Ko zmanjka denarja, klimatski aktivisti pozabijo na svoje „plemenito poslanstvo“

Značke

Barack Obama, Donald Trump, EPA, Gina McCarthy, globalno segrevanje, Greenpeace Slovenija, John Kerry, podnebne spremembe, Rick Perry, Umanotera

Vročinski val in z njo povezana suša sta seveda dobra priložnost za promocijo nevladnih okoljevarstvenih organizacij, vse po vrsti plačane z denarjem neto davkoplačevalcev, da upravičijo svoj obstoj. Razni aktivisti in aktivistke Umanotere ali Greenpeaca Slovenija z vsemi topovi tolčejo in obtožujejo človeka, konkretneje kapitalizem, da je s svojim pehanjem za dobiček izključni krivec za podnebne spremembe. Kapital je kriv tudi za vročinski val, kakopak. Oni pa, v prvih bojnih vrstah, žrtvujejo vse, da se borijo za okolje, Zemljo in tudi vesolje. Ali le do trenutka, ko jih drugi financirajo. Ko zmanjka denarja, se najprej repenčijo, nato pa v hipu pozabijo na svoje „plemenito“ poslanstvo.

Kako je to videti, ta trenutek lahko v živo spremljajo Američani. Donald Trump, ki je javno povedal, da ne verjame, da je za podnebne spremembe kriv izključno človek, je že privil denarne pipice nekaterim organizacijam, ki so se poklicno ukvarjale z blatenjem vseh, ki jim niso pritegnili. Z manj denarja je ostala tudi EPA (U.S. Environmental Protection Agency), katere znanstveniki so pred dnevi na javnost naslovili pismo. V njem govorijo o „kulturi strahu“, ki se je naselila mednje, zato si nekateri v poročilih bojijo omeniti besedno zvezo „podnebne spremembe“. Gre za iste znanstvenike, ki so bili pod Obamino administracijo predstavljeni kot neustrašni in neodvisni borci, ljudje, ki žrtvujejo tudi svoj prosti čas in svoj denar ter zanemarjajo svoje družine, vse z namenom, da bi rešili človeštvo. Zdaj se je izkazalo, da jim je prav malo mar za človeštvo, če ne dobijo denarja ali če ga dobijo premalo.

Pretekli mesec je bila v Atlanti podnebna konferenca, kjer znanstveniki iz agencije niso sodelovali. Vodstvo vladne organizacije EPA se je pač odločilo, da na njej ne bo sodelovalo, klimatski znanstveniki pa so imeli priložnost, da na svoje stroške poletijo v prestolnico Georgie, si plačajo hotel in akontacijo ter svetu predstavijo svoja dognanja in napovedi, kdaj bo človeštvo izumrlo, če vlade takoj ne ukrepajo. In niti en znanstvenik ameriške agencije tega ni storil, pač pa so vsi začeli z obtožbami na račun Trumpa, češ da ovira njihovo znanstveno delo, ki ni pomembno samo za ZDA, ampak tudi za cel svet.

In za kaj bi porabili davkoplačevalski denar, če bi se udeležili konference v Atlanti? Poleg tistih svojih referatov, ob katerih bi orgazme doživljali le drugi kruhoborci v državnih jaslih, so imeli v načrtu obisk dveh zabaviščnih parkov. Prvi je legendarni akvarij, kjer bi si očitno ogledali vsa tista nedolžna morska bitja, ki bi po njihovo izumrla, drugi je park zombijev, kjer bi se seznanili s post-apokaliptično družbo, ki bi nastala, ko bi globalno segrevanje postala resna težava. Tako pa so ostali v Washingtonu in so morali početi dolgočasne stvari, kot vstavljanje številk v modele.

Toda pravi dvoličneži so v Ameriškem meteorološkem društvu (AMS). Ko je ameriški sekretar za energetiko Rick Perry znanstveno zelo natančno navajal vzroke globalnega segrevanja, češ da CO2, ki ga v zrak izpušča človek, nima tolikšnega vpliva na segrevanje ozračja, kot mu to želijo pripisati okoljevarstveniki in kvazi znanstveniki (glej mit številka 2), saj k ustvarjanju tople grede (brez katere sicer ne bi življenja na Zemlji, saj bi bila temperatura minus 180 stopinj Celzija) CO2 prispeva samo 25 odstotkov in še od tega samo četrtino zaradi človeških aktivnosti, so ga napadli, da podaja neresnične izjave. Pa jih ni.

Celo več. Ko so v času Obamine administracije njegovi sekretarji in Obama sam javnosti lagali in zavajali z neresničnimi podatki, je meteorološko društvo bilo tiho. Leta 2016 je tako na primer državni sekretar John Kerry trdil, da so hude nevihte posledica globalnega segrevanja. Dokazi meteorološkega društva so povsem nasprotni tem trditvam, a so bili znanstveniki tiho. Enako so bili tiho, ko je šefica Agencije za varovanje okolja Gina McCarthy leta 2015 trdila, da je neviht, požarov in poplav zaradi toplogrednih plinov, ki so posledica izpustov človeka, vse več. Podatki meteorološkega društva so govorili drugače.

Največjo laž si je privoščil črnski predsednik Barack Obama, ki je leta 2013 dejal, da je raziskava pokazala, da se 97 odstotkov znanstvenikov strinja, da so podnebne spremembe, ki jih z izpusti CO2 povzroča človek, resnične. Meteorološko društvo je bilo tiho, ni protestiralo, čeprav taka raziskava sploh nikoli ni obstajala. Poleg tega se je po interni raziskavi meteorološkega društva izkazalo, da skoraj polovica njegovih članov dvomi, da podnebne spremembe povzroča človek. Si predstavljate kakšen vik in krik bi zagnal levičarski medijski mainstream, če bi se Donald Trump skliceval na raziskavo, ki sploh ne obstaja?

In posledice teh zavajanj. Ameriške davkoplačevalce goljufija z globalnim segrevanjem in podnebnimi spremembami, ki jih povzroča človek, stane vsak dan 4 (štiri) milijarde ameriških dolarjev, kar na leto pomeni okoli 1.500 milijard dolarjev ali 1,5 bilijona dolarjev.

Vpliv hokejske palice na globalno segrevanje

Značke

AGSL, Al Gore, CO2, ekologija, ekoteroristi, Frederick Seitz, globalno segrevanje, Grenlandija, ICPP, Kjotski protokol, led, Leonardo DiCaprio, mala ledena doba, Michael Mann, National Hurricane Center, ogljikov dioksid, Paul Reiter, podnebne spremembe, Robert M. Carter, Srednji vek, Tim Ball, Wall Street Journal, ZDA

Med (resnimi) znanstveniki kroži šala, da je za norijo o podnebnih spremembah kriva hokejska palica. Merijo seveda na malo znanega klimatskega „znanstvenika“ Michaela Manna, ki je skupaj z dvema kolegoma leta 1998 objavil analizo temperaturnih sprememb v zadnjem tisočletju, ki je pokazala, da se temperatura do leta 1900 skorajda ni spreminjala, potem pa je začela skokovito naraščati. Graf je spominjal na hokejsko palico (z delom za udarec obrnjeno navzgor na desni strani), nad analizo so bili najbolj navdušeni pri medvladni skupini Združenih narodov za spremembe podnebja (ICPP), češ da je to še en dokaz več, da se podnebje Zemlje segreva in da je za te spremembe odgovoren človek. To je bil tudi dokaz, da dvomljivci, ki so nasprotovali Kjotskemu protokolu, nimajo prav. Od takrat vernikom v globalno segrevanje in kasneje v podnebne spremembe pravijo – „hokejisti“. Temu so se uklonile celo ZDA, ki so leta 1997 še ocenjevale, da bi uresničevanje ciljev Kjotskega protokola povzročilo veliko škodo njihovemu gospodarstvu, a so leto kasneje (pod težo „dokazov“ hokejske palice) kljub temu protokol podpisale.

Ni minilo dolgo, ko je ICPP Mannov graf umaknil. Ugledni kanadski klimatolog Tim Ball je v Mannovi metodologiji odkril vrsto (ne)namernih napak in prišel do zaključka, da je temperatura v zadnjem tisočletju zelo nihala. Med leti 1000 in 1300 je zelo narasla, nato pa smo imeli med leti 1550 in 1800 „malo ledeno dobo“. Celo več. Danes so temperature v povprečju nižje kot je bila povprečna temperatura zadnjega tisočletja. „Globalno segrevanje je največja prevara v zgodovini,“ je dejal Ball. ICPP zdaj ne govori več o globalnem segrevanju, ampak o podnebnih spremembah. Kar je pravzaprav vseeno. Ekološki aktivizem (ekoterorizem) postaja najhitreje rastoča panoga, davkoplačevalski denar leti na vse strani. A zato je bilo treba ustvariti mite, ki jim bodo ljudje slepo verjeli.

Mit številka 1: Povprečna globalna temperatura se v zadnjih letih dramatično povečuje

Povprečna globalna temperatura se v zadnjih letih res povečuje, a ne za toliko, kot so s svojimi modeli napovedovali „znanstveniki“ z ICPP na čelu. Ostaja v okvirih statistične napake. Gre za temperaturne cikluse Zemlje. Znanstveniki, ki ne nasedajo noriji o globalnem segrevanju, napovedujejo, da se bo povprečna temperatura po letu 2035 spet začela zmanjševati. Kot dokaz, da na temperaturne spremembe CO2 nima ključnega vpliva, navajajo, da se je povprečna globalna temperatura med leti 1995 in 2002 zmanjšala, čeprav se je izpust CO2 povečal za osem odstotkov.

Mit številka 2: Na učinek tople grede najbolj vplivajo izpusti CO2

Ni res. K ustvarjanju tople grede (brez katere sicer ne bi življenja na Zemlji, saj bi bila temperatura minus 180 stopinj Celzija) CO2 prispeva samo 25 odstotkov in še od tega samo četrtino zaradi človeških aktivnosti. Najpomembnejši plin tople grede je vodna para, ki jo je med vsemi toplogrednimi plini v zraku 70 odstotkov. Človek ne more bistveno vplivati na količino vodne pare v ozračju. CO2 torej ni tisti plin, ki je najbolj odgovoren za zviševanje temperatur.

Mit številka 3: Samo eden od stotih znanstvenikov ICPP se ne strinja s trditvami o globalnem segrevanju

Robert M. Carter, ugledni profesor z univerze James Cook v Avstraliji, pravi, da je to največja laž. Ironija je, da je ICPP politični organ in ne znanstveni. Poročila pišejo uradniki, ki so večinoma družboslovci. Pravi znanstveniki se med seboj kregajo, saj o vsakem vidiku podnebnih sprememb potekajo burne razprave, o katerih pa medijski mainstream ne poroča. Ko je denimo profesor Paul Reiter, ki je dolgo sodeloval z ICPP, ugotovil, da njegove rezultate (za potrebe strašenja ljudi in opravičevanja vedno novih sredstev za raziskave) potvarjajo, je ostro protestiral. Reiter je izstopil iz ICPP in zahteval, da izbrišejo njegov priimek pod tako nestrokovna poročila. To so kasneje pod grožnjo s sodnimi postopki tudi storili, za televizijo pa je izjavil nekako takole: »ICPP trdi, da združuje med 1.500 in 2.500 vodilnih svetovnih znanstvenikov, kar pa preprosto ni res. Ko pogledaš njihove biografije, ugotoviš, da je veliko število ljudi, ki z znanostjo nimajo nikakršne zveze.«

Na to je pred leti v Wall Street Journalu opozoril tudi profesor Frederick Seitz. Zapisal je, da so uradniki ICPP cenzurirali pripombe znanstvenikov, ki so med drugim ugotovili, da nobena od študij ni postregla z jasnim dokazom, da je za podnebne spremembe oziroma povečanje toplogrednih plinov odgovoren človek oziroma da ni zanesljivih dokazov, da je dodatni CO2 rezultat človekovih aktivnosti, torej antropogen.

Mit številka 4: Računalniški modeli napovedujejo, da se povprečna globalna temperatura v naslednjih 100 letih lahko poveča za 60 stopinj Celzija

Ne drži. Različni računalniški modeli napovedujejo različno. Eni segrevanje, drugi (enako veljavni modeli) ohlajanje.

Mit številka 5: Spremembe aktivnosti sonca ne vplivajo na povprečno globalno temperaturo

Sončevi cikli, ki se pojavljajo na 11, 22 in 80 let, imajo učinek na Zemljino podnebje. Danes je znano, da imata sevanje in magnetno polje, na katerega vpliva aktivnost Sonca, velik vpliv na klimo planeta. Vsak 50 odstotkov dviga povprečne globalne temperature v zadnjem stoletju lahko pripišemo povečani aktivnosti Sonca.

Mit številka 6: Led na polarnih območjih severa in juga se hitro tali

Tako na Grenlandiji kot na Antarktiki se led debeli, območje pa hladi. Leta 2007 je bil led okoli Antarktike rekordno debel.

Mit številka 7: Globalno segrevanje povzroča dvig gladine morja

Gladina morja na otoku Tuvalu v Tihem oceanu, ki bi ga po napovedih okoljskih aktivistov moralo že zdavnaj zaliti, se je v letih med 1955 in 1996 znižala za 105 mm (2,5 mm na leto), drugod se je zvišala. Gladina namreč niha in se spreminja glede na čas in kraj, zato je AGSL (Average Global Sea Level) kot statistična mera popolnoma brez vrednosti za okoljsko načrtovanje.

Mit številka 8: Dvig temperature za 20 stopinj Celzija bi imel katastrofalne posledice za človeštvo

Do takega dviga je v preteklosti že prišlo, zato bi bila taka sprememba v mejah naravnega cikla. Ekosistemi se spremembam že od nekdaj prilagajajo, rezultat je proces, ki ga imenujemo evolucija. Človeštvo se lahko prilagodi še tako skrajnim podnebnim spremembam.

Mit številka 9: Povečanje povprečne globalne temperature je povzročilo, da je neurij (ciklonov) vse več in so vse hujša

Meteorologi take namige zavračajo. Če cikloni nastanejo zaradi temperaturnih razlik med obema poloma in tropi (čim večja je temperaturna razlika, tem bolj uničujoč je orkan), bi jih moralo biti, če drži trditev ekoteroristov, da se temperaturna razlika med poloma in tropi zaradi globalnega segrevanja zmanjšuje, manj. Tudi ameriški center za orkane (National Hurricane Center) je opozoril, da viharji po svetu niso močnejši ali pogostejši, kot so bili pred letom 1850. Da se nam zdi, da jih je več, je posledica boljše medijske pokritosti globalnih dogodkov.

Mit številka 10: Povečuje se število smrti zaradi klimatskih sprememb

Še ena laž. V zadnjih nekaj več kot sto letih, se pravi v času najhitrejše rasti blaginje po svetu in domnevno največjega izpusta CO2 v zrak, ko se je povprečna temperatura povečala za 0,8 stopinje, se je število smrti zaradi klimatskih razmer zmanjšalo za več kot 90 odstotkov, ob tem, da je danes več smrti zaradi nizkih temperatur, kot pa previsokih.

Mit številka 11: Podnebne spremembe morijo živali

Ta mit je nastal leta 2014, ko je v Avstraliji zaradi vročinskega vala „popadalo z neba“ okoli 100.000 netopirjev. Njihovo smrt so pripisali globalnemu segrevanju.

Ali veste koliko netopirjev pogine v ZDA vsako leto zaradi vetrnih elektrarn? Skoraj milijon, vetrne elektrarne pa v ZDA dajejo samo tri odstotke energije. Ocenjujejo, da na globalni ravni zaradi vetrnih elektrarn, ki jih ekoteroristi tako toplo priporočajo, pogine med 3 in 5 milijonov netopirjev.

Naštevali bi lahko še več mitov, a bodi dovolj. Za konec samo še v razmislek. Eden najbolj glasnih klimatskih „hokejistov“ je nekdanji podpredsednik ZDA Al Gore, ki je leta 1998 v imenu ZDA podpisal Kjotski protokol. Danes opozarja na nevarnosti globalnega segrevanja in vpliv človeka na podnebne spremembe, toda po svetu se prevaža v zasebnih letalih, na strehi njegove hiše v Kaliforniji ne boste opazili sončnih celic. Drugi je zvezdnik Leonardo DiCaprio, ki je denimo lani v Davosu korporacije obtožil, da zaradi pohlepa povzročajo globalno segrevanje. A tudi on se prevaža v zasebnih letalih, potratnih jahtah in avtomobilih. Povprečni letni izpust CO2 na osebo v ZDA je po podatkih Svetovne banke 19 ton, DiCaprio pa smo s potovanji z letali 37-krat presega to povprečje. Upam, da je vsakomur jasno, koliko v podnebne spremembe verjameta Al Gore in DiCaprio.

Dan Zemlje je globalna prevara

Značke

Allen Ginsberg, Dan Zemlje, Denis Hayes, Edmund Muskie, ekoteroristi, Forbes, George Wald, globalno segrevanje, ICPP, Ira Einhorn, James Hansen, Larry Bell, Lenin, levičarski aktivisti, Life, okolje, okoljevarstveniki, onesnaženje, Paul Ehrlich, Paul Reiter, podnebne spremembe, Ralph Nader, varstvo okolja, Zemlja

Preden danes slavite dan Zemlje (22. april), ugašate luči, s strahom berete analize in napovedi prihodnosti zaskrbljenih, samooklicanih ekoloških strokovnjakov in znanstvenikov ter vam bodo aktivisti prali možgane z neumnostmi o potrebnem trajnostnem razvoju planeta, morate vedeti, da je dan Zemlje, milo rečeno, neslana šala, da ne zapišem, da je to ena največjih prevar po 2. svetovni vojni. Svetovni dan Zemlje se obeležuje od leta 1970, leta 2009 pa je 22. april za mednarodni dan Zemlje razglasila tudi Generalna skupščina Združenih narodov. Koncept dneva Zemlje je bil razvit v ZDA, temeljil je na napovedih strokovnjakov. A te napovedi so se izkazale za povsem zgrešene. Po vsej verjetnosti namenoma, saj je danes industrija napovedovanja prihodnosti Zemlje in njene usode ena najbolj dobičkonosnih in najhitreje rastočih panog. Koliko se danes nameni za raziskave, ne ve nihče, toda če samo ZDA na leto porabijo okoli 25 milijard dolarjev, potem se ta številka na globalni ravni približa 100 milijardam dolarjev. Kolumnist revije Forbes Larry Bell je celo zapisal, da raziskave o podnebnih spremembah in vsa histerija okoli tega ameriški ekonomiji vsako leto povzroči za 1,75 bilijona (1.750 milijard) dolarjev škode.

Ledena doba

Leta 1970 se nikomur ni sanjalo o globalnem segrevanju. Ravno nasprotno. Med leti 1950 in 1970 so povprečne temperature padle, zato so znanstveniki začeli govoriti, da prihaja nova ledena doba. Led bo kmalu prekril severno poloblo, zato se je treba pripraviti na polarni mraz. Seveda je bil za to kriv človek. Ko so po letu 1979 temperature spet začele naraščati, je znanstvenik Nase James Hansen začel govoriti, da planetu grozi veliko segrevanje. Ko so se po letu 2000 temperature spet znižale, so bili znanstveniki malo bolj previdni. Niso več govorili o globalnem segrevanju, ampak o podnebnih spremembah. To je očitno koncept, ki ga lažje znanstveno branijo, je pa hkrati očitno edini način, da levičarske anticivilizacijske politike »rešijo« svet pred samouničenjem.

Izumrli bomo

V času, ko so 22. april razglasili za dan Zemlje, je biolog iz Harvarda George Wald dejal, da bo civilizacija izumrla v 15 do 30 letih, če človeštvo ne bo takoj ukrepalo. Po njegovo se je človeštvo znašlo v tako hudi okoljski krizi, onesnaženje pa je tako veliko, da je ogroženo celotno človeštvo. No, človeštvo še ni izumrlo.

Ljudje bodo nosili plinske maske

Leta 1970 je revija Life objavila grozečo napoved, češ da imajo znanstveniki zelo trdne dokaze, da bodo morali prebivalci velikih mest že v naslednjih desetih letih zaradi onesnaženosti zraka nositi maske, če bodo sploh hoteli preživeti. Po skoraj pol stoletja ni treba v nobenem velemestu nositi mask.

Sonce ne bo več sijalo

V začetku sedemdesetih let so znanstveniki napovedali, da bo zrak tako onesnažen, da se bo količina sončne svetlobe, ki doseže Zemljo, zmanjšala za polovico. No, danes strašijo in svarijo pred UV sevanjem, ki predstavlja tveganje za zdravje.

Javni pozivi k ekološki osveščenosti

Ustanovitelji dneva Zemlje (Philadelphia leta 1970) so ljudi javno pozivali, naj skrbijo za okolje, naj ga ne onesnažujejo in naj živijo okolju prijazno. No, Ira Einhorn, eden od nekaj deset ustanovnih članov in militantni ekolog, je leta 1977 ubil svoje dekle Holly Maddux. Policisti so primer rešili šele leta 1979, ko so se sosedje pritožili, da se iz Einhornovega stanovanja širi neznosen smrad. Ugotovljeno je bilo, da je morilec truplo dekleta pustil razpadati kar v omari. Strinjali se boste, da to ni bilo prav nič »okolju prijazno«.

Znanstveni dokazi

Na dan Zemlje eko-aktivisti (beri: ekoteroristi) zatrjujejo, da so vse ugotovitve o nevarnostih, ki zaradi onesnaževanja pretijo planetu, posledica znanstvenih dognanj. Kar je seveda daleč od resnice. Večinoma gre za levičarske aktiviste družboslovne izobrazbe. To je spoznal tudi profesor Paul Reiter, ki je dolgo sodeloval z medvladno skupino Združenih narodov za spremembe podnebja (ICPP). Ko je ugotovil, da njegove rezultate za potrebe opravičevanja vedno novih sredstev za raziskave potvarjajo, je ostro protestiral. Reiter je izstopil iz ICPP in zahteval, da izbrišejo njegov priimek pod tako nestrokovna poročila. To so kasneje pod grožnjo s sodnimi postopki tudi storili, za televizijo pa je izjavil nekako takole: »ICPP trdi, da združuje med 1.500 in 2.500 vodilnih svetovnih znanstvenikov, kar pa preprosto ni res. Ko pogledaš njihove biografije, ugotoviš, da je veliko število ljudi, ki z znanostjo nimajo nikakršne zveze.«

Smrt zaradi lakote bo kosila po planetu

Znanstveniki so trdili, da bo zaradi onesnaženja začelo primanjkovati hrane, zato bo po planetu smrt zaradi lakote kosila z biblijskimi razsežnostmi. Najbolj bodo na udaru revni. Seveda se ni zgodilo nič kaj takega. Nasprotno. Samo v tem stoletju se je kar 700 milijonov ljudi rešilo revščine, lačnih je vse manj ljudi.

Za konec še nekaj o samem dnevu Zemlje, kot ga opisuje meteorolog Brian Sussman, avtor knjige Eko tiranija in bloga Climategate. Dan Zemlje so si leta 1970 izmislili trije radikalni sanjači. Prvi je bil senator Gaylord Nelson, ki je kot gostujoči profesor študente silil, da so na predavanjih sedeli prekrižanih nog ter jih prepričeval, da so ZDA imperialističen narod, s komunizmom pa naj ne bi bilo nič narobe, samo pravilno ga je treba izvajati. Drugi je bil Denis Hayes, predsednik študentov na Stanfordu, ki je bil znan po organizaciji nasilnih protestov proti vietnamski vojni. Tretji pa je bil profesor Paul Ehrlich iz Stanforda, ki je predaval, da je višek prebivalstva na Zemlji kot rak, ki ga je treba odrezati.

Trojka se je srečala po razlitju nafte ob obali Santa Barbare (1969) in se kasneje po temeljitem premisleku odločila, da organizirajo nacionalni dan Zemlje. Izbrali so naslednje leto (1970) in datum 22. april. Izbira ni bila naključna. Vsi trije so bili zagreti marksisti (kot večina okoljevarstvenikov in ekoteroristov), 22. april pa je rojstni dan diktatorja Lenina (o njem sem pisal tukaj). Tudi to, da so ustanovitev prestavili za leto dni, ni bilo naključje: leto 1970 je bila 100. obletnica rojstva ruskega revolucionarja, ki so ga imeli za prvega sodobnega ekologa (podpisal je odlok o nacionalizaciji gozdov, voda in rudnin). Zanimivo je, da je trojka ob dnevu Zemlje leta 1970 ostala v ozadju, saj so bili slavnostni govorniki senator Edmund Muskie (potomec poljskih židov), aktivist in predsedniški kandidat Ralph Nader (pogosto je potoval v Sovjetsko zvezo in na Kubo, sicer libanonsko-židovskih korenin), židovski pesnik Allen Ginsberg ter Nobelov lavreat in židovski biolog George Wald.

Dnevi so imeli v različnih obdobjih različne poudarke, vedno so napadli zahodno civilizacijo in kapitalizem, predvsem sebičnega posameznika, ki bi se moral za rešitev sveta podrediti kolektivu. Tako so v sedemdesetih letih zahodnega človeka razglasili za neodgovornega onesnaževalca, v osemdesetih letih se je ta človek pojavljal kot morilec dreves, v devetdesetih letih pa so on dnevu Zemlje poudarjali, da je človek zahodne civilizacije iztrebljevalec živalskih vrst. Na prelomu tisočletja so ljudi strašili z globalnim segrevanjem, dokler Združeni narodi niso v imenu podnebnih sprememb dneva uradno razglasili za mednarodni dan Zemlje.

Ekoteroristi in globalno poneumljanje

Značke

ekofašisti, ekoteroristi, ekoterorizem, globalno segrevanje, ICPP, Margaret Thatcher, National Hurricane Center, Paul Reiter, podnebna konferenca, podnebne spremembe, Združeni narodi

Zdravnika Kingstona najbrž ne poznate. Na obrobju Abuje v Nigeriji vodi manjšo ambulanto. Gradnjo je v okviru mednarodne pomoči financirala vlada. A ima veliko težavo. Ne boste verjeli, toda če ima hkrati prižgane luči in vključen manjši hladilnik, kjer hrani zdravila in medicinske pripomočke, pride zaradi preobremenjenosti do izpada elektrike. Mednarodno pomoč so zahodni okoljevarstveniki pogojevali s tem, da se mora ambulanta energetsko napajati s sončnimi celicami. In tako ima na strehi dve sončni celici, ki ne proizvajata dovolj energije. A progresivni ekoteroristi so zadovoljni – Nigerija se tako aktivno vključuje v boj proti globalnemu segrevanju oziroma podnebnim spremembam. In to država, ki je bogata z nafto in drugimi fosilnimi gorivi.

Ekoterorizem, ki ga izvajajo radikalni okoljevarstveniki, podpirajo Združeni narodi. Obsedenost z globalnim segrevanjem in pozivanjem na prepoved uporabe klasičnih goriv, saj naj bi toplogredni plini uničili svet in človeštvo, dosega neverjetne razsežnosti. Pri tem sodelujejo vodilni svetovni znanstveniki, kajti če kdo podvomi v verodostojnost napovedi ekoteroristov, ki v svoji osnovi sploh niso strokovnjaki, ampak levičarski aktivisti, običajno z družboslovno izobrazbo, so izločeni. Vzemimo na primer grožnjo z malarijo. Zaradi globalnega segrevanja se bodo komarji, ki prenašajo malarijo, širili proti severu. V poročilu medvladne skupine Združenih narodov za spremembe podnebja (ICPP) so zapisali, da komarji ponavadi ne preživijo v okolju, kjer povprečna zimska temperatura pade pod 16 – 18 stopinj. Ko je to prebral profesor Paul Reiter, ki je dolgo sodeloval z ICPP, se je prijel za glavo in ostro protestiral, češ malarija ni izključno tropska bolezen, komarji preživijo pri mnogo nižjih temperaturah in na podlagi temperaturnih sprememb ni mogoče napovedati razširjenost malarije. Za primer je navedel izbruh malarije v Sovjetski zvezi leta 1920, ko so zaznali 13 milijonov primerov, 600.000 ljudi je umrlo. Malarija je segala do arktičnega kroga. Reiter je izstopil iz ICPP in zahteval, da izbrišejo njegov priimek pod tako nestrokovno poročilo. To so kasneje pod grožnjo s sodnimi postopki tudi storili, za televizijo pa je izjavil nekako takole: „ICPP trdi, da združuje med 1.500 in 2.500 vodilnih svetovnih znanstvenikov, kar pa preprosto ni res. Ko pogledaš njihove biografije, ugotoviš, da je nemalo število ljudi, ki z znanostjo nimajo nikakršne zveze.“

Globalno segrevanje je postalo predvsem dober posel, ki ga financirajo davkoplačevalci. ZDA so leta 2013 za raziskave porabile že 22,2 milijarde dolarjev na leto, v Veliki Britaniji so se sredstva v zadnjih letih povečala s 170 milijonov funtov na 4 milijarde funtov. Zadnja, 21. podnebna konferenca v Parizu, ki je bila decembra lani in kjer so se zbrali vsi, ki naj bi na tem svetu nekaj pomenili, ni prinesla nič novega: ekoterorizem je povsem legalen, svoboda posameznikov se bo še zmanjševala, omejitve bodo še večje, za raziskave podnebja bo šlo še več davkoplačevalskega denarja, centralizacija bo večja. Če ste dobro poslušali in brali poročila, ste lahko opazili, da je bilo le malo besed namenjeno podnebju, večina pa regulacijam, omejitvam, strožji zakonodaji in seveda, ne povečanju, ampak mega povečanju sredstev. In nekateri na račun tega zelo dobro živijo, kot na primer profesor Jagadish Shukla.

Znanstveniki, ki danes v svojih delih ne omenijo podnebne spremembe, ne dobijo sredstev. Eden od britanskih profesorjev iz Sussexa je povedal takole: „Če bi želel preučevati življenje veveric v Sussexu, ne bi dobil denarja. Če bi pa napisal, da bom preučeval vpliv podnebnih sprememb na življenje veveric v Sussexu, bi ga dobil.“

Zanimivo je, in tega najbrž niste vedeli, da je za norijo o globalnem segrevanju v veliki meri „kriva“ Margaret Thatcher. Naftna kriza v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in izsiljevalski sindikati (predvsem delavcev v premogovnikih) so njene svetovalce privedli do zamisli o čistejši energiji, zato se je Velika Britanija naslonila predvsem na nuklearke. Thatcherjeva je tako obračunala s sindikati, levičarski aktivisti pa so si kasneje po padcu Berlinskega zidu, ko so v socialističnih državah izgubili izgubili svoj navdih, prisvojili idejo globalnega segrevanja in nadaljevali „boj“ proti kapitalizmu, globalizmu in zlobnim ZDA. To je spoznala celo Thatcherjeva sama in rekla: „Global warming provides a marvelous excuse for worldwide, supra-national socialism.”

Rodil se je ekoterorizem oziroma ekofašizem, ki je okužil tudi Združene narode, naravnan pa je proti razvitemu zahodnemu svetu. In za svoj „plemeniti“ cilj so znanstveniki ekoterorizma pripravljeni tudi lagati. Na to je pred leti v Wall Street Journalu opozoril profesor Frederick Seitz. Zapisal je, da so uradniki ICPP cenzurirali pripombe znanstvenikov, ki so med drugim ugotovili, da nobena od študij ni postregla z jasnim dokazom, da je za podnebne spremembe oziroma povečanje toplogrednih plinov odgovoren človek oziroma da ni zanesljivih dokazov, da je dodatni CO2 rezultat človekovih aktivnosti, torej antropogen. Tudi modeli znanstvenikov Združenih narodov, ki so vnašali podatke in napovedovali strašansko povečanje temperatur, so se izkazali za povsem napačne.

Več dokazov je ravno nasprotnih. Obstaja sicer rahla korelacija med globalnim segrevanjem in CO2 (pri tem ni nujno, da je izpuste povzročil človek), toda znanstveniki si ne znajo razložiti povečanja temperature v štiridesetih letih prejšnjega stoletja, ki nikakor ni mogla biti zaradi povečanja CO2. No, takratno povečanje temperature je bila posledica povečane aktivnosti sonca. Nadaljnje raziskave so pokazale, da je globalno segrevanje bolj v korelaciji s sončevo aktivnostjo, kot pa z izpusti CO2. Norost je šla tako daleč, da „znanstveniki“ ob pomoči medijskega mainstreama dokazujejo, da vse hujši tropski cikloni niso več posledica naravnih pojavov, ampak globalnega segrevanja. Meteorologi take namige zavračajo. Če cikloni nastanejo zaradi temperaturnih razlik med obema poloma in tropi (čim večja je temperaturna razlika, tem bolj uničujoč je orkan), bi jih moralo biti, če drži trditev ekoteroristov, da se temperaturna razlika med poloma in tropi zaradi globalnega segrevanja zmanjšuje, manj. Tudi ameriški center za orkane (National Hurricane Center) je opozoril, da viharji po svetu niso močnejši ali pogostejši, kot so bili pred letom 1850. Da se nam zdi, da jih je več, je posledica boljše medijske pokritosti globalnih dogodkov.

No, vse dokazane zmote nimajo nikakršnih posledic na ekoteroriste oziroma ekofašiste, še manj na dobro plačane „znanstvenike“, ki sproti prilagajajo svoja „odkritja“. Kako to poteka, pokaže primer zadnjega pol stoletja. Med leti 1950 in 1970 so povprečne temperature padle, zato so znanstveniki začeli govoriti, da prihaja nova ledena doba. Ko so po letu 1979 temperature spet začele naraščati, je znanstvenik Nase James Hansen začel govoriti, da planetu grozi veliko segrevanje. Seveda, vseskozi je bil kriv človek. Ko so se po letu 2000 temperature spet znižale, so bili znanstveniki malo bolj previdni. Niso več govorili o globalnem segrevanju, ampak o podnebnih spremembah. To je očitno koncept, ki ga lažje znanstveno branijo, je pa hkrati očitno edini način, da levičarske anticivilizacijske politike rešijo svet pred samouničenjem.

No, kakorkoli, da njihova teorija ne bi propadla, se ekoteroristi izogibajo uporabi nekaterih zgovornih podatkov. Denimo teh, ki kažejo, da se je v zadnjih nekaj več kot sto letih, se pravi v času najhitrejše rasti blaginje po svetu, ko se je povprečna temperatura povečala za 0,8 stopinje, število smrti zaradi klimatskih razmer zmanjšalo za več kot 90 odstotkov, ob tem, da je danes več smrti zaradi nizkih temperatur, kot pa previsokih.

24 dejstev in 1 mnenje o papežu Frančišku ali zakaj me sveti oče vedno znova razočara

Značke

Bernie Sanders, globalno segrevanje, homoseksualnost, kapitalizem, katoliška cerkev, kristjani, muslimani, neenakost, Papeška akademija, papež Frančišek, Theresa Forcades, vera, verniki, ZDA

Uvodoma nekaj dejstev o papežu Frančišku:

1. Sredi razprav o silvestrskih dogodkih v Kölnu je papež Frančišek dejal, naj verniki »ne izgubijo vrednot in načel humanosti«, sprejemanje migrantov je označil za svetopisemsko dolžnost. »Svetopisemsko razodetje nas poziva, naj sprejemamo tujce. Pravi nam, da ko to storimo, odpremo svoja vrata Bogu,« je dodal.

2. Papež Frančišek je obiskal otok Lesbos, kjer se je srečal z migranti. Blagoslovil jih je in jim sporočil, naj ne izgubijo upanja, čeprav Evropa pred njimi zapira meje. V Italijo je odpeljal 12 sirskih muslimanov. Sirska kristjana na Lesbosu sta dejala: »Papež Frančišek naju je pustil na Lezbosu, v Rim pa odpeljal muslimane.«

3. Papež Frančišek se ni oglasil, ko so muslimanski prebežniki v Sredozemsko morje pometali katoliške begunce.

4. Pod srpom in kladivom se je papež Frančišek z nasmehom na ustih in v »prijateljskem vzdušju« slikal z enim največjim diktatorjem v zgodovini – Fidelom Castrom. Mašo je daroval na Trgu revolucije, in sicer pod velikim spominskim obeležjem rasistu, množičnemu morilcu in teroristu Che Guevari.

5. Papež Frančišek je sprejel venezuelskega predsednika Nicolása Madura, ki zapira in mori svoje politične nasprotnike, državo pa je pripeljal na rob gospodarskega zloma. Papež naj bi v Venezueli »gradil mostove« in pomagal obnavljati državo.

6. Papež Frančišek je »po naključju« srečal skrajnega levičarja in ameriškega predsedniškega kandidata Bernieja Sandersa. Človek, ki sovraži kapitalizem (čeprav se prevaža v ferrariju) in ki bi ZDA rad spremenil v socialistično državo, je po pogovoru dejal, da je »papež čudovit človek«, ki se zaveda ogromnih razlik v prihodkih ljudi po svetu in o pomenu moralnosti v svetovnem gospodarstvu. Sandersa je sicer v Vatikan kot govorca na konferenci povabila Papeška akademija, vatikanski think-tank za socialna, gospodarska in okoljska vprašanja.

7. V Boliviji je papež Frančišek ostro obsodil kapitalizem: »Se sploh zavedamo, da je ta sistem uvedel miselnost dobička za vsako ceno, brez skrbi za socialno izključenost ali uničenje narave?« O marksistih pa je dejal: »V življenju sem spoznal veliko marksistov, ki so dobri ljudje.«

8. Papež Frančišek ne samo, da podpira teorije o globalnem segrevanju in njenih posledicah, na katere opozarja mainstream znanost, ampak se zavzema, da bi posamezne države te »probleme« aktivno reševale, čeprav ta (kontroverzni) del znanosti ni del cerkvenih naukov.

9. Papež Frančišek je v 80-minutnem letalskem intervjuju o homoseksualcih dejal: »Kdo sem jaz, da bi sodil geje?« Dobro se je zavedal, da bodo izjavo prenesli vsi svetovni mediji in da jo bodo izkoristili.

10. Papež Frančišek nikoli ni obsodil nune Therese Forcades, ki skupaj z nekaterimi ameriškimi, španskimi in nemškimi škofi zagovarja najbolj nore in radikalne levičarske ideje in podpira anti-kapitalistična in tudi anti-katoliška gibanja.

11. Papež Frančišek nikoli ni prisluhnil ali imel razumevanje za težave, ki zaradi množičnih migracij iz tretjega sveta tarejo evropsko in ameriško katoliško prebivalstvo.

12. O uzakonitvi homoseksualnih porok na Irskem papež Frančišek ni rekel niti besede.

13. O kazenskem pregonu in gonji medijskega mainstreama proti katoliškim slaščičarjem, ki v ZDA zaradi svoje vere niso želeli narediti torte za lezbični par, je bil papež Frančišek tiho.

14. Papež Frančišek ves čas poziva na dialog z islamom, kot da bi obstajal nekakšen manjši problem, ki bi se lahko rešil s pogovorom. Nikakor ne spregleda, da gre za nepremostljive razlike v doktrini dveh ver in za stoletne krvave vojne.

15. Papež Frančišek je letel v Grčijo, da muslimanom pove, da jih ima rad, a ni letel v Irak, da tamkajšnjim muslimanom pove, naj imajo radi kristjane.

16. Ko so v ZDA razkrili Planned Parenthood (PP) in trgovino z organi splavljenih otrok (ki se v večini primerov rodijo živi in jih morajo ubiti), papež Frančišek ni zmogel stavka obsodbe takega početja. Dejal je samo, da obsoja »trženje človeških organov in tkiv«, pri tem ni omenil PP.

17. Papež Frančišek o množičnih pokolih kristjanov na Bližnjem vzhodu in uničevanju cerkva običajno molči. Prav tako ni obsodil posebnih davkov, ki jih imajo islamske države za kristjane.

18. Papež Frančišek poziva evropske katoliške družine naj sprejmejo na svoje domove muslimanske begunce. Pri tem povsem zanemari odgovornost islama in islamskih držav, kot sta Savdska Arabija in Katar. Sam sprejema muslimanske begunce, za pregnane kristjane ostajajo vrata Vatikana zaprta.

19. Ko muslimani obglavljajo otroke izključno zato, ker so kristjani, papež Frančišek molči.

20. Papež Frančišek ob vsaki priložnosti obsodi korupcijo v Evropi, ZDA in drugih razvitih državah. Nikoli ni obsodil korupcije v državah v razvoju, korupcije, ki siromaši večino v Afriki, Aziji, Južni Ameriki in Bližnjem vzhodu.

21. Ko je papež Frančišek »naključno« srečal Bernieja Sandersa, je takoj dejal, da se noče vmešavati v ameriške volitve. Skoraj v isti sapi je dejal, da Donald Trump ni kristjan.

22. Papež Frančišek rad kritizira kapitalizem, toda nikoli ne omenja, kakšen napredek je kapitalizem prinesel svetu.

23. Papež Frančišek obsoja sovražni govor. O napadu na Charlie Hebdo je dejal, da lahko pričakuješ nasilje, če žališ verska čustva. Svobode govora kot absolutne pravice ne zagovarja, pravi samo, da gre za človekovo pravico, ki je omejena.

24. Za pesnika palestinskega rodu Ašrafa Fajada, obsojenega na smrt v Savdski Arabiji, ni našel besede. Samo splošno je pozval k ustavitvi izvrševanja smrtne kazni v letu usmiljenja.

To je 24 dejstev o papežu Frančišku, za (eno) mnenje o njegovem ravnanju in delovanju pa si bom sposodil kar besede pisca bloga Nekompetenta reakcija (od katerega sem povzel tudi nekaj dejstev):

»Sluzasti, večno nasmejani bedak, ki ne samo, da za gram priljubljenosti prostituira sebe, ampak tudi tisočletno institucijo in na stotine milijonov ljudi, ki vanj verjamejo. On je hodeča prevara, plazeča blasfemija, izdajalec vere, naroda, miru in ljubezni, neodločnež brez jajc, ki nima niti grama poguma in molekule spoštovanja do vsega, kar bi moral predstavljati. Je brez hrbtenice in prilizovalec, strahopetni balon estrogena podprt z goro nečimrnosti, ki bi rajši gledal, kako se reka Tibera peni s krvjo nedolžnih, kot da bi izpadel nazadnjaški v očeh svojih progresivnih prijateljev. Pastor, ki vodi svojo čredo volkovom, podpornik heretikov, pedofilov, lopovov, psihopatov in prevarantov, nasprotnik vsega, kar neko civilizacijo dela veliko. Kurba brez kančka sramu, patetični imbecil, ki zasužnji vse, kar je tradicionalno in sveto, daje rep med noge pred stoletnimi sovražniki, ki se mu smejijo za hrbtom, in odpira vrata invaziji barbarov tretjega sveta.«

Kako ekološki aktivizem brezveze troši denar davkoplačevalcev

Značke

birokracija, birokrati, davkoplačevalci, ekološki aktivisti, Forbes, globalno segrevanje, Ignaz Semmelweis, Katkapital, Nathan Myhrvold

Revija Forbes je leta 2011 objavila podatek, da je histerija zaradi globalnega segrevanja ameriške davkoplačevalce od leta 2003 do leta 2010 stala 106,7 milijarde dolarjev. Stroški, plačevanja znanstvenikov in aktivistov, da najdejo tehnologije, ki bodo zmanjšale emisije toplogrednih plinov, da se namenja vse več sredstev državam v razvoju in da raziskujejo vpliv podnebnih sprememb na divje živali, da bomo razumeli podnebne spremembe, pa v tem desetletju strmo naraščajo. Danes naj bi samo ameriška vlada za to področje namenila okoli 35 milijard dolarjev na leto, do leta 2020 naj bi se vsota povečala na fantastičnih 100 milijard dolarjev. Podobno je drugod po svetu.

Programi, ki so namenjeni zmanjševanju emisij toplogrednih plinov, zaposlujejo na sto tisoče vladnih birokratov in ekoloških fanatikov (aktivistov), ki so za svoje delo dobro plačani. Delo prvih je osredotočeno na izmišljanje vedno novih omejitev in predlaganje vedno novih ekoloških davkov in prispevkov, delo drugih pa je akt8ivizacija ljudi in opravičevanje novih regulativ in omejitev. In vedno več je teh ljudi. Gre za dobre službe, zato je logično, da varujejo delovna mesta in privilegije tako, da plačujejo znanstvenike, naj predložijo čim bolj črne scenarije za Zemljo, da bi vendarle upravičili svoj obstoj in plače. In rezultat te armade birokratov, aktivistov in znanstvenikov? Ga ni. Razen omejitev, omejitev in še enkrat omejitev. Nihče še ni predlagal rešitve, po kateri bi lahko človeštvo nadaljevalo s sedanjim slogom življenja, hkrati pa bi rešili problem učinka tople grede.

No, to ni povsem točno. Obstaja človek, ki ni tega smo predlagal, ampak je ponudil rešitev. To Nathan Myhrvold, ki ga na svojem blogu omenja KatKapital, zato samo kratek povzetek. Vse se je začelo, ko so geofiziki odkrili, da je v okolici vulkana Pinatubu, ki je izbruhnil leta 1991, prišlo do lokalne ohladitve tal. Raziskave so pokazale, da je vzrok v žveplovem dioksidu, ki, ko pride v stik z atmosfero, izniči učinek tople grede. Myhrvold je zato predlagal preprosto rešitev: na severnem in južnem polu bi zgradili velike dimnike in skozi njih v atmosfere pošiljali žveplov dioksid, in to brez vsakršne škode za organizme na zemlji. Tako bi človeštvo lahko nadzorovalo globalno segrevanje, življenje bi se nadaljevalo: energija bi ostala poceni, avtomobili bi bilo dostopni, države tretjega sveta bi se lahko normalno razvijale. In čeprav ne obstaja nikakršen proti argument, je ideja še daleč od uresničitve. Prvič, ker birokrati varujejo svoja delovna mesta, drugič, ker se ekološki aktivisti obnašajo kot verski fanatiki in zahtevajo popolno pokorščino njihovim idejam, in tretjič, ker ljudje ne verjamejo enostavnim rešitvam.

Kakor se čudno sliši, ljudje res ne verjamejo preprostim rešitvam. To je v 19. stoletju občutil madžarski zdravnik nemškega rodu Ignaz Semmelweis, ki je predlagal, da bi težavo velike smrtnosti žensk pri porodu rešili tako, da bi si zdravniki, preden opravijo porod, dezinficirali roke. Doživel je posmeh in šele 30 let po njegovi smrti so zdravniki prevzeli njegovo tezo, da so njihove umazane roke vzrok velike smrtnosti žensk pri porodu. Ljudje enostavno niso verjeli, da je vzrok smrtnosti lahko odpravijo s tako enostavno rešitvijo.

Tukaj si lahko preberete članek o enem izmed primerov, kako dobro živijo nekateri na račun podnebnih sprememb (http://www.breitbart.com/big-government/2015/10/02/climate-alarmist-caught-largest-science-scandal-u-s-history/).