Slabi časi za svobodo govora

Značke

Andrej Drapal, Bojan Požar, demokracija, Dominika Švarc Pipan, Eamonn Butler, Edvard Kadič, Emilija Stojmenova Duh, Inštitut Adama Smitha, Mitja Iršič, Nova24TV, Portal24, Požareport, revija Demokracija, robert golob, svoboda govora, Vinko Vasle

(Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija, 29. december 2022)

»Moja svoboda se konča pred tvojim nosom.« Tako je svobodo (govora) definiral Eamonn Butler, direktor Inštituta Adama Smitha. Za razliko od politične korektnosti, ki trdi, da se svoboda (govora) konča v filtru nekje med možgani in usti.

Čeprav je šlo zadnja leta vse bolj v smeri omejevanja, si najbrž ni nihče mislil, da bo leto 2022 tako črno za svobodo govora v Sloveniji. Obsodba na zaporno kazen zaradi satire (glose), številne ovadbe in zaslišanja zaradi izrečenega ali zapisanega, preganjanje in gonja proti konservativnim novinarjem in urednikom, nalaganje s strani državnega organa televiziji Nova24TV, da mora izrezati del televizijskega prispevka, grožnje premierja Roberta Goloba, da bo ukinil nekatere medije. To je samo nekaj primerov krčenja svobode govora. Prihodnje leto utegne biti še slabše, saj se obetajo spremembe kazenske zakonodaje in širitev pojma ´sovražnega govora´ (ki ni pravni pojem), po kateri bodo zaradi izrečenega lahko preganjali in obsodili kogarkoli, karkoli bo rekel, če to nekomu ne bo všeč. Golob je že napovedal, da se bodo najprej lotili čiščenja (beri: ukinjanja) klasičnih medijev, nato pa družbenih omrežij.

Akcija proti svobodi govora

»Zame je leto 2022 žalostna zgodba za svobodo govora,« pravi Vinko Vasle, pisatelj ter upokojeni dolgoletni novinar in urednik. Človekova pravica, da ima lahko vsakdo mnenje o vsem, da ga svobodno in brez strahu izrazi, zapiše in širi, je po njegovem vse bolj zatirana. Ministrica za digitalno preobrazbo Emilija Stojmenova Duh, ki »nam s pomočjo ideološke pornografije in z znanimi osebnostmi sporoča, da so vsaka žaljivka, vsako prostaštvo, zmerljivka sovražni govor. Ta akcija je uperjena zoper svobodo govora. In ni več razlike med sovražnim govorom in med kritičnimi izražanji«, je prepričan Vasle.

Ministrica za pravosodje Dominika Švarc Pipan sicer pravi, da je področje kaznovanja sovražnega govora (karkoli to pomeni) dobro urejeno, da pa taka ravnanja niso ustrezno sankcionirana. Vendar ministrica, ki je celo pravnica, očitno ne razume, kaj je svoboda govora. Po njeno sta svoboda govora in sovražni govor dva različna pojma. Kar pravno ne zdrži. Svoboda govora je ali je ni. Ne more biti nekaj vmes. Ker če bi bila samo delna pravica, potem to ni več temeljna človekova pravica in svoboščina. Bistvo svobode govora namreč je (in to meni tudi Evropsko sodišče za človekove pravice), da je govor tudi mestoma žaljiv in šokanten.

Medijska svoboda

»Kar zadeva slovensko politiko, glede svobode medijev nisem ravno optimist, čeprav sem po naravi vse drugo, samo pesimist ne. Ker vidim, da so pri vladajoči koaliciji, zlasti prevladujoče Gibanje Svoboda, pa tudi Levice in del Socialnih demokratov, dobesedno nagnjeni k represiji (Golobova parapolicija, dacarsko sledenje brez sodnih odredb …), kar se pri medijih najbolj kaže z bizarno parlamentarno preiskavo do sedanje oblasti kritičnih medijev,« pravi Bojan Požar, dolgoletni novinar in urednik, ustanovitelj Požareporta in TV voditelj. Zanj ni dvoma, da si »Golobovi želijo krčiti polje medijske svobode, je pa malo možnosti, da jim to lahko uspe«.

Res je. Medijska svoboda, ki pomeni, da lahko vsakdo ustanovi medij ter svobodno širi ideje in mnenja, bo kljub želji Roberta Goloba, da bi nekatere medije ukinil, bo ostala. Čeprav so za konservativno usmerjene težje, saj lahko nastanejo zapleti na ministrstvo za kulturo, kjer je treba medij vpisati v register. Se bo pa pod pretvezo boja proti sovražnemu govoru povečal pregon drugače mislečih. To napoveduje ves ideološko levi politični pol, to je želja in zahteva tudi prevladujočega dela hegemonističnih novinarjev in urednikov, ki se združujejo v Društvo novinarjev Slovenije (DNS). Nenazadnje omejitev svobode govora, in to je šokantno, zahteva tudi Evropska unija (EU).

Strašljive novice iz Bruslja

V Bruslju postopki k dodatni omejitvi svobodnega izražanja mnenj in stališč že tečejo, sprejeto bodo to morale implementirati v svoje kazenske zakonike vse članice EU. Dve leti nazaj je ECRI (Evropska komisija za boj proti rasizmu in nestrpnosti pri Svetu Evrope) objavila nekaj poročil, tudi za Slovenijo. Tam sta bili omenjeni tudi Demokracija in Nova24TV. Poročilo je bilo enostransko, ker se je sklicevalo samo na slovenske organizacije in združenja, ki so nasprotnega svetovnega nazora kot je revija, ki jo berete. V poročilu je bilo neverjetno to, da so se zgražali nad slovenskim 297. členom kazenskega zakonika, češ da ne omogoča dovolj obsodb. V poročilu je bilo tudi obžalovanje, da se je Slovenija po osamosvojitvi odpovedala 133. členu Kazenskega zakonika SFRJ, saj bi bilo s tisto formulacijo »verbalnega delikta« preganjanje sovražnega govora lažje.

Kot je čas tekel naprej, je Evropska komisija s predsednico Ursulo von der Leyen v začetku decembra lani začela s pripravami na sprejem razširjenega seznama »zločinov EU« oziroma »zločinov proti EU«. Čeprav se seznam šele oblikuje in ni dokončen, je že zdaj jasno, da bo tako imenovani sovražni govor, kamor bo spadalo tudi nasprotovanje migracijam in LGBT agenti ter zanikanje podnebnih sprememb, opredeljeno kot »posebej hudo kaznivo dejanje«, ki spodkopava vrednote EU. Postopek sprejema ni tako enostaven in da bo na koncu odločal Svet EU, kjer bo potrebno popolno soglasje vlad držav članic. Toda že sam namen je strašljiv, saj se predlaga sprejem dela kazenske zakonodaje, ki bi bil za članice obvezujoč. Že danes se dogaja, da v Nemčiji k drugače mislečim vdirajo specialne policijske enote, da na Nizozemskem kritike obravnavajo protiteroristične agencije.

Policijska država

Nekateri menijo, da smo se od svobode govora že poslovili. »O svobodi govora v Sloveniji posebej ne bi, ker ´o mrtvih vse dobro´,« pravi Andrej Drapal, svetovalec in publicist, Mitja Iršič, novinar in publicist, pa dodaja: »Končni cilj je seveda policijska država.« Polje tega, kaj lahko rečeš in česa ne smeš, se krči. Odločanje, kaj je sovražni govor, ki je zelo izmuzljiv pojem, je prepuščeno interpretaciji oblasti. To seveda pomeni, da so možnosti zlorabe in pošiljanja ideoloških nasprotnikov v zapor, praktično neomejene. Edvard Kadič, analitik, komunikacijski strokovnjak in urednik spletne strani Portal, vidi omejevanje svobode govora ne samo v zatiranju in preganjanju, temveč tudi v »izboru predvidljivih govorcev, ´naših novinarjev´ in pravih virov (portalov) za sklicevanje nanje« v osrednjih medijih. »V letu 2023 pričakujem še močnejšo selekcijo, saj teater absurda ne more obstati brez stalne skrbi za občinstvo,« je prepričan Kadič.

Svobodi govora se v prihodnjem letu očitno ne obeta nič dobrega. Čeprav gre za z ustavo zaščiteno pravico, bi jo bilo očitno treba pred zlorabami zakonodajne, izvršne in sodne oblasti še dodatno zaščititi. Predvsem pa kaznovati tiste, ki jo onemogočajo in krčijo polje svobode.

O svobodi govora

Vinko Vasle, dolgoletni novinar, urednik in pisatelj: »Svoboda govora je od nastopa vlade Roberta Goloba in Gibanja svobode ter njenih pridruženih satelitov najbolj zlorabljena stvar ne samo od osamosvojitve dalje, ampak se vsaj tako grobo in brutalno to ni dogajalo niti v zadnjem desetletju bivšega komunističnega režima. Če smo nazaj v sedemdesetih letih komunističnega nasilja nad svobodo govora, se bo treba v letu 2023 organizirati tako kot tedaj. No pasaran, ali kako že.«

Andrej Drapal, publicist in svetovalec: »O svobodi govora v Sloveniji posebej ne bi, ker ´o mrtvih vse dobro´. Je pa globalno Muskov obrat Twitterja v realno svobodo govora pozitivni dogodek desetletja! Bojim pa se, da ne bo trajal, ker ´urinira´ proti vetru.«

Edvard Kadič, analitik in publicist: »Slovenija si je v letu 2022, po obdobju ene uspešnejših vlad v svoji zgodovini, izvolila ljudi, o kateri velika večina ne ve praktično nič. Moderno omejevanje svobode govora ni več zatiranje in preganjanje, temveč izbor predvidljivih sogovorcev, naših “novinarjev” in pravih virov (portalov) za sklicevanje nanje v osrednjih medijih. V letu 2023 pričakujem še močnejšo selekcijo, saj teater absurda ne more obstati brez stalne skrbi za občinstvo. Občinstvo bi v nasprotnem lahko celo spregledalo.«

Mitja Iršič, novinar in publicist: »Leto 2022 so zaznamovale resne tendence represije svobodne misli s strani oblasti, ki “tipa” teren, da vidi do kod lahko gre. Od smešnih spotov SD, ki želijo z dekretom določiti kaj se sme in kaj ne sme govoriti ter na tiho sankcionirati govor, ki se sicer po 297.členu KZ ne kaznuje, pa do zapora za Jožeta Biščaka in grožnja z zaporom za Bojana Požarja pred volitvami. Končni cilj je seveda policijska država.«

Bojan Požar, ustanovitelj Požareporta in TV voditelj: »Leto 2022 je bilo za medije vsekakor zelo napeto. Tudi zato, ker mnogi poslovni modeli tako ali drugače ugašajo, svoboda govora pa je hočeš nočeš del tega procesa. Bo pa leto 2023 za medije sicer tudi poslovno bistveno težje, saj prihaja recesija in to se bo poznalo pri oglaševanju.«

Namen Strateškega sveta za prehrano: jedli boste, kar priporočamo, drugače bomo dodatno obdavčili vašo ´nezdravo´ hrano

Značke

avokado, hrana, Južna Amerika, Kitajska, krava, krompir, Mehika, meso, mleko, okolje, onesnaževanje, podnebne spremembe, robert golob, socialni krediti, Strateški svet za prehrano, svinja, Vlada RS, žuželke, črvi

Sploh ne gre za to, kdo je in kdo ni v vladnem Strateškem svetu za prehrano. Popolnoma vseeno je, kdo sedi tam, ker bo odločitev na koncu politična in ideološka, sledila bo smernicam in priporočilom, ki se sprejemajo daleč od Ljubljane.

Gre za željo po paternalističnem nadzoru; tokrat kaj naj ljudje jedo. In ne bo preteklo dosti Save, ko se bo »dobrohotna« vladna ideja o pomoči ljudstvu pri izbiri dobre (in zdrave) hrane spremenila v namero in realizacijo obdavčitve ljudi, če ne bodo jedli tistega, kar bodo rekli. Vse drugo so le kadrovske in tehnične podrobnosti, ki ne bodo vplivale na prav ničesar, kar si bo tovarišija zamislila.

Zdaj so v Sloveniji (ki v globalnem smislu ni posebnost) na udaru meso in mlečni izdelki. Treba je pač narediti konec živinoreji, ki ubija naš planet, ker si je tako zamislil Robert Golob. Goveji prdci in riganje goveda sproščajo metan, metan pa je najbolj zloben toplogredni plin, mar ne? Zato se morajo ljudje navaditi na žuželke in črve kot mesno nadomestilo ali na vegansko (vegetarijansko) prehrano. Avokado je denimo zelo priljubljen; modna zapoved mlade generacije, ki postaja rastlinojeda, je toast z avokadom. Ni boljšega, pravijo. Sadež prihaja iz Južne Amerike in Mehike, je zdrav, ker je vir zdravih maščob. Predvsem ne riga in ne spušča prdcev. Je rastlina, kakopak. In na avokado prisegajo tudi nekateri člani vladnega sveta.

Kar zamolčijo, je, da je za pridelavo kilograma avokada potrebnih 2.000 litrov vode. To pomeni, ko pojemo en avokado, je enako, kot bi pustili eno uro odprt tuš, pod katerim se prhamo. Pri avokado ne gre samo za hrano, ampak zapravljene vire (vodo), ki so šli za ta sadež. Da ne govorimo o prevozu, krčenju gozdov za nasade in uporabo pesticidov (da pride v Ljubljano v kolikor toliko normalnem stanju). Če obrnemo: pridelava in prevoz kilograma avokada bolj »škoduje« podnebju kot riganje in prdci krave Lize nad Bovcem, ki daje mleko in okusno govejo juho. Podobno je s pujsom Pepom v Ihanu. Vsekakor je lokalno pridelana hrana, četudi gre za meso, okolju veliko bolj prijazna, kot izdelki iz soje, pridelana na drugem koncu sveta.

Pustite zato kravo Lizo in pujsa Pepa pri miru, nam pa da jemo, kar si želimo in kar nam tekne. In nikar ne govorite, da moramo skrbeti za zdravje. Dokler imamo prek državne zavarovalnice za vse obvezno (prisilno) zdravstveno shemo, ti mora državni zdravstveni sistem brezpogojno nuditi zdravljenje, četudi namenoma uživaš strup. Ko bomo imeli enkrat zasebne zavarovalnice, ki bodo nudile različne pakete in bo zavarovanje dražje za tistega, ki kadi ali se nezdravo prehranjuje, bo najbrž vsak premislil, kako bo živel. Mislim, da namesto strateškega sveta za prehrano, ki zelo poudarja »zdravje ljudi«, bolj potrebujemo strateški svet za reformo zdravstvenega zavarovanja in sistema. Najprej uredimo to, potem bomo »reševali« svet.

Nadvse podobno je (bilo) z električnimi avtomobili, ki imajo okolju škodljive baterije in se napajajo z elektriko, pridobljeno iz premoga. Torej, ko govorimo o tem, kaj je zdravo in okolju neškodljivo, je potrebno pogledati in preveriti, kako do tega pridemo, drugače je ves trud zaman. Če je seveda res namen doseči »najmanjši možni negativni vpliv na zdravje ljudi, okolje in podnebje«. Toda očitno ni. Vse gre v smeri, da se prek glomazne »nanny state« (države varuške ali dojilje) nadzoruje ljudi in krči svoboda. Če k temu dodamo ideje o centralnobančnem digitalnem denarju, je namen jasen. Nismo daleč, ko z digitalno valuto ne boš več mogel kupiti »nezdrave« hrane, ker bo plačilo, ki bo avtorizirano in odobreno prek centralne banke, zavrnjeno. In država bo natančno vedela, kaj ješ. In te bo ocenjevala. Sledijo socialni krediti kot na Kitajskem. In če boš človek jedel »nezdravo« hrano, ne pa z vladnim dekretom predpisane »zdrave« in »okolju prijazne«, boš v očeh tovarišije na vladi postal nezanesljiv in disidentski. Teh pa oblast ne mara.

Vegani in vegetarjanci (kot mesojedec tega ne ločim, ampak mi je popolnoma vseeno) bi morali biti dosledni in se držati (če že pridigajo o zdravi hrani in škodljivosti nekatere hrane za okolje in podnebje) ovsa, gob, sezonskega sadja (jabolka in hrušk), korenaste zelenjave in lešnikov iz bližnje leske, nikakor ne uživati v avokadu, soji, kikirikijevem maslu ali mandljevem mleku. To so sicer modne smernice, a škodljive za tisto, kar bi oni radi ohranili. In če že priporočajo, naj za kravje mleko najdemo nadomestek, češ zdaj je zelo popularno in zdravo krompirjevo mleko, bom rekel – izvolite. Pijte ga, če ga hočete, ne silite v to še mene. Krompir imam rad na razne načine, ampak mleka iz krompirja ne bom živ pil, niti poskusil ga ne bom, ker že od daleč vidim, da mi zagotovo ne bi brez težav stekel po grlu.

Koliko časa bomo lahko še uživali v hrani, ki nam je všeč, je težko reči. Strateški svet za prehrano bo začel z delom v začetku prihodnjega leta. Lahko ste prepričani, da se bodo goveje meso, kravje mleko, svinjski kotleti, čokolada, čips, ocvirki in še kaj hitro znašli na vladnem seznamu ´zla´. Uživalci tega bomo označeni za zlobne ljudi, za sovražnike planeta, za uničevalce vesolja. Kar se danes zdi distopični triler, bo jutri vsakdanjik.

 .

Socialistične reforme v teoriji in praksi ali kako Mesec in Maljevac vkrcavata Slovenijo na Titanik

Značke

davki, davkoplačevalci, enakost spolov, Lefferjeva krivulja, levičarji, LGBT, Luka Mesec, minimalna plača, ministrstvo za solidarno prihodnost, plače, pokojnine, pokojninska reforma, pokojninski sistem, reforme, robert golob, Simon Maljevac, socialisti, socializem, solidarna prihodnost, stanovanja, Vlada RS

Ko tovariši ne samo govorijo, ampak se lotijo reform, takrat se je treba prijeti za denarnice. In ko veš, da v koaliciji ni glasu zdravega razuma, ampak socialistično soglasje, morebitne razlike v splošnem konsenzu pa so le kozmetične, bo imela Levica prosto pot, da želje iz vzporednega vesolja skuša prenesti v realnost. To pomeni nadaljnjo krepitev planskega gospodarstva, opolnomočen (kot pravijo tovariši) državni intervencionizem s prerazporejanjem in trdna vera v predimenzionirano varuško (socialno) državo. Gre preprosto zato, da ministrski levičarski dumbMM dvojec meni, da sedanje socialistične politike niso bile dovolj radikalne in da morajo položaje prevzeti njihovi prijatelji intelektualci, ki so strokovnjaki za centralno planiranje v svetli solidarni prihodnosti. Zato sta MM, ki slišita na ime Mesec (Luka) in Maljevac (Simon), zavihala rokave. Zdaj pa bo? Seveda bo, ker nas vkrcavata na Titanik.

Med ekonomisti (če odštejemo trash-marksistične teoretike) je nekakšno soglasje (in to uči tudi zgodovinska izkušnja), da so reforme nasprotje revolucije ter pomenijo krčenje javne porabe in pridobljenih (pozitivnih) pravic, kot je recimo socialna varnost. Če bi take reforme Slovenija izpeljala takoj po osamosvojitvi (kot so to naredile Baltske države), bi bilo zdaj drugače. Desetletje bi trpeli, nato bi se reforme obrestovale. Tako pa smo šli po poti gradualizma, na začetku tisočletja prisegali na nacionalni interes in se šli tovarišijski kapitalizem, ki je ohranjal socialistični princip državnega upravljanja gospodarstva po sprejetih načrtih politike. Za morebitno nedelovanje njihovih zamisli v praksi je bil neoliberalni kapitalizem s prostim trgom in rezanjem državnega aparata dežurni krivec malodane za vse politične stranke (z redkimi izjemami), ne glede na ideološko barvo. Dobro pri tem je bilo, da so se tovariši med seboj kregali in se bolj ukvarjali za ekonomijo nepomembnimi vprašanji (enakost spolov, LGBT agenda in podobne neekonomske teme). Tako so bili manj osredotočeni na rop neto davkoplačevalcev in dodatno socialistično eksperimentiranje. Res je, naredili so že veliko škode, plače obremenili tako, da lahko že govorimo o državnem suženjstvu, a gospodarstvo je nekako (pre)živelo, skrajna levica ni imela dostopa do vlade. Do letos. In do omenjenih reform.

MM: Cilj pokojninske reforme bo predvsem povečanje solidarnosti sistema, pravijo na ministrstvu za delo. Nasloviti nameravajo tako neenakosti v pričakovani življenjski dobi kot neenakosti v višinah pokojnin.

Komentar: Mesec se bo lotil pokojninskega sistema. Ta je že tako ali tako slab, nastavljen je bil za nek drug čas, ko ni bilo demografskih težav in je bilo pričakovano prejemanje pokojnine do največ 15 let, nikakor ne med 30 in 40 let. Minister namerava stvari še poslabšati – zmanjšal naj bi razlike med najvišjimi in najnižjimi pokojninami. To pomeni, da bo spremenil sam pomen in namen pokojnine. Pri pokojnini gre za pričakovano pravico na podlagi vplačanih prispevkov, Mesec jo želi narediti za socialno kategorijo. Kar bi utegnilo biti tudi ustavno sporno. Toda, saj veste, kako gre pri tovariših, ki je preslikava volilnega telesa: velja pravilo, da večji kot je visok državni uradnik bedak, večji idol je za domače levičarje. Zato se zaradi te napovedi ni nihče pretiroma vznemirjal, aspirine bomo morali jemati vsi.

MM: Država bo zgradila 2.000 javnim najemnih stanovanj z neprofitno najemnino

Komentar: Za to bo poskrbel Meščev tovariš in soborec za solidarno prihodnost Simon Maljevac. Načrt je v njihovih glavah sila preprost. Država bo neto davkoplačevalcem vzela 100 milijonov evrov, z njimi zgradila stanovanja in jih oddajala po neprofitnih najemninah. Kakopak, nepravično je, da zasebnik pobira najemnino od najemnika. Kajti pravično najemnino pobira samo država, če to počne zasebnik, nepravičnost kar brizga naokoli. Čeprav je vsakemu kolikor toliko ekonomsko izobraženemu jasno, da vmešavanje države na trg vedno (ampak res vedno) pripelje do pomanjkanja dobrine ali do padca kvalitete te dobrine, na katero so oko vrgli centralni planerji (kar kažejo empirične izkušnje iz preteklosti), se kolektivisti in borci proti neenakosti vseh barv in okusov ne dajo prepričati. Škoda bo narejena, ampak dežurnega krivca imajo tako ali tako že v rokavu. Takih idej, politik in ukrepov, ki izhajajo iz njih, ne moremo ocenjevati po namerah, saj je ideja o vsem dostopnih stanovanjih sicer všečna (in vsak bi rad živel v takem svetu), ampak nehajmo s fiktivnimi željami na fiktivne želje. Načrte in zamisli je treba presojati po njihovih dejanskih učinkih in končnih rezultatih, še posebej takrat, ko vajeti prevzame država. In to se ne bo dobro končalo.

MM: Minimalna plača se bo zvišala januarja

Komentar: O minimalni plače sem že večkrat pisal, zato ne mislim ponavljati. Zapisal bom samo, da ima minimalna plača (ne glede na njeno višino) neposredne negativne učinke na gospodarstvo in blaginjo državljanov. Tovariši zaradi lastnih zasebnih interesov mislijo drugače.

MM: Preko agencij bi po predlogu ministrstva v prihodnje lahko namesto sedanjih 25 odstotkov delalo le 15 odstotkov vseh delavcev, ne glede na status, pri čemer bi bila izjema mala podjetja.

Komentar: Še ena cvetka iz zapovedane knjige dogovorne ekonomije. Država ne more in ne sme predpisovati delodajalcu, kdo lahko pri njem dela. To se glede na potrebe odloči sam. Če presodi, da bo vse delavce najel pri agenciji, je to njegova pravica. O plačilu in pogojih dela se bo dogovoril z agencijo ali delavci, brez posredovanja centralnih planerjev. Kakorkoli, ideja je primer nadaljnje radikalizacije z zavajanjem, češ skrbimo za pravice delavcev. Ampak v resnici so njihovi interesi v neposrednem nasprotju z interesi delavcev. DumbMM sta radikalna politična aktivista na ministrskih položajih, katerih ambicija ni izgradnja srečne družbe in solidarne prihodnosti, temveč krepitev njunih političnih položajev in moči. Družbo blaginje ni mogoče zgraditi tako, da politika predpisuje njeno pot do nje na škodo svoboščin in pravic lastnikov.

To niso edine spremembe, ki jim Mesec pravi reforme. Prihodnje leto lahko pričakujemo tudi spremembe na področjih zdravstva, dolgotrajne oskrbe, plačnega sistema, delovnih razmerij in še kaj. Vse bo Slovenijo stalo milijarde. Kar je tudi posebnost, saj reforme običajno pomenijo zmanjšanje javne porabe, Meščeve in Maljevčeve »reforme« pa prinašajo dodatno obremenitev javne blagajne. In kot je to običajno, tovariši še ne vedo, kje bodo dobili denar za realizacijo njihovih idej. To je za njih očitno postranskega pomena, čeprav je že zdaj jasno, da se bo povečal davčni primež neto davkoplačevalcev. Saj je celo premier Robert Golob pred volitvami obljubljal višje davke in manjše plače. In volilno telo, večinoma sestavljeno iz posameznikov, ki živijo na račun davkoplačevalcev, je izvolilo socialiste. Zdaj pa kar izvolite. Vsekakor bodo krepko višji, če želita Mesec in Maljevac doseči ciljne želje. Bojim se le, da smo na Lefferjevi krivulji že dosegli točko, po kateri nadaljnje zviševanje davkov duši gospodarstvo, prinaša manj denarja v državni proračun, povečuje primanjkljaj in siromaši državljane. Prava reforma bi bila, da bi ta trend presekali z radikalnim rezom v trošenje javnega denarja in ne dodatno povečevali, ker bomo vsi državljani potegnjeni v spiralo socialnega obupa.

Socialisti tipa Mesec in Maljevac so sovražniki civilizacije, človeštva in državljanov. Na volitvah žal večina vedno znova nasede njihovim populističnim trikom. Njihova glavna značilnost je, da jih ne zanimajo dejstva in realnost, ampak le plenjenje premoženja drugih in nasilno vsiljevanje svoje ideologije. Načini, s katerim dosegajo svoje cilje, niso bistveni, prav tako ne posledice. Ker ne priznavajo svoje odgovornosti, saj so vedno krivi drugi – ali razredni sovražniki ali tisti, ki niso prav izpeljali njihovih briljantnih zamisli. Čeprav bi morali vedeti, da njihove ideje težko delujejo celo v teoriji. Za njih obstajajo specifični interesi: interesi pokvarjenih levih elit po premoženju drugih in neskončna želja vladati drugim.

Gibanje Svoboda, Robert Golob, medijski mainstream in post-resnica

Značke

Gibanje svoboda, mediji, medijska resnica, medijski mainstream, MSM, neresnica, post-resnica, robert golob, Tatjana Bobnar, Vlada RS

Sodelovanje medijskega tropa s stranko Gibanje Svoboda (GS) ob zadnjih (uspešno potlačenih) aferah dosega skoraj popolnost. Takšnega tesnega zavezništva nismo videli že od partijskih časov, tako doslednega preprečevanja, da bi se ´resnica GS´  javno soočila z ´objektivno resnico´, nimajo niti v zadnjih deklariranih socialističnih državah.

(Za zdaj še) ne gre za grobo silo, temveč za prefinjeno propagando, kjer s spreminjanjem pomena pojmov in prilagajanjem razmeram s pripravljenimi več resnicami (ki se jih poljubno uporabi pač glede na potrebe) ponarejajo resničnost. Pa naj gre za odstop Bobnarjeve, Golobovo novo varnostno službo, pravnomočno obsojenega svetovalca, pooblastila Finančni upravi RS za sledenje brez naloga sodišča ali laganje v Državnem zboru RS. Vseeno je, kaj od tega vzamemo; anti-Janša ideologija (ki ji medijski mainstream še vedno zvesto sledi na križarskem pohodu proti konservatizmu) s taktiko medijske premoči moč postavlja nad objektivno resnico. To je povsem nov način političnega razmišljanja, čeprav se prevladujoči mediji zaklinjajo na korektno in neodvisno poročanje.

Ideja je podla, realizacija pritlehna, zahrbtna; razumljivo, ker je postmodernizem relativiziral nekoč prepoznane vrednote povezane z moralo in etiko. Takole gre. Če je karkoli spornega v zvezi z vlado Roberta Goloba ter bi to utegnilo škoditi njemu in Gibanju svoboda (mogoče tudi koalicijskim partnerjem), se podvomi v resničnost. In v trenutku, ko resnice več ni (jo ´nekdo´ prikriva ali otežuje njeno razkritje), ostanejo le različna stališča in mnenja. Mnenje pa, kot vemo, ni ne lažno, ne resnično, ampak je mnenje vedno ´naše´ ali ´vaše´. Ko pride do tega, resnica (tudi če z dejstvi pride na dan) ni več pomembna. To traja že kar nekaj časa, samo spomnite se primera Patria, ko se je verjelo v ´medijsko resnico´, ki je temeljila na mnenju, ne v ´objektivno resnico´. Vsaka vojna je vnaprej dobljena, če imaš za seboj medijski aparat, ki obvlada prikrojevanje, drugim, ki oporekajo, pa daje slab občutek, da slabi ljudje, da so ´janšisti´. In potem ste krivi v vsakem primeru, ker so objektivna dejstva, s katerimi bi se lahko vsi strinjali, odstranjena. V ospredju so le čustva, medijsko napihnjena in anti-Janša vodena.

Razliko med objektivnimi dejstvi in (namerno) izmišljotino običajno ne vidijo zavedeni, čustveni ljudje. Tem ne gre zameriti. Zameriti gre hegemonističnim medijem, ki običajno poznajo resnico, pa kljub temu softificirano sproducirajo neresnico. To je nepoštenost do bralcev, ko se objektivna resnica zavrti na vijugastem vrtiljaku, pride ven kot soočenje dveh mnenj oziroma dveh resnic. Ta novorečnost ni nič drugega kot pokvarjena manipulacija, s katerim se ustvarja javno mnenje. In tisti, ki to počne, bi moral nositi veliko breme novinarske (ali uredniške) brezvestnosti. A v teh krajih se to običajno ´lajša´ z dobro plačanimi službami v politiki, kjer od svojih nekdanjih kolegov pričakuješ enako ravnanje. In vijugast vrtiljak se izkaže za perpetuum mobile post-resnice.

Tekst je bil prvič objavljen na portalu revije Demokracija (12. december 2022)

Hoja med kapljami

Značke

Državni zbor RS, Frank Nitti, Jože Biščak, Mojca Pašek Šetinc, obtožba, Potovati z Orwellom, preiskovalna komisija, robert golob, Thomas Stratton, zaslišanje

S ´signaliziranjem vrline´ dotični sicer nimajo stroškov, povzročajo pa škodo. Običajno namerno, če govorimo o politikih; še posebej koalicijskih, ki svojo ´vrlino´ s pozicije (pre)moči postavljajo ob bok opozicijski. Potem dobimo ekshibicionistični narcizem, ki v imenu pravice slavi sežiganje vseh naokoli, ki bi utegnili dvomiti v njihove dobre namene. Na koncu se izkaže, da so le našopirjeni pavi z napisom okoli vratu: »Mi smo oblast in imamo pištole.« A zelo zlobni. In zelo nevarni.

Natanko to se mi je podilo po mislih pretekli četrtek, ko sem kot priča sedel pred preiskovalno komisijo. Zdelo se mi je, da sem obtoženec, da sedim pred tribunalom kot Thomas Stratton, junak zgodbe Zajtrk v Londonu, ene od sedmih zgodb mojega distopičnega romana Potovati z Orwellom, postavljenega v leto 2049. Ko sem poleti 2020 oddal tekst v tiskarno, si niti v sanjah nisem predstavljal, da bo čas dogajanja v romanu prišel že letos, še manj, da bom v resničnem svetu podoživljal občutke junaka. Le še Strattonov bridki konec manjka – da me mučijo in likvidirajo. Sodeč po sovražnih destikulacijah in načinu zaslišanja najbrž tudi to ni daleč. Videlo se je, da so že odločeni in da so seje le cirkus za javnost. Lahko se motim, a bojim se, da imam (tudi tokrat) prav.

Ni prvič, da je levica izkoristila institut parlamentarne preiskave ne samo za diskreditacijo ideoloških nasprotnikov, ampak tudi za demonizacijo konservativnih medijev. Cilj je že pred volitvami določil premier Golob: ukinitev (uničenje) določenih medijev, vloga Franka Nittija je bila dodeljena Mojci Pašek Šetinc. Metode so pritlehne, zatekajo se k tipičnemu ´fishingu´ – iščejo na slepo, saj zahtevajo podatke in dokumente, ki niso predmet preiskave. Tako zbiranje pomeni hud poseg v temeljne človekove pravice. Ampak ko se levica poda na lov na čarovnice, je vse dovoljeno, mar ne? Takrat dežurni varuhi človekovih pravic zamižijo na obe očesi. In človeka, ki se znajde v tem vrtincu, prisilijo, da hodi med kapljami: če se zmoči, je kriv.

Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (24. november 2022).

Knjigo Potovati z Orwellom lahko naročite TUKAJ.

Kavarno Hayek lahko spremljate tudi na YouTube kanalu.

Zakaj se je potrebno upreti uvedbi centralnobančne digitalne valute (CBDC)?

Kaj pomeni »financiranje gospodarskega subjekta«?

V bran svobodi govora

Skupina za pregon ´sovražnega govora´ bo v resnici skupina za pregon svobode govora

Značke

AfD, desnica, Emmanuel Macron, Levica, opozicija, posebna skupina policije, robert golob, sovražni govor, svoboda govora, Vlada RS

Če držijo (neuradne) informacije, da naj bi v okviru policije nastajala posebna skupina za pregon ´sovražnega govora´, bi moral biti to znak za preplah. Ob tako nedefiniranem in neulovljivem pojmu, kot je ´sovražni govor´, ki si ga vsakdo razlaga drugače, obstaja povsem realna nevarnost, da bi skupino aktualna vlada uporabila za nadzor politične konkurence in za obračun z ideološkimi nasprotniki.

Posebne skupine za boj proti ´zločinom iz sovraštva´ in ´sovražnemu govoru´, ki imajo celo večja pooblastila kot običajna policija, ni slovenska posebnost. Pod različnimi nazivi in nameni obstajajo v več državah. Tako imajo v Kanadi posebno »podnebno policijo«, ki nadzira in zalezuje dvomljivce o podnebnih spremembah, na Nizozemskem ´sovražni govor´ (proti ilegalnim migrantom) preganja protiteroristična enota, v Nemčiji se s tem ukvarja posebna skupina znotraj BND (obveščevalna služba), ki nadzira celo politike opozicijske in domoljubne stranke AfD, tudi v Franciji si predsednik Emmanuel Macron osmišlja posebno policijo, ki se bo ukvarjala s posamezniki, ki ne bodo brezpogojno in brez kritike sprejeli postmodernistične vrednote.

Tarča delovanja vseh teh skupin je desnica. Levice ne skrbi, da bi utegnila biti prepovedana ali da bi bila tarča nadzora. Ve, da se to nikoli ne bo zgodilo; ve, da bodo skupine za pregon ´sovražnega govora´ poskrbele, da mnenja drugih ne bodo slišana, da bodo stališča, ki so različna od njihovega, obravnavana in preganjana kot ´sovražni govor´; in ve, da bi bila poražena, če bi bil ideološki in svetovnonazorski trg odprt in svoboden. Zato se levičarji zatekajo k avtoritarnosti in represiji nad drugače mislečimi.

Nasilje je bilo vedno del ideološkega boja levičarjev. Ko je na oblasti desnica, levica izsiljuje s pouličnim nasiljem, kamor pošilja svoje agitatorje in gverilce. Ko se oblast zamenja, prevzame represivni aparat in ga uporabi proti desni opoziciji. Sprejema zakone, ki so sprevrženo uporabljeni za omejevanje delovanja ideoloških nasprotnikov in zatiranje svobode govora. Skrb vzbujajoče je, da to odkrito podpirajo globalistična bruseljska birokracija in njeni visoki uradniki, ki sploh ne skrivajo več simpatij do wokeistične levice ter svojega odklonilnega in netolerantnega odnosa do volilnih uspehov desnice v katerikoli državi.

Levica vse bolj opušča predstavniško obliko vladanja in vedno bolj prevzema avtoritarnost z uporabo nasilja. Golobova vlada je tipičen primer, saj je Slovenija že potisnjena na nožev rob svobode razmišljanja. Ker je neuspešna, mora zagovarjati represijo, da bo v svojih namerah vsaj na videz uspešna. Desničarji bodo morali počasi razumeti (nekateri to že razumemo), da je z levico nemogoče sklepati kompromisov, da se za njihovimi milozvočnimi besedami in ravnanji vedno skriva zvijača. Nimajo prav nikakršne nagnjenosti k temu, da bi prepričali z argumenti; vedno uporabijo silo, ko jim ne gre vse gladko po njihovih zlobnih načrtih. Zato ne želijo samo politično moč in vladanja, želijo absolutno oblast, kjer bodo prepovedali in preganjali vse, kar ne bo v skladu z njihovo doktrino. Del tega načrta je tudi oblikovanje posebne skupine za boj proti ´sovražnemu govoru´, ki bo resnici posebna skupina za boj proti svobodi govora.

Svoboda in demokracija nikoli ne umreta v temi. Karavana teme vedno pri belem dnevu in vsem na očeh vkoraka v neko družbo. Vsi vedo, da prihaja tiranija, a vsi samo gledajo in nihče ne ukrene ničesar. Smo na desnici res postali tako apatični, da nimamo več razloga za svobodno življenje in boj zanj ali bomo zmogli zavrniti vsiljeno realnost in pokazati pogum? Skok z ladje, če imamo radi domovino, vsekakor ne pride v poštev.

Tekst je bil prvič objavljen na spletni strani revije Demokracija.

Pismo podpredsednici Evropske komisije in komisarki za vrednote Věri Jourovi v zvezi z napadi na medijsko hišo Nova24TV in vladnimi poskusi klasične cenzure vsebine na televiziji Nova24TV

Značke

Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije, AKOS, Aleš Hojs, Boris Tomašič, cenzura, desnosredinska vlada, Evropska komisija, Evropska unija, Janez Janša, Jože Biščak, komisarka za vrednote in transparentnost, Levica, Nova24TV, robert golob, svoboda govora, Tatjana Bobnar, Ustava RS, Vinko Vasle, Vlada RS, Věra Jourová, človekove pravice

S kolegom in prijateljem Vinkom Vasletom, dolgoletnim novinarjem, urednikom, kolumnistom in pisateljem ter nekdanjim direktorjem Radia Slovenija, sva v zvezi z novimi napadi na Nova24TV spet pisala podpredsednici Evropske komisije in komisarki za vrednote Věri Jourovi.

Spodaj je najino pismo.

»Draga gospa Věra Jourová, podpredsednica Evropske komisije in komisarka za vrednote

V času desnosredinske vlade gospoda Janeza Janše ste bili zelo zaskrbljeni glede svobode medijev v Sloveniji. Skoraj ni minil mesec, da se ne bi oglasili in poudarili, kako pomembna je svoboda medijev za demokracije ter kako pomembna je zaščita novinarjev in medijev. Ker do vas očitno še vedno prihajajo zelo selektivne informacije o medijskem dogajanju v Sloveniji v času nove, leve vlade gospoda Roberta Goloba, se nekako čutiva dolžna, da vas obvestiva.

V petek, 4. novembra, so mediji objavili novico, da je Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (AKOS) naložila medijski hiši Nova24TV, da mora umakniti del oddaje Kdo vam laže. Razlog naj bi bil »spodbujanje nasilja in sovraštva do skupine oseb ali člana take skupine na podlagi prepričanja, političnega ali drugega mnenja«. Gre za del, kjer je v kontaktno oddajo poklical neimenovani gledalec, ki je dejal: »Borba za Slovenijo se bo sedaj ponovila /…/. Tisti, ki imate orožje doma, ga ne predajte policiji. Tisti, ki ga nimamo, si ga bomo nabavili, da se obračunamo.« Voditelj je ugotavljal, da ima gledalec najbrž prav in je rekel: »Prišli so s krvjo na oblast, očitno bodo z oblasti samo na silo šli.«

Pustimo ob strani vsebino, s katero se lahko strinjamo ali ne. Enako velja za AKOS: lahko ima svoje mnenje, če meni, da je vsebina spodbujala nasilje in sovraštvo, ima vse možnosti, da poda ovadbo zoper vpletene. Skrb vzbujajoče pa je, da je AKOS kot državni organ, ki je del izvršilne veje oblasti, prevzel vlogo tožilstva in sodnika ter mediju naložil umik dela oddaje zasebne televizije. Poimenujmo to s pravo besedo: to je tipičen primer cenzure. In to v izvornem pomenu besede, ko nek državni organ, ki je del izvršilne veje oblasti, s pozicije moči prepove objavo ali zapleni publikacijo zasebnega izdajatelja. Ne samo to. To je ustrahovanje in omejevanje svobode medijev. Da je neka publikacija prepove ali da se nekemu mediju naloži umik vsebine, je pristojnost sodišča, ki mora najprej ugotoviti, ali je vsebina res spodbujala nasilje in sovraštvo. Nikakor tega ne more odločiti državni uradnik, se pravi politika. To, kar si je privoščil AKOS, je brutalen cenzorski napad državnega organa ne samo na svobodo govora, ampak tudi na zasebno televizijo Nova24TV in Ustavo Republike Slovenije.

Prav tako vas morava obvestiti, da so se isti dan neznanci znesli nad reportažnim avtomobilom istega medija. Upava, da se bodo organi pregona poškodovanja zasebne lastnine Nova24TV lotili z vso resnostjo, zadevo preiskali in storilce našli. Vi pa le pokličite notranjo ministrico Tatjano Bobnar, kot ste pred dobrim letom poklicali notranjega ministra Aleša Hojsa. To, da so neznanci uničevali lastnino zasebne konservativne televizije, je neposredna posledica izjav predsednika vlade, da bodo pregnali »mračne sile«. Neznanci so bili očitno spodbujeni in opogumljeni zaradi teh besed.

Spoštovana gospa Věra Jourová, malo se vendarle pozanimajte, kako je z medijsko svobodo v Sloveniji. Če nek državni organ opravlja vlogo cenzorja vsebin, to po najinem skromnem mnenju zagotovo ni svoboda, ampak življenje pod avtoritativno oblastjo.

Z odličnimi pozdravi,

Jože Biščak, predsednik Slovenskega združenja domoljubnih novinarjev in novinar

Vinko Vasle, kolumnist in nekdanji direktor nacionalnega radia (RTV Slovenija)

V Ljubljani, 5. novembra 2022«

Fajtajo! Za kaj in zakaj že?

Značke

fajtamo, globalizem, Inštitut 8. marec, kult, Michel Foucault, nasilje, Nika Kovač, NVO, robert golob, RTV Slovenija, Vlada RS, vrednote

»Mi fajtamo,« pravi Inštitut 8. marec. Za kaj? In zakaj že?

Jasno je, da so feministke iz inštituta, ki na ulici vzpostavljajo navidezno ´catch-all´ delovanje, podaljšek socialne levice, ki v politiki, še vedno omejena z zgrajenim sistemom, ne more uresničevati vsega kulturnega in družbenega poslanstva. Osupljivosti, da nevladna organizacija ne nadzira oblasti, sploh ni bilo, niti je ni moglo biti. Cilj Nike Kovač in  njenih kompanjonk je bil od vsega začetka jasen: Slovenija je progresivna in slehernik se mora vsako jutro prebuditi s to mislijo v glavi. Ni niti najmanjšega prostora za drugačnost, vsako seme svobodomiselnosti pomeni grožnjo politični eliti, ki je prevzela oblast od desnosredinske vlade. Od tod tudi pogum Roberta Goloba, da s pozicije premierske moči grozi in žuga ne samo opoziciji, ampak vsem, ki bi utegnili zaiti s poti. Ta nagon po prevladi na koncu pripelje do tega, da se s fizično silo zatre vse, kar v slovenski družbi še ni bolnega. In tega ni več dosti ostalo. Redki posamezniki, ki si še upajo trditi, da sta spola le dva, da je doktrina splava v resnici kultura smrti, da multikulturalizem pomeni umor domače kulture in da se ilegalne migracije razraščajo kot plevel, je včeraj oblaten, danes procesiran, jutri bo vržen v jamo. To so že počeli, nismo daleč, da bodo spet; še prej morajo dokončno pomesti nacionalno identiteto, ki je Slovence stoletja povezovalo: vero, družino, raso. Inštitut s fizično in konceptualno zasedbo prostora to počne. Priznati je treba, da (ob pomoči medijskega mainstreama) zelo učinkovito.

Ti kraji v globalnem smislu niso kakšna izjema. Tudi države z daljšo tradicijo nevladnih organizacij, ki so bile nekoč res klasične ´charity´ in povsem neodvisne od vlad, so danes le podaljšek globalističnih elit in njihovih podpornih nacionalnih vlad. Ljudje se ne oblikujejo več spontano v civilne, izobraževalne, verske in dobrodelne organizacije, da bi pomagali posameznikom in reševali njihove (eksistenčne in druge) težave. Ne, danes postaja klasična nevladna organizacija skupina profesionalnih aktivistov, ki za svoje delovanje zahteva denar tretjih oseb. Vse vlade jim zagotovijo denar: leve zato, ker si obetajo podporo in vedo, da imajo svojo ulično pest, če slučajno pride do zamenjave oblasti, desne zato, da si kupijo nekaj dni miru. Ne rečem, da Inštitut 8. marec tudi prejema denar slovenske vlade, a Nika Kovač je priznala, da so dobili sredstva tudi od dveh tujih in radikalno levičarskih organizacij (Planned Parenthood in Guerrilla Foundation), ki imata elemente terorističnih skupin.

In potem ´fajtajo´. Zakaj? In za kaj že? Za enakost; čeprav je Slovenija že zdaj med najbolj egalitarnimi državami. Za človekove pravice; čeprav jih kršijo prav tisti, ki jih podpirajo. Za socialno pravičnost; čeprav bolj socialna država, kot smo zdaj, smo težko še bolj. Za dostavljavce hrane na dom; čeprav dostavljavcev ni nihče s pištolo na sencih silil, da morajo sprejeti delo.

Ravno v tem je zvijača. Fajtanje za nekaj, kar že je, kar že obstaja. Fajtanje za »javno televizijo«? RTV Slovenija je že javna, bolj skoraj ne more biti. Ampak ljudje morajo razmišljati destruktivno, vsak mora imeti pri sebi Foucaultovo nihalo za dokazovanje, da se Zemlja še vrti okoli svoje osi. Smernice so jasne: ustaviti desnico (četudi je v opoziciji), drugače se planet ne bo več vrtel. In da bo ognjemet bolj spektakularen, je treba streljati še na ribe v sodu. Saj veste, mimogrede se zgodi, da se v tebe kdo zaleti in te ozmerja. Sledi vesoljni potop in dokaz, da je fajtanje upravičeno. Prav vse konservativne identitete je treba razstreliti. Ne boš ti meni govoril, kaj naj delam, ampak boš ti delal tisto, kar ti rečem. Nekako tako gre to fajtanje: paranoja o dominacijah in namišljena tesnoba ob diskriminacijah je potrebna za prehod v »prijaznejšo družbo«, kamor nas hoče popeljati Inštitut 8. marec. In fascinantno je opazovati to usklajenost, godi narcisoidnosti vseh vpletenih.  

Za normalnega človeka klečanje pred takim kultom ni ne razumljivo, ne racionalno, a za feministke iz inštituta je ravno to bistvo: manj je razumljivo, manj je logično in manj je normalno (naravno), večja je potreba, da pokličejo Golobovo vlado, naj »prijaznejšo družbo« vzpostavi s silo. V nekih drugih časih bi jo inštitut sam. No, mogoče ni daleč od tega.

Česa pri konceptu svobode govora Robert Golob in Dominika Švarc Pipan ne razumeta

Značke

Dominika Švarc Pipan, LGBT, migracije, postmodernizem, robert golob, sovražni govor, svoboda govora, Vlada RS

Sodobne države (tudi samostojna Slovenija), ki se imajo za demokratične, so bile ustanovljene ob predpostavki svobode govora. Koncept svobode izražanja in razširjanja mnenj kot absolutne pravice vsakega posameznika je bil nekaj samoumevnega, nekaj, o čemer se ni razpravljalo ali vanj dvomilo. Do zadnjih nekaj let, ko je postmodernistična levica idejo svobode govora sprevrgla v nekaj, kar to ni.

Najprej so se začele razprave, da je svoboda govora omejena. Ravno v tej povezavi jo zadnje čase omenjajo. Najpogosteje je slišati stavek: »Sovražni govor ni svoboda govora.« Od tod najbrž tudi ideja ministrice za pravosodje Dominike Švarc Pipan, da je »možno hkrati podpirati svobodo govora in obsojati sovražni govor«. In da sta to dva različna koncepta. Nista. Upam, če uporabim besede ministrice, da tega ni težko razumeti.

Svoboda govora je temeljna človekova svoboščina, kar pomeni, da je neposredno izvršljiva in absolutna. Brez bojazni pred cenzuro in grožnjami državnega represivnega aparata nam omogoča, da lahko izrazimo svoje mnenje. Svoboda govora zajema kakršenkoli govor: glasen, sovražen, prijazen, žaljiv, ljubezenski. Je celota. Čim želimo nek del izločiti, to ni več svoboda govora, niti ni več temeljna človekova svoboščina, ampak postane metodično in regulativno pogojevanje svobodne volje in mnenj. To pomeni, da nekdo (cenzor ali koordinator) opravlja delo avtorizacije mnenj in stališč, subjektivno določa, kaj je sprejemljivo (običajno za oblast) in kaj ni. V tem trenutku svoboda govora ne zajema več vseh mnenj in stališč, temveč se z njenim omejevanjem skuša doseči, da nekatera mnenja ne samo, da ne morejo obstajati več, ampak ne obstajajo več.

Tako imenovani sovražni govor ni pravni pojem, kot izraz obstaja nekaj več kot pol stoletja, izmislili so si ga, da bi omejili negativna stališča in mnenja o postmodernističnih vrednotah. Če koga užalimo ali prizadenemo, je to del svobode govora. Če je kdo užaljen, poišče pravico v civilni tožbi na sodišču. Zelo nevarno je, da omejevanje svobode govora postane del kaznivega dejanja. Prvič, ´sovražnega govora´ ni mogoče objektivno opredeliti; to lahko nekdo stori le po svoji podobi in percepciji, le tako, da si nekdo misli, da je nekaj sovražni govor, čeprav za drugega ni. Drugič, opredeljevanje, kaj je ˙sovražni govor´, prej ali slej pripelje do zlorabe (oblasti).

Svoboda govora pomeni, da lahko človek svobodno govori brez omejitev. Omejitve so lahko zgolj v njem samem, kar je individualno ter stvar kulture in omike; omejitve nikakor ne smejo biti stvar oblasti. Čim jih enkrat začne postavljati, lahko pademo pod teror ne samo cenzure, ampak tišine. Ne more biti zakona, kaj je sovražni govor, lahko je samo ustava, da imamo svobodo govora. Svoboda govora preneha obstajati v trenutku, ko z opredelitvami, kaj je sovražni govor, začnemo določati njene meje. In ravno to zdaj počne Golobova vlada – skušala bo omejiti izražanje ljudi, podajanje mnenj. Ravno zato moramo braniti svobodo govora z vsemi razpoložljivimi sredstvi, sovražni govor, karkoli pač to pomeni, pa sprejeti kot stranski učinek (čeprav ima, denimo, aspirin tudi slabe stranke učinke, ima preveč dobrih stvari, ki odtehtajo negativne učinke) pravice, ki je bila bistvenega pomena za napredek človeštva. Če tega ne moremo sprejeti, potem si te pravice, pravice svobode govora, ne zaslužimo, svobodo pa prepustimo v roke ljudi, da si politično korektnim in ´in´ pojmom, kot je sovražni govor, manipulirajo z nami in nas nadzorujejo.

Polje presoje, katere ideje, teorije, besede in besedne zveze so ´sovražni govor´ je nevarno raztegljiv. Glede na ideološko naravnanost te vlade, bodo pod to ´streho´ tudi mnenja, ki so ´sovražna´ do splava, istospolnih porok, homoseksualnosti, ideologije spola ali ilegalnih migracij. Kar je zelo nevarno za svobodo, ker se beseda ´sovraštvo´, izkorišča v ideološke namene. Danes je postala sopomenka za ´fobijo´, z njo je opredeljena vsaka kritika migracij in LGBT agende. Če rečeš » ne maram gejev«, si označen za homofoba. Če rečeš, »sovražim ilegalne migracije«, si označen za ksenofoba. Po drugi strani je povsem zaželeno, da ´sovražiš´ desničarje, cerkev, domobrance ali nuklearno družino. Kakopak, mnenje, ki ga imamo in ga zagovarjamo, ni ´sovražno´, nasprotno stališče je. V tistem trenutku postane ´sovraštvo´ povsem sprejemljivo. Dovolj je, da nekoga označimo za zlobnega desničarja ali kapitalista in levica s sovraštvom nima več težav.  Sovraštvo obstaja predvsem na levici, tisti, ki bi zdaj opredeljevala ´sovražni govor´. Na progresivni strani prevladuje mnenje, da bodo s cenzuro in obsojanjem pregnali sovraštvo, pohlep, seksizem in diskriminacijo, mogoče kar vse tegobe sveta vključno s slabim vremenom in boleznimi. Pri čemer ne razumejo, da je sovraštvo čustvo, ki je del človekove narave. Zato moramo boj proti ´sovražnemu govoru´ razumeti tudi kot boj proti človekove naravi. Ampak z regulativo zagotovo ne bomo poskrbeli, da bodo čustva, ki nas delajo človeške in človečne, izginila. To je zgolj praktičen način za nadzor nad svobodo izražanja.

Svoboda govora torej je ali je ni. Ni nekaj vmes, ne more biti ločena od različnega govora z različnimi pridevniki. Če podpiraš svobodo govora, podpiraš tudi tako imenovani ´sovražni govor´, karkoli pač to pomeni. In obratno. Če si proti ´sovražnemu govoru´, si tudi proti svobodi govora kot temeljne in univerzalne človekove svoboščine.

Ja, Dominika Švarc Pipan, »tega res ne bi smelo biti tako težko razumeti«.

V boju proti ´sovražnemu govoru´ visok državni uradnik napoveduje »energično ukrepanje proti članom opozicije, vse do in vključno z ubijanjem«

Značke

AfD, Bavarska, robert golob, sovražni govor, svoboda govora, Thomas Haldenwang, Vlada RS

Dva dni sta minila od domnevnega incidenta na Bavarskem dvoru v Ljubljani (ko naj bi bila napadena Nika Kovač iz Inštituta 8. marec) in Robert Golob je že napovedal, da bo vlada ustanovila posebno skupino s koordinatorjem za preprečevanje sovražnega govora.

Predsednik vlade je danes dejal: »Naloga posebne skupine bo, da na podlagi pozitivnih praks iz tujine najdemo načine, kako sovražni govor izženemo iz vseh komunikacijskih kanalov in platform.«

Glede na to, da se Golob pogosto ozira po levičarski nemški vladi (ideja, da bo pač treba zaradi energetske krize nekatera podjetja prek zime zapreti) in jo očitno ima za primer pozitivne prakse, ne gre dvomiti, da bo tudi tokrat tako.

Nemške obveščevalne službe lahko že danes brez nalogov prisluškujejo domoljubni stranki AfD (na Bavarskem je to zelo sporno početje obveščevalcem prepovedalo sodišče), na zaslišanju šefov nemških obveščevalnih služb pa je Thomas Haldenwang, predsednik Zveznega urada za zaščito ustave, šel še korak dlje.

Napovedal je, da bo več opazovanja opozicije, predvsem glede širjenja teorij zarot, sovraštva in dezinformacije (inflacija). Če bo potrebno, pravi, bodo kakega člana opozicije tudi ubili. »In to morebiti tudi energično ukrepanje proti članom opozicije, vse do in vključno z ubijanjem, se zdi možno,« je dejal Thomas Haldenwang.