• About

Kavarna Hayek

~ "If socialists understood economics they wouldn't be socialists." (Friedrich August von Hayek)

Kavarna Hayek

Tag Archives: Fjordman

Kulturni marksizem: teorija zarote ali resničnost?

23 nedelja Apr 2023

Posted by Kavarna Hayek in Družba

≈ 2 komentarja

Značke

Adolf Bibič, alternativna akademija, Antonio Gramsci, Boris Vezjak, Carl Menger, Daily Stormer, Darko Štrajn, Donald Trump, Erich Fromm, Filozofska fakulteta v Ljubljani, Fjordman, Forum 21, Frankfurtska šola, George Orwell, Herbert Marcuse, Komunistični manifest, komunizem, kulturni marksizem, LDS, Liberalna akademija, Ludwig von Mises, marksizem, Max Horkheimer, Milan Kučan, Nova obzorja, Nova24TV, NY Times, Peder Jensen, socializem, Theodor Adorno, Zbor za republiko, Zdravko Kobe

Zadnje tedne marsikatero pozno popoldne ali večer preživim na različnih koncih Slovenije. Javne tribune, ki jih organizirajo Zbor za republiko, VSO, založba Nova obzorja in televizija Nova24TV, pritegnejo mojo pozornost zaradi vprašanja, ki se mu mestoma posvečam že od nastanka bloga (2014), ki ga berete – vprašanju kulturnega marksizma in kulturnih vojn. In vedno znova sem z levice (podobno kot organizatorji predstavitve knjige o kulturni vojni Forum Sao Paulo) deležen posmeha in očitkov, da je kulturni marksizem teorija zarote, ki jo pomagam širiti. Zato najprej o kulturnem marksizmu kot teoriji zarote.

Postmodernistična levica, ki je v svoji srži še vedno trdo zasidrana v socialistično ideologijo in se napaja iz marksizma, pozna to ´teorijo zarote´ pod drugim imenom. Namenom in idejam, ki so značilni za kulturni marksizem (kritika in spodjedanje tradicionalnih družbenih in kulturnih struktur in institucij: od nuklearne družine in krščanstva do zasebne lastnine, kar bo pripeljalo do končne osvoboditve od patriarhalnih okoliščin), pravijo »kritična teorija«. Besedna zveza se seveda lepše sliši kot kulturni marksizem, ki se ga levica (vsaj v imenu) otepa kot hudič križa in opleta po dolgem in počez o teoriji zarote. Toda v bistvu gre za eno in isto, samo da konservativci zadevo imenujemo kulturni marksizem (ker temelji na vrednostnih pogledih Marxa na svet, ki so opisani v Komunističnem manifestu), liberalni demokrati (poleg klasične levice politična ideologija kulturnega marksizma) pa kritična teorija. Glavni igralci te uničujoče ideologije so isti: Frankfurtska šola, ki se je napajala iz misli Antonia Gramscija in Györgyja Lukácsa, iz nje so izšli teoretiki kot so Herbert Marcuse, Theodor Adorno, Erich Fromm ali Max Horkheimer.

In v Sloveniji? Slovenski teoretiki kritične teorije (oziroma kulturni marksisti) so se zbirali okoli revije Teorija in praksa, eden najbolj znanih predstavnikov (in oboževalec Antonia Gramscija je bil pokojni profesor Adolf Bibič (bil je tudi  predstojnik Marksističnega centra pri Centralnem komiteju ZKS), kot predstavnika kritične teorije lahko prepoznamo Darka Štrajna; Liberalna akademija (danes Alternativna akademija) je bila ideološka podlaga politične stranke LDS in ekonomsko-politične skupine Forum 21 pod vodstvom Milana Kučana. Skratka, kulturni marksizem ni teorija zarote, je ideologija, ki jo na levici poznajo pod imenom kritična teorija, na desnici pa kot kulturni marksizem. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani imajo celo predmet pod imenom Kritična teorija družbe, ki ga predava še en predstavnik kritične teorije – profesor Zdravko Kobe.

Kulturni marksizem ima korenine že v dvajsetih letih 20. stoletja. Potem ko sta Carl Menger, idejni oče avstrijske ekonomske šole, v knjigi Načela ekonomije, in Ludwig von Mises v knjigi Socializem povozila ekonomsko teorijo marksizma (čeprav so se kasneje k njej zatekale številne države vzhodnega bloka; vključno z Jugoslavijo, kjer je bil glavni teoretik Edvard Kardelj),  so nekateri socialistični misleci začeli zagovarjati napad na kulturne temelje zahodne civilizacije. Kulturni marksizem torej ni nov, ampak pojav star več kot 100 let (pod tem imenom je postal popularen na prelomu tisočletja ZDA, v Evropi je izraz populariziral norveški novinar Peder Jensen z vzdevkom Fjordman, ki je bil kasneje obtožen, da je s svojim pisanjem spodbudil Andersa Breivika k pisanju manifesta in množičnemu umoru pripadnikov politične levice), čeprav je nesluten zagon na Zahodu dobil šele na prelomu šestdesetih v sedemdeseta leta 20. stoletja, se pravi nekako v času, ki ga danes označujemo za postmodernistični čas (postmodernizem imajo nekateri teoretiki za socializem pod drugim imenom). Na vlak kulturnega marksizma so po razpadu Sovjetske zveze in padcu Berlinskega zidu skočili tudi komunisti in socialisti iz Vzhoda, ker ekonomskega marksizma pač niso mogli več prakticirati v novih pogojih in stvarnosti. Spoznali so, da je to njihova edina alternativa, zato so si nadeli masko (liberalnih ali socialnih) demokratov, a njihov (namen in) pogled na svet je ostal enak – Zahod je imperialističen (z ZDA na čelu) in zloben, zato ga je treba spremeniti na drug način in z »demokratičnimi » sredstvi. In ko so trčili zahodni in vzhodni levičarski misleci, je bilo presenečenje na obeh straneh; imeli so več skupnega, kot so si lahko mislili in želeli. Oboji menijo, da so za uničenje tradicionalnih institucij in kulture dovoljena vsa sredstva. In oboji, ki so se danes seveda zlili v eno, so prepričani, da je (denimo) celo islamski kalifat boljši kot izkoriščevalski zahodni kapitalizem.

Zahod in tranzicijske države so po koncu hladne vojne storile veliko napako. Če se je po II. svetovni vojni začel proces denacifikacije (Nemci so v tem procesu plačali ogromno ceno, velikokrat tudi nepošteno in nepravično), se pred dobrimi tridesetimi leti ni začel proces demarksizacije, izostala je obsodba svobodnega sveta, da sta bila socializem in komunizem veliko bolj zločinski ideologiji, kot pa nacionalsocializem ali fašizem (zahtevali sta tudi več nedolžnih žrtev). Ekonomski marksizem je sicer utrpel udarec, toda marksistična logika, retorika in miselnost so prek izobraževalnih ustanov, medijev in civilnodružbenih gibanj dokončno prodrle v vse pore družbe (tudi med politično elito).

Samo pomislite, kako danes tudi na Zahodu pojasnjujejo nasilna dejanja (celo umore) islamskih (ilegalnih) migrantov. Pravijo, da so njihova dejanja posledica občutka odrinjenosti, stigmatizacije, zatiranja in revščine. Ali kako so mediji pojasnili streljanje transseksualne osebe na katoliški šoli v ZDA? Poročali so, da je bila kot transseksualna ženska odrinjena (no, odrinjen, ker gre za biološkega moškega) iz družbe in zatirana. Gre za klasično marksistično retoriko in interpretacijo stvari. V ekonomskem marksizmu so nekatere skupine zatirane in zato »dobre« (delavci), druge (lastniki proizvodnih sredstev) so (domnevno) zatiralske in izkoriščevalske, zato so »zlobne«. V kulturnem marksizmu je vse ostalo enako, le (odrinjene) skupine so se spremenile. Beli moški, bogati ljudje in domoljubi so nedvomno »slabi fantje«, brez kakršnegakoli pomisleka so transseksualne osebe, migrantski dovzetneži in feministke »dobre«. Take »znanstvene« metode analize dogajanja v družbi goji kritična teorija (oziroma kulturni marksizem): če v režo vstaviš pravi »kovanec«, dobiš samodejni odgovor. Gre za metodo, ki jo je populariziral francoski filozof Jacques Derrida in ki se ji pravi dekonstrukcija. Poskusite lahko tudi sami. Vzemite katerokoli besedilo, odstranite iz njega najpomembnejše dele teksta in jih zamenjajte s svojimi besedami. Besedilo bo dobilo pomen, ki si ga želite. In to počno kulturni marksisti. Tipičen primere dekonstrukcije resničnosti smo imeli priložnost v živo opazovati med velikim migrantskim valom leta 2015: čeprav so v Sloveniji vstopali mladi moški ter je bilo le nekaj žensk in otrok, so mediji vztrajno objavljali slike, na katerih so bile ženske in otroci. Kdorkoli se je ob to »spotaknil« je bil obtožen rasizma in islamofobije (prihajali so večinoma muslimani).

In to je druga značilnost kulturnih marksistov in njihovih aktivistov. Kdorkoli se ne strinja z njimi, ga obtožijo vsega mogočega. In seznam je res neskončen. Dejstva jih ne zanimajo, nikoli jih niso zanimala. Tudi Marxa niso. Čeprav sta se položaj in blaginja delavcev v času njegovega življenja (19. stoletje, ko je človeštvo z industrijsko revolucijo doživelo največji napredek v zgodovini) hitro popravljali, je vztrajno trdil, da so delavci izkoriščani in vse bolj revni. To pristaši kritične teorije trdijo še danes: da se poglablja neenakost, da je vse več ljudi revnih. Čeprav številke in dejstva kažejo drugače, vztrajajo pri svojem. Kar je značilnost kulturnega marksizma: premišljeno in smotrno laganje in zavajanje, ko resnica in dejstva niso v korist njihovemu prepričanju.

In smo pri tretji značilnosti. Pravičnost je določena s tem, kdo ste, in ne s tem, kaj ste storili. Marx je dober primer. Čeprav je bil Friedrich Engels kapitalist in (po Marxovi logiki) izkoriščevalec, je pustil, da ga je hranil. Ali ljubljanski župan Zoran Janković. Čeprav MOL gradi kanalizacijo čez vodovarstveno območje, ni deležen kritik levih civilnih združenj. Ali levičarski filozof Boris Vezjak, ki je Reporterju leta 2015 očital, da citira Daily Stormer, ki naj bi bil po njegovem prepričanju »nacistični« portal. Ni bilo pomembno, da je tisto, kar poroča Daily Stormer resnica, pomembno je bilo, kateri portal o tem poroča. Po tej logiki je boljše, da se sklicuješ na New York Times, ki je z zgodbo o ruskem vmešavanju v ameriške volitve 2016 dejansko zavajal in lagal, samo zato, ker je bil proti Donaldu Trumpu. Ker Trump je bogataš ter zato kapitalist in izkoriščevalec.

To je ultimativen pogled na svet in resnico z zornega kota kulturnega marksista: moralno in resnično je tisto, kar je dobro za »zatirane« in »odrinjene« rasne, spolne in etične skupine, vse drugo je slabo. Zato tudi skušajo omejiti svobodo govora – kar škodi ljudem, ki so v podrejenem položaju ali so v manjšini, je nepravično in to je potrebno prepovedati.

Kulturni marksizem torej pomeni nadzor nad svobodo izražanja in socialno zamenjavo družbenega reda in vrednot, kar na koncu privede do totalitarizma, ki ga lahko spoznamo pri Georgu Orwellu. Tudi na začetku omenjeni György Lukács je dejal,da se tradicionalne vrednote lahko spremenijo le z uničenjem starih in ustvarjenjem novih. Kakšne so te nove vrednote smo lahko videli v zadevah Fotopub in Balenciaga.

Ironično je, da kulturni marksisti iščejo zavezništvo pri uničevanju evropske (zahodne) kulture pri islamu. Obema je skupno, da želita uničenje krščanske tradicije. Toda islam je le virus, ki bi se ga Evropa z lahkoto ubranila (tudi z orožjem, če bi bilo potrebno), če ne bi bil kulturni marksizem huda bolezen, ki tare staro celino (ter ZDA, Kanado in Avstralijo) že najmanj pol stoletja in je dodobra načel naš imunski sistem. Zdaj ne gre več zato, da je Evropa pred zlomom, zdaj gre zato, da je Evropa pred propadom. Še pred tem bo bolna in brez volje predala svoj teritorij islamu. Kulturni marksisti bi se morali zavedati, da bodo oni in njihove dekadentne prakse tiste, ki se jih bo islam lotil takoj, ko bo obračunal s krščansko tradicijo in kulturo. In obe ideologiji (kulturni marksizem in islam) sta antievropski, antikrščanski, antisvobodni in anticivilizacijski. Zato je potrebno ljudi prepričati, da kulturni marksizem ni teorija zarote, ampak nekaj najbolj nevarnega v zgodovini stare celine in njenih narodov.

Šifra: Evrabija

24 ponedeljek Avg 2015

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Islam, Politika

≈ 22 komentarjev

Značke

Bat Ye´or, Dunajska vrata, Eurabia, Evrabija, Fjordman, Hallgrim Berg, islam, muslimani, Oriana Fallaci, Peder Are Nøstvold Jensen, Strasburška resolucija, The Eurabia Code

Pred leti je norveški bloger Fjordman (https://en.wikipedia.org/wiki/Fjordman) na blogu Dunajska vrata (www.gatesofvienna.blogspot.com) napisal esej z naslovom Šifra: Evrabija (The Eurabia Code). Odličen tekst, ki kronološko razkriva, kako so vodilni takratne Evropske gospodarske skupnosti (EGS) Evropo prodali muslimanom, je zbudil precej pozornosti. Tako zelo, da ga je začela iskati policija, dokler se ni razkrilo, da gre za danes 40-letnega Pedra Areja Nøstvolda Jensena.

Levičarji so mu očitali ekstremizem, rasizem in versko nestrpnost, vendar se je vse, kar je takrat zapisal, do danes uresničilo, tekst je še vedno aktualen. Pri pisanju si je pomagal s spoznanji zgodovinarke Bat Ye’or (https://en.wikipedia.org/wiki/Bat_Ye%27or), ki je v raziskavi Evrabija (http://www.amazon.com/Eurabia-Euro-Arab-Axis-Bat-Yeor/dp/1611473144) razkrila bistvo strašljivega načrta, kako bi Evropa postala privesek arabsko muslimanskega sveta. Tako Fjordman kot Ye´orjeva sta sledila zgodovinskim prelomnim točkam in sprejetim dokumentom. Evrabija je v bistvu politični načrt, ki bi na območju Sredozemlja vzpostavil politično tvorbo kot je bil Rimski imperij. Začelo se je pred več kot 50 leti, ko je Charles de Gaulle, jezen, ker je Francija izgubila kolonije v Afriki, za to obtožil ZDA ter začel protiameriško in protiizraelsko gonjo. Veliko je pripomogel tudi II. Vatikanski koncil, ki je katoliško cerkev odprl islamu. Tezo papeža Pavla VI so prve sprejele Francija, Italija in Španija, zato ni čudno, da je v omenjenih državah tudi največ muslimanov.

Nato je prišlo usodno leto 1975, ki je »goničem kamel«, kot jih imenuje Fallacijeva (http://www.bukla.si/?action=books&book_id=9438), na široko odprl vrata v zahodno Evropo. Sprejeli so Strasbourško resolucijo (o tem je pisala tudi revija Reporter: http://www.reporter.si/iz-tiskane-izdaje/islamizacija-evropa-se-spreminja-v-evrabijo/49879), ki je bila na pobudo Parlamentarnega združenja evropsko-arabskega sodelovanja v okviru Evropske gospodarske skupnosti (danes EU) sprejeta julija 1975. »Moj bog, ni šlo za zaroto, ki bi jo v temi pletli neznani ali obešenjaki, znani samo policijskim postajam in Interpolu. Šlo je za zaroto, opravljeno pri belem dnevu, pred očmi vseh, pred televizijskimi kamerami, in izpeljali so jo sloviti voditelji,« v svoji knjigi pravi Oriana Fallaci. Resolucijo so narekovali muslimani, in sicer po kratki »naftni vojni« dve leti prej, ko so arabske države razglasile naftni embargo na ZDA in na vse države, ki ne bodo sprejeli njihovih političnih zahtev. Devet držav EGS je popustilo islamskemu izsiljevanju, čeprav se kri izraelskih športnikov z olimpijskih objektov v Münchnu leta 1972, ko so jih ugrabili in pobili prav Palestinci, še ni dobro sprala.

Od tedaj naprej ni šlo več samo za gospodarsko sodelovanje, ampak je tedanji evro-arabski »dialog« podprl številne izobraževalne in kulturne programe islamskih centrov v Evropi. Uveljavili so izraz Evrabija. Če je bilo v tistem času v Evropi po podatkih ameriškega Centra za raziskave globalnega krščanstva dobrih dva odstotka muslimanov, jih je danes uradno 44 milijonov (neuradno še več) oziroma okoli šest odstotkov. Statistika Združenih narodov kaže, da se je njihovo število v Evropi samo v zadnjih 25 letih povečalo kar za 142,6 odstotka, projekcije pa so skrb vzbujajoče. V naslednjem poldrugem desetletju bo delež muslimanov presegel deset odstotkov, še poldrugo desetletje kasneje bo muslimanov že tretjina Evropejcev. To se povsem ujema z obdobji, ko bo Arabcem zmanjkalo nafte.

Evropska mesta so se začela polniti z muslimani v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Postajali so delovna sila, ki so jo evropski levičarji potrebovali na volitvah, saj je klasični delavski razred izginjal. To je tudi čas, ko je Gadafi kupil 10 odstotkov Fiata, Francija začela z gradnjo jedrske elektrarne v Iraku, ko je Egipčan Al Fajed vrgel oko na veleblagovnico Harrods v Londonu, hkrati pa tudi čas, ko so evropski zgodovinarji začeli revidirati zgodovino.

Aprila leta 1983 je tedanji nemški zunanji minister Hans-Dietrich Genscher odprl simpozij evro-arabskega dialoga v Hamburgu ter opeval veličino islamske civilizacije, ki jo je imenoval svetilnik luči. »Luč, ki je stoletja razsvetljevala Evropo, pomagala Evropi, da je stopila iz barbarstva,« je dejal. Takega ponižanja sredi Evrope staroselci še niso doživeli. Nihče ni oporekal, ko je bil Abraham označen za muslimana in ne za začetnika Izraela, nihče ni povzdignil glasu, ko so Jezusa označili za »ponesrečenega« pred-Mohameda, ki je popival in seksal vsepovprek. Seveda je na simpoziju tekla beseda tudi o muslimanskih priseljencih, ki ne smejo biti samo enakovredni, ampak imeti enake pravice kot državljani, ki jih gostijo.

Številne konference in simpoziji, ki so si sledili, so prinašali vedno nove revizije. Naenkrat je denimo španska zgodovinarka Margarita Lopez Gomez začela trditi, da papirja niso iznašli Kitajci, ampak Muslimani iz Damaska in Bagdada. Po njeno tudi Hipokrat ni začel s preučevanjem krvnega obtoka, ampak islamski učenjak Ibn Sina, Evropejcem bolj znan kot Avicena. Kar čez noč je civilizacija muslimanom začela dolgovati tudi zasluge za artičoke, špinačo, pomaranče, limone in celo bombaž. In vsi so ploskali turškemu sociologu Şerifu Mardinu, ko je oznanil, da tudi pesniško šolo dolce stil nuovo, ki je razcvet doživela z Dantejem Alighierijem, dolgujemo muslimanom. Ampak to še ni vse. Profesor Louis Baeck s katoliške univerze v Louvainu v Belgiji je trdil, da oče ekonomskega liberalizma ni Adam Smith, ampak, ne, ne boste verjeli, sam prerok Mohamed. »Dosti je tega, da pripisujemo Zahodu vse zasluge za razsvetljenstvo,« pa je na seminarju o Orientu v Bonnu rjovel profesor Reinhard Schulze, češ da je s tem začel damaščanski zgodovinar Abdalgani al Nabulusi (več o tem, kako si muslimani prilaščajo dosežke zahodne civilizacije lahko preberete tukaj: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/06/12/kako-si-islam-lasti-gospodarski-napredek-zahoda/). Take norosti so se vrstile po zahodni Evropi, vse je bilo začinjeno z antisemitizmom, protiameriško držo in z zaničevanjem krščanstva, vrh pa je bil septembra leta 1991, ko je parlamentarna skupščina Sveta Evrope sprejela sramotno priporočilo – Prispevek islamske civilizacije k evropski kulturi. Poročilo je ponižalo evropsko civilizacijo in krščanske vrednote ter še bolj odprlo vrata islamu. Uprl se je samo norveški parlamentarec Hallgrim Berg (http://www.visjonnorge.com/artikkel/article/1037471). Govor tega pokončnega moža, ki se še danes na Norveškem bori proti islamizaciji, je kot opozorilo tako pomemben, da si zasluži, da ga objavim v celoti:

»Gospodje, tukaj sami sebe vlečemo za nos. To poročilo nima nič opraviti z islamsko kulturo v retrospektivi in ni tako nedolžno, kakor se zdi. Predvsem zato, ker ne izreče niti ene besede o odvratnem ravnanju z ženskami v islamski kulturi. Te resničnosti vi sploh ne poznate, popolnoma je zasenčena z izgovorom, da je Zahod o islamu vedno pripovedoval kup laži. In jaz ne bom nikoli sprejel poročila, ki ne zavzame stališča do drame muslimanskih žensk, ampak jo prikrije. Nikoli ne bom volil za poročilo, ki se ne dotakne človekovih pravic v islamu, ampak se ji izogne, ki sicer govori o človekovih pravicah, vendar od islama ne zahteva spoštovanja človekovih pravic. Poleg tega je to poročilo, ki zamolčuje resnico o palestinskem problemu. O širjenju fundamentalizma, o negativnih vidikih islama. Evro-arabski dialog, gospodje?! Kar vi počnete, ni dialog: je monolog, pri katerem v imenu liberalne misli, intelektualne velikodušnosti gledate na stvari z ene strani in konec. Toda liberalna misel in intelektualna velikodušnost ne delujeta, ko sta samo na eni strani. Vi zahtevate, denimo, naj se umaknejo šolska besedila, ki ne govorijo o prispevku islama h kulturnemu razvoju Evrope. In oni? Ali imamo kakšen razlog za prepričanje, da nameravajo oni storiti isto, namreč to, da bi v islamskih državah razložili velikanski doprinos, ki so ga krščanstvo in zahodne vrednote prinesli povsod in vsakomur? Zahtevate tudi, da bi v naš šolski sistem, to je na naše univerze, še posebno na naše pravne fakultete, uvedli študij koranskega prava. In oni? Ali imamo kakšen razlog za to, da bi menili, da bo študij naših zakonov in naše misli uveden na njihove pravne fakultete, na njihove univerze, na njihove šole. Gospodje, vaše poročilo ni kulturni dokument. Je politični dokument, ki koristi samo podpiranju islama v Evropi. V imenu demokracije zahtevam, da se ga še enkrat pregleda, pretrese, popravi in ….«

Ni dokončal. Hillgramu je predsednik Šved Anders Björck odvzel besedo. Medtem so v Evropi rasli islamski centri, džamije in molilnice. V Franciji, kjer delež muslimanov dosega skoraj osem odstotkov prebivalstva, jih je že okoli 2.000. Eden najbolj vplivnih voditeljev Dalil Boubakeur s tem ni zadovoljen. Moralo bi jih biti 4.000, da bi zadostili potrebam, je dejal po rodu 75-letni Alžirec, celo nosilec francoskega odlikovanja nacionalnega reda za zasluge, in človek, ki je ob smrtonosnem napadu na revijo Charlie Hedbo govoril, da napad nima veze z islamom. Zato mu je 65-letni Sami Aldeeb, ugledni švicarski profesor palestinskega rodu, v odprtem pismu, ki so ga objavili le redki mediji, zapisal, da očitno pozablja, da je napad v Parizu povsem skladen s koranom, kjer piše, da je treba uničiti tiste, ki kritizirajo preroka Mohameda. »Islam ste poskusili razbremeniti tega napada,« je menil Aldeeb, ki je Boubakeurju očital posmehovanje žrtvam napada. Vprašal ga je, kje misli, da so se napadalci navzeli skrajnih idej: »Mar ne v pridigah imamov v džamijah?«

Ni samo v Franciji tako. V Veliki Britaniji je 1.700 registriranih mošej, v Nemčiji, kjer naj bi bilo uradno (samo) štiri milijone muslimanov, jih imajo »samo« okoli 400 (ob 2.600 molilnicah), v Belgiji okoli 300, mošej ni samo v 13 evropskih državah in žal Slovenije (če odmislimo tisto izpred sto let v Logu pod Mangartom) kmalu ne bo več med njimi. Po drugi strani se zapirajo katoliške in protestantske cerkve ter spreminjajo v džamije. Soeren Kern, raziskovalec islama iz skupine za strateške študije v Madridu, pravi, da so v Veliki Britaniji od leta 1960 zaprli 10.000 cerkva, v Nemčiji od leta 2000 500 (v naslednjih letih bodo zaprli še 700 katoliških cerkva), v Franciji samo v tem desetletju 70, na novo pa jih je bilo zgrajenih samo 20. Povedano drugače, evropska krščanska tradicija, kakršno smo poznali, izginja z islamizacijo, ki pa jo ščiti levičarska multikulturnost. In to ljudje, ki se danes sklicujejo celo na Sigrid Hunke, leta 1999 umrlo nemško raziskovalko religij, ki je zagovarjala superiornost islama, in trdila, da bodo muslimani Evropo osvobodili krščanstva. In kdo je bila gospa Hunke? »Eruditka, kolikor hočeš, inteligentna, kolikor hočeš, vendar zajebana nacistka,« je o njej zapisala Fallacijeva in spomnila, da je bila Hunke pripadnica SS, ki je zagovarjala nujnost hitrega rasnega čiščenja.

To je samo del tega, o čemer piše Fjordmen, marsikaj sem dodal. Celoten njegov tekst si lahko preberete tukaj (http://gatesofvienna.blogspot.com/2006/10/eurabia-code_19.html), kasnejšo dopolnitev pa tukaj (http://www.brusselsjournal.com/node/3590).

Za tekoče spremljanje dogajanja priporočam še spletni strani: www.swedishsurveyor.com in www.themuslimissue.wordpress.com.

Subscribe

  • Entries (RSS)
  • Comments (RSS)

Arhivi

  • junij 2023
  • maj 2023
  • april 2023
  • marec 2023
  • februar 2023
  • januar 2023
  • december 2022
  • november 2022
  • oktober 2022
  • september 2022
  • avgust 2022
  • julij 2022
  • junij 2022
  • maj 2022
  • april 2022
  • marec 2022
  • februar 2022
  • januar 2022
  • december 2021
  • maj 2021
  • avgust 2018
  • januar 2018
  • december 2017
  • november 2017
  • oktober 2017
  • september 2017
  • avgust 2017
  • julij 2017
  • junij 2017
  • maj 2017
  • april 2017
  • marec 2017
  • februar 2017
  • januar 2017
  • december 2016
  • november 2016
  • oktober 2016
  • september 2016
  • avgust 2016
  • julij 2016
  • junij 2016
  • maj 2016
  • april 2016
  • marec 2016
  • februar 2016
  • december 2015
  • november 2015
  • oktober 2015
  • september 2015
  • avgust 2015
  • julij 2015
  • junij 2015
  • maj 2015
  • april 2015
  • marec 2015
  • februar 2015
  • januar 2015
  • december 2014
  • november 2014

Kategorije

  • Družba
  • Ekonomija
  • Gospodarstvo
  • Islam
  • javni sektor
  • katoliška cerkev
  • migracije
  • Narava
  • Politika
  • posilstvo
  • Poučne zgodbe
  • Uncategorized
  • Zgodovina
  • Zgodovinski spomin

Meta

  • Registriraj se
  • Prijava

Create a free website or blog at WordPress.com.

Privacy & Cookies: This site uses cookies. By continuing to use this website, you agree to their use.
To find out more, including how to control cookies, see here: Cookie Policy
  • Follow Sledi
    • Kavarna Hayek
    • Join 111 other followers
    • Already have a WordPress.com account? Log in now.
    • Kavarna Hayek
    • Prilagodi
    • Follow Sledi
    • Prijavi se
    • Prijava
    • Report this content
    • Poglej stran v bralniku
    • Manage subscriptions
    • Skrij to vrstico
 

Nalagam komentarje...