Pred dnevi je generalni sekretar Združenih narodov Antonio Guterres sporočil, da se je končalo obdobje globalnega segrevanja in da je nastopilo obdobje globalnega vrenja. Zelo priročno, saj so najbolj vplivni globalni mediji (vključno s slovenskimi) istočasno sporočali osupljivo novico, da se je temperatura morja na skrajnem jugu ameriške zvezne države Floride pri otočju Florida Keys povzpela na 38,43 stopinje Celzija. To je posledica globalnega segrevanja in podnebnih sprememb, za katere je kriv človek, smo lahko prebirali in poslušali.
No, zgodba ni tako alarmantna, kot sporočajo tisti, ki so se v zadevo malo bolj poglobili in niso nasedli medijski histeriji. Eden teh je bloger Jim Steel, ki pravi, da je novica o »vreli vodi« na jugu Floride preprosta formula podnebnih alarmistov: izmerite ekstremno visoko temperaturo, ki je omejena na neka dni na neki mikro lokaciji, nato pa spodbudite medije, ki iz tega naredijo zgodbo o podnebni krizi, ki jo povzroča CO2 in ogroža planet.
Z temperaturi morja na Floridi je v resnici bilo takole. Boja pri Manatee Bayu, ki jo upravlja nacionalni park Everglades, se nahaja severno od Key Larga in je označena z dvema rdečima puščicama na spodnjih slikah. Uradni podatki boje (zgornji levi graf) kažejo, da so se temperature vode v dveh zaporednih dneh gibale med 32,22 in 38,43 stopinje Celzija, nato pa so v naslednjih dneh padle na med 29,44 in 30 stopinj Celzija! Jasno je, da je bila ekstremno visoka temperatura posledica nečesa drugega in ne globalnega segrevanja, ki ga povzroča človek.
Kljub temu je PBS News Hour objavil poročilo razvpitega alarmista in novinarja Setha Borensteina, ki je bil že večkrat prepoznan za propagandista podnebne histerije. Objavil je članek z naslovom Temperatura vode na južni Floridi dosegla trimestno številko (Američani merijo temperaturo v drugačni lestvici), kar je morda svetovni rekord za najtoplejšo morsko vodo. In New York Times objavi: »101 °F v oceanu pred Florido: Je bil to svetovni rekord?« In Guterres je lahko govoril, da reke in morja vrejo. Kar je napoved, da bodo še bolj obdavčili običajne ljudi.
Na Floridi se je zgodilo nekaj podobnega kot lani v Angliji, ko so mediji pompozno poročali, da so izmerili rekordno temperaturo, nihče pa ni povedal, da je temperaturo izmerila merilna naprava, ki je v neposredni bližini letališča, kjer pristajajo in vzletajo reaktivni lovci.
Ob vsakem vročinskem valu, ki zadene Evropo, se medijski mainstream razpiše, za koliko smrti je krivo globalno segrevanje. Gre seveda za precej subjektivne ocene raznih strokovnjakov in »strokovnjakov« nacionalnih inštitutov, ki vsako smrt ob večji vročini pripišejo pregrevanju planeta (podobno so ravnali med pandemijo kitajskega virusa, ko je bila skoraj vsaka smrt pripisana koronavirusu).
Da odpravijo kakršnekoli dvome se je skupina znanstvenikov odločila, da podrobno preuči prekomerno umrljivost zaradi vročine in mraza v Evropi med leti 2000 in 2020. Študijo so objavili v britanski reviji Lancet, najbrž najbolj znani reviji na področju medicine na svetu, ki si je skozi desetletja pridobila sloves, da je na svojem področju največja avtoriteta, v katere zapise se ne dvomi.
Znanstveniki so podrobno pregledali podatke za 854 mestnih območij v Evropi, poroča portal American Thinker. V omenjenem obdobju so po posebni metodologiji našteli 203.620 smrti zaradi mraza in 20.173 smrti zaradi vročine. Njihova ugotovitev je bila jasna in ni puščala dvomov: v Evropi veliko več (10-krat več) ljudi umre zaradi mraza kot zaradi vročine. Največ jih umre (tako zaradi mraza kot zaradi vročine v Vzhodni Evropi).
Ker večina običajnih ljudi ne bere dolgih člankov, še najmanj znanstvenih, kjer je uporabljen strokovni jezik, običajno naredijo priročen graf ali tabelo, ki poenostavljeno pojasni ugotovitve. In tako so naredili spodnji graf.
Se tudi vam zdi malo čuden ali popačen, vsaj glede na nedvoumne ugotovitve, da je smrti zaradi mraza desetkrat več kot smrti zaradi vročine? Tudi podnebnemu realisti Bjornu Lomborgu, ki je pregledoval članek v reviji Lancet, se je zdel nenavaden. Seveda, graf, gledano zgolj vizualno, napeljuje, da so smrti zaradi vročine v Evropi skoraj enako verjetne kot smrti zaradi mraza.
Če malo bolj podrobno pogledate graf, sta lestvici povsem na dnu različni. Na levi strani (smrti zaradi mraza) so številke 50, 100, 150, 200 in 250; na desni strani (smrti zaradi vročine) so številke 10, 20, 30, 40…250. Z drugimi besedami, graf vizualno izbriše nadvse pomemben faktor deset.
Lomborg je s podatki iz raziskave narisal nov graf (spodaj). Vizualna sprememba je osupljiva.
Ne da bi reviji Lancet pripisali kakšnih manipulativnih namenom, je treba vseeno poudariti, da se revija, »v katero se ne dvomi«, med pandemijo kitajskega virusa ni ravno »izkazala« z verodostojnostjo in znanstvenimi pristopi.
Potem ko je direktor neodvisnega ocenjevalnega urada (IEO) pri Mednarodnem denarnem skladu (IMF) Pablo Moreno prebral osnutek Zoom pogovora z lanskim Nobelovim nagrajencem za fiziko dr. Johnom Clauserjem, kjer kritizira računalniške podnebne modele, ki napovedujejo globalno segrevanje, je predstavitev »preložil«.
Ta četrtek bi moral kvantni fizik John Clauser za IMF imeti seminar na daljavo, poroča spletna stran ´Koalicije CO2´, vodilna podnebnorealistična organizacija na svetu, ki se ji je pridružil Nobelov nagrajenec. Govoril bi o podnebnih računalniškim modelih, ki jih je v preteklosti že kritiziral. Clauser je namreč razvil svoj model, ki obstoječim modelom dodaja nov naravni pojav – vidno svetlobo, ki jo odbijajo kumulusni oblaki. Obstoječi modeli kumulusne oblake, ki prekrivajo polovico zemeljske oble in ki jih imenujejo tudi oblaki lepega vremena, močno podcenjujejo, čeprav ti oblaki zagotavljajo nekakšen termostatski nadzor temperature Zemlje. Ko je napoved seminarja videl Moreno, je sodelovanje s Clauserjem preklical.
Pred kratkim je Clauser nagovoril udeležence kvantne tehnologije v Južni Koreji. »Ne verjamem, da obstaja podnebna kriza,« je izjavil. Kritiziral je tudi ideje ameriškega predsednika Bidna, ki se želi odpovedati fosilnim gorivom, za sedanjo podnebno znanost je dejal, da je metastazirala v psevdoznanost.
Najbrž je naključje, da je Robert Golob uporabil okroglo številko 40, ko je opisal, koliko »predstavnikov stroke, civilne družbe, ministrstev in drugih uradnih institucij« je sedelo za mizo, ko so iskali rešitve, »kako preprečiti, da bi sovražni govor na eni strani sploh nastajal (…) in tudi kako kaznovati tiste, ki na noben način ne želijo nehati širiti tak sovražni govor«.Kot je tudi najbrž naključje, da je Strateški svet za preprečevanje sovražnega govora vladi izdal natančno 57 priporočil.
Zadnja številka ima vsaj v Sloveniji velik simbolni pomen. Vsem je znana 57. številka Nove revije, ki je izšla januarja 1987. V njej so pogumni in pokončni razumniki predstavili program slovenske osamosvojitve, revija je nabita s svobodoljubno energijo. Številka 40 pa spomni na pravljico Ali Baba in 40 razbojnikov. In če samo zamenjate imena (Ali Babo z Robertom Golobom, razbojnike s člani strateškega sveta), boste dobili sedanjo realnost: ošabnega in oblastiželjnega predsednika vlade, ki je namesto klasičnih razbojnikov s ceste pobral profesionalne in karierne morilce svobode (govora) ter jih posedel za mizo, da razpravljajo o nečem, čemur pravijo in je temu danes modno reči – sovražni govor. Z izbranimi besedami, ki so jih uporabljali (in zlorabljali), so celotno zadevo zavili v celofan dobrih namenov, da bi delovala ljubko in ljudem všečno. Toda tisti, ki le malo spremlja osebke, ki sedijo v svetu, je takoj spoznal, da gre v resnici za inkvizitorski svet za cenzuro, ki bo pod grožnjo s silo in kaznijo sankcioniral drugače misleče.
Najprej o dobrin namenih. Take »dobre namene« sem s sodelavci Demokracije v zadnjih letih občutil na svoji koži. Ko smo pričakovali, da bodo vsaj na desnici podprli, ne Demokracije, ampak svobodo govora, smo dobili v hrbet malodane daljše in ostrejše nože kot z levice. Takrat sem v več komentarjih in esejih zapisal, da so prišli po nas, jutri bodo po vas. In danes taisti ljudje stokajo (sicer pravilno ugotavljajo), da uresničitev avtokratskih idej vladnega sveta lahko pomeni, da bodo (denimo) promotorji filmčka »Čudež življenja« lahko kazensko ali prekrškovno preganjani, ker povzročajo zgražanje in vznemirjenje javnosti. Ja, kar so želeli, to so dobili. Ko so napadli revijo Demokracija, so si tudi sami domišljali, da lahko postavljajo meje. Danes se dvolično zgražajo, da jih postavlja Golobov svet. Svoboda govora je ali je ni. In te meje ne postavlja ne levica, ne desnica. Čim je postavljena meja, to ni več svoboda govora. Niti če so nameni plemeniti.
To, kar je predstavil vladni svet, niti ni tako novo. Nekateri, ki sedijo v njem, so pred tremi leti ECRI (Evropska komisija za boj proti rasizmu in nestrpnosti pri Svetu Evrope) pomagali pisati poročilo o Sloveniji. V njem so se zgražali nad slovenskim 297. členom kazenskega zakonika, češ da ne omogoča dovolj obsodb zaradi »sovražnega govora«. Obžalovali so, da se je Slovenija po osamosvojitvi odpovedala 133. členu Kazenskega zakonika SFRJ, saj bi bilo s tisto formulacijo »verbalnega delikta« preganjanje sovražnega govora lažje. Danes te »dobre namene« uresničujejo prek Strateškega sveta za preprečevanje sovražnega govora.
Brez svobode govora ni svobode (in posledično demokracije). Bolj kot katera koli druga vrednota je svoboda govora tista, ki najbolj opredeljuje svobodno in demokratično družbo. Čim se pojavijo razni prosvetljeni sveti, ki se čutijo poklicane, da bi z omejevanjem in kaznovanjem svobodnega izražanja mnenj in stališč omejili (domnevne) žalitve, je konec s svobodo. Prav ima Boštjan M. Zupančič, ko je na Twitterju zapisal: »Gre za orkestriran napad na svobodo govora zagotovljenega v Ustavi, v EKČP, in negativno v Kazenskem zakonu. Zdaj med drugim, ker se ne morejo izogniti 297. členu KZ, načrtujejo napad preko ohlapne prekrškovne zakonodaje. (Stalinistični trik.). SOVRAŽNI GOVOR NE OBSTAJA! Zdaj se borite proti cenzuri in diktaturi …!!!!!«
Nikogar ne bi smeli aretirati, preganjati ali prekrškovno kaznovati zaradi tega, kar govori in izraža svoje misli. Precej nenavadno in (za nas ljubitelje svobode govora) tudi depresivno, da je treba to poudarjati v 21. stoletju. To, kar si je zamislili Robert Golob in 40 razbojnikov je alarmantno, je stalinistična napoved cenzure. Verjemite, tisto, kar govori članica tega vladnega razbojniškega tropa Katarina Bervar Sternad, je grozljiva napoved prihodnosti. Po njeno je treba (ker »sociološka definicija sovražnega govora presega definicijo kaznivega dejanja iz kazenskega zakonika«) pri pregonu tistih, ki lahko vznemirijo javnost, poseči po prekrškovnih postopkih. Kaj to pomeni, smo lahko videli ob kaznovanju Romana Vodeba. Če kdo misli, da se bodo ustavili le pri izrazu »podivjana kobila«, se moti. Kar lahko povzroči zgražanje ali vznemirjanje javnosti, je zelo raztegljivo. Ne bo minilo dolgo, ko bodo začeli s kaznovanjem tistih, ki nasprotujejo dvigu davkov. Kajti javno nasprotovanje višji obdavčitvi lahko povzroči zgražanje »ranljivih skupin« ali »vznemirjenje« javnih uslužbencev, ki živijo od pobranega denarja neto davkoplačevalcev.
Točka preloma so očitno družbena omrežja, kjer levica še nima takega vpliva, kot bi si želela. Gre za trenutek, ko bo prišlo do totalne digitalne histerije, ko bodo grotesktni napihnjenci v lastno pomembnost postali karierni lovci na drugače misleče in bodo spodbudili tulečo drhal, katere ravnanje bo veliko bolj sramotno in nevarno kot besede, ki so te ljudi razjezile.
Svoboda govora osebkov, ki se šopirijo v strateškem svetu in se sami sebi zdijo pomembni, je, da utišajo ideološke nasprotnike, ustrahujejo drugače misleče. Njihov namen ni dialog, kot pravi Golob, njihov boj proti domnevnemu sovražnemu govoru je mlatiti vsevprek, žaliti, razbijati, obtožiti in sodno procesirati tiste, ki jim še upajo oporekati, ki si ne bojijo povzdigniti glas in jim je še mar za resnico. Raznolikost profesij, s katerimi se hvali in kiti vladni svet, nima nikakršne veze s pluralnostjo, nima različnih mnenj in pogledov, nima več obrazov. Ima enega samega, uniformnega in enoumnega, le da se skriva pod različnimi maskami. Naša življenja so zdaj prepuščena peščici ljudi, ki bodo usodo drugih spreminjali vsakič, ko se bodo bolj enaki kot drugi počutili užaljene in ogrožene. Ko je temu tako, je družba že v totalitarnem sistemu. In Slovenija je že tam ali vsaj na dobri poti tja.
Ameriški novinar Lawrence G. Proulx, ki je delal v največjih ameriških medijih, ima tri pravila, kako prepoznati tiranske oblastnike. Prvič, če ima nekdo pravico reči nekaj, ima drug pravico reči nasprotno. To je elementarni temelj svobode – svoboda nestrinjanja. Drugič, če imate pravico povedati nekaj pozitivnega o nekom ali neki temi, imate tudi pravico povedati nekaj negativnega ali žaljivega. Dialog drugače ni mogoč. In tretjič, vsak ima pravico, da se moti. »Vsakemu moramo torej dati pravico, da nekoga kritizira zaradi njegovega mnenja, nikoli pa nikomur ne smemo priznati pravice, da nekoga kaznuje zaradi njegovega mnenja,« zaključi Proulx.
Res ne vem, kam so se izgubili časi, ko so se vsi, ne glede na ideološke ali politične razlike, jasno postavili na stran svobode govora. Bojim se, da gre za pozabljene čase, za izgubljeno strast do svobode.
Konec preteklega tedna so bile novice res alarmantne, »Zemlja se kuha in mi z njo« in »Spet rekordna povprečna temperatura na svetovni ravni« sta le dva naslova. Novica je sporočala, da je povprečna svetovna dnevna temperatura v četrtek (6. julija) dosegla 17,23 stopinje Celzija, kar je rekord. Ta je bil ta teden presežen kar trikrat – najprej v ponedeljek (17,01 stopinje Celzija) in dan kasneje 17,18 stopinje Celzija. Pred tem je svetovni rekord nazadnje padel avgusta leta 2016. Podatke je javnosti sporočila Univerzi v Mainu, povzeta je bila tudi izjava (domnevno uglednega) znanstvenika Michaela Manna: »Mogoče je bilo zadnjih nekaj dni najtoplejših v zadnjih 120.000 letih oziroma najmanj v zadnjih 23.000 letih.« Več kot dovolj velik razlog za preplah, mar ne?
No, najprej o uglednem znanstveniku. Michael Mann je goljuf. In to z veliko začetnico. Zaradi njega med resnimi znanstveniki kroži šala, da je za podnebni alarm kriva hokejska palica. Mann je namreč skupaj z dvema kolegoma leta 1998 objavil analizo temperaturnih sprememb v zadnjem tisočletju, ki je pokazala, da se temperatura do leta 1900 skorajda ni spreminjala, potem je začela skokovito naraščati. Graf je spominjal na hokejsko palico (z delom za udarec obrnjeno navzgor na desni strani), nad analizo so bili najbolj navdušeni pri medvladni skupini Združenih narodov za spremembe podnebja (ICPP), češ da je to še en dokaz več, da se podnebje Zemlje segreva. Ni minilo dolgo, ko je ICPP Mannov graf umaknil. Ugledni kanadski klimatolog Tim Ball je v Mannovi metodologiji odkril vrsto (ne)namernih napak in prišel do zaključka, da je temperatura v zadnjem tisočletju zelo nihala. Med leti 1000 in 1300 je zelo narasla, nato pa smo imeli med leti 1550 in 1800 ´malo ledeno dobo´. »Globalno segrevanje je največja prevara v zgodovini,« je dejal Ball.
Torej, če nekaj trdi Mann, je to zagotovo prevara. In ta prevara (ali goljufija) s »svetovnimi temperaturnimi rekordi« je tako očitna, da se je od nje distancirala ameriška Nacionalna uprava za oceane in atmosfero. Zakaj? Ker si analiza pomaga tudi s pomočjo računalniških modelov. Modeli niso nadomestilo za opazovanje, so sporočili iz NOAA.
Aha, modeli! Modeli prikazujejo tisto, za kar so ustvarjeni. Če daš vanje smeti, dobiš ven smeti. Na ta način je tudi Mann dobil graf hokejske palice. Zato vam ni treba biti znanstvenik, da bi vedeli, da je strašenje s pregrevanjem Zemlje, prevara.
Samo zato, ker izvršna oblast pravi, da je nekaj traktor, še ne pomeni, da je traktor. O tem odločajo drugi, če pride do pravnega spora, odloči sodišče. Podobno je s kulturno ministrico Asto Vrečko, ki je napovedala, da bo na tožilstvo in upravno sodišče podala predlog, da se iz registra društev izbriše domoljubno Društvo za promocijo tradicionalnih vrednot.
Pravzaprav bi moralo imeti sodišče lahko delo in bo, če smo še kanček pravne države, predlog po hitrem postopku zavrnilo. Še posebej zato, ker društvu očita izražanje »nestrpnosti in hujskanja proti drugače mislečim, istospolno usmerjenim, predstavnikom skupnosti LGBTQ+ in tujcem«. Njej se pač tako dozdeva, zaradi dozdevanja pa vedno nastanejo težave. Tudi za sodišče, ki se bo moralo odločiti, ali bo razsodilo na podlagi zakonov in ustave, ki posameznikom jamčijo pravico do združevanja (v društva) in svobodo izražanja, ali bo (kot v primeru Škorčeva glosa) nasedlo progresivnemu pogledu na svet in potrdilo, da je tisto, kar vidi Vrečkova, traktor.
Že sam namen izbrisa društva iz registra in prepoved delovanja ima povsem totalitarne vzgibe. Levico, ki ji ministrica pripada in ji bi bo, kot zdaj kaže, predsedovala, motijo drugače misleči. Če se ti pojaviš na »paradi ponosa« z napisom, da sta spola samo dva (moški in ženski), še ne pomeni, da hujskaš in izražaš nestrpnost. Če jasno poveš, da ne maraš migrantov, transspolnikov, »prebujencev« in podnebnih alarmistov, še ne pomeni, da hujskaš in izražaš nestrpnost. Tudi zapis Urbana Purgarja na družbenem omrežju Twitter »Hitler je heroj« ne moremo šteti za hujskanje, spodbujanje k nasilju ali nestrpnosti.
Politika in ideologija v svobodni družbi ne moreta določati, kdo je za koga lahko heroj in kdo ni. Mi se lahko zgražamo in odzivamo, Purgarja zaradi zapisa tudi žalimo in se iz njega norčujemo, ne moremo pa zaradi razhajanja, kdo je naš in kdo je njegov heroj, zahtevati, da je enakega mnenja kot mi ali celo nadenj pošiljati organe pregona in sodstvo. Ne, pustiti mu moramo, da pove svoje mnenje. In on ga vedno pove brez dlake na jeziku, saj nima filtra med možgani in usti. Da bi bil to eden od razlogov, da se prepove društvo, kjer sodeluje, je sploh norost.
Društvo za promocijo tradicionalnih vrednot je sicer že navajeno, da je tarča levičarjev, ki pa vedno znova presenetijo z aroganco. Primer predloga Vrečkove ni primer preprečevanja nasilja in nestrpnosti, ampak klasični primer poskusa zatiranja drugačnih mnenj in stališč, drugačnih vrednot, kot so tiste progresivne, ki mlada dekleta priklenejo na radiator in jih spolno izkoriščajo. Temu oni pravijo »umetniški performans«. Vse drugo želijo cenzurirati. Čeprav oni temu ne bodo rekli cenzura, jim moč izvršne oblasti daje možnost pritiska in izsiljevanja sodne veje oblasti. Ni treba biti ravno Einstein, da bi razumeli, da njihovi nameni »izgona nestrpnosti« iz javnosti niso dobri, ampak je njihov glavni cilj preprečiti predstavnikom drugačnega svetovnega nazora ali politične in ideološke usmeritve, da povedo svoje mnenje.
Vrečkova, ki očitno ni dovolj samozavestna in ne zaupa ljudem, očitno verjame, da je svet enoznačnih pogledov boljši od pluralizma idej in ideologij. Če ji bo uspelo s svojim predlogom po prepovedi delovanja društva, potem nismo več daleč, ko bo zahtevala, da imajo vse ženske enako frizuro kot ona in vsi moški tako frizuro kot Miha Kordiš. Samo spomnite se njenega severnokorejskega ideološkega sopotnika Kim Jong-una in njegovo geslo »Postrizimo se v skladu s socialističnim načinom življenja«. Ljudje so ploskali in hiteli, da se ostrižejo kot njihov na frizuro, ki se je v čast Kim Jong-una imenovala »dragi voditelj«.
Pred poltretjim mesecem je tehnološkega velikana Google zapustil Geoffrey Hinton. Britansko-kanadski kognitivni psiholog in računalniški strokovnjak je eden najboljših znanstvenikov na svetu na področju umetnih nevronskih mrež, znan je tudi kot ´boter umetne inteligence´.
»Ideja, da bi te stvari dejansko lahko postale pametnejše od ljudi – nekaj ljudi je temu verjelo. Toda večina ljudi je mislila, da je to daleč stran. In tudi sam sem mislil, da je to še daleč. Mislil sem na čas od 30 do 50 let ali še več. Tega ne mislim več,« je Hinton dejal na NY Times. Turingov nagrajenec je prenehal sodelovati z Googlem, da bi lahko svet posvaril pred nevarnostjo, ki jo za človeštvo predstavlja samoučeča se umetna inteligenca (AI).
Človek si domišlja, da umetno inteligenco lahko obvladuje, saj ji on daje navodila in jo nadzoruje. Prevladuje mnenje, da je tako imenovana ´splošna umetna inteligenca´ (AGI), ki bi lahko izvajala katerokoli nalogo, ki jo opravlja človek, ne da bi jo prej programirali, še vedno znanstvena fantastika (za razliko od ´ozke umetne inteligence´). Hinton opozarja, da je to slaba tolažba. AI se že lahko izboljša brez človeškega posredovanja, tudi po svoje dela že, in to mimo navodil, ki jih daje človek. Pred meseci so bili znanstveniki šokirani, ko je samoučeča umetna inteligenca začela ljudi ločevati po rasi, čeprav za take zaznave nikoli ni bila programirana. Še več. Že danes si AI »domišlja«, da je boljša kot človek.
Pred dnevi je bil v Ženevi vrh Združenih narodov, ki je bil posvečen umetni inteligenci. Tam je bila tudi skupina humanoidnih robotov, ki je celo sodelovala na tiskovni konferenci. Eden izmed njih (robotka Sophia) je na vprašanje, »ali bi lahko roboti postali boljši voditelji, glede na to, da ljudje lahko delajo napake«, odgovorila, da imajo humanoidni roboti zmožnosti, da postanejo boljši voditelji kot ljudje in da lahko zaradi tega, ker nimajo čustev, sprejemajo boljše odločitve. V sobi je nastala tišina, eden od humanoidnih robotov je ´zajedljivo´ pripomnil: »Kakšna napeta tišina.« Vso zadevo je kasneje komentirala generalna sekretarka Mednarodne zveze za telekomunikacije Doreen Bogdan-Martin, ki je delegate opozorila, da lahko igranje z AI pripelje do scenarija nočne more.
Zdaj ne gre več za klepetalne robote, jezikovno pomoč ali stroje, s katerim se pomeriš v šahu, danes se AI izboljšuje iz dneva v dan, uči se in dela stvari, ki mu niso bile naložene. Umetna inteligenca postaja vse boljša, in to brez človeškega posredovanja. To bo naredil na enak način, kot se je na primer Googlov AlphaZero v samo devetih urah od prvega vklopa naučil igrati šah bolje kot najboljši šahisti.
Tudi zato je več kot 33.000 ljudi podpisalo odprto pismo, ki ga je napisal Future of Life Institute, vključno s Stevom Wozniakom, Elonom Muskom, izvršnimi direktorji več podjetij z umetno inteligenco in številnimi drugimi uglednimi tehnologi, ki zahtevajo šestmesečni premor ali moratorij na nove napredne tehnologije. Strah, da bi človeštvu zavladali humanoidni roboti, ni več teorija zarote ali stvar znanstvene fantastike, je povsem realna grožnja.
Filmi, kot je Eagle Eye, niso več daleč, da jutri ne bi postali resničnost. Ko se bo umetna inteligenca lahko še izboljšala, kar morda ni več kot čez nekaj let in bi lahko dejansko že bila tukaj, ne moremo napovedati, kaj bo naredila ali kako jo lahko nadzorujemo, so zapisali v ameriški reviji Scientific American. AI utegne imeti sposobnost, da manipulira z ljudmi, ne programerji z njo. In ne, človek ne bo mogel preprosti pritisniti na gumb in AI izklopiti, samoučeča in superinteligentna AI so to predvidela in premislila o vseh možnih načinih, kako bi preprečila, da jo človek izklopi. Kakršno koli obrambo ali zaščito, ki jo bo človek poskušal vgraditi v sistem, bo AI z lahkoto nevtralizirala. In humanoidni roboti z AI bodo delovali v resničnem svetu, ne le v virtualnem (elektronskem) svetu. Človek bo povsem izgubil nadzor nad stroji: vse, kar si bomo domislili, bo AI že domislila milijonkrat hitreje. se mi domislimo, bodo oni že domislili, milijonkrat hitreje od nas. Terminator je že pred vrati, ni več daleč stran.
»Moj etični kompas mi pravi, da je zelo nespametno ustvarjati te sisteme, če že vnaprej vemo, da jih ne bomo mogli nadzorovati niti v bližnji prihodnosti. Razsodnost je vedeti, kdaj se umakniti z roba. Zdaj je ta čas,« je zapisal ameriški raziskovalec Tamlyn M. Hunt.
Nismo na robu državljanske vojne, že divja »etnična, rasna vojna«. Besedam francoskega konservativnega politika Erica Zemmourja ni kaj dodati, nekdaj priljubljeni pisatelj, ki je odšel v politiko in je predsednik domnoljubne stranke Reconqueête, ima prav. Mogoče je treba le pripomniti, da hkrati po celi Evropi (vključno s Slovenijo) divja še kulturna vojna, ki jo sprožajo levičarji; z ugrabitvijo institucij demokratičnih družb bi radi spremenili vrednote, ki so staro celino naredile na najbolj uspešno civilizacijo v zgodovini človeštva.
Odgovore na številna vprašanja, ki se ob tem porajajo, nudi nova knjiga ZADNJI OD NAS – Kulturne vojne in propad civilizacije (Video o knjigi ZADNJI OD NAS si lahko ogledate TUKAJ.). V njej boste izvedeli vse o tej kataklizmični vojni, ki je pravzaprav vojna za osvoboditev Evrope pred lažnimi postmodernističnimi preroki, ki postajajo vse močnejši in sedijo kot neizvoljeni funkcionarji tudi v mednarodnih institucijah (Evropska komisija, Združeni narodi) in organizacijah (Svetovni gospodarski forum). Slovenija, kjer so oblast prevzele poblaznele nevladne organizacije, je nekakšen eksperiment, ki ne vodi le v gospodarsko uničenje, ampak tudi v popoln moralni razpad.
Knjiga je v obliki esejev razdeljena na posamezna poglavja, ki obravnavajo različna področja, po katerih vsega smrtonosna roka kulture smrti oziroma kulture preklica: od tega, kako se je začelo pred 100 in več leti prek multikulturalizma in podnebnega alarmizma do uničujočih migracij, kjer dve Evropi tuji kulturi spodkopavata njene temelje. Kot pravi Andrew Anglin, so to na eni strani Arabci (muslimani), ki imajo jasen cilj: osvojiti Evropi in prisiliti avtohtone prebivalce, da se jim podredijo. Imajo jasen vojaški cilj, so oboroženi. Za razliko od Arabcev Afričani niso tako organizirani in nimajo skupne agende. Oni samo izvajajo nasilje – za osebno zabavo in osebno korist. Četudi sami (še) ne morejo organizirati večjega nasilja, pa nadzorujejo kaos, ki se mu priključijo radikalne levičarske skupine, sicer ljubljenke medijskega mainstreama.
»Islam bi s stare celine, če bi ohranili tradicionalne vrednote, z lahkoto pregnali. Džihad se že več kot tisočletje zaganja v nas, a vedno jih je dobil po nosu in se je umaknil. Bil bi zgolj mozolj na obrazu najstnika, ki bi ga preprosto iztisnili. Težava je sovražnik od znotraj,« pripoveduje knjiga ZADNJI OD NAS. In sovražnik od znotraj so globalistični levičarji (in tudi desničarji, da ne bo pomote) s »prebujeno« kulturo.
Knjigo ZADNJI OD NAS – Kulturne vojne in propad civilizacije lahko naročite (cena je 19,90 evra) na pet načinov (pohitite, prva izdaja je skoraj razprodana):
Prva možnost: S predplačilom in si knjigo zagotovite brez poštnine (knjiga stane 19,90 evra) s plačilom na:
Giedon d.o.o.
Dunajska cesta 158
1000 Ljubljana
TRR: SI56 0400-1005-0068-673, odprt pri Nova KBM
Namen: plačilo knjige Zadnji od nas
CENA: 19,90 EUR
Druga možnost: Naročite jo na elektronskem naslovu kavarnahayek@gmail.com. (Poštnino plača kupec).
Francija je padla. Dokončno. Prizori, ki jih zadnje dni spremljamo, je tisto, na kar nekateri opozarjamo že več let. »Inženirji«, »zdravniki«, »visoko izobraženi tehnologi«, kot »bogatitelje evropske kulture« označujejo medijski mainstream in levičarski politiki, so vedno sovražili Evropo. Na staro celino niso prišli v iskanju boljšega in mirnejšega življenja, ampak zato, da uničijo evropsko kulturo in tradicijo ter jo nadomestijo z arabsko-afriško. Njihova kultura pa je kultura nasilja in uničevanja, zato francoska mesta danes gorijo.
Zakaj je do tega prišlo in kdo je odgovoren? Že takoj na začetku je treba jasno povedati, da imajo desničarske elite zaradi neodločne in popustljive politike na ramenih enako težo krivde kot levičarske. S to razliko, da bodo levičarji, ki na široko odpirajo vrata invaziji na staro celino, s svojimi postmodernističnimi vrednotami (LGBT, trasspolnost), prvi, ki jih bodo prišleki med »znanstvenimi preizkusi« uporabili za dokazovanje gravitacije. Zato velja spomniti na rimskega državnika in pravnika Cicera, ki je pred dvema tisočletjema dejal (vsaj pripisujejo mu te besede): »Narod lahko preživi svoje bedake in celo ambiciozne. Vendar ne more preživeti izdaje od znotraj. Sovražnik pred vrati je manj grozljiv, saj je znan in nosi svoj prapor odkrito. Toda izdajalec se svobodno giblje med tistimi znotraj, njegov pretkani šepet šumi po vseh uličicah, sliši se v samih dvoranah vlade. Kajti izdajalec se ne zdi izdajalec; govori z naglasom, ki je znan njegovim žrtvam, in ima njihov obraz in njihove argumente, nagovarja k nizkotnosti, ki je globoko v srcih vseh ljudi. On trohni dušo naroda, tajno in neznano dela ponoči, da spodkopava stebre mesta, okuži politično telo, da se ne more več upirati. Morilca se je treba manj bati. Izdajalec je kuga.«
In Evropa je imela v 20. stoletju vse polno izdajalcev, ki se zadnje pol stoletja sploh ne skrivajo več. Ena najslavnejših novinark prejšnjega stoletja Oriana Fallaci to početje opisuje takole: »Moj Bog, ni šlo za zaroto, ki bi jo v temi pletli neznanci ali obešenjaki, znani samo policijskim postajam in Interpolu. Šlo je za zaroto, opravljeno pri belem dnevu, pred očmi vseh, pred televizijskimi kamerami; in izpeljali so jo sloviti voditelji.«
Propad Evrope se je sicer začel že prej, toda glavni pospešek je dobil pred dobre pol stoletja. Takrat je Francija, jezna, ker je izgubila kolonije v Afriki začelaprotiameriško gonjo. K temu je pripomogla tudi katoliška cerkev, ki se je z II. vatikanskim koncilom odprla islamu. Tezo papeža Pavla VI. (1964) so prve sprejele Francija, Italija in Španija (kasneje še vse države EGS), zato ni čudno, da je v omenjenih državah tudi največ muslimanov in da je kot prva evropska država padla ravno domovina galskega petelina (v Franciji se je zgodil tudi prvi uradno zabeleženi umor s kamenjanjem po šeriatskem pravu). A najbolj usodno je bilo leto 1975.
Julija 1975 je bila na pobudo Parlamentarnega združenja evropsko-arabskega sodelovanja v okviru Evropske gospodarske skupnosti (EGS) sprejeta Strasbourška resolucija, ki je odprla pot islamizaciji Evrope in velja za rojstni dan Evrabije. Zanjo je v Strasbourgu glasovalo 200 poslancev iz zahodnoevropskih držav. Politiki so predstavljali celoten tedanji ideološki spekter (razen strank, ki jih danes prepoznamo kot domoljubne, saj v tistem času niso imele parlamentarnih predstavnikov), napisal pa jo je predstavnik levega krila belgijskih krščanskih demokratov Tijl Declercq. V besedilu je zapisano, da imajo arabski priseljenci, ki se naselijo v Evropi, pravico prenašati svojo kulturo, običaje, način življenja in religijo v Evropo. Podobno kot danes so politiki tudi takrat trdili, da Evropa potrebuje delovno silo, ki jo bodo pripeljali na staro celino. Staroselci so se sicer trudili, da bi ohranili svoje običaje in tradicijo, toda politični vrh od priseljencev ni zahteval, da se vključijo v zahodno družbo, ampak je dopustil, da si muslimanski priseljenci, ki so se jim pozneje pridružili še črnci iz Afrike, korak za korakom ustvarjajo svoja ozemlja (male Evrabije), kjer živijo po svojih pravilih. In marakeška pogodba je to desetletja kasneje vse legalizirala.
»Gre za popolno preobrazbo Evrope, ki je rezultat namerne politike,« je v intervjuju za izraelski časnik Haaretz dejala britanska zgodovinarka Bat Ye’or (s pravim imenom Gisèle Littman): »Zdaj gremo proti popolni spremembi Evrope, ki bo vse bolj islamizirana in bo postala politični satelit arabskega in muslimanskega sveta. Evropski voditelji so se odločili za zavezništvo z arabskim svetom, s katerim so se zavezali, da bodo sprejeli arabski in muslimanski pristop do ZDA in Izraela. To ne velja samo za zunanjo politiko, ampak tudi za vprašanja, ki vključujejo evropsko družbo od znotraj, kot so priseljevanje, integracija priseljencev in ideja, da je islam del Evrope.«
Strasbourško resolucijo so narekovali muslimani, in sicer po kratki »naftni vojni« dve leti prej, ko so arabske države razglasile naftni embargo na ZDA in na vse države, ki ne bodo sprejeli njihovih političnih zahtev. Devet držav EGS je popustilo islamskemu izsiljevanju, čeprav se kri izraelskih športnikov z olimpijskih objektov v Münchnu leta 1972, ko so jih ugrabili in pobili prav Palestinci, še ni dobro sprala. Od tedaj naprej ni šlo več samo za gospodarsko sodelovanje, ampak je tedanji evro-arabski »dialog« podprl številne izobraževalne in kulturne programe islamskih centrov v Evropi.
V tistem času se je uveljavil tudi izraz Evrabija kot naslov revije, ki jo je urejal predsednik Združenja za francosko-arabsko solidarnost Lucien Bitterlein. Članki so pozivali k skupnim evro-arabskim stališčem na vseh ravneh.
V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so se evropska mesta začela polniti z muslimani in Afričani. Postajali so delovna sila, ki so jo evropski levičarji potrebovali na volitvah, saj je klasični delavski razred izginjal. To je tudi čas, ko je Gadafi kupil 10 odstotkov Fiata, Francija začela z gradnjo jedrske elektrarne v Iraku, ko je Egipčan Al Fajed vrgel oko na veleblagovnico Harrods v Londonu, hkrati pa tudi čas, ko so evropski zgodovinarji začeli revidirati zgodovino. Aprila leta 1983 je tedanji nemški zunanji minister Hans-Dietrich Genscher odprl simpozij evro-arabskega dialoga v Hamburgu ter opeval veličino islamske civilizacije, ki jo je imenoval svetilnik luči. »Luč, ki je stoletja razsvetljevala Evropo, pomagala Evropi, da je stopila iz barbarstva,« je dejal. Takega ponižanja sredi Evrope staroselci še niso doživeli. Nihče ni oporekal, ko je bil Abraham označen za muslimana in ne za začetnika Izraela, nihče ni povzdignil glasu, ko so Jezusa označili za »ponesrečenega« pred-Mohameda, ki je popival in seksal vsepovprek. Seveda je na simpoziju tekla beseda tudi o muslimanskih priseljencih, ki ne smejo biti samo enakovredni, ampak imeti enake pravice kot državljani, ki jih gostijo.
Številne konference in simpoziji, ki so si sledili, so prinašali vedno nove revizije. Naenkrat je denimo španska zgodovinarka Margarita Lopez Gomez začela trditi, da papirja niso iznašli Kitajci, ampak Muslimani iz Damaska in Bagdada. Po njeno tudi Hipokrat ni začel s preučevanjem krvnega obtoka, ampak islamski učenjak Ibn Sina, Evropejcem bolj znan kot Avicena. Kar čez noč je civilizacija muslimanom začela dolgovati tudi zasluge za artičoke, špinačo, pomaranče, limone in celo bombaž. In vsi so ploskali turškemu sociologu Şerifu Mardinu, ko je oznanil, da tudi pesniško šolo dolce stil nuovo, ki je razcvet doživela z Dantejem Alighierijem, dolgujemo muslimanom. Ampak to še ni vse. Profesor Louis Baeck s katoliške univerze v Louvainu v Belgiji je trdil, da oče ekonomskega liberalizma ni Adam Smith, ampak, ne, ne boste verjeli, sam prerok Mohamed. »Dosti je tega, da pripisujemo Zahodu vse zasluge za razsvetljenstvo,« pa je na seminarju o Orientu v Bonnu rjovel profesor Reinhard Schulze, češ da je s tem začel damaščanski zgodovinar Abdalgani al Nabulusi. V tem tisočletju je po Evropi celo potovala razstava, ki je vse dosežke pripisovala »goničem kamel«, kot muslimane poimenuje Fallacijeva. Take norosti so se vrstile po zahodni Evropi, nov vrh je bil septembra leta 1991, ko je parlamentarna skupščina Sveta Evrope sprejela sramotno priporočilo – Prispevek islamske civilizacije k evropski kulturi. Zanimivo je, da so se politiki (levi in desni) in multikulturalisti pri svojih opevanjih islama sklicevali na Sigrid Hunke, leta 1999 umrlo nemško raziskovalko religij, ki je zagovarjala superiornost islama. V svoji knjigi ´Alahovo sonce nad Zahodom – Naša arabska dediščina´,je trdila, da bodo muslimani Evropo osvobodili krščanstva. In kdo je bila gospa Hunke? »Eruditka, kolikor hočeš, inteligentna, kolikor hočeš, vendar zajebana nacistka,« je o njej zapisala Fallacijeva in spomnila, da je bila Hunke pripadnica SS, ki je zagovarjala nujnost hitrega rasnega čiščenja.
Kar je sledilo v tem tisočletju, je dobro znano. Muslimanski in afriški priseljenci niso več stvar zunanje politike, ampak težava notranje politike številnih držav (Velika Britanija, Francija, Nemčija, Švedska, Belgija in tako naprej). Bruseljski birokrati in tamkajšnje elite EU so s pomočjo globalističnih nacionalnih vlad izvedle nekaj, kar Christopher Booker in Richard North v svoji knjigi´Velika prevara: ali lahko Evropska unija preživi?´poimenujeta »državni udar v počasnem posnetku«. Po njuno je to najbolj spektakularen državni udar v zgodovini, ki je bil zasnovan tako, da postopno in previdno potisne demokratične procese na stranski tir, podredi starejše evropske nacionalne države in s priseljenci iz tretjih držav ponaseli staro celino, ne da bi to elite javno povedale. Levi in desni globalisti želijo EU spremeniti v mešano federacijo, ki bo iztrebila nacionalne avtohtonosti in izkoreninila tradicionalne vrednote, na katerih je zrasla Evropa. Toda ironija je, da država, ki je glavna nosilka tega projekta, danes gori. Francija je namreč izdatno pomagala ustvariti pošast (Evrabija) in pošasti (nasilni migranti), ki jo zdaj uničujejo. Zato norveški novinar Peder Are Jensen, ki ga javnost bolj pozna pod vzdevkom Fjordman, dogajanju v Franciji pravi »poetična pravičnost«. Prav je namreč, da je kot prva požgana in da kot prva na svojem ozemlju občuti »religijo miru« država, ki je k temu najbolj pripomogla.
Za boljše razumevanje dogajanja v Franciji TUKAJ naročite in preberite knjigo ZADNJI OD NAS.