Visoka predstavnica ZN: »V lasti imamo znanost in prek sodelovanja z Googlom nadzorujemo svetovni splet.«

Značke

Covid-19, dezijformacije, globalno segrevanje, kitajski virus, Melissa Fleming, nadzor, podnebne spremembe, Svetovni gospodarski forum, Tik-Tok, WEF, Združeni narodi, ZN, znanost

»Mi imamo v lasti znanost in menimo, da bi jo moral poznati ves svet,« je na srečanju Svetovnega gospodarskega foruma (WEF), kjer so govorili o načinih, kako odpraviti dezinformacije, dejala Melissa Fleming, podsekretarka za globalne komunikacije pri Združenih narodih (ZN).

Flemingova se je z nasmehom na obrazu pohvalila, da Združeni narodi na svetovnem spletu nadzorujejo informacije, ki se ne skladajo z njihovimi stališči glede »podnebnih sprememb«. Priznala je, da sodelujejo z Googlom.

»Če v iskalnik vnesete besedi ´podnebne spremembe´, boste na vrhu iskanja dobili informacije iz virov Združenih narodov,« je dejala. Po njeno so bile do zdaj na vrhu iskanja informacije, ki dvomijo ali zanikajo globalno segrevanje in podnebne spremembe: »Mi imamo v lasti znanost.«

Google ni edini, s katerim sodelujejo globalisti. Flemingova je povedala, da sodelujejo tudi s kitajskim Tik-Tokom, da bi spodbudili širjenje njihove resnice o kitajskem virusu. Ta projekt se je imenoval ´Team Halo´. »Usposabljali smo znanstvenike in zdravnike po vsem svetu in Tik-Tok je sodeloval z nami,« je še povedala visoka predstavnica Združenih narodov.

1.100 znanstvenikov in strokovnjakov se je z deklaracijo uprlo globalnim elitam: Ni podnebnih izrednih razmer!

Značke

CP2, fotosinteza, Global Climate Intelligence Group, globalno segrevanje, IPCC, Ivar Giaever, Nobelov lavreat, ogljikov dioksid, podnebne spremembe

Pod geslom »Ne šteje število strokovnjakov, ampak kakovost argumentov« je 1.100 znanstvenikov in strokovnjakov z vsega sveta (z Nobelovim lavreatom za fiziko Ivarjem Giaeverjem na čelu) podpisalo deklaracijo z naslovom Ni podnebnih izrednih razmer.

Skupina znanstvenikov, ki se združuje v neodvisno organizacijo Global Climate Intelligence Group (Clintel Group), meni, da se podnebje spreminja že tri milijarde let (od kar imamo na planetu ozračje). Nanj ima vpliv tudi človek, vendar ne v taki meri, kot to trdijo privrženci nove podnebne religije.

Segrevanje, ki ga povzročajo naravni in antropogeni dejavniki  Geološki zapisi kažejo, da se je podnebje na Zemlji od obstoja planeta spreminjalo – bila so hladna in topla obdobja. Mala ledena doba se je končala šele leta 1850, zato ni presenetljivo, da smo zdaj v obdobju segrevanja.

Segrevanje je veliko počasnejše od napovedanega

Svet se je segrel bistveno manj, kot je napovedal IPCC na podlagi modeliranih antropogenih vplivov. Vrzel med realnim in modeliranim svetom nam kaže, da smo daleč od razumevanja podnebnih sprememb.

Podnebna politika temelji na nepopolnih modelih

Podnebni modeli imajo veliko pomanjkljivosti in niso niti približno verjetni; služijo kot orodja globalne politike. Povečujejo učinek toplogrednih plinov, kot je CO2. Zanemarjajo dejstvo, da je obogatitev ozračja s CO2 koristna.

CO2 je rastlinska hrana, je osnova vsega življenja na zemlji

CO2 ni osnaževalec, je bistvenega pomena za vse življenje na zemlji. Fotosinteza je blagoslov. Več CO2 je dobro za naravo, saj naredi zemljo bolj zeleno: dodatni CO2 v zraku je spodbudil rast svetovne rastlinske biomase. Dobro je tudi za kmetijstvo, saj povečuje donos pridelkov po vsem svetu.

Globalno segrevanje ni povzročilo več naravnih nesreč

Ni statističnih dokazov, da se globalno segrevanje povečuje ali da so orkani, poplave, suše in podobne naravne nesreče pogostejše. Vendar pa obstajajo številni dokazi, da so ukrepi za ublažitev škodljivi in dragi.

Podnebna politika mora upoštevati znanstveno in gospodarsko realnost

Podnebnih izrednih razmer ni. Zato ni razloga za paniko in preplah. Odločno nasprotujemo škodljivi in ​​nerealni politiki brezogljične družbe. Ko se bodo pojavili boljši pristopi, in zagotovo se bodo, bomo imeli dovolj časa za razmislek in ponovno prilagajanje. Cilj globalne politike bi moral biti »blaginja za vse« z zagotavljanjem zanesljive in cenovno dostopne energije v vsakem trenutku. V uspešni družbi so moški in ženske dobro izobraženi, rodnost je nizka, ljudje pa skrbijo za svoje okolje.

Manifest s podpisi vseh znanstvenikov in strokovnjakov si lahko ogledate TUKAJ.

Boj na požiralniku: največje naravne nesreče in vremenske katastrofe se niso zgodile v sedanjosti in zakaj se zdi, da jih je danes več, kot nekoč

Značke

ekoterorist, Evropa, globalno segrevanje, neurje, podnebne spremembe, podnebni aktivist, požar, Prežihov Voranc, temperatura, toča, vremenska katastrofa, vročinski val

Pisatelj Prežihov Voranc v zgodbi ´Boj na požiralniku´ opisuje Dihurjeve, ki kmetujejo na težavni zemlji. Pridelek jim včasih uniči suša, drugič pretirano deževje, požiralniki odnašajo zemljo. Novela je bila napisana pred skoraj 100 leti, ko aktivisti za vremenske neprilike še niso krivili človeka in uporabo fosilnih goriv. Danes bi bilo drugače. Za vreme, nenaklonjeno kmetovanju, bi bilo krivo globalno segrevanje, smrt mladega Dihurja na požiralniku bi pripisali podnebnim sprememb.

Za poletne mesece je značilna vročina. Pravo presenečenje, mar ne? Kako neki je to mogoče? Informacije medijskega mainstreama so šokantne: širijo se požari, tolče toča, neurja so uničujoča, ljudje umirajo, nastaja gospodarska škoda. Krivec je tako ali tako znan, je en sam – človek, ki uporablja fosilna goriva. In če ne bomo zdaj prenehali z njihovo uporabo, se bo jutri planet scvrl.

Nedavno sta ameriška profesorja zapisala, da znanost dokazuje, da fosilna goriva ne povzročajo tveganja v zvezi s podnebjem, da ne povzročajo podnebnih izrednih razmer. To je jasno vsakemu zdravorazumskemu človeku, le kvazi znanstvenikom, ekoteroristom, podnebnim aktivistom in politično korektnim medijem nikakor ne. Ali pač. Kar je razumljivo, saj ne živijo samo od poročanja o katastrofah, ampak tudi od napovedovanja prihodnosti. Danes je gledanje v čarobno apokaliptično kroglo ena najbolj donosnih »gospodarskih« panog, kjer se na leto obrne vsaj 100 milijard evrov. Kolumnist revije Forbes Larry Bell je celo zapisal, da raziskave o podnebnih spremembah in vsa histerija okoli tega samo ameriški ekonomiji vsako leto povzroči za 1,75 bilijona (1.750 milijard) dolarjev škode.

Naravne katastrofe, celo hujše kot danes, so se dogajale ves čas zgodovine Zemlje in zgodovine človeka. Da se zdi, da je v sodobnem času več požarov, vročih poletij, ekstremnim pojavov in vsega drugega, kar lahko bolni um pripiše globalnemu segrevanju, je ´kriv´ pretok informacij. Do časa, ko je Gutenberg izumil tiskarski stroj (vsaj zame največji izum v zgodovini človeštva), so se vesti in znanje širili počasi, potem pa vse hitreje. Če je nekoč informacija o neki naravni katastrofi lahko do ljudi prišla šele po letu dni in več (če je do njih sploh prišla), danes (prek spleta) pride v realnem času. Razlika med Gutenbergovim tiskarskim strojem in današnjim internetom je samo ena: v hitrosti širjenja informacij in količini informacij, ki pride do ljudi. Če so včasih vedeli samo za največje katastrofe, danes v sekundi izvemo o požaru (ali nevihti) na najbolj oddaljenem kotičku Zemlje. Tudi zato se zdi, da je naravnih katastrof več, kot jih je bilo nekoč. Pa jih ni. Dokaj enakomerno so razporejene skozi zgodovino planeta, največje so se zgodile v preteklosti, nikakor ne v sedanjosti.

1540

Leta 1540 sta Evropo zajela vročinski val in suša, ki sta trajala kar 11 mesecev. Temperature so presegale 40 stopinj Celzija, tisto leto še danes velja za najbolj vroče na stari celini. Rene Orth in drugi so ugotovili, da so tedanje temperature za 20 odstotkov presegale tiste iz leta 2003, za katerega medijski mainstream trdi, da so bile v povprečju najvišje v zgodovini človeštva.

1757

Leta 1757 je Evropo zajel največji vročinski val v zadnjih 500 letih (po letu 1540). Res je, leta 2003 je bilo v povprečju še za odtenek bolj vroče, toda soditi po valu pred 20 leti, da se Zemlja segreva in pregreva, ni znanost, ampak šarlatanstvo. Za najbolj vroče poletje še vedno velja leto 1540.

1896

Severno Ameriko je zajel rekorden vročinski val, umrlo je 1.500 ljudi.

1900

Zgodovinski vročinski val v središču Argentine, največji v zgodovini Južne Amerike. Val je postal znan kot ´teden ognja´, ki je najbolj prizadel  mesti Buenos Aires in Rosario s temperaturami do 37 stopinj Celzija,  vendar z zelo visokim indeksom vlažnosti, ki je dvignil občutek vročine na 49 stopinj Celzija. Umrlo je najmanj 500 ljudi.

1905

Evropo je zajel vročinski val, čutili smo ga tudi v Sloveniji. V Novem mestu je temperatura dosegla 44 stopinj Celzija, v Furlaniji pa celo 54 stopinj Celzija.

1913

10. julija 1913 je bila zabeležena najvišja temperatura, odkar opravljajo meritve. V Furnace Creeku (Greenland Ranch) v Kalifornija (ZDA) so izmerili 56,7 stopinj Celzija.

1947

Mediji so pisali, da je Švedska pred dnevi podrla temperaturni rekord. Ni ga. Rekord v tej skandinavski državi še naprej drži leto 1947, ko so v Målilli namerili 38 stopinj Celzija. Tudi druga in tretja najvišja temperatura ni bila. Ti dve temperaturi segata v leto 1933.

To so samo nekateri rekordi iz preteklosti, ki še do danes, ko se Zemlja ´segreva´ z neverjetno hitrostjo, niso bili preseženi. Seveda, podatkov za 21. stoletje je več, naravne nesreče so opisane bolj podrobno, zabeleženih je več vremenskih katastrof. Ampak to je posledica tistega, kar sem zapisal prej: razlika med Gutenbergovim tiskarskim strojem in današnjim internetom je samo v hitrosti širjenja informacij in količini informacij, ki pride do ljudi.

Napačno predstavljanje, pretiravanje ali odkrito laganje so značilnosti »znanstvenikov«, ki strašijo s podnebno katastrofo ali kako je en graf razkrinkal globalno prevaro IPCC

Značke

globalno segrevanje, IPCC, John Christy, podnebne spremembe, Richard Lindzen, SEC, William Happer, ZDA

Komisija ZDA za vrednostne papirje in borzo (SEC) je profesorjema Williamu Happerju (profesor fizike na Univerzi Princeton) in Richardu Lindzenu (profesor zemeljskih, atmosferskih in planetarnih ved na MIT) naročila, naj analizirata alarmantne ugotovitve medvladne skupine Združenih narodov za spremembe podnebja (ICPP), saj SEC razmišlja o izboljšanju in standardizaciji razkritij v zvezi s podnebjem za vlagatelje, kar naj bi zmanjšalo tveganja. Nedavno sta svoje mnenje objavila v 28 strani dolgi izjavi. Medijski mainstream o tem seveda ni poročal.

Profesorja, ki sta specializirana za fiziko sevanja in toploto, sta zapisala, da znanost dokazuje, da fosilna goriva ne povzročajo tveganja v zvezi s podnebjem, da ne povzročajo podnebnih izrednih razmer. »Poleg tega je ogljikov dioksid (…) bistvenega pomena za življenje na zemlji. Brez njega ne bi bilo fotosinteze, s tem pa tudi rastlinske hrane in ne dovolj kisika. Brez fosilnih goriv ne bi bilo poceni energije, zmanjšanje emisij ogljikovega diokdsida bi zmanjšalo proizvodnjo hrane, kar bi bilo katastrofalno za revne, prihodnje generacije in državo,« menita zaslužna profesorja in SEC predlagata, naj ne sprejme standardizacije, saj bi to povzročilo več škode kot koristi.

Happer in Lindzen sta pregledala dostopno literaturo, odkritja in ekspertize (predvsem ICPP, ki naj bi bil globalna referenca). Vse to sta zavrnila kot »šalo«. »Podnebna znanost je preplavljena z manipuliranimi podatki, ki ne dajejo zanesljivih znanstvenih dokazov,« menita. Po njuno IPCC sploh ne more dati znanstvenih dokazov, ker gre za vladna mnenja, saj medvladni odbor nadzorujejo vlade. »Napovedi IPCC so neprimerne za uporabo,« pravita.

»Napačno predstavljanje, pretiravanje ali odkrito laganje v veliki meri prekriva vse tako imenovane dokaze, zbrane v podporo teorije o neizbežnem katastrofalnem globalnem segrevanju, ki ga povzročajo fosilna goriva in ogljikov dioksid,« sta prepričana profesorja, ki se sklicujeta na mnenje profesorja Johna Christyja z Univerze Alabama v Huntsvillu. Gre za njegov graf, ki je objavljen spodaj. Ob tem je treba upoštevati, da so se temperature v naslednjih letih umirile.

V poročilu je graf pojasnjen na straneh od 10 do 13.

Glede IPCC sta zelo jasna. Ti modeli ne morejo zanesljivo napovedati temperatur, njihovi strokovnjaki kimajo drug drugemu, na koncu pridejo do nekega soglasja, da se Zemlji bliža katastrofa. »Soglasje kot zanesljiv znanstveni dokaz nima vrednosti,« menita profesorja in dodajata, da modeli IPCC »nezanesljivo napovedujejo temperature, zato jih je treba zavrniti v skladu z osnovno znanstveno metodo«.

Njuna analiza bo najbrž popolnoma spregledana. Odkar se je sprožil alarm, da so podnebne spremembe in globalno segrevanje eksistencialna grožnja, milijarde dolarjev na leto stečejo k znanstvenikom, ki so bili pripravljeni podpreti alarmantno stališče in s tem ohraniti pretok denarja. Če bi grožnjo priznali za iluzorno, bi se denarni tok ustavil in brezposelnih podnebnih znanstvenikov bi bilo zelo veliko, pa je zapisal Thomas Lifson, ki je povzel mnenje Happerja in Lindzna.

Kako se je za Borisa Johnsona sprva zdelo, da bo konservativec šole Margaret Thatcher, a se je na koncu izkazalo, da je SPID

Značke

Boris Johnson, Carrie Johnson, Downing street 10, energetika, fosilna goriva, globalno segrevanje, konservativci, torijevci, Velika Britanija

Kot je tekel čas, se je vse bolj kazalo, da je Boris Johnson konservativec samo v besedah, na Downing Street 10 se je obnašal kot tipičen levičar. Edina svetla točka njegovega vladanja je Brexit, s čimer je Veliki Britaniji vsaj na papirju povrnil suverenost in jo zvlekel stran od škodljivih bruseljskih birokratov. ´Vsaj na papirju´ zato, ker do zadnjega ni razumel, da ´zapustiti EU´ pomeni ´zapustiti´. Johnson se je izkazal kot tipičen SPID (Samo Po Imenu Desničar). Na koncu se mu je odpovedal tudi konservativni tednik The Spectator, kjer je bil med leti 1999 in 2005 urednik. Revija je tudi sicer običajno pomenila stopničko na poti do visokih položajev v britanski konservativni stranki in politiki.

Najbolj optimistični so na začetku njegovega mandata napovedovali, da gre za Margaret Thatcher v moški preobleki, a zapuščina njegovega dela kaže, da ni prav ničesar (delno Brexit), kar bi ´železna lady´ vzela za svoje. Spodletelo mu je pri vseh za Britance ključnih zadevah, nezadovoljstvo med torijevci se je zato stopnjevalo, na koncu je odstopil kot predsednik konservativcev. Ko bo izbran naslednik, naj bi zapustil tudi Downing Street 10. Kakšno škodo so utrpeli konservativci pod vladavino Johnsona, bodo pokazale naslednje redne volitve (2025), če ne bo predčasnih. Tukaj so glavne napake ´konservativnega´ Borisa Johnsona (ki mu je treba priznati, da je torijcem leta 2019 zagotovil najbolj udobno večino od leta 1987 in največji delež glasov od leta 1979).

Podnebne spremembe in energetika

Johnson je podlegel histeriji zelene energije, ki ima zaledje v strašenju pred grozljivimi posledicami podnebnih sprememb, če se države ne odpovedo fosilnim gorivom. Po Brexitu je imel vse možnosti, da se odpove zeleni agendi, ki jo Bruselj vsiljuje svojim članicam. A se ni. Celo več. Zaprl je mogočno otoško energetsko industrijo in uvajal vprašljive zeleno-trajnostne nadomestke. Zato imajo danes britanski potrošniki draga pogonska goriva in elektriko.

Carrie Johnson

Johnsonova žena je sedež britanske vlade spremenila v zabaviščni park. Če odmislimo afero Partygate v času, ko je v Veliki Britaniji veljalo zaprtje javnega življenja zaradi pandemije kitajskega virusa, je Carrie moža očitno prepričala, da skrbi za pravice LGBT skupnosti. Sama je namreč velika podpornica in dobrotnica mavričnih aktivistov.

»Ob glasbi skupine Abba, polomljenih gugalnicah, vinu, ki se je točilo vsepovsod, je številka 10 pogosto zvenela bolj kot prizorišče Otoka ljubezni kot rezidenca predsednika vlade. Držati korak z Johnsonovima je bilo za državo hkrati naporno in privlačno,« piše kolumnistka Spectatorja Lara Prendergast.

Migracije

Eno največjih pričakovanj desnice je bilo, da bo Boris Johnson odločno ukrepal in ustavil (ilegalne) migracije. A migranti še vedno prihajajo in več jih je. In vedno več zahtevajo. Britanski premier je vse to dovolil, tudi ko je Britanija zapustila EU. Če je bil kompromis z bruseljskimi uradniki, da je treba z migranti postopati prijazno, v času članstva v EU še kolikor toliko razumljiv, so avtohtoni Angleži nad početjem premierja po izstopu iz unije razočarani in jezni, ker je migrantom omogočil stvari, ki so njim nedostopne.

Svoboda govora

Še nikoli v Britaniji ni bilo zaradi domnevnega sovražnega govora preganjanih ali odpuščenih toliko ljudi, kot ravno pod vladavino Borisa Johnsona.

»Svoboda govora je v samem jedru naše demokracije,« je pogosto dejal, a se je vedno znova izkazalo, da so to samo besede in ne dejanja. Njegov predlog zakona o svobodi govora v visokošolskem izobraževanju je bil samo pesek v oči.

V politiki velja, da mora imeti stranka z dobrimi načrti in nameni tudi dobre kandidate. Boris Johnson se je zdel dober kandidat, imel je vse možnosti, da bi bil naslednik Margaret Thatcher. Ni bil. Niti približno ni vladal tako, kot je Thatcherjeva in kot so upali konservativni volivci. Žal se je v ključnih zadevah izkazal za omahljivega, po nepotrebnem se je zapletel v vrsto majhnih škandalov, kar je na koncu pripeljalo do popolnega kaosa in odstopa kot predsednika vlade.

Klimatski znanstveniki končno priznali: Motili smo se o globalnem segrevanju

Značke

Al Gore, Barack Obama, Donald Trump, ekologi, globalno segrevanje, John Christy, Myles Allen, Nature Geoscience, Netflix, Pariški sporazum, podnebne spremembe

Se spomnite, kako je globalni medijski mainstream (vključno s slovenskim) napadel ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ko je izjavil, da ne verjame v podnebne spremembe in je odstopil od Pariškega sporazuma? Da se obeta katastrofa, ki bo uničila svet, so kričali ekološki aktivisti in organizirali proteste. Pozoren bralec in poslušalec je takrat opazil, da so apokalipso napovedovale nevladne organizacije (sociologi, politologi, psihologi in drugi) in da se resni znanstveniki niso več oglašali. Slednji so že takrat vedeli, zakaj so tiho. V novi številki znanstvene revije Nature Geoscience, ki je referenca na področju klimatologije, so zdaj končno skrušeno priznali, da so se motili. V članku (revija ga je prejela februarja, objavo so odobrili avgusta, septembra pa tekst objavili) so popravili svoje prejšnje napovedi in zapisali, da se tudi najslabši vpliv na klimatske spremembe lahko prepreči. Spomnimo. Pred slabim desetletjem so trdili, da ima človeštvo samo še pet let časa, da reši planet. Minilo je pet let, Zemlja se še vedno vrti, zadeve pa se niso šle tako, kot so predvidevali. Zakaj?

Michael Grubb, profesor na univerzi v Londonu, trdi, da so bile prejšnje napovedi napačne, ker so temeljile na napačnih modelih (denimo model »hokejske palice«). Pred samo dvema letoma je Grubb, ki si je s strašljivimi napovedmi prihodnosti finančno zelo opomogel, dejal, da je cilj Pariškega sporazuma, po katerem bi globalno segrevanje povzročilo samo 1,5 stopinje Celzija višje temperature od predindustrijske dobe, nedosegljiv, da je preveč optimističen. Zdaj pa pravi, ne samo, da se ozračje ne bo ogrelo za več kot 1,5 stopinje Celzija, ampak celo, da tega ogrevanja Zemlja sploh ne bo dosegla.

Temperatura zemeljskega ozračja se je v povprečju od predindustrijske dobe res povečala za 0,9 stopinje Celzija, toda znanstveniki zdaj pravijo, da je prišlo do upočasnjevanja v zadnjih petnajstih letih. Tega upočasnjevanja, pravzaprav ohlajevanja, pa znanstveniki sploh niso vnesli v računalniške modele! »Nismo zaznali hitrega ogrevanja po letu 2000, kot ga lahko opazimo na modelih,« pravi Myles Allen, še eden od znanstvenikov, ki skušajo danes to svojo »napako« popraviti. Kar bo težko. Industrija s klimatskimi spremembami, ki temelji na zastraševanju z globalnim ogrevanjem, je letno že vredna prek 100 milijard evrov. To je denar, zaradi katerega ne samo, da se ubija, ampak sproža vojne in meče vlade. Z njim je obogatel nekdanji podpredsednik ZDA Al Gore (seveda iz Demokratske stranke), ki med tistimi redkimi znanstveniki, ki niso nasedli levičarski histeriji, velja za največjega prevaranta. Medtem ko predava po svetu in za predavanja računa več sto tisoč evrov, živi v razkošni vili, ki porabi več energije, kot neka ulica v Hollywoodu.

Drugi bogataš je postal Bill Nye, voditelj »znanstvenih« oddaj za otroke, ki so ga v Sloveniji po prihodu na Netflix v Sloveniji predstavljali kot uglednega in slavnega znanstvenika, s katerim je selfije delal tudi Barack Obama. Seveda, mnogi so v klimatskih spremembah videli možnost odličnega zaslužka, vsi so postali klovni, ki so popularizirali histerijo. In kolikor bolj je bila napoved katastrofična, toliko bolj jo je medijski mainstream omenjal kot mogoče. Pa naj gre pa potop jadranske obale, konec sveta, neurja v ZDA ali topljenje arktičnega ledu. In če je kdo podvomil v njihove teze, je doživel medijski linč. Kot John Christy, profesor iz univerze v Alabami, ki je ameriškim kongresnikom pojasnjeval, da so modeli, na podlagi katerih napovedujejo povečanje temperature, napačni. Medijski mainstream ga je malodane označil za sovražnika človeštva.

Ko zmanjka denarja, klimatski aktivisti pozabijo na svoje „plemenito poslanstvo“

Značke

Barack Obama, Donald Trump, EPA, Gina McCarthy, globalno segrevanje, Greenpeace Slovenija, John Kerry, podnebne spremembe, Rick Perry, Umanotera

Vročinski val in z njo povezana suša sta seveda dobra priložnost za promocijo nevladnih okoljevarstvenih organizacij, vse po vrsti plačane z denarjem neto davkoplačevalcev, da upravičijo svoj obstoj. Razni aktivisti in aktivistke Umanotere ali Greenpeaca Slovenija z vsemi topovi tolčejo in obtožujejo človeka, konkretneje kapitalizem, da je s svojim pehanjem za dobiček izključni krivec za podnebne spremembe. Kapital je kriv tudi za vročinski val, kakopak. Oni pa, v prvih bojnih vrstah, žrtvujejo vse, da se borijo za okolje, Zemljo in tudi vesolje. Ali le do trenutka, ko jih drugi financirajo. Ko zmanjka denarja, se najprej repenčijo, nato pa v hipu pozabijo na svoje „plemenito“ poslanstvo.

Kako je to videti, ta trenutek lahko v živo spremljajo Američani. Donald Trump, ki je javno povedal, da ne verjame, da je za podnebne spremembe kriv izključno človek, je že privil denarne pipice nekaterim organizacijam, ki so se poklicno ukvarjale z blatenjem vseh, ki jim niso pritegnili. Z manj denarja je ostala tudi EPA (U.S. Environmental Protection Agency), katere znanstveniki so pred dnevi na javnost naslovili pismo. V njem govorijo o „kulturi strahu“, ki se je naselila mednje, zato si nekateri v poročilih bojijo omeniti besedno zvezo „podnebne spremembe“. Gre za iste znanstvenike, ki so bili pod Obamino administracijo predstavljeni kot neustrašni in neodvisni borci, ljudje, ki žrtvujejo tudi svoj prosti čas in svoj denar ter zanemarjajo svoje družine, vse z namenom, da bi rešili človeštvo. Zdaj se je izkazalo, da jim je prav malo mar za človeštvo, če ne dobijo denarja ali če ga dobijo premalo.

Pretekli mesec je bila v Atlanti podnebna konferenca, kjer znanstveniki iz agencije niso sodelovali. Vodstvo vladne organizacije EPA se je pač odločilo, da na njej ne bo sodelovalo, klimatski znanstveniki pa so imeli priložnost, da na svoje stroške poletijo v prestolnico Georgie, si plačajo hotel in akontacijo ter svetu predstavijo svoja dognanja in napovedi, kdaj bo človeštvo izumrlo, če vlade takoj ne ukrepajo. In niti en znanstvenik ameriške agencije tega ni storil, pač pa so vsi začeli z obtožbami na račun Trumpa, češ da ovira njihovo znanstveno delo, ki ni pomembno samo za ZDA, ampak tudi za cel svet.

In za kaj bi porabili davkoplačevalski denar, če bi se udeležili konference v Atlanti? Poleg tistih svojih referatov, ob katerih bi orgazme doživljali le drugi kruhoborci v državnih jaslih, so imeli v načrtu obisk dveh zabaviščnih parkov. Prvi je legendarni akvarij, kjer bi si očitno ogledali vsa tista nedolžna morska bitja, ki bi po njihovo izumrla, drugi je park zombijev, kjer bi se seznanili s post-apokaliptično družbo, ki bi nastala, ko bi globalno segrevanje postala resna težava. Tako pa so ostali v Washingtonu in so morali početi dolgočasne stvari, kot vstavljanje številk v modele.

Toda pravi dvoličneži so v Ameriškem meteorološkem društvu (AMS). Ko je ameriški sekretar za energetiko Rick Perry znanstveno zelo natančno navajal vzroke globalnega segrevanja, češ da CO2, ki ga v zrak izpušča človek, nima tolikšnega vpliva na segrevanje ozračja, kot mu to želijo pripisati okoljevarstveniki in kvazi znanstveniki (glej mit številka 2), saj k ustvarjanju tople grede (brez katere sicer ne bi življenja na Zemlji, saj bi bila temperatura minus 180 stopinj Celzija) CO2 prispeva samo 25 odstotkov in še od tega samo četrtino zaradi človeških aktivnosti, so ga napadli, da podaja neresnične izjave. Pa jih ni.

Celo več. Ko so v času Obamine administracije njegovi sekretarji in Obama sam javnosti lagali in zavajali z neresničnimi podatki, je meteorološko društvo bilo tiho. Leta 2016 je tako na primer državni sekretar John Kerry trdil, da so hude nevihte posledica globalnega segrevanja. Dokazi meteorološkega društva so povsem nasprotni tem trditvam, a so bili znanstveniki tiho. Enako so bili tiho, ko je šefica Agencije za varovanje okolja Gina McCarthy leta 2015 trdila, da je neviht, požarov in poplav zaradi toplogrednih plinov, ki so posledica izpustov človeka, vse več. Podatki meteorološkega društva so govorili drugače.

Največjo laž si je privoščil črnski predsednik Barack Obama, ki je leta 2013 dejal, da je raziskava pokazala, da se 97 odstotkov znanstvenikov strinja, da so podnebne spremembe, ki jih z izpusti CO2 povzroča človek, resnične. Meteorološko društvo je bilo tiho, ni protestiralo, čeprav taka raziskava sploh nikoli ni obstajala. Poleg tega se je po interni raziskavi meteorološkega društva izkazalo, da skoraj polovica njegovih članov dvomi, da podnebne spremembe povzroča človek. Si predstavljate kakšen vik in krik bi zagnal levičarski medijski mainstream, če bi se Donald Trump skliceval na raziskavo, ki sploh ne obstaja?

In posledice teh zavajanj. Ameriške davkoplačevalce goljufija z globalnim segrevanjem in podnebnimi spremembami, ki jih povzroča človek, stane vsak dan 4 (štiri) milijarde ameriških dolarjev, kar na leto pomeni okoli 1.500 milijard dolarjev ali 1,5 bilijona dolarjev.

Vpliv hokejske palice na globalno segrevanje

Značke

AGSL, Al Gore, CO2, ekologija, ekoteroristi, Frederick Seitz, globalno segrevanje, Grenlandija, ICPP, Kjotski protokol, led, Leonardo DiCaprio, mala ledena doba, Michael Mann, National Hurricane Center, ogljikov dioksid, Paul Reiter, podnebne spremembe, Robert M. Carter, Srednji vek, Tim Ball, Wall Street Journal, ZDA

Med (resnimi) znanstveniki kroži šala, da je za norijo o podnebnih spremembah kriva hokejska palica. Merijo seveda na malo znanega klimatskega „znanstvenika“ Michaela Manna, ki je skupaj z dvema kolegoma leta 1998 objavil analizo temperaturnih sprememb v zadnjem tisočletju, ki je pokazala, da se temperatura do leta 1900 skorajda ni spreminjala, potem pa je začela skokovito naraščati. Graf je spominjal na hokejsko palico (z delom za udarec obrnjeno navzgor na desni strani), nad analizo so bili najbolj navdušeni pri medvladni skupini Združenih narodov za spremembe podnebja (ICPP), češ da je to še en dokaz več, da se podnebje Zemlje segreva in da je za te spremembe odgovoren človek. To je bil tudi dokaz, da dvomljivci, ki so nasprotovali Kjotskemu protokolu, nimajo prav. Od takrat vernikom v globalno segrevanje in kasneje v podnebne spremembe pravijo – „hokejisti“. Temu so se uklonile celo ZDA, ki so leta 1997 še ocenjevale, da bi uresničevanje ciljev Kjotskega protokola povzročilo veliko škodo njihovemu gospodarstvu, a so leto kasneje (pod težo „dokazov“ hokejske palice) kljub temu protokol podpisale.

Ni minilo dolgo, ko je ICPP Mannov graf umaknil. Ugledni kanadski klimatolog Tim Ball je v Mannovi metodologiji odkril vrsto (ne)namernih napak in prišel do zaključka, da je temperatura v zadnjem tisočletju zelo nihala. Med leti 1000 in 1300 je zelo narasla, nato pa smo imeli med leti 1550 in 1800 „malo ledeno dobo“. Celo več. Danes so temperature v povprečju nižje kot je bila povprečna temperatura zadnjega tisočletja. „Globalno segrevanje je največja prevara v zgodovini,“ je dejal Ball. ICPP zdaj ne govori več o globalnem segrevanju, ampak o podnebnih spremembah. Kar je pravzaprav vseeno. Ekološki aktivizem (ekoterorizem) postaja najhitreje rastoča panoga, davkoplačevalski denar leti na vse strani. A zato je bilo treba ustvariti mite, ki jim bodo ljudje slepo verjeli.

Mit številka 1: Povprečna globalna temperatura se v zadnjih letih dramatično povečuje

Povprečna globalna temperatura se v zadnjih letih res povečuje, a ne za toliko, kot so s svojimi modeli napovedovali „znanstveniki“ z ICPP na čelu. Ostaja v okvirih statistične napake. Gre za temperaturne cikluse Zemlje. Znanstveniki, ki ne nasedajo noriji o globalnem segrevanju, napovedujejo, da se bo povprečna temperatura po letu 2035 spet začela zmanjševati. Kot dokaz, da na temperaturne spremembe CO2 nima ključnega vpliva, navajajo, da se je povprečna globalna temperatura med leti 1995 in 2002 zmanjšala, čeprav se je izpust CO2 povečal za osem odstotkov.

Mit številka 2: Na učinek tople grede najbolj vplivajo izpusti CO2

Ni res. K ustvarjanju tople grede (brez katere sicer ne bi življenja na Zemlji, saj bi bila temperatura minus 180 stopinj Celzija) CO2 prispeva samo 25 odstotkov in še od tega samo četrtino zaradi človeških aktivnosti. Najpomembnejši plin tople grede je vodna para, ki jo je med vsemi toplogrednimi plini v zraku 70 odstotkov. Človek ne more bistveno vplivati na količino vodne pare v ozračju. CO2 torej ni tisti plin, ki je najbolj odgovoren za zviševanje temperatur.

Mit številka 3: Samo eden od stotih znanstvenikov ICPP se ne strinja s trditvami o globalnem segrevanju

Robert M. Carter, ugledni profesor z univerze James Cook v Avstraliji, pravi, da je to največja laž. Ironija je, da je ICPP politični organ in ne znanstveni. Poročila pišejo uradniki, ki so večinoma družboslovci. Pravi znanstveniki se med seboj kregajo, saj o vsakem vidiku podnebnih sprememb potekajo burne razprave, o katerih pa medijski mainstream ne poroča. Ko je denimo profesor Paul Reiter, ki je dolgo sodeloval z ICPP, ugotovil, da njegove rezultate (za potrebe strašenja ljudi in opravičevanja vedno novih sredstev za raziskave) potvarjajo, je ostro protestiral. Reiter je izstopil iz ICPP in zahteval, da izbrišejo njegov priimek pod tako nestrokovna poročila. To so kasneje pod grožnjo s sodnimi postopki tudi storili, za televizijo pa je izjavil nekako takole: »ICPP trdi, da združuje med 1.500 in 2.500 vodilnih svetovnih znanstvenikov, kar pa preprosto ni res. Ko pogledaš njihove biografije, ugotoviš, da je veliko število ljudi, ki z znanostjo nimajo nikakršne zveze.«

Na to je pred leti v Wall Street Journalu opozoril tudi profesor Frederick Seitz. Zapisal je, da so uradniki ICPP cenzurirali pripombe znanstvenikov, ki so med drugim ugotovili, da nobena od študij ni postregla z jasnim dokazom, da je za podnebne spremembe oziroma povečanje toplogrednih plinov odgovoren človek oziroma da ni zanesljivih dokazov, da je dodatni CO2 rezultat človekovih aktivnosti, torej antropogen.

Mit številka 4: Računalniški modeli napovedujejo, da se povprečna globalna temperatura v naslednjih 100 letih lahko poveča za 60 stopinj Celzija

Ne drži. Različni računalniški modeli napovedujejo različno. Eni segrevanje, drugi (enako veljavni modeli) ohlajanje.

Mit številka 5: Spremembe aktivnosti sonca ne vplivajo na povprečno globalno temperaturo

Sončevi cikli, ki se pojavljajo na 11, 22 in 80 let, imajo učinek na Zemljino podnebje. Danes je znano, da imata sevanje in magnetno polje, na katerega vpliva aktivnost Sonca, velik vpliv na klimo planeta. Vsak 50 odstotkov dviga povprečne globalne temperature v zadnjem stoletju lahko pripišemo povečani aktivnosti Sonca.

Mit številka 6: Led na polarnih območjih severa in juga se hitro tali

Tako na Grenlandiji kot na Antarktiki se led debeli, območje pa hladi. Leta 2007 je bil led okoli Antarktike rekordno debel.

Mit številka 7: Globalno segrevanje povzroča dvig gladine morja

Gladina morja na otoku Tuvalu v Tihem oceanu, ki bi ga po napovedih okoljskih aktivistov moralo že zdavnaj zaliti, se je v letih med 1955 in 1996 znižala za 105 mm (2,5 mm na leto), drugod se je zvišala. Gladina namreč niha in se spreminja glede na čas in kraj, zato je AGSL (Average Global Sea Level) kot statistična mera popolnoma brez vrednosti za okoljsko načrtovanje.

Mit številka 8: Dvig temperature za 20 stopinj Celzija bi imel katastrofalne posledice za človeštvo

Do takega dviga je v preteklosti že prišlo, zato bi bila taka sprememba v mejah naravnega cikla. Ekosistemi se spremembam že od nekdaj prilagajajo, rezultat je proces, ki ga imenujemo evolucija. Človeštvo se lahko prilagodi še tako skrajnim podnebnim spremembam.

Mit številka 9: Povečanje povprečne globalne temperature je povzročilo, da je neurij (ciklonov) vse več in so vse hujša

Meteorologi take namige zavračajo. Če cikloni nastanejo zaradi temperaturnih razlik med obema poloma in tropi (čim večja je temperaturna razlika, tem bolj uničujoč je orkan), bi jih moralo biti, če drži trditev ekoteroristov, da se temperaturna razlika med poloma in tropi zaradi globalnega segrevanja zmanjšuje, manj. Tudi ameriški center za orkane (National Hurricane Center) je opozoril, da viharji po svetu niso močnejši ali pogostejši, kot so bili pred letom 1850. Da se nam zdi, da jih je več, je posledica boljše medijske pokritosti globalnih dogodkov.

Mit številka 10: Povečuje se število smrti zaradi klimatskih sprememb

Še ena laž. V zadnjih nekaj več kot sto letih, se pravi v času najhitrejše rasti blaginje po svetu in domnevno največjega izpusta CO2 v zrak, ko se je povprečna temperatura povečala za 0,8 stopinje, se je število smrti zaradi klimatskih razmer zmanjšalo za več kot 90 odstotkov, ob tem, da je danes več smrti zaradi nizkih temperatur, kot pa previsokih.

Mit številka 11: Podnebne spremembe morijo živali

Ta mit je nastal leta 2014, ko je v Avstraliji zaradi vročinskega vala „popadalo z neba“ okoli 100.000 netopirjev. Njihovo smrt so pripisali globalnemu segrevanju.

Ali veste koliko netopirjev pogine v ZDA vsako leto zaradi vetrnih elektrarn? Skoraj milijon, vetrne elektrarne pa v ZDA dajejo samo tri odstotke energije. Ocenjujejo, da na globalni ravni zaradi vetrnih elektrarn, ki jih ekoteroristi tako toplo priporočajo, pogine med 3 in 5 milijonov netopirjev.

Naštevali bi lahko še več mitov, a bodi dovolj. Za konec samo še v razmislek. Eden najbolj glasnih klimatskih „hokejistov“ je nekdanji podpredsednik ZDA Al Gore, ki je leta 1998 v imenu ZDA podpisal Kjotski protokol. Danes opozarja na nevarnosti globalnega segrevanja in vpliv človeka na podnebne spremembe, toda po svetu se prevaža v zasebnih letalih, na strehi njegove hiše v Kaliforniji ne boste opazili sončnih celic. Drugi je zvezdnik Leonardo DiCaprio, ki je denimo lani v Davosu korporacije obtožil, da zaradi pohlepa povzročajo globalno segrevanje. A tudi on se prevaža v zasebnih letalih, potratnih jahtah in avtomobilih. Povprečni letni izpust CO2 na osebo v ZDA je po podatkih Svetovne banke 19 ton, DiCaprio pa smo s potovanji z letali 37-krat presega to povprečje. Upam, da je vsakomur jasno, koliko v podnebne spremembe verjameta Al Gore in DiCaprio.

Dan Zemlje je globalna prevara

Značke

Allen Ginsberg, Dan Zemlje, Denis Hayes, Edmund Muskie, ekoteroristi, Forbes, George Wald, globalno segrevanje, ICPP, Ira Einhorn, James Hansen, Larry Bell, Lenin, levičarski aktivisti, Life, okolje, okoljevarstveniki, onesnaženje, Paul Ehrlich, Paul Reiter, podnebne spremembe, Ralph Nader, varstvo okolja, Zemlja

Preden danes slavite dan Zemlje (22. april), ugašate luči, s strahom berete analize in napovedi prihodnosti zaskrbljenih, samooklicanih ekoloških strokovnjakov in znanstvenikov ter vam bodo aktivisti prali možgane z neumnostmi o potrebnem trajnostnem razvoju planeta, morate vedeti, da je dan Zemlje, milo rečeno, neslana šala, da ne zapišem, da je to ena največjih prevar po 2. svetovni vojni. Svetovni dan Zemlje se obeležuje od leta 1970, leta 2009 pa je 22. april za mednarodni dan Zemlje razglasila tudi Generalna skupščina Združenih narodov. Koncept dneva Zemlje je bil razvit v ZDA, temeljil je na napovedih strokovnjakov. A te napovedi so se izkazale za povsem zgrešene. Po vsej verjetnosti namenoma, saj je danes industrija napovedovanja prihodnosti Zemlje in njene usode ena najbolj dobičkonosnih in najhitreje rastočih panog. Koliko se danes nameni za raziskave, ne ve nihče, toda če samo ZDA na leto porabijo okoli 25 milijard dolarjev, potem se ta številka na globalni ravni približa 100 milijardam dolarjev. Kolumnist revije Forbes Larry Bell je celo zapisal, da raziskave o podnebnih spremembah in vsa histerija okoli tega ameriški ekonomiji vsako leto povzroči za 1,75 bilijona (1.750 milijard) dolarjev škode.

Ledena doba

Leta 1970 se nikomur ni sanjalo o globalnem segrevanju. Ravno nasprotno. Med leti 1950 in 1970 so povprečne temperature padle, zato so znanstveniki začeli govoriti, da prihaja nova ledena doba. Led bo kmalu prekril severno poloblo, zato se je treba pripraviti na polarni mraz. Seveda je bil za to kriv človek. Ko so po letu 1979 temperature spet začele naraščati, je znanstvenik Nase James Hansen začel govoriti, da planetu grozi veliko segrevanje. Ko so se po letu 2000 temperature spet znižale, so bili znanstveniki malo bolj previdni. Niso več govorili o globalnem segrevanju, ampak o podnebnih spremembah. To je očitno koncept, ki ga lažje znanstveno branijo, je pa hkrati očitno edini način, da levičarske anticivilizacijske politike »rešijo« svet pred samouničenjem.

Izumrli bomo

V času, ko so 22. april razglasili za dan Zemlje, je biolog iz Harvarda George Wald dejal, da bo civilizacija izumrla v 15 do 30 letih, če človeštvo ne bo takoj ukrepalo. Po njegovo se je človeštvo znašlo v tako hudi okoljski krizi, onesnaženje pa je tako veliko, da je ogroženo celotno človeštvo. No, človeštvo še ni izumrlo.

Ljudje bodo nosili plinske maske

Leta 1970 je revija Life objavila grozečo napoved, češ da imajo znanstveniki zelo trdne dokaze, da bodo morali prebivalci velikih mest že v naslednjih desetih letih zaradi onesnaženosti zraka nositi maske, če bodo sploh hoteli preživeti. Po skoraj pol stoletja ni treba v nobenem velemestu nositi mask.

Sonce ne bo več sijalo

V začetku sedemdesetih let so znanstveniki napovedali, da bo zrak tako onesnažen, da se bo količina sončne svetlobe, ki doseže Zemljo, zmanjšala za polovico. No, danes strašijo in svarijo pred UV sevanjem, ki predstavlja tveganje za zdravje.

Javni pozivi k ekološki osveščenosti

Ustanovitelji dneva Zemlje (Philadelphia leta 1970) so ljudi javno pozivali, naj skrbijo za okolje, naj ga ne onesnažujejo in naj živijo okolju prijazno. No, Ira Einhorn, eden od nekaj deset ustanovnih članov in militantni ekolog, je leta 1977 ubil svoje dekle Holly Maddux. Policisti so primer rešili šele leta 1979, ko so se sosedje pritožili, da se iz Einhornovega stanovanja širi neznosen smrad. Ugotovljeno je bilo, da je morilec truplo dekleta pustil razpadati kar v omari. Strinjali se boste, da to ni bilo prav nič »okolju prijazno«.

Znanstveni dokazi

Na dan Zemlje eko-aktivisti (beri: ekoteroristi) zatrjujejo, da so vse ugotovitve o nevarnostih, ki zaradi onesnaževanja pretijo planetu, posledica znanstvenih dognanj. Kar je seveda daleč od resnice. Večinoma gre za levičarske aktiviste družboslovne izobrazbe. To je spoznal tudi profesor Paul Reiter, ki je dolgo sodeloval z medvladno skupino Združenih narodov za spremembe podnebja (ICPP). Ko je ugotovil, da njegove rezultate za potrebe opravičevanja vedno novih sredstev za raziskave potvarjajo, je ostro protestiral. Reiter je izstopil iz ICPP in zahteval, da izbrišejo njegov priimek pod tako nestrokovna poročila. To so kasneje pod grožnjo s sodnimi postopki tudi storili, za televizijo pa je izjavil nekako takole: »ICPP trdi, da združuje med 1.500 in 2.500 vodilnih svetovnih znanstvenikov, kar pa preprosto ni res. Ko pogledaš njihove biografije, ugotoviš, da je veliko število ljudi, ki z znanostjo nimajo nikakršne zveze.«

Smrt zaradi lakote bo kosila po planetu

Znanstveniki so trdili, da bo zaradi onesnaženja začelo primanjkovati hrane, zato bo po planetu smrt zaradi lakote kosila z biblijskimi razsežnostmi. Najbolj bodo na udaru revni. Seveda se ni zgodilo nič kaj takega. Nasprotno. Samo v tem stoletju se je kar 700 milijonov ljudi rešilo revščine, lačnih je vse manj ljudi.

Za konec še nekaj o samem dnevu Zemlje, kot ga opisuje meteorolog Brian Sussman, avtor knjige Eko tiranija in bloga Climategate. Dan Zemlje so si leta 1970 izmislili trije radikalni sanjači. Prvi je bil senator Gaylord Nelson, ki je kot gostujoči profesor študente silil, da so na predavanjih sedeli prekrižanih nog ter jih prepričeval, da so ZDA imperialističen narod, s komunizmom pa naj ne bi bilo nič narobe, samo pravilno ga je treba izvajati. Drugi je bil Denis Hayes, predsednik študentov na Stanfordu, ki je bil znan po organizaciji nasilnih protestov proti vietnamski vojni. Tretji pa je bil profesor Paul Ehrlich iz Stanforda, ki je predaval, da je višek prebivalstva na Zemlji kot rak, ki ga je treba odrezati.

Trojka se je srečala po razlitju nafte ob obali Santa Barbare (1969) in se kasneje po temeljitem premisleku odločila, da organizirajo nacionalni dan Zemlje. Izbrali so naslednje leto (1970) in datum 22. april. Izbira ni bila naključna. Vsi trije so bili zagreti marksisti (kot večina okoljevarstvenikov in ekoteroristov), 22. april pa je rojstni dan diktatorja Lenina (o njem sem pisal tukaj). Tudi to, da so ustanovitev prestavili za leto dni, ni bilo naključje: leto 1970 je bila 100. obletnica rojstva ruskega revolucionarja, ki so ga imeli za prvega sodobnega ekologa (podpisal je odlok o nacionalizaciji gozdov, voda in rudnin). Zanimivo je, da je trojka ob dnevu Zemlje leta 1970 ostala v ozadju, saj so bili slavnostni govorniki senator Edmund Muskie (potomec poljskih židov), aktivist in predsedniški kandidat Ralph Nader (pogosto je potoval v Sovjetsko zvezo in na Kubo, sicer libanonsko-židovskih korenin), židovski pesnik Allen Ginsberg ter Nobelov lavreat in židovski biolog George Wald.

Dnevi so imeli v različnih obdobjih različne poudarke, vedno so napadli zahodno civilizacijo in kapitalizem, predvsem sebičnega posameznika, ki bi se moral za rešitev sveta podrediti kolektivu. Tako so v sedemdesetih letih zahodnega človeka razglasili za neodgovornega onesnaževalca, v osemdesetih letih se je ta človek pojavljal kot morilec dreves, v devetdesetih letih pa so on dnevu Zemlje poudarjali, da je človek zahodne civilizacije iztrebljevalec živalskih vrst. Na prelomu tisočletja so ljudi strašili z globalnim segrevanjem, dokler Združeni narodi niso v imenu podnebnih sprememb dneva uradno razglasili za mednarodni dan Zemlje.

Ekoteroristi in globalno poneumljanje

Značke

ekofašisti, ekoteroristi, ekoterorizem, globalno segrevanje, ICPP, Margaret Thatcher, National Hurricane Center, Paul Reiter, podnebna konferenca, podnebne spremembe, Združeni narodi

Zdravnika Kingstona najbrž ne poznate. Na obrobju Abuje v Nigeriji vodi manjšo ambulanto. Gradnjo je v okviru mednarodne pomoči financirala vlada. A ima veliko težavo. Ne boste verjeli, toda če ima hkrati prižgane luči in vključen manjši hladilnik, kjer hrani zdravila in medicinske pripomočke, pride zaradi preobremenjenosti do izpada elektrike. Mednarodno pomoč so zahodni okoljevarstveniki pogojevali s tem, da se mora ambulanta energetsko napajati s sončnimi celicami. In tako ima na strehi dve sončni celici, ki ne proizvajata dovolj energije. A progresivni ekoteroristi so zadovoljni – Nigerija se tako aktivno vključuje v boj proti globalnemu segrevanju oziroma podnebnim spremembam. In to država, ki je bogata z nafto in drugimi fosilnimi gorivi.

Ekoterorizem, ki ga izvajajo radikalni okoljevarstveniki, podpirajo Združeni narodi. Obsedenost z globalnim segrevanjem in pozivanjem na prepoved uporabe klasičnih goriv, saj naj bi toplogredni plini uničili svet in človeštvo, dosega neverjetne razsežnosti. Pri tem sodelujejo vodilni svetovni znanstveniki, kajti če kdo podvomi v verodostojnost napovedi ekoteroristov, ki v svoji osnovi sploh niso strokovnjaki, ampak levičarski aktivisti, običajno z družboslovno izobrazbo, so izločeni. Vzemimo na primer grožnjo z malarijo. Zaradi globalnega segrevanja se bodo komarji, ki prenašajo malarijo, širili proti severu. V poročilu medvladne skupine Združenih narodov za spremembe podnebja (ICPP) so zapisali, da komarji ponavadi ne preživijo v okolju, kjer povprečna zimska temperatura pade pod 16 – 18 stopinj. Ko je to prebral profesor Paul Reiter, ki je dolgo sodeloval z ICPP, se je prijel za glavo in ostro protestiral, češ malarija ni izključno tropska bolezen, komarji preživijo pri mnogo nižjih temperaturah in na podlagi temperaturnih sprememb ni mogoče napovedati razširjenost malarije. Za primer je navedel izbruh malarije v Sovjetski zvezi leta 1920, ko so zaznali 13 milijonov primerov, 600.000 ljudi je umrlo. Malarija je segala do arktičnega kroga. Reiter je izstopil iz ICPP in zahteval, da izbrišejo njegov priimek pod tako nestrokovno poročilo. To so kasneje pod grožnjo s sodnimi postopki tudi storili, za televizijo pa je izjavil nekako takole: „ICPP trdi, da združuje med 1.500 in 2.500 vodilnih svetovnih znanstvenikov, kar pa preprosto ni res. Ko pogledaš njihove biografije, ugotoviš, da je nemalo število ljudi, ki z znanostjo nimajo nikakršne zveze.“

Globalno segrevanje je postalo predvsem dober posel, ki ga financirajo davkoplačevalci. ZDA so leta 2013 za raziskave porabile že 22,2 milijarde dolarjev na leto, v Veliki Britaniji so se sredstva v zadnjih letih povečala s 170 milijonov funtov na 4 milijarde funtov. Zadnja, 21. podnebna konferenca v Parizu, ki je bila decembra lani in kjer so se zbrali vsi, ki naj bi na tem svetu nekaj pomenili, ni prinesla nič novega: ekoterorizem je povsem legalen, svoboda posameznikov se bo še zmanjševala, omejitve bodo še večje, za raziskave podnebja bo šlo še več davkoplačevalskega denarja, centralizacija bo večja. Če ste dobro poslušali in brali poročila, ste lahko opazili, da je bilo le malo besed namenjeno podnebju, večina pa regulacijam, omejitvam, strožji zakonodaji in seveda, ne povečanju, ampak mega povečanju sredstev. In nekateri na račun tega zelo dobro živijo, kot na primer profesor Jagadish Shukla.

Znanstveniki, ki danes v svojih delih ne omenijo podnebne spremembe, ne dobijo sredstev. Eden od britanskih profesorjev iz Sussexa je povedal takole: „Če bi želel preučevati življenje veveric v Sussexu, ne bi dobil denarja. Če bi pa napisal, da bom preučeval vpliv podnebnih sprememb na življenje veveric v Sussexu, bi ga dobil.“

Zanimivo je, in tega najbrž niste vedeli, da je za norijo o globalnem segrevanju v veliki meri „kriva“ Margaret Thatcher. Naftna kriza v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in izsiljevalski sindikati (predvsem delavcev v premogovnikih) so njene svetovalce privedli do zamisli o čistejši energiji, zato se je Velika Britanija naslonila predvsem na nuklearke. Thatcherjeva je tako obračunala s sindikati, levičarski aktivisti pa so si kasneje po padcu Berlinskega zidu, ko so v socialističnih državah izgubili izgubili svoj navdih, prisvojili idejo globalnega segrevanja in nadaljevali „boj“ proti kapitalizmu, globalizmu in zlobnim ZDA. To je spoznala celo Thatcherjeva sama in rekla: „Global warming provides a marvelous excuse for worldwide, supra-national socialism.”

Rodil se je ekoterorizem oziroma ekofašizem, ki je okužil tudi Združene narode, naravnan pa je proti razvitemu zahodnemu svetu. In za svoj „plemeniti“ cilj so znanstveniki ekoterorizma pripravljeni tudi lagati. Na to je pred leti v Wall Street Journalu opozoril profesor Frederick Seitz. Zapisal je, da so uradniki ICPP cenzurirali pripombe znanstvenikov, ki so med drugim ugotovili, da nobena od študij ni postregla z jasnim dokazom, da je za podnebne spremembe oziroma povečanje toplogrednih plinov odgovoren človek oziroma da ni zanesljivih dokazov, da je dodatni CO2 rezultat človekovih aktivnosti, torej antropogen. Tudi modeli znanstvenikov Združenih narodov, ki so vnašali podatke in napovedovali strašansko povečanje temperatur, so se izkazali za povsem napačne.

Več dokazov je ravno nasprotnih. Obstaja sicer rahla korelacija med globalnim segrevanjem in CO2 (pri tem ni nujno, da je izpuste povzročil človek), toda znanstveniki si ne znajo razložiti povečanja temperature v štiridesetih letih prejšnjega stoletja, ki nikakor ni mogla biti zaradi povečanja CO2. No, takratno povečanje temperature je bila posledica povečane aktivnosti sonca. Nadaljnje raziskave so pokazale, da je globalno segrevanje bolj v korelaciji s sončevo aktivnostjo, kot pa z izpusti CO2. Norost je šla tako daleč, da „znanstveniki“ ob pomoči medijskega mainstreama dokazujejo, da vse hujši tropski cikloni niso več posledica naravnih pojavov, ampak globalnega segrevanja. Meteorologi take namige zavračajo. Če cikloni nastanejo zaradi temperaturnih razlik med obema poloma in tropi (čim večja je temperaturna razlika, tem bolj uničujoč je orkan), bi jih moralo biti, če drži trditev ekoteroristov, da se temperaturna razlika med poloma in tropi zaradi globalnega segrevanja zmanjšuje, manj. Tudi ameriški center za orkane (National Hurricane Center) je opozoril, da viharji po svetu niso močnejši ali pogostejši, kot so bili pred letom 1850. Da se nam zdi, da jih je več, je posledica boljše medijske pokritosti globalnih dogodkov.

No, vse dokazane zmote nimajo nikakršnih posledic na ekoteroriste oziroma ekofašiste, še manj na dobro plačane „znanstvenike“, ki sproti prilagajajo svoja „odkritja“. Kako to poteka, pokaže primer zadnjega pol stoletja. Med leti 1950 in 1970 so povprečne temperature padle, zato so znanstveniki začeli govoriti, da prihaja nova ledena doba. Ko so po letu 1979 temperature spet začele naraščati, je znanstvenik Nase James Hansen začel govoriti, da planetu grozi veliko segrevanje. Seveda, vseskozi je bil kriv človek. Ko so se po letu 2000 temperature spet znižale, so bili znanstveniki malo bolj previdni. Niso več govorili o globalnem segrevanju, ampak o podnebnih spremembah. To je očitno koncept, ki ga lažje znanstveno branijo, je pa hkrati očitno edini način, da levičarske anticivilizacijske politike rešijo svet pred samouničenjem.

No, kakorkoli, da njihova teorija ne bi propadla, se ekoteroristi izogibajo uporabi nekaterih zgovornih podatkov. Denimo teh, ki kažejo, da se je v zadnjih nekaj več kot sto letih, se pravi v času najhitrejše rasti blaginje po svetu, ko se je povprečna temperatura povečala za 0,8 stopinje, število smrti zaradi klimatskih razmer zmanjšalo za več kot 90 odstotkov, ob tem, da je danes več smrti zaradi nizkih temperatur, kot pa previsokih.