Globalni podnebni histeriki in alarmisti si ne morejo želeti boljšega zaveznika pri strašenju o uničenju planeta, ki je tik pred zdajci, kot je to Al Gore. Ko odpre usta, ostane zdrav razum pred vrati. Z dejstvi podprta logika sicer ni bilo nikoli njegovo močno orožje. Saj veste. Ko štejete zneske s sedmimi ali osmimi ničlami, ne potrebujete doslednosti in načelnosti. Potrebujete le nekaj ´blond´ žurnalistk, ki vaše besede spravijo v eter, nekaj doktoric klimatologije, ki vaše napovedi potrdijo, in dovolj veliko množico koristnih idiotov, ki temu slepo verjame.
Ni boljše napovedi od te, da bodo zaradi taljenja ledenikov oceani poplavili obalni pas. Da bi se po Al Goru ta planetarna katastrofa že morala zgoditi, ni pomembno. Ljudje hitro pozabijo. Njegova najnovejša domislica, ki jo je izrekel na letošnjem Svetovnem gospodarskem forumu (WEF) v Davosu, je še malo bolj strašljiva. Ne samo, da bo morje poplavilo velik del kopnega, pred tem bodo »zavreli oceani«. Grozljivo, v oceanih se bo vse živo skuhalo.
Bil je to Al Gorov govor vseh govorov. Kričal je o podnebnih spremembah in globalnem segrevanju, ki bo »zavrelo oceane«. To povzroča »nenavadne vremenske pojave«, kot so »dežne bombe«, »sesa vlago iz zemlje in ustvarja suše, topi led in dviguje morsko gladino«. To bo na koncu vplivalo na sposobnost človeštva za »samoupravljanje«.
Norostim podnebnih histerikov ni videti konca, za njih pri alarmističnem reševanju planeta niti nebo ni več meja. Očitno navdahnjeni nad začasnimi omejitvami gibanja prebivalstva med pandemijo kitajskega virusa, so razsodniki progresivne morale prišli na zamisel, da bi recept uporabili v boju proti globalnemu segrevanju – gibanje prebivalstva bodo omejili na mestne četrti. Ljudje pač morajo plačati za svoje grehe, odpustkov ne bo več, le kazni za kršitelje. Koncept se imenuje 15-minutno mesto.
Levičarski mestni svet Oxforda ima v skladu s priporočili Svetovnega gospodarskega foruma (WEF) in Združenih narodov (ZN) načrt, ki določa, da se državljani brez dovoljenja ne smejo voziti več kot 15 minut od svojih domov. Namenjeno je, da se v mestu, ki ga poznamo po slavni univerzi, zmanjšajo avtomobilskih emisij, v resnici se bo močno skrčila svoboda prebivalcev.
Res je, Oxford na Otoku »slovi« tudi kot mesto z velikimi prometnimi težavami, saj se ob konicah ustvarijo kilometrski prometni zamaški. Zato so najprej razmišljali, da bi razširili ceste, vendar se Laburistom, Liberalnim demokratom in Zelenim zdaj zdi bolj smiselno, da ljudje trošijo čevlje, kot bencin. Zato bodo Oxford razdelili na šest okrožij, v katerih naj bi bila večina življenskih potrebščin dostopna s četrt ure hoje ali vožnje s kolesom, tako da prebivalci ne bodo potrebovali avtomobila.
Dejansko veliko ljudi za prebivanje išče soseske, kjer imajo vsakodnevne dobrine v bližini. Nihče si ne želi večino svojega življenja preživeti v avtomobilu ali z javnim prevozom ter po celem mestu iskati tisto, kar potrebuje. Logično. Toda ko oblast začne sprejemati odločitve namesto posameznika in določati njegov življenjski slog, se svoboda konča. Začne se diktatura in nadzor. Slednje je očitno tudi namen 15-minutnega mesta. Oxford namerava prisilno zmanjšati uporabo avtomobilov in odpraviti prometne zastoje z uvedbo strogih pravil za potovanja z avtomobili. V skladu z novimi predlogi bo vsak od 150.000, če se kdo od 150.000 prebivalcev mesta lahko izven svojega okrožja uporabil avtomobil samo 100-krat na leto. Zato bodo poskrbeli tako imenovani »prometni filtri«. Gre za pametne prometne kamere, ki berejo registrske tablice in beležijo, kolikokrat ste z avtomobilom prestopili vstopno in izstopno točko v ali iz okrožja. To še ni vse. Če bo šlo vozilo ob določenih urah dneva skozi filter, bo kamera prebrala registrsko tablico in (če nimate izjeme ali dovoljenja za bivanje) boste po pošti prejeli kazen, ki znaša 70 evrov.
V skladu z novo prometno shemo mesta bodo prebivalci, ki želijo z avtomobilom zapustiti svoje območje, potrebovali dovoljenje sveta, ki odloča o tem, kdo je vreden svobode in kdo ne. Za zdaj je to omejeno na avtomobile, toda (kot gredo zdaj zadeve naprej) kmalu se utegnejo v shemi znajti tudi sami prebivalci. Zadeva je sprožila veliko negodovanja, mestni svet pa je dokaj neprepričljivo pojasnjeval uvajanje socialistične diktature: popoln nadzor nad prebivalstvom v korist majhne, natančno opredeljene skupine elit.
(Kavarno Hayek lahko spremljate tudi na istoimenskem YouTube kanalu)
Evropska unija je državljanom članic dala nadvse lepo božično »darilo«: gospodinjstva se bodo pridružila podjetjem, ki morajo plačevati izpuste emisij ogljika.
Glavne stvari se ne dogajajo več v državah članicah, gospodarji življenj Evropejcev so preoblečeni v bruseljske visoke uradnike in birokracijo EU. Informacije, ki pridejo iz Bruslja, medijski mainstream filtrira, tako da so le redki mediji poročali o tem novem napadu na ljudi.
Leta 2005 je začel delovati evropski trg z emisijskimi kuponi. Da je to nujno, če želimo ohraniti planet, so trdili. In tako je bila ta »nujnost« povzdignjena na raven religije: ogljikov dioksid je vzrok za vse zlo, zato morajo uporabniki tega zla plačati. Šlo je za nekakšno »pravico do onesnaževanja«, pravico do izpusta ene tone ogljikovega dioksida. Sistem je bil ustvarjen za postopno zniževanje izpustov toplogrednih plinov v energetsko intenzivni industriji in termoelektrarnah ter od leta 2008 tudi v letalskem prometu. Zdaj so na vrsti gospodinjstva, za katere bodo izračunali ogljični odtis in nato vsako gospodinjstvo obdavčili.
Sprva bodo plačala gospodinjstva, ki se ogrevajo na plin, olje ali premog. Bruseljski gospodarji so tako dobrohotni, da se to ne bo zgodilo takoj, ampak šele leta 2026. Cena za te »morilce planeta« bo 45 evrov in bo zajamčena do leta 2030. Potem se lahko obdavčitev neposlušnih ljudi, ki se želijo ogrevati tako, kot sami presodijo, da jim je prav, poveča. Ja, kam bi pa prišli, če bi vsak odločal o načinu ogrevanja, mar ne.
Celo evropska desnica (EPP) je to navdušeno podprla. »Do leta 2026 je manevrski prostor za vlaganje v nizkoogljične energije in izboljšanje energetske učinkovitosti. Potem je ura resnice: do takrat bomo morali zmanjšati svoje izpuste ali pa bomo potem zelo drago plačali,« je bil navdušen evropski poslanec Peter Liese (EPP, nemška CDU, torej uradno desnica). Kar pomeni, da boste zdaj plačevali tudi zato, da preprosto ostanete doma za štirimi stenami.
In kam bo šel pobrani denar? V poseben sklad, ki bo uporabljen za (ja, uganili ste) – financiranje ekološkega prehoda in »socialnega sklada za podnebje«. Težak naj bi bil skoraj 100 milijard evrov.
Ali je filozofija kot nepopustljivo iskanje resnice sama po sebi subverzivna? Ali nujno spodkopava družbo in konvencionalno moralo ali pa je, nasprotno, dobra družba nemogoča brez svobodnega filozofskega razmišljanja?
Nekako tako je ameriški pisatelj in mislec Laurence Berns preoblikoval starodavno dilemo, ki jo je postavilo sojenje Sokratu, enemu »največjih junakov svobode misli« v zgodovini človeštva; dilemo, ki razkriva tudi večno željo oblastnikov po cenzuri, po omejevanju svobodnega širjenja mnenj in stališč.
Boštjan M. Turk najbrž še ne bo doživel usode grškega misleca in mu ne bo treba zaužiti korenin trobelike. Toda zelo nervozen odziv Univerze v Ljubljani na njegov nastop v oddaji Referendumska nedelja kaže, da mogoče ni daleč čas, ko se bo z nasprotniki postmodernističnih modnih muh obračunavalo tudi z obsodbami na smrt s pitjem strupa. Profesor Filozofske fakultete ima več kot očitno rokavico na napačni roki. Če bi jo imel na drugi, do distanciranja od njegovih izjav na TV Slovenija zagotovo ne bi prišlo.
Tukaj in zdaj ne mislim ponavljati, kaj je Boštjan M. Turk rekel, niti povzemati odziva Univerze v Ljubljani. Kdor želi, naj si ogleda oddajo in prebere drakonski odziv. Zapisal bom le, da je ravnanje visokošolske ustanove, ki se ima za znanstveno-raziskovalno središče, kjer gnezdijo akademiki in študirajo bodoči akademiki, namenjeno ustrahovanju M. Turka. Hkrati je tudi opozorilo, da bo dobil odpoved pogodbe za profesuro, če ne bo sprejel zaukazanih in predpisanih mnenj in vrednot, ki jih določa in predpisuje zelo ozka skupina s progresivnimi pogledi, ki se je denimo oglasila v zvezi z Zakonom o RTV Slovenija in se tudi enostransko ideološko opredelila.
Univerza se pogosto sklicuje (in tudi v primeru Boštjana M. Turka je bilo tako) na nadaljevanje »tradicije evropskega univerzitetnega izobraževanja, ki temelji na humanizmu in razsvetljenstvu«. Če bi se ravnala po »tradiciji univerzitetnega izobraževanja«, bi v zadnjem primeru podprla svojega profesorja (četudi se z njim ne strinja), tako pa je zamudila priložnost, da bi bila vsaj tiho. In ni čudno, da se ne more prebiti vsaj med 300 najboljših univerz na svetu.
Stoletna tradicija evropskih univerz je na krščanskih temeljih zrasla v srednjem veku; tistem času, ki ga dandanašnji profesorji in akademiki opredeljujejo kot mračnjaško obdobje, sami sebe pa vidijo kot dediče renesančnih humanistov. Ne glede na to in ne glede na simpatije in spore so profesorji in akademiki vedno priznavali, da je svoboda govora v razpravah, ki pomenijo različna mnenja in polemična stališča, mestoma izražena celo (za koga) žaljivo, tisti vzgon, ki je Evropo gnal daleč naprej, da je šla v znanju tako daleč, kot nobena civilizacija doslej. Boštjan M. Turk je pač žrtev povsem novega koncepta, ki je ljubljansko univerzo okužil z marksistično mislijo po drugi svetovni vojni; in to se s sprejemanjem ´prebujenih´ smernic nadaljuje še danes. Novorek leporečja in otroške občutljivosti ter budno spremljanje izrečenih besed, da ja le ne bo kdo užaljen, ne ogroža le akademske in profesorske svobode, ogroža samo človeško bit in svobodo nasploh. In kabinet rektorja Univerze v Ljubljani je očitno pripravljen iti zelo daleč, da bi ugodil zahtevam tistih, ki želijo uničiti pravo izročilo in resnično tradicijo evropskega visokošolskega univerzuma. »Če svoboda sploh kaj pomeni, pomeni pravico, da ljudem poveš tisto, česar ne želijo slišati,« bi rekel George Orwell.
V oči bode očitek, da je M. Turk zanikovalec podnebnih sprememb in da ne priznava avtoritete strokovnjakov s tega področja, ki globalno segrevanje znanstveno dokazujejo. »Od zaposlenih pričakujemo, da v svojih javnih nastopih predstavljajo znanstveno argumentirana in preverjena dejstva,« je v odzivu zapisala Nina Narat Meden, predstojnica oddelka za komuniciranje v kabinetu rektorja Univerze v Ljubljani. Samo pomislite, ali se je katera od katastrofičnih napovedi ljudi, ki se kitijo z vsemi mogočimi nazivi, uresničila? M. Turk ima vso pravico do dvoma, ki ga lahko javno izrazi. In se tudi norčuje iz tistih, ki že več kot pol stoletja napovedujejo sodni dan. Ta kar nikakor noče priti.
Zaveza k svobodi govora in svobodi nasploh je tista akademska zaveza, ki očitno že nekaj časa na ljubljanski univerzi nima domovinske pravice. S stališči nekoga se lahko ne strinjamo, lahko se nad njimi zgražamo, a da se zaradi izrečenih mnenj oglaša univerza, je zame nedojemljivo. Zanimivo je, da podobnega odziva univerze ni bila deležna profesorica na Ekonomski fakulteti v Ljubljani Mojca Svetek (če ga je bila, sem ga očitno spregledal, za kar se opravičujem); očitno nosi rokavico na pravi roki. Ne glede na to, sem tudi zanjo zastavil besedo in zapisal: »Lahko se zgražamo, obsojamo in tudi psujemo, če želimo. Da bi pa zdaj brisali zapise Mojce Svetek (ali še huje, da bi imela težave na fakulteti) bi bil wokizem najslabše vrste. Se ne strinjam z njenimi pogledi, ampak ima vso pravico, da pove, kar si misli.«
Da profesor in akademik (oziroma kdorkoli) lahko svobodno razlaga svoje poglede, je bistvenega pomena pri ohranitvi stebrov svobodne družbe. Od te svoboščine so odvisne vse druge temeljne človekove pravice in svoboščine; brez te svoboščine ljudje ne morejo biti uspešni; ta svoboščina razvija znanje in ga deli; od te svoboščine so odvisni naši pogledi na družbo, politiko, etiko, tradicijo, kulturo in vero. Dinamična in svobodna razprava, nikakor ne prepovedi in opozorila pred kaznijo, je najboljši način, da pridemo do najboljših rezultatov, je najboljši način, da razrešimo spore in sporna vprašanja. Z Boštjanom M. Turkom se lahko strinjamo ali ne, lahko njegova stališča zaničujemo ali se jim posmehujemo. A ravno to, da lahko človek, ne da bi se bal ustrahovanja in nasilja, svobodno izrazi mnenje in razpravlja o različnih stvareh, je najboljši ukrep proti zlorabi oblastniške politične moči, ki se ji kabinet rektorja očitno podreja. Končni cilj avtokratov je vedno, da ljudje nehajo javno govoriti, česar sami nočejo slišati. A ko so ljudje utihnili, je vedno sledilo nasilje. Zato je zastrašujoče, da je svoboda govora napadena s strani univerze, ki bi morala biti sopomenka za svobodo. Univerza bi morala podpirati tudi provokativna, kontroverzna in ušesom nezaželena mnenja. Če tega ne podpira, ne podpira niti akademske svobode, niti svobode govora.
Zgodovina nas uči, da so profesorji in akademiki, ki so plavali proti toku mnenjske ortodoksije, vedno prišli do brega. Medtem ko so se ljudje, ki so zatirali različna stališča, omejevali svobodno širjenje pogledov in se spogledovali s tiranijo, vedno utopili.
Sokrata zgodovina pomni in ga povzdiguje, njegovih sodnikov in krvnikov se spomni le po slabem. Trobelika pa še vedno raste v teh krajih.
Na YouTube kanalu Kavarne Hayek je objavljena nova epizoda: Leto 2022 je bilo slabo leto za podnebne alarmiste in katastrofike globalnega segrevanja. Marsikaj ni šlo po njihovih »načrtih«.
Na Južnem tečaju imajo rekorden mraz, ledu je več kot kadarkoli. Grenlandska ledena plošča se veča. Severnih medvedov je vse več. Korale na Velikem koralnem grebenu, ki je bil tik pred izumrtjem, zdaj “maščevalno” rastejo. Dodaten ogljikov dioksid v ozračju je povzročil za 14 odstotkov večjo zeleno površino na planetu, kar pomeni, da kmetje lahko pridelajo več hrane, zato bo manj lačnih. Požari v naravi so se zmanjšali za 80 odstotkov glede na povprečje zadnjih petih let. Temperatura se je po koncu male ledene dobe leta 1860 dvignila le za eno do 1,5 stopinje in Zemlja ima zdaj podobno temperaturo kot pred več kot 1000 leti v srednjeveškem obdobju ogrevanja. In še kaj.
Najnovejšo epizodo, ki je bila posneta na Rakitni, si lahko ogledate TUKAJ.
Medtem ko medijski mainstream kar tekmuje, kdo bo s 27. podnebnega vrha v Šarm el Šejku v Egiptu poslal svetu bolj alarmantna poročila o dokumentih, kaj čaka planet, če se ne bomo odpovedali fosilnim gorivom in prehranjevanju z mesom, nekako spregledajo, da se je okoli 40.000 udeležencev na vrh pripeljalo z letali in da se v hotelih prehranjujejo z gurmansko izbiro mesa. To je hinavščina galaktičnih razsežnosti.
Kakakopak, žuželke in črve, ki jih globalisti v boju proti ´podnebnim spremembam´ priporočajo kot »trajnostno hrano« in s katerimi že silijo otroke na Nizozemskem, niso na jedilniku globalistične elite v luksuznih hotelih v Egiptu. Tam bodo svetovni in mnenjski voditelji, birokrati, diplomati, vodilni industrialci, eko bedaki in dvolične medijske hiše žvečile goveji medaljon z gobovo omako, piščančja prsa s pomarančno omako, losos s kremno omako in drobnjakom. To so le nekatere od možnosti, da si napolnijo želodce, poroča Breitbart.
Jedilniki so v popolnem nasprotju s cilji Združenih narodov in poročilom Medvladnega odbora za podnebne spremembe (IPCC) iz leta 2018, ki pravi: »Mesni nadomestki, kot so imitacija mesa (iz rastlinskih proizvodov), gojeno meso in žuželke, lahko pomagajo pri prehodu v bolj zdravo in trajnostno prehrano.«
Svetovni gospodarski forum (WEF), ki sodeluje z ZN na COP27, je tudi v ospredju gibanja za prihodnost brez mesa. Trdi, da bi se morali ljudje odločiti za bolj »podnebju koristno hrano«, kot so morske alge in kaktusi. Vendar je hinavščina očitno postala nekakšna stalnica letnega srečanja, saj se okoli 40.000 globalističnih osebnosti pripelje z letali z vsega sveta, da bi se naužili razkošja obmorskega letovišča, čeprav običajnim ljudem pravijo, da potovanje z letalom povzroča domnevno podnebno kriza. Tudi večina nizozemske delegacije, ki se na prizorišča pripelje s kolesi, češ, poglejte, kako skrbimo za okolje, je v Egipt prišla z letali.
Škotski politični komentator Neil Oliver pravi: »Prišli so nam predavati, kako jesti manj mesa, medtem ko sedijo ob jedilnikih, ki vsebujejo govedino, piščanca, lososa, brancina in smetanove omake. Kar vidimo zdaj, to niso voditelji. To je obup, to je trolanje delovne raje v galaktičnem obsegu.«
In še: »Politike, ki jih oni pridigajo, obsojajo na stotine milijonov ljudi na svetu na revščino, lakoto in smrt v svetovnem merilu, hkrati pa v svojem cinizmu trdijo, da so prebivalci njihovih držav prvič v več generacijah pahnjeni v energetsko in prehrambno revščino.«
No, zadovoljni pa so tisti, ki podpirajo brezgotovinsko družbo in načrtovani centralnobančni digitalni denar. Na COP27 je namreč nakup hrane mogoč samo s kreditnimi in debetnimi karticami ali drugimi digitalnimi denarnicami.
»Mi imamo v lasti znanost in menimo, da bi jo moral poznati ves svet,« je na srečanju Svetovnega gospodarskega foruma (WEF), kjer so govorili o načinih, kako odpraviti dezinformacije, dejala Melissa Fleming, podsekretarka za globalne komunikacije pri Združenih narodih (ZN).
Flemingova se je z nasmehom na obrazu pohvalila, da Združeni narodi na svetovnem spletu nadzorujejo informacije, ki se ne skladajo z njihovimi stališči glede »podnebnih sprememb«. Priznala je, da sodelujejo z Googlom.
»Če v iskalnik vnesete besedi ´podnebne spremembe´, boste na vrhu iskanja dobili informacije iz virov Združenih narodov,« je dejala. Po njeno so bile do zdaj na vrhu iskanja informacije, ki dvomijo ali zanikajo globalno segrevanje in podnebne spremembe: »Mi imamo v lasti znanost.«
Google ni edini, s katerim sodelujejo globalisti. Flemingova je povedala, da sodelujejo tudi s kitajskim Tik-Tokom, da bi spodbudili širjenje njihove resnice o kitajskem virusu. Ta projekt se je imenoval ´Team Halo´. »Usposabljali smo znanstvenike in zdravnike po vsem svetu in Tik-Tok je sodeloval z nami,« je še povedala visoka predstavnica Združenih narodov.
Pod geslom »Ne šteje število strokovnjakov, ampak kakovost argumentov« je 1.100 znanstvenikov in strokovnjakov z vsega sveta (z Nobelovim lavreatom za fiziko Ivarjem Giaeverjem na čelu) podpisalo deklaracijo z naslovom Ni podnebnih izrednih razmer.
Skupina znanstvenikov, ki se združuje v neodvisno organizacijo Global Climate Intelligence Group (Clintel Group), meni, da se podnebje spreminja že tri milijarde let (od kar imamo na planetu ozračje). Nanj ima vpliv tudi človek, vendar ne v taki meri, kot to trdijo privrženci nove podnebne religije.
Segrevanje, ki ga povzročajo naravni in antropogeni dejavniki Geološki zapisi kažejo, da se je podnebje na Zemlji od obstoja planeta spreminjalo – bila so hladna in topla obdobja. Mala ledena doba se je končala šele leta 1850, zato ni presenetljivo, da smo zdaj v obdobju segrevanja.
Segrevanje je veliko počasnejše od napovedanega
Svet se je segrel bistveno manj, kot je napovedal IPCC na podlagi modeliranih antropogenih vplivov. Vrzel med realnim in modeliranim svetom nam kaže, da smo daleč od razumevanja podnebnih sprememb.
Podnebna politika temelji na nepopolnih modelih
Podnebni modeli imajo veliko pomanjkljivosti in niso niti približno verjetni; služijo kot orodja globalne politike. Povečujejo učinek toplogrednih plinov, kot je CO2. Zanemarjajo dejstvo, da je obogatitev ozračja s CO2 koristna.
CO2 je rastlinska hrana, je osnova vsega življenja na zemlji
CO2 ni osnaževalec, je bistvenega pomena za vse življenje na zemlji. Fotosinteza je blagoslov. Več CO2 je dobro za naravo, saj naredi zemljo bolj zeleno: dodatni CO2 v zraku je spodbudil rast svetovne rastlinske biomase. Dobro je tudi za kmetijstvo, saj povečuje donos pridelkov po vsem svetu.
Globalno segrevanje ni povzročilo več naravnih nesreč
Ni statističnih dokazov, da se globalno segrevanje povečuje ali da so orkani, poplave, suše in podobne naravne nesreče pogostejše. Vendar pa obstajajo številni dokazi, da so ukrepi za ublažitev škodljivi in dragi.
Podnebna politika mora upoštevati znanstveno in gospodarsko realnost
Podnebnih izrednih razmer ni. Zato ni razloga za paniko in preplah. Odločno nasprotujemo škodljivi in nerealni politiki brezogljične družbe. Ko se bodo pojavili boljši pristopi, in zagotovo se bodo, bomo imeli dovolj časa za razmislek in ponovno prilagajanje. Cilj globalne politike bi moral biti »blaginja za vse« z zagotavljanjem zanesljive in cenovno dostopne energije v vsakem trenutku. V uspešni družbi so moški in ženske dobro izobraženi, rodnost je nizka, ljudje pa skrbijo za svoje okolje.
Manifest s podpisi vseh znanstvenikov in strokovnjakov si lahko ogledate TUKAJ.
Pisatelj Prežihov Voranc v zgodbi ´Boj na požiralniku´ opisuje Dihurjeve, ki kmetujejo na težavni zemlji. Pridelek jim včasih uniči suša, drugič pretirano deževje, požiralniki odnašajo zemljo. Novela je bila napisana pred skoraj 100 leti, ko aktivisti za vremenske neprilike še niso krivili človeka in uporabo fosilnih goriv. Danes bi bilo drugače. Za vreme, nenaklonjeno kmetovanju, bi bilo krivo globalno segrevanje, smrt mladega Dihurja na požiralniku bi pripisali podnebnim sprememb.
Za poletne mesece je značilna vročina. Pravo presenečenje, mar ne? Kako neki je to mogoče? Informacije medijskega mainstreama so šokantne: širijo se požari, tolče toča, neurja so uničujoča, ljudje umirajo, nastaja gospodarska škoda. Krivec je tako ali tako znan, je en sam – človek, ki uporablja fosilna goriva. In če ne bomo zdaj prenehali z njihovo uporabo, se bo jutri planet scvrl.
Nedavno sta ameriška profesorja zapisala, da znanost dokazuje, da fosilna goriva ne povzročajo tveganja v zvezi s podnebjem, da ne povzročajo podnebnih izrednih razmer. To je jasno vsakemu zdravorazumskemu človeku, le kvazi znanstvenikom, ekoteroristom, podnebnim aktivistom in politično korektnim medijem nikakor ne. Ali pač. Kar je razumljivo, saj ne živijo samo od poročanja o katastrofah, ampak tudi od napovedovanja prihodnosti. Danes je gledanje v čarobno apokaliptično kroglo ena najbolj donosnih »gospodarskih« panog, kjer se na leto obrne vsaj 100 milijard evrov. Kolumnist revije Forbes Larry Bell je celo zapisal, da raziskave o podnebnih spremembah in vsa histerija okoli tega samo ameriški ekonomiji vsako leto povzroči za 1,75 bilijona (1.750 milijard) dolarjev škode.
Naravne katastrofe, celo hujše kot danes, so se dogajale ves čas zgodovine Zemlje in zgodovine človeka. Da se zdi, da je v sodobnem času več požarov, vročih poletij, ekstremnim pojavov in vsega drugega, kar lahko bolni um pripiše globalnemu segrevanju, je ´kriv´ pretok informacij. Do časa, ko je Gutenberg izumil tiskarski stroj (vsaj zame največji izum v zgodovini človeštva), so se vesti in znanje širili počasi, potem pa vse hitreje. Če je nekoč informacija o neki naravni katastrofi lahko do ljudi prišla šele po letu dni in več (če je do njih sploh prišla), danes (prek spleta) pride v realnem času. Razlika med Gutenbergovim tiskarskim strojem in današnjim internetom je samo ena: v hitrosti širjenja informacij in količini informacij, ki pride do ljudi. Če so včasih vedeli samo za največje katastrofe, danes v sekundi izvemo o požaru (ali nevihti) na najbolj oddaljenem kotičku Zemlje. Tudi zato se zdi, da je naravnih katastrof več, kot jih je bilo nekoč. Pa jih ni. Dokaj enakomerno so razporejene skozi zgodovino planeta, največje so se zgodile v preteklosti, nikakor ne v sedanjosti.
1540
Leta 1540 sta Evropo zajela vročinski val in suša, ki sta trajala kar 11 mesecev. Temperature so presegale 40 stopinj Celzija, tisto leto še danes velja za najbolj vroče na stari celini. Rene Orth in drugi so ugotovili, da so tedanje temperature za 20 odstotkov presegale tiste iz leta 2003, za katerega medijski mainstream trdi, da so bile v povprečju najvišje v zgodovini človeštva.
1757
Leta 1757 je Evropo zajel največji vročinski val v zadnjih 500 letih (po letu 1540). Res je, leta 2003 je bilo v povprečju še za odtenek bolj vroče, toda soditi po valu pred 20 leti, da se Zemlja segreva in pregreva, ni znanost, ampak šarlatanstvo. Za najbolj vroče poletje še vedno velja leto 1540.
1896
Severno Ameriko je zajel rekorden vročinski val, umrlo je 1.500 ljudi.
1900
Zgodovinski vročinski val v središču Argentine, največji v zgodovini Južne Amerike. Val je postal znan kot ´teden ognja´, ki je najbolj prizadel mesti Buenos Aires in Rosario s temperaturami do 37 stopinj Celzija, vendar z zelo visokim indeksom vlažnosti, ki je dvignil občutek vročine na 49 stopinj Celzija. Umrlo je najmanj 500 ljudi.
To so samo nekateri rekordi iz preteklosti, ki še do danes, ko se Zemlja ´segreva´ z neverjetno hitrostjo, niso bili preseženi. Seveda, podatkov za 21. stoletje je več, naravne nesreče so opisane bolj podrobno, zabeleženih je več vremenskih katastrof. Ampak to je posledica tistega, kar sem zapisal prej: razlika med Gutenbergovim tiskarskim strojem in današnjim internetom je samo v hitrosti širjenja informacij in količini informacij, ki pride do ljudi.
Komisija ZDA za vrednostne papirje in borzo (SEC) je profesorjema Williamu Happerju (profesor fizike na Univerzi Princeton) in Richardu Lindzenu (profesor zemeljskih, atmosferskih in planetarnih ved na MIT) naročila, naj analizirata alarmantne ugotovitve medvladne skupine Združenih narodov za spremembe podnebja (ICPP), saj SEC razmišlja o izboljšanju in standardizaciji razkritij v zvezi s podnebjem za vlagatelje, kar naj bi zmanjšalo tveganja. Nedavno sta svoje mnenje objavila v 28 strani dolgi izjavi. Medijski mainstream o tem seveda ni poročal.
Profesorja, ki sta specializirana za fiziko sevanja in toploto, sta zapisala, da znanost dokazuje, da fosilna goriva ne povzročajo tveganja v zvezi s podnebjem, da ne povzročajo podnebnih izrednih razmer. »Poleg tega je ogljikov dioksid (…) bistvenega pomena za življenje na zemlji. Brez njega ne bi bilo fotosinteze, s tem pa tudi rastlinske hrane in ne dovolj kisika. Brez fosilnih goriv ne bi bilo poceni energije, zmanjšanje emisij ogljikovega diokdsida bi zmanjšalo proizvodnjo hrane, kar bi bilo katastrofalno za revne, prihodnje generacije in državo,« menita zaslužna profesorja in SEC predlagata, naj ne sprejme standardizacije, saj bi to povzročilo več škode kot koristi.
Happer in Lindzen sta pregledala dostopno literaturo, odkritja in ekspertize (predvsem ICPP, ki naj bi bil globalna referenca). Vse to sta zavrnila kot »šalo«. »Podnebna znanost je preplavljena z manipuliranimi podatki, ki ne dajejo zanesljivih znanstvenih dokazov,« menita. Po njuno IPCC sploh ne more dati znanstvenih dokazov, ker gre za vladna mnenja, saj medvladni odbor nadzorujejo vlade. »Napovedi IPCC so neprimerne za uporabo,« pravita.
»Napačno predstavljanje, pretiravanje ali odkrito laganje v veliki meri prekriva vse tako imenovane dokaze, zbrane v podporo teorije o neizbežnem katastrofalnem globalnem segrevanju, ki ga povzročajo fosilna goriva in ogljikov dioksid,« sta prepričana profesorja, ki se sklicujeta na mnenje profesorja Johna Christyja z Univerze Alabama v Huntsvillu. Gre za njegov graf, ki je objavljen spodaj. Ob tem je treba upoštevati, da so se temperature v naslednjih letih umirile.
V poročilu je graf pojasnjen na straneh od 10 do 13.
Glede IPCC sta zelo jasna. Ti modeli ne morejo zanesljivo napovedati temperatur, njihovi strokovnjaki kimajo drug drugemu, na koncu pridejo do nekega soglasja, da se Zemlji bliža katastrofa. »Soglasje kot zanesljiv znanstveni dokaz nima vrednosti,« menita profesorja in dodajata, da modeli IPCC »nezanesljivo napovedujejo temperature, zato jih je treba zavrniti v skladu z osnovno znanstveno metodo«.
Njuna analiza bo najbrž popolnoma spregledana. Odkar se je sprožil alarm, da so podnebne spremembe in globalno segrevanje eksistencialna grožnja, milijarde dolarjev na leto stečejo k znanstvenikom, ki so bili pripravljeni podpreti alarmantno stališče in s tem ohraniti pretok denarja. Če bi grožnjo priznali za iluzorno, bi se denarni tok ustavil in brezposelnih podnebnih znanstvenikov bi bilo zelo veliko, pa je zapisal Thomas Lifson, ki je povzel mnenje Happerja in Lindzna.
Kavarna Hayek 