S ´signaliziranjem vrline´ dotični sicer nimajo stroškov, povzročajo pa škodo. Običajno namerno, če govorimo o politikih; še posebej koalicijskih, ki svojo ´vrlino´ s pozicije (pre)moči postavljajo ob bok opozicijski. Potem dobimo ekshibicionistični narcizem, ki v imenu pravice slavi sežiganje vseh naokoli, ki bi utegnili dvomiti v njihove dobre namene. Na koncu se izkaže, da so le našopirjeni pavi z napisom okoli vratu: »Mi smo oblast in imamo pištole.« A zelo zlobni. In zelo nevarni.
Natanko to se mi je podilo po mislih pretekli četrtek, ko sem kot priča sedel pred preiskovalno komisijo. Zdelo se mi je, da sem obtoženec, da sedim pred tribunalom kot Thomas Stratton, junak zgodbe Zajtrk v Londonu, ene od sedmih zgodb mojega distopičnega romana Potovati z Orwellom, postavljenega v leto 2049. Ko sem poleti 2020 oddal tekst v tiskarno, si niti v sanjah nisem predstavljal, da bo čas dogajanja v romanu prišel že letos, še manj, da bom v resničnem svetu podoživljal občutke junaka. Le še Strattonov bridki konec manjka – da me mučijo in likvidirajo. Sodeč po sovražnih destikulacijah in načinu zaslišanja najbrž tudi to ni daleč. Videlo se je, da so že odločeni in da so seje le cirkus za javnost. Lahko se motim, a bojim se, da imam (tudi tokrat) prav.
Ni prvič, da je levica izkoristila institut parlamentarne preiskave ne samo za diskreditacijo ideoloških nasprotnikov, ampak tudi za demonizacijo konservativnih medijev. Cilj je že pred volitvami določil premier Golob: ukinitev (uničenje) določenih medijev, vloga Franka Nittija je bila dodeljena Mojci Pašek Šetinc. Metode so pritlehne, zatekajo se k tipičnemu ´fishingu´ – iščejo na slepo, saj zahtevajo podatke in dokumente, ki niso predmet preiskave. Tako zbiranje pomeni hud poseg v temeljne človekove pravice. Ampak ko se levica poda na lov na čarovnice, je vse dovoljeno, mar ne? Takrat dežurni varuhi človekovih pravic zamižijo na obe očesi. In človeka, ki se znajde v tem vrtincu, prisilijo, da hodi med kapljami: če se zmoči, je kriv.
Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (24. november 2022).
Če držijo (neuradne) informacije, da naj bi v okviru policije nastajala posebna skupina za pregon ´sovražnega govora´, bi moral biti to znak za preplah. Ob tako nedefiniranem in neulovljivem pojmu, kot je ´sovražni govor´, ki si ga vsakdo razlaga drugače, obstaja povsem realna nevarnost, da bi skupino aktualna vlada uporabila za nadzor politične konkurence in za obračun z ideološkimi nasprotniki.
Posebne skupine za boj proti ´zločinom iz sovraštva´ in ´sovražnemu govoru´, ki imajo celo večja pooblastila kot običajna policija, ni slovenska posebnost. Pod različnimi nazivi in nameni obstajajo v več državah. Tako imajo v Kanadi posebno »podnebno policijo«, ki nadzira in zalezuje dvomljivce o podnebnih spremembah, na Nizozemskem ´sovražni govor´ (proti ilegalnim migrantom) preganja protiteroristična enota, v Nemčiji se s tem ukvarja posebna skupina znotraj BND (obveščevalna služba), ki nadzira celo politike opozicijske in domoljubne stranke AfD, tudi v Franciji si predsednik Emmanuel Macron osmišlja posebno policijo, ki se bo ukvarjala s posamezniki, ki ne bodo brezpogojno in brez kritike sprejeli postmodernistične vrednote.
Tarča delovanja vseh teh skupin je desnica. Levice ne skrbi, da bi utegnila biti prepovedana ali da bi bila tarča nadzora. Ve, da se to nikoli ne bo zgodilo; ve, da bodo skupine za pregon ´sovražnega govora´ poskrbele, da mnenja drugih ne bodo slišana, da bodo stališča, ki so različna od njihovega, obravnavana in preganjana kot ´sovražni govor´; in ve, da bi bila poražena, če bi bil ideološki in svetovnonazorski trg odprt in svoboden. Zato se levičarji zatekajo k avtoritarnosti in represiji nad drugače mislečimi.
Nasilje je bilo vedno del ideološkega boja levičarjev. Ko je na oblasti desnica, levica izsiljuje s pouličnim nasiljem, kamor pošilja svoje agitatorje in gverilce. Ko se oblast zamenja, prevzame represivni aparat in ga uporabi proti desni opoziciji. Sprejema zakone, ki so sprevrženo uporabljeni za omejevanje delovanja ideoloških nasprotnikov in zatiranje svobode govora. Skrb vzbujajoče je, da to odkrito podpirajo globalistična bruseljska birokracija in njeni visoki uradniki, ki sploh ne skrivajo več simpatij do wokeistične levice ter svojega odklonilnega in netolerantnega odnosa do volilnih uspehov desnice v katerikoli državi.
Levica vse bolj opušča predstavniško obliko vladanja in vedno bolj prevzema avtoritarnost z uporabo nasilja. Golobova vlada je tipičen primer, saj je Slovenija že potisnjena na nožev rob svobode razmišljanja. Ker je neuspešna, mora zagovarjati represijo, da bo v svojih namerah vsaj na videz uspešna. Desničarji bodo morali počasi razumeti (nekateri to že razumemo), da je z levico nemogoče sklepati kompromisov, da se za njihovimi milozvočnimi besedami in ravnanji vedno skriva zvijača. Nimajo prav nikakršne nagnjenosti k temu, da bi prepričali z argumenti; vedno uporabijo silo, ko jim ne gre vse gladko po njihovih zlobnih načrtih. Zato ne želijo samo politično moč in vladanja, želijo absolutno oblast, kjer bodo prepovedali in preganjali vse, kar ne bo v skladu z njihovo doktrino. Del tega načrta je tudi oblikovanje posebne skupine za boj proti ´sovražnemu govoru´, ki bo resnici posebna skupina za boj proti svobodi govora.
Svoboda in demokracija nikoli ne umreta v temi. Karavana teme vedno pri belem dnevu in vsem na očeh vkoraka v neko družbo. Vsi vedo, da prihaja tiranija, a vsi samo gledajo in nihče ne ukrene ničesar. Smo na desnici res postali tako apatični, da nimamo več razloga za svobodno življenje in boj zanj ali bomo zmogli zavrniti vsiljeno realnost in pokazati pogum? Skok z ladje, če imamo radi domovino, vsekakor ne pride v poštev.
Tekst je bil prvič objavljen na spletni strani revije Demokracija.
S kolegom in prijateljem Vinkom Vasletom, dolgoletnim novinarjem, urednikom, kolumnistom in pisateljem ter nekdanjim direktorjem Radia Slovenija, sva v zvezi z novimi napadi na Nova24TV spet pisala podpredsednici Evropske komisije in komisarki za vrednote Věri Jourovi.
Spodaj je najino pismo.
»Draga gospa Věra Jourová, podpredsednica Evropske komisije in komisarka za vrednote
V času desnosredinske vlade gospoda Janeza Janše ste bili zelo zaskrbljeni glede svobode medijev v Sloveniji. Skoraj ni minil mesec, da se ne bi oglasili in poudarili, kako pomembna je svoboda medijev za demokracije ter kako pomembna je zaščita novinarjev in medijev. Ker do vas očitno še vedno prihajajo zelo selektivne informacije o medijskem dogajanju v Sloveniji v času nove, leve vlade gospoda Roberta Goloba, se nekako čutiva dolžna, da vas obvestiva.
V petek, 4. novembra, so mediji objavili novico, da je Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (AKOS) naložila medijski hiši Nova24TV, da mora umakniti del oddaje Kdo vam laže. Razlog naj bi bil »spodbujanje nasilja in sovraštva do skupine oseb ali člana take skupine na podlagi prepričanja, političnega ali drugega mnenja«. Gre za del, kjer je v kontaktno oddajo poklical neimenovani gledalec, ki je dejal: »Borba za Slovenijo se bo sedaj ponovila /…/. Tisti, ki imate orožje doma, ga ne predajte policiji. Tisti, ki ga nimamo, si ga bomo nabavili, da se obračunamo.« Voditelj je ugotavljal, da ima gledalec najbrž prav in je rekel: »Prišli so s krvjo na oblast, očitno bodo z oblasti samo na silo šli.«
Pustimo ob strani vsebino, s katero se lahko strinjamo ali ne. Enako velja za AKOS: lahko ima svoje mnenje, če meni, da je vsebina spodbujala nasilje in sovraštvo, ima vse možnosti, da poda ovadbo zoper vpletene. Skrb vzbujajoče pa je, da je AKOS kot državni organ, ki je del izvršilne veje oblasti, prevzel vlogo tožilstva in sodnika ter mediju naložil umik dela oddaje zasebne televizije. Poimenujmo to s pravo besedo: to je tipičen primer cenzure. In to v izvornem pomenu besede, ko nek državni organ, ki je del izvršilne veje oblasti, s pozicije moči prepove objavo ali zapleni publikacijo zasebnega izdajatelja. Ne samo to. To je ustrahovanje in omejevanje svobode medijev. Da je neka publikacija prepove ali da se nekemu mediju naloži umik vsebine, je pristojnost sodišča, ki mora najprej ugotoviti, ali je vsebina res spodbujala nasilje in sovraštvo. Nikakor tega ne more odločiti državni uradnik, se pravi politika. To, kar si je privoščil AKOS, je brutalen cenzorski napad državnega organa ne samo na svobodo govora, ampak tudi na zasebno televizijo Nova24TV in Ustavo Republike Slovenije.
Prav tako vas morava obvestiti, da so se isti dan neznanci znesli nad reportažnim avtomobilom istega medija. Upava, da se bodo organi pregona poškodovanja zasebne lastnine Nova24TV lotili z vso resnostjo, zadevo preiskali in storilce našli. Vi pa le pokličite notranjo ministrico Tatjano Bobnar, kot ste pred dobrim letom poklicali notranjega ministra Aleša Hojsa. To, da so neznanci uničevali lastnino zasebne konservativne televizije, je neposredna posledica izjav predsednika vlade, da bodo pregnali »mračne sile«. Neznanci so bili očitno spodbujeni in opogumljeni zaradi teh besed.
Spoštovana gospa Věra Jourová, malo se vendarle pozanimajte, kako je z medijsko svobodo v Sloveniji. Če nek državni organ opravlja vlogo cenzorja vsebin, to po najinem skromnem mnenju zagotovo ni svoboda, ampak življenje pod avtoritativno oblastjo.
Z odličnimi pozdravi,
Jože Biščak, predsednik Slovenskega združenja domoljubnih novinarjev in novinar
Vinko Vasle, kolumnist in nekdanji direktor nacionalnega radia (RTV Slovenija)
»Mi fajtamo,« pravi Inštitut 8. marec. Za kaj? In zakaj že?
Jasno je, da so feministke iz inštituta, ki na ulici vzpostavljajo navidezno ´catch-all´ delovanje, podaljšek socialne levice, ki v politiki, še vedno omejena z zgrajenim sistemom, ne more uresničevati vsega kulturnega in družbenega poslanstva. Osupljivosti, da nevladna organizacija ne nadzira oblasti, sploh ni bilo, niti je ni moglo biti. Cilj Nike Kovač in njenih kompanjonk je bil od vsega začetka jasen: Slovenija je progresivna in slehernik se mora vsako jutro prebuditi s to mislijo v glavi. Ni niti najmanjšega prostora za drugačnost, vsako seme svobodomiselnosti pomeni grožnjo politični eliti, ki je prevzela oblast od desnosredinske vlade. Od tod tudi pogum Roberta Goloba, da s pozicije premierske moči grozi in žuga ne samo opoziciji, ampak vsem, ki bi utegnili zaiti s poti. Ta nagon po prevladi na koncu pripelje do tega, da se s fizično silo zatre vse, kar v slovenski družbi še ni bolnega. In tega ni več dosti ostalo. Redki posamezniki, ki si še upajo trditi, da sta spola le dva, da je doktrina splava v resnici kultura smrti, da multikulturalizem pomeni umor domače kulture in da se ilegalne migracije razraščajo kot plevel, je včeraj oblaten, danes procesiran, jutri bo vržen v jamo. To so že počeli, nismo daleč, da bodo spet; še prej morajo dokončno pomesti nacionalno identiteto, ki je Slovence stoletja povezovalo: vero, družino, raso. Inštitut s fizično in konceptualno zasedbo prostora to počne. Priznati je treba, da (ob pomoči medijskega mainstreama) zelo učinkovito.
Ti kraji v globalnem smislu niso kakšna izjema. Tudi države z daljšo tradicijo nevladnih organizacij, ki so bile nekoč res klasične ´charity´ in povsem neodvisne od vlad, so danes le podaljšek globalističnih elit in njihovih podpornih nacionalnih vlad. Ljudje se ne oblikujejo več spontano v civilne, izobraževalne, verske in dobrodelne organizacije, da bi pomagali posameznikom in reševali njihove (eksistenčne in druge) težave. Ne, danes postaja klasična nevladna organizacija skupina profesionalnih aktivistov, ki za svoje delovanje zahteva denar tretjih oseb. Vse vlade jim zagotovijo denar: leve zato, ker si obetajo podporo in vedo, da imajo svojo ulično pest, če slučajno pride do zamenjave oblasti, desne zato, da si kupijo nekaj dni miru. Ne rečem, da Inštitut 8. marec tudi prejema denar slovenske vlade, a Nika Kovač je priznala, da so dobili sredstva tudi od dveh tujih in radikalno levičarskih organizacij (Planned Parenthood in Guerrilla Foundation), ki imata elemente terorističnih skupin.
In potem ´fajtajo´. Zakaj? In za kaj že? Za enakost; čeprav je Slovenija že zdaj med najbolj egalitarnimi državami. Za človekove pravice; čeprav jih kršijo prav tisti, ki jih podpirajo. Za socialno pravičnost; čeprav bolj socialna država, kot smo zdaj, smo težko še bolj. Za dostavljavce hrane na dom; čeprav dostavljavcev ni nihče s pištolo na sencih silil, da morajo sprejeti delo.
Ravno v tem je zvijača. Fajtanje za nekaj, kar že je, kar že obstaja. Fajtanje za »javno televizijo«? RTV Slovenija je že javna, bolj skoraj ne more biti. Ampak ljudje morajo razmišljati destruktivno, vsak mora imeti pri sebi Foucaultovo nihalo za dokazovanje, da se Zemlja še vrti okoli svoje osi. Smernice so jasne: ustaviti desnico (četudi je v opoziciji), drugače se planet ne bo več vrtel. In da bo ognjemet bolj spektakularen, je treba streljati še na ribe v sodu. Saj veste, mimogrede se zgodi, da se v tebe kdo zaleti in te ozmerja. Sledi vesoljni potop in dokaz, da je fajtanje upravičeno. Prav vse konservativne identitete je treba razstreliti. Ne boš ti meni govoril, kaj naj delam, ampak boš ti delal tisto, kar ti rečem. Nekako tako gre to fajtanje: paranoja o dominacijah in namišljena tesnoba ob diskriminacijah je potrebna za prehod v »prijaznejšo družbo«, kamor nas hoče popeljati Inštitut 8. marec. In fascinantno je opazovati to usklajenost, godi narcisoidnosti vseh vpletenih.
Za normalnega človeka klečanje pred takim kultom ni ne razumljivo, ne racionalno, a za feministke iz inštituta je ravno to bistvo: manj je razumljivo, manj je logično in manj je normalno (naravno), večja je potreba, da pokličejo Golobovo vlado, naj »prijaznejšo družbo« vzpostavi s silo. V nekih drugih časih bi jo inštitut sam. No, mogoče ni daleč od tega.
Sodobne države (tudi samostojna Slovenija), ki se imajo za demokratične, so bile ustanovljene ob predpostavki svobode govora. Koncept svobode izražanja in razširjanja mnenj kot absolutne pravice vsakega posameznika je bil nekaj samoumevnega, nekaj, o čemer se ni razpravljalo ali vanj dvomilo. Do zadnjih nekaj let, ko je postmodernistična levica idejo svobode govora sprevrgla v nekaj, kar to ni.
Najprej so se začele razprave, da je svoboda govora omejena. Ravno v tej povezavi jo zadnje čase omenjajo. Najpogosteje je slišati stavek: »Sovražni govor ni svoboda govora.« Od tod najbrž tudi ideja ministrice za pravosodje Dominike Švarc Pipan, da je »možno hkrati podpirati svobodo govora in obsojati sovražni govor«. In da sta to dva različna koncepta. Nista. Upam, če uporabim besede ministrice, da tega ni težko razumeti.
Svoboda govora je temeljna človekova svoboščina, kar pomeni, da je neposredno izvršljiva in absolutna. Brez bojazni pred cenzuro in grožnjami državnega represivnega aparata nam omogoča, da lahko izrazimo svoje mnenje. Svoboda govora zajema kakršenkoli govor: glasen, sovražen, prijazen, žaljiv, ljubezenski. Je celota. Čim želimo nek del izločiti, to ni več svoboda govora, niti ni več temeljna človekova svoboščina, ampak postane metodično in regulativno pogojevanje svobodne volje in mnenj. To pomeni, da nekdo (cenzor ali koordinator) opravlja delo avtorizacije mnenj in stališč, subjektivno določa, kaj je sprejemljivo (običajno za oblast) in kaj ni. V tem trenutku svoboda govora ne zajema več vseh mnenj in stališč, temveč se z njenim omejevanjem skuša doseči, da nekatera mnenja ne samo, da ne morejo obstajati več, ampak ne obstajajo več.
Tako imenovani sovražni govor ni pravni pojem, kot izraz obstaja nekaj več kot pol stoletja, izmislili so si ga, da bi omejili negativna stališča in mnenja o postmodernističnih vrednotah. Če koga užalimo ali prizadenemo, je to del svobode govora. Če je kdo užaljen, poišče pravico v civilni tožbi na sodišču. Zelo nevarno je, da omejevanje svobode govora postane del kaznivega dejanja. Prvič, ´sovražnega govora´ ni mogoče objektivno opredeliti; to lahko nekdo stori le po svoji podobi in percepciji, le tako, da si nekdo misli, da je nekaj sovražni govor, čeprav za drugega ni. Drugič, opredeljevanje, kaj je ˙sovražni govor´, prej ali slej pripelje do zlorabe (oblasti).
Svoboda govora pomeni, da lahko človek svobodno govori brez omejitev. Omejitve so lahko zgolj v njem samem, kar je individualno ter stvar kulture in omike; omejitve nikakor ne smejo biti stvar oblasti. Čim jih enkrat začne postavljati, lahko pademo pod teror ne samo cenzure, ampak tišine. Ne more biti zakona, kaj je sovražni govor, lahko je samo ustava, da imamo svobodo govora. Svoboda govora preneha obstajati v trenutku, ko z opredelitvami, kaj je sovražni govor, začnemo določati njene meje. In ravno to zdaj počne Golobova vlada – skušala bo omejiti izražanje ljudi, podajanje mnenj. Ravno zato moramo braniti svobodo govora z vsemi razpoložljivimi sredstvi, sovražni govor, karkoli pač to pomeni, pa sprejeti kot stranski učinek (čeprav ima, denimo, aspirin tudi slabe stranke učinke, ima preveč dobrih stvari, ki odtehtajo negativne učinke) pravice, ki je bila bistvenega pomena za napredek človeštva. Če tega ne moremo sprejeti, potem si te pravice, pravice svobode govora, ne zaslužimo, svobodo pa prepustimo v roke ljudi, da si politično korektnim in ´in´ pojmom, kot je sovražni govor, manipulirajo z nami in nas nadzorujejo.
Polje presoje, katere ideje, teorije, besede in besedne zveze so ´sovražni govor´ je nevarno raztegljiv. Glede na ideološko naravnanost te vlade, bodo pod to ´streho´ tudi mnenja, ki so ´sovražna´ do splava, istospolnih porok, homoseksualnosti, ideologije spola ali ilegalnih migracij. Kar je zelo nevarno za svobodo, ker se beseda ´sovraštvo´, izkorišča v ideološke namene. Danes je postala sopomenka za ´fobijo´, z njo je opredeljena vsaka kritika migracij in LGBT agende. Če rečeš » ne maram gejev«, si označen za homofoba. Če rečeš, »sovražim ilegalne migracije«, si označen za ksenofoba. Po drugi strani je povsem zaželeno, da ´sovražiš´ desničarje, cerkev, domobrance ali nuklearno družino. Kakopak, mnenje, ki ga imamo in ga zagovarjamo, ni ´sovražno´, nasprotno stališče je. V tistem trenutku postane ´sovraštvo´ povsem sprejemljivo. Dovolj je, da nekoga označimo za zlobnega desničarja ali kapitalista in levica s sovraštvom nima več težav. Sovraštvo obstaja predvsem na levici, tisti, ki bi zdaj opredeljevala ´sovražni govor´. Na progresivni strani prevladuje mnenje, da bodo s cenzuro in obsojanjem pregnali sovraštvo, pohlep, seksizem in diskriminacijo, mogoče kar vse tegobe sveta vključno s slabim vremenom in boleznimi. Pri čemer ne razumejo, da je sovraštvo čustvo, ki je del človekove narave. Zato moramo boj proti ´sovražnemu govoru´ razumeti tudi kot boj proti človekove naravi. Ampak z regulativo zagotovo ne bomo poskrbeli, da bodo čustva, ki nas delajo človeške in človečne, izginila. To je zgolj praktičen način za nadzor nad svobodo izražanja.
Svoboda govora torej je ali je ni. Ni nekaj vmes, ne more biti ločena od različnega govora z različnimi pridevniki. Če podpiraš svobodo govora, podpiraš tudi tako imenovani ´sovražni govor´, karkoli pač to pomeni. In obratno. Če si proti ´sovražnemu govoru´, si tudi proti svobodi govora kot temeljne in univerzalne človekove svoboščine.
Ja, Dominika Švarc Pipan, »tega res ne bi smelo biti tako težko razumeti«.
Dva dni sta minila od domnevnega incidenta na Bavarskem dvoru v Ljubljani (ko naj bi bila napadena Nika Kovač iz Inštituta 8. marec) in Robert Golob je že napovedal, da bo vlada ustanovila posebno skupino s koordinatorjem za preprečevanje sovražnega govora.
Predsednik vlade je danes dejal: »Naloga posebne skupine bo, da na podlagi pozitivnih praks iz tujine najdemo načine, kako sovražni govor izženemo iz vseh komunikacijskih kanalov in platform.«
Glede na to, da se Golob pogosto ozira po levičarski nemški vladi (ideja, da bo pač treba zaradi energetske krize nekatera podjetja prek zime zapreti) in jo očitno ima za primer pozitivne prakse, ne gre dvomiti, da bo tudi tokrat tako.
Nemške obveščevalne službe lahko že danes brez nalogov prisluškujejo domoljubni stranki AfD (na Bavarskem je to zelo sporno početje obveščevalcem prepovedalo sodišče), na zaslišanju šefov nemških obveščevalnih služb pa je Thomas Haldenwang, predsednik Zveznega urada za zaščito ustave, šel še korak dlje.
Napovedal je, da bo več opazovanja opozicije, predvsem glede širjenja teorij zarot, sovraštva in dezinformacije (inflacija). Če bo potrebno, pravi, bodo kakega člana opozicije tudi ubili. »In to morebiti tudi energično ukrepanje proti članom opozicije, vse do in vključno z ubijanjem, se zdi možno,« je dejal Thomas Haldenwang.
Politično nekorektno, a resnično. Vlada bi morala uvesti davek na brezposelnost. To bi brezposelne spodbudilo, da si poiščejo delo. Cena dela bi sprva sicer padla, a bi dolgoročno vse skupaj blagodejno vplivalo na gospodarstvo. Ali kot piše v malce starejšem zapisu bloger Šimun:»Stališče o upravičenosti pomoči brezposelnim izhaja iz nepoznavanja osnov ekonomije. Zdi se, da je pravilen postopek obraten: brezposelnost bi morala biti obdavčena.« Ampak gremo lepo po vrsti.
»Povedali smo, da bomo zmanjševali prispevne stopnje, davčne stopnje iz dela, in povečevali davčne stopnje iz premoženja,« je nadaljeval Golob in dodal, da govori o »vsem premoženju, ne zgolj o nepremičninah.« (MMC, 24. oktober 2022)
V odgovoru na poslansko vprašanje je predsednik vlade Robert Golob torej napovedal davčno reformo, ki ne bo obdavčila samo nepremičnine, ampak tudi celotno premoženje davčnega zavezanca.
Lahko ste prepričani, da večina Slovencev to podpira. To je presenetljivo, ker v več kot 80 odstotkov naseljenih nepremičnin (stanovanj) živijo njihovi lastniki (po tem smo Slovenci nad povprečjem EU in celo blizu svetovnega vrha), se pravi potencialni plačniki davka na nepremičnine (premoženje). Presenetljivo zato, ker v tem trenutku še ni popolnoma jasno, ali bo iz obdavčitve izvzeta nepremičnina (tako imenovana »prva nepremičnina«), v kateri živi lastnik. Gotovo je le, da bo Golobova vlada v davčno reformo zajela celotno premoženje. Kar pomeni, da bodo z davkom kaznovali ljudi, ki imajo lastnino in ljudi, ki investirajo, da povečajo svoje premoženje. Posledično to pomeni, da se ljudem ne bo splačalo več varčevati, ampak jih bo nov davek spodbudil, da prihodke sproti zapravijo in se potem priključijo na vlad socialnih dodatkov.
Predstavljate si dva moža. Recimo, da sta to Marjan in Tone. Imata lastniško stanovanje, relativno dobro zaslužita, na leto vsak privarčuje 5.000 evrov. Marjan rad potuje, si ogleduje svet, zato prihranke porabi za potovanja. Tone ne mara potovanj, zato s prihranki kupuje umetniška dela. Tako je z leta v leto. Lepega dve vlada napove davčno reformo, s katero bo obdavčila premoženje. Marjana novi davki ne prizadenejo. S prihranki si ni povečal premoženja, ker jih sproti zapravi za potovanja. Za razliko od Toneta, ki mu grozi, da bo izgubil premoženje. Za nakup umetniških del je v desetih letih porabil 50.000 evrov. Petina del je izgubila vrednost, ker se avtorji niso proslavili, trem petinam se vrednost ni spremenila, petini se je vrednost povečala, saj so slikarji postali slavni. Umetnostni zgodovinar je njegovo zbirko ocenil na 500.000 evrov. In če bo davek na premoženje 1-odstoten, bo moral vsako leto za zbirko umetniških del državi odšteti 5.000 evrov. Kar pomeni, da bo vse prihranke namenil za davek, novih umetnin pa ne bo mogel več kupovati. Če se bo medtem vrednost njegove zbirke še povečala, tudi njegovi letni prihranki ne bodo več zadostovali za plačilo davka na premoženje. Na koncu bo moral Tone prodajati umetnine, da bo lahko plačal davek. Kaznovan bo zato, ker je povečal svoje (zasebno) premoženje.
Podobno bi moralo biti z brezposelnostjo. Če lahko z davkom kaznujemo ljudi, ki povečujejo svoje premoženje in imajo več lastnine, ker so pač investirali in prihrankov niso porabili za potovanja (ali dobro počutje trebuha), bi morali kaznovati ljudi, ki ne delajo, pa bi lahko.
Večina Slovencev je do brezposelnih sočutna. Še posebej do tistih, ki so glasni. Med njimi je veliko šolanih umetnikov in drugih kulturnikov, največ je družboslovcev, ki bi radi odlično plačano in natanko tisto delo, za katero so opravili izobraževanje. Prava groza, res. Ljudje nasedajo in se izrekajo, naj jim država pomaga. Pri tem seveda ne pomislijo, da dajejo denar iz svoje denarnice. Ampak, saj veste, kar ne vidiš, ne boli. Denar gre iz njihove denarnice državi, od tam naprej do brezposelnih. Slednji ne proizvajajo ničesar, ker ničesar ne delajo. Ta odločitev je izključno njihova. Večina teh bi se lahko zaposlila, če bi sprejela katerokoli delo (na primer delo trgovca ali obiralca sadja), prav tako, če bi bila pripravljena delati za 500 ali 600 evrov na mesec. (Res je, da tukaj zadevo otežuje država z zakonsko določeno minimalno plačo, zato je treba minimalno plačo čimprej odpraviti.)
Ko se nekdo odloči, da bo brezposeln, povzroča škodo drugim, ki delajo. Ti ga morajo namreč preživljati. Ne govorim o brezposelnosti, ki je posledica trajne invalidnosti in s tem nezmožnosti za delo, govorim o brezposelnosti (in ta je v večini), ki je posledica ošabnosti in vzvišenosti izgovorov v smislu, to sem študiral ali za to sem izučen, zato mi pripada ta zaposlitev. In večina teh ima svoje lastne nepremičnine, običajno tudi podporo kakšne nevladne organizacije ali družine, zato jim ni treba sprejeti nobene zaposlitve ali dela. In če država že uvaja davek na (prazne) nepremičnine in premoženje, da bi, kot pravi, ljudi spodbudila, da bi z premoženjem nekaj naredili (ironija je, da je davek na nepremičnino, pri katerem ljudje ne morejo narediti ničesar, če se cene dvignejo in s tem poveča vrednost), je smiseln tudi davek na brezposelnost; da bi brezposelne spodbudili, da bi poiskali (kakršnokoli) zaposlitev. Tako pa gre Golob ravno v nasprotno smer. Ali kot je pred skoraj pol stoletja v satiričnem eseju v Ekspressnu zapisala slavna pisateljica Astrid Lindgren, ki jo je država tako obdavčila, da ni mogla dihati: da je bolje, da živi od socialne pomoči, kot da piše knjižne uspešnice. (To politično nekorektno in povsem »neoliberalno« misel boste zelo redko prebrali v biografijah slavne pisateljice.)
Kot pri vsakem davku, gre tudi pri napovedanem davku na premoženje za socialistično idejo o pravični prerazporeditvi bogastva na podlagi enakosti in socialne pravičnosti, kjer se morajo uspešnejši in bogatejši pod grožnjo s silo »solidarizirati« z manj uspešnimi, manj podjetnimi in revnejšimi sloji.
Da ponovim, kar sem večkrat zapisal. Dobrih in pravičnih davkov (še posebej, če so progresivni) ni. So le manj škodljivi (financiranje osnovnih funkcij države: varnost, javni red in mir, razsojanje o sporih), škodljivi (razna obvezna zdravstvena in pokojninska zavarovanja) in zelo škodljivi (obvezni RTV prispevek). Davek na premoženje bo spadal med zelo škodljive davke.
»Izkupiček včerajšnje razprave je popoln. Vse, kar sta predlagala komisija in predsednik Sveta EU-ja, je bilo na koncu potrjeno. Na vseh področjih je bil narejen velik korak naprej,«so povzeli izjavo Roberta Goloba na Twitter profilu slovenske vlade.
Zanimivo, madžarski premier Viktor Orban trdi drugače. Namreč, da predlogi komisije niso bili sprejeti. Če bi bili, bi na Madžarskem tvegali prekinitev dobave plina. »Energetski predlogi Komisije so bili največja grožnja Madžarski. Če bi jih sprejeli, bi v nekaj dneh tvegali prekinitev dobave plina Madžarski. Danes smo to nevarnost uspešno preprečili. Nismo sami in uspelo nam je izpogajati pravičen dogovor,« je na Facebook profilu zapisal Orban.
Očitno je, da je Golob zelo slabo zastopal interese Slovenije. Medtem ko bo Slovenija še vedno imela najdražjo elektriko v Evropi (kljub tako imenovanemu začasnemu dinamičnemu cenovnemu koridorju za transakcije z zemeljskim plinom), si je Madžarska izpogajala izjemo majski dogovor glede naftnih sankcij Rusiji). Na zadnjem vrhu so se države članice strinjale, da omejitev cene plina v Evropi ne bo vplivala na obstoječe dolgoročne pogodbe. Če taka izjema ne bi bila določena, bi oskrba Madžarske s plinom iz Rusije čez noč postala nemogoča.
Dogovorjeno je tudi, da tudi če bo prišlo do skupne nabave plina v Evropi, ta za Madžarsko ne bo zavezujoča. Orbán je dejal, da to pomeni, da bodo Madžarski ostale odprte vse možnosti javnih naročil. »To je pomembno, ker lahko znižamo ceno energije na Madžarskem samo, če bo na madžarskem energetskem trgu na voljo več virov in več konkurence,« je zapisal Orbán, poroča RMX News.
Lahko se seveda strinjamo, da nas Urška Klakočar Zupančič (UKZ) nasmeji. Po parlamentarnih izpadih se (v LOL ligi) sprosti na Dejanu Zavcu, nato si domišlja, da živi v zrelih časih pariškega zabavišča na Pigallu. Povsem možno je, da želi ugajati Macronu. Njen strankarski šef, ki je nedavno pomenkoval s francoskim predsednikom, naj bi bil dober trgovec. Uspelo mu je podražiti elektriko, zakaj ne bi zmogel dvigniti cene UKZ. Samo primeren kostum je treba najti in bo kot iz izložbe na bulevarju de Clichy.
UKZ je v celjskem Pelikanovem ateljeju visoko postavila lestvico. Incidenti bodo od zdaj naprej pričakovani, publika vse bolj zahtevna, pričakujemo najmanj lebdenje predsednice državnega zbora v orbitalni postaji v korzetu letnik 1900. Lahko tudi kaj drugega. Volivci ne smejo zaspati, še manj biti brez razloga budni, drugače bodo segli po uspavalnih tabletah. Ampak čarovnija bo potem izginila, UKZ se ne bo več počutila udobno. Tega nihče ne želi. Hočemo dodatek. Ker noči postajajo vse daljše. Ognjemet s pernatim šalom je dober začetek, omejitev protokola je presežena.
Za popestritev vsakdanjika zapleše pred častno četo, kramlja z Mirom Čekelišem, jahanje je njena psihoterapija, čarovništvo njena strast. Prek različnih kostumov, s katerimi prebija nedoločljivi humor, podpira drugačnost. Ja, ta sveta beseda je zelo manjkala v togi in resni politiki hrama demokracije. Ona zdaj z eno samo kretnjo opravi s tabuji in pospravi v žep celoten modni, glasbeni, športni, družabni in politični živelj. Šiviljski pogum Bratuškove je pozabljen, njene krpe so namenjene samo še za sušenje; UKZ je našla povsem nov način za (samo)utrjevanje ugleda, inovativnost v politiki je z njo dobila druge dimenzije. Lahko ste prepričani, da korporacija Mattel razmišlja o novi lutki. Poleg najnovejšega hita (transspolne Barbie) se bo UKZ prav prilegala zbirki. In če namesto Kena dodajo še Roberta, bosta kot Tarzan in Jane. Po Čito jima sploh ne bo treba daleč, bo kar sama prišla. Njen volilni turizem bo tako, če uporabimo aktivistični jezik, dosegel opolnomočenje.
Z UKZ je življenje za vse lepše. Kot blisk prepreči, da bi ljudje slišali, kaj meni opozicija. Za kar so ji hvaležni tudi levi mediji, da jim ni treba poročati o mnenju desnice. Ja, UKZ je nostalgična, skrbi za stare, dobre čase. Demokracija desetletja nazaj je bila boljša, predsednikom skupščine je bilo lažje. To so bili blaženi dnevi brez razprave. Bojazni, da bi bil kdo proti, ni bilo. Ah, kakšni predsedniki so bili to! Ivan Maček, Sergej Kraigher, Milan Kučan in Vinko Hafner. Težav z delegati niso imeli. Dovolj so bili črni usnjeni plašči nekje v preddverju; se je takoj vedelo, kaj se sme in kaj ne. Ona pa se mora zdaj ubadati z nekim Breznikom, ki je nekaj rekel poslanki Sukićevi. Povsem drugi časi, vam povem. Kako je že rekel kritik Zolaju za njegovo Beznico? Da Zola »verjame, da je nekdo lahko velik umetnik v blatu, kot je nekdo velik umetnik v marmorju«. UKZ ni ne Zola, ne d’Aurevilly. Že to, da gre za moška, dela razliko. Ampak, saj veste, če dolgo hodiš kot raca, gagaš kot raca in z odevanjem v pernat šal izgledaš kot raca, se bo vsem prej ali slej zazdelo, da si – raca. Zato le pokončno, draga UKZ. Upor kolesariata s slogani in granitnimi kockami je izključen. Ptiči gredo redko nad ptiče.
Početje UKZ ima tri možne razlage. Prvič, ima težave (pri integraciji v politiko), kot je temu modno reči. Če jih ima, potrebuje pomoč. Drugič, dolgo je gojila skrivno upanje, da bi stopila iz anonimnosti. Zato je (ljubosumna na hrup drugih) z eskapadami izkoristila politični vrtinec Golobove kampanje in naklonjenosti. In tretjič, kompas UKZ ne kaže več proti severu.
*To je satira. Kar izrecno poudarjam, ker po Sloveniji hodijo politiki, novinarji, aktivisti, sodniki in tožilci, ki bi preganjali šaljive zapise. Sicer se zavedam, da kljub temu poudarku tvegam ovadbo, ampak – Bog pomagaj.
Najbrž ni nobenega dvoma več, kaj je cilj nacionalizacije ali državne dokapitalizacije energetskih podjetij. Ko bo država lastnik ali večinski lastnik, bo lahko pospešila uresničevanje »zelene agende«. Vrata v pekel bodo tako na široko odprta.
Energetska kriza, ki so jo vlade same »zakuhale«, je dobra krinka za doseganje tako imenovanih »podnebnih cilje«. Hitremu opuščanju fosilnih goriv, ki zagotavljajo poceni in zanesljivo energijo, se upira predvsem zasebni sektor. Ker vlade (tudi slovenska) z omejitvami in emisijskimi kuponi niso dosegle ničesar, bodo poskusili s povsem socialističnimi ukrepi: podržavljanjem energetskih podjetij.
Skriti nameni
Predsednik vlade Robert Golob je pretekli teden ob predstavitvi rebalansa proračuna omenil Nemčijo, ki je »nacionalizirala največjega dobavitelja zemeljskega plina«. Pripomnil je, da je povsem mogoče, da »bo tudi Slovenija nacionalizirala takšno podjetje«. Kmalu se je potrdilo, da je imel v mislih Geoplin, največjega slovenskega trgovca s plinom.
Skoraj istočasno je bila na Fakulteti za elektriko javna predstavitev Nacionalnega energetskega in podnebnega načrta (NEPN) za Slovenijo do leta 2030 in naprej. Minister za infrastrukturo Bojan Kumer je dejal, da vlada pospešeno uvaja mehanizme za pospešitev sončnih in vetrnih elektrarn. Sklep je lahko en sam: očitno je načrt (in to na ravni EU), da država najprej podržavi energetska podjetja, jih zapre in prisilno uvede pridobivanje električne energije iz nezanesljivih obnovljivih virov. Najprej bo poskusila z dokapitalizacijo, če se bodo zasebni lastniki upirali, bo podjetja preprosto zaplenila (z razlastitvijo jih bo nacionalizirala). Golob je dejal, da so v ta namen v proračunu že rezervirali 0,75 milijarde evrov.
»Težave« Geoplina
Geoplin, kjer je večinski lastnik Petrol, je največji slovenski veletrgovec s plinom in obvladuje okoli 75 odstotkov trga. Država ima četrtinski delež, a je hkrati tudi največja lastnica Petrola. Poslovanje je bilo, vsaj sodeč po bilancah, do zdaj dokaj dobro in stabilno. Težava je nastala, ker ima pogodbo o dobavi plina sklenjeno (do leta 2027) z ruskim Gazpromom, ki pa državam EU zmanjšuje dobavo. Po zadnjih dogodkih, ko je Moskva zagrozila z uporabo jedrskega orožja, če bodo EU, ZDA in Nato ovirali priključitev vzhodnih regij Ukrajine k Rusiji, se utegne dobava povsem ustaviti.
Dobava plina Geoplinu je torej zmanjšana, toda družba ima zavezujoče pogodbe v maloprodajnimi trgovci in industrijo. Da bi jih izpolnil, mora kupovati dražji plin na borzi, nekdanja direktorica Vanja Lombar je pomanjkanje želela ublažiti tudi s pogovori za dobavo plina v Alžiriji, kar ji je pomagala takratna Janševa vlada. Čeprav je posel o nakupu cenejšega severnoafriškega plina skoraj usklajen, projekcije podjetja kažejo, da bo konec leta potrebna dokapitalizacija, ker Geoplin ne bo mogel več poravnavati zapadlih obveznosti. Kar odpira dve vprašanji: prvič, zakaj bi Geoplin dokapitalizirala samo država, če je Petrol večinski lastnik; drugič, čeprav je država dala Geoplinu že 400-milijonsko poroštvo za nakup neruskega zemeljskega plina, zakaj država Geoplinu ne posodi denarja, ki ga bo vrnil, ko se bo izkopal iz težav?
Želja po nadzoru
Očitno je, da želi Golob pod nadzor države spraviti celoten energetski sektor. Začel bi z zaradi krize najlažjo tarčo – Geoplinom. Ker ve, da Bruselj temu načrtu ne bo nasprotoval, ker imajo tudi druge države podobne apetite, niti ne bo Evropska komisija dokapitalizacije imela za nedovoljeno državno pomoč, bo po vsej verjetnosti država Geoplin dokapitalizirala (nakup podjetja bi bil dražji). Ve, da Petrol denarja za veliko dokapitalizacijo najbrž nima, zato vlade sploh ne bo treba zapraviti vseh rezerviranih sredstev za večinski delež. In če se bodo na Petrolu upirali, bo Geoplin preprosto nacionaliziral. Zato je tudi uporabil besede »povsem mogoče«. Sledil bi Petrol.
Slovenski vladi se očitno s podržavljanjem energetskih podjetij mudi. Golobu je vzor Nemčija, kjer je tamkajšnja socialistična vlada v največjega nemškega uvoznika plina vložila 8 milijard evrov, za 500 milijonov evrov pa kupila finski delež v podjetju. Tako nemška država postaja 98,5-odstotna lastnica Uniperja.
Analitiki MDS: Brez panike
Vsem, ki imajo podobne socialistične in etatistične težnje kot levičarski vladi v Berlinu in Ljubljani, se mudi, čeprav od vlad neodvisni analitiki in celo analitiki Mednarodnega denarna sklada (MDS) pravijo, da se bodo razmere na trgu dokaj hitro umirile, saj države, ki so v največji meri odvisne od ruskega plina, uspešno iščejo alternativne vire dobav.
Naraščajoče cene plina, ki se medtem že umirjajo in kažejo znake padca, bodo vplivale na manjšo porabo v EU, kar bo upočasnilo gospodarstvo in rast. Po mnenju analitikov bodo v naslednjih mesecih najbolj prizadete države (če se dobava plina iz Rusije popolnoma ustavi) Madžarska, Slovaška in Češka (BDP se bo zmanjšal do šest odstotkov), malo manj pa Avstrija in Nemčija, ki za zdaj (z varčevanjem in uspešnim iskanjem alternativnih poti za plin) uspešno krmarita s krizo. Težave za druge evropske države bi nastale, če bi se sesulo nemško gospodarstvo. »Če bi se dobava plina popolnoma ustavila, bodo negativni vplivi dosegli vrhunec naslednje leto, nato pa bodo zbledeli, ko bodo na voljo alternativne oskrbe s plinom,« zaključijo analitiki MDS Mark Flanagan, Alfred Kammer, Andrea Pescatori in Martin Stuermer.
Etatistične težnje
Skratka, trg bo prej ali slej izravnal ponudbo in povpraševanje, cene se bodo znižale (a vprašanje, če povsem na raven pred krizo). Zato ni nikakršne potrebe po nacionalizaciji ali (z dokapitalizacijami) podržavljanju energetskih podjetij. Dovolj bi bila jamstva ali začasna pomoč, kar Bruselj v tej krizi zagotovo ne bi mogel imeti za nedovoljeno državno pomoč.
S tem težave energetskega sektorja ne bodo odpravljene. Vmešavanje vlad v njegovo reševanje bo lahko sicer imelo kratkoročno blagodejne učinke, dolgoročno zagotovo ne, če se Bruselj ne bo odrekel samomorilski »zeleni agendi«. Obnovljivi viri energije v doglednem času ne morejo nadomestiti fosilnih goriv, roki, v katerih naj bi Evropa postala »trajnostna« so nerealni. Zato kriza, ki jo doživljamo, ni, kot bi rekel ekonomist Janez Šušteršič, običajna ekonomska kriza, ampak predvsem kriza, ki so jo spodbudili napačne politike. To počasi spoznavajo tudi v Bruslju in bodo očitno zamenjali formulo, po kateri se (da bi spodbujali uporabo obnovljivih virov) cena elektrike določa na podlagi cene plinskih elektrarn. Zato je elektrika kar naenkrat tako draga, kar je vplivalo tudi na inflacijo. Za slednjo pa niso krive samo visoke cene električne energije (ki vplivajo na cene v celotni gospodarski verigi), ampak tudi nerazumno tiskanje denarja Evropske centralne banke (ECB) pred leti in vse mogoče oblike pomoči med pandemijo. To je spodbudilo povpraševanje, ponudba je bila premajhna, kar je posledično botrovalo rasti cen. Inflacija namreč ni nič drugega kot preveč denarja za premalo blaga.
Sistemska kriza
Če se je sprva zdelo, da bo energetska kriza nekakšna različica propada Lehman Brothers, je danes že jasno, da gre za sistemsko krizo. Z njo smo šele na začetku, energetska kriza je le uvod.
Če bo slovenska vlada vztrajala, da bo Slovenijo »posejala« z vetrnimi in sončnimi elektrarnami, se naši državi obeta katastrofa. Ob sedanji politični (ideološki) situaciji in trenutnih tržnih razmerah bi bila velika prerazporeditev kapitala v nizkoogljične naložbe strel v koleno. Le konkurenca na trgu (in nikakor ne podržavljanje energetskih podjetij), ki poskrbi za najcenejše vire energije, lahko spet prinese poceni elektriko in postopno nižanje cen osnovnih življenjskih potrebščin. Toda zdi se, da gre slovenska politika v drugo smer. Žal tudi Bruselj. Zato je bojazen, da bo kriza zelo dolga, čeprav se bo občasno zdelo, da je odpravljena.
Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (6. oktober 2022).
Kavarna Hayek 