Nova raziskava IPSOS: bolj ko si podnebno histeričen in ideološko levo, več letiš z letalom in bolj onesnažuješ okolje

Značke

desničarji, Francija, IPSOS, konservativci, letalo, letenje, levičarji, Mathieu Gallard, okolje, onesnaževanje, podnebne spremembe, podnebni alarmist, podnebni histerik, raziskava, raziskava javnega mnenja, vlak

Evropska komisija je decembra Franciji dovolila, da popusti podnebnim histerikom, ki zahtevajo omejitev ali celo prepoved potovanj z letali, ki onesnažujejo okolje. Čeprav je bilo leto 2022 zelo slabo za klimatske alarmiste, se je vlada odločila, da bo popolnoma prepovedala polete med kraji, ki so med seboj oddaljeni manj kot 150 minut vožnje z vlakom. No, če bi okoljsko ozaveščeni, ki večinoma prihajajo iz vrst levih strank, manj leteli z letali, bi bila letala v Franciji prazna. Tako kaže najnovejša raziskava.

IPSOS je znana raziskovalna in svetovalna multinacionalka s sedežem v Parizu v Franciji. Ker živimo v času, ko bomo kmalu začeli meriti tudi prdce hišnih ljubljenčkov in bo naša pametna osebna izkaznica merila tudi naš ogljični odtis, so se raziskovalci javnega mnenja v dežele galskega petelina odločili, da bodo raziskali, koliko se njihovi državljani vozijo z letali. Letala namreč s svojimi motorji požirajo enormne količine fosilnega goriva, tako da ustvarjajo velik ogljični odtis. Seveda se to onesnaževanje ozračja pripiše tudi potnikom, ki premagujejo razdalje v letali.

Rezultati prvega dela raziskave so bili pričakovani. Francozov, ki se vsaj enkrat ali večkrat na leto (iz kateregakoli razloga) odpravijo na pot z letali, je 29 odstotkov, 14 odstotkov enkrat na dve ali tri leta, 23 odstotkov na več kot tri leta, z letali pa nikoli ne potuje 34 odstotkov vprašanih. Razen pri starejših od 60 let, je pri vse kategorijah razlika v starosti zelo majhna.

Pri dohodkih se razlika poveča. Vsak drugi Francoz, ki živi v gospodinjstvu s skupnim dohodkom manj kot 1.400 evrov, nikoli ne leti z letalom in le 19 odstotkov jih leti z letalom, če je dohodek gospodinjstva do 3.000 evrov. Pri izobrazbi je podobno: tisti, ki nimajo višje ali visoke izobrazbe in letijo vsaj enkrat na leto, je 18 odstotkov. Po drugi strani vsak drugi Francoz z diplomo enkrat ali večkrat na leto uporabi letalo.

Pri zadnjih odgovorih že deloma naletimo na ideologijo. Raziskave kažejo, da so volivci levih strank ali pristaši progresivnih ideologij bolj izobraženi in bolj občutljivi na okoljsko problematiko. Po neki logiki bi torej morali biti med tistimi, ki najmanj letijo z letali, če že drugim pridigajo, kako fosilna goriva (predvsem pri uporabi letal) uničujejo planet. Toda lepo se vidi, kako ideološko logiko (bolj izobraženi so bolj okoljsko ozaveščeni) dobesedno zdrobi so0cialna logika (bolj izobraženi imajo nadpovprečni dohodek). Levičarje takrat, ko imajo denar, okolje očitno preneha zanimati.

In tako počasi pridemo na najbolj zanimiv del raziskave. Pomislite, v katero smer so ideološko nagnjeni in katere stranke volijo tisti, ki so najbolj glasni v skrbi za okolje in zahtevajo prepoved uporabe fosilnih goriv, ukinitev živinoreje, odpravo klasičnih avtomobilov in tako naprej? Seveda, največji podnebni histeriki so levičarji, ki celo menijo, da bi morali zanikovalce podnebnih sprememb kazensko preganjati. No, ravno člani, pristaši ali volivci levih strank (vključno z Zelenimi) največ uporabljajo letala. Po drugi strani konservativni volivci letalske prevoze zelo malo uporabljajo. Ni presenetljivo, da levičarji očitajo desničarjem, da so neobčutljivi na okolje, vendar imajo prav oni največji ogljični odtis. Saj veste, kako gre: Če levičarji ne bi imeli dvojna merila, sploh ne bi imeli nikakršnih meril.

Direktor raziskav pri IPSOS Mathieu Gallard, ki je rezultate objavil na Twitterju, je poudaril, da je bila raziskava terenska. To je prednost, saj so zajeli tudi kategorije državljanov, ki jih drugače ne bi mogli oziroma so težko dosegljive. Njegovo nit na Twitterju si je vredno prebrati, saj je jasno razvidno, da so rezultati tudi njega zelo zabavali. »Bolj ko voliš levo, več letiš,« je njegov končen povzetek.

Postanite naročnik kanala Kavarne Hayek na YouTubu.

Levičarska osebnost: levičarska ideologija kot biološki fenomen

Značke

biološke značilnosti, desničarji, levičarji, levičarstvo, Politika, politična usmerjenost, telesne značilnosti, znanost

Biopolitics je nova spletna stran. Opisuje se kot spletna stran z »jedrnatimi članki, ki temeljijo na znanstvenih študijah in empiričnih dokazih«. Avtorji so tokrat zbrali najrazličnejše informacije o mentalnih in bioloških lastnostih ljudi na levi in ​​desni strani političnega spektra. Prišli so do zaključka, da so levičarji fizično grdi in duševno neuravnovešeni. Nejasno ostaja le, ali jih biološke značilnosti delajo za levičarje ali njihova politika vpliva na njihove biološke značilnosti.

Originalen članek z naslovom ´Levičarska osebnost: levičarska ideologija kot biološki fenomen´ si lahko preberete TUKAJ, naredil bom le kratek povzetek. Mnenje naj si ustvari vsak sam.

Kaj je levičarstvo?

Za levičarje so značilne ideje, kot so enakost, bratstvo, napredek, družbena reforma. To se politično kaže kot podpora feminizmu, homoseksualnosti, prerazporeditvi bogastva, priseljevanju in rasnemu egalitarizmu, skupaj z nasprotovanjem družini, nacionalizmu in tradicionalni kulturi. Zavračanje ali sprejemanje hierarhije (tj. neenakosti) je temeljna razlika med levičarskim in desničarskim pogledom na svet. Desničarji verjamejo, da je hierarhija neločljivo povezana z realnostjo in je del naravnega reda, medtem ko levičarji trdijo, da verjamejo, da so vsi ljudje v osnovi enaki.

Levičarstvo in fizična biologija

Številne študije so pokazale, da so telesne značilnosti tesno povezane s politično usmeritvijo. Prepoznavanje obraza z umetno inteligenco lahko natančno napove človekovo politično usmeritev z 72-odstotno natančnostjo, s čimer preseže možnost človekove presoje (55-odstotna natančnost).

Višji in bolj privlačni ljudje se bolj verjetno identificirajo kot desničarji in bolj verjetno aktivno podpirajo desničarske stranke, politike in politike. V Ameriki, Avstraliji in Evropi so desničarski politiki bolj fizično privlačni kot njihovi levičarski kolegi.

Moški, ki so fizično močnejši, pogosteje nasprotujejo prerazporeditvi bogastva in drugim oblikam družbenopolitičnega egalitarizma, tudi če so sami revni. Nasprotovanje egalitarizmu narašča, če so moški bolj fizično aktivni. Podobno je večja verjetnost, da bodo moški z bolj moškimi potezami obraza podpirali nelevičarske politike, moški, ki so boljši borci, bodo bolj podpirali vojskovanje in imeli desna politična prepričanja.

Če povzamemo: levičarji so nižji in grši, levičarski moški pa so šibkejši, manj moški in manj sposobni za boj – značilnosti, ki ne vodijo k uspehu v nobeni človeški civilizaciji.

Levičarska psihologija

Študije o levičarski in desničarski psihologiji dosledno ugotavljajo, da je pri levičarjih večja verjetnost, da kažejo manipulativne, sebične in na splošno antisocialne osebnostne lastnosti. Na primer, levičarji imajo nenormalno nizko občutljivost za odvratne stvari. Politično usmeritev osebe je mogoče predvideti s 95-odstotno natančnostjo, če opazujemo odziv njenih možganov na nagnusno sliko.

Kljub trditvam levičarjev, da je njihova ideologija »samo biti dober človek«, je podpora redistribuciji bogastva najbolje napovedana s psihološkimi lastnostmi »komunalne pravičnosti« (egalitarizma), zlonamerne zavisti, kljubovanja, koristoljubja in pripravljenosti povzročiti »instrumentalno škodo« (poškodovati nedolžne ljudi za »večje dobro«). Stereotipno levičarsko vedenje »signaliziranja žrtve« je v korelaciji z osebnostnimi lastnostmi, kot so narcizem, psihopatija in makiavelizem (amoralna manipulacija). Signaliziranje žrtve je najbolje opisati kot tehniko čustvene manipulacije, ki se uporablja za pridobivanje brezplačnih stvari.

V povprečju so desničarji veliko srečnejši od levičarjev. Ta pojav so pripisali različnim dejavnikom, vključno z ideološko racionalizacijo neenakosti (»neenakost je naravna« proti »neenakost je nepravična«). Vendar je najbolj logična razlaga ta, da so levičarji nagnjeni k duševnim boleznim. Številne študije so pokazale, da so levičarji veliko bolj nevrotični kot desničarji in da so beli skrajni levičarji štirikrat bolj duševno bolni kot zmerni desničarji. Trenutno ni jasno, ali levičarstvo povzroča duševne bolezni ali pa duševno bolne ljudi levičarstvo instinktivno privlači. Oboje je lahko res.

Psihološke razlike med levičarji in desničarji je mogoče delno pripisati fizičnim razlikam v strukturi možganov. Na primer, desničarski pogledi so povezani z večjo amigdalo, ki je povezana z višjo čustveno inteligenco (npr. branje obraznih namigov ali osebnega prostora) in zmožnostjo vzdrževanja bolj zapletenih družbenih mrež. Amigdala ima tudi vzročno vlogo pri odkrivanju groženj. Ti podatki so v nasprotju s študijami sociologov skrajne levice, kot je Alain Van Hiel, ki trdijo, da so desničarska prepričanja opredeljena z nizko čustveno inteligenco.

Levičarska in ​​desničarska morala

Teorijo moralnih temeljev je prvi predlagal profesor psihologije Jonathan Haidt s sodelavci (levičarji in desničarji svoje poglede na svet utemeljijo na petih glavnih »moralnih temeljih«). Levičarji so nesorazmerno bolj nagnjeni k individualizmu pri izogibanju odgovornosti za škodo, vendar nesorazmerno manj usmerjeni k zvestobi skupini, spoštovanju avtoritete in čednosti. Nasprotno pa je pri desničarjih vseh pet lastnosti izraženih enako.

Številne študije podpirajo teorijo moralnih temeljev, vendar obstaja študija, povezana s preferencami v skupini: beli levičarji, ki so daleč najbolj duševno bolna demografska skupina, imajo negativno preferenco v skupini, kar pomeni, da resnično prezirajo svojo raso; vedno bodo dajali prednost interesom tujih ras pred svojo.

Zaključek: Profil povprečnega levičarja

Z uporabo zgoraj zbranih podatkov lahko sestavimo osnovni psihološki profil tipičnega levičarja. To ne velja za vsakega levičarja, lahko pa služi kot splošen okvir za razumevanje in ravnanje z levičarji.

1. Levičarji verjamejo, da je življenje v osnovi nepravično, verjetno zaradi njihovih neprivlačnih fizičnih lastnosti (nizka rast, grdost, šibkost itd.).
2. To povzroča nevrotičnost in vodi v zlobno zavist.
3. Ne skrbi jih skupina, ki ji pridadajo, ampak se osredotočajo izključno na lastno napredovanje v družbi.
4.  Ker v pošteni konkurenci ne morejo napredovati, se zatekajo k prikritim, manipulativnim in psihopatskim strategijam.
5. To se kaže kot vedenje z vlogo žrtve.
6. Da bi prikrili svoje podle in sebične namene, razglašajo univerzalno ljubezen do človeštva, narave ali celo celotnega materialnega vesolja.
7. Sodelujejo s kriminalci in potencialno nevarnimi skupinami, da bi se maščevali svojim domnevnim »zatiralcem«, s čimer mislijo na normalne ljudi.
8. Vendar bodo z veseljem izdali svoje prijatelje in zaveznike.

Levičarsko ideologijo je tako mogoče povzeti kot poskus vzpenjanja po družbeni lestvici s prikritimi taktikami, kot je izločanje konkurence s spodbujanjem »enakosti«. Levičarstvo je strategija, s katero poraženci vzamejo moč in sredstva zmagovalcem.

Socialistične reforme v teoriji in praksi ali kako Mesec in Maljevac vkrcavata Slovenijo na Titanik

Značke

davki, davkoplačevalci, enakost spolov, Lefferjeva krivulja, levičarji, LGBT, Luka Mesec, minimalna plača, ministrstvo za solidarno prihodnost, plače, pokojnine, pokojninska reforma, pokojninski sistem, reforme, robert golob, Simon Maljevac, socialisti, socializem, solidarna prihodnost, stanovanja, Vlada RS

Ko tovariši ne samo govorijo, ampak se lotijo reform, takrat se je treba prijeti za denarnice. In ko veš, da v koaliciji ni glasu zdravega razuma, ampak socialistično soglasje, morebitne razlike v splošnem konsenzu pa so le kozmetične, bo imela Levica prosto pot, da želje iz vzporednega vesolja skuša prenesti v realnost. To pomeni nadaljnjo krepitev planskega gospodarstva, opolnomočen (kot pravijo tovariši) državni intervencionizem s prerazporejanjem in trdna vera v predimenzionirano varuško (socialno) državo. Gre preprosto zato, da ministrski levičarski dumbMM dvojec meni, da sedanje socialistične politike niso bile dovolj radikalne in da morajo položaje prevzeti njihovi prijatelji intelektualci, ki so strokovnjaki za centralno planiranje v svetli solidarni prihodnosti. Zato sta MM, ki slišita na ime Mesec (Luka) in Maljevac (Simon), zavihala rokave. Zdaj pa bo? Seveda bo, ker nas vkrcavata na Titanik.

Med ekonomisti (če odštejemo trash-marksistične teoretike) je nekakšno soglasje (in to uči tudi zgodovinska izkušnja), da so reforme nasprotje revolucije ter pomenijo krčenje javne porabe in pridobljenih (pozitivnih) pravic, kot je recimo socialna varnost. Če bi take reforme Slovenija izpeljala takoj po osamosvojitvi (kot so to naredile Baltske države), bi bilo zdaj drugače. Desetletje bi trpeli, nato bi se reforme obrestovale. Tako pa smo šli po poti gradualizma, na začetku tisočletja prisegali na nacionalni interes in se šli tovarišijski kapitalizem, ki je ohranjal socialistični princip državnega upravljanja gospodarstva po sprejetih načrtih politike. Za morebitno nedelovanje njihovih zamisli v praksi je bil neoliberalni kapitalizem s prostim trgom in rezanjem državnega aparata dežurni krivec malodane za vse politične stranke (z redkimi izjemami), ne glede na ideološko barvo. Dobro pri tem je bilo, da so se tovariši med seboj kregali in se bolj ukvarjali za ekonomijo nepomembnimi vprašanji (enakost spolov, LGBT agenda in podobne neekonomske teme). Tako so bili manj osredotočeni na rop neto davkoplačevalcev in dodatno socialistično eksperimentiranje. Res je, naredili so že veliko škode, plače obremenili tako, da lahko že govorimo o državnem suženjstvu, a gospodarstvo je nekako (pre)živelo, skrajna levica ni imela dostopa do vlade. Do letos. In do omenjenih reform.

MM: Cilj pokojninske reforme bo predvsem povečanje solidarnosti sistema, pravijo na ministrstvu za delo. Nasloviti nameravajo tako neenakosti v pričakovani življenjski dobi kot neenakosti v višinah pokojnin.

Komentar: Mesec se bo lotil pokojninskega sistema. Ta je že tako ali tako slab, nastavljen je bil za nek drug čas, ko ni bilo demografskih težav in je bilo pričakovano prejemanje pokojnine do največ 15 let, nikakor ne med 30 in 40 let. Minister namerava stvari še poslabšati – zmanjšal naj bi razlike med najvišjimi in najnižjimi pokojninami. To pomeni, da bo spremenil sam pomen in namen pokojnine. Pri pokojnini gre za pričakovano pravico na podlagi vplačanih prispevkov, Mesec jo želi narediti za socialno kategorijo. Kar bi utegnilo biti tudi ustavno sporno. Toda, saj veste, kako gre pri tovariših, ki je preslikava volilnega telesa: velja pravilo, da večji kot je visok državni uradnik bedak, večji idol je za domače levičarje. Zato se zaradi te napovedi ni nihče pretiroma vznemirjal, aspirine bomo morali jemati vsi.

MM: Država bo zgradila 2.000 javnim najemnih stanovanj z neprofitno najemnino

Komentar: Za to bo poskrbel Meščev tovariš in soborec za solidarno prihodnost Simon Maljevac. Načrt je v njihovih glavah sila preprost. Država bo neto davkoplačevalcem vzela 100 milijonov evrov, z njimi zgradila stanovanja in jih oddajala po neprofitnih najemninah. Kakopak, nepravično je, da zasebnik pobira najemnino od najemnika. Kajti pravično najemnino pobira samo država, če to počne zasebnik, nepravičnost kar brizga naokoli. Čeprav je vsakemu kolikor toliko ekonomsko izobraženemu jasno, da vmešavanje države na trg vedno (ampak res vedno) pripelje do pomanjkanja dobrine ali do padca kvalitete te dobrine, na katero so oko vrgli centralni planerji (kar kažejo empirične izkušnje iz preteklosti), se kolektivisti in borci proti neenakosti vseh barv in okusov ne dajo prepričati. Škoda bo narejena, ampak dežurnega krivca imajo tako ali tako že v rokavu. Takih idej, politik in ukrepov, ki izhajajo iz njih, ne moremo ocenjevati po namerah, saj je ideja o vsem dostopnih stanovanjih sicer všečna (in vsak bi rad živel v takem svetu), ampak nehajmo s fiktivnimi željami na fiktivne želje. Načrte in zamisli je treba presojati po njihovih dejanskih učinkih in končnih rezultatih, še posebej takrat, ko vajeti prevzame država. In to se ne bo dobro končalo.

MM: Minimalna plača se bo zvišala januarja

Komentar: O minimalni plače sem že večkrat pisal, zato ne mislim ponavljati. Zapisal bom samo, da ima minimalna plača (ne glede na njeno višino) neposredne negativne učinke na gospodarstvo in blaginjo državljanov. Tovariši zaradi lastnih zasebnih interesov mislijo drugače.

MM: Preko agencij bi po predlogu ministrstva v prihodnje lahko namesto sedanjih 25 odstotkov delalo le 15 odstotkov vseh delavcev, ne glede na status, pri čemer bi bila izjema mala podjetja.

Komentar: Še ena cvetka iz zapovedane knjige dogovorne ekonomije. Država ne more in ne sme predpisovati delodajalcu, kdo lahko pri njem dela. To se glede na potrebe odloči sam. Če presodi, da bo vse delavce najel pri agenciji, je to njegova pravica. O plačilu in pogojih dela se bo dogovoril z agencijo ali delavci, brez posredovanja centralnih planerjev. Kakorkoli, ideja je primer nadaljnje radikalizacije z zavajanjem, češ skrbimo za pravice delavcev. Ampak v resnici so njihovi interesi v neposrednem nasprotju z interesi delavcev. DumbMM sta radikalna politična aktivista na ministrskih položajih, katerih ambicija ni izgradnja srečne družbe in solidarne prihodnosti, temveč krepitev njunih političnih položajev in moči. Družbo blaginje ni mogoče zgraditi tako, da politika predpisuje njeno pot do nje na škodo svoboščin in pravic lastnikov.

To niso edine spremembe, ki jim Mesec pravi reforme. Prihodnje leto lahko pričakujemo tudi spremembe na področjih zdravstva, dolgotrajne oskrbe, plačnega sistema, delovnih razmerij in še kaj. Vse bo Slovenijo stalo milijarde. Kar je tudi posebnost, saj reforme običajno pomenijo zmanjšanje javne porabe, Meščeve in Maljevčeve »reforme« pa prinašajo dodatno obremenitev javne blagajne. In kot je to običajno, tovariši še ne vedo, kje bodo dobili denar za realizacijo njihovih idej. To je za njih očitno postranskega pomena, čeprav je že zdaj jasno, da se bo povečal davčni primež neto davkoplačevalcev. Saj je celo premier Robert Golob pred volitvami obljubljal višje davke in manjše plače. In volilno telo, večinoma sestavljeno iz posameznikov, ki živijo na račun davkoplačevalcev, je izvolilo socialiste. Zdaj pa kar izvolite. Vsekakor bodo krepko višji, če želita Mesec in Maljevac doseči ciljne želje. Bojim se le, da smo na Lefferjevi krivulji že dosegli točko, po kateri nadaljnje zviševanje davkov duši gospodarstvo, prinaša manj denarja v državni proračun, povečuje primanjkljaj in siromaši državljane. Prava reforma bi bila, da bi ta trend presekali z radikalnim rezom v trošenje javnega denarja in ne dodatno povečevali, ker bomo vsi državljani potegnjeni v spiralo socialnega obupa.

Socialisti tipa Mesec in Maljevac so sovražniki civilizacije, človeštva in državljanov. Na volitvah žal večina vedno znova nasede njihovim populističnim trikom. Njihova glavna značilnost je, da jih ne zanimajo dejstva in realnost, ampak le plenjenje premoženja drugih in nasilno vsiljevanje svoje ideologije. Načini, s katerim dosegajo svoje cilje, niso bistveni, prav tako ne posledice. Ker ne priznavajo svoje odgovornosti, saj so vedno krivi drugi – ali razredni sovražniki ali tisti, ki niso prav izpeljali njihovih briljantnih zamisli. Čeprav bi morali vedeti, da njihove ideje težko delujejo celo v teoriji. Za njih obstajajo specifični interesi: interesi pokvarjenih levih elit po premoženju drugih in neskončna želja vladati drugim.

Kako je Elon Musk z ukinitvijo uporabniških računov nekaterim (skrajno) levičarskim novinarjem dregnil v osje gnezdo in se ob tem še zabaval

Značke

Annalena Baerbock, CNN, Donald Trump, Donie O´Sullivan, Elon Jet, Elon Musk, EU, Evropska komisija, konservatizem, levičarji, mediji, New York Times, novinarji, progresivizem, Ryan Mac, sankcije, sovražni govor, svoboda, Twitter, Twittergate, uporabniški račun, Vera Joureva, Vinko Vasle, Washington Post, zakonodaja, človekove pravice, človekove svoboščine

Ena od osebnostnih lastnosti, ki jo pri Elonu Musku cenim in se ob njej nasmiham, je način, kako spravlja v obup svoje sovražnike in nasprotnike, ki nato v ihti pokažejo prave barve. Samo tako si lahko razložim njegovo odločitev, da ukine račune nekaterih novinarjev, med drugim skrajno levičarskim iz New York Timesa, CNN in Washington Posta.

Priznam, sprva sem bil razočaran, ker je Musk o sebi govoril, da svobodo govora priznava kot absolutno človekovo svoboščino in pravico, potem pa je ukinil nekatere račune. Pa mu glede Twitterja tega sploh ne bi bilo treba govoriti, ker ima kot zasebni lastnik pravico določati pravila in ukiniti račun vsakomur, četudi je razlog, da je zjutraj vstal z levo nogo. Pri svobodi govora gre namreč za odnos med oblastjo in državljani kot zasebniki, pri Twitterju pa za odnos med zasebnikom (lastnikom) in zasebniki (državljani). Kljub temu me je zaskrbelo, da ne bo začel z brutalnim čiščenjem platforme, kot so to počeli prejšnji lastniki Twitterja. Skrb je bila odveč, ker je v 24 urah spet obnovil ukinjene Twitter račune.

Zakaj jih je sploh ukinil? Nekateri med njimi so poročali, da je Twitter v sredo zaprl račun @ElonJet, ki je v realnem času sledil poletom zasebnega letala Muska. Hkrati je Musk sporočil, da Twitter prepoveduje razkrivanje lokacije oseb v realnem času. Nekateri so to še naprej počeli, zato so jim bili v četrtek ukinjeni računi. Kar je sledilo, je bilo neprecenljivo.

Osebno menim, da je Musk ukinjal račune izključno zato, da bi videl odziv. Brcnil je v levičarsko osje gnezdo. Pokazalo se je, da so se ose hitro uskladile in začele rojiti nazaj. Kar predstavljam si podpredsednico Evropske komisije Věro Jourovo (meni in kolegu Vinko Vasletu zelo ´ljubo´ uradnico EU), ki je komaj prihajala do sape, saj ni morala verjeti, da lahko Twitter ukinja uporabniške račune tudi ideološko levim novinarjem. »Samovoljna izključitev novinarjev na Twitterju je zaskrbljujoča,« je kar pihala in grozila Musku s sankcijami: »In kmalu sankcije.« Ni sicer jasno, kaj naj bi pomenilo »samovoljna izključitev«, toda očitno bi moral Musk ukinjati račune le po nasvetu in predlogih politike in državnih uradnikov (kot to razkrivajo dokumenti Twittergata) oziroma lahko sam, brez vprašanja ukine račune le svetovnonazorsko desno usmerjenim novinarjev in drugim uporabnikom platforme.

Jourová ni bila edina. Iz levičarskih lukenj so bili izbezani: nemška zunanja ministrica Annalena Baerbock (Zeleni), ki je jokala, da zdaj nekateri novinarji ne morejo več spremljati dela nemškega zunanjega ministrstva; uradniki Združenih narodov (organizacija, ki se vidi kot svetovna vlada), češ da svoboda medijev ni igrača; in številni drugi. Skratka, šok za vse, ki menijo, da je objavljanje na Twitterju in imeti uporabniški račun na Twitterju človekova pravica ali vsaj selektivna pravica tistih novinarjev in medijev, s katerimi se strinjajo. Ne, dragi moji, tako človekove pravice in svoboščine pač ne delujejo.

Sledil je nov šok. Kljub splošni in politični medijski gonji (ena stvar je ukinjati račune konservativnim novinarjem, povsem druga zadeva je ukinjati račune levičarskim novinarjem) se Musk ni ustrašil, po opozorilih politike ni takoj obnovil računov. Ne, vprašal je uporabnike Twitterja, ali naj obnovi uporabniške račune tistim, ki jim jih je ukinil. Glasovalo je 3,7 milijona ljudi, večina (58,7 odstotka) je bila za obnovitev računov. In tako lahko denimo Ryan Mac (New York Times) in Donie O’Sullivana (CNN) spet dostopata do svojih računov. Ne zato, ker bi bila tako pomembna a.li ker se je za njiju zavzela politika, ampak zato, ker so uporabniki Twitterja (preprosti in bogaboječi ljudje) tako odločili. To je bilo za politiko seveda nekaj povsem novega, nekaj nedoumljivega: kako lahko o tem, kdo bo imel uporabniški račun na Twitterju odločajo ljudje, ne pa oni, ki imajo politično in medijsko moč. Groza, res.

Ljudje, ki podpirajo filtriranje in brisanje vsebin na družbenih omrežjih, so to zdaj doživeli na lastni koži. Menili so, da se njim kaj takega ne more zgoditi, ker so leva elita. Ko so zaprli račun Donaldu Trumpu in konservativnim novinarjem, so govorili, da to ni cenzura, saj se ta nanaša le na prepoved, ki jo država naloži zasebniku. Zdaj, ko so bili ukinjeni nekateri levi prosili, je to kar naenkrat cenzura in napad na svobodo medijev. Starejši ljudje bi rekli, da ti ljudje nimajo vseh koleščkov v glavi, jaz pravim, da je to pokvarjena dvoličnost.

Nekaj pa je. In to je treba jasno povedati. Glede na to, da že obstajajo zakoni (če še ne, se pripravljajo), ki družbenim omrežjem nalagajo odstranjevanje nekaterih vsebin, se postavlja vprašanje, kako take regulativne posege v vsebine zasebnih tehnoloških podjetij poimenovati. Rekel bi, kar s pravimi besedami: To je cenzura. Ne zato, ker bi družbena omrežja to sama hotela, ampak zato, ker jim tako nalaga restriktivna in represivna zakonodaja. Bizarno je, da se to dogaja na Zahodu, kjer naj bi bile svobodne in demokratične državne ureditve. Celo več. Po zahodnih restriktivnih zakonih se zgledujejo totalitarni režimi v Afriki, Južni Ameriki in Aziji. »Zakon proti sovražnemu govoru, napisan v Berlinu, so kopirali avtoritarni režimi od Caracasa do Moskve,« so zapisali na spletni strani Forein Policy. Res, nikoli si nisem mislil, da bo EU postala vzornica avtokratskim režimom.

O, sveta preproščina! Dragi v Levici, saj ste (formalno) izobraženi, toda ste ali neumni ali pokvarjeni ali kar oboje hkrati

Značke

Arne Jakob Zakrajšek, Igor Pirkovič, laviar levičar, Levica, levičarji, ministrstvo za solidarno prihodnost, najemnina, neprofitna najemnina, stanovanja, Stanovanjski sklad RS, TV Slovenija

Pri televizijskem voditelju na TV Slovenija Igorju Pirkoviču je gostoval tudi član Levice Arne Jakob Zakrajšek, novi občinski svetnik v Ljubljani. Poleg znanih floskul in spreminjanja pomena nekaterih pojmov je predstavnici podmladka NSi »razložil«, zakaj so neprofitna stanovanja, ki jih bo zgradila država, pravična.

Takole je dejal:

»To ni stanovanje, ki ga država da zastonj. To samo pomeni, da ti najemnino, ki je temu primerno nizka (ni tržna najemnina), plačuješ državi in potem se ta denar obrača v stanovanjskem skladu. Meni se zdi bolj nepravično, da nekdo plačuje večji del svoje minimalne plače za najemnino privatniku.«

Zdaj veste. Pravično je, da država neto davkoplačevalcem vzame denar (pravzaprav gre za oboroženi rop), z njim zgradi stanovanja in jih oddaja po neprofitni najemnini. Nepravično pa je, da zasebnik pobira najemnino od najemnika. Torej, ko država pobira najemnino, je pravično, ko to počne zasebnik, je nepravično. In plača najemnika ni stvar, s katero bi se lastnik stanovanja moral obremenjevati. Najemnik lahko poišče stanovanje še kje drugje, če se mu pri prvemu ali drugemu ponudniku zdi najemnina predraga.

Sicer so levičarji, kot se za njih spodobi, pri celi zadevi malce nedosledni. Stanovanja bodo morala zgraditi zasebna podjetja, ker država nima svojega gradbenega podjetja. Ministrstvu za solidarno prihodnost predlagam – zaradi njihove verodostojnosti, se razume – naj razmislijo, ali ne bi morebiti ministrstvo ustanovilo gradbeno podjetje, ki bi gradilo ta stanovanja.

Šalo na stran. Arne Jakob Zakrajšek je tipični predstavnik kaviar levice, ki se ne sprašuje in ne okleva, da seže v vaš žep. Ker pač on najbolje ve, kam v imenu socialne pravičnosti usmeriti denar. In v ta namen tovariši in tovarišice ustanavljajo posebno ministrstvo. Kakopak, mladi kvazi rdeči buržuji ne bodo dovolili, da zasebniki z demonsko subtilnimi in neoliberalnimi prijemi oblegajo zemljišča, na njih s svojim denarjem gradijo nepremičnine in jih nato ali prodajo ali oddajo v najem. Preko vode do svobode, mar ne?

Zakaj je levica čez noč zasovražila Twitter in zakaj nihče od progresivnih še ni zaprl računa na platformi, če tako sovraži Muska

Značke

ARD, cenzura, Chris Gailus, desnica, Donald Trump, Elon Musk, Levica, levičarji, moderiranje, Nils Dampz, progresivizem, Qanon, svoboda, svoboda govora, terorija zarote, Twitter

Primerjava je bila zelo duhovita. Chris Gailus, kanadski TV voditelj, je potem, ko je Elon Musk dokončno prevzel Twitter, zapisal: »Ne morem se znebiti občutka, da se moji dnevi na tej platformi končujejo.« Eden od sledilcev se je odzval: »To ni letališče. Ni vam treba napovedati svojega odhoda.«

Gailus ni edini, ki je zaradi Muskove napovedi, da bo spremenil politiko moderiranja vsebin, napovedal, da ne bo več uporabljal Twitterja. Številni zvezdniki so kar tekmovali, kdo bo pri tem bolj ´prizadel´ novega lastnika. Ampak zgodilo se je podobno kot pred ameriškimi predsedniškimi volitvami 2016, ko so bila družbena omrežja polna napovedi znanih in manj znanih osebnosti, da se bodo iz ZDA preselili na Mars, Jupiter ali drugam v vesolje, če zmaga Donald Trump. Seveda se potem ni nihče, še v sosednje države ne. Podobno je s Twitterjem. Gailus je še vedno aktiven, enako drugi. Kar nočejo in nočejo s Twitterja, čeprav tega niso napovedali enkrat, ampak večkrat. Očitno je, da Muska to ne gane. Kar seveda povzroča histerijo na levici.

Nils Dampz, dopisnik nemške javne televizije ARD z zahodne obale ZDA, je v svojem besu, da bo Twitter po novem dal priložnost vsem, da povedo svoja stališča in mnenja, komentiral: »Toda na njegovi (op. Musk) ‘tržnici’ bi morali očitno rasističnim ali zarotniškim podganam dovoliti, da prilezejo iz svojih lukenj. Twitter lahko ostane relevanten samo, če te podgane (…) prežene nazaj v njihove luknje.« Kmalu je postalo jasno, da si je Dampz ´izposodil´ besede Josepha Goebbelsa, so se šefi informativnega programa ARD opravičili »za izbiro besed« komentatorja.

Ampak najboljša je bila zahteva nevladnih organizacij, ki so pozvale oglaševalce na Twitterju, naj od Muska zahtevajo, da ne bo razveljavil »osnovnih praks moderiranja, ki jih ima Twitter že v knjigah«. Nekatera podjetja so, še preden je odgovoril, že umaknila oglase, druga še čakajo, kaj se bo zgodilo. Musk je le napisal, da »se družbeno omrežje ne bo spremenilo v prosto peklensko pokrajino ter bo ostalo toplo in gostoljubno za vse.« In prav ta »za vse« očitno moti levico. Do zdaj so bili navajeni, da so bili šefi moderatorjev ideološko progresivno (levo) usmerjeni in tako je bilo tudi moderiranje, kjer so pravila zelo prilagajali posameznim uporabnikom. Musk pa pravi, da bo na Twitter vrnil svobodo, kjer bo lahko vsak povedal svoje mnenje in stališče.

Sedanje kritike novega lastnika Twitterja so zelo slamnato argumentirane. Musk se zaveda, da platforma potrebuje neka pravila delovanja (ki jih določa lastnik), nikoli ni rekel, da bo to prostor brez nadzora. Gre predvsem za neposredne grožnje z nasiljem ali smrtjo, terorizem, pornografijo. Pri moderiranju teh vsebin skoraj ni polemik. Zadeve postanejo nekoliko bolj zapletene in nerazumljene pri moderiranju mnenj in stališč. Mediji kot primer navajajo odstranitev vsebin QAnona, ki mu očitajo širjenje vsebin teorij zarote. Twitter je v letih 2020 in 2021 odstranil na tisoče vsebin, na tisoče uporabnikov je bilo blokiranih ali so bili njihovi profili trajno odstranjeni s platforme. Težava je, da mnenjem, ki jih je širil QAnon, lahko verjamemo ali ne verjamemo, lahko njegovo početje odobravamo ali ne odobravamo. Izhodišče prejšnje ekipe Twitterja je bila, da je treba uporabnike platforme ´obvarovati´ takih idej, izhodišče Muska je, da Twitter ne bo omejen na ideje in mnenja, ki jih odobrava ali jim verjame del uporabnikov, ampak bodo uporabniki sami presodili, komu in čemu bodo verjeli. Enako je z marksizmom ali socializmom na platformi. Širijo se ideje, kako socializem deluje, čeprav nikjer na svetu ni deloval; povzročal je le trpljenje in prinašal revščino.

Twitter bo pod Muskom še naprej moderiral vsebine, a ne na način, kot do zdaj. Moderiranje bo specifično, nanašalo se bo na nezakonite vsebine in na vsebine, ki so same po sebi nevarne. Kar moti levico je, da ne bo moderiral stališč in mnenj. Musk je povedal, da bo Twitter »trg idej«, prostor, kjer se bodo soočala različna mnenja in stališča ter da zagotovo ne bo več ideološko ali politično pristranski, saj bo zajel ves svetovnonazorski spekter: od skrajne levice do skrajne desnice. Če bo kdo zaradi tega v stresu ali mu bo užaljenost zadala psihično bolečino, potem pač taka platforma ni zanj; zapustil jo bo, lahko se bo pridružil prijaznemu Barbie forumu, kjer se bo po mili volji zavijal v roza in posipal z bleščicami. Twitter, kamor se vsak prijavi prostovoljno, ni platforma za občutljive in tiste, ki so ob vsaki kritiki ali mnenju na smrt užaljeni.

Nekaj je jasno. Musk ve, da je veliko boljše imeti užaljene in prizadete, kot pa moderirati vsebino v korist ene ideologije. Prvo pomeni imeti svobodo na platformi, drugo pomeni utrjevanje enoumja.

Resnica o programu Giorgie Meloni in kaj je levi medijski mainstream zamolčal

Značke

AfD, BDP, Bruselj, bruseljska elita, davki, davčna reforma, EU, Evropska komisija, Evropska unija, fašist, fašistični manifest, fašistični program, fašizem, Francija, Giorgia Meloni, gospodarstvo, homoseksualnost, Italija, konservativnost, konservatizem, Levica, levičarji, LGBT, Marie d'Armagnac, Mateo Salvini, medijski mainstream, migracije, migranti, neofašistka, postfašistka, predsedniški sistem, Sicilija, svoboda, teorija spolov, Ursula von der Leyen, Švedski demokrati

Čeprav iz Bruslja po zmagi desnega bloka s konservativno suverenistično stranko Giorgie Meloni na čelu prihajajo spravljivejši toni, je med vodilnimi uradniki Evropske unije vendarle čutiti nelagodje in strah. Kot da ne bi vedeli, da ljudje ne menjajo konja brez tehtnih razlogov. Italijani so ga.

Najprej je pod vprašajem načrt predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen, da v svojem mandatu spravi pod streho nekakšno nadnacionalno kazensko zakonodajo, po kateri bi bil »sovražni govor« (nasprotovanje migracijam, teoriji spolov, prepoved istospolnih porok in drugim postmodernističnim vrednotam) označen kot zločin proti EU (kar je napovedala decembra lani). Težava je, da je za sprejetje potrebno popolno soglasje članic EU, po volitvah v Italiji pa so zdaj že štiri nacionalne vlade, ki bodo temu zagotovo nasprotovale (Švedska, Poljska, Madžarska in Italija).

S tem je povezana še ena skrb. Bruselj se je začel obnašati, kot da je sedež federativne skupnosti držav. Ne samo na ekonomskem področju, ampak se je z nepremišljenimi izjavami in potezami začel vmešavati v demografijo, izobraževanje, pravosodje, zdravstvo in celo v socialno politiko držav, domišlja si, da je celo nad ustavami posameznih članic. In Giorgia Meloni je zdaj še ena od voditeljic, ki je Italijanom obljubila povrnitev suverene države. To predvsem pomeni, da EU vidi v njeni izvorni obliki in poslanstvu: kot evropsko ekonomsko skupnost s prostim trgom, ki ima klasične in krščanske vrednostne in kulturne korenine. In nikakor ne kot evropsko skupnost z novodobnimi vrednotami, ki si jih Bruselj sproti izmišlja. Ja, Melonijeva je konservativna in suverenistka.

Če je Bruselj ponudil roko obetajoči se novi vladi v Rimu, češ da bo sodeloval z vsako vlado, ki so jo izvolili Italijani, se prevladujoči mediji (po pravilu nagnjeni k levici) nikakor ne morejo sprijazniti z zmago 45-letne Rimljanke. Pravzaprav je težko prešteti, kolikokrat sta se v povezavi z Melonijevo pojavili besedi fašizem in fašistka (zagotovo večkrat, kot se v povezavi s Švedskimi demokrati ali AfD pojavi nacizem). Kar ni nič novega. Za levico je znano, da rada reciklira stare anateme in reproducira »ad Mussolinium«, kot pravi francoska kolumnistka Marie d’Armagnac. Levičarji fašisti razprpdajajo po vseh velikostih in barvah, izbira je neverjetna: parafašisti, metafašisti, profašisti, prafašisti, nacifašisti, retrofašisti, subfašisti, geofašisti in tako naprej. Katerakoli predpona se prilega. A največkrat so uporabili dve: da je Melonijeva neofašistka in da je postfašistka. Celo isti avtorji so mestoma uporabljali obe. Kar kaže na nepismenost ali vsaj nerazumevanje pojmov: neo in post ni enako. Če si neo, nisi post. In če si post, nisi neo. »Treba se bo, prijatelji, usesti za mizo in odločiti: ali post ali neo,« piše d’Armagnacova.

Tovrstno psovanje je vse, kar zmorejo progresivni mediji. Kakopak, če bi korektno povzeli program, ki ga je Melonijeva sestavila s koalicijskim desnim blokom, bi obstajala resna nevarnost, da bi bralci ali gledalci vstali in rekli: »To je to. To je zdrava pamet, ne fašizem. To je, kar želimo.« Zato si na kratko oglejmo program italijanske desnice, in sicer takega, kot v resnici je.

Najprej gospodarstvo. Vanj se, kot prava desnica, koalicija ne bo vtikala. Še več. Z davčno reformo ga bo razbremenila (posledično tudi gospodinjstva). »Več kot zaposlujete, manj plačate davkov,« je geslo. To pomeni večjo produktivnost in večji BDP ter na koncu zmanjševanje velikega italijanskega dolga in ozdravitev proračunske bilance. Znižali bodo davke za družine, mala in srednja podjetja ter (za razliko od Slovenije) samozaposlene.

Evropska sredstva bodo porabili za posodobitev infrastrukture in začetek velikih del, zlasti mostu čez Mesinsko ožino, ki povezuje Sicilijo s celino.

Predvsem bodo znižali in zmanjšali socialne pomoči. Uvedli bodo državljanski dohodek, ki naj bi nezaposlene spodbudil k iskanju zaposlitve, pa jih odvračal, kot so k temu pripomogle socialne pomoči na vse konce.

Koalicija se bo lotila tudi reforme pravosodja in javne uprave (manj regulacije in večja učinkovitost), spremeniti želi tudi ustavo; uvesti želi polpredsedniški politični sistem kot kombinacijo predsedniškega in parlamentarnega po vzoru Francije, da bi se odpravila politična nestabilnost, ki je nekako značilna za vse povojne vlade v Italiji. Začeli naj bi s tem, da bi predsednika volili neposredno.

Ena od prioritet bo nova demografska politika, saj naj bi bilo po projekcijah do leta 2050 v Italiji kar 8 milijonov avtohtonih Italijanov manj. Gre za dolgoročno vizijo ustvarjanja pro-družinske politike po vzoru Madžarske in Poljske.

Na področju mednarodne politike bo nova vlada ščitila nacionalne interese Italije, zlasti pri reševanju energetske krize. To bo tudi središče zunanje politike: zaščita nacionalnega interesa in obramba domovine. Nikakor se koalicija ne bo podredila in sprejela »nove« vrednote, ki jih ponuja Bruselj. Program je skladen zavezam Nata ob napadu Rusije na Ukrajino, ne izključujejo »kakršnekoli diplomatske pobude, namenjene rešitvi konflikta«.

Na koncu še migracije. Obnovljeni bodo odloki o »varnosti in priseljevanju«, ki jih je uvedel Mateo Salvini, ko je bil minister za notranje zadeve. V ta namen se bo povečalo število policijskih enot, ki bodo imele naloge: obramba državnih in evropskih meja, kot zahteva EU z novim paktom za migracije in azil; poostren mejni nadzor in blokiranje ladij z ilegalnimi migranti; v dogovor s severnoafriškimi državami bodo ustavili trgovino z ljudmi. Predvsem si želijo, da se ustanovijo »žariščne točke« izven meja Evropske unije, kjer bi preučevali prošnje za azil, in da kriminalni ilegalni migranti in azilanti prestajajo zaporne kazni v državah, od koder so prišli v Evropsko unijo.

Desna koalicija ima v programu celo nekaj levičarskega, ki je daleč stran od konservativnega: migrantskim otrokom olajšati pridobitev italijanskega državljanstva, homoseksualnim parom ponuditi enake starševske pravice kot heteroseksualnim zakonskim zvezam. Obljubljajo celo viške kazni za diskriminacijo LGBT skupnosti, a hkrati tudi zaustavitev pregona medijev, ki niso naklonjeni migracijam in LGBT agendi.

To je na kratko program italijanskega desnega političnega bloka, ki bo (najbrž) sestavil vlado. Ali gre res za fašizem ali ne, naj bralec presodi sam. Mogoče mu bo v pomoč izvirni fašistični program (fašistični manifest). Zmaga konservativcev v Italiji je dokaz, da so šli »prebujeni« z EU predaleč: silili so ljudi v liberalno demokracijo, ki je ponujala več spolov, poselitev Evrope s priseljenci iz tretjega sveta, socialo brez omejitev, visoke davke in oblikovanje bruseljske elite, ki bi nadzorovala in vodila narode Evrope. Zato je v Italiji s programom bistvenih reform zmagala zdrava pamet.

Tekst je bil prvič objavljen na spletni strani revije Demokracija (27. september 2022).

Bila je to učna ura spoštovanja mnenja drugače mislečih ali kako je Giorgia Meloni, ki jo levi mediji označujejo za nestrpno fašistko, v živo odčitala lekcijo o strpnosti

Značke

aktivist, Fratelli d'Italia, gej, Giorgia Meloni, homosekjsualnost, Italija, levičarji, LGBT, volitve

Levica o sebi trdi, da je prototip strpnosti, da je luč miru proti nasilju. In da so oni na drugi strani, kakopak na desnici, nestrpni in nasilni. Dejstvo je, da ravno levičarji danes prezirajo tisto, čemur pravimo svobodo govora ali soočenje mnenj. Kjer le morejo, ideološkim nasprotnikom onemogočajo svobodno izražanje ali pa stališča in mnenja ljudi na desnici označijo nestrpna, običajno rasistična in homofobna.

Kaj pomeni strpnost do drugačnega pogleda na svet, je nedavno, dobesedno v živo pokazala Giorgia Meloni, vodja domoljubne stranke Fratelli d’Italia in verjetno naslednja italijanska premierka. Med velikim zborovanjem v Cagliariju je na oder prikorakal aktivist LGBT. Ko so ga varnostniki vsiljivca hoteli odstraniti, jim je Melonijeva rekla, naj ga pustijo, da pove svoje mnenje. Ne enkrat, ampak kar dvakrat je morala posredovati in varnostnikom preprečiti (sicer povsem upravičeno) ukrepanje.

Spodaj si lahko preberete, kako spoštljivo se je z LGBT aktivistom besedno spopadla Melonijeva (časnik Delo jo je večkrat označil za fašistko?), video si lahko ogledate TUKAJ.

Giorgia Meloni: Mi jo boste dali? Hvala vam. Mi jo boste dali? (Melonijeva kaže na LGBT zastavo)

LGBT aktivist: ??? (ne sliši se dobro)

Giorgia Meloni: Da. Spomnim se.

(Varnostnik želi aktivista odvleči z odra, Melonijeva ne dovoli tega.)

LGBT aktivist: Zahtevam pravico do (gejevske) poroke in posvojitve.

Giorgia Meloni: Dobro. Nekaj zahtevate, kot mi vsi nekaj zahtevamo. Vsi nekaj zahtevamo.

LGBT aktivist: Počakaj. Zahtevate nekaj: tebi se ni treba seliti v tujino. Hočem pravico razmišljati drugače.

Giorgia Meloni: Bravo, to je tisto, kar je demokracija. Ljudje se lahko ne strinjajo, tako kot se ne strinjava midva. Spoštujemo drug drugega, tudi če se ne strinjamo. Hvala, ker ste tukaj. Adijo.

LGBT aktivist: Vsi smo enaki in nekega dne se bom vrnil v Italijo in posvojil otroka.

Giorgia Meloni: V redu. Tukaj so (gejevske) civilne zveze dovoljene, tako da lahko počnete, kar hočete.

(Varnostnik spet želi aktivista odvleči z odra, Melonijeva ne dovoli tega.Varnostnikom pravi: »Fantje, ostanite tam kjer ste.«)

Giorgia Meloni: Tukaj lahko počnete, kar hočete. Lahko nadaljujem z zborovanjem?

LGBT aktivist: Seveda.

Giorgia Meloni: Hvala, najlepša hvala. Hvala vam. Poklonimo mu aplavz. Spoštujem pogum ljudi, da branijo tisto, v kar verjamejo. Vse življenje branim tisto, v kar verjamem.

Cesta v pekel (2. del): Dragi Inštitut 8. marec, ne obstaja pravica do brezplačnega kosila (ali kako galopirajoči postmoderni marksisti izpeljejo enačenje med potrebami in pravicami)

Značke

brezplačno kosilo, Dijaška organizacija Slovenije, Inštitut 8. marec, Kavarna Hayek, levičarji, medijski mainstream, MSM, negativna pravica, potreba, pozitivna pravica, pravica, progresivizem, robert golob, temeljna človekova potreba, temeljna človekova pravica, Twitter, Vlada RS, Študentska organizacija Slovenije

»Brezplačna kosila za vse otroke kot pravica, ki pripada vsem.« (Inštitut 8. marec, Twitter, 22. avgust 2022)

Vsekakor eden najbolj populističnih projektov Inštituta 8. marec. Prav nič nimam proti, da (radikalne) feministke z Glinškove ploščadi 9 povedo svoje mnenje in predlagajo karkoli, skrbi me, da njihove predloge brez kakršnegakoli razmisleka večina takoj zagrabi. Treba je priznati, da so dostojne naslednice in uporabnice marksistične dialektike, da je njihov vokabular, kjer se besedam selektivno daje  nov pomen, izpiljen na način, da je tisti, ki jim nasprotuje, vedno kriv zločina. Drugače mislečim ničesar ne puščajo za sabo: vedno želijo pobrati vsa jabolka z jablane.

Če zanemarimo nedoslednost levičarjev (brezplačno kosilo za vse, davkov pa ne bi vsi plačali enako, ker velja progresivna obdavčitev), brezplačno šolsko kosilo nikakor ni za vse brezplačno, saj ga bo moral nekdo plačati (»brezplačno« šolstvo stane neto davkoplačevalca skoraj 3.000 evrov na leto). To je preprosto empirično dejstvo. Če ga zagovarjate, tvegate, da ga bodo revolucionarji z ulice tolmačili kot »sovražni govor«, medijski mainstream pa vas bo pribil na sramotilni steber, češ da otrokom ne privoščite hrane. Kakopak, brezplačno kosilo je vendarle »pravica, ki pripada vsem«, kar je, po njihovo, revolucionaren premik v boju proti odpravi (»prehranske«) revščine. Po tej logiki ste vi (ki vendarle uporabljate kanček zdrave pameti in razumete besede take, kot v resnici so, ne v novem pomenu, ki jim ga dajejo neokomunisti) protirevolucionar in vsako protirevolucionarno dejanje bo kaznovano. Levičarji so resnično mojstri izkrivljanja in spreminjanja jezika in pomena besed.

Tako ne obstaja »pravica do brezplačnega kosila«, ne obstaja pravica do nečesa, ne obstaja pravica na nekaj. Za uveljavljanje take »pravice« moraš nekaj vzeti nekomu drugemu. Tako razumevanje »pravice do brezplačnega kosila« pomeni, da ima nekdo pravico od drugega zahtevati, da mu jo izpolni (plača kosilo). To (pozitivna pravica do nečesa ali na nekaj) je v neposrednem nasprotju s temeljnimi človekovimi pravicami in svoboščinami (negativne pravice, ki ne zahtevajo aktivnosti drugih); pomeni njihovo kršenje, saj ima vsak posameznik pravico do svobode brez prisile, uveljavitev pravice do brezplačnega kosila bi pomenila, da mora nekdo pod prisilo plačati kosilo.

To ni edino izkrivljanje pomena besed, ki mu večina medijev slepo sledi, ne da bi novodobne modrece vprašala po zdravi pameti. Nedavno sta predsedstvi Dijaške organizacije Slovenije in Študentske organizacije Slovenije zahtevali uvedbo brezplačnih menstrualnih higienskih pripomočkov, ker naj bi bila to »temeljna človekova potreba«. Zdaj berem, da se je že odzvala vlada Roberta Goloba, češ da bo to zahtevo udejanjila. Levičarski mediji so ti pozdravili, večino desnih medijev je samo zanimalo, kdo bo to financiral in kdo bo do njih upravičen (no, vsaj nekaj), nihče pa se ni vprašal (vsaj meni ni znano, razen Kavarne Hayek), ali je reševanje »menstrualne revščine« z brezplačnimi higienskimi vložki res »temeljna človekova potreba«. Naj takoj razjasnim- ni! Je potreba določene skupine ljudi (žensk), ni pa temeljna človekova potreba. Temeljne človekove potrebe so tiste, ki človeku omogočajo preživetje: hrana, voda, zrak in primerno zatočišče. Da je človeštvo preživelo kot človeštvo (ne samo kot človek posameznik), je moral človek zadovoljiti še dve potrebi: reprodukcija in varnost. Te potrebe je Abraham Maslow, ameriški psiholog, ki je zaslovel po hierarhiji potreb, uvrstil med prvinske (v dve kategoriji: fiziološke potrebe in potrebe po varnosti). To so temeljne človekove potrebe. Če bi bil dostop do menstrualnih izdelkov temeljna človekova potreba, potem se lahko vprašamo, kako je človeštvo sploh preživelo.

Vse drugo so potrebe, ki so zelo individualizirane in se spreminjajo skozi čas. Danes ima nekdo potrebo po avtomobilu, drugi je nimajo; en ima potrebo po televiziji, drugi po računalniku; nekdo se želi izobraževati, drugi ne. In tako naprej. Človeštvo bi preživelo brez avtomobila, televizije, računalnika in šol, ne bi pa preživelo brez hrane in vode. Takšno izkrivljeno pojmovanje temeljnih človekovih potreb, ki ga nekritično povzemajo mediji in mu ploskajo politiki, vodi zgolj v pojmovno zmedo. Nekateri ljudje bodo začeli res verjeti, da brez higienskih vložkov človek ne bi preživel.

Nadaljnji korak, ki ga naredijo galopirajoči postmoderni marksisti, je, da izpeljejo enačenje med človekovimi potrebami in človekovimi pravicami. Treba je povsem jasno povedati, da zadovoljevanje temeljnih človekovih potreb ni temeljna človekova pravica. In ne obstaja človekova pravica, da nisi lačen, niti človekova pravica do splava, niti temeljna človekova pravica do zdravja in izobraževanja.

Temeljne človekove potrebe in temeljne človekove pravice so dvoje popolnoma različnih stvari. Za zadovoljevanje temeljnih človekovih potreb potrebuješ naravne (zemljo, vodo) in človeške (spretnost) vire, za spoštovanje temeljnih človekovih pravic (svoboda govora, nedotakljivost življenja) ne potrebuješ virov, ampak so ti uresničene že s tem, ko obstajaš. Pravice in potrebe torej niso isto, lahko pa pride med njimi do konflikta. Osnovne potrebe je namreč možno zadovoljiti s kršenjem človekovih pravic (da bi se nahranil, lahko hrano ukradeš).

V svobodnih družbah velja, da ti je država dolžna zagotoviti temeljne človekove pravice (in svoboščine), ne pa tudi temeljnih človekovih potreb. Za temeljne človekove potrebe ti mora država zagotoviti možnost, da jih zadovoljiš. Na načelni (ali deklarativni) ravni naj bi bile take vse demokracije, žal so danes te (zahodne) demokracije zabredle v globoki etatizem, ki ljudem odrekajo temeljne človekove pravice (svoboda govora) in ga ovirajo pri zadovoljevanju temeljnih človekovih potreb (dolgi in zapleteni birokratski postopki, visoki davki).

V tej državi je nekaj hudo narobe: nacionalni radio podelil nagrado »umetnik prihodnosti« dokazanemu članu migrantske tolpe, ki ga iščejo z mednarodno tiralico

Značke

Daniel Wretström, Elin Krantz, Ephrem Tadele Yohannes, Göran Persson, Khaled Odeh, kriminal, levičarji, Malmö, migracije, migrant, migrantske tolpe, multikulturalizem, multikulturnost, nacionalni radio, orožje, posilstvo, rap, Salah Abdulle, streljanje, Sveriges Radi, umor, Švedska

Včeraj je v trgovskem središču Emporia v švedskem mestu Malmö streljal najstnik. Ubit je bil en moški, eno žensko so ranjeno pripeljali v bolnišnico. Policija je sporočila, da je bilo streljanje del obračuna med tolpami, precej sramežljivo pa so mediji objavili, da je bil najstnik migrant in da so obračunavale migrantske bande.

Malmö je mesto, ki je za avtohtone Švede izgubljeno. V njem živijo pripadniki 183 različnih narodov in narodnosti, več kot polovica prebivalcev ni avtohtonih Švedov, skoraj 70 odstotkov najmlajših (do 14 let) ima tujerodne korenine. Nič boljše ni po državi. Na Švedskem živi (po uradnih statističnih podatkih za leto 2020) samo še 74,1 odstotka avtohtonih Švedov, leta 1900 se je v tej skandinavski državi rodilo 99,8 odstotka novih državljanov, leta 2020 samo še dobrih 80 odstotkov. Priseljenci (legalni ali ilegalni) naseljujejo predvsem večja mesta in jug države, kar je povzročilo (predvsem v tem tisočletju) velik porast kriminala (ropov, umorov, posilstev). Število smrti zaradi nasilja z orožjem se je od leta 2006 do leta 2020 povečalo za sedemkrat.

Švedski levičarji, ki so v tem tisočletju oblikovali večino vlad, trdijo, da nasilju botruje slaba integracija priseljencev ter vse večja razlika med revnimi in bogatimi in tudi višja stopnja uživanja mamil. Nasprotno politiki desne provenience trdijo, da je za nasilje kriva politika odprtih vrat, dopuščanje multikulturalizma (od preloma tisočletja evangeličansko-luteranska narodna cerkev ni več priznana kot državna cerkev), popustljivost organov pregona zoper priseljence pri kaznovalni politiki in neverjetna podpora medijskega mainstreama migrantom. Dogaja se celo, da je državni radio (Sveriges Radio) podelil nagrado dokazanemu članu migrantske kriminalne tolpe Salahu »Dree Low« Abdulleju. Ta somalijski bogatitelj kulture se je v prostem času (ko za javnost ni bil kriminalec, ki se je pečal predvsem z orožjem) ukvarjal z rapom (rap je klasična gangsterska glasbena zvrst, izvajalci so praviloma člani band ali imajo s klasičnimi kriminalci prijateljske stike), nacionalni radio ga je razglasil za »umetnika prihodnosti«. Danes ga iščejo z mednarodno tiralico.

Švedski levičarji so do migrantskih kriminalcev zelo prizanesljivi, kazni so (celo za najhujša kazniva dejanja, kot je umor ali posilstvo) manjše, kot ti policija naloži kazen za prehitro vožnjo. Dežela vikingov je priložnost, da nasilje umiri, zamudila na začetku tisočletja, ko sta državo pretresla brutalna umora dveh domačinov, zločin so izvršile migrantske tolpe.

9. decembra 2000 je takratni 17-letni Daniel Wretström čakal na avtobusni postaji Säbytorgsvägen v Salemu na Švedskem, kraju jugozahodno od Stockholma. Vračal se je iz zabave, ko se je nenadoma prikazala podivjana priseljeniška tolpa in na Daniela kričala, da je rasist. Očitno so bili spodbujeni z govorom takratnega švedskega premierja Görana Perssona, švedskega levičarja in velikega zagovornika multikulturnosti, ki je le nekaj dni pred napadom dejal, da je treba »rasizem zdrobiti«. Zločinska banda priseljencev je to očitno vzela dobesedno. Rekonstrukcija dogodkov je pokazala, da je banda Daniela najprej pretepla s kolom, nato so mu prerezali grlo. Storilce je policija prijela, na sodišču se je kasneje vse skupaj sprevrglo v farso. Morilca Khaleda Odeha so spoznali za neprištevnega, po letu dni je že zapustil psihiatrično ustanovo. Trije so bili obsojeni na 40 ur dela v dobro skupnosti, drugi so morali plačati po 200 evrov kazni (1.800 švedskih kron).

Deset let kasneje (26. septembra 2010) je 23-letni Ephrem Tadele Yohannes iz Etiopije zverinsko posilil in umoril 27-letno Elin Krantz. Ironično je, da je bila svetlolaska vneta zagovornica multikulturnosti in bila celo dejavna v nevladni organizaciji. Rekonstrukcija je pokazala, da je bila brutalno posiljena in do smrti pretepena. Najprej je pretrpela je udarec v glavo, medtem ko jo je posiljeval, jo je davil. Po posilstvu jo je vlekel po gozdnih tleh. Brezobzirni migrant jo je pustil ležati razgaljeno od pasu navzdol z razkrečenimi nogami, nato pa je zločinec na njeno glavo in prsni koš zvalil 85 kilogramov težko skalo. Ephrem Tadel Yohannes je zločin priznal.