Kako Slavoj Žižek svet prepričuje, da je oblekel cesarja, a je Nina Krajnik pokazala, da je cesar (še vedno) gol

Značke

BBC, Eduardo Pinheiro, filozofija, Gregor Golobič, Guardian, ideologija, kapitalizem, lacanovstvo, Levica, levičarstvo, marksizem, Mladen Dolar, New York Times, Nina Krajnik, psihoanaliza, Rastko Močnik, Renata Salecl, Robert Wofford, Slavoj Žižek, Thomas Moller-Nielsen

Nine Krajnik osebno ne poznam. A po tistem, kar sem prebral (v Demokraciji smo imeli intervju z njo) in slišal (intervju na TV Slovenija), moram reči, da se mi zdi prepričljiva in jasna, tudi všečna ženska. Ve, kaj in o čem govori, je dosledna in zelo neposredna.

Nedavno je »pionirka lakanovske psihoanalize v Sloveniji«, ki prijateljevala in sodelovala z Lacanovo (pokojno) hčerko Judith Miller, dejala, da v Sloveniji do leta 2015 sploh ni bilo lacanovske psihoanalize. To je bil pravi šok. Kako je to mogoče, ko imamo glavnega lacanovca Slavoja Žižka? In Društvo za teoretsko psihoanalizo, ki sta ga poleg Žižka ustanovila Mladen Dolar in Rastko Močnik? Novinar Matej Klarič je na Twitterju celo (v stalinističnem besednjaku in drži, vredni samega Žižka) zapisal, kako si Možina sploh upa gostiti in predstaviti Krajnikovo kot pionirko lacanovske psihoanalize v Sloveniji, »če se ve, da imamo že več kot 40 let svetovno špico te smeri«.

Res je. Nad Lacanom ima monopol Žižek. Sam sebe je predstavil in se promoviral kot lacanovec, ustoličila ga je globalna akademska levica. V resnici je postmarksistični filozof, apologet kulturnega marksizma, pripadnik »jurske levice«, ki perfidno skriva svoj obsesiven prezir do kapitalizma (ki ga v resnici hrani) ter se navdušuje nad največjimi tiranijami na svetu (stalinizmom in maoizmom). Ker pobira drobce od povsod, nekateri mešajo Marxa in Lacana (najbrž tudi Hegla).  A njegova beseda velja, karkoli reče. O tem se v Sloveniji ne razpravlja, kaj šele dvomi. Možno je le ponižno klečanje pred njegovo lacanovsko Visokostjo in kimanje domislicam preroka kapitalistične apokalipse. Njegova beseda je prva in zadnja. Vmes ni nič, prav nič. Zdi se, da je tako bilo od nekdaj, dokler ni prišla Krajnikova in glasno povedala, da je tako stanje bilo mogoče le, ker je klika z Gregorjem Golobičem na čelu (in krogom okoli Slavoja Žižka, Mladena Dolarja, Renate Salecl ter drugih) »privatizirala enega glavnih ideoloških mehanizmov države« – visoko šolstvo in akademsko sfero. »Forenzična sled tega je javni denar. In v to bo moral v prihodnosti nekdo nujno poseči,« je dejala. Odgovor globoke države je prišel zelo hitro – Nini Krajnik so v njen dom vdrli Odlazkovi novinarji. Ker se je dotaknila financ globoke države in bila kritična do slabih kopij slovenskih lacanovcev. Kljub temu, da je dobila podporo od Jacquesa Alaina Millerja, Lacanovega intelektualnega dediča: »Slavoj, Mladen Dolar, tudi v Ljubljani vas gleda temno oko, in ni tisto, ki je gledalo Kajna, saj naj živi Nina.«

Žižek je najbrž res populariziral filozofijo in svojimi nastopi postal pop ikona, ki je zanimiva (tudi) za globalni medijski mainstream (od BBC in Guardiana do New York Timesa), vendar je daleč od tega, da bi bil eden »največjih svetovnih javnih intelektualcev«.

»Žižka cenijo ´psi´ in ´intelektualci´: bodisi mu manjka kanček spodobnosti, bodisi je imbecil,« pravi brazilski konservativni pisatelj Rodrigo Constantino.

To so ugotovili tudi številni študenti, ki jih je njegova retorika zvabila v študij (in nekateri novinarji). Za njih je bilo spoznanje grenko: resnejša poglobitev v njegove študije, analize, razprave in citate razkriva Žižkovo šarlatanstvo, plagiatorstvo in radikalizem (Belgijec Thomas Moller-Nielsen, diplomant Oxforda, v Filozofskem salonu ali Robert Wofford v Newsweeku). Ideje si »sposoja« in jih prodaja kot originale celo od svojih žen. Tak primer je primerjava gumba v dvigalu, na katerega ljudje večkrat pritisnejo, ker pričakujejo, da se bodo vrata hitreje zaprla, in volilnega sistema v zahodnih demokracijah, kjer ljudje v političnem procesu sodelujejo z glasovanjem. Vendar to ni nič drugega kot izpeljana misel Renate Salecl, Žižkove druge žene, v njeni knjigi Disciplina kot pogoj svobode o subjektih svobodne izbire v postindustrijski družbi. Zato je neverjetno, da je med njegovimi zvestimi sledilci toliko akademikov, ki med občinstvom kot cucki sedijo v prvih vrstah in mu kimajo.

Edino, kar se je Žižek v resnici »naučil« od Lacana, je (če se ne motim) – pomembnost jezika. Z njim zna opletati; izbirati take besede, ki so všečne trenutnemu občinstvu ali sogovorniku; verbalno spravi občinstvo v halucinacije; hkrati pa brani gospodarje ideologije, ki v resnici stojijo v ozadju. Temu se drugače reče zloraba jezika.

Zdi se, da se spozna na vse. Tudi na budizem. Ko ga je o tem poslušal učitelj angleščine in ljubitelj budistične filozofije Eduardo Pinheiro, je o Žižku zapisal: »Slavoj ni veliko več kot zabavljač. Kot filozof ni nič drugega kot goljuf.«

Zna se spretno izogniti vprašanjem, ki so povezane s strokovnostjo in njegovim poznavanjem filozofije (ne samo Lacana). To je občutila novinarka Guardiana Jessica Decca Aitkenhead, ki je Žižka obiskala v Ljubljani in napisala reportažo. »Predstavljala sem si, da bo želel razpravljati o svoji novi knjigi o Heglu, toda zdi se, da je tisto, o čemer resnično želi govoriti, seks,« je zapisala. A to ni omajalo Žižkove priljubljenosti v levičarskih medijih.

Žižek kot po pravilu v zadnjem delu povedi pogosto zanika tisto, kar je povedal v prvem. Pravzaprav zaradi govornega besnenja pri njem nikoli ne veš, ali zagovarja ali kritizira tezo. Ko govori o komunizmu in se nad njim navdušuje, v isti sapi pove, da to nima nič opraviti s komunisti v 20. stoletju. Ne pove, kakšen je njegov komunizem. A s spretno uporabo jezika zakrije svojo nekonsistentnost, kar je tudi sicer značilnost jezika levice – do zdaj nobena država ni imela pravega socializma, mi imamo v mislih svojega, pravega. Seveda, v mislih. Težava je, da ideje levice ne delujejo. Tako kot Žižkove ne. Delujejo samo v njihovih utopičnih predstavah in načrtih, s katerimi kot sirene s petjem zapeljejo ljudi na čeri. In potem pravijo: Ne, nismo mislili tega. Enako počne Žižek, ki je tako protisloven, da se človek na koncu povsem resno vpraša, ali mogoče ne blefira tudi svoje raztresenosti, motečih kretenj in pljuvanja po sogovorniku. Edina njegova dodana vrednost je – (ne tako) poceni zabavljaštvo. Ki je zelo nevarno, saj mladež po njegovih nastopih začne takoj nositi majice z motivom Lenina ali Che Guevare.

V resnici so Žižkovi oboževalci zelo plitva voda, a v njegovem kultu, ki je glasen, provokativen in klovnovski, so zvesti sledilci. Med njimi tudi profesorji in akademiki, ki so tam iz različnih vzgibov. Nekateri zato, da so opaženi, drugi iz povsem materialnih in strahopetnih razlogov, ko so pripravljeni izdati psihoanalitično stroko.

»Bi. A Žižek ne dovoli. Ne želi sodelovanja z lacanovskimi psihoanalitiki, ampak če se pridružim jaz, bodo ljudje mislili, da je v trojki razdor,« je Mladen Dolar odgovoril Krajnikovi, ki ga je vprašala, ali bi se pridružil psihoanalitičnemu gibanju. Krajnikova je komentirala: »Gre za kategorični primer tiranske agonije in padec prve domine v seriji napadov na lacanovske psihoanalitike, ki bodo sledili. Gre za izdajo psihoanalitične stvari in mojega mladega zaupanja, zato da bi se prikrilo staro prevarantstvo.«

Mogoče bi Žižku lahko spet »pomagala« Lady Gaga. Tudi ona je multipraktik in se spozna na vse, najraje rešuje svet. Mogoče se boste spomnili, da je v času kitajskega virusa izkušnje in vedenje o pandemiji delila z generalnim direktorjem Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) Tedrosom Adhanom Ghebreyesuspm.  Zagotovo ste takrat lažje spali, ko ste vedeli, da vas ščitita Lady Gaga in Etiopijec, ki je bil pred leti obtožen prikrivanja epidemij, mar ne?

Štiridnevni delovni teden po formuli 100/80/100 za telebane: česa tovariši ne razumejo in pri kateri spremenljivki v formuli so v zmoti

Značke

100/80/100, delavci, delovni teden, Levica, Luka Mesec, Pavel Gantar, plača, produktivnost

Pred dnevi so mediji poročali, da bodo v Združenem kraljestvu začeli s pilotnim projektom štiridnevnega delovnega tedna. Organizator je skupina 4 Day Week Global, sodelovalo bo prek 3.000 delavcev v 70 organizacijah. Projekt temelji na formuli 100/80/100, kar pomeni 100-odstotno plačilo za 80 odstotkov delovnega časa ob 100-odstotni produktivnosti.

Zveni dobro, mar ne? Slovenski tovariši so navdušeni, nekdanji minister Pavel Gantar je na družbenem omrežju zapisal, da Boris Johnson diha Luki Mescu za vrat in pripel povezavo do članka na portalu nacionalne televizije. Tam spodaj najdemo navdušene komentarje, da je treba kaj takega uzakoniti v Sloveniji in da je dovolj neoliberalnega izkoriščanja delavcev, ki so novodobni sužnji.

Pravzaprav se nihče ni dobro poglobil, kaj to v resnici pomeni, kar je bilo tudi jedro spora pri tovrstnih poskusnih projektih v Belgiji in Nemčiji. Ali 80 odstotkov delovnega časa pomeni, da boš delal 32 ur na teden namesto 40, ali to pomeni, da boš delal štiri namesto petih dni, ampak boš vseeno moral opraviti 40 ur dela? Tudi pri produktivnosti so interpretacije različne: ali 100-odstotna produktivnost pomeni, da boš na uro opravil toliko, kot do zdaj, ali to pomeni, da boš v 32 urah opravil toliko, kot si do zdaj v 40 urah?

Pri interpretaciji o 80 odstotkih delovnega časa so se dokaj hitro sporazumeli, da to pomeni 80 odstotkov delovnega tedna, se pravi, da bo delavec delal štiri namesto pet dni in da bo imel na teden tri proste dneve. Glede 100-odstotne produktivnosti je treba še razčistiti:  ali to pomeni urna produktivnost delavca ali tedenska produktivnost. A gremo po vrsti.

Produktivnost je koncept in merilo delovne uspešnosti, ki se uporablja za merjenje učinkovitosti delavca in se izračuna kot vrednost proizvodnje, ki jo opravi delavec na enoto časa (na uro, teden ali mesec).

Za razumevanje produktivnosti vzemimo hipotetičen primer, ki ga bom povsem poenostavil.

Delovni teden ima 40 ur. Delavec v eni uri naredi 10 enot (opravi storitev ali izdela stvari), njegova plača je pet evrov na uro (200 evrov na teden) oziroma 0,5 evra na enoto. Na trgu podjetje 1 enoto proda za 5 evrov. En delavec torej na delovni teden naredi 400 enot izdelkov (ali storitev) v vrednosti 2.000 evrov.

Kaj se zgodi, če se delovni teden skrajša na štiri dni in delavec dela samo 32 ur? Delavec v eni uri še vedno naredi 10 enot, urna vrednost enot ostane 50 evrov, tedenska vrednost enot pa se zmanjša na 1.600 evrov. Če finančno ovrednotimo delavčevo plačo, delodajalec ob 40-urnem delovnem tednu delavca plača 0,5 evra na izdelano ali opravljeno enoto, ob 32-urnem delovnika pa 0,63 evra na enoto.

To je za delodajalca seveda nesprejemljivo: prihodek delodajalca se zmanjša, hkrati se poveča plača delavca na opravljeno ali izdelano enoto, kar posledično pomeni manjši dobiček. Delodajalec ima sicer možnost, da izdelek podraži na 6,25 evra (da mu delavec prinese na teden 2.000 evrov), vendar s tem tvega, da izdelka (ali storitev) na trgu zaradi konkurence ne bo mogel več prodati.

V Nemčiji in Belgiji so interpretacijo o štiridnevnem delovnem tednu prepustili dogovoru med delodajalcem in delojemalcem. V nekaterih podjetjih so se dogovorili, da delavec štiri delovne dni v tednu namesto 8 ur na dan dela 10 ur, drugod so se delavci strinjali z nižjo plačo (namesto 200 evrov na teden samo 160 evrov). A ker so v Združenem kraljestvu sprejeli formulo 100/80/100, bo 100-odstotna produktivnost pomenila bodisi daljši delovni dan (10 ur na dan za 4 dni v tednu), bodisi bo delavec opravil v 32 urah toliko kot zdaj v 40 urah. Po vsej verjetnosti bo obveljalo prvo, ker če govorimo o 100-odstotni plači in  štiridnevnem delovnem tednu (80 odstotkov), potem velja tudi 100-odstotna tedenska produktivnost. Drugače bi morali govoriti o formuli 100/80/80. Kar pa ne pomeni, da nekatera podjetja ne bodo ravnala drugače.

A nekaj mora biti jasno. Stvar dogovora (pogodbe) med delodajalcem in delojemalcem je, kakšna bo plača in kakšen bo delovni teden. Nihče nikogar v nič ne sili, delojemalec ima vse možnosti, da ponujenih pogojev delojemalca ne sprejme. In država se v ta odnos nima prav nikakršne pravice vmešavati. Če kateri izmed delodajalcev želi eksperimentirati, naj to počne. Iz zgodovine je znano, da niso bili ne država, ne sindikalisti tisti, ki so prispevali k 8-urnem delavniku, ampak industrialci pred več kot sto leti.

Torej, formula 100/80/100 ne pomeni manj dela za isto plačilo, kot si domišljajo nekateri tovariši na levi, pomeni enako količino opravljenega dela za isto plačilo (le v bolj strnjenem časovnem obdobju).

Preberite še:

»Jedli boste hrošče in srečni boste!« V Walesu šolarje v okviru pilotnega projekta hranijo z mokastimi črvi in črički

Štiridnevni delovni teden po formuli 100/80/100 za telebane: česa tovariši ne razumejo in pri kateri spremenljivki v formuli so v zmoti

Politična korektnost gre do bizarnih skrajnosti: nemška moška nogometna reprezentanca v ženskih dresih

Golobova vlada in primitivna ekonomija prebujene levice: zakaj načrti leve koalicije ne morejo delovati in bodo (po povzročitvi velike škode) zagotovo klavrno končali

Julia Weiss: WEF in Schwab želita s sintetično biologijo in nevtrotehnologijo ljudem odvzeti človeškost in človečnost, odvzeti jim želita dušo

Socialističnim eksperimentom s stanovanji, ki jih napoveduje Luka Mesec, so se odrekli celo azijski komunistični revolucionarji in Skandinavci (ki jih ima Golobova vlada za vzor)

Golobova vlada in primitivna ekonomija prebujene levice: zakaj načrti leve koalicije ne morejo delovati in bodo (po povzročitvi velike škode) zagotovo klavrno končali

Značke

ekonomija, kulturni marksizem, Levica, levičarji, Miha Kordiš, primitivno gospodarstvo, robert golob, socializem, Venezuela, Violeta Tomić

Eno je, ko levičarji (samo) govorijo o gospodarstvu in eksperimentirajo s svojim denarjem, nekaj povsem drugega je, ko se ekonomske politike izvajajo. Takrat začno vse loviti demoni in škodo občutijo vsi.

Z nastopom Golobove vlade, ki je najbolj leva po osamosvojitvi, se bo zgodilo nekaj slabega. In zaradi velike večine, ki so jo v te roke izročili volivci, je skoraj nemogoče, da bi se temu izognili. Ne gre samo za nesposobnost in neznanje, v igri sta tudi zlonamernost in maščevanje, ki ga podžigajo poulični »prebujenci« (wokeism) s svojimi viktimizirajočimi in moralizirajočimi klišeji, kako (skrajna) desnica uničuje socialno državo in z nižanjem davkov pomaga bogatim, da postanejo še bogatejši. Svoj moralni in materialni vakuum gradijo na zelo spolzkem terenu, na nestabilnem pesku, zgodovino kot učiteljico ne samo, da zavračajo, ampak jo popravljajo v skladu z novodobnimi normami. Njihov izbrani maziljenec, ki bo spremenil svet po njihovi podobi, bo služil vsem, pravijo, saj bi brez njega ostali na poti do cilja.

Dvajseto stoletje je na zelo krvav in trd način dokazalo, da marksistično gospodarstvo, nad katerim se navdušujejo in so z njim okužili tudi novo slovensko vlado, ne deluje. Največji tovrstni eksperiment v zgodovini človeštva (od Sovjetske zveze do Jugoslavije) je propadel, jasno je dokazal in pokazal, kaj se zgodi, če o ekonomiji odločajo ljudje, ki zanjo niso usposobljeni. Ni po naključju podnaslov tega bloga misel Hayeka: Če bi se socialisti spoznali na ekonomijo, ne bi bili socialisti.

Nedavno sem v intervjuju za Portal24 omenil, da novodobni levičarji, ki so zrasli z ideologijo kulturnega marksizma, stremijo k nekakšnem romantičnem socializmu, da bi si vsi med seboj vse delili in živeli kot velika družina. To je bilo možno, ko je bilo človeštvo na stopnji lovcev in nabiralcev, ki so živeli v majhnih skupinah, sestavljenih večinoma iz sorodnikov. Ameriški ekonomist Paul Harold Rubin temu pravi »primitivna ekonomija prebujene levice«. Tudi Marxov ekonomski sistem, ki je gospodarstvo opredeljeval kot konflikt in ne kot sodelovanje med delom in kapitalom, se je oziral na plemenske družbe daleč v preteklosti. Po njegovo so bogati obogateli zato, ker so izkoriščali revne delavce. Njegova teorija, kako to uravnotežiti (igra ničelne vsote), se je izkazala za napačno. Tudi eksperiment jugoslovanskih komunistov s samoupravljanjem je klavrno končal.

Rubin pravi, da je bila »ljudska ekonomija« možna v določeni stopnji evolucije, ko je bilo malo kapitala in je bil svet skoraj brez specializacije poklicev. S hitrim razvojem v zadnjih stoletjih in pojavom kapitalističnih ekonomij, ko je Adam Smith dokazal, da je kapital produktiven in da lahko delo in kapital sodelujeta pri povečanju dohodka (predvsem pa, da zapleteno gospodarstvo lahko deluje samo, brez da bi se kdo vmešaval s centralnim planiranjem), je to primitivno teorijo znova populariziral Marx. Čeprav je za seboj pustila opustošenje in povzročila revščino v številnih državah, se, kot pravi Rubin, »pripadniki prebujene levice želijo vrniti k politikam, ki temeljijo na primitivnem ekonomskem razmišljanju«.

Ekonomsko politiko »prebujenih« spodbujajo teorije spolnih, rasnih in drugih kvot, ki jih morajo podjetniki upoštevati. Če k temu dodamo visoke davke, s katerimi merijo na bogatejše (ki so tako ali tako največje zlo, namesto da bi jih prepoznali kot podjetne, ki dajejo delo tisočim in lajšajo življenje milijonom), regulacijo po dolgem in počez ter poskuse nadzora nad cenami je cilj en sam – ponovna oživitev primitivnih ekonomij. Težava je domišljanje »prebujenih«, da svet razumejo bolje, kot vsi ostali. Podrejanje tej (v svojem bistvu) avtoritativni ideologiji pomeni biti na avtocesti v propad. Kar se že dogaja.

Sodobna levica tudi ni zmožna soočiti argumentov, ki so na strani prostotržno razmišljujočih. Kakorkoli obrnete, zgodovina 20. stoletja je ponudila dovolj trdnih in lahko preverljivih dokazov, da desničarske ekonomske politike (kapitalizem, če želite) delujejo. Analitičarka iz Dun & Bradstreeta Prachi Juneja v Vodniku po ekonomskih študijah dobro opiše levičarske teorije o gospodarski rasti.

Tipično sklepanje sodobnih levičarjev je, da na potrošniškem trgu, ki ga večinoma sestavljajo ljudje, ki vsak mesec za preživetje porabijo celo plačo, bogati porabijo veliko manj kot revni. Njihovo razmišljanje je, če bi šel del dohodka od bogatih k revnim, bi slednji več potrošili, s tem bi se povečala gospodarska rast. Zato zagovarjajo politike, kot je minimalna plača, davčne olajšave za ljudi z nižjimi dohodki in še kaj bi se našlo. Levičarski ekonomisti predpostavljajo, da bo bogatim dejansko bolje dajati višje plače. To je zato, ker bodo dobili majhen delež rastočega gospodarstva namesto večjega deleža stagnirajočega.

Juneja meni, da bi taki ukrepi povzročili zmanjšanje gospodarske rasti, ker so v nasprotju z osnovami ekonomije. Če se delavcem na silo dodeli večji delež in kapitalistom odvzame njihov delež, bodo upočasnili proizvodnjo. Zakon ponudbe kaže, da dobavitelji proizvedejo več, če zaslužijo več dobička na enoto. Vendar pa tudi manj proizvajajo, če se njihov dobiček zmanjša. Torej, čeprav bi se plače posameznih delavcev lahko povečale, bi se lahko število zaposlenih delavcev zmanjšalo. Posledično bo znesek denarja, dodeljen revnemu in srednjemu razredu, ostal enak ali pa bo celo manjši. »Te politike so del lažne blagovne znamke ekonomije, katere pravi namen je pridobiti politično kilometrino,« zaključi Juneja.

Te »lažne blagovne znamke ekonomije« Golobova vlada predlaga kot rešitev za vse, kar naj bi povzročila desnosredinska Janševa vlada. Interventni zakon, s katerim naj bi rešili nujne težave v zdravstvu, je že korak v to smer. Jasno je, da ne gre za interventni zakon, ampak za zakon, ki bo pravna podlaga za polmilijardni eksperiment boljševizacije zdravstva. Vprašanje je, kako daleč bo šla ta vlada. Trenutno se nam ne obeta nič dobrega. Bojim se, da bodo z eksperimentom v zdravstvu dosegli to, da bomo na koncu zdravniško pomoč vsi iskali pri vaških zdravilcih. Upanje, da mogoče le ne bo tako hudo in tiščanje glave v pesek ne bosta pomagala. Noj se s tem ne zaščiti pred nevarnostjo.

Se spomnite Venezuele v tem stoletju in eksperimenta Huga Cháveza, ki si je postavil prednostno nalogo, da s kolektivizmom odpravi revščino? Vsi levičarski intelektualci in modni ekonomisti so ga hvalili, poslanca Levice Violeta Tomić in Miha Kordiš sta celo odpotovala (na učno ekskurzijo) v Venezuelo.  Po propadu so vsi iskali zapletene izgovore izgovore, češ da v Venezueli ni bil pravi socializem. Ideja je bila sicer dobra, prenos zamisli v prakso pa slab, je najpogostejše opravičilo. In, kakopak, zarota kapitalističnih in imperialističnih ZDA.

V Sloveniji bo poleg »dobrih idej, a slabe izvedbe« kriva še desna opozicija. Jasno. Levica je vedno živela od etiketiranja drugih in njej lastnih fantazij, neverjetna je njihova sposobnost reinkarnacije zgrešenih doktrin in politik. Še bolj nerazumljivo je obnašanje volivcev, ki vedno znova nasedejo iluzijam izkrivljenih stališč, čeprav bi jim moralo biti še od prej jasno, da prav nobena levičarska shema ne deluje.

Primer Ljudmile Novak ali (nihilistična) hinavščina za telebane: kaj je govorila decembra 2021, kaj govori danes

Značke

Bruselj, desnica, hinavščina, hipokrizija, Irena joveva, Janez Janša, Klemen Grošelj, Levica, levičarji, Ljudmila Novak, Matjaž Nemec, Milan Brglez

Lani sem v komentarju za Demokracijo zapisal: »Če levičarji ne bi imeli dvojna merila, jih sploh ne bi imeli.« Danes dopolnjujem: »Če levičarji in Ljudmila Novak ne bi imeli dvojna merila, jih sploh ne bi imeli.« Tej ´vrednoti´, na gosto posejani med progresivnimi (in ´desničarji samo po imenu´), pravimo tudi hipokrizija (ali hinavščina).

Hinavščina je eden tistih delov levičarske morale, ki je tako privlačen, kot je njihovo razglabljanje o socialni pravičnosti, poštenem plačilu, enakosti in pravljičnem svetu, ki je tik za vogalom – samo slediti morate njim. Toda preden se zdravorazumski človek na desnici lahko spopade z levico, se mora najprej spopasti in otresti tistih, za katere velja oznaka, če imaš take prijatelje, sploh ne potrebuješ sovražnikov. Ti so v marsičem še slabši od progresivnih.

Včeraj se je Ljudmila Novak (NSi) na zasedanju Evropske ljudske stranke zapletla v besedni dvoboj z Milanom Zverom (SDS). Potem je na družbenem omrežju Twitter zapisala: »Nekoč sem dejala, da desnica potrebuje več demokracije. Danes dodajam še samorefleksije. Kdor ob porazu ni zmožen pogledati resnici v oči in je zaradi svoje šibkosti pripravljen celo pod vprašaj postaviti suverenost in integriteto lastne domovine, ne more biti moj sogovornik.« Ljudmila Novak, Twitter, 31. maj 2022

Novakova je torej Zverovo kritiko Roberta Goloba in navedbe, da bo nova vlada naklonjena Kremlju, označila kot blatenje lastne domovine. (Na tem mestu pustimo ob strani, da »demokracija« in »ne more biti moj sogovornik« ne gre skupaj.) No, pred skoraj pol leta je Novakova na sestanku Evropske ljudske stranke napadla tedanjega predsednika vlade Janeza Janšo. Ko ji je slednji to omenil, je zapisala:

»Moje mnenje v Bruslju zoper tvoj način vodenja vlade je bilo izraženo na internem zasedanju skupine EPP. Izražati kritiko znotraj lastne politične družine je v okoljih z zrelo demokracijo nekaj povsem običajnega. Ne želiš pa me javno vpletati v svoje predvolilne boje.« Ljudmila Novak, Twitter, 19. december 2021

Če prevedemo v načela in vrednote Novakove, krščanske demokratke: napad na Janeza Janšo je izraz demokracije, kritika Roberta Goloba je blatenje Slovenije. Temu lahko rečemo nihilistična hinavščina. Novakova je (p)ostala glavna operativka levice v Bruslju, kjer se Klemen Grošelj, Irena Joveva, Milan Brglez in Matjaž Nemec lahko do konca mandata posvetijo vezenju gobelinov.

Osupljiva podobnost Golobovega nagovora z besednjakom boljševikov ali epidemija dobrih namenov

Značke

boljševiki, Edvard Kardelj, Levica, robert golob, socializem

V parlamentarnih demokracijah, kjer vladno koalicijo običajno oblikujejo politične stranke podobnega ideološkega predznaka, je povsem običajno, da sta pozicija in opozicija v konfliktu. To pomeni, da sta ideološko na nasprotnih bregovih ter da ima vsaka stran željo po ponosu in političnem (svetovnonazorskem) boju. Če ena od strani tega nima, nima svojih načel, s katerim oporeka drugi strani, potem ni konflikta. Prav tako ga ni, če se ena stran (opozicijska) povsem podredi volji vladajoče koalicije, s tem pa tudi izgubi željo po upiranju in preživetju. Temu lahko rečemo, da je vladna stran absorbirala opozicijo. Razmere postanejo še bolj skrb vzbujajoče, ko se opozicija ne samo podredi, ampak navdušeno pozdravlja osvajalca (vodilnega predstavnika koalicije). In natanko slednje pričakujejo prevladujoči mediji, ki so na zadnjih volitvah za zmagovalca ustoličili Roberta Goloba.

Seveda ne bomo nikoli natančno izvedeli, kaj je gnalo ljudi, da so tako množično glasovali za stranko Roberta Goloba. Če bi to ugotavljali, bi moral vsak volivec v trenutku, ko je izpolnil glasovnico, tudi povedati, zakaj je glasoval za primorskega Sončnega kralja. Ker to ni mogoče, je vse le ugibanje in nikoli dokazane teorije. Jaz sicer menim, da je svoje naredilo pranje glav z demoniziranjem SDS in desnice, kar sem omenil zgoraj. A na tem mestu se s tem ne bom ukvarjal, temveč z delom Golobovega nagovora ob glasovanju za kandidata za predsednika vlade.

Če je portal nacionalne televizije pravilno povzemal Golobove besede, mi je najprej padla v oči besedna zveza »boljša prihodnost«. Ta besedna zveza, ki variira od »svetle« do »boljše« prihodnosti, je tipična besedna zveza, ki so jo uporabljali komunisti (od boljševikov do jugoslovanskih komunistov). Gre za lahkotno propagando avtoritarnih režimom, ki daje občutek družbenega zadovoljstva in zajamčeno varstvo, da bo za to poskrbela komunistična partija. To so bili res fascinantni načini, kako so ljudem risali vizije utopične civilizacije.

Golob je šel še korak naprej. Takole poroča MMC:

»V tem mesecu se je po lastnih navedbah spraševal, kaj dejansko ljudje od njega in vladajočih pričakujejo. Na različne načine je ugotovil, da ljudje ne zahtevajo nič drugega kot to, da bo prihodnost lepša. Želijo si upanje na boljšo prihodnost, je navedel. To si želijo ljudje vseh strani, levi in desni, in Golob je ljudem javno podal obljubo, da bo to prinesel.«

Golob ni rekel, da si bo za »boljšo prihodnost« prizadevala vladna koalicija ali državni ustroj pod njihovo taktirko, ampak da jim bo boljšo prihodnost dal on in da se temu javno zavezuje. V sodobnem času težko najdemo primerljivo narcisoidnost in tako uporabo stalinističnega jezika. Spomnimo se samo prisilne kolektivizacije v Ukrajini v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ki je povzročila lakoto in je umrlo na milijone ljudi. Boljševiki so, da bi kmete prepričali v sovhoze in kolhoze, začeli s propagandno akcijo, ki je temeljila na besedni zvezi »boljša prihodnost« ali »svetla prihodnost«. Kdor od kmetov se je upiral prisilni kolektivizaciji, se je upiral boljši prihodnosti. Zato je bil obsojen kot »kulak« in »saboter«. Seveda je bil za to »svetlo prihodnost« (ki nikoli ni prišla) najbolj zaslužen Stalin, ki je »ustvaril čudovito sovjetsko civilizacijo«. Stalin je, kakopak, tudi znan po svoji široki viziji, iznajdljivosti, bistrosti in prodornem umu, na milijone trupel, ki so ostala ob poti v »svetlo prihodnost«, je pač kolateralna škoda, mar ne? In natanko to govori Golob.

Najbrž ni naključje, da se je »civilna družba«, s katero bo Golob »vzpostavil mehanizem za konstanten, kontinuiran dialog« zbirala na Trgu republike v bližini spomenika Edvardu Kardelju, očetu sistema samoupravnega socializma, o katerem govori Levica kot o »ekonomski demokraciji«. Kip, o katerem govorimo, upodablja Kardelja z množico ljudi, ki jo vodi v boljšo prihodnost. Povsem enako je bilo v Sovjetski zvezi. Kaj piše na plakatu z Leninom? Tole: »Za svetlo prihodnost komunistične družbe, univerzalno blaginjo in trajni mir.« Besednjak, ki ga uporabljata Levica in Robert Golob.

To je tisto, čemur pravimo epidemija dobrih namer, ki naj bi pripeljale, kot pravi Golob, v »socialno pravično in solidarno državo«. Naj bi uporabljam zato, ker so vsi tovrstni eksperimenti z dobrimi nameni imeli slabe posledice. A vedno znova upanje na poti v boljšo prihodnost služi popularizaciji številnih škodljivih in nesmiselnih politik. In ravno taki nameni so največje ovire in grožnje rasti blaginje in dobrega počutja državljanov.

Nova generacija volivcev

Značke

Alem Maksuti, Janez Janša, Levica, RTV Slovenija, vlada, volitve

Z levico težko najdeš skupni jezik. Pravzaprav je to misija nemogoče. Ne samo, da si ne želijo razprave o svojih stališčih, tudi poslušajo ne. Delajo se neme. Imajo sicer ušesa, a ta očitno ne opravljajo svoje funkcije. In ko jim ne uspe niti preslišati, ker so dejstva in argumenti preglasni, se zatečejo k tradicionalni taktiki – surovi sili in nasilju. Apologet tega je Alem Maksuti.

Kri bo, napoveduje. Ne s temi besedami, a opozarjanje desničarjev, naj se kar pripravijo na najhujše, je lahko samo revolucionarno nasilje. Ni prvič, da zoprnik grozi. To ima očitno v krvi, kar sploh ne moti največjih slovenskih televizij, da ga ne bi vabile v goste. Glede na propagandno naracijo hegemonističnih medijev so pogledi Maksutija (zagotovo enega najbolj nadležnih in nehvaležnih osebkov, ki so s trebuhom za kruhom stopili na slovensko zemljo) sprejemljivi, ker skoraj identičen besednjak uporabljajo Golob in njegova nova druščina; zavezali so se, da bodo v Sloveniji odplaknili desničarsko nesnago. In vseh, ki so z njo sodelovali. Toliko so vredne visokoleteče besede o sodelovanju: ulična govorica, ki odreka legitimnost desnici tudi, ko je v opoziciji, in javnost, bombardirana s tiransko medijsko propagando, ki temelji na obrekovanju, lažnih anketah in demonizaciji konservativnosti. Potem pravijo, da smo mi nestrpni.

Povsem novi načini oblikovanja vlade pokažejo poželenje njihovih izkrivljenih pogledov. Bolj papeški od papeža, kot pravi čarovniki s povsem novimi postopki in vrstnim redom si najprej razdelijo ministrske resorje, ne da bi (obetajoča se nova slovenska vladna) koalicija sploh vedela, ali bodo njihovi člani in organi potrdili program in koalicijsko pogodbo. Prav ima Janez Janša, ko pravi, da nikjer v demokratičnih državah ni česa podobnega in da je možno le tam, kjer je vlada zgolj fasada. In Golobova vlada to je – sofizem za odvračanje pozornosti od ljudi, ki stojijo v ozadju.

Tudi stvari in pojmi, ki jih uporablja levica, imajo za medije drug pomen, kot takrat, ko o njih govori desnica. Da bodo zdaj, ko so na oblasti, depolitizirali RTV Slovenija, je vzorčen primer. Politika ne more depolitizirati ničesar. Čim je zraven politika, je zadeva avtomatično politična. Ker je v lasti države in so zaposleni na Kolodvorski javni uslužbenci, je vse, kar počne ena ali druga stran – politično. In RTV Slovenija bo depolitizirana takrat, ko bo privatizirana in ne bo več treba prisilno plačevati prispevka. Nič prej in nič kasneje. To ve vsak, ki je vsaj malo osvobojen levičarske indoktrinacije.

Žal se živelj v teh krajih prebudi (če se sploh), ko je že prepozno. Vedno znova in znova nasede in verjame, da je zdaj to res to, a že naslednji dan mu življenje razpade. Krivi so seveda drugi. Kot bodo zdaj krivi drugi, ko bo Golobova vlada znižala plače in povečala davke. Bilo je dovolj resnih opozoril, da se bo to zgodilo, toda medijske laži (brez možnosti obrambe) so rodile povsem novo generacijo volivcev: nerazumno, a prepričano v svojo popolnost in genialnost, in izobraženo, a ciljno indoktrinirano. Tak krog se sklene na vsakih volitvah. Vmes se sicer lahko natrga, kar povzroči malce zmede in dvom v briljantnost odločitve, vendar je dovolj malo vandaliziranja dejanj in besed desnice, da se spet zlepi skupaj.

Prelomne točke očitno še nismo dosegli. Za preobrazbo Slovenije bo potrebnih več kot 50 let, pravi publicist Mitja Pucelj. A po tem, kar lahko vidimo, se bojim, da niti pol stoletja ne bo dovolj. Ne samo, da se je vse manj ljudi pripravljeno soočiti z realnim svetom, vedno več jih naredi vse, da iz dejanskega stopi v manj naporni vzporedni svet, ki je z manipulacijo simulirana preslikava obratnih dejstev v realnosti: dobro je slabo in slabo je dobro. Preprostega opisovanja, kaj se dogaja, ni več. Tudi zato so dobre številke Janševe vlade, ki odhaja, presenetile le tiste, ki jih ne samo, da jih niso hoteli videti, ampak jih v resnici niso želeli, čeprav je država boljši kondiciji, kot pod katerokoli levo vlado. Zdaj se obeta nekaj drugega. Če se bo uresničilo, kar obljubljajo, z besedami ne bomo mogli opisati prihajajoče groze.

Tekst je bil prvič objavljen v revije Demokracija (19. maj 2022)

Pod vlado Roberta Goloba, tovariši in tovarišice, boste vsi imeli radi Roberta Goloba

Značke

boljševizem, ekonomija, eksperiment, Gibanje svoboda, gospodarstvo, Levica, Odvemi, robert golob, RTV Slovenija, socializem, Tanja Starič

Slovenijo je po volilni zmagi Gibanja svoboda zajela prava epidemija dobrih namenov, ki bodo žal imeli katastrofalne posledice. Do zdaj smo bili navajeni, da gre za floskule, ki so pred volitvami namenjene popularizaciji nesmiselnih (običajno ekonomskih) politik. Levičarji govorijo tisto, kar se lepo sliši v njihovi domišljiji, desničarji so nagnjeni k stvarem in idejam, ki delujejo v realnosti.

Dosedanje leve vlade so se bolj ali manj zaletele v realnost in dokaj hitro opustile svoje zamisli. Mestoma zato, ker so imeli nekateri še kanček zdrave pameti, mestoma zato, ker v koaliciji ni bilo skrajne levice. Tokrat je drugače. Ne samo, da je Levica v vladi, ampak je njen najverjetnejši mandatar Robert Golob posvojil njen in poulični ideološki program. Prava grozljivka je, ko človek spozna, da ti ljudje resnično verjamejo, da je denar drugih ljudi njihova last, da imajo pravico drugim ukazovati, kako naj porabijo svoj zaslužek in si domišljajo, da so pristojni odločati, kaj bomo v življenju počeli in kako bomo svoje življenje preživljali za njih manj razsvetljeni plebejci. Gorečnost, s katero govorijo, kaže, da so s svojim levičarskim progresivizmom prišli do stopnje ateistične religioznosti (kulta politične korektnosti), ko njihova duhovščina ne bo imela usmiljenja do heretikov.

Ne verjamete? Potem ste preslišali, kaj je Golob govoril na Odmevih. Ta človek je dejansko začel misliti, da lahko spelje socialistično revolucijo, ki ji pravi »najnaprednejši pristopi skandinavskih držav in zahodne Evrope«. Ampak to, kar on govori, je daleč od tega, da bi bilo skandinavsko ali zahodnoevropsko (čeprav so te države že začele s socialističnim eksperimentom).

Oglasili so se sicer nekateri ekonomisti in gospodarstveniki (med drugimi tudi Klub Slovenskih podjetnikov in Združenje delodajalcev Slovenije) ter Goloba posvarili pred njegovimi namerami, ki pomenijo razdiranje in nikakor ne svobode. Golobov odziv je bil skrb vzbujajoč.

Takole je odgovoril voditeljici Odmevov Tanji Starič, da bi vlada morala vendarle poslušati tudi gospodarstvo: »Kritike samo kažejo na to, da tisti, ki to izjavljajo, v tem primeru združenje delodajalcev, nimajo pojma, kako je videti razvito zahodnoevropsko gospodarstvo, in na neki način si želijo, da ostanemo narod hlapcev, narod nizko plačanih delovnih mest, kjer bo imel šef delodajalec zadnjo besedo in vsi drugi bomo morali biti tiho. Sam pa pravim, ne hvala. Obstajajo drugačni principi. Tudi v Sloveniji jih imamo. In mi bomo pokazali, da lahko celo Slovenijo spravimo na to pot.«

Si predstavljate? Golob je eksplicitno izjavil, da bodo celo Slovenijo spravili »na to pot« (kar imajo zapisano v koalicijski pogodbi) – zlepa ali zgrda. »Saj se bodo sami pridružili, ne se bati,« je zatrdil.

To spominja na boljševistično novačenje, ko so ljudem obljubljali, da bodo v socializmu vsi jedli breskve in smetano. Ko jim je kdo odvrnil, da on ne mara breskev in smetane, so revolucionarji razložili: »Ko pride revolucija, tovariš, boste vsi imeli radi breskve in smetano.«

Ja, na žalost se končuje kratkotrajno obdobje desnosredinske »anarhije« in s tem povezane gospodarske rasti. Prihaja vlada, ki se bo ukvarjala z izmišljanjem novih metod socialnega inženiringa, kar se bo končalo tako, kot v vseh socialističnih državah: pomanjkanjem, revščino, bankrotom in podobnimi gospodarskimi katastrofami. Pregovor pravi, da se pametni učijo na napakah drugih, neumni pa na svojih. To očitno ne velja za veliko večino slovenskih državljanov, ki se do zdaj ničesar niso naučili: ne iz napak drugih, še iz svojih ne.

Vaš popoln vodnik za razumevanje in tekoče govorjenje jezika levice

Značke

Levica, slovarček

Antidemokrat: človek, ki v prepiru ali debati z argumenti premaga levičarja

Bigotist: človek, ki v prepiru ali debati z argumenti premaga levičarja

Desničar: človek, ki v prepiru ali debati z argumenti premaga levičarja

Ekstremni desničar: človek, ki v prepiru ali debati z argumenti premaga levičarja

Fašist: človek, ki v prepiru ali debati z argumenti premaga levičarja

Homofob: človek, ki v prepiru ali debati z argumenti premaga levičarja

Islamofob: človek, ki v prepiru ali debati z argumenti premaga levičarja

Janšist: človek, ki v prepiru ali debati z argumenti premaga levičarja

Kapitalist: človek, ki v prepiru ali debati z argumenti premaga levičarja

Katoliban: človek, ki v prepiru ali debati z argumenti premaga levičarja

Klerofašist: človek, ki v prepiru ali debati z argumenti premaga levičarja

Klerotaliban: človek, ki v prepiru ali debati z argumenti premaga levičarja

Konservazivec: človek, ki v prepiru ali debati z argumenti premaga

Ksenofob: človek, ki v prepiru ali debati z argumenti premaga levičarja

Mizoginist: človek, ki v prepiru ali debati z argumenti premaga levičarja

Nacist: človek, ki v prepiru ali debati z argumenti premaga levičarja

Nazadnjakar: človek, ki v prepiru ali debati z argumenti premaga

Neoliberalec: človek, ki v prepiru ali debati z argumenti premaga levičarja

Nestrokovnjak: človek, ki v prepiru ali debati z argumenti premaga levičarja

Politikant: človek, ki v prepiru ali debati z argumenti premaga levičarja

Radikalni desničar: človek, ki v prepiru ali debati z argumenti premaga levičarja

Rasist: človek, ki v prepiru ali debati z argumenti premaga levičarja

Seksist: človek, ki v prepiru ali debati z argumenti premaga levičarja

Skrajni desničar: človek, ki v prepiru ali debati z argumenti premaga levičarja

Strahovladec: človek, ki v prepiru ali debati z argumenti premaga

Supremacist: človek, ki v prepiru ali debati z argumenti premaga levičarja

Totalitarec: človek, ki v prepiru ali debati z argumenti premaga levičarja

Transfob: človek, ki v prepiru ali debati z argumenti premaga levičarja

Verski fanatik: človek, ki v prepiru ali debati z argumenti premaga levičarja

Ekonomska demokracija Luke Mesca: kdo stoji za idejo, kdo financira promocijo in kakšna bo vloga levičarskega zavoda z imenom Inštitut za ekonomsko demokracijo?

Značke

ekonomska demokracija, Fakulteta za družbene vede, FDV, George Soros, kapitalizem, Levica, levičarstvo, Luka Mesec, robert golob, samoupravni socializem, vlada

Koordinator Levice Luka Mesec, ki bo v Golobovi vladi podpredsednik in minister za solidarno prihodnost, bo skrbel tudi za »ekonomsko demokracijo«. Kaj to pomeni?

Ekonomska demokracija naj bi bila sistem, v katerem naj bi si ljudje delili lastništvo in odločanje nad močjo in viri v svojih skupnostih ali okoljih. Pravijo, da je tako gospodarstvo bolj učinkovito, saj skupnostim in organizacijam (tudi podjetjem) ne gre za dobiček in lasten interes, ampak za solidarnost, sodelovanje, demokracijo in trajnost.

Če menite, da ste tak besednjak nekje že slišali, se niste zmotili. O ekonomski demokraciji (običajno se vedno izkaže za neuspešno, na dolgi rok pa zagotovo) največ govorijo tisti, ki so finančno pripeti na proračunske jasli in ki ljudi, ki menijo, da bi morali poulični aktivisti ustanoviti podjetje in tam poskusiti z »ekonomsko demokracijo«, zmerjajo z neoliberalci. No, ti ljudje imajo svojega (velikega) vzornika, idola in seveda tudi sponzorja. To je nihče drug kot George Soros s svojo Open Society, ki se zelo jasno zavzema, da mora civilna družba prevzeti »demokratični nadzor nad našim gospodarstvom«.

V ta namen je bil leta 2018 ustanovljen Inštitut za ekonomsko demokracijo IED (Soros ima EDI – Pobuda za ekonomsko demokracijo). Najbrž ni treba posebej poudarjati, da na tem inštitutu mrgoli marksističnih filozofov, profesorjev Fakultete za družbene vede in podpornikov Levice. In da se je treba ekipe teh »strokovnjakov« na »področju lastništva zaposlenih in participativne kulture« bati. Zdaj imajo svojega ministra, zakon o lastniški zadrugi delavcev so že napisali, očitno ne bo nobenih ovir, da ga Golobova vlada sprejme med prvimi. Kaj bo sledilo, si lahko samo mislimo, tudi prisilna razdelitev lastništva med zaposlene je najbrž v igri. Ekonomska demokracija je zato samo drug izraz za demokratični socializem ali socializem nasploh. Pod to krinko socializem prihaja v središče političnega življenja tudi v tradicionalno kapitalistične države: v ekonomski demokraciji, kjer je delno reguliran trg, delujejo podjetja, ki jih upravljajo njihovi delavci (zaposleni). Lastništvo in nadzor nad proizvodnimi sredstvi, ki je do zdaj pripadalo zasebnikom kot posameznikom, postopoma prehaja v lastništvo skupnosti (zadrug). Enako bo s stanovanji. Zasebnega lastništva stanovanj ne bo več, stanovanja bodo v lasti in upravljanju skupnosti. Prihaja apokalipsa tistega, kar ameriški biolog Garrett Hardin opisuje kot »tragedijo skupnega«.

Ampak, da smo si na jasnem. Z ekonomsko demokracijo ali demokratičnim socializmom v gospodarstvu ni nič nabore, če pri tem eksperimentu ljudje sodelujejo prostovoljno in niso prisiljeni (zakonodajno) podpirati takih oblik ekonomskega združevanja. Kot posamezniki svobodno izbirajo prijatelje, svobodno izbirajo tudi, s kom se bodo družili, s kom bodo šli v posel in v kakšni obliki bo posel potekal. Kdor hoče, naj ustanovi participativno zadrugo ali podjetje, v tem ni prav ničesar nesvobodnega, antikapitalističnega in protiprostotržnega. Obstajajo različne oblike vodenja podjetja, ljudem je treba samo pustiti izbiro. Težava je v tem, da bo Golobova vlada z ministrom Mescem na čelu skušala z zakonom uveljaviti tak sistem in ga ljudem vsiliti. To pa že pomeni ekonomski in družbeni inženiring, ki nasprotuje svobodni volji ljudi. Uresničevanje tega je možno le pod grožnjo s silo in odvzemom svobode tistim, ki se ne bodo temu uklonili.

Socialisti tipa Luka Mesec & Co. ne razumejo, da je prav kapitalizem s prostim trgom demokratiziral posamezne družbe in države. Na prostem trgu vsak izmed nas vsak dan glasuje – glas da tistemu, ki zadovolji njegove potrebe in želje, kaznuje tistega, ki mu tega ne ponudijo. To je prava win – win kombinacija. Ekonomska demokracija pa je samo evfemizem za socialistično samoupravljanje, ki dokazano nikjer in nikoli ni delovalo.

Primer Studia City: kako levica izleže mušje ličinke in zraste slon ali kaj gre narobe na Kolodvorski ulici

Značke

državna televizija, FDV, ideologija, javni uslužbenec, javni zavod, Levica, Marcel Štefančič, novinar, novinarstvo, politični aktivizem, progresivizem, RTV Slovenija, Studio city, TV Slovenija, urednik

Drama okoli Studia City je šolski primer delovanja (radikalne) levice, ki zna izleči mušjo ličinko, jo obda s kokonom, ko pride čas, zraste neobvladljiv slon, ki histerično opleta naokoli in ruši vse, ob kar se obregne. Pravijo, da z razbijanjem porcelana rušijo totalitarnost, da bosta demokracija in svoboda spet prišli, ko ga bodo nazaj zlepili in izlegli novo ličinko. Moč sejanja strahu in ustvarjanja konfliktov je pač na njihovi strani, lastništvo so si kar prisvojili.

Državna televizija je bila običajen sovjetski model lastništva. Za svojo propagando je radio in televizijo obvladovala partija. Jugoslavija in z njo Slovenija nista bili izjemi; TV Slovenija je bila trobilo centralnega komiteja, vsak odklon od socialistične usmeritve je bil kaznovan. Po padcu Berlinskega zidu med uredniškim in novinarskim kadrom na Kolodvorski ulici v Ljubljani ni bila narejena lustracija, čeprav so nekateri dokazano sodelovali s tajno politično policijo in delovali mimo poklicnih standardov, na katere se danes sklicujejo.

RTV Slovenija je do danes ostala v državni lasti, besedna zveza »javni zavod« je zgolj zaradi lepšega. Javna radiotelevizija namreč uporablja javni denar za oddajanje v interesu javnosti kot celote, ne samo njenega dela. Slovenska RTV Slovenija ima podlago v zakonu, kjer je jasno opredeljeno, da javni zavod ne sme in ne more podpirati določene politične stranke (tudi vladajoče ne). Zagotavljati mora pluralizem, programsko raznolikost, dati mora možnost vsem svetovnim nazorom, da se predstavijo, vodstvo in uredniki pa morajo to upoštevati, ne glede na njihovo ideološko usmerjenost.

Težava slovenske RTV je, da nekdanje strukture javnega zavoda niso nikdar zares izpustile iz rok, novinarski in uredniški podmladek je bil (in je še) prek Fakultete za družbene vede vzgajan v sovraštvu do desnice, edina prava usmeritev je nekje med socializmom in liberalno demokracijo. Zato si jemljejo pravico, da odločajo o ideološki usmeritvi in si hkrati lastijo javni zavod; ker jih je »jebeno več«. Če ni po njihovo, gredo na ulice in sabotirajo program. Zato ni naključje, da gre ravno z RTV Slovenija največ novinarjev politiko (večinsko v leve politične stranke) in se potem lahko vrne nazaj.

Javna radiotelevizija temelji na prepričanju, da zasebni sektor sam ne more zagotoviti pluralizma v radiodifuziji. Slovenska tega še vedno ni storila in kot kaže, nikoli ne bo zmogla zagotoviti svetovnonazorskega pluralizma. Zato je obstoj takega javnega zavoda, ki smo ga prisiljeni plačevati vsi davkoplačevalci, se samo vprašljiv, ampak popolnoma brez potrebe. Slovenska radiodifuzija ima dovolj zasebnih radijskih in televizijskih postaj (ter drugih informativnih medijskih kanalov), da je javnost obveščena. Kaj storiti?

RTV Slovenija je lani s plačili RTV prispevka (12,75 evra) zbrala skoraj 97 milijonov evrov (vsi prihodki so znašali skoraj 132 milijonov evrov, od tega 16 milijonov evrov od oglaševanja), za 2.201 redno zaposlenega so namenili 81 milijonov evrov.

Vlada bi morala ukiniti obvezno plačevanje RTV prispevka in za prehodno obdobje petih let prenesti financiranje na proračun. Javni zavod bi vsako leto dobil 20  milijonov evrov manj, kar pomeni, da bi se moral do leta 2027 prilagoditi in zaživeti na trgu, država pa bi javni zavod spremenila v javno delniško družbo in delnice ponudila v odkup. Lahko bi delnice tudi razdelila med vse plačnike RTV prispevka, ki bi z njimi prosto razpolagali na delniškem trgu.

Podobno se bo zgodilo v Veliki Britaniji, kjer je vlada napovedala zmanjšanje sredstev za osrednjo radiotelevizijo BBC, saj bodo naročnino zamrznili za prihodnji dve leti. Leta 2027 bo BBC moral poiskati nov način financiranja. »Gre za zadnjo napoved naročnine za BBC. Dnevi, ko so starejšim grozile zaporne kazni in sodni izvršitelji trkali na vrata, so mimo. Čas je za razpravo o novih načinih financiranja, podpore in prodaje odličnih britanskih vsebin,« je januarja povedala ministrica za kulturo Nadine Dorries.

Ampak res. Zakaj bi moral nekdo, ki ne gleda ali ne posluša programov RTV Slovenija, to prisilno plačevati in zalagati svoj denar za tiste, ki to gledajo ali poslušajo? Zato je čas za resen premislek, da se RTV Slovenija odpravi na trg. In glede na to, da nas prepričujejo, kako profesionalen kader imajo na Kolodvorski ulici, ne bo za nove zaposlitve (do odpuščanj bi zagotovo prišlo) nikakršnih težav. Res pa je, da v zasebnem sektorju politični aktivisti ne bodo počeli, kar se jim bo zljubilo. Zato nikakor ne more držati tista iz Mladine, če pade Marcel Štefančič, padejo Studio City, RTV Slovenija in na koncu demokracija, ampak je prej obratno – ni demokracije in svobode, če je treba neko televizijo prisilno plačevati.

Marcelu Štefančiču nihče ne odreka pravice do svobode izražanja in širjenja svojih idej. Gre za človekovo svoboščino, ki je nepreklicna in neodtujljiva. Toda bodimo jasni: končno odločitev o oddaji, formatu oddaje in njenem voditelju ne sprejmejo ne pogodbeni sodelavci, ne redno zaposleni novinarji ali uredniki oddaje, temveč glavna in odgovorna področna urednica v skladu z zmožnostmi, ki jih določi direktor TV Slovenije. Vsakdo ima o teh odločitvah svoje mnenje. Če se z njimi tako močno ne strinja, da se ne vidi več na TV Slovenija, zaposlitev poišče drugje. Je pa skrajno nenavadno, da se v rubriki Kultura pojavi voditeljica, ki je oblečena v protestno majico v znak podpore Studiu City in Marcelu Štefančiču ali da v odjavni špici Tarče, pred kamerami v majici oddaje Studio City sprehodi snemalka in opozori gledalce »na resne razmere v hiši«. To meji na sabotažo, ki bi jo v resnih televizijskih hišah kaznovali vsaj z opominom, če ne z odpovedjo. Ker se to ni zgodilo, je še en razlog več, da se RTV Slovenija privatizira. Potem pa naj se pred očmi novega lastnika (če bo to trpel) sprehajajo, slačijo in oblačijo, kot jim srce poželi.

Drugače morajo zaposleni na RTV Slovenija sprejeti vloge, ki jih imajo. Povsem tehnično gledano in strogo pravno so novinarji in uredniki na TV Slovenija javni uslužbenci, ki niso nič bolj, ne manj pomembni od referenta na upravni enoti na oddelku za osebne izkaznice. Referent te mora sprejeti in mora izdati osebno izkaznico ne glede na tvojo ideološko usmeritev; javni uslužbenec mora sprejeti in skrajnega levičarja in skrajnega desničarja in tistega vmes. Če nekomu »nagaja«, je to zloraba položaja in pravic uradne osebe oziroma javnega uslužbenca. Enako je z javnim zavodom RTV Slovenija, ki mora dati prostor vsem ideologijam in nikakor ne sme svojo službo izkoriščati za propagando svojih vrednot ter zatirati ali onemogočati mnenja in stališča drugih, čeprav se z njimi ne strinja. Za razliko od medijev v zasebni lasti, ki lahko (pač v skladu z uredniško politiko) dajejo prednost eni ideologiji in vrednotam pred drugimi. Javnost se lahko sicer razburja, a odločitev je na koncu lastnikova, ki prek postavljenega direktorja in urednika izvaja svojo politiko. Pri RTV Slovenija pa je zakonska dolžnost direktorja in urednikov, da zagotovijo, da se spoštuje »načelo politične uravnoteženosti ter svetovnonazorskega pluralizma«.

Ker se to na Kolodvorski ulici ne dogaja in ker si lastništvo nacionalne televizije lastijo le najbolj glasni (ni pomembno, ali jih je »jebeno več« ali ne) ter prav nič ne kaže, da bo v prihodnosti kaj boljše, bi se moralo zgoditi to, kar sem opisal zgoraj: odprava obveznega RTV prispevka in nato privatizacija. Tako (na levo) pristranske državne televizije, kot je zdaj, pač ne potrebujemo. Še manj, da jo vsi plačujemo.