Primera Wolt in Glovo: Tea Jarc, Luka Mesec in drugi čudaški boljševistični pajdaši so ekonomski teroristi, ki uničujejo, kar drugi s trdim delom in brez pomoči države zgradijo ali ustvarijo

Značke

boljševizem, dostavljalci hrane, ekonomski terorizem, etatizem, Glovo, individualizem, Inštitut 8. marec, kapitalizem, kolektivizem, komunizem, Ljubljana, Luka Mesec, Miki Kuusi, nadzor, Nika Kovač, Oscar Pierre, podjetništvo Vlada RS, prosti trg, robert golob, sindikalizem, Sindikat Mladi plus, sindikati, socializem centralno plansko gospodarstvo, Tea Jarc, totalitaritem, Udba, Wolt, Zoran Janković

Temelj svobodne ekonomija je tekma na trgu, prilagodljivost zahtevam potrošnikov in inovativnost pristopov. Toda ta živahnost, ki jo ponuja sistem ponudbe in povpraševanja, ogroža progresivno vizijo prihodnosti, ki nosi v sebi globoko avtoritarnost. Ta hip lahko v živo spremljamo paternalističen pristop levičarskih oblasti in njihovih sindikalističnih podaljškov k urejanju »gig ekonomije«. Kakopak, le oni imajo potrebno znanje, da pravilno pomagajo dostavljalcem pri Woltu, Glovu in drugih podjetjih, ki uporabnikom za provizijo ponujajo različne storitve (imajo tržni prostor in platformo, kjer se srečujeta ponudba in povpraševanje med naročniki storitev ter neodvisnimi in samostojnimi delavci – dostavljalci).

Se spomnite fotografije Woltovega dostavljalca hrane, ki si je na stopnišču Uršulinske cerkve v Ljubljani privoščil počitek in malico? Ker so bili zaradi pandemije kitajskega virusa v veljavi ukrepi (in dostavljalec jih je kršil), ga je policija oglobila. Kakšen vihar je nastal. Bil je to kronski dokaz totalitarnosti desnosredinske vlade Janeza Janše, levi politiki so kričali »sramota«, vsi mogoči nevladniki (vključno z Inštitutom 8. marec) so prilezli na plano. A danes, ko bo ljubljanski župan Zoran Janković (ki ima popolno podporo premierja Roberta Goloba) označil vsakega dostavljalca z identifikacijsko številko, so pravičniki bolj ali manj tiho. Naj bom jasen: zakoni, ukrepi in predpisi veljajo za vse državljane, tudi za dostavljalce Wolta ali Glova. Če kršijo cestnoprometne predpise (ali ukrepe v času pandemije, ne glede na to, ali se komu zdijo bedasti ali ne), naj bodo kaznovani. A da bodo za njimi oprezali državljani in jih prijavljali, je kar malo strašljivo in spominja na delovanje politične policija (Udba) v nekih drugih časih. Človek se vpraša, ali policija res nima časa in ljudi, da nekoga postavi na Čopovo ulico, kjer je vožnja s kolesom prepovedana?

Kakorkoli, dostavljalci bodo po novem označeni s številkami kakor taboriščniki, in to za levičarje ni težava. So pa paradni konji jugoboljševizma (denimo sindikat Mladi plus s Teo Jarc na čelu) pri »gig« podjetjih našli novo priložnost za boj proti globalnemu kapitalizmu. Lastniki Wolta (ali Glovo), aplikacije za dostavo na zahtevo, naj bi izkoriščali delavce, jih premalo plačali za opravljeno delo, ukinjali naj bi pravice delavcev. To priča, da ne poznajo poslovnega modela »gig« podjetij, ki temelji na prostovoljnem in partnerskem odnosu med lastniki podjetja in dostavljalci (nekateri jih pravijo tudi kurirji). Podjetje nima redno zaposlenih, zato podpiše partnersko pogodbo z večinoma samostojnimi podjetniki. Slednji, ki z »gig« podjetjem poslujejo kot podjetje s podjetjem, sami izbirajo, kdaj in koliko bodo delali: če dostavi več, dobi več; če mu delo več ne ustreza, pač ne dela in si poišče kaj drugega. Gre za projektno in zelo fleksibilno delo, kjer dobiš plačano toliko, kot si naredil. Zato je domnevno sužnjelastniški odnos blodnja levičarjev, saj dostavljalca ni nihče s pištolo na sencih prisilil, da mora delati za Wolt ali Glovo. Za to delo so se odločili sami, anonimno stokanje novinarkam postane megafon za pljuvanje po uspešnih podjetnikih. Sicer se od slovenskega medijskega mainstreama tako ali tako ne pričakuje drugega kot netenje sovraštva do kapitalizma in svobodne podjetniške pobude. Populistični pamfleti, ki jih bruhajo in okrepijo z izjavami Levice ali sindikalistk, nimajo nikakršne povezave z realnostjo.

Finec Miki Kuusi (32) in Španec Oscar Pierre (26), glavna soustanovitelja Wolta in Glova, sta na idejo ustanovitve dveh najbolj prepoznavnih podjetij za dostavo na zahtevo prišla v družbi prijateljev, ki so razpravljali, kako preživeti, kaj delati in na kakšen način zaslužiti. Ti mladi niso iskali službe, ampak delo. Obe družbi sta klasični start up podjetji, večina soustanoviteljev je imela za seboj neuspešne poskuse. Po prvih neuspehih niso (socialne in materialne) pomoči iskali pri državi, ampak poskusili znova. S trdim delom jim je uspelo, danes sta podjetji s svojim poslovnim modelom prisotni skoraj na vseh celinah.

Pojav teh podjetij je najboljši primer uspešnosti svobodne kapitalistične pobude. Čeprav se levičarji in njihovi marksistični ekonomisti borijo proti njim v povezavi s konceptom upora proti globalnemu kapitalizmu, predstavljata za resnejše ljudi (z minimalnim ekonomskim znanjem)  Wolt in Glovo podjetji, ki se s svojim poslovnim modelom borita proti globalnemu socializmu. Primera finske in španske »gig« družbe sta najbolj enostavna primera, kako na preprost način ljudem pokazati, kako deluje prosti trg in njegova »nevidna roka« ter zakaj je uspešnejši od centralno-planske etatistične represije. Predvsem pa, da deluje in daje delo na tisočim ljudem. V ozadju so prostovoljne interakcije in transakcije med podjetjem in partnerji (dostavljalci) ter med partnerji (dostavljalci) in naročniki storitev, pri čemer dostavljalci na trgu ne tekmujejo z drugimi dostavljalci, ampak s samim seboj: kolikor več naročil dostavi, toliko je plačan. Se pravi, v podjetju prevladuje filozofija individualizma nad kolektivizmom, vse je podprto z zasebnim kapitalom v ozadju. In ravno to je tisto kar socialisti prezirajo: prostovoljne transakcije med popolnimi tujci brez prisotnosti državne birokracije ter zasebna iniciativa in lastništvo. V komunističnih državah taka podjetja ne bi bila mogoča: če bi bila, bi bila nacionalizirana in uničena.

V demokratičnih državah kot je Slovenija, ki vsaj na deklarativni ravni prisegajo na prosti trg in se levičarska oblast (vsaj zaenkrat) boji pleniti tuje premoženje, se pojavijo razni Luki Mesci, Tee Jarčeve in Nike Kovačeve. Za razliko od Kuusija in Pierra, ki sta ustanovila in zgradila podjetji, dala delo tisočim, na stotine podjetij rešila med krizo kitajskega virusa (restavracije so bile zaprte, edina rešitev je bila dostava na dom) in ponudila ljudem možnost, da jim dostavijo na dom, karkoli želijo, je poslanstvo boljševistične trojice uničevanje teh podjetij ali povzročanje škode, brez da bi prevzeli kakršnokoli odgovornost. Sindikat Mladi plus in Tea Jarc sta se že hvalila po družbenih omrežjih, da sta podjetniku iz Prekmurja povzročila škodo. Kakšen človek moraš biti, da se hvališ s škodovanjem poslovanju drugega, ti pa počneš samo to, da se praskaš spodaj, ovaduško iščeš podjetnike, ki so primerna tarča, in ko svoje opraviš, si nabiraš moči za nove podvige v eksotičnih krajih. Ta boljševistična svojat je zelo blizu definicije klasičnih ekonomskih teroristov (podobne gverilske akcije financira Guerilla Foundation, ki je eden od tujih finančnih podpornikov Inštituta 8. marec Nike Kovač). In če ima še podporo oblasti (in trojica jo ima, Mesec je celo minister), toliko slabše za svobodo, prosti trg in prostovoljne transakcije na trgu. Začne prevladovati poveljniška ekonomija, ki temelji na ukazno-nadzornem sistemu, kar je predstavljeno kot vrnitev v normalnost, kot boj za socialno pravičnost. Na Zahodu to poznajo kot erozijo svobode. Vlade (leve in desne) so prek komaj opaznih odmerkov povečanega nadzora postopoma družne spreminjale v mehke totalitarizme. Ko je odšla ena generacija, je naslednja že živela s temi odmerki, sploh se ni zavedala, da so prejšnje generacije živele veliko bolj svobodno. Ker niso poznale izvorne svobode, se jih je zdelo to normalno in so rajši ohranile status quo, ker naj bi bilo to zanje bolje. In tako iz generacijo v generacijo, kar je oblastem omogočalo vedno večji nadzor, krčenje polja svobode in priprave za novo normalnost naslednje generacije. To, kar se v Sloveniji dogaja z Woltom in Glovom, ni slovenska posebnost. Ekonomski teroristi, kot po pravilu spajdašeni z oblastmi, so že povsod po stari celini.

In mogoče je že čas, da vse skupaj izperemo in izpljunemo. Da le ni prepozno.

»Rezultati so boljši, kot je mogoče vidno javnosti.« Kakopak, gospod Golob, tudi Elvisa vsak dan videvajo v Las Vegasu.

Značke

Butalci, Butale, energija, Fran Milčinski, inflacija, Kras, Marjan Šarec, Nemčija, ogrevanje, Olaf Scholz, plače, revščina, robert golob, Slovenija, veverice

Obstajajo misli, ki si jih ne moreš zapomniti, ampak jih moraš enostavno zapisati. Zato boste kmalu videli Petro Bezjak Cirman in Vesno Vukovič, kako z beležkami letata naokoli in si zapisujeta modrosti njunega šefa – Roberta Goloba. »Rezultati so boljši, kot je mogoče vidno javnosti,« je le ena od teh.

Ni povsem znano, komu moramo biti hvaležni, da je izkopal ta zaklad, ki je samo čakal, da ga povlečejo iz globokih rudarskih jaškov in ga prinesejo na beli dan. Mora biti, da so izkušeni plezalci po jamah, da ga najdejo. Zdaj je postalo že stalnica, pojavijo se v štiriletnem volilnem ciklusu. Očitno je, da gredo vedno globje, ker so intelektualni procesi v glavah skoraj od nikoder na novo oklicanih političnih odrešenikov vedno bolj poglobljeni; na radost trpinčenih skupin, da jim bodo sneti okovi, na katera jih je vklenil Janez Janša. Množična psihoza občutka življenja v  viktimističnem vesolju pri tem, kakopak, ne igra nikakršne vloge.

Šarec nas je prepričeval, da je mestoma treba skočiti v prazen bazen (in si razbiti nos), Golob nas prepričuje, da je bazen poln. Če si razbijemo nos, bo to samo občutek, ker je bazen v resnici poln in mi plavamo v prijetno topli vodi. Zato tudi računi v trgovini in zneski na položnicah sploh niso višji, saj se to javnosti samo zdi. Golob je zdaj tisti, ki bo razkril skrivnost pravih zneskov. Nikarte ne verjemite bankam, ko vas bo bankir prepričeval, da trajnik za 30 evrov pomeni 30 evrov. V banki imate več denarja, tako premier, »kot je mogoče vidno«. Tisto, kar vidimo s svojimi očmi, ni tisto, kar mislimo, da v resnici je, mar ne? In ko boste stali v vrsti pred blagajno, boste tega ali onega čakajočega, da poravna račun, slišali radostno krikniti, vedite, da se mu niso pregreli možgani, ampak je doživel razsvetljenje glede vsote na računu. Več je v resnici manj, to je Golobova nebeška matematika. In to so tisti, »ki si podražitve ne morejo privoščiti«. Če boste tiho, se boste znašli na spisku onih, ki si podražitve lahko privoščijo. Zato rajši kriknite v slavo vladi, drugače boste morali štruco kruha plačati v zlatnikih.

Golob, ki bo z naročja device Nike (še ena neprecenljiva izkopana gruda) razprl morje in popeljal ljudstvo tja, kjer se ne »potrebuje dodatnih tisoč evrov«, zna in ve. Podpora kluba pletenja in medijskih plazilcev je zagotovljena. »Potrebovali bi politike, ki bi jih ljudje dali to, kar potrebujejo, ne tega, kar želijo,« pravijo na N1. Bolj se ne bi mogel strinjati: od Butalcev Frana Milčinskega ni bilo povedano nič novega. Samo v Butalah si želijo višje davke in ne višjih plač, ki jih po Golobovo ne potrebuje nihče. In smo tam, kjer pač smo: imeli smo premierja, ki je bil na dveh krajih istočasno; premierja, ki je skupaj z vodstvom jedrske elektrarne ugotovil, da ima Slovenija jedrsko elektrarno; danes imamo premierja – čarovnika, ki se upira zakonom fizike in razkriva čudodelno zdravilo proti kitajskemu virusu.

Slednje ga je prešinilo, ko je namakal noge v morje in na obali pustil svoje japonke. Kar je bil po vsej verjetnosti razlog za razsvetljenje. Kdo še nosi japonke, ta nosilec za noge, ki ponazarja ležernost našega časa in koder se misel človeka z japonkami združi z njegovo hojo: mlahavo, povešeno, tleskajočo, zanemarjeno. Stik kože s plastiko je ubijalski za intelekt, do prodornega razmišljanja človek pride, ko se jih osvobodi. Kar se je zgodilo z Golobom. Od tod njegovo neverjetno in prodorno razmišljanje: če bomo varčevali z energijo, ne bo redukcij, če boste želeli biti na toplem, redukcije bodo. Vse jasno. Čeprav obstaja utemeljen sum, da gre za sposojeno energetsko rešitev, saj je to izjavil ob srečanju z nemškim kanclerjem Olafom Scholzem. Nemci so pod socialistično vlado postali znani po svojih zdravo razumskih in zelo natančnih rešitvah: na kakšno temperaturo je lahko nastavljena klima; koliko časa se lahko tušira moški in koliko ženska; koliko je optimalna temperatura, da preživiš mraz. Skratka, tudi v Sloveniji lahko pričakujemo navodila. In prekletim vevericam je treba prepovedati, da se poleti ne sprehajajo z vžigalniki po Krasu. Ali pač ne? Ker manj gozdov pomeni manj možnosti za požare.

Vsekakor dobri obeti za prihodnost. Ker so »rezultati boljši, kot je mogoče vidno javnosti«. Kakopak, gospod Golob, tudi Elvisa vsak dan videvajo v Las Vegasu.

Odziv na Golobovo vojno napoved »sovražnemu govoru« (beri: svobodi govora): »Ko ljudem prepoveš besede, se ljudstvo odzove z dejanji. In potem nam Bog pomagaj.«

Značke

Bog, demokracija, Društvo novinarjev Slovenije, DZ, Gibanje svoboda, inteligenca, Kazenski zakonik RS 297. člen, klasični liberalizem, konservatizem, lex certa, ljudstvo, Marjan Šarec, mediji, migracije, Nova24TV, opozicija, rasa, robert golob, Sir Roger Scruton, sovraštvo, sovražni govor, sovražnost, splav, svoboda, svoboda govora, tiranija, Ukom, umetna inteligenca, vladajoča koalicija, človeške rase

Britanski filozof, največji konservativni mislec svoje generacije in domoljub Sir Roger Scruton je nekoč dejal, če besede ne bodo imele več želenega učinka, bodo besede nadomestila dejanja. Govoril je o svobodi govora in nevarnosti omejevanja svobodnega izražanja: »Zdaj ni umorjen človek, ampak njegov značaj. Učinek je enak. Svobodno razpravo povsod omejujejo, tako nikoli ne bomo vedeli, kdo ima prav – preganjalci ali tisti, ki jih poskušajo utišati.«

Jeseni 2018 je tedanji premier Marjan Šarec opozoril vodstva državnih podjetij, naj razmislijo, ali bodo oglaševala v »sovražnih« medijih. Bilo je povsem jasno, da je gledal proti opozicijskim in konservativnim medijem, kot sta Demokracija in Nova24TV. To je bila najbolj očitna zloraba oblasti po osamosvojitvi, kljub temu je levi medijski mainstream (vključno z Društvom novinarjev Slovenije) Šarčevo opozorilo pozdravil.

Robert Golob je šel še korak dlje. Odstop Dragana Barbutovskega s položaja direktorja vladnega urada za komuniciranje (Ukom), ki naj bi odstopil zaradi spora v Gibanju svoboda, je povezal s »sovražnim govorom«. Pustimo ob strani vprašanje, ali je naloga Ukoma boj proti »sovražnemu govoru« (ali kakršnemukoli govoru nasploh), posvetimo se rajši zlovešči izjavi predsednika vlade: »Zato si želim, da bosta vlada in DZ jeseni odločno delovala proti sovražnemu govoru v medijih s katere koli strani. (…)  Zato želimo okrepiti vladni urad ravno z ljudmi, ki razumejo, kam pripelje politizacija novinarstva in kam pripelje širjenje sovražnega govora.« Glede na to, da je Golob že pred volitvami obljubil, da bo obračunal z mediji, ki mu niso naklonjeni, lahko povsem upravičeno sklepamo, da vojno proti »sovražnemu govoru« razume kot vojno proti njemu in levici nenaklonjenih medijev. To ni nič drugega, kakor vojna napoved svobodi govora, ker je zelo tanka črta med omejevanjem »sovražnega govora« in vladno cenzuro izražanja mnenj.

Kaj sploh je »sovražni govor«? V prvi vrsti je to »govor« kot vsak drug. Kot je »pozitivna« ali »negativna« diskriminacija na koncu »diskriminacija«, je tudi »sovražni«, »ljubezenski«, »vizionarski« ali »kritičen« zgolj »govor«. Opredelitev, da je nekaj »sovražni govor«, je zelo subjektivna, ker vsak človek (smo si različni) drugače dojema izrečene besede; za nekoga je »sovražni govor« vsaka kritika, za drugega grožnja s smrtjo. Še posebej oblast mora biti zelo previdna pri napovedi vojne »sovražnemu govoru« (ali celo sami vojni), ker lahko družba hitro zapade v diktaturo, kjer ni več svobodnih medijev in svobode govora. Zato je cenzura »sovražnega govora« misija: nemogoče.

Človek, ki bi odločal o tem, da je nekaj sovražno, ne bi odločal na podlagi objektivnih kriterijev (ker jih v tem primeru ni mogoče določiti), ampak na podlagi svojih ideoloških preferenc in svetovnonazorske percepcije. Tudi če bi se zanašali na računalnik, v katerega bi vložili na bilijone različnih podatkov in ki bi na podlagi novih primerov učil samega sebe, nikoli ne bi mogli razviti tako pameten računalniški algoritem, ki bi dejansko zaznal za družbo nevarno človeško čustveno sovražnost v govorjeni ali pisani besedi. Umetna inteligenca nikakor ne bi mogla ločiti med kritiko, zasmehovanjem, obrekovanjem ali dejanskim sovraštvom z grožnjo; pri izražanju sovraštva (denimo »Sovražim te!« ali »Ubil te bom!«) večinoma ne gre za dejansko sovraštvo in resen namen, ampak za željo da nekoga, ki ga v resnici sploh ne sovražimo, užalimo ali prizadenemo, ker nam je bodisi tekmec bodisi mu vračamo »milo za drago«. Samo malo poglejte družbena omrežja. Če nekomu nekaj ni všeč ali se z nečim ne strinja, se zateče k zmerljivkam, poniževanju, norčevanju ali kritizerstvu. Je to sovražni govor? Celo med prijatelji mestoma letijo žaljivke drug na drugega (nikakor ne zlonamerno), a že naslednji hip bodo skupaj pili pivo. Vse to je le izražanje nestrinjanja na drug način in z močnimi besedami. In če se kdo čuti užaljenega ali obrekovanega, se za razrešitev tega spora obrne na sodišče, da presodi (kjer bo na koncu prevladalo subjektivno mnenje sodnika, kar pomeni, da mnenja drugih o določenem primeru ne obstajajo več, niti ne morejo obstajati).

Zaradi subjektivnosti dojemanja in vsebinske izmuzljivosti »sovražnega govora« ni mogoče opredeliti kot pravni pojem. Zato ga tudi kazenski zakoniki ne poznajo. Slovenski ima v 297. členu približek (spodbujanje in razpihovanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti), vendar so tudi z njim resne težave, ker v tej definiciji lahko vsak sliši, kar želi. Kar ni značilnost zakona, ki mora biti jasen in vsakemu razumljiv: da je različnih mnenj, kaj pomeni, čim manj, da vsak ve, kaj je kaznivo in kaj ne. Rečemo lahko, da 297. člen ne zadosti načelu določnosti (lex certa), ker, denimo, ni jasno določeno, kaj natančno pri govoru ali idejah o rasi ali spolu je spodbujanje in razpihovanje sovraštva. Za nekoga je spodbujanje rasnega sovraštva že samo navajanje, da je človeštvo razdeljeno na rase, ali povzemanje raziskav o povezanosti inteligence in rase; med progresivnimi prevladuje mnenje, da so rase (podobno kot spol) družbeni konstrukt.

Obstaja nešteto idej, mnenj, teorij in besed, za katere bi lahko Robert Golob in njegova koalicija presodila, da bi lahko spodbujala sovraštvo in vodila do nasilja. Glede na odzive levičarskih medijev, nevladnih organizacij in levih politikov bi lahko premierjev »sovražni govor« vključeval nasprotovanje splavu, kritiko migracij odprtih vrat, upiranje homoseksualnim porokam, zgražanju nad lezbičnimi posvojitvami otrok, zasmehovanju teorije spola ali karkoli drugega, kar bi na Gregorčičevi ulici 20 lahko opredelili izražanje sovražnosti. Torej vse tiste ideje, ki so značilne za konservativni svetovni nazor (konservativec bo vedno nasprotoval splavu ali homoseksualnim porokam). To lahko pomeni, da bo Golob samo idejo konservatizma označil za sovražno, liberalno demokracijo pa za edino sprejemljivo in dovoljeno ideologijo.

Svobodo govora so politično korektni naredili za zelo zapleteno. Skrajno čudno in nenavadno je, da je napoved, da mora biti določen govor cenzuriran in kaznovan, modna muha politike, ki samo sebe označuje za liberalno, čeprav je liberalizem (klasični) miselnost svobode govora in individualne svobode. Pravi liberalci, dediči mislecev klasičnega liberalizma, so danes v vrstah konservativcev, liberalci samo po imenu se danes gravitirajo levo od sredine in se navdušujejo nad totalitarnim zatiranjem idej, ki niso njihove. Ja, demokracija ni sama po sebi zagotovilo za pravično in svobodno družbo, sodobne demokracije s progresivnimi idejami in težnjami po zatiranju drugače mislečih postajajo tiranije; pomensko in vsebinsko nasprotje tiranije ni demokracija, ampak svoboda, kjer je svoboda govora na prvem mestu.

V vsakem trenutku zgodovine so obstajala stališča, ki so bila s strani oblasti označena za družbo nevarna in sovražna. In tako je očitno tudi z Golobovo vlado. A v vsakem trenutku zgodovine so obstajali ljudje, ki so branili svoja stališča. Ne glede na spore in simpatije, je bila svoboda govora vedno tisti vzgon, ki je gnal naprej, da smo kot človeštvo šli v znanju tako daleč, kot še nikoli prej. John Stuart Mill je dejal, da je poskus utišanja izražanja mnenj zlo, ki »oropa človeško raso, potomstvo in tudi obstoječo generacijo«.  Po njegovo največjo žalitev za nekoga ne povzroči laž, ampak resnica. Človek (sicer različno od posameznika do posameznika) prenese psovke, žalitve in obrekovanja, če ve, da so lažna. Boli sicer, ampak imaš pri sebi zadoščenje, ker veš, da obrekovalec laže. In resnica vedno pride na plano, resnica vedno zmaga. Če pa posameznik ve, da so pripombe na njegov račun resnične, potem želi utišati kritika. In to je tudi razlog, da je Golob napovedal vojno in pogrom predvsem nad Nova24TV in Demokracijo: pod pretvezo boja proti »sovražnemu govoru« želi prekriti in utišati resnico, ki jo medija oznanjata javnosti.

Nekaj bi se morali premier, vladna koalicija in dušebrižni preganjalci »sovražnega« govora zavedati: ko ljudem prepoveš besede, se ljudstvo odzove z dejanji. In potem nam Bog pomagaj.

P.S. Spremljam tudi večino levega medijskega mainstreama. Ne zato, ker se z njim strinjam, ampak zato, da vidim, kje se z njim ne strinjam, na kateri točki se moje prepričanje razhaja z levim. Povem vam, ni bolj dolgočasne stvari na svetu, kot brati, poslušati ali gledati mnenja, s katerimi se strinjaš. Če to počneš, ne veš, kaj misli tisti, ki ni enakega prepričanja, kot si ti; niti kritike ne moreš izraziti. Zato bi bil svet brez medijev različnih ideologij ali svetovnih nazorov osiromašen. Svoboda govora je edini način, da smo kot družba boljši in preživimo.

Zakaj enačenje legalnih in ilegalnih migracij MNZ Tatjane Bobnar ni zrelo samo za interpelacijo, ampak tudi za ustavno obtožbo in kazenski pregon

Značke

Barbara Tuchman, država, ilegalne migracije, interpelacija, kazenski pregon, meje, migracije, Ministrstvo za notranje zadeve, MNZ, robert golob, suverenost, Tatjana Bobnar, teritorialna suverenost, ustavna obtožba, varovanje meje

Zapis Ministrstva za notranje zadeve (MNZ) na družbenem omrežju Twitter ne pušča nikakršnega dvoma – enači legalne migracije z ilegalnimi. Da se je pač treba sprijazniti, ker so del »realnosti in stalnica sodobnih družb« in da je število ilegalnih prehodov primerljivo s predkoronskim letom 2019. Ko ministrstvo, ki je med drugim zadolženo tudi za varovanje mej in preprečevanje nelegalnih prečkanj, meni, da je pravzaprav vseeno, kdo in na kakšen način stopi na njeno ozemlje, ker je to v sodobnem svetu postalo nekaj povsem običajnega, pomeni, da se vlada odpoveduje teritorialni suverenosti in oblasti. Meje namreč določajo, kako daleč sega moč (ali vpliv) vlade. Potem ko je Robert Golob izvršno oblast konec junija de facto predal v roke nevladnih organizacij, je ministrica Tatjana Bobnar sporočila, da se vlada odpoveduje tudi suvereni pravici nadzora državnih mej.

Naj bom zelo jasen: vsak ilegalni prehod meje je kršitev ozemeljske suverenosti neke države. Taki prehodi se sicer povsod po svetu dogajajo vsak dan, države običajno težijo k temu, da bi preprečile prav vsak ilegalni prehod. In če je cilj države »nič smrtnih žrtev na slovenskih cestah«, bi moral biti cilj nadzora mej »nič ilegalnih prehodov mej«. Ne 100, 500 ali 1.000 na leto, ampak nič (0!). Tak cilj imajo prav vse sosednje države (Italija, Avstrija, Madžarska), le Slovenija je zdaj dvignila roke. Bobnarjevi je očitno postalo vseeno, ali prišleki (ki jih ne pozna in ne ve, s kakšnim namenom prihajajo) vstopijo v Slovenijo po ilegalnih tihotapskih ali legalno na mejnih prehodih. In tudi če je vneta podpornica (ilegalnih) migracij, je danes na položaju, ko mora braniti in varovati meje. Popolnoma brezpredmetno je, kaj si vlada (ali policija) misli o migracijah, poskrbeti mora za spoštovanje zakonodaje (za to skrbi izvršilna veja oblasti), kar pomeni, da mora preprečevati ilegalne prehode, ne pa, da jih še spodbuja in jih minimalizira.

Kot lahko preberemo na spletni strani vlade (MNZ), je skrb vzbujajoče, da ne ločijo migrantov od beguncev. Begunec je upravičen do azila v prvi varni državi. Če bi bili pravna država in bi se tega držali, v Sloveniji nihče ne bi mogel dobiti azila, ker je pred tem (ilegalno) prečkal več varnih držav. Nihče ne trdi, da migracije niso del sodobnosti (ne samo sodobnosti, v zgodovini je vedno prihajalo do migracij), vendar gre pri tem za ekonomske migrante, ki legalno prečkajo mejo na mejnih prehodih. Vendar ima tudi v tem primeru država suvereno pravico, da določi, kdo lahko vstopi in koliko jih lahko vstopi na njeno ozemlje. Če želi ohraniti nacionalno identiteto, kulturo in tradicijo avtohtonih prebivalcev (meje običajno določajo zaokrožen teritorij z isto kulturo, jezikom in tradicijo), na svoje ozemlje ne spusti neomejeno število ljudi, ki prinašajo svojo kulturo, identiteto in jezik (ali pa prišlekom omeji trajanje bivanja). Absorpcijska sposobnost naroda je nekako pri petih odstotkih tujih prišlekov v dveh generacijah. Kar je več, že pomeni, da tuja kultura ogroža avtohtono in jo lahko v nekaj generacijah povsem izpodrine. Narod s tako politiko je na dobri poti v nacionalni samomor.

Čeprav bo kdo rekel, da bi moral kot zagovornik prostega trga (prost pretok blaga in storitev) zagovarjati tudi odprte meje in prost pretok ljudi (in namestitev vsakega v državi, ki si jo izbere za svoj dom), ni tako preprosto in je ena od zablod, ki izhaja iz nerazumevanja laissez–faire (o tem sem že pisal, a bom na tem mestu na kratko ponovil). Klasični liberalizem temelji na prostem trgu, prosti trg pa na prostovoljni menjavi blaga in storite (poudarek je na ´prostovoljni´). To pomeni, da te nihče ne more nikogar prisiliti, da nekaj kupi (ali proda), če tega ne želi; predvidena je prostovoljna izmenjava dobrin med prodajalcem in kupcem, med tistim, ki proizvaja in prodaja, ter potrošnikom. Ali drugače. Če naročim neko blago v Nemčiji, to storim prostovoljno in pričakujem, da mi ga bo prodajalec iz Nemčiji poslal. Oba, in jaz kot kupec in Nemec kot prodajalec, sodelujeva pri tem poslu prostovoljno. Podobno je s prostim pretokom ljudi, strinjati se morata oba: tako gostitelj kot prišlek. Recimo, da sem na spletu našel oglas, da potrebujejo v Franciji profil delavca, ki mu ustrezam. Prijavim se in gostitelj me povabi. To je obojestranska prostovoljna interakcija. Toda če nekdo prestopi mejo, brez da bi ga kdo povabil, potem ne gre za obojestranski prostovoljni odnos. Predstavljate si, da bi neko belgijsko podjetje pošiljalo v Slovenijo pakete, ne da bi jih potrošniki v Sloveniji naročili. To ne bi bila več izmenjava dobrin ali trgovina. Trgovina mora temeljiti na prostovoljnem odnosu.

Nekateri sicer menijo, da v državi, kamor ilegalno pridejo migranti, obstaja državna lastnina, javni prostori, kjer se lahko zadržujejo. To je res, toda kjer je take lastnine preveč, to ni več svobodna družba. Pa tudi v tem primeru bi se morala država izkazati kot dober lastnik, kot dober upravitelj, ki ščiti svoje državljane. In lastniki teh javnih površin, smo državljani, država z njimi samo upravlja. Politika odprtih mej torej pomeni kršenje lastninskih pravic.

Poleg tega izvršilna oblast skrbi za izvrševanje zakonodaje in ilegalni prehodi meje so opredeljeni (vsaj za zdaj) kot nespoštovanje regulative. Zato mora država take prehode preprečevati. Torej, če nekdo hoče v drugo državo, ne da bi ga kdo poklical, nima pravice svobodnega prečkanja meje.

Ilegalne migracije ne samo da kršijo ozemeljsko suverenost neke države, priseljevanje povzroča tudi škodo avtohtonemu narodu in vsem, ki v tej državi zakonito prebivajo: spodkopava zakonite (ekonomske) migracije, škodi domači (in zakoniti tuji) delovni sili, so veliko breme za (neto) davkoplačevalce in izrivajo narodno identiteto. Zato je ključnega pomena preprečevanje nezakonitega priseljevanja (ali prehoda države) in zmanjševanje nezakonito priseljene populacije. To bi morala biti naloga Golobove vlade, nikakor ne, da ministrstvo, ki ga vodi Tatjana Bobnar, zmanjšuje pomen zakonitih prehodov meje in jih enači z ilegalnimi. Ne gre več za zadevo, ki je primerna za običajno interpelacijo ministrice, ampak za vprašanje nacionalne varnosti in obrambo ustavne suverenosti teritorija slovenske države, kar je zrelo za ustavno obtožbo in (v nadaljevanju) kazenski postopek. To ni samo neumnost ali sprevrženost (kot eno od štirih politik slabega vladanja opredeljuje Barbara Tuchman v knjigi The March of Folly), niti ni zgolj norost, da se Slovenija odpoveduje nadzoru in varovanju mej, ampak načrtno (ob kršenju pozitivne zakonodaje) uvajanje (politične) agende multikulturalizma (ne samo multikulturnosti).

In ne pozabite. Evropejci smo glede na svetovno populacijo manjšina. Vedno smo bili. Danes pa je delež Evropejcev v svetovni populaciji najmanjši v zgodovini človeštva. Dovolj velik razlog, da se prižgejo vse rdeče luči in dovolj velik razlog, da se poostri nadzor na zunanjih mejah, ne da se meje še bolj na široko odpira.

Drage gospe in gospodične, prav rad vam na strošek moje denarnice plačam kavo, a sem odločno proti, da država v imenu »menstrualne pravičnosti« uporabi moj denar, da lahko kupi za vas brezplačne higienske pripomočke

Značke

"Krvavelo bo", davki, DDV, Dijaška organizacija Slovenije, država, higirenski pripomočki, leviča feminizem, menstruacija, menstrualna pravičnost, moški, robert golob, temeljna človekova potreba, temeljna človekova pravica, Vlada RS, zdravje, zdravstveno varstvo, Študentska organizacija Slovenije, ženske

Če je nekaj »človekova potreba«, še ne pomeni, da so drugi dolžni, da ti plačujejo zadovoljevanje te potrebe. Najmanj to pomeni, da država prek davkov ukrade denar enim, da bi ugodila drugim. Z zagotavljanjem tako imenovane »menstrualne pravičnosti« ni nič drugače.

Ta norost, ki predpostavlja, da je »menstrualna pravičnost« vprašanje »pravičnosti v zdravju« in del boja proti »menstrualni revščini«, je konec tedna potrkala na vrata Slovenije: Golobova vlada je podprla postopno uvajanje brezplačnih higienskih pripomočkov za ženske (damskih vložkov in tamponov) v javnih ustanovah in bo preučila možnost financiranja. Kakopak, saj imamo tudi Svetovni dan menstrualne higiene (28. maj).

Pred leti je skrajna feministična skupina, ki se je poimenovala »Krvavelo bo«, pozvala ženske, naj na družbenih omrežjih pokažejo svoje z menstrualno krvjo umazane hlačke ali hlače. Na ta način naj bi ženske opozorile, da nimajo denarja za nakup vložkov ali tamponov. Ker polovico človeštva »prizadene« menstruacija, je nekako logično, da je brezplačna zaščita samoumevna, so menile. »Naj teče naša kri proti menstrualni revščini,« je bil njihov slogan.

No, za njihove želje je bil posluh držav zelo različen. Medtem ko je Škotska z zakonom določila, da so higienski vložki in tamponi za ženske brezplačni, je brazilski predsednik Jair Bolsonaro z vetom preprečil tovrstno potratnost države. Slovenija je zahtevam delno popustila lani, ko je vlada za higienske vložke in tampone določila nižjo stopnjo DDV, zdaj pa se nam obeta popolna »menstrualna pravičnost« v javnih ustanovah. Pobudnici predloga sta predsedstvi Dijaške organizacije Slovenije in Študentske organizacije Slovenije, brezplačne menstrualne higienske pripomočke pa bi se plačevalo bodisi iz državnega proračuna bodisi iz proračunov posameznih izobraževalnih ustanov.

Argumenta sta dva: (prvič), dostop do menstrualnih izdelkov je »temeljna človekova potreba«, (in drugič),  v toaletnih prostorih sta tako ali tako brezplačno dostopna toaletni papir in milo. Organizaciji očitno mešata tisto, kar levičarji zelo rado počno s temeljnimi človekovimi pravicami in svoboščinami. Ne razumejo (ali nočejo razumeti), da temeljna človekova potreba ni temeljna človekova pravica ali svoboščina, ki je človeku zagotovljena že s tem, ko obstaja kot človek. Organizaciji z brezplačnimi menstrualnimi higienskimi pripomočki zahtevata tujo lastnino, čeprav ni nihče dolžan nikomur zagotoviti dobrine (proizvoda, storitve) zgolj zaradi dejstva, da nekdo drug obstaja. Obstaja le pravica posameznika do svobode pred prisilo. In zagotavljanje teh pripomočkov bo storjeno s silo – prisilno jih bomo (kot vse druge javne dobrine) plačevali neto davkoplačevalci, se pravi zaposleni v realnem sektorju (v javnem sektorju so zaposleni bruto davkoplačevalci). Poleg vsega dostop do menstrualnih izdelkov ni »temeljna človekova potreba«, ampak je »ženska potreba«. Torej bo vlada neki skupini zagotovila neko dobrino, ki jo bo plačala druga skupina. Če smo v pravni državi pred zakonom vsi enaki (in to je edina enakost), potem si take diskriminacije moških vlada ne bi smela privoščiti.

Tudi argument, da sta v toaletnih prostorih brezplačno dostopna milo in toaletni papir, ne zdrži resne kritike. Kaj pa moški higienski pripomočki? Po tej logiki bi morali biti v moških toaletah brezplačno dostopni pena za britje, britvice, losjon po britju in obliži za primer, če se z britvico kdo poreže. Seveda bo kdo rekel, da si moški lahko vedno pustijo rasti brade, ker je to naravno stanje. Tudi menstruacija je povsem naravna, je pač značilna za ženske. Zato menstruacija nima prav nobene zveze z zdravjem (ženska z menstruacijo ni bolna), ženska v tem primeru ni nikakršna žrtev, kot želijo to aktivisti prikazati. Kot je spolnost intimna zadeva vsakega posameznika, je menstruacija intimna zadeva vsake ženske. Slednje so higienske pripomočke včasih nosile s seboj, novodobne pa zdaj očitno menijo, da jim to mora biti brezplačno dostopno vedno in povsod. Zato se bolj zdim da je vse skupaj nekakšen neznosen in prebujeni feministični ekshibicionizem, kjer se javnosti razgaljajo menstrualni ciklusi. Spodobnosti praktično ni več, vse postaja javno. Tudi tako intimne zadeve. In samo še vprašanje časa je, kdaj bomo imeli tudi v Sloveniji (poleg dekadentne parade ponosa) kot demonstracijo najboljšega okusa – Festival vulve.

Pravica do brezplačne zadovoljitve potrebe po menstrualnih pripomočkih spada v kategorijo izmišljenih »pozitivnih« pravic in potreb, ki pravzaprav pomenijo pravico do lastnine drugih ljudi in prisilo teh oseb, da opravijo neko delo za druge. Zato tudi pravica do zdravstvenega varstva, na katero se levica tako rada sklicuje, ni temeljna človekova pravica in svoboščina.

Drage gospe in gospodične, prav rad vam na strošek moje denarnice plačam kavo ali vam kaj podarim. A nikakor ne podpiram nekaj, kjer mi država vzame in potem kupi vam. Tudi vam najbrž ni vseeno, da bi uporabljale nekaj, kar je država s prisilo nekomu vzela, da bi dala samo vam – izključno zato, ker ste pač ženske.

Lekcija o inflaciji: 5 ukrepov, ki bi jih sprejela vsaka pametna vlada, v Sloveniji pa: ali je vlada neumna ali vlada misli, da so neumni ljudje

Značke

birokracija, cene, davki, davčna zakonodaja, deflacija, denar, državna uprava, ECB, ekonomija, Evropska unija, FED, gospodarska rast, gospodarstvo, inflacija, javna poraba, javna uprava, medijski mainstream, obrestna mera, podražitev, regulacija, robert golob, Slovenija, sončne elektrarne, Vlada RS, zelena agenda

Deflacija je za potrošnika dobra, inflacija je slaba. Upam, da se s tem vsi strinjamo. Preprosto zato, ker pri inflaciji v določenem časovnem obdobju za enoto denarja dobimo manj blaga in storitev kot v prejšnjih obdobjih. To je posledica preveč (poceni) denarja (brez kritja) na trgu. Ta denar »lovi« premalo dobrin (blago in storitve). Zato se cene povečajo. In to ni nikakršna raketna znanost, ki je ne bi razumel povprečno inteligenten mladostnik. Razen, seveda, če ti »mladostniki« ne sedijo v vladi Roberta Goloba. Potem se zmožnost razumevanja preprostih ekonomskih zakonitosti drastično zmanjša.

Kakorkoli, preveč denarja na trgu običajno povzročijo vlade, ki imajo monopol nad tiskanjem bankovcev in kovancev. Nov denar v obtoku, ki želi biti stabilen in ne izgubljati vrednosti, mora imeti realno podlago. Kar pomeni, da država natisne toliko denarja, kot ga v resnici gospodarstvo ustvari. Nekatere škodljive politike (kot je denimo zelena agenda) so povečale potrebo po denarju. Ker ga toliko (gre za milijarde evrov) gospodarstvo je more ustvariti in ga poslati v Bruselj, se evropski birokrati preprosto odločijo, da bo centralna banka (ECB ali čez lužo FED) tiskala denar brez kritja (na ta način so zagnali program kvantitativnega sproščanja). Inflacija je tako za potrošnike na nek način davek (paradavek).

Težava EU (in s tem tudi Slovenije) je, da se kljub visoki inflaciji nihče ne želi odpovedati dragim »zelenim« (in drugim) programom (in obsežni birokraciji), čeprav je jasno, da povečanje državne porabe težave z inflacijo še poslabša. Kajti če bodo oblasti vztrajale pri zelo dragi preobrazbi energetike v zeleno (trajnostno ali kakorkoli temu že rečemo), se bo potreba po dodatnem svežem denarju še povečala. To pomeni, da bo potrebno dodatno tiskanje denarja iz nič. Evropska centralna banka (ECB) je sicer zvišala obrestne mere, da bi zajezila inflacijo in jo spravila pod dva odstotka, ampak če bo dodatno tiskala denar, ne bo prav nič pomagalo (in se bo znašla, če že ni, v spirali, iz katere je izhod en sam – popoln zlom in nov začetek).

Čeprav Golob napoveduje, da se bo inflacija jeseni umirila in zmanjšala (začasno se bo najbrž res), na malo daljši rok prav nič ne kaže, da bi se razmere izboljšale. Še več. Če bo šel Golob resnično v gradnjo niza velikih sončnih elektrarn, do katerih naj bi do leta 2025 dostopala tretjina slovenskih gospodinjstev in za katere bo potrebno resnično veliko denarja, bodo slovenske finance kolapsirale. Da si ob taki hudi globalni krizi, ki se nam bliža in ki ne bo običajna ekonomska kriza, privoščiš tako nedomišljen energetski projekt, moraš biti pokvarjen ali pa nagnjen k samomoru. Tudi projekti, ki so napovedani in ki nekako sledijo globalistični bruseljski agendi (od energetike prek sociale in zelenega načrta do enakosti spolov), bodo najbrž že letos jeseni sprožili upor in prelivanje krvi (protest nizozemskih kmetov je le uvod v mnogo hujše stvari na stari celini). Problem današnjih (desnih ali levih) oblasti, ki zaradi ljubega miru večinoma sledijo progresivnim in levičarskim željam in zahtevam, je, da so bolj osredotočeni na ideologijo, kot na dejanske potrebe države (ali EU) in državljanov (ali posameznih držav EU).

Vlada, ki želijo svoji državi dobro, ob taki inflaciji, kakršna je danes, naredi vsaj pet, vsaki »kmečki« glavi logičnih stvari: prek centralne banke zaostri ponudbo denarja v višjimi (da ne rečem zelo visokimi) obrestnimi merami, zmanjša obseg javne in državne uprave (odpuščanje birokracije), zniža davke, oklesti javno porabo in deregulira državo (zmanjšanje števila predpisov in omejitev). Ta recept (v zgodovini so ga uporabili pametni voditelji, kot denimo Ronald Reagan ob »veliki inflaciji« pred 40 leti) sicer sproži kratko in bolečo recesijo, ki znatno zmanjša gospodarsko rast, toda ko ukrepi začno delovati, začne država gospodarsko rasti na bolj zdravih temeljih in je še močnejša, kot je bila pred krizo (tako je naredila tudi Estonija ob globalni finančni krizi leta 2008). Za razliko od tega, bi Golobova vlada povečala davke, obseg državne uprave, porabo javnega denarja (pridobivanju trajnostnih in okolju prijaznih, karkoli pomeni, energetskih virov) in število regulativ (ki jih bo usklajeval z nevladnimi organizacijami, kar pomeni, da bo vlado in parlament pravzaprav vodila ulica). Edino, kar je, bo ECB zviševala obrestne mere. Ampak to bo zasluga ECB, ne Golobove vlade.

Vse skupaj torej diši po predsedniku vlade in njegovi ministrski ekipi, ki ne samo, da nimajo pojma o osnovah ekonomije, temveč ne znajo narediti nič drugega, kot zadeve še poslabšati. Celo huje: vlada nima prav nikakršnih rešitev za težave. Zato se stvari ne bodo izboljšale – slabšale se bodo. To vedo tudi tisti brez Nobelove nagrade za ekonomijo.

Mogoče je le dvoje: ali je neumna vlada ali vlada misli, da so neumni ljudje. Da bomo z večjo javno porabo in povečanjem davkov zmanjšali inflacijo. Ali prav razumem? Ni bolj logično, da ljudem dovolite, da obdržijo več svojega denarja (z nižjimi davki) in bodo ta denar porabili za nakup stvari in ustvarjanje gospodarske dejavnosti? Res pa je, da bo v tem primeru manj denarja za škodljive nevladne organizacije in samozaposlene v kulturi z dvomljivim umetniškim slovesom. V nasprotno se da prepričati tiste (in teh je v Sloveniji zelo veliko), ki menijo, da bodo obogateli na piramidalnih denarnih shemah ali zadeli na loteriji, ne da bi vplačali stavo. Predvsem pa tiste, ki verjamejo nasvetom, kateri sadež jim bo čez noč odstranil maščobo z zadnje plati. Kar poskusite! Vam povem, da tanka rezina lubenice, ki je čez noč položena na trebuh, v nekaj urah naredi »six-pack«. Če ne, niste upoštevali navodil. Torej ste krivi vi. To je ta (socialistična) logika vlade.

Statistično se bo inflacija zagotovo kmalu (vsaj začasno) zmanjšala, a ukrepi Golobove vlade (subvencioniranjem, draginjskimi dodatki ali karkoli drugega) sami po sebi ne bodo znižali cen. Spremenilo se bo samo to, kdo plača stroške. In na žalost imamo medijski mainstream, ki (v to sem prepričan) to razume, a kljub temu (zaradi ideologije) podpira. Mediji pač samo ponavljajo, kar jim je bilo naročeno, zato bodo sokrivi (in so že) za uničenje gospodarstva in načina življenja.

Recesija prihaja, o tem ni dvoma. Ko nič več od norih in bolj norih vladnih idej ne bo delovalo, se bo gospodarska katastrofa nadaljevala. Težko je verjeti, da se bosta Golob in njegova vlada spremenila. Sledenje agendi Levice in ulice se ne bo končalo. Bo pa izpolnjena njihova največja želja, saj bomo vsi enaki v revščini. Ob takem razpletu dogodkov in ob takih napovedih (ukrepov) se bo razlika v premoženju (če izvzamemo globalistične elite) zmanjšala, manj premožen in srednji razred bosta uničena oziroma se bosta zlila v en sam velik razred – revnih.

Ne vem, kako je z vami, ampak meni to ni razlog za odpiranje šampanjca in optimizem.

Zakaj je predlog Golobove vlade o obveznem »štempljanju« pravzaprav nov korak k socialistični želji Levice po razlastninjenju in nacionalizaciji zasebnih podjetij

Značke

delovna zakonodaja, evidenca delovnega časa, Levica, Luka Mesec, Miha Kordiš, nacionalizacija, razlastninjenje, robert golob, samoupravni socializem, štempljanje

Antique photograph of the British Empire: Lancashire cotton mill

Večina dela v postmoderni družbi je projektnega. Tako se obnašajo tudi delodajalci. Za njih ni pomembno, koliko časa delavec preživi na delovnem mestu, ampak ali je delo (pravočasno) opravljeno.

Še vedno sicer ostajajo ostanki nekega drugega časa, da mora delodajalec za vsakega zaposlenega voditi evidenco, vendar tega danes nihče zdravorazumski ne upošteva dobesedno: evidenca poteka tako, da se vpiše navzočnost delavca in da je opravil osem ur na dan. Ali se to vpiše naknadno ali ne, nikogar ne briga, kajti že danes se vsi (kljub bedasti regulativi) obnašajo racionalno – delo mora biti opravljeno v dogovorjenem roku. Če je delavec za to porabil osem ur ali štiri, ni pomembno, na koncu je v evidenco opisano osem ur. To je tihi dogovor med delavcem in delodajalcem, da se pač zadosti, kar od delodajalca zahteva državna birokracija, ki misli, da mora delo potekati tako, kot poteka v državni ali javni upravi.

Ta status quo bo zdaj očitno prekinjen, ker Luka Mesec misli, da digitalizirana družba pomeni tudi digitalno preverjanje prisotnosti na delu. Po njegovi zamisli bo po novem treba elektronsko beležiti podatek o času prihoda delavca na delo in odhoda delavca z dela, času za malico, druge izhode in podobno. Mesec, ki mu (skupaj s stranko Levica) že nekaj let neuradno pripada naziv prvega škodljivca gospodarstva v državi, pravi, da dela v dobro delavca in ga ščiti pred zlobnimi in izkoriščevalskimi (kapitalističnimi) delodajalci, hkrati pa bo olajšalo delo inšpektorjem.

Predlagana uvedba obveznega »štempljanja« (pri opravičevanju tega imajo velike težave tudi levici naklonjeni mediji) ni nič drugega kot uvedba dodatnega nadzora nad delom zasebnih delodajalcev. Pri tem gre državi na roko sodba evropskega sodišča, ki od vseh podjetij zahteva, da spremljajo točen delovni čas svojih zaposlenih. Človeku ni jasno, kako lahko kaj takega odloči sodišče, ki je nastalo na pobudo držav s prostotržno tradicijo. »Štempljanje« je namreč v neposrednem nasprotju z ekonomsko svobodo, ki predvideva, da je pogodba o zaposlitvi stvar (pisnega ali ustnega) dogovora med delodajalcem in delojemalcem. Delodajalec lahko zahteva od delojemalcev, da morajo svojo prisotnost na delu (tudi čas prihoda in odhoda) natančno evidentirati, prav tako lahko zahteva od delavca, da mora biti vsak dan prisoten na delu osem ur, toda pameten delodajalec o tovrstnem evidentiranju ve dvoje: (prvič), delavec je motiviran, da za neko delo porabi več ur, ne pa da opravi več stvari v krajšem času; (in drugič), pomembno je opravljeno delo, ne čas, ki ga delavec preživi na delovnem mestu.

Zdi se, da Luki Mescu ne gre (le) za obrambo delavskih pravic in skrbjo pred izkoriščevalskim kapitalistom, ampak za preprosto socialistično predpostavko, da delovno mesto ni le kraj zaposlovanja, proizvodnje ali drugega dela, ampak je tudi pomembna institucija političnega delovanja. Jugoslovanski samoupravni socializem je socialistično tovarno (ali drugo delovno organizacijo) pojmoval kot »valilnico« socialističnega človeka, Mesec (in Levica) pa očitno meni, da bo z zahtevanim natančnim evidentiranjem prisotnosti na delu več ljudi ostajalo na delovnem mestu, pa imajo tam kaj za početi ali ne.

Iz zdaj prilagodljivega in gibljivega delovnega mesta in delovnega časa, kjer je delovni proces nadzoroval delodajalec (ali je delo opravljeno ali ne), Mesec predlaga skok nazaj v socialistični »mehanski« delovni čas in »mehansko« delovno mesto, kjer delavci nadzorujejo delovni proces: izvajajo nadzor nad trajanjem delovnega procesa, saj delo, ki bi ga lahko opravili v štirih urah, zdaj rajši opravijo v osmih urah. Zato so predlagane spremembe delovne zakonodaje na nek način mehak delavski prevzem zasebne lastnine (podjetij) in delna razlastitev lastnikov podjetij, o čemer sanjata Luka Mesec in Miha Kordiš. In Robert Golob se s tem očitno strinja.

Človek se na koncu vpraša, o čem lahko lastnik podjetja (delodajalec) v svojem podjetju v Sloveniji sploh še odloča.

To ni bil ne prvi in najbrž ne zadnji škodljiv predlog Luke Mesca. Preberite, kaj je že predlagal.

So to priprave Roberta Goloba, da naskoči kandidaturo za Nobelovega lavreata?

Značke

Aleksander Lukašenko, Covid-19, inflacija, kitajski virus, Nobelov lavreat, robert golob, RTV Slovenija, satira, Sir Isaac Newton

So povsod okoli nas, a nekako skriti. Ker jim je nerodno in ne želijo pozornosti, jih običajno sploh ne opazimo. Kar nekaj jih je. Tem simpatičnim prostočasnim genijem rdečica sramežljivosti zbledi, ko je ogrožen planet. Takrat jih nekaj naplavi, pač odvisno od narave bližajoče se katastrofe. Ko se to zgodi, je za običajne smrtnike najboljše, da ostanejo mirni, se ne zapletajo v pogovore z njimi, vse dosedanje vedenje postane popolnoma ničvredno, ko bruhnejo njegovo znanje in izkušnje, mestoma vse pridobljeno v stikih z Marsovci, ki so ga pred leti ugrabili in vanj vlivali svoja spoznanja o vesolju. Kajti človek niti kot produkt evolucije, niti kot stvaritev Boga ne more doseči te stopnje razsvetljenja.

Zadnja planetarna katastrofa je seveda pandemija kitajskega virusa. Največji umi sedanjega časa je niso mogli ustaviti, niti zajeziti. In kot ponavadi so se, in to je dobro, oglasili do zdaj nevidni genialni epidemologi in virusologi. Seveda, brez formalne izobrazbe, strokovnjaki so postali po naravni ali politični poti, zdaj so se pripravljeni žrtvovati, nositi križ in deliti nasvete. V prvem valu je svet navdihovala modrost Aleksandra Lukašenka, danes prestrašene plebejce miri Robert Golob. Njegova navodila kljubujejo zakonom fizike, na glavo je postavil vse do danes nakopičeno človeško znanje.

Prav neverjetno je, kako si tega nihče ni spomnil že prej. Rešitev je ležala na tleh, sklonil se je le ustrežljivi Golob in jo pobral: morje, kjer sta vitamin D in slana voda. Tega se kitajski virus boji kot hudič križa. Če se okužiš, ni treba v izolacijo, ampak samo skočiti je treba v vodo in se malo popražiti na soncu. Eureka! Premieru je narod lahko hvaležen, da misli nanj, tudi ko je na dopustu. Nad glavo se mu je prižgala luč, ko je čofotal v vodi in plesal na obali. Ni mislil samo nase in na svoje užitke, ob tem je še miselno telovadil. Ne pa Sir Newton, ki je ležal pod jablano in čakal, da mu je na glavo padlo jabolko. Eh, blefer, pravi amater v primerjavi z Golobom. Da ne govorimo o tem, da je zakon gravitacije rasističen, delo belih supremacistov. On je pravi borec za zatirane, prezira zahodne države, ki skušajo najti cepiva, pri tem izvajajo teror in izkoriščajo revne in nemočne državljane. Zato je tudi na drugih področjih našel izvirne in inovativne rešitve, ki so jih zlobneži pred ljudmi skrivali v svojih predalih, Golob pa je imel pogum, da jih obelodani.

Inflacija je tipičen primer. Do zdaj je veljalo zmotno prepričanje, da je inflacija večja, čim bolj se dražijo dobrine. Golobov boj bo šel v nasprotno smer in po načelu ´klin se s klinom zbija´. Pripomogel bo k podražitvi dobrin (pšenice, elektrike, plina) in inflacija se bo znižala. Sistem je podoben kot pri virusu. Kot se virus ustraši morja in sonca, se inflacija ustraši visokih cen in zaradi višine strmoglavi. Zadeva – rešena. Tako se je lotil tudi ´depolitizacije´ RTV Slovenije. Nad politiko s politiko, je njegovo geslo. Se pravi, da je treba nacionalno televizijo še bolj spolitizirati, da se bo depolitizirala. Politiko je treba dodati politiki in stvar je rešene. Politika minus politika je nič. Pravim vam, čista matematika genialnega Goloba. Človek ga preprosto mora imeti rad.

Zapis je seveda satiričen, kar pa ne pomeni, da ni daleč od realnosti.

Obrazi slovenskega razkola: ena država, dve Sloveniji ali dvotirnost za samomor naroda

Značke

Boris Tomašič, desnica, ideologija, Janez Janša, Jože Možina, komunizem, Levica, Mojca Pašek Šetinc, robert golob, samoupravni socializem, Slovenija, Slovenski razkol, svoboda govora, Urška Klakočar Zupančič, Vlada RS

Naslov knjige Jožeta Možine (Slovenski razkol) ne bi mogel biti boljši in bolj realno prikazati ne samo medvojno Slovenijo, ampak tudi desetletja po njej. To, kar se je začelo z revolucijo, še kar traja in se nikakor noče končati: imeti razklan narod, da lažje vladaš. In vsi, od zadrtih komunistov do novodobnih prebujencev, lekcijo odlično obvladajo, vedo, da bi pomiritev, kjer bi argumenti prevladali nad silo in resnica nad lažjo, pomenila njihov bridki konec. Tudi zato ustrahovanje, grožnje in delitev. Pogrom proti Borisu Tomašiču je samo etapa v njihovem delovanju.

Razklanost in onemogočanja delovanja desnice takrat, ko pride povsem legitimno in legalno na oblast, ter njeno demoniziranje, ko je v opoziciji, ni samo slovenska posebnost. Podobno je povsod v razvitem svetu – od Evrope do prek Atlantika (odličen opis Steva McCanna o dvojnosti ZDA, ki je bil tudi povod za ta zapis).  Povsod so k socializmu nagnjeni prebujeni uspeli zastrupiti odnose med državljani, če ni po njihovo, sledi divjanje in ustvarjanje kaotičnih razmer. Ko je po njihovo, si izmislijo nekaj novega. In vajo ponovijo. Z željo, da izbrišejo vse, ki se z njimi ne strinjajo. Slovenija je poseben primer.

Namesto, da bi Slovenci in Slovenke uživali v prelepi domovini, bili ponosni, da imamo svojo državo ter skušali vsi skupaj prispevati k blaginji in napredku, smo priča nadaljevanju revolucije in razrednega boja, ki se očitno nikoli ne konča. Nadaljevanje je omogočila kopica sicer izobraženih, a dekadentnih, radikalnih in brezhrbteničnih posameznikov, ki si zaradi sebičnih interesov ves čas prizadevajo ohraniti razpoko, ki so jo naredili njihovi ideološki ali krvni predniki. Priznati je treba, da so v svojem početju učinkoviti in prekleto uspešni: Slovenija ima danes dva obraza, ta del sveta ima dve Sloveniji.

Ena Slovenija meni, da je njihova neodtujljiva pravica, da so ves čas na oblasti. Če jim slučajno na volitvah spodleti ali zaradi razkola v njihovi koaliciji izgubijo oblast, takoj sledijo diverzije in odrekanje legitimnosti desno usmerjenim vladam. Temu smo bili priča vsakič, ko vlado ni vodila tranzicijska levica in dediči revolucionarnega režima. (Nasilni) protesti, podtikanja, grožnje s smrtjo, laži medijskega mainstrema in aktivistično delovanje novinarjev; to je samo del tega rituala.

Druga Slovenija, ko izgubi na volitvah, mirno preda oblast. Nikakršnih protestov, uničevanja lastnine ali ustvarjanje nemirov jim ne pade na pamet. Ta Slovenija si ne domišlja, da je edina poklicana, da vlada, ta Slovenija ve, da so v demokratičnih državah volitve tiste, ki odločijo (ideološkega) zmagovalca. Ste kdaj videli svetovnonazorsko desno usmerjene državljane, da bi začeli s protesti in divjanjem, potem ko izgubijo volitve?

Ena Slovenija si zelo prizadeva za omejitev svobode govora. Mnenja in stališča, ki jim niso po godu in so v nasprotju z njihovimi pogledi na svet, preganjajo in organizirajo hajko, dokler ne dosežejo svojega. Da se ve, katero mnenje je edino legitimno in pravilno. Ko se zgane njihov medijski aparat, gredo do konca – do medijskega umora in ovadb organov pregona. Zaigrana substilnost (zadnji odličen primer sta nastopa predsednice parlamenta Urške Klakočar Zupančič in poslanke Mojce Pašek Šetinc) je le spremljevalni del in uvod v sveto vojno proti drugače mislečim.

Druga Slovenija spoštuje svobodo govora kot temeljno človekovo pravico in svoboščino. Občasno razburjenje je le del kritike stališč ideoloških nasprotnikov, nikakor ne način, da bi onemogočil drugo ideologijo. Še najmanj, da bi razglasili fatvo na tiste, s katerimi se ne strinjajo.

Ena Slovenija želi zaščititi vzporedni sistem (v pravosodju, policiji, gospodarstvu), ki ga je oblikoval komunistični režim. V njem uživajo privilegije, organi pregona jih obravnavajo prizanesljivo ali njihove nečednosti pozabijo v predalu. Do (klasičnih) kariernih kriminalcev (preprodajalci drog) so usmiljeni, saj so deležni njihove podpore (na protestih proti desnici).

Druga Slovenija želi, da so vsi državljani enaki pred zakonom, kar pomeni, da verjame v pravno državo. Ta del Slovenije za shode in proteste pridobi potrebna dovoljenja, ker meni, da je potrebno regulativo spoštovati. Ne priznava dvotirnega sistema, ki je naklonjen vladajočim elitam in novodobnim ´ranljivim´ skupinam.

Ena Slovenija verjame v spolne teorije in nasprotujoče si razrede. Ti ljudje so prepričani, da jim ugodnejši položaj na podlagi spolnih, rasnih in drugih kvot pripada sam po sebi, ne glede na njihove sposobnosti. Verjamejo, da morajo drugi brezpogojno izpolniti njihove zahteve.

Druga Slovenija živi v spoštovanju do dela, ki edino prinaša uspeh v življenju. Po njihovo človek napreduje na podlagi lastnega znanja in sposobnosti, zavračajo družbo, ki gradi umetni elitizem, kjer je pot navzgor pogojena z vsem drugim, le z uspehom v lastnem znoju ne.

Ena Slovenija posega po skrajno nemoralnih postopkih za dosego svojih ciljev, uporablja dvojna merila, se klanja množičnim morilcem prejšnjega režima in časti kulturo smrti (splav, povojni poboji).

Druga Slovenija živi življenje bogaboječih ljudi, želi spoštljivo pokopati povojni pobite in vržene v jame, praznuje samostojnost in časti kulturo življenja.

Ena Slovenija pravi, da je vse njihovo, da je prosto tržni sistem zloben in odgovoren za vse hudo na planetu, da so lastniki podjetij izkoriščevalci, ki jih žene pohlep, zato jih je treba razlastiti.

Druga Slovenija meni, da je socializem povzročil največ gorja, pripeljal do revščine in pomanjkanja, da je za nesprejemljivost (enopartijskega) komunističnega sistema po svetu dovolj dokazov, da so novi eksperimenti s socializmom popolnoma nepotrebni.

Ena Slovenija ideološke nasprotnike vidi kot razredne sovražnike, zoper katera so dovoljena vsa sredstva.

Druga Slovenija vidi ideološke nasprotnike kot politične tekmece, s katerimi tekmuje za oblast z demokratičnimi in v ustavi zapisanimi sredstvi.

Dveh obrazov Slovenije je še več in zdi se, da je slovenski razkol tako velik, da obe Sloveniji znotraj ene države ne moreta več (so)bivati skupaj, da ni več mogoče win-win stanje (ko se svetovnonazorsko različni pogledi soočajo na volitvah in poraženec brez povzročanja nemirov prepusti oblast nasprotni politični opciji), ampak da se bližamo trenutku, ko bo izginila srednja pot (če ni že) in mora dokončno zmagati in prevladati ena ali druga Slovenija.

Biti danes v Sloveniji sredinski, (skoraj) ni več mogoče. Še najslabše za stanje duha družbe je, ko se razglasiš za ideološko sredino, potem pa se ob prvi priliki namažeš z vazelinom in zaradi ljubega miru čakajoč na drobtinice z mize daš glas najglasnejšemu in najbolj nasilnemu, kar so vedno (ampak res vedno) ljudje z levice, ki imajo ves čas stoodstotno podporo pokvarjenih hegemonističnih medijev in vseh podsistemov družbe. Da se bo levica z novim obrazom domnevno spremenila in postala kooperativna, je razmišljanje brez zdrave pameti. Domnevno vedno prinaša težave. Običajno še hujše, kot so bile. Samo spomnite se zadnji levih predsednikov vlad, ko je šel vsak še stopničko nižje.

Ali je dovolj poskusiti pretrgati popkovino med politično in družbeno elito na levici in njihovo poulično pestjo, ki jo prepoznamo v številnih od države financiranih nevladnih organizacijah, visokem šolstvu z akademiki vred, večnih (drugorazrednih) zabavljačih, samooklicanih pomembnežev in (dobesedno) kriminalnih združbah. Ali se Slovenija sploh lahko na miren način normalizira. Ena priložnost je bila zamujena med leti 1990 in 1992, ko je bilo dopuščeno, da so se avtokrati, šefi komunistov, vodilni udbovci in socialistične podgane kot največji humanitarci, ljubitelji svobode in krvodajalci demokracije brez resnejših ovir naselili v samostojni Sloveniji in sčasoma pod pretvezo liberalne demokracije spet ugrabili državo. Vprašanje je (sploh če pogledamo načrte nove vlade in njihovo enomesečno delovanje), ali bo druga priložnost. Če bo, je tokrat dobri ljudje ne smejo izpustiti iz rok.

Logika družine Trotter

Značke

družina Trotter, EU, gospodarska rast, robert golob, socialni primer

Ko že misliš, da te levičarska logika ne more več presenetiti, doživiš ognjemet absurda. Mediji so poročali (in se zgražali), da bo Slovenija dobila manj evropskih sredstev za okrevanje, Robert Golob je odgovornost pripisal Janševi vladi. Na prvo žogo je jeza upravičena, dokler se ne razkrije razlog: ker je bila Slovenija med pandemijo kitajskega virusa gospodarsko uspešna (lani je imela 8,1-odstotno gospodarsko rast), bo dobila manj sredstev. (Izračun sredstev je temeljil na številu prebivalcev, BDP na prebivalca in razmerje do povprečja EU ter na povprečni stopnji brezposelnosti v obdobju 2015–2019. Upoštevan je bil tudi realni padec BDP v prvem letu kitajskega virusa in skupni realni padec gospodarske dejavnosti v zadnjih dveh letih.)

Vsak zdravorazumski človek, ki se vsaj malo spozna na ekonomijo, bi to označil za odlično novico. Ampak ne levičarji. Po njihovih izjavah in komentarjih sodeč, bi si očitno želeli, da je ravno obratno: da bi Slovenija imela padec gospodarske rasti (posledično večjo brezposelnost) in bi dobila več bruseljskega denarja, ki sploh ni ´tuj´, ker gre v bistvu za denar davkoplačevalcev držav EU (na tem mestu pustimo ob strani ´nepomembno podrobnost´, da zadnja leta ECB tiska denar brez kritja).

Zadeva bi bila smešna, komentarji o krivdi prejšnje desnosredinske vlade pa najmanj nespodobni, če ne bi šlo za levičarsko definicijo koncepta slovenskega razvoja in prihodnosti. Kam bo to pripeljalo, je težko reči, kaj dobrega zagotovo ne bo. Namesto, da bi bili zaradi krepitve gospodarstva zadovoljni, ker bo to prineslo v državno blagajno več denarja, se repenčijo, ker bodo zaradi uspešnosti dobili manj subvencij. Skoraj neverjetno je, da jim pritegnejo tudi državljani. Njihovi komentarji gredo v smer, da Slovenija z napredovanjem v skupino razvitih držav postaja neto plačnica in izgublja ugodnosti. Oni to povsem resno. Raje so nerazviti in prejemajo subvencijske novce, kot da bi bili bolj razviti in s tem bolj suvereni. To je logika vseživljenskih socialnih počitnic: boljše je, da ne delam nič, dobim socialno pomoč in še kaj preprodajam, kot da bi delal in plačeval davke.

Se spomnite družine Trotter iz angleške nanizanke Samo bedaki in konji? Preživetje s socialno podporo, dvigovanje standarda s preprodajo in »švercom« ter 50 kvadratnih metrov veliko socialno stanovanje v ogromnem bloku. Nekako tako je bilo v samoupravnem socializmu, kjer so bili vsi ´zaposleni´, vsi so imeli ´spodobne plače´, vsi so si lahko privoščili počitnice, čeprav je večina (z izjemo partijske elite) živela življenje Del Boya in Rodneya iz omenjene nanizanke. Očitno je tako razmišljanje ostalo do dandanašnjih dni.

Ne družina Trotter, ne ljudje v socializmu niso spadali v srednji razred, še v delavski razred ne. Vsi so bili socialni primeri. In Golobovi želijo, da bi bila Slovenija socialni primer EU.