Šifra: Evrabija

Značke

Bat Ye´or, Dunajska vrata, Eurabia, Evrabija, Fjordman, Hallgrim Berg, islam, muslimani, Oriana Fallaci, Peder Are Nøstvold Jensen, Strasburška resolucija, The Eurabia Code

Pred leti je norveški bloger Fjordman (https://en.wikipedia.org/wiki/Fjordman) na blogu Dunajska vrata (www.gatesofvienna.blogspot.com) napisal esej z naslovom Šifra: Evrabija (The Eurabia Code). Odličen tekst, ki kronološko razkriva, kako so vodilni takratne Evropske gospodarske skupnosti (EGS) Evropo prodali muslimanom, je zbudil precej pozornosti. Tako zelo, da ga je začela iskati policija, dokler se ni razkrilo, da gre za danes 40-letnega Pedra Areja Nøstvolda Jensena.

Levičarji so mu očitali ekstremizem, rasizem in versko nestrpnost, vendar se je vse, kar je takrat zapisal, do danes uresničilo, tekst je še vedno aktualen. Pri pisanju si je pomagal s spoznanji zgodovinarke Bat Ye’or (https://en.wikipedia.org/wiki/Bat_Ye%27or), ki je v raziskavi Evrabija (http://www.amazon.com/Eurabia-Euro-Arab-Axis-Bat-Yeor/dp/1611473144) razkrila bistvo strašljivega načrta, kako bi Evropa postala privesek arabsko muslimanskega sveta. Tako Fjordman kot Ye´orjeva sta sledila zgodovinskim prelomnim točkam in sprejetim dokumentom. Evrabija je v bistvu politični načrt, ki bi na območju Sredozemlja vzpostavil politično tvorbo kot je bil Rimski imperij. Začelo se je pred več kot 50 leti, ko je Charles de Gaulle, jezen, ker je Francija izgubila kolonije v Afriki, za to obtožil ZDA ter začel protiameriško in protiizraelsko gonjo. Veliko je pripomogel tudi II. Vatikanski koncil, ki je katoliško cerkev odprl islamu. Tezo papeža Pavla VI so prve sprejele Francija, Italija in Španija, zato ni čudno, da je v omenjenih državah tudi največ muslimanov.

Nato je prišlo usodno leto 1975, ki je »goničem kamel«, kot jih imenuje Fallacijeva (http://www.bukla.si/?action=books&book_id=9438), na široko odprl vrata v zahodno Evropo. Sprejeli so Strasbourško resolucijo (o tem je pisala tudi revija Reporter: http://www.reporter.si/iz-tiskane-izdaje/islamizacija-evropa-se-spreminja-v-evrabijo/49879), ki je bila na pobudo Parlamentarnega združenja evropsko-arabskega sodelovanja v okviru Evropske gospodarske skupnosti (danes EU) sprejeta julija 1975. »Moj bog, ni šlo za zaroto, ki bi jo v temi pletli neznani ali obešenjaki, znani samo policijskim postajam in Interpolu. Šlo je za zaroto, opravljeno pri belem dnevu, pred očmi vseh, pred televizijskimi kamerami, in izpeljali so jo sloviti voditelji,« v svoji knjigi pravi Oriana Fallaci. Resolucijo so narekovali muslimani, in sicer po kratki »naftni vojni« dve leti prej, ko so arabske države razglasile naftni embargo na ZDA in na vse države, ki ne bodo sprejeli njihovih političnih zahtev. Devet držav EGS je popustilo islamskemu izsiljevanju, čeprav se kri izraelskih športnikov z olimpijskih objektov v Münchnu leta 1972, ko so jih ugrabili in pobili prav Palestinci, še ni dobro sprala.

Od tedaj naprej ni šlo več samo za gospodarsko sodelovanje, ampak je tedanji evro-arabski »dialog« podprl številne izobraževalne in kulturne programe islamskih centrov v Evropi. Uveljavili so izraz Evrabija. Če je bilo v tistem času v Evropi po podatkih ameriškega Centra za raziskave globalnega krščanstva dobrih dva odstotka muslimanov, jih je danes uradno 44 milijonov (neuradno še več) oziroma okoli šest odstotkov. Statistika Združenih narodov kaže, da se je njihovo število v Evropi samo v zadnjih 25 letih povečalo kar za 142,6 odstotka, projekcije pa so skrb vzbujajoče. V naslednjem poldrugem desetletju bo delež muslimanov presegel deset odstotkov, še poldrugo desetletje kasneje bo muslimanov že tretjina Evropejcev. To se povsem ujema z obdobji, ko bo Arabcem zmanjkalo nafte.

Evropska mesta so se začela polniti z muslimani v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Postajali so delovna sila, ki so jo evropski levičarji potrebovali na volitvah, saj je klasični delavski razred izginjal. To je tudi čas, ko je Gadafi kupil 10 odstotkov Fiata, Francija začela z gradnjo jedrske elektrarne v Iraku, ko je Egipčan Al Fajed vrgel oko na veleblagovnico Harrods v Londonu, hkrati pa tudi čas, ko so evropski zgodovinarji začeli revidirati zgodovino.

Aprila leta 1983 je tedanji nemški zunanji minister Hans-Dietrich Genscher odprl simpozij evro-arabskega dialoga v Hamburgu ter opeval veličino islamske civilizacije, ki jo je imenoval svetilnik luči. »Luč, ki je stoletja razsvetljevala Evropo, pomagala Evropi, da je stopila iz barbarstva,« je dejal. Takega ponižanja sredi Evrope staroselci še niso doživeli. Nihče ni oporekal, ko je bil Abraham označen za muslimana in ne za začetnika Izraela, nihče ni povzdignil glasu, ko so Jezusa označili za »ponesrečenega« pred-Mohameda, ki je popival in seksal vsepovprek. Seveda je na simpoziju tekla beseda tudi o muslimanskih priseljencih, ki ne smejo biti samo enakovredni, ampak imeti enake pravice kot državljani, ki jih gostijo.

Številne konference in simpoziji, ki so si sledili, so prinašali vedno nove revizije. Naenkrat je denimo španska zgodovinarka Margarita Lopez Gomez začela trditi, da papirja niso iznašli Kitajci, ampak Muslimani iz Damaska in Bagdada. Po njeno tudi Hipokrat ni začel s preučevanjem krvnega obtoka, ampak islamski učenjak Ibn Sina, Evropejcem bolj znan kot Avicena. Kar čez noč je civilizacija muslimanom začela dolgovati tudi zasluge za artičoke, špinačo, pomaranče, limone in celo bombaž. In vsi so ploskali turškemu sociologu Şerifu Mardinu, ko je oznanil, da tudi pesniško šolo dolce stil nuovo, ki je razcvet doživela z Dantejem Alighierijem, dolgujemo muslimanom. Ampak to še ni vse. Profesor Louis Baeck s katoliške univerze v Louvainu v Belgiji je trdil, da oče ekonomskega liberalizma ni Adam Smith, ampak, ne, ne boste verjeli, sam prerok Mohamed. »Dosti je tega, da pripisujemo Zahodu vse zasluge za razsvetljenstvo,« pa je na seminarju o Orientu v Bonnu rjovel profesor Reinhard Schulze, češ da je s tem začel damaščanski zgodovinar Abdalgani al Nabulusi (več o tem, kako si muslimani prilaščajo dosežke zahodne civilizacije lahko preberete tukaj: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/06/12/kako-si-islam-lasti-gospodarski-napredek-zahoda/). Take norosti so se vrstile po zahodni Evropi, vse je bilo začinjeno z antisemitizmom, protiameriško držo in z zaničevanjem krščanstva, vrh pa je bil septembra leta 1991, ko je parlamentarna skupščina Sveta Evrope sprejela sramotno priporočilo – Prispevek islamske civilizacije k evropski kulturi. Poročilo je ponižalo evropsko civilizacijo in krščanske vrednote ter še bolj odprlo vrata islamu. Uprl se je samo norveški parlamentarec Hallgrim Berg (http://www.visjonnorge.com/artikkel/article/1037471). Govor tega pokončnega moža, ki se še danes na Norveškem bori proti islamizaciji, je kot opozorilo tako pomemben, da si zasluži, da ga objavim v celoti:

»Gospodje, tukaj sami sebe vlečemo za nos. To poročilo nima nič opraviti z islamsko kulturo v retrospektivi in ni tako nedolžno, kakor se zdi. Predvsem zato, ker ne izreče niti ene besede o odvratnem ravnanju z ženskami v islamski kulturi. Te resničnosti vi sploh ne poznate, popolnoma je zasenčena z izgovorom, da je Zahod o islamu vedno pripovedoval kup laži. In jaz ne bom nikoli sprejel poročila, ki ne zavzame stališča do drame muslimanskih žensk, ampak jo prikrije. Nikoli ne bom volil za poročilo, ki se ne dotakne človekovih pravic v islamu, ampak se ji izogne, ki sicer govori o človekovih pravicah, vendar od islama ne zahteva spoštovanja človekovih pravic. Poleg tega je to poročilo, ki zamolčuje resnico o palestinskem problemu. O širjenju fundamentalizma, o negativnih vidikih islama. Evro-arabski dialog, gospodje?! Kar vi počnete, ni dialog: je monolog, pri katerem v imenu liberalne misli, intelektualne velikodušnosti gledate na stvari z ene strani in konec. Toda liberalna misel in intelektualna velikodušnost ne delujeta, ko sta samo na eni strani. Vi zahtevate, denimo, naj se umaknejo šolska besedila, ki ne govorijo o prispevku islama h kulturnemu razvoju Evrope. In oni? Ali imamo kakšen razlog za prepričanje, da nameravajo oni storiti isto, namreč to, da bi v islamskih državah razložili velikanski doprinos, ki so ga krščanstvo in zahodne vrednote prinesli povsod in vsakomur? Zahtevate tudi, da bi v naš šolski sistem, to je na naše univerze, še posebno na naše pravne fakultete, uvedli študij koranskega prava. In oni? Ali imamo kakšen razlog za to, da bi menili, da bo študij naših zakonov in naše misli uveden na njihove pravne fakultete, na njihove univerze, na njihove šole. Gospodje, vaše poročilo ni kulturni dokument. Je politični dokument, ki koristi samo podpiranju islama v Evropi. V imenu demokracije zahtevam, da se ga še enkrat pregleda, pretrese, popravi in ….«

Ni dokončal. Hillgramu je predsednik Šved Anders Björck odvzel besedo. Medtem so v Evropi rasli islamski centri, džamije in molilnice. V Franciji, kjer delež muslimanov dosega skoraj osem odstotkov prebivalstva, jih je že okoli 2.000. Eden najbolj vplivnih voditeljev Dalil Boubakeur s tem ni zadovoljen. Moralo bi jih biti 4.000, da bi zadostili potrebam, je dejal po rodu 75-letni Alžirec, celo nosilec francoskega odlikovanja nacionalnega reda za zasluge, in človek, ki je ob smrtonosnem napadu na revijo Charlie Hedbo govoril, da napad nima veze z islamom. Zato mu je 65-letni Sami Aldeeb, ugledni švicarski profesor palestinskega rodu, v odprtem pismu, ki so ga objavili le redki mediji, zapisal, da očitno pozablja, da je napad v Parizu povsem skladen s koranom, kjer piše, da je treba uničiti tiste, ki kritizirajo preroka Mohameda. »Islam ste poskusili razbremeniti tega napada,« je menil Aldeeb, ki je Boubakeurju očital posmehovanje žrtvam napada. Vprašal ga je, kje misli, da so se napadalci navzeli skrajnih idej: »Mar ne v pridigah imamov v džamijah?«

Ni samo v Franciji tako. V Veliki Britaniji je 1.700 registriranih mošej, v Nemčiji, kjer naj bi bilo uradno (samo) štiri milijone muslimanov, jih imajo »samo« okoli 400 (ob 2.600 molilnicah), v Belgiji okoli 300, mošej ni samo v 13 evropskih državah in žal Slovenije (če odmislimo tisto izpred sto let v Logu pod Mangartom) kmalu ne bo več med njimi. Po drugi strani se zapirajo katoliške in protestantske cerkve ter spreminjajo v džamije. Soeren Kern, raziskovalec islama iz skupine za strateške študije v Madridu, pravi, da so v Veliki Britaniji od leta 1960 zaprli 10.000 cerkva, v Nemčiji od leta 2000 500 (v naslednjih letih bodo zaprli še 700 katoliških cerkva), v Franciji samo v tem desetletju 70, na novo pa jih je bilo zgrajenih samo 20. Povedano drugače, evropska krščanska tradicija, kakršno smo poznali, izginja z islamizacijo, ki pa jo ščiti levičarska multikulturnost. In to ljudje, ki se danes sklicujejo celo na Sigrid Hunke, leta 1999 umrlo nemško raziskovalko religij, ki je zagovarjala superiornost islama, in trdila, da bodo muslimani Evropo osvobodili krščanstva. In kdo je bila gospa Hunke? »Eruditka, kolikor hočeš, inteligentna, kolikor hočeš, vendar zajebana nacistka,« je o njej zapisala Fallacijeva in spomnila, da je bila Hunke pripadnica SS, ki je zagovarjala nujnost hitrega rasnega čiščenja.

To je samo del tega, o čemer piše Fjordmen, marsikaj sem dodal. Celoten njegov tekst si lahko preberete tukaj (http://gatesofvienna.blogspot.com/2006/10/eurabia-code_19.html), kasnejšo dopolnitev pa tukaj (http://www.brusselsjournal.com/node/3590).

Za tekoče spremljanje dogajanja priporočam še spletni strani: www.swedishsurveyor.com in www.themuslimissue.wordpress.com.