Norostim podnebnih histerikov ni videti konca, za njih pri alarmističnem reševanju planeta niti nebo ni več meja. Očitno navdahnjeni nad začasnimi omejitvami gibanja prebivalstva med pandemijo kitajskega virusa, so razsodniki progresivne morale prišli na zamisel, da bi recept uporabili v boju proti globalnemu segrevanju – gibanje prebivalstva bodo omejili na mestne četrti. Ljudje pač morajo plačati za svoje grehe, odpustkov ne bo več, le kazni za kršitelje. Koncept se imenuje 15-minutno mesto.
Levičarski mestni svet Oxforda ima v skladu s priporočili Svetovnega gospodarskega foruma (WEF) in Združenih narodov (ZN) načrt, ki določa, da se državljani brez dovoljenja ne smejo voziti več kot 15 minut od svojih domov. Namenjeno je, da se v mestu, ki ga poznamo po slavni univerzi, zmanjšajo avtomobilskih emisij, v resnici se bo močno skrčila svoboda prebivalcev.
Res je, Oxford na Otoku »slovi« tudi kot mesto z velikimi prometnimi težavami, saj se ob konicah ustvarijo kilometrski prometni zamaški. Zato so najprej razmišljali, da bi razširili ceste, vendar se Laburistom, Liberalnim demokratom in Zelenim zdaj zdi bolj smiselno, da ljudje trošijo čevlje, kot bencin. Zato bodo Oxford razdelili na šest okrožij, v katerih naj bi bila večina življenskih potrebščin dostopna s četrt ure hoje ali vožnje s kolesom, tako da prebivalci ne bodo potrebovali avtomobila.
Dejansko veliko ljudi za prebivanje išče soseske, kjer imajo vsakodnevne dobrine v bližini. Nihče si ne želi večino svojega življenja preživeti v avtomobilu ali z javnim prevozom ter po celem mestu iskati tisto, kar potrebuje. Logično. Toda ko oblast začne sprejemati odločitve namesto posameznika in določati njegov življenjski slog, se svoboda konča. Začne se diktatura in nadzor. Slednje je očitno tudi namen 15-minutnega mesta. Oxford namerava prisilno zmanjšati uporabo avtomobilov in odpraviti prometne zastoje z uvedbo strogih pravil za potovanja z avtomobili. V skladu z novimi predlogi bo vsak od 150.000, če se kdo od 150.000 prebivalcev mesta lahko izven svojega okrožja uporabil avtomobil samo 100-krat na leto. Zato bodo poskrbeli tako imenovani »prometni filtri«. Gre za pametne prometne kamere, ki berejo registrske tablice in beležijo, kolikokrat ste z avtomobilom prestopili vstopno in izstopno točko v ali iz okrožja. To še ni vse. Če bo šlo vozilo ob določenih urah dneva skozi filter, bo kamera prebrala registrsko tablico in (če nimate izjeme ali dovoljenja za bivanje) boste po pošti prejeli kazen, ki znaša 70 evrov.
V skladu z novo prometno shemo mesta bodo prebivalci, ki želijo z avtomobilom zapustiti svoje območje, potrebovali dovoljenje sveta, ki odloča o tem, kdo je vreden svobode in kdo ne. Za zdaj je to omejeno na avtomobile, toda (kot gredo zdaj zadeve naprej) kmalu se utegnejo v shemi znajti tudi sami prebivalci. Zadeva je sprožila veliko negodovanja, mestni svet pa je dokaj neprepričljivo pojasnjeval uvajanje socialistične diktature: popoln nadzor nad prebivalstvom v korist majhne, natančno opredeljene skupine elit.
(Kavarno Hayek lahko spremljate tudi na istoimenskem YouTube kanalu)
Vedno ostanem odprtih ust nad neverjetno sposobnostjo levičarjev, da spreminjajo pomen pojmov, ki so se do zdaj zdeli popolnoma jasni: od (socialne) pravičnosti in enakosti prek ekonomske demokracije in odgovornosti do svobode in človekovih pravic. In ker je danes dan človekovih pravic, se spodobi, da spet kakšno rečem o konceptu, ki je zaradi vztrajne (in mestoma nasilne) levice povsem spremenil prvotni pomen.
Tipičen primer je poslanica slovenskega varuha človekovih pravic Petra Svetine. Besedo svoboda je omenil le enkrat: še to v zvezi s Splošno deklaracijo človekovih pravic, kjer sicer, na žalost, mrgoli fiktivnih človekovih pravic in svoboščin. Razlog, da je deklaracija tako napisana, je mogoče v tem, da so jo sprejeli takoj po 2. svetovni vojni, ko je bil svet še pod vtisom nekaterih totalitarnih posameznikov. Kljub temu je strašljivo, da jo je sprejela skupinica 48 posameznikov, ki so si vzeli pravico, da povedo, kaj je dobro za svet. Enako se je dogajalo ves ča. Tudi danes, ko posamezniki, ki se imajo za prosvetljeno elito (v Bruslji, Združenih narodih ali Svetovni zdravstveni organizaciji), s hinavščino do človeka in njegove svobode sprejemajo odločitve za ves svet (in jih kot obvezne vsiljujejo drugim).
Kakorkoli, svobode govora tudi ni bilo v Svetinovi poslanici, niti ne (zasebne) lastnine in kapitala, ne nedotakljivosti človeškega življenja. Življenja se je spomnil glede »geopolitičnih razmer« in da je treba oblikovati pogoje »kakovostnega življenja«. Se pravi, univerzalnim in neodtujljivim človekovim pravicam (in svoboščinam), ki so tako imenovane »negativne pravice«, se je izognil. Zato pa v njegovi poslanici kar mrgoli nekakšnih pridigarskih vrednot in »pozitivnih pravic«; tistih pravic, ki temeljijo na prisili in gredo vedno na škodo nekoga drugega, ko neka skupina ljudi zahteva od druge skupine ljudi, da jim brezpogojno izpolni njihove želje.
Bom jasen. Imeti osebnega zdravnika ni človekova pravica. Krajše čakalne dobe v zdravstvu niso človekova pravica. Ne biti prekarni delavec ni človekova pravica. Ne biti v socialni stiski ni človekova pravica. Ne biti deležen nestrpnosti ni človekova pravica. Imeti dostojno življenje ni človekova pravica. Biti deležen sočutnosti, plemenitosti, srčnosti in nesebičnosti ni človekova pravica. In tako naprej. Le »fizični napadi«, ki jih je Svetina omenil, imajo povezavo s temeljnimi človekovimi pravicami in svoboščinami: nedotakljivost življenja in človekovega telesa.
Svoboda in svoboda govora, ki sta danes v zahodnem svetu najbolj ogroženi pravici in svoboščini, sta očitno za varuha človekovih pravic (kot dela leve elite) nepomembni. Pravzaprav se je Svetina izkazal za nekakšnega Gilberta Keith-Worthinga, glasu komunistične doktrine v romanu Ayn Rand Atlasov skomig: »Svoboda? Nehajmo govoriti o svobodi. Svoboda je nemogoča. Človek nikoli ne more biti osvobojen tiranije narave. Zakaj bi se torej upiral tiraniji politične diktature?« Zakaj bi torej Svetina govoril o negativnih pravicah, če lahko govori o pozitivnih pravicah in jih prestavi kot negativne? Res, ko tako spreminjaš pojme in njihov pomen, kot je Gilbert redefiniral svobodo, potem s komunističnimi in drugimi totalitarnimi režimi ni težav, mar ne? Popolnoma pozabiš in zanemariš univerzalne in temeljne človekove pravice in svoboščine. Danes moraš te pravice povezati z revščino, teorijo spolov, socialno pravičnostjo, transsponostjo, antifašizmom, protikrščanstvom, krivdo bele rase in drugim klasičnim levičarskim orožjem za pranje možganov, drugače kršiš človekove pravice.
Svetina je omenjal Cukrarno, nekoč zanemarjen prostor, danes del javnega zavoda. Ni omenil stavbe na Linhartovi cesti 43, ki so jo pred meseci zasedli skvoterji in kršili lastninsko pravico DUTB; lastnina je zaščitena z ustavo in je temeljna človekova pravica. Skvoterji pravijo, da so jo zasedli zato, »da iz nečesa zapuščenega, opuščenega in propadajočega zopet ustvarimo nekaj živega, avtonomnega in navdihujočega.« Ni pomembno, ali je bila stavba zapuščena in je propadala, važno je, čigava je ta stavba oziroma kdo ima nanjo lastninsko pravico. Normalno je, da lahko med posamezniki, skupinami ali organizacijami nastane konflikt, kako to stavbo uporabiti. Ampak prav zato, da se izognemo konfliktom in sporom, je v temeljnem konceptu človekovih pravic tudi lastnina, torej, v konkretnem primeru, razpolaganje s stavbo za Bežigradom. Stavba ima lastnika (DUTB), lastnik ima pravico odločati, kako jo bo uporabil. Toda ravno zaradi relativizacije in spreminjanja pomena pojmov, kjer je novodobni pomen (socialne) pravičnosti postavljen pred pravico do razpolaganja z lastnino, se je medijski mainstream skoraj večinsko postavil na stran skvoterjev, ki so nasilno (vsako kršenje lastninske pravice je nasilno dejanje) vstopili v stavko in jo zasedli.
Ampak, saj veste, marksizem ter posledično socializem in komunizem gredo vedno, ampak res vedno, in brez kakršnekoli izjeme z roko v roki z nasiljem in ideologijo. In to je popolnoma nesprejemljivo in nemoralno. Kar ni težko razumeti, saj gredo gesla (od tega, da so »osvobodili« stavbo do tega, da je stavba »naša«), s katerimi opletajo dediči socializma, hitro v ušesa in se od tam naselijo v možgane samovšečnim ljudomrznežem, sovražnikom kapitalizma, kleptomanskim lenuhom, ekonomskim bleferjem in samooklicanim pravičnežem. Čudno je, da celo Ministrstvo za notranje zadeve RS, ki je represivni organ države in že po definiciji nagnjen k kršitvam človekovih pravic in svoboščin, bolj razume, kaj so temeljne človekove pravice od varuha človekovih pravic.
Pred dvajsetimi leti so Združeni narodi objavili dokument z naslovom Nadomestna migracija: Ali je rešitev za upadanje in staranje prebivalstva?. Ni šlo za desničarsko teorijo zarote, temveč za prefinjen delovni načrt za zahodne demokracije, ki se ukvarjajo z demografskim staranjem. Od takrat je postalo to mainstream. Samo preberite, kaj je Richard Thaler, Nobelov nagrajenec za ekonomijo, rekel ta teden: »Potrebujemo več priseljencev za izplačevanje pokojnin«.
Nedavni članek Else Fornero, nekdanje italijanske ministrice za delo, prav tako pojasnjuje mentaliteto tistih, ki vladajo Evropi, in kako pripravljajo propad njene civilizacije:
»Če je italijansko prebivalstvo ‘izginilo’, nam ni treba skrbeti, ker se bo verjetno našel nekdo, ki bo pripravljen prevzeti njegovo mesto; samo poglejte na drugo stran Sredozemlja, kjer se pojavljajo države z zelo dinamičnim prebivalstvom in starostno strukturo, ki je zelo drugačna od naše, z veliko dojenčki, otroki in mladimi ter razmeroma malo starejših. S sprejemanjem demografskega upada kot družbene paradigme, s prilagajanjem družbi ne le z manj šolami, nenaseljenimi vasmi, zapuščenimi hišami in manjšo mobilnostjo, ampak tudi z manj kinematografi, gledališči, turističnimi in športnimi objekti, jim jasno sporočamo, da je naša zemlja že njihova.«
Zahodne elite odkrito obravnavajo priseljevanje kot zgolj ekonomski vir za podporo socialnim sistemom, ki bi sicer bankrotirali. Prav tako prepovedujejo kakršnokoli razpravo o vplivu, ki ga ima to število priseljencev na kulturo, običaje in identiteto družbe. Na sam koncept »identitete« se gleda s sumom in se označuje za »rasistično« fantazijo.
Kanada (40 milijonov prebivalcev) si zdaj postavlja rekordne cilje v zgodovini priseljevanja z načrtom, da do leta 2025 pripelje 1,45 milijona (zakonitih) priseljencev. New York Times piše, da bi v dveh največjih mestih, Torontu in Vancouvru, 60 odstotkov prebivalstva lahko v samo desetih letih sestavljale etnične manjšine.
Multikulturalizem postaja ključno orodje pri razkroju nacionalnih identitet in oznaka »populizem« služi izganjanju racionalnega odziva na velike strahove, ki že več desetletij oblegajo zahodne družbe: strah pred ljudmi, ki se soočajo z množičnim, nereguliranim priseljevanjem; strah, da se bo zahodna kultura razblinila v relativizem in vzporedne družb (celo The Economist ga je obsodil); strah pred državami brez zunanjih meja ali notranje moralne legitimnosti.
Nove uradne britanske številke razkrivajo, da je bilo 10 milijonov ljudi (1 od 6) v Angliji in Walesu rojenih v tujini; povečanje za 2,5 milijona od leta 2011 se je zgodilo kljub obljubam vlade, da bo poskušala omejiti priseljevanje.Danes ima že 90 odstotkov britanske demografske rasti podlago v priseljevanju.
Enak premik se dogaja na Švedskem. Samo v letu 2015 je Švedska sprejela 163.000 priseljencev, kar je enako 1,65 odstotka celotnega prebivalstva. V kombinaciji z drugimi leti je to demografska revolucija: leta 2015 je bilo približno 17 odstotkov prebivalstva rojenega v tujini.
»Švedski parlament je leta 1975 soglasno odločil, da je Švedska večkulturna država,« je zapisal Kyösti Tarvainen , profesor na univerzi Aalto v Helsinkih. »Takrat je bilo več kot 40 odstotkov priseljencev mojih rojakov, Fincev. Razmere so se spremenile: leta 2019 je bilo 88 odstotkov neto priseljencev nezahodnih in 52 odstotkov muslimanov. Zato je prišlo do velikih kulturnih sprememb v priseljenskem prebivalstvu, saj je njihova največja skupina iz Fincev postala muslimanska. Ob nespremenjenem priseljevanju bodo etnični Švedi leta 2065 manjšina.«
Demografske spremembe v evropski državi, ki je pustila, da so jo potopili neevropski priseljenci, so hitre, pogosto izjemno hitre. Kot je pojasnila francoska demografinja Michèle Tribalat:
»Malmö je imel 31. decembra 2016 328.000 prebivalcev; Lessebo je imel na isti dan 8.800 prebivalcev. Lessebo je mesto 230 kilometrov severovzhodno od Malmöja. Leta 2002 je bilo 48 odstotkov otrok, rojenih tisto leto v Malmöju, rojenih v tujini ali vsaj enemu od staršev, rojenih v tujini, v primerjavi z 12 odstotki v Lessebu. Leta 2016 je bil ta odstotek 58 odstotkov v Malmöju in 57 odstotkov v Lessebu.« Stari Lessebo ne obstaja več, preprosto je izginil.
Tino Sanandaji, švedski ekonomist kurdsko-iranskega porekla, ki je napisal Mass Challenge, uspešnico o tem, kako Švedska implodira zaradi multikulturalizma, je opozoril, da »v nasprotju s tem, kar nekateri ideološki zgodovinarji hočejo verjeti, Švedska nikoli ni bila država priseljencev.«
»Švedska je bila dolgo homogena država in šele v zadnjih desetletjih je začela sprejemati veliko število neevropskih beguncev. Do leta 1985 je bilo na Švedskem zelo malo nezahodnih migrantov, le 2 odstotka prebivalstva, ker so bili socialdemokrati, ki so bili na oblasti pred letom 1968, glede teh vprašanj dokaj konservativna stranka. Toda švedska politika je postala bolj radikalna in v drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja je vlada začela sprejemati veliko število migrantov. V obdobju 1985–2015 je bilo azilno priseljevanje na Švedskem približno štirikrat večje na prebivalca kot v drugih zahodnoevropskih državah, tako da se je delež prebivalstva nezahodnega porekla povečal z 2 odstotka na 20 odstotkov celotnega prebivalstva. Vlade so takrat verjele, da se bo švedski sistem socialne zaščite izognil težavam, ki so jih opazili že v Franciji in drugih evropskih državah. Dejstva so dokazala, da so se motili, vendar je trajalo dolgo, da so to priznali.
Zato so Švedi nedavno glasovali za konservativno vlado. To je njihova zadnja priložnost, da ustavijo nacionalno samouničenje brez primere.
V Franciji je zdaj skoraj tretjina (29,6 odstotka) prebivalstva, starega od 0 do 4 let, neevropskega izvora v primerjavi s 17,1 odstotka v starosti od 18 do 24 let, 18,8 odstotka v starosti od 40 do 44 let, 7,6 odstotka v starosti 60–64 let in 3,1 odstotka v starosti več kot 80 let. To je nedavno razkril Insee, poroča francoski nacionalni statistični inštitut, ki je preučil zadnje tri generacije: 16,2 odstotka vseh otrok, starih od 0 do 4 leta v Franciji, so otroci ali vnuki iz Severne Afrike (Magreb); 7,3 odstotka jih je iz preostale Afrike in 4 odstotke iz Azije.
Francoski predsednik Emmanuel Macron je to nedavno poimenoval »demografska tranzicija«, kar je evfemizem za kulturno zamenjavo. V Callacu, majhnem mirnem mestecu z 2200 prebivalci v osrednji Bretanji, želijo oblasti naseliti priseljence, da bi se borile proti »dezertifikaciji«, je zapisal Le Figaro. Cilj občine in človekoljubne fundacije v Callacu je ponovno z migranti naseliti majhno »starajoče« se mesto, oživiti mestno jedro in razviti gospodarske dejavnosti. Model Callac naj bi bil navdih za predlog zakona o azilu, ki ga je Macron napovedal za leto 2023: porazdelitev tujcev na »podeželskih območjih«.
Nekdanji belgijski senator Alain Destexhe v svoji knjigi Immigration et Intégration: avant qu’il ne soit trop tard (»Priseljevanje in integracija: preden še ni prepozno«) poroča, da je Belgija med letoma 2000 in 2010 sprejela več kot milijon priseljencev v 11-milijonsko populacijo. 5. septembra je belgijski akademik in ekonomist Philippe Van Parijs za časnik Standaard pripomnil, da »Bruselj ni več Belgija«. Van Parijs je opravil demografsko študijo, njegova odkritja pa bodo presenetila le tiste, ki želijo ostati slepi. V desetih letih se je odstotek prebivalcev Bruslja, katerih starša imata oba belgijsko državljanstvo, zmanjšal s 36 odstotkov na samo 26 odstotkov.
»Nič manj kot tri četrtine prebivalcev Bruslja je priseljenskega izvora. Prebivalcev Bruslja maroškega porekla je več kot Flamcev ali Valoncev.«
To zgodovinsko preobrazbo je predvidel Boutros Boutros-Ghali, nekdanji generalni sekretar ZN, ki je leta 2007 orisal vizijo prihodnosti Evrope: »Kolaps evropskega prebivalstva brez primere in njegovo pospešeno staranje sta v nasprotju s še vedno zelo hitrim naraščanjem prebivalstva v južnem in vzhodnem Sredozemlju. To bo povzročilo zelo akutna neravnovesja! S strogo kvantitativnega vidika bi bilo priseljevanje rešitev. Toda vprašanja ne moremo obravnavati kot problema sklenjenih plovil. Priseljevanje brez previdnosti tvega implozijo zahodnih družb za ceno zelo resnih težav (kulturni šok, neokolonialne strukture, brezposelnost itd.).«
Zato se je nova italijanska vlada vrnila k blokadi ladij z nezakonitimi migranti. Država, ki se sooča z demografskim samomorom (v zadnjih desetih letih so zaprli 1.707 vrtcev), si ne more privoščiti, da bi jo preplavilo množično priseljevanje, ne da bi izgubila svojo nacionalno identiteto.
Zahod je na kocki. Izbira, ki jo morajo Evropejci narediti, je, ali želijo spremeniti svoje države v države s popolnoma drugačno kulturo; kot so ljudje, ki so naselili Turčijo, naredili po tem, ko je središče krščanstva padlo v Otomansko cesarstvo, ali kot se je Egipt spremenil iz dežele kristjanov (Kopti) v državo, v kateri se kristjani (Kopti) zdaj soočajo z nenehnim preganjanjem.
Žal pa Evropa, če ji je to všeč ali ne, tako rekoč nima več časa, da bi se odločila, ali želi še naprej sprejemati politike odprtih mej, multikulturalizem in globalizem ter skozi pasivnost ugotoviti, da njene težko pridobljene vrednote, svoboščine in identitete izumirajo ali pa bo kaj radikalno spremenila, da se to ne bo zgodilo.
Medtem ko medijski mainstream kar tekmuje, kdo bo s 27. podnebnega vrha v Šarm el Šejku v Egiptu poslal svetu bolj alarmantna poročila o dokumentih, kaj čaka planet, če se ne bomo odpovedali fosilnim gorivom in prehranjevanju z mesom, nekako spregledajo, da se je okoli 40.000 udeležencev na vrh pripeljalo z letali in da se v hotelih prehranjujejo z gurmansko izbiro mesa. To je hinavščina galaktičnih razsežnosti.
Kakakopak, žuželke in črve, ki jih globalisti v boju proti ´podnebnim spremembam´ priporočajo kot »trajnostno hrano« in s katerimi že silijo otroke na Nizozemskem, niso na jedilniku globalistične elite v luksuznih hotelih v Egiptu. Tam bodo svetovni in mnenjski voditelji, birokrati, diplomati, vodilni industrialci, eko bedaki in dvolične medijske hiše žvečile goveji medaljon z gobovo omako, piščančja prsa s pomarančno omako, losos s kremno omako in drobnjakom. To so le nekatere od možnosti, da si napolnijo želodce, poroča Breitbart.
Jedilniki so v popolnem nasprotju s cilji Združenih narodov in poročilom Medvladnega odbora za podnebne spremembe (IPCC) iz leta 2018, ki pravi: »Mesni nadomestki, kot so imitacija mesa (iz rastlinskih proizvodov), gojeno meso in žuželke, lahko pomagajo pri prehodu v bolj zdravo in trajnostno prehrano.«
Svetovni gospodarski forum (WEF), ki sodeluje z ZN na COP27, je tudi v ospredju gibanja za prihodnost brez mesa. Trdi, da bi se morali ljudje odločiti za bolj »podnebju koristno hrano«, kot so morske alge in kaktusi. Vendar je hinavščina očitno postala nekakšna stalnica letnega srečanja, saj se okoli 40.000 globalističnih osebnosti pripelje z letali z vsega sveta, da bi se naužili razkošja obmorskega letovišča, čeprav običajnim ljudem pravijo, da potovanje z letalom povzroča domnevno podnebno kriza. Tudi večina nizozemske delegacije, ki se na prizorišča pripelje s kolesi, češ, poglejte, kako skrbimo za okolje, je v Egipt prišla z letali.
Škotski politični komentator Neil Oliver pravi: »Prišli so nam predavati, kako jesti manj mesa, medtem ko sedijo ob jedilnikih, ki vsebujejo govedino, piščanca, lososa, brancina in smetanove omake. Kar vidimo zdaj, to niso voditelji. To je obup, to je trolanje delovne raje v galaktičnem obsegu.«
In še: »Politike, ki jih oni pridigajo, obsojajo na stotine milijonov ljudi na svetu na revščino, lakoto in smrt v svetovnem merilu, hkrati pa v svojem cinizmu trdijo, da so prebivalci njihovih držav prvič v več generacijah pahnjeni v energetsko in prehrambno revščino.«
No, zadovoljni pa so tisti, ki podpirajo brezgotovinsko družbo in načrtovani centralnobančni digitalni denar. Na COP27 je namreč nakup hrane mogoč samo s kreditnimi in debetnimi karticami ali drugimi digitalnimi denarnicami.
»Mi imamo v lasti znanost in menimo, da bi jo moral poznati ves svet,« je na srečanju Svetovnega gospodarskega foruma (WEF), kjer so govorili o načinih, kako odpraviti dezinformacije, dejala Melissa Fleming, podsekretarka za globalne komunikacije pri Združenih narodih (ZN).
Flemingova se je z nasmehom na obrazu pohvalila, da Združeni narodi na svetovnem spletu nadzorujejo informacije, ki se ne skladajo z njihovimi stališči glede »podnebnih sprememb«. Priznala je, da sodelujejo z Googlom.
»Če v iskalnik vnesete besedi ´podnebne spremembe´, boste na vrhu iskanja dobili informacije iz virov Združenih narodov,« je dejala. Po njeno so bile do zdaj na vrhu iskanja informacije, ki dvomijo ali zanikajo globalno segrevanje in podnebne spremembe: »Mi imamo v lasti znanost.«
Google ni edini, s katerim sodelujejo globalisti. Flemingova je povedala, da sodelujejo tudi s kitajskim Tik-Tokom, da bi spodbudili širjenje njihove resnice o kitajskem virusu. Ta projekt se je imenoval ´Team Halo´. »Usposabljali smo znanstvenike in zdravnike po vsem svetu in Tik-Tok je sodeloval z nami,« je še povedala visoka predstavnica Združenih narodov.
Slovenija se je skupaj z večino članic EU pridružila skupini držav, ki so v četrtek glasovali za resolucijo Generalne skupščine ZN o Jeruzalemu, ki nasprotuje odločitvi ZDA, da veleposlaništvo preseli v to mesto in tako prizna Jeruzalem za glavno mesto Izraela. Če pustimo ob strani, da ZN nimajo prav nikakršnih pristojnosti vmešavanja v tovrstne odločitve suverenih držav, glasovanje za resolucijo pravzaprav pomeni podporo Hamasu, teroristični organizaciji, ki vlada v Palestini.
Hamas je 18. avgusta 1988 sprejel program, ki ima 36 členov. Večina je usmerjena proti Izraelu in nevernikom, duh programa je radikalen islamski pogled na svet. Čeprav je Hamas maja sprejel nov program, kjer Izraela izrecno ne omenja, nekateri analitiki menijo, da gre za poskus kazanja prijaznejšega obraza mednarodni javnosti in da v resnici ostaja program izpred tridesetih let še vedno zaveza za Hamas.
Poglejmo nekatere točke programa oziroma kaj bi podprla Slovenija, če bi priznala Palestino.
Preambula
Izrael bo obstajal in bo obstajal še naprej, dokler ga ne bo uničil islam, kot je uničil druge.
Cilj Hamasa (6. člen)
Islamsko uporniško gibanje je ugledno palestinsko gibanje, ki pripada Alahu, in katerega način življenja je islam. Prizadeva si, da bi bil Alahov vsak centimeter Palestine.
Poziv k poboju židov (7. člen)
Sodni dan ne bo prišel toliko časa, dokler se bodo muslimani borili proti židom in jih pobili. Židi se bodo skrivali za skalami in drevesi, skale in drevesa bodo jokala in klicala: „O muslimani, tam je hudič, ki se skriva. Pridite in ga ubijte.“
Palestina je izključno islamska (11. člen)
Palestinska zemlja je posest islama, ki je posvečena prihodnjim generacijam muslimanov do sodnega dne. Nihče se temu ali kateremukoli delu ne more odreči in ga prepustiti drugim.
Dolžnost Palestincev (13. člen)
Palestina je islamska dežela. (…) Ker je temu tako, je osvoboditev Palestine individualna dolžnost vsakega muslimana, kjerkoli živi.
Poziv na dhižad (15. člen)
Ko si sovražniki prisvojijo del muslimanske dežele, postane džihad dolžnost vsakega muslimana. Glede prisvajanja židov, je džihad obvezen.
Zavrnitev mirovnih konferenc (23. člen)
Pobude za mir ali tako imenovane miroljubne rešitve in mednarodne konference so v nasprotju z načeli islamskega uporniškega gibanja. (…) Te konference niso nič drugega, kot da imenujejo nevernike za razsodnike v islamskih deželah. (…) Za palestinsko vprašanje ni druge rešitve, razen džihada. )…) Pobude, predlogi in mednarodne konference so izguba časa.
Kaj je Hamas? (32. člen)
Hamas je vodja in avantgarda boja proti svetovnemu sionizmu. (…) Povsod v arabskem svetu se morajo pripraviti na boj proti hudobnim židom.
Če bi bil Ernesto Che Guevara (1928-1967), rojeni Argentinec in zdravnik, še živ, bi bil star 89 let. Bil bi ostarel, nič kaj romantičen kubanski revolucionar, najbrž priključen na cevke, ki bi ga umetno ohranjale pri življenju. Doživel bi zlom Kube, popoln kolaps bolivarske revolucije, gospodarski čudež Čila, Tita brez ene noge, lov na Nicolaeja Ceaușescuja in krogle v njegovem telesu na božični dan,padec Berlinskega zidu, za katerim se je skrival „socialistični raj“, smrt Fidela Castra. Pa ni živ. V ponedeljek, 9. oktobra, bo minilo 50 let od njegove smrti. Ubili so ga. Tako kot je sam ubil ali dal ubiti brez sojenja na deset tisoč ljudi, od katerih večina sploh ni bila njegovih sovražnikov. Večina ljudi, predvsem mladih, ga idealizira, ponosno ga nosi na majicah, vprašanje je, če sploh vedo, kaj je bil in kaj je predstavljal. Tudi TV Slovenija, ki je namesto resnega dokumentarnega filma o Che Guevari predvajala romantičen hollywoodski zmazek z Beniciom Del Torom v glavni vlogi.
Ne mislim pisati o Che Guevari, dovolj je nekaj njegovih citatov.
O revolucionarni „pravni državi“
„Za pošiljanje ljudi pred strelski vod ne potrebuješ sodnega dokaza. Ti postopki so arhaično-meščanske podrobnosti. To je revolucija. In revolucionarnost mora postati hladnokrvni stroj za ubijanje, ki ga motivira čisto sovraštvo.“
Znani so Chejevi zloglasni strelski vodi, ki jih je vodil. Skupaj s Fidelom Castrom in njegovim bratom Raulom je trojica lastnoročno ubila najmanj 1.253 ljudi. Iz tistega časa je nastala tudi fotografija, za katero bi najrajši videli, da jo nikoli ne bi bilo. Prikazuje, kako „trojica“ izvaja usmrtitev.
O reševanju „težav“
„Težavo sem rešil s kalibrom .32. V desni del njegovih možganov sem ustrelil kroglo. (…) Vse, kar je bilo njegovo, sem si prisvojil.“
Tako je komentiral umor sodelavca Eutimija Guerre, ki ga je obtožil vohunstva.
O dokazih
„Ne potrebujem dokazov, da bi ubil človeka. Potrebujem samo dokaz, zakaj ga ne bi ubil.“
Tako je Che odgovoril v Združenih narodih, ko so ga vprašali, po kakšnih kriterijih ubija ljudi, ki so povezani z nasprotniki socializma.
O mladih
„Mladi se morajo naučiti razmišljati kot množica. Zločin je razmišljati kot posameznik.“
Te besede levičarji še vedno imajo za svete.
O sebi
„Dobro sem in žejen krvi. Kot pravi vojak.“
To je pisal svoji materi.
O črncih
„Črnec je malomaren in sanjač, svojo majhno plačo zapravlja za neumnosti in pijačo. Evropejec izvira iz tradicije dela in varčevanja, kar ga je pripeljalo v ta del Amerike. (…) Zaradi svoje rase se jim ni treba umivati.“
Tako je Che Guevara v svojih dnevnikih razmišljal o črncih. Zanimivo. Che je levičarska ikona, hkrati pa rasist.
O relativnosti časa
„Revolucija ni jabolko, ki pade z drevesa, ko pride čas. Ti si ta, ki mora jabolko prisiliti, da pade.“
Che o tem, kdaj je čas za okrutno revolucijo. To metodo danes levičarji uporabljajo v gospodarstvu. Delijo denar, preden ga zaslužijo. Če ga sploh.
O medijih
„Ukiniti moramo vse časopise. S svobodnimi mediji je revolucija nemogoča.“
Hm, levičarji ne marajo svobode govora. No, pravzaprav jo. Dopuščajo svobodo govora, dokler se z njimi strinjaš. Ko se ne, je to že sovražni govor.
O ceni revolucije
„Zmaga socializma je vredna milijone atomskih žrtev. (…) Če bi nuklearne rakete ostale na Kubi, bi jih izstrelili v samo srce ZDA, to pomeni – na New York.“
„Humanitarec“ ni nikoli skrival, da bi uničil ZDA, če bi mogel.
O vojski
„Sovraštvo je središče našega boja. Divje sovraštvo človeka sili prek njegovoh zmožnosti in iz njega naredi hladnokrvni stroj za ubijanje. Točno taki morajo biti naši vojaki.“
Socialisti naj bi bili miroljubni, ali ne?
Socialističnem gospodarstvu
„Naši tovariši iz tovarne so izdelali zobno pasto. Dobra je, kot so bili prejšnje. Zobe čisti povsem enako, napaka je le, ker se čez nekaj časa spremeni v kamen.“
Che Guevara je bil nekaj časa celo glavni gospodarstvenik socialistične vlade, čeprav je bil ekonomsko popolnoma nepismen. Kako je že rekel Hayek? Će bi se socialisti spoznali na ekonomijo, ne bi bili socialisti.
Za Walterja iz Belizeja večina še ni slišala. Mogoče tisti, ki redno spremljate publikacije Organizacije združenih narodov (OZN), predvsem Unicefa. Ta deček, star 12 let, je bil pred leti žrtev indoktrinacije ekoteroristov. Za priročnik Unicefa je dejal: „Jaz sem sedanjost in prihodnost – žrtev podnebnih sprememb. Živim v regiji, ki je ves čas pod vplivom katastrof. Orkani in poplave so moja realnost. Moje življenje je resnično in jaz tudi.“
To je agenda Unicefa. Walterjev je še več. Stari so različno: od 6 do 16 let. In vsi, večinoma nepismeni, čustveno in poglobljeno govorijo o podnebnih spremembah v pesniškem jeziku. Čeprav v resnici ne vedo, kaj so povedali, ker so jim recitirano napisali odrasli (ekofašisti), vplivajo na otroke vsega sveta. In jih indoktrinirajo. Pripravljajo jih na globalno vlado, ki bo vodila svet in rešila vse težave s prerazporejanjem bogastva. Stephanie Hodge, specializirana za izobraževalni program Unicefa, je za Climate Change TV (televizija, ki jo financira OZN in je namenjena izključno propagandi o globalnem segrevanju in rešitvam, ki jih, kakopak, lahko izpeljejo samo z globalnimi akcijami pod vodstvom OZN) celo govorila o „globalnem državljanstvu“.
A zdaj se jim je zgodil Donald Trump, predsednik najmočnejše države na svetu, ki je jasno povedal, da so zanj podnebne spremembe larifari. In da si ne bo pustil ukazovati nikomur, niti OZN, saj je zanj Amerika na prvem mestu. Seveda je v palači na vzhodni strani Manhattna ob reki East River zavladal preplah. Ne zato, ker bi bilo uslužbencem kaj mar za svet, ampak zato, ker utegnejo izgubiti dobro plačane službe in vrsto privilegijev (tudi mednarodno imuniteto). To se utegne zgoditi, če bo Trump privil pipico, s katero ZDA financirajo OZN. Meni namreč, da je OZN preveč birokratska in da je delež, ki ga ZDA namenijo OZN, prevelik. Zato tudi taka previdnost v izjavah visokih predstavnikov OZN, ko gre za komentiranje Trumpovih ukrepov.
Oglejmo si, koliko OZN bremeni ameriške davkoplačevalce. Dvoletni uradni proračun OZN (2016-2017) znaša 5,4 milijarde dolarjev, skupaj z donacijami (zbirajo se na posameznih konferencah) in posebnimi sredstvi za mirovne operacije preseže 10 milijard dolarjev. Kot so poročali ameriški mediji, so ZDA leta 2015 (za preteklo leto izračuna še ni) od tega prispevale 3,024 milijarde dolarjev (za uradni proračun 0,6219 milijarde, za posebni del 2,402 milijarde). Mogoče se bo zdelo komu to malo, a če pogledamo primerjavo z drugimi državami, imajo tisti, ki pravijo, da ZDA prispevajo preveč, prav (po analizi Bretta Schaeferja):
za redni proračun ZDA prispevajo 621,9 milijona dolarjev, 35 držav prispeva vsaka samo 28.269 dolarjev;
za posebni del ZDA prispevajo 2,4 milijarde dolarjev, 20 držav vsaka samo 8.470 dolarjev;
za redni del pororačuna ZDA prispevajo 621,9 milijona dolarjev, kar je več kot 176 držav, članic OZN, skupaj;
za posebni del ZDA prispevajo 2,4 milijarde dolarjev, kar je več kot 185 držav, članic OZN, skupaj;
več kot polovica članic OZN prispeva manj kot milijon evrov, ZDA same prek tri milijarde;
119 držav Gibanja neuvrščenih v proračun OZN prispeva samo 490 milijonov dolarjev, kar je več kot 2,5 milijarde manj kot ZDA same;
56 držav Organizacije islamskega sodelovanja (OIC), med katerimi je 10 od 20 največjih proizvajalk nafte in ki imajo svojo deklaracijo o človekovih pravicah (utemeljeno na šariji), skupaj prispeva samo 360 milijonov dolarjev, medtem ko ZDA same prek tri milijarde dolarjev;
štiri članice Varnostnega sveta OZN (Rusija, Kitajska, Velika Britanija in Francija) prispevajo 2,52 milijarde dolarjev, kar je pol milijarde manj, kot samo ZDA.
Zdaj si pa predstavljate, da se Donald Trump odloči, da bodo ZDA prispevale samo polovico ali četrtino tega zneska. Usoda OZN in tamkajšnjih birokratov (beri: parazitov) bi bila zapečatena v nekaj urah. Zato bo zanimivo gledati, ali bodo v UNCHR še vrteli svoje gobce, ko gre za Trumpove ukrepe proti ilegalnim migrantom in zapiranju meja za (samoklicane) begunce, ali bodo še brusili jezike, ko bo dvomil v podnebne spremembe.
Previdnejši so že. Joel Millman, ki skrbi za odnose z javnostmi pri IOM (International Organization for Migration), je za Reuters že dejal, da morajo biti migracije zakonite in da se morajo migranti zakonito naseliti v ciljnih državah, za Trumpove ukrepe pa upa, da so začasni. Kakšen obrat. Še nekaj dni nazaj so opletali s pravicami, ki so jih poimenovali za človekove pravice, čeprav to niso.
Zdravnika Kingstona najbrž ne poznate. Na obrobju Abuje v Nigeriji vodi manjšo ambulanto. Gradnjo je v okviru mednarodne pomoči financirala vlada. A ima veliko težavo. Ne boste verjeli, toda če ima hkrati prižgane luči in vključen manjši hladilnik, kjer hrani zdravila in medicinske pripomočke, pride zaradi preobremenjenosti do izpada elektrike. Mednarodno pomoč so zahodni okoljevarstveniki pogojevali s tem, da se mora ambulanta energetsko napajati s sončnimi celicami. In tako ima na strehi dve sončni celici, ki ne proizvajata dovolj energije. A progresivni ekoteroristi so zadovoljni – Nigerija se tako aktivno vključuje v boj proti globalnemu segrevanju oziroma podnebnim spremembam. In to država, ki je bogata z nafto in drugimi fosilnimi gorivi.
Ekoterorizem, ki ga izvajajo radikalni okoljevarstveniki, podpirajo Združeni narodi. Obsedenost z globalnim segrevanjem in pozivanjem na prepoved uporabe klasičnih goriv, saj naj bi toplogredni plini uničili svet in človeštvo, dosega neverjetne razsežnosti. Pri tem sodelujejo vodilni svetovni znanstveniki, kajti če kdo podvomi v verodostojnost napovedi ekoteroristov, ki v svoji osnovi sploh niso strokovnjaki, ampak levičarski aktivisti, običajno z družboslovno izobrazbo, so izločeni. Vzemimo na primer grožnjo z malarijo. Zaradi globalnega segrevanja se bodo komarji, ki prenašajo malarijo, širili proti severu. V poročilu medvladne skupine Združenih narodov za spremembe podnebja (ICPP) so zapisali, da komarji ponavadi ne preživijo v okolju, kjer povprečna zimska temperatura pade pod 16 – 18 stopinj. Ko je to prebral profesor Paul Reiter, ki je dolgo sodeloval z ICPP, se je prijel za glavo in ostro protestiral, češ malarija ni izključno tropska bolezen, komarji preživijo pri mnogo nižjih temperaturah in na podlagi temperaturnih sprememb ni mogoče napovedati razširjenost malarije. Za primer je navedel izbruh malarije v Sovjetski zvezi leta 1920, ko so zaznali 13 milijonov primerov, 600.000 ljudi je umrlo. Malarija je segala do arktičnega kroga. Reiter je izstopil iz ICPP in zahteval, da izbrišejo njegov priimek pod tako nestrokovno poročilo. To so kasneje pod grožnjo s sodnimi postopki tudi storili, za televizijo pa je izjavil nekako takole: „ICPP trdi, da združuje med 1.500 in 2.500 vodilnih svetovnih znanstvenikov, kar pa preprosto ni res. Ko pogledaš njihove biografije, ugotoviš, da je nemalo število ljudi, ki z znanostjo nimajo nikakršne zveze.“
Globalno segrevanje je postalo predvsem dober posel, ki ga financirajo davkoplačevalci. ZDA so leta 2013 za raziskave porabile že 22,2 milijarde dolarjev na leto, v Veliki Britaniji so se sredstva v zadnjih letih povečala s 170 milijonov funtov na 4 milijarde funtov. Zadnja, 21. podnebna konferenca v Parizu, ki je bila decembra lani in kjer so se zbrali vsi, ki naj bi na tem svetu nekaj pomenili, ni prinesla nič novega: ekoterorizem je povsem legalen, svoboda posameznikov se bo še zmanjševala, omejitve bodo še večje, za raziskave podnebja bo šlo še več davkoplačevalskega denarja, centralizacija bo večja. Če ste dobro poslušali in brali poročila, ste lahko opazili, da je bilo le malo besed namenjeno podnebju, večina pa regulacijam, omejitvam, strožji zakonodaji in seveda, ne povečanju, ampak mega povečanju sredstev. In nekateri na račun tega zelo dobro živijo, kot na primer profesor Jagadish Shukla.
Znanstveniki, ki danes v svojih delih ne omenijo podnebne spremembe, ne dobijo sredstev. Eden od britanskih profesorjev iz Sussexa je povedal takole: „Če bi želel preučevati življenje veveric v Sussexu, ne bi dobil denarja. Če bi pa napisal, da bom preučeval vpliv podnebnih sprememb na življenje veveric v Sussexu, bi ga dobil.“
Zanimivo je, in tega najbrž niste vedeli, da je za norijo o globalnem segrevanju v veliki meri „kriva“ Margaret Thatcher. Naftna kriza v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in izsiljevalski sindikati (predvsem delavcev v premogovnikih) so njene svetovalce privedli do zamisli o čistejši energiji, zato se je Velika Britanija naslonila predvsem na nuklearke. Thatcherjeva je tako obračunala s sindikati, levičarski aktivisti pa so si kasneje po padcu Berlinskega zidu, ko so v socialističnih državah izgubili izgubili svoj navdih, prisvojili idejo globalnega segrevanja in nadaljevali „boj“ proti kapitalizmu, globalizmu in zlobnim ZDA. To je spoznala celo Thatcherjeva sama in rekla: „Global warming provides a marvelous excuse for worldwide, supra-national socialism.”
Rodil se je ekoterorizem oziroma ekofašizem, ki je okužil tudi Združene narode, naravnan pa je proti razvitemu zahodnemu svetu. In za svoj „plemeniti“ cilj so znanstveniki ekoterorizma pripravljeni tudi lagati. Na to je pred leti v Wall Street Journalu opozoril profesor Frederick Seitz. Zapisal je, da so uradniki ICPP cenzurirali pripombe znanstvenikov, ki so med drugim ugotovili, da nobena od študij ni postregla z jasnim dokazom, da je za podnebne spremembe oziroma povečanje toplogrednih plinov odgovoren človek oziroma da ni zanesljivih dokazov, da je dodatni CO2 rezultat človekovih aktivnosti, torej antropogen. Tudi modeli znanstvenikov Združenih narodov, ki so vnašali podatke in napovedovali strašansko povečanje temperatur, so se izkazali za povsem napačne.
Več dokazov je ravno nasprotnih. Obstaja sicer rahla korelacija med globalnim segrevanjem in CO2 (pri tem ni nujno, da je izpuste povzročil človek), toda znanstveniki si ne znajo razložiti povečanja temperature v štiridesetih letih prejšnjega stoletja, ki nikakor ni mogla biti zaradi povečanja CO2. No, takratno povečanje temperature je bila posledica povečane aktivnosti sonca. Nadaljnje raziskave so pokazale, da je globalno segrevanje bolj v korelaciji s sončevo aktivnostjo, kot pa z izpusti CO2. Norost je šla tako daleč, da „znanstveniki“ ob pomoči medijskega mainstreama dokazujejo, da vse hujši tropski cikloni niso več posledica naravnih pojavov, ampak globalnega segrevanja. Meteorologi take namige zavračajo. Če cikloni nastanejo zaradi temperaturnih razlik med obema poloma in tropi (čim večja je temperaturna razlika, tem bolj uničujoč je orkan), bi jih moralo biti, če drži trditev ekoteroristov, da se temperaturna razlika med poloma in tropi zaradi globalnega segrevanja zmanjšuje, manj. Tudi ameriški center za orkane (National Hurricane Center) je opozoril, da viharji po svetu niso močnejši ali pogostejši, kot so bili pred letom 1850. Da se nam zdi, da jih je več, je posledica boljše medijske pokritosti globalnih dogodkov.
No, vse dokazane zmote nimajo nikakršnih posledic na ekoteroriste oziroma ekofašiste, še manj na dobro plačane „znanstvenike“, ki sproti prilagajajo svoja „odkritja“. Kako to poteka, pokaže primer zadnjega pol stoletja. Med leti 1950 in 1970 so povprečne temperature padle, zato so znanstveniki začeli govoriti, da prihaja nova ledena doba. Ko so po letu 1979 temperature spet začele naraščati, je znanstvenik Nase James Hansen začel govoriti, da planetu grozi veliko segrevanje. Seveda, vseskozi je bil kriv človek. Ko so se po letu 2000 temperature spet znižale, so bili znanstveniki malo bolj previdni. Niso več govorili o globalnem segrevanju, ampak o podnebnih spremembah. To je očitno koncept, ki ga lažje znanstveno branijo, je pa hkrati očitno edini način, da levičarske anticivilizacijske politike rešijo svet pred samouničenjem.
No, kakorkoli, da njihova teorija ne bi propadla, se ekoteroristi izogibajo uporabi nekaterih zgovornih podatkov. Denimo teh, ki kažejo, da se je v zadnjih nekaj več kot sto letih, se pravi v času najhitrejše rasti blaginje po svetu, ko se je povprečna temperatura povečala za 0,8 stopinje, število smrti zaradi klimatskih razmer zmanjšalo za več kot 90 odstotkov, ob tem, da je danes več smrti zaradi nizkih temperatur, kot pa previsokih.
Kavarna Hayek 