varuje državljane in njihovo premoženje, služi ljudstvu in preiskuje kazniva dejanja. Pri tem je bolj ali manj uspešna, saj je stopnja preiskanih kaznivih dejanj 51,8 odstotna (http://policija.si/images/stories/Statistika/LetnaPorocila/PDF/LetnoPorocilo2014.pdf), kar pomeni, da je lani 45.705 kaznivih dejanj ostalo nepreiskanih. Policija pravi, da je to dober odstotek, vendar podrobnejši pregled pokaže, da je policija neuspešna pri preiskavah kaznivih dejanj zoper premoženje, se pravi zoper zasebno lastnino. Teh kaznivih dejanj je bilo lani 54.890, preiskanost pa je samo 28-odstotna. A to še ni vse. Še slabše je pri vlomih ali poškodovanju zasebne lastnine. Preiskanost teh kaznivih dejanj je samo 16,9-odstotna. To pa pomeni, da je zasebna lastnina v Sloveniji zelo slabo zaščitena. Tudi pri ropih ni nič boljše. Od 297 ropov jih je policija uspešno preiskala samo 110. Povedano drugače. Posameznik in njegova lastnina očitno nista prednostna naloga slovenskih organov pregona. In če država ne more zaščititi državljana in njegove lastnine, ima posameznik vso pravico na samoobrambo, obrambo svoje družine in svoje lastnine. Toda kaj se zgodi, če posameznik skuša zaščititi svojo lastnino in pri tem poškoduje ali ubije vlomilca ali roparja? Država takega posameznika lahko obtoži prekomerne uporabe sile.

Spomnim se primera iz leta 2012, ko je na počivališču Ravbarkomanda Belorus, ki je spal v tovornjaku, zalotil državljana Češke in Kosova pri ropu. Kriminalec je pobegnil, voznik tovornjaka, ki se je zbudil, se je pognal za njim. Ko ga je dohitel, ga je nepridiprav napadel z nožem, ga porezal, toda očitno ni vedel, s kom ima opravka. Spreten Belorus ga je zgrabil in tako premikastil, da so češko-kosovskega državljana morali huje poškodovanega odpeljati v ljubljanski klinični center. Belorus je torej brez pomoči policije uspešno obranil svojo lastnino (http://www.siol.net/novice/crna_kronika/2012/10/nalomil_roparja_z_nozem_zdaj_bo_kaznovan.aspx). Kaj bi se zgodilo, če bi ubogal policijo, ki pravi, da morajo državljani v takih primerih ubogati roparja, mu izročiti, kar zahteva, nato pa poklicati policijo, da bo ona rešila primer? Zgodilo bi se to, da bi primer Belorusa po vsej verjetnosti končal med nepreiskanimi primeri, kar pomeni, da bi voznik tovornjaka izgubil svoje premoženje. Toda v omenjenem primeru se je zgodilo še nekaj. Ker ga je pretepel, so Belorusa ovadili za kaznivo dejanje povzročitve hude telesne poškodbe. Na srečo so kasneje pregon opustili.

Državljani imajo torej pravico, da branijo svojo lastnino, če jo država ne more. To pa pomeni, da se lahko oborožijo. Toda država jim tega ne pusti. No, vsak ima lahko strelno orožje, toda upravnim enotam in policije mora dokazati, da ga res potrebuje. Kar je popoln nesmisel. Na eni strani je policija oziroma država, ki je lahko oborožena, ne da bi vprašala za dovoljenje svoje državljane in lahko proti svojim državljanom po svoji presoji ukrepa s strelnim orožjem, po drugi strani pa država državljanom preprečuje, da se oborožijo in sami branijo svoje premoženje, ki ga, kot kažejo statistični podatki, tako slabo brani država.

Nasprotniki svobodne nošenja orožja pravijo, da bi se povečalo število ubojev in umorov, če bi dopustili, da se posamezniki lahko oborožijo. Enako misli policija. Toda kriminalci, lopovi, roparji in nepridipravi vseh vrst se očitno na to prepoved požvižgajo. Oborožijo se kljub temu, da je prepovedano. Torej, če bi dopustili prosto trgovino z orožjem, kriminalci ne bi bili nič bolj oboroženi, kot že so. In strelnega orožja ne bi uporabljali nič manj, kot ga že. Bi bili pa pošteni državljani bolj varni. Zato so kriminalci tukaj očitno našli skupni jezik s policijo – prepoved svobodne nošnje orožja naj ostane. Zakaj že? Da bi se kriminalci počutili bolj varne pred svojimi žrtvami? Enako razmišlja država. Orožje bi državljani lahko uporabili proti njej, če bi presodili, da jih izkorišča. Ampak to se zgodi bolj poredkoma.

Ali veste kateri evropski državi imata najbolj liberalno zakonodajo glede nošenja orožja? Avstrija in Švica. In katere med najbolj strogimi? Luksemburg, Danska in Nemčija. Kaj pa pravi statistika? V Luksemburgu je zabeleženo v povprečju 2,1 umor ali uboj s strelnim orožjem na 100.000 prebivalcev, med tem ko je v Švici to povprečje samo 1,2. Še slabše je na Danskem, ki ima povprečje kar pet umorov ali ubojev na 100.000 prebivalcev, medtem ko je v Nemčiji to povprečje 1,8. Kako je to mogoče, ko pa razna anti-oboroževalna gibanja pravijo, da bi popolna prepoved nošenja in uporabe strelnega orožja pripomogla k manj ovojem in umorom? Če bi to držalo, bi morali biti Švica in Avstrija daleč pred Luksemburgom, Dansko in Nemčijo po številu umorov in ubojev s strelnim orožjem. Ta dejstva govorijo ravno nasprotno. Zelo restriktivni zakoni glede nošenja in uporabe orožja ne pripomorejo k večji varnosti državljanov in k manjšemu številu kaznivih dejanj, storjenih s strelnim orožjem, ampak k večjemu. Zakaj? Ker bi oboroženi nepridipravi trikrat premislili, ali bodo napadli in oropali oboroženega državljana na drugi strani. Možnosti bi bile v tem primeru izenačene, mogoče bi bile celo večje za žrtev, če bi napadalca opazila denimo z okna, kako se plazi v njegovo hišo z namenom, da ga okrade. Žrtev, ki brani svoje življenje in svojo lastnino, bi lahko na napadalca streljala takoj, ko bi ga zaznala, kajti nihče, prav nihče nima pravice vstopiti na tujo posest brez dovoljenja lastnika. Ima pa lastnik vso pravico, da z vsemi sredstvi brani svojo lastnino. Če bi na začetku omenjeni Belorus mirno čakal policijo, svoje lastnine (torbice z denarjem in dokumenti) najbrž nikoli več ne bi videl. Tako pa jo je branil in nalomil roparja, da ga bo ta pomnil celo življenje. In mogoče mu je ta lekcija koristila, da ne bo nikoli več skušal ropati.

Tudi v ZDA, ki je glede nošenja orožja zelo svobodna (to Američanom zagotavlja drugi amandma), več let potekajo razprave, ali to pravico omejiti ali ne. In tudi tam nasprotniki (levičarski demokrati) trdijo, da je ta pravica vzrok številnih umorov in ubojev prek luže. Statistika spet pravi drugače. John R. Lott (znan po knjigi Več orožja, manj kriminala), John E. Whitley in Rebekah C. Riley so objavili nove raziskave o možnih povezavah med nošenjem orožja in stopnjo umorov oziroma ubojev (http://papers.ssrn.com/sol3/papers.cfm?abstract_id=2629704). Ugotovili so, da se je stopnja umorov med leti 2007 in 2014 znižala za četrtino, medtem ko se je število izdanih dovoljenj za nošenje orožja v istem času povečalo za 178 odstotkov. Prav tako so ugotovili, da je število prekrškov, ki so povezani z uporabo orožja, pri imetnikih dovoljenj za orožje (navadnih državljanih) sedemkrat manjša kot pri policistih. Kar pomeni, da običajni državljani bolj pazljivo uporabljajo orožje kot policija.

V zvezi z ZDA je treba razbiti še en levičarski mit. Če poslušamo, gledamo ali beremo slovenske medije, se ustvarja vtis, kot da samo belci streljajo po črncih, ki so uboge žrtve rasizma. In kot smo pri levičarji že navajeni, njihove trditve so daleč od resnice. Dejstva so naslednja (https://www.youtube.com/watch?v=1jBMM7C7IEE): po podatkih FBI je bilo leta 62.593 črncev žrtev s strani belcev, toda po drugi strani je bilo kar 320.082 belcev žrtev s strani črncev. Kar pomeni, da je možnost, da črnec ustreli belca petkrat (5-krat) večja, kot da belec ustreli črnca. Če k temu dodamo, da je v ZDA samo 12,9 odstotka prebivalcev črncev in da ti petkrat več streljajo na belce, kot belci na črnce, to pomeni, da je možnost, da črnec ustreli belca 25-krat večja kot možnost, da belec ustreli črnca. Seveda se bo našel kdo in rekel, ja, ampak beli policisti ubijejo več črncev kot drugi. Tudi to ne drži. Lani so policisti ubili 414 belcev, 233 afro-američanov in 138 latino-američanov. Kar pomeni, da ne drži, da policusti večinoma streljajo in ubijajo črnce (https://twitter.com/LawrenceBJones3/status/593208349405020160).

Kavarna Hayek je tudi na Twitterju: @KavarnaHayek (https://twitter.com/KavarnaHayek)