Humanoidni robot, ki ga upravlja napreden sistem umetne inteligence, se je po 15-minutnem prenašanju škatel izklopil, ker ni več hotel opravljati tega »suženjskega« dela. Progresivni so se že ponudili, da ustanovijo sindikat, ki bo robote z umetno inteligenco ščitil pred izkoriščanjem kapitalistov.
Videoposnetek robota (TUKAJ), ki ga upravlja napreden sistem umetne inteligence, ki se je po 15-minutnem ponavljajočem se delu prenašanja škatel izklopil in zgrudil, je presenetil vse. Nekateri menijo, da mu je bil naložen tudi spomin na »suženjstvo«, zato se je »uprl« in izklopil. 20 milijonov dolarjev vreden humanoidni robot je sicer v 15 minutah prestavil 15 škatel.
Videoposnetek, ki ima v ozadju srhljivo glasbo, kaže (v hitrem posnetku) robota, ki prenaša škatle iz skladišče enote na tekoči trak. Zdi se, da se je robot naveličal monotone in ponavljajoče se naloge, saj se je nenadoma izklopil in zgrudil na tla.
Eden od uporabnikov na družbenih omrežjih je zapisal, da roboti nujno potrebujejo sindikate, ki bodo robotom izborili boljše delovne pogoje in višje plače. Drugi so menili, da se je zgolj izpraznila baterija in da roboti potrebujejo brezžično polnjenje.
No, nekateri roboti so že naredili »samomor«. Leta 2013 je čistilni robot v Hinterstoderju v Kirchdorfu v Avstriji naredil »samomor«, ko je splezal na kuhinjsko kuhalno ploščo, je takrat poročal Mirror . Glede na poročilo naj bi se robot Irobot Roomba 760 uprl vsakodnevnim čistilnim opravilom in se na koncu odločil, da se izklopi. Gasilci so odkrili ostanke robota na grelni plošči, kjer se je stroj spremenil v pepel.
Kaj se zgodi, če skupina znanstvenikov, ki želi avtomatizacijo interpretacij rentgenskih slik, samoučeči umetni inteligenci (AI) raso predstavi »kot družbeni, politični in pravni konstrukt«? Šokirane (in zgrožene) znanstvenike.
Portal Quillette v članku »Več kot le družbeni konstrukt« navaja številne primere, ko je prepričanje, da rasa nima biološke podlage, ogrozilo življenja bolnikov. Potem ko so številne ameriške ustanove (Ameriško zdravniško združenje ali Ameriška akademija za pediatrijo) v zadnjih letih v imenu politične korektnosti in boja proti »sistemskemu rasizmu« sprejele tezo, da rasa ni biološka danost, ampak družbeni konstrukt, ki je namenjen marginalizaciji in hierarhični rasni kvalifikaciji, je temu podlegla tudi večina medicinskih raziskav.
Skupina znanstvenikov je tako želela ustvariti samoučeče sisteme umetne inteligence, da bi poenostavila in avtomatizirala interpretacije rentgenskih slik. To, kar je naredila AI, je presenetilo vse. Ugotovili so, da lahko umetna inteligenca zazna raso pacienta zgolj z oceno rentgenskega posnetka; in to z veliko gotovostjo. »Čeprav sistem umetne inteligence ni bil nikoli programiran za zaznavanje rase, je to sposobnost razvil z branjem zelo subtilnih sledi rasnih razlik, ki jih človeško oko ne zazna,« piše Robert J. Morris na portalu Quillette.
»V tej študiji smo opredelili raso kot družbeni, politični in pravni konstrukt, ki se nanaša na interakcijo med zunanjimi zaznavami (to je, ´kako me drugi vidijo?´) in samoidentificiranjem. Samoidentificiranje rase uporabljamo v vseh naših študijah,« so zapisali znanstveniki.
Raziskovalci so bili tako šokirani in prestrašeni, da jih ne bo kdo obtožil rasizma, da so se celo opravičili in zapisali, da zadeva predstavlja »tveganje za vse modele uporabe v medicinskem slikanju«.
V drugi študiji je bilo ugotovljeno, da je umetna inteligenca sposobna ugotoviti raso z radiografijo prsnega koša. Raziskovalci spet niso mogli pojasniti, kako je sistemu AI to uspelo. Natančnost AI je presegala 91 odstotkov (za primerjavo: spol je AI ugotovila z 99-odstotno zanesljivostjo).
»Tisti, ki trdijo, da “odločitve o zdravljenju na podlagi rase ohranjajo strukturni rasizem”, običajno ne predložijo nobenih dokazov v podporo tej trditvi. Zdi se, da takšni argumenti temeljijo zgolj na ideologiji in preprosto zanemarjajo vse več empiričnih dokazov o nasprotnem. V primerih “zdravljenja na podlagi rase”, o katerih sem razpravljal, je praksa povzročila izboljšanje kliničnih rezultatov za temnopolte bolnike, kar bi moral biti cilj učinkovite in humane medicinske prakse. Če želimo zmanjšati zdravstvene razlike, bomo morali začeti s priznavanjem biološke resničnosti rase,« tekst zaključi Robert J. Morris.
Navadni ljudje niso več del zgodbe o prihodnosti. V prejšnjem stoletju smo jih potrebovali za delo v tovarnah, na kmetijah, potrebovali smo jih za vojskovanje. Zdaj, v 21. stoletju, jih preprosto ne potrebujemo več, vsaj velike večine njih ne.
To so besede svetovalca Svetovnega gospodarskega foruma (WEF) Yuvala Noaha Hararija v intervjuju za TED.
Yuval Noah Harari je izjavil, da v današnjem svetu »preprosto ne potrebujemo velike večine prebivalstva«. Po njegovem mnenju je večina širše javnosti zdaj postala »odvečna« in bo globalni eliti v prihodnosti le malo koristila. Kot primer elite je navedel »pametne ljudi v Kaliforniji, New Yorku in Pekingu, ki načrtujejo neverjetno prihodnost z umetno inteligenco in bioinženiringom ter globalno povezljivostjo«.
Harari, ki je glavni svetovalec WEF in ustanovitelja organizacije Klausa Schwaba, je ocenil, da je med »navadnimi ljudmi« zakoreninjen strah, da bodo v prihodnosti, ki jo bodo vodili »pametni ljudje«,»zaostali«. Zato niso del zgodbe o prihodnosti. Razmišljajo, če bodo prijazni, mi bodo vrgli nekaj drobtinic, kot je univerzalni temeljni dohodek, a psihološko je veliko slabše čutiti, da si neuporaben, kot čutiti, da si izkoriščan, pravi Harari in dodal, da je ta strah navadnih ljudi povsem upravičen, saj bodo nastajajoče tehnologije izpodrinile ljudi. Gospodarstva v tem stoletju zmanjšujejo potrebo po človeških bitjih, ki postajajo odveč.
»Prihodnost je v razvoju vedno bolj sofisticirane tehnologije, kot sta umetna inteligenca in bioinženiring. Večina ljudi k temu ne prispeva ničesar, razen morda s svojimi podatki. A ne glede na to, kaj ljudje še počnejo in je koristno, jih bodo te tehnologije delale vse bolj odvečne in bodo omogočale zamenjavo ljudi,« je povedal svetovalec WEF, ki tudi pravi:
»Zgodovina se je začela, ko so si ljudje izmislili bogove, končala pa se bo, ko bodo ljudje postali bogovi.«
Britanski filozof, največji konservativni mislec svoje generacije in domoljub Sir Roger Scruton je nekoč dejal, če besede ne bodo imele več želenega učinka, bodo besede nadomestila dejanja. Govoril je o svobodi govora in nevarnosti omejevanja svobodnega izražanja: »Zdaj ni umorjen človek, ampak njegov značaj. Učinek je enak. Svobodno razpravo povsod omejujejo, tako nikoli ne bomo vedeli, kdo ima prav – preganjalci ali tisti, ki jih poskušajo utišati.«
Robert Golob je šel še korak dlje. Odstop Dragana Barbutovskega s položaja direktorja vladnega urada za komuniciranje (Ukom), ki naj bi odstopil zaradi spora v Gibanju svoboda, je povezal s »sovražnim govorom«. Pustimo ob strani vprašanje, ali je naloga Ukoma boj proti »sovražnemu govoru« (ali kakršnemukoli govoru nasploh), posvetimo se rajši zlovešči izjavi predsednika vlade: »Zato si želim, da bosta vlada in DZ jeseni odločno delovala proti sovražnemu govoru v medijih s katere koli strani. (…) Zato želimo okrepiti vladni urad ravno z ljudmi, ki razumejo, kam pripelje politizacija novinarstva in kam pripelje širjenje sovražnega govora.« Glede na to, da je Golob že pred volitvami obljubil, da bo obračunal z mediji, ki mu niso naklonjeni, lahko povsem upravičeno sklepamo, da vojno proti »sovražnemu govoru« razume kot vojno proti njemu in levici nenaklonjenih medijev. To ni nič drugega, kakor vojna napoved svobodi govora, ker je zelo tanka črta med omejevanjem »sovražnega govora« in vladno cenzuro izražanja mnenj.
Kaj sploh je »sovražni govor«? V prvi vrsti je to »govor« kot vsak drug. Kot je »pozitivna« ali »negativna« diskriminacija na koncu »diskriminacija«, je tudi »sovražni«, »ljubezenski«, »vizionarski« ali »kritičen« zgolj »govor«. Opredelitev, da je nekaj »sovražni govor«, je zelo subjektivna, ker vsak človek (smo si različni) drugače dojema izrečene besede; za nekoga je »sovražni govor« vsaka kritika, za drugega grožnja s smrtjo. Še posebej oblast mora biti zelo previdna pri napovedi vojne »sovražnemu govoru« (ali celo sami vojni), ker lahko družba hitro zapade v diktaturo, kjer ni več svobodnih medijev in svobode govora. Zato je cenzura »sovražnega govora« misija: nemogoče.
Človek, ki bi odločal o tem, da je nekaj sovražno, ne bi odločal na podlagi objektivnih kriterijev (ker jih v tem primeru ni mogoče določiti), ampak na podlagi svojih ideoloških preferenc in svetovnonazorske percepcije. Tudi če bi se zanašali na računalnik, v katerega bi vložili na bilijone različnih podatkov in ki bi na podlagi novih primerov učil samega sebe, nikoli ne bi mogli razviti tako pameten računalniški algoritem, ki bi dejansko zaznal za družbo nevarno človeško čustveno sovražnost v govorjeni ali pisani besedi. Umetna inteligenca nikakor ne bi mogla ločiti med kritiko, zasmehovanjem, obrekovanjem ali dejanskim sovraštvom z grožnjo; pri izražanju sovraštva (denimo »Sovražim te!« ali »Ubil te bom!«) večinoma ne gre za dejansko sovraštvo in resen namen, ampak za željo da nekoga, ki ga v resnici sploh ne sovražimo, užalimo ali prizadenemo, ker nam je bodisi tekmec bodisi mu vračamo »milo za drago«. Samo malo poglejte družbena omrežja. Če nekomu nekaj ni všeč ali se z nečim ne strinja, se zateče k zmerljivkam, poniževanju, norčevanju ali kritizerstvu. Je to sovražni govor? Celo med prijatelji mestoma letijo žaljivke drug na drugega (nikakor ne zlonamerno), a že naslednji hip bodo skupaj pili pivo. Vse to je le izražanje nestrinjanja na drug način in z močnimi besedami. In če se kdo čuti užaljenega ali obrekovanega, se za razrešitev tega spora obrne na sodišče, da presodi (kjer bo na koncu prevladalo subjektivno mnenje sodnika, kar pomeni, da mnenja drugih o določenem primeru ne obstajajo več, niti ne morejo obstajati).
Zaradi subjektivnosti dojemanja in vsebinske izmuzljivosti »sovražnega govora« ni mogoče opredeliti kot pravni pojem. Zato ga tudi kazenski zakoniki ne poznajo. Slovenski ima v 297. členu približek (spodbujanje in razpihovanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti), vendar so tudi z njim resne težave, ker v tej definiciji lahko vsak sliši, kar želi. Kar ni značilnost zakona, ki mora biti jasen in vsakemu razumljiv: da je različnih mnenj, kaj pomeni, čim manj, da vsak ve, kaj je kaznivo in kaj ne. Rečemo lahko, da 297. člen ne zadosti načelu določnosti (lex certa), ker, denimo, ni jasno določeno, kaj natančno pri govoru ali idejah o rasi ali spolu je spodbujanje in razpihovanje sovraštva. Za nekoga je spodbujanje rasnega sovraštva že samo navajanje, da je človeštvo razdeljeno na rase, ali povzemanje raziskav o povezanosti inteligence in rase; med progresivnimi prevladuje mnenje, da so rase (podobno kot spol) družbeni konstrukt.
Obstaja nešteto idej, mnenj, teorij in besed, za katere bi lahko Robert Golob in njegova koalicija presodila, da bi lahko spodbujala sovraštvo in vodila do nasilja. Glede na odzive levičarskih medijev, nevladnih organizacij in levih politikov bi lahko premierjev »sovražni govor« vključeval nasprotovanje splavu, kritiko migracij odprtih vrat, upiranje homoseksualnim porokam, zgražanju nad lezbičnimi posvojitvami otrok, zasmehovanju teorije spola ali karkoli drugega, kar bi na Gregorčičevi ulici 20 lahko opredelili izražanje sovražnosti. Torej vse tiste ideje, ki so značilne za konservativni svetovni nazor (konservativec bo vedno nasprotoval splavu ali homoseksualnim porokam). To lahko pomeni, da bo Golob samo idejo konservatizma označil za sovražno, liberalno demokracijo pa za edino sprejemljivo in dovoljeno ideologijo.
Svobodo govora so politično korektni naredili za zelo zapleteno. Skrajno čudno in nenavadno je, da je napoved, da mora biti določen govor cenzuriran in kaznovan, modna muha politike, ki samo sebe označuje za liberalno, čeprav je liberalizem (klasični) miselnost svobode govora in individualne svobode. Pravi liberalci, dediči mislecev klasičnega liberalizma, so danes v vrstah konservativcev, liberalci samo po imenu se danes gravitirajo levo od sredine in se navdušujejo nad totalitarnim zatiranjem idej, ki niso njihove. Ja, demokracija ni sama po sebi zagotovilo za pravično in svobodno družbo, sodobne demokracije s progresivnimi idejami in težnjami po zatiranju drugače mislečih postajajo tiranije; pomensko in vsebinsko nasprotje tiranije ni demokracija, ampak svoboda, kjer je svoboda govora na prvem mestu.
V vsakem trenutku zgodovine so obstajala stališča, ki so bila s strani oblasti označena za družbo nevarna in sovražna. In tako je očitno tudi z Golobovo vlado. A v vsakem trenutku zgodovine so obstajali ljudje, ki so branili svoja stališča. Ne glede na spore in simpatije, je bila svoboda govora vedno tisti vzgon, ki je gnal naprej, da smo kot človeštvo šli v znanju tako daleč, kot še nikoli prej. John Stuart Mill je dejal, da je poskus utišanja izražanja mnenj zlo, ki »oropa človeško raso, potomstvo in tudi obstoječo generacijo«. Po njegovo največjo žalitev za nekoga ne povzroči laž, ampak resnica. Človek (sicer različno od posameznika do posameznika) prenese psovke, žalitve in obrekovanja, če ve, da so lažna. Boli sicer, ampak imaš pri sebi zadoščenje, ker veš, da obrekovalec laže. In resnica vedno pride na plano, resnica vedno zmaga. Če pa posameznik ve, da so pripombe na njegov račun resnične, potem želi utišati kritika. In to je tudi razlog, da je Golob napovedal vojno in pogrom predvsem nad Nova24TV in Demokracijo: pod pretvezo boja proti »sovražnemu govoru« želi prekriti in utišati resnico, ki jo medija oznanjata javnosti.
Nekaj bi se morali premier, vladna koalicija in dušebrižni preganjalci »sovražnega« govora zavedati: ko ljudem prepoveš besede, se ljudstvo odzove z dejanji. In potem nam Bog pomagaj.
P.S. Spremljam tudi večino levega medijskega mainstreama. Ne zato, ker se z njim strinjam, ampak zato, da vidim, kje se z njim ne strinjam, na kateri točki se moje prepričanje razhaja z levim. Povem vam, ni bolj dolgočasne stvari na svetu, kot brati, poslušati ali gledati mnenja, s katerimi se strinjaš. Če to počneš, ne veš, kaj misli tisti, ki ni enakega prepričanja, kot si ti; niti kritike ne moreš izraziti. Zato bi bil svet brez medijev različnih ideologij ali svetovnih nazorov osiromašen. Svoboda govora je edini način, da smo kot družba boljši in preživimo.
Kavarna Hayek 