7 mitov o alt-right*

Značke

Alt-Right, Brexit, desnica, Donald Trump, EU, feminizem, Frauke Petry, Jean-Claude Juncker, Levica, LGBT, Marine Le Pen, MSM, nacizem, Nye Borgerlige, rasizem, šovinizem

Brexit je pomenil šok, zmaga Donalda Trumpa streznitev; ne samo za levico, ampak predvsem za desnico. Na desnici se je namreč dokončno uveljavilo gibanje s konservativnim nagonom in nabojem, ki je do temeljev zamajalo etablirane politične stranke različnih svetovnih nazorov, ki so v boju za ohranitev privilegijev in svojih elit izgubljale identiteto, se vse bolj pomikale proti sredini in v nekaterih državah celo vladale skupaj. Gibanje, sprva poimenovano »alternativna realnost«, je danes prepoznavno kot alt-right ali alternativna desnica.

Preden razbijemo mite, ki jih o alt-right širijo tako levičarji kot desničarji, ki jih na ravni Evropske unije (EU) prepoznamo v mainstream političnih skupinah S&D (evropski socialdemokrati) in EPP (Evropska ljudska stranka), samo kratek skok v bližnjo preteklost.

Po letih debelih krav je leta 2007 počil nepremičninski balon in prišlo je do globalne finančne krize. Levica je menila, da je krizo povzročil premalo regulirani finančni sektor, desnica obratno. Vlade so se lotile reševanja finančnih institucij, toda način reševanja je razočaral predvsem volivce desnice: namesto, da bi krizo pozdravil trg, je država banke rajši reševala z njihovim denarjem, hkrati pa pustila propasti številna mala in srednja družinska podjetja. Če so borzniki, delničarji in lastniki ob veliki gospodarski krizi (1929-1932) delali samomore, da bi se izognili sramoti, se je ob zadnji krizi izkazalo, da je ekonomskim (in političnim) elitam malo mar za čast. Takratna alternativna realnost je razkrivala, da so prevladujoči mediji navadnim državljanom ustvarjali popolnoma drugačno sliko, kot je v resnici bila. Še posebej desnica, ki je svoje volivce dolga desetletja učila, da je temelj družbe svoboden posameznik, ki sam nosi odgovornost za svoja dejanja. Kar naenkrat so ljudje spoznali, da ta desnica govori eno, dela drugo. Pojavila se je alternativa.

Nekaj podobnega se je dogajalo na levici. Del nje je menil, da je klasična levica izdala socialistično izročilo in se pomaknila preveč proti sredini. Tako so iz levice izšle ali pa so se okrepile stranke kot Die Linke (Nemčija), Podemos (Španija), Siriza (Grčija) ali Združena levica (Slovenija). In medtem ko je nova levica svoje zahteve postavila in se identificirala skozi gibanje Okupirajmo Wall Street (Occupy Wall Street), alt-right ni odšel na ulice, ampak je ostal na internetu; kot tista »tiha večina«, ki lahko odloči volitve. Počasi se je razširil po stari celini, kjer so nastale nekatere nove stranke (na primer AfD v Nemčiji in Nova desnica na Danskem) ali pa so v gibanju stare politične stranke našle nov zagon (na primer Nacionalna fronta v Franciji in UKIP v Veliki Britaniji). In ker je začel ogrožati prevladujoče politične skupine, so o alt-right s pomočjo prevladujočih medijev (MSM ali Mainstream Media) začeli širiti laži in ustvarjati mite.

Mit št. 1: Alt-right je skrajna desnica

Ne drži. Nasprotovanje multikulturalizmu, LGBT agendi, feminizmu, islamizaciji in političnemu globalizmu ni skrajnost. Prav tako ni skrajnost zavzemanje za svobodo govora, osebno svobodo, večji vpliv ljudi na odločitve politike in skrb za ohranitev identitete naroda. Alt-right je na nek način razsvetljenstvo v primerjavi z novodobno konceptualno prostodušnostjo klasične konservativne desnice in deloma reakcija na vročični in zombi aktivizem levice. S skrajnimi skupinami obeh političnih polov, kot sta denimo »antifa« na levici ali tako imenovani obritoglavci na desnici, kamor želijo etablirane stranke poriniti alt-right, se alternativna desnica ne identificira.

Mit št. 2: Alt-right gibanje je socialistično

Ne drži. Gibanje ni nastalo zaradi levice, ampak zato, ker je desnica izdala vrednote konservativizma in se v pogledih na ekonomijo zbližala s socialdcemokracijo. Očitek, da je alt-right socialistično gibanje, prihaja predvsem s strani desnice, nanaša pa se na gospodarske programe nekaterih politikov, ki so označeni za alternativno desnico. A izkaže se, da gre za pavšalne ocene kritikov, ki se ne poglobijo v programe strank. Če bi se, bi spoznali, da imajo od države do države zelo različne programe: od povsem liberalnega (danska Nye Borgerlige) prek tako imenovanega »inteligentnega protekcionizma« (francoska Nacionalna fronta) do antikorporacijskega (nemška AfD). V skoraj vseh gospodarskih programih je še zapisano, da bodo zmanjšali davke, prevetrili socialne transferje (zato, ker jih izkoriščajo migranti), razen tistih, ki so namenjeni družinam. Zanimivo je, da socializem očita alternativnim desničarjem prav tista desnica, katere poslanci v parlamentu dvignejo roko za minimalno plačo, eno najbolj trdih socialističnih ekonomskih kategorij, in ki sama deli subvencije, posega na trg z intervencionističnimi ukrepi. To, da alt-right poudarja skrb za svoje sonarodnjake, je težko poimenovati socializem.

Mit št. 3: Alt-right združuje naciste in rasiste

Ne drži. Za alt-right so vsi ljudje pred zakonom enaki, ne priznavajo pa, da so ljudje enaki nasploh: ločijo se po rasah, spolu, sposobnostih, inteligenci. In to glasno povedo. Prepričani so (in obstajajo dokazi), da je zahodna civilizacija najbolj uspešna v zgodovini tudi zato, ker jo je ustvaril bel človek, ki je danes izpostavljen genocidu. Mit izhaja iz nasprotovanja multikulturalizmu, najpomembnejši levičarski globalistični agendi. Pri tem je treba razlikovati multikulturnost in multikulturalizem. S prvim alt-right nima težav, prakticira rasni realizem. Nihče namreč ne nasprotuje kitajskim restavracijam ali črnskim igralcem v NBA. So pa odločno proti multikulturalizmu, ki si ne želi samo mirnega sobivanja, ampak ima konkretne politične, kulturne in ideološke zahteve. Multikulturalizem zanika, da bi neka država (ali celina) temeljila na skupnih vrednotah, ki so dominantne, ampak da imajo različne kulture različne vrednote, ki so med seboj enakovredne. Tega alt-right ne sprejema, zato je gibanje označeno za nacistično in rasistično, od tod pa tudi opazke o ksenofobiji, islamofobiji in belem nacionalizmu, čeprav je rasizem kot pojem izmišljen. Namenjen je pranju možganov (s kulturnim marksizmom in trockizmom) izgubljenih bruck, češ da je vredno vreščati na kolege in se ne zavedati, da si v vzporednem svetu. Tovrstno pojmovanje je spodbujeno s prevladujočo globalno kulturo in se ponuja kot politično korektno čustvo do belcev in Evropejcev, zato je v ZDA v tej zvezi slišati oznako »white genocide« (beli genocid). Desničarji in konservativci so se pod vplivom univerzalističnega krščanstva delali, da ras in nasprotovanj med njimi ni, če pa že so, se morajo le belci delati, da te ne obstajajo in se ponuditi za žrtveno jagnje na oltar človeštva.

Mit št. 4: Alt-right v resnici podpira elitizem

Ne drži. Ravno nasprotno. Alt-right se je na desnici pojavil ravno kot upor proti elitam v lastnih vrstah, ki so za dosego svojih osebnih ciljev izdale prastare vrednote. MSM so javnosti kot elito predstavljale brezhrbtenične prilizovalce mednarodnim banksterjem in maloumnim mafijcem. Tipični predstavnik je predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker, član Evropske ljudske stranke. Današnje elite zase zahtevajo posebne privilegije in pravice, zato alt-right nasprotuje tudi elitam, ki se skrivajo za posebnimi pravicami za homoseksualce (skupnost LGBT), rasne manjšine (Črni panterji, »Črna življenja štejejo«) ali ženske (razna feministična gibanja).

Mit št. 5: Alt-right ima marxsistično podlago

Ne drži. Mit (zaradi neznanja in v strahu pred vse večjim vplivom alt-right) širi desnica, kot dokaz navaja, da nagovarja delavce. Nič ne bi moglo biti bolj daleč od resnice. Največji sovražnik alt-right so ravno marksizem, socializem, komunizem in vse, kar iz tega izhaja. Se pravi: svoboden posameznik pred kolektivom, svoboda govora, individualna odgovornost za svoja dejanja. Če omenjene ideologije učijo, da država najbolje ve, kaj je dobro za državljana, je za alt-right svoboda najpomembnejša kategorija. Zato so glasni kritiki EU, ki si jemlje pristojnost, da v imenu lastnih političnih interesov, podnebnih sprememb, obsedenosti z varčevanjem z energijo in lobistov korporacij državljanom predpisuje, kako močni so lahko kuhalniki ali pralni stroji, kakšne so lahko žarnice, koliko so lahko največ zakrivljene kumare in podobne neumnosti. Biti alt-right ne pomeni nič drugega kot to, da uporabljaš zdravo pamet z dobro mero patriotizma.

Mit št. 6: Alt-right uničuje Evropo

Ne drži. EU ni isto kot Evropa, v kar skušata javnost prepričati tako klasična levica kot desnica, ki danes aktivno sodelujeta pri izumiranju Evropejcev in ovirata iskren javni dialog, ki edini omogoča uspešno iskanje odgovorov na nujna vprašanja obstoja Evropejcev kot edinstvene (ne edine) rase in doslej največje civilizacije. Medtem ko novodobne evropske elite vidijo EU (in tudi celo Evropo) kot multikulturno tvorbo iz več celin, alt-right dvomi, da lahko nekaj nadnacionalnega z vsiljevanjem skupnih rešitev in migrantov reši težave posameznih držav. Alt-right sanja o Evropi kot celini suverenih nacionalnih držav, ki se same svobodno odločajo, s kom bodo in s kom ne bodo sodelovale, ki določajo pravila, kdo lahko in kdo ne sme stopiti na njihovo ozemlje in kaj sme tam početi (vsiljevanje druge kulture), o Evropi, ki je ponosna na svoje civilizacijske dosežke in ki lahko poseže dlje kot kadarkoli v zgodovini. Evropa je navdih, vse kar diši po Evropi, je gibanju alt-right sveto: od zgodovine prek umetniških do znanstvenih dosežkov. Alt-right v ZDA je ravno v Evropi našel navdih za nacionalno raznolikost, ki jo želi ohraniti. A hkrati ubraniti pred barbarskimi kulturami, ki prihajajo iz islamskih in afriških držav; za razliko od levičarsko-desničarske evropske naveze, ki v maniri »odprtih mej« uničujejo skupno evropsko tradicijo.

Mit št. 7: Alt-right spodbuja šovinizem

Ne drži. Alt-right je reakcija na vse bolj militantni levičarski feminizem zafrustriranih žensk, ki želijo razvrednotiti žensko, razkol s klasično desnico pa je nastal ravno zato, ker alternativna desnica v resnici in učinkovito razkriva šovinizem v širšem pomenu besede. Mit se je ustvaril potem, ko so MSM Donaldu Trumpu očitali domnevno šovinistično izražanje, čeprav so bili po drugi strani enako šovinistični do njegove žene Melanije Trump. Alt-right ne pristaja na ženske kvote, meni, da so razlike v plačah med moškimi in ženskami konstrukt, saj moški opravljajo povsem druga dela kot ženske, moški del gibanja alt-right ima rad lepe ženske, spoštuje ženske kot matere. Iz vsega tega so levičarji ustvarili mit, da je alt-right gibanje šovinistov in seksistov, ki si želi ženske spet spraviti za štedilnik. Pri tem pozabljajo, da sta dve najbolj vplivni osebi evropskega alt-righta ženski: Marine Le Pen (Francija) in Frauke Petry (Nemčija), ki sta se na vrh svojih strank povzpeli potem, ko sta obračunali z vsegliharskimi in mlahavotičnimi moškimi.

*Tekst je bil prvič obljavljen v tedniku Reporter

Advertisements

Levica in desnica v parlamentu z roko v roki proti svobodi

Značke

desnica, ekonomska svoboda, Jan Peloza, kajenje, Levica, Milojka Kolar Celarc, svoboda, tobačni zakon

Se spomnite leto in pol nazaj, kako so poslanci soglasno izglasovali sindikalni predlog o minimalni plači? Takrat sem zapisal, da v parlamentu ni več desnice. Povsem socialistični zakon ni pomenil samo hudega udarca ekonomski svobodi in trgu delovne sile, ampak je s strani države določena minimalna plača ena najtežjih oblik diskriminacije oseb, ki so težje zaposljive, ki so iz takih ali drugačnih razlogov manj produktivni. Včeraj so izbranci ljudstva (spet soglasno) zadali nov udarec svobodi: izglasovali so nov tobačni zakon. Da so se represiji nad posameznikom in podjetji pridružile leve politične stranke, je razumljivo, ker tem ni za svobodo, ampak za nadzor nad ljudmi, težko pa človek razume, da sta za zakon glasovali tudi stranki (NSi in SDS), ki imata sicer polna usta besed o svobodi. Povedano drugače: ves politični mainstream je podlegel državnemu paternalizmu. In če se nam je še včeraj zdelo to pokroviteljstvo »mehko«, zdaj prehajamo na najbolj trde, a zelo prefinjene oblike.

Kajenje je najbrž škodljivo. Najbrž zato, ker ni neposredne povezave med kajenjem in smrtjo. Če bi bila, bi vsi, ki kadijo umrli. Pa ne. Nekateri ljudje doživijo več kot 100 let in med temi je običajno tak delež kadilcev, kot na celotni populaciji. Pri kajenju gre samo za manjše ali večje dejavnike tveganja, da človek zboli za določeno boleznijo. In to je stvar posameznika, to je stvar svobodne odločitve: ali bo človek kadil in se mu bo povečala možnost obolenja, ali ne bo.Tudi argument, da kadilec škoduje nekadilcu (pasivno kajenje), če je v njegovi bližini, ne vzdrži. Nihče nikogar ne sili, da je v bližini kogarkoli. Poleg tega je na svetu nešteto stvari, ki škodijo zdravju. Recimo stres, ki se pojavlja med petimi najbolj pogostimi dejavniki tveganja za srčni infarkt. Večina ga doživlja vsak dan, sam sem pod stresom vsakič, ko Miro Cerar odpre usta, ker vem, da je to napoved nove obdavčitve.

Država tudi odreja,  kje in kdaj posameznik lahko kadi. Najprej so prepovedali kajenje na letalih in sredstvih javnega prevoza, nato v lokalih, zdaj v avtomobilih, sledila bo najbrž prepoved kajenja v zaprtih zasebnih prostorih. Če se je prva rešitev še zdela (pogojno rečeno) razumna, je druga že grobo posegla v svobodno razpolaganje z zasebno lastnino. Vsakdo s svojo lastnino ravna po lastni presoji. Država pač presodi, da se v prostorih, ki so v državni lasti, ne kadi. Prav. Ima to pravico. Toda zasebnim lastnikom lokalov odrejati, ali njihovi gosti v lokalu lahko kadijo ali ne, je totalitarno obnašanje. Lastniki bi se morali pač sami odločiti, ali bo njihov lokal kadilski ali ne, presojali pa bi na podlagi obiska lokala: če bi videli, da prodajo več, ker so njihovi gosti kadilci, bi to pač bil kadilski lokal. In obratno. In ta zakon je leta 2007 sprejela vlada, ki se je deklarirala za desno. Ne, prava desnica ne bi nikoli zasadila takega noža v hrbet svobodi.

Če se je takrat zdelo, da slabše za svobodo ne more biti, je Cerarjeva vlada zdaj to demantirala. Ne gre več samo za lokale, ampak bo prepoved kajenja veljala tudi v avtomobilih, ki so v povsem zasebni lasti. In naprej. Prisilno poenotenje embalaže cigaret s fotografijami domnevno škodljivih posledic tobaka je v nasprotju z ustavnim načelom svobodne gospodarske pobudo. Kakšna bo embalaža nekega izdelka na trgu ni stvar vlade!

Ob tem so nevladne organizacije sporočile, da so sicer zadovoljne z zakonom, toda lahko bi bil še strožji. Eden od njih (Jan Peloza, soustanovitelj Brez izgovora Slovenija) je dejal, da so »napadli tri glavna področja, ki učinkovito delujejo pri zmanjševanju in preprečevanju kajenja – vidnost, ceno in dostopnost – in bili uspešni pri dveh. Vidnost je zakon zaobjel s prepovedjo oglaševanja in promocije tobačnih in povezanih izdelkov, doniranja in sponzoriranja s strani tobačnih podjetij ter enotno embalažo, ceno pa z vladno direktivo, ki naj bi v prihodnje redno dvigovala tobačne trošarine.« Se pravi, da so (uspešno) napadli tisto, kar je značilno za tržno gospodarstvo: ponudbo in povpraševanje. Bravo! Prioriteta vlade in nevladnih organizacij je torej omejevanje ne samo osebne, ampak tudi ekonomske svobode.

Ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc je dejala, da je Slovenija s tem zakonom pokazala, »da v Sloveniji razumemo, kakšno breme in kakšno nevarnost za vzdržnost zdravstvenega sistema in tudi za gospodarski razvoj predstavlja tobak.« Pravzaprav je ministrica pokazala, da socialistka, kakršna je, ničesar ne razume. Poleg tega vsak kadilec z eno pokajeno cigareto, ki v povprečju stane 18,5 centa, samo s trošarino v proračun prispeva 10,9 centa. Zdaj naj si vsak izračuna, ali kadilci s pokajenimi cigaretami preplačajo stroške zdravljenja ali ne. In če drži podatek, da kadilci umrejo prej kot nekadilci, bi morala biti država samo vesela, ker ne bodo predolgo najedali pokojninske blagajne. Kot jo bodo denimo javni uslužbenci, ki po raziskavah živijo tri leta dlje kot zaposleni v zasebnem sektorju. O tem, da samo neto davkoplačevalci (realni sektor) prispevajo v pokojninsko blagajno, javni sektor pa to počne samo virtualno in z računovodskim trikom, smo tako ali tako že razčistili.

Skrb za zdravje mora biti prepuščeno posamezniku. Njegovo telo, njegova skrb. Naravnost grozljivo je, kako je večini postalo povsem običajno in normalno, da vlada zapoveduje, kako naj posameznik živi. Od kar človeštvo obstaja, vedno je določena skupina ljudi drugi (večji) skupini govorila, kaj morajo narediti in česa ne smejo. Manipulirali so z njimi in jih v nekaj silili. In vedno so se ljudje po določenem obdobju temu uprli in z oblasti vrgli tiransko vlado, saj so spoznali, da se pod zaščitniškim odnosom vlade (v primeru tobačnega zakona pokroviteljsko obnašanje v skrbi za zdravje državljanov) skriva želja, da se jih prisili k pokorščini. Tudi nv Evropi in v Sloveniji bo tako. Prej ali slej. Regulatorna prisila je postala že nevzdržna.

Zakaj ženske ne rojevajo (več)?

Značke

blaginja, desnica, družina, družinske vrednote, Ginijev koeficient, Levica, levičarji, nataliteta, Nenad Bakić, pokojninski skladi, rodnost, teorija spola

„Ženske v Evropi, še posebej v južnih državah, imajo manj otrok, kar lahko pripišemo prekarnemu delovnemu trgu in pomanjkanju za družine prijazne delovne zakonodaje, ugotavlja francoski Nacionalni inštitut za demografske študije,“ je zapisano v uvodnem stavku članka na portalu nacionalne televizije, ki govori, da je vse več žensk na jugu Evrope brez otrok.

Za uvod dvoje. Prvič, če bi držalo, da je prekarni delovni trg vzrok, da imajo ženske vse manj otrok (in da ne zagotavljajo enostavne reprodukcije, ki je najmanj 2,1 otroka na žensko), je čudno, da je človeštvo sploh preživelo. Na splošno je bilo vse do 2. svetovne vojne (seveda z izjemami in različno od države) večina dela prekarnega, prekarno delo pa je še danes prevladujoča oblika dela v azijskih, afriških in bližnjevzhodnih državah (če odštejemo delo v javnem sektorju). Torej, prekarno delo (o prekarnem delu sem pisal tukaj) ne more vplivati na število otrok, saj bi potem naše babice, prababice in praprababice sploh ne bi imele otrok, ker jih je večinoma preživljal, in to s prekarnim delom, en sam – naš ded, praded in prapraded. Drugič, če bi držalo, da je manjšemu številu otrok vzrok v pomanjkanju družini prijazne zakonodaje, velja enako kot pod točko ena. S pripombo, da imajo ravno v državah, z družinam neprijazno zakonodajo (Afrika, Azija), največ otrok. Čudno, mar ne?

Različni teoretiki, analitiki in raziskovalci za vse manjše število otrok, ki se rodijo, pripisujejo različne vzroke. Pojavila se je teza, da obstaja povezava med neenakostjo (priljubljena tema levičarjev) in nataliteto. Drži sicer, da imajo države, kjer je rodnost nizka, v povprečju manjšo neenakost (merjeno z Ginijevim koeficientom), a pomembnejše korelacije ni. Iz grafa (tukaj), kjer je analizirano 141 držav, je razvidno dvoje. Da sicer ne obstaja država, ki bi imela visoko rodnost in majhno neenakost, a po drugi strani je veliko število držav, ki imajo nizko rodnost, a hkrati visoko stopnjo neenakosti. Torej ne moremo trditi, da je stopnja neenakosti (med spoloma, izobrazbo, družbenim položajem in podobno) v korelaciji s stopnjo rodnosti.

Hrvat Nenad Bakić, sicer znani podjetnik in investitor, trdi, da je nizka stopnja natalitete posledica kronična nezaposlenost. Objavil je graf, ki prikazuje število živo rojenih na Hrvaškem in število zaposlenih leto dni kasneje. Korelacija med tema dvema spremenljivkama je skoraj popolna, v kar se lahko prepričate tukaj. Torej, visoka stopnja nezaposlenosti vpliva na odločitev, ali imeti otroka ali ne. Človek temu argumentu ne more oporekati.

Iz te hipoteze torej sledi, da bi boljše ekonomske razmere povzročile dvig blaginje, s tem pa tudi pogostejše rojevanje otrok. A dogaja se ravno obratno. Večja kot je blaginja (če jo merimo v BDP), manj otrok se rodi. Kar je razvidno iz grafa tukaj. Torej, boljše gospodarske razmere ne vplivajo na večje število otrok, kvečjemu na manjše, kar je po svoje logično, saj ljudje danes skoraj ne potrebujejo potomcev, da bi imeli lagodno in dobro življenje v starosti. Kar skrbi je, da bo ta trend povzročil, da bo leta 2060 skoraj tretjina prebivalstva EU starejša od 65. let (graf tukaj).

Nekateri padanje stopnje rodnosti v razvitih državah pripisujejo trendu zmanjševanja religioznosti, in sicer v povezavi s tradicijo, ki poudarja pomembnost družinskih vrednot. A tudi pri tej tezi ne najdemo pomembnejše korelacije. Portugalska ali Hrvaška (državi z visokim deležem religioznega prebivalstva) imata nižjo stopnjo rodnosti od denimo Estonije ali Danske, kjer je delež religioznih manjši.

Kar res neposredno znižuje stopnjo rodnosti, je vmešavanje države v življenje posameznika in družine. Temu lahko mirno rečemo socialistična demografija, ki je danes vir zla tudi v razvitih, deklarirano kapitalističnih državah. Najprej si poglejte graf tukaj (stran 3). Iz njega je razvidno povečevanje javne porabe od 19. stoletja naprej. Če boste za katerokoli od teh držav poiskali stopnjo rodnosti za sto ali več let nazaj, boste seveda opazili, da kolikor bolj je država skušala vplivati na življenje ljudi, jih nadzorovati in jim je jemala več zaslužka, da bi ga razporejala sama, toliko manj otrok je bilo. To še posebej velja za razne državne in paradržavne pokojninske sklade, kajti v tistem trenutku, ko je država posameznikom obljubila, da bo zanje skrbela, ko bodo ostareli, ni bilo nobene potrebe več, da imajo ti posamezniki otroke. S tem je odpadla skrb za otroke in skrb za njihovo vzgojo. Povedano drugače: če ti država obljubi, da te bodo na starost vzdrževali tuji otroci, zakaj bi se ti trudil s svojimi. S tem je odpadla tudi potreba po ustvarjanju družine, kar je seveda samo voda na mlin raznim progresivcem, tistim naprednim levičarjem, ki prezirajo družino in se norčujejo iz tistih mladih, ki v svojem življenju dlje časa ostanejo v krogu družine, skrbijo za starše in nikoli ne gredo na svoje. Ta prezir do družine kot temeljne institucije je vplival tudi na upad velikih družinskih podjetij. No, naštejte deset družinskih podjetij, ki imajo globalne blagovne znamke in so nastala v zadnje pol stoletja. Težka naloga. Od Lewisa prek globalnih avtomobilskih znamk (Mercedes, Audi ali Ford) do prehrambenih (Walmart) in kozmetično farmacevtskih (Johnson & Johnson) velikanov so bili vsi ustanovljeni so bili večinoma vsi ustanovljeni ne desetletja, ampak več kot stoletje nazaj – kot družinska podjetja. In če mislite, da svoj gnus do družine izražajo samo „napredni“ levičarji, se motite. Ste mogoče kdaj slišali desničarja, ki se sicer javno zavzema za družino, da bi kaj rekel proti državnim pokojninskim skladom? Ali da bi bil proti socialnim transferjem? Da bi postavil pod vprašaj obstoj centralne banke? Da bi rekel, da mora za svojo starost človek sam poskrbeti? Da bi bil proti minimalni plači? Ali da bi nasprotoval povišanju pokojnin? Se pravi, da bi postavil pod vprašaj vse tisto, kar je deklarirano levičarsko. Seveda ni. Levica in desnica sta danes pri ekonomskih vprašanjih bliže druga drugi kot kdajkoli prej v zgodovini.

Levičarji so institucionalizirali zavist

Značke

Devonshire, Eclectica, Helmut Schoeck, Levica, Panama Papers, prerazporejanje dobrin, socializem, socialno vedenje, zavist

»Socializem sam o sebi meni (…), da je revolucija morale, in zahteva, da je nujen odgovor na težavo neenakosti, ki se je razvila v glavnem iz sodobnega industrijskega, kapitalističnega načina življenja. Njegovi zagovorniki ne vedo, da je tak način razmišljanja obstajal, in še vedno obstaja, skoraj povsod na primitivnih ravneh življenja. Človekova zavist je najbolj intenzivna tam, kjer so vsi na isti ravni, zahteve socializma po prerazporejanju so najglasnejše tam, kjer ne obstaja skoraj ničesar več, kar bi se dalo prerazporediti.«

Citat Helmuta Schoecka iz njegove knjige »Zavist: Teorija socialnega vedenja« sem dal namenoma v uvod, ker povsem zadene bistvo socializma, nanj pa sem se spomnil, ko sem pregledoval članke na portalu Eclectice. Zato je tudi jasno, zakaj so pozivi k socializmu (ali demokratičnemu socializmu) v Sloveniji ali Grčiji mnogo bolj siloviti, kot pa v bogatih državah (za zdaj še dokaj svobodnih in kapitalističnih), kot so na primer Avstrija, Švica, Norveška ali Švedska. V Sloveniji ali v Grčiji namreč ni več kaj prerazporediti, levičarske elite nimajo več kje kaj vzeti, ker (skoraj) ničesar ni več.

Knjiga žal, vsaj po mojem vedenju, ni bila prevedena v slovenščino, ampak tudi če bi bila, ne bi dobila potrebne pozornosti. To se je zgodilo na Hrvaškem (Zavist – jedna teorija društva), saj je njena tema tabu, vsaj kar zadeva socializem ali socialistično ravnanje, kjer je vsako izboljšanje (materialnega) položaja posameznika razumljeno kot nevarnost za družbo, skupnost. Avtor namreč meni, da je ravno zavist ključna tako za nastanek kot za vzdrževanje socializma. Gre za znano tezo so »zero sum igri«, kjer se ustvarja prepričanje, da je nekdo uspešen izključno zato, ker je sam neuspešen. Ampak na tej točki prodemo do zanimivega fenomena. Zavistnež ni usmerjen v to, da bi postal sam uspešen, ampak se bolj usmerja v uničevanje tujega premoženja oziroma v krajo tujega premoženja, da bi ga prerazporejal, seveda samemu sebi. Tak primer so na primer panamski dokumenti, ki razkrivajo samo to, da imajo ljudje dovolj, da dajejo skupini zavistnežev denar, da ga ta prerazporeja, zato ga skušajo spraviti v države ali davčne oaze, kjer sta njihovo premoženje in delo kar najmanj obdavčena. Ljudje namreč skušajo skriti svoje premoženje od zavistnih ljudi (seveda pri tem ne mislimo na premoženje, ki so ga ustvarili s klasičnim kriminalom). Ampak dokler so zavistni posamezniki, ni težav, hude težave nastanejo takrat, ko se zavist institucionalizira, postane nekakšna sistemska zavist (podobno kot sistemska korupcija).

»Institucionalizirana zavist (…) odnosno vse prisotni strah pomeni, da obstaja zelo majhna verjetnost posameznikovega ekonomskega napredka oziroma na nima stika z zunanjim svetom, skozi katerega lahko skupnost računa na napredek. Nihče si ne upa več pokazati ničesar takega, kar bi lahko druge navedlo na misel, da je nekdo boljše gmotno preskrbljen,« piše Schoeck, vendar je to misel potrebno vzeti pogojno. Imamo precej bahačev (samo po cesti je potrebno pogledati), toda malo takih, ki bi se lahko pohvalili s poslovnimi uspehi, saj bi po njem takoj planili paraziti.

Avtorjeva teza je, da je gospodarska rast večja v družbah, kjer je individualna zavist majhna, institucionalizirane zavisti pa ni. Taka družbena klima je najbolj primerna za napredek. Zato so se tudi različne (napredne) civilizacije nadvse trudile, kako odpraviti zavist, saj absolutne egalitarne družbe, kjer bi bili vsi enaki ali enakopravni, ni, niti je nikoli ne bo. Zavistneži, pravi Schoeck, lahko v določenem obdobju za določen čas vodijo revolucionarna gibanja, ampak oni nikoli ne morejo ustvariti stabilno družbo, ne da bi ogrozili svoj »ideal« enakosti. Tisto, kar se v družbi pojavlja kot Gemeingeist, se pravi duh skupnosti, sploh ne skriva od kod izvira zavist: nihče si ne sme želeti, da bi bil pred drugimi, vsak mora biti drugim enak in imeti enako kot drugi. Socialna pravičnost za pristaše demokratičnega socializma (ali na kratko kar socializma) pomeni, da bomo sami sebe prikrajšali za veliko stvari, tako da bodo lahko tudi drugi brez teh stvari. Gre za povpraševanje po enakih in istih stvareh, zato socialisti tudi kritizirajo kapitalistično tezo o »možnosti izbire«, ki jo ponuja prosti trg.

Enega takih socialističnih eksperimentov si je po vojni privoščila Velika Britanija (1945 – 1951), vendar ga je hitro umaknila. Slovenske zgodovinske knjige ga ne omenjajo, šlo je pa za idejo, da bi vojni duh skupnosti potegnili tudi v povojno obdobje. V tem času je britanska vlada povsem socialistično nadzorovala gospodarstvo: koliko, kaj, za koga in za koliko proizvajati. Absurdnost se je pokazala pri hrani, saj so rajši pustili, da se državne rezerve pokvarijo, kot pa da bi nekaterim potrošnikom omogočili, da imajo več hrane kot drugi. Znan je primer, ko je ministrstvo za prehrano spomladi 1950 prepovedalo proizvodnjo Devonshire smetane iz viškov mleka kmetov iz Exmoora. Obrazložitev je bila, naj se mleko rajši pokvari, kot da bi nekateri uživali v smetani, medtem ko si jo večina ne more privoščiti.

Slovarček pojmov za razumevanje levičarjev

Značke

Levica, levičarji, slovarček

Ko poslušate levičarje, morate biti zelo pozorni, kaj govorijo. Uporabljajo kup fraz in besednih zvez, za katere mislite, da jih poznate, da besede pomenijo, kar pomenijo, ker ti tako pravijo zdrav razum in izkušnje, vendar se izkaže, da levičarji z nekaterimi pojmi mislijo povsem nekaj drugega. Zdi se, da je poskus definiranja teh izrazov, ki jih uporablja levica, Sizifovo delo, ker jih ves čas dopolnjujejo in jim dajejo nek drug pomen, kljub temu bom poskusil narediti slovarček izrazov, kaj za levičarje pomeni nek pojem. Ne bo sicer povsem izvirno, ker sem si pomagal z definicijami ameriškega pisatelja britanskega rodu Johna Derbyshira (https://en.wikipedia.org/wiki/John_Derbyshire), ki so objavljena na spletu (http://www.johnderbyshire.com/Opinions/Spoofs/devilsdictionary.html), in hrvaškega blogerja nReakcija (www.nreakcija.wordpress.com), ki je vendarle geografsko bližje (https://nreakcija.wordpress.com/2014/04/14/rjecnih-sasvim-znanih-pojmova/). Nekateri pojmi in razlage so dodani, ker so pač izvirno slovenski. Tako je nastal ta slovarček pojmov za razumevanje levičarjev.

AKTIVIST – Borec za pravice, plačan iz domačega ali tujega proračuna.

ANTIFAŠIST – Borec proti desni politični opciji, kapitalizmu in prostemu trgu. Meni, da je svoboda govora omejena (glej SVOBODA GOVORA).

ATEIST – Dober državljan.

BREZPLAČNO ŠOLSTVO – Šolstvo, ki ga plačujejo davkoplačevalci in je pod nadzorom levičarskih pedagogov.

BREZPLAČNO ZDRAVSTVO in 100-ODSTOTNA PISMENOST – Oblika življenja na Kubi, ki jo razumejo diplomanti družboslovja, kubanski migranti v ZDA pa ne.

CENZURA – Dejanje, ko državni organ zavrne izplačilo javnih sredstev kulturnikom, nevladnim organizacijam, homoseksualnim skupinam in drugim.

ČLOVEKOVE PRAVICE – Neodtuljiva pravica do iPhona, LED televizorja, hiše z bazenom, vode, interneta, gozda, avtomobila in dobro plačane službe v javnem sektorju (najmanj 10.000 evrov bruto).

DAVČNE OLAJŠAVE ZA BOGATE – Davčne olajšave.

DARWINIZEM – Ideja, ki poganja zlobne elite neoliberalnega kapitalizma.

DEMOKRACIJA – Prevlada levičarskih idej. Nasprotno od tiranije (glej TIRANIJA).

DIALOG – Proces, kjer oseba višje v hierarhiji predava principe politične korektnosti, oseba nižje v hierarhiji pa jo posluša in hvali.

DRASTIČNO ZMANJŠANJE JAVNEGA SEKTORJA – Drastično zmanjšanje delovne obremenitve zaposlenih v javnem sektorju.

DRHAL – Skupina državljanov, ki pred sodiščem mirno protestira proti krivicam v sodstvu. Nasprotno od mirnih protestov (glej MIRNI PROTESTI).

DRUGAČNOST – Uvajanje šeriatskega prava v Evropi.

DRUŽBENI DOGOVOR – Dogovor med sindikati javnega sektorja za družbeno spremembo. (glej DRUŽBENA SPREMEMBA)

DRUŽBENA SPREMEMBA – Povečanje davkov za povečanje javnega sektorja in boljše plače javnih uslužbencev.

DRUŽINA – Preživela oblika skupnosti.

DRŽAVLJANSKE PRAVICE – Pravice, ki jih imajo podporniki leve (glej LEVA POLITIČNA OPCIJA) in sredinske (SREDINSKA POLITIČNA OPCIJA) politične opcije.

DRŽAVLJANSTVO – Zastarel in rasističen institut, ki nezakonitim priseljencem v neki državi onemogoča, da bi sodelovali na volitvah.

DRŽAVNA PODJETJA – Oblika programa državne pomoči zaslužnim svetovalcem, lobistom, nekdanjim ministrom, agencijam in drugim.

DRŽAVNE INVESTICIJE – Zapravljanje denarja davkoplačevalcev.

DUHOVNIK – Pedofil.

DVG – Angleško Designated Victim Group. Kratica za žrtve vseh skupin ljudi, razen tistih, ki v sebi nosijo izvirni greh patriarhalnosti (moški), rasizma (belci), verskih zločinov (katoličani) in heteronormativnih prestopkov (heteroseksualni moški).

EKOFEMINIZEM – Prepričanje znotraj ekologije (glej EKOLOGIJA), da je ženska del narave, ne človeka.

EKOLOGIJA – Prepričanje, ki temelji na dualizmu Narava – Človek, kjer je narava vir vsega dobrega, človek pa vir vsega slabega.

EKONOMIJA – Znanstveno dokazana in racionalna je vsaka ideja, ki poveča politično in ekonomsko moč nas in naših prijateljev.

ENAKOST: Degradacija produktivnega dela prebivalstva prek kraje denarja z davki in omejevanja podjetniške svobode. Enakost je najsvetejša dogma levice.

EPIDEMIJA – Človeško delovanje, ki ni povezano z zavestnim ravnanjem (na primer epidemija nasilja, droge, mladostniških nosečnosti).

EVOLUCIJA – Ideologija za zatiranje revnih.

FANATIZEM – Izražanje konservativnih mnenj in podpora prostemu trgu.

FEMINIZEM – Skupek čustev grdih in nesrečnih žensk ter moških, ki jim primanjkuje testosterona, ki rezultirajo v politična, družbena, ekonomska in verska stališča.

GOSPA – Homofoben (glej HOMOFOB) izraz za poročeno žensko.

GOSPOD – Homofoben (glej HOMOFOB) izraz za poročenega moškega.

GOSPODIČNA – Seksističen izraz za neporočeno žensko.

HBD – Angleško: Human Biodiversity. Družbeni konstrukt desničarjev, po katerem se ljudje med seboj razlikujejo po genetskem poreklu, višini, barvi kože, barvi oči, laseh in drugem.

HINAVŠČINA – Prepričanje v obstoj moralnih vrednot.

HOMOFOB – Človek, ki meni, da penetracija moškega splovila v moški rektum ni najsvetejše duhovno in telesno dejanje v spolnosti. Homofob se po zlobi lahko primerja z rasistom (glej RASIST).

HOMOFOBIJA – Ideologija homofobov (glej HOMOFOB).

ILEGALNI MIGRANT – Oseba, ki ob vstopu v tujo državo lahko krši zakone in je upravičen do socialne pomoči.

INDIVIDUALNOST – Grabežljivost, sebičnost. Nasprotje kolektivnosti (glej KOLEKTIVNOST).

INTELEKTUALEC – Politično korekten družboslovec.

ISLAMOFOB – Zagovornik islamofobije (glej ISLAMOFOBIJA).

ISLAMOFOBIJA – Prepričanje, da musliman nima pravice vdreti v uredništvo Charlie Hebdo in postreljati karikaturiste.

IZDAJALEC – Človek, ki v zasebnem sektorju dela za manjšo plačo kot jo od delodajalca zahteva sindikalist.

IZOBRAŽEVANJE – Dejavnost, ki jo v kratkih časovnih intervalih med političnim lobiranjem in počitnicami opravljajo člani sindikata vzgoje in izobraževanja.

JAVNI SEKTOR – Program pomoči za levičarje (sociologe, humaniste, filozofe in druge).

JAVNI USLUŽBENEC – Človek, ki se žrtvuje za državljane. Je vzor vsakemu zaposlenemu v zasebnem sektorju, kako je treba deliti. Nasprotje podjetniku. (glej PODJETNIK)

JAVNO DOBRO – Državna lastnina, s katero za svoj žep in na strošek državljanov upravljajo državni birokrati.

KAPITALIST – Človek, ki krade denar javnemu sektorju in sindikatom ter tako kopiči bogastvo, ki ga noče deliti z drugimi.

KLEROFAŠIST – Človek, ki meni, da lahko njegovo versko prepričanje vpliva na njegova politična stališča.

KMEČKO – Negativno, slabo, neumno, nazadnjaško, konservativno.

KOLEKTIVNOST – Nesebičnost, skupnost. Nasprotje individualnosti (glej INDIVIDUALNOST).

KOMUNIST – Oseba, ki nedvoumno deluje z najboljšimi nameni, čeprav obstaja velika verjetnost, da so njegove teorije zmotne.

KONSERVATIVNO – Proti levo.

KONTROVERZEN – Konservativen.

KSENOFOBIJA – Nagnjenost ljudi, da se povezujejo s sebi podobnimi.

LEVA POLITIČNA OPCIJA – Napredna, miroljubna, človekoljubna politična opcija.

LGBT – Magični akronim Svetega reda enakosti, ki vsako leto dobi novo črko (zdaj je že LGBTQI2S), da bi zadostil potrebi po večji pravičnosti in enakosti. Člani so moralno najvišja in najbolj pomembna bitja, ki so kadarkoli hodila po planetu. Njihove pravice so nad vsemi drugimi pravicami, ki so pomembnejša od kateregakoli drugega družbenega vprašanja.

LIBERALNO KATOLIŠTVO – Levičarstvo ateistično krivoverstvo, kjer je Jezus Kristus zamenjan z Eltonom Johnom.

LOOKIZEM – Poniževanje ljudi, običajno žensk. Nasprotje feminizmu (glej FEMINIZEM).

MAINSTREAM – Levo.

MEDNARODNO KAZENSKO SODIŠČE – Sodišče, sestavljeno iz levičarskih pravnikov Evrope in Tretjega sveta, ki se je zavezalo, da bo sodilo in kaznovalo Henryja Kissingerja, ker je preprečil komunistični udar v Čilu, s tem pa ljudi prikrajšal za brezplačno zdravstvo in šolstvo.

MEDNARODNA ZAROTA – Prodaja državnega premoženja tujcem.

MEDNARODNO SODIŠČE ZA ČLOVEKOVE PRAVICE – Skupina levih pravnikov, ki razsoja v korist LGBT, temnopoltih, izbrisanih, kriminalcev, teroristov.

MIR – Pomiritev in sodelovanje z diktatorji in teroristi.

MIROVNI PROCES – Prizadevanje za mir (glej MIR) oziroma proces, ki poteka tako počasi, da postane dolgčas tudi kriminalcem in teroristom.

MIRNI PROTESTI – Skupina levih protestnikov, ki z granitnimi kockami v rokah in spopadi s policijo zahteva revolucijo oziroma padec desno usmerjene vlade.

MIZOGINIJA – Ideologija moških, ki ne sprejemajo feminizma.

NATIVIZEM – Ideologija, ki meni, da nezakoniti priseljenci ne smejo uživati istih državljanskih pravic kot domačini.

NACIONALIZEM – Če ženska obtoži ilegalnega migranta, da jo je posilil.

NENASILNI PRESTOPNIKI – Tatovi, vlomilci, odvisniki.

NEOLIBERALEC – Človek, ki nekaj ve o ekonomiji, pa mu tega ne smejo priznati.

NEOLIBERALNI KAPITALIZEM – Hudičeva ideologija, vzrok vseh ekonomskih in drugih težav v današnjem svetu. Neoliberalni kapitalizem se lahko uporablja kot psovka za tiste, ki nasprotujejo državni lastnini in podpirajo privatizacijo ali kot sredstvo za zastraševanje državljanov, da jim bo na primer neoliberalni kapitalizem vzel vse ugodnosti, ki so jih uživali. Opozorilo: izraz neoliberalni kapitalizem ne sme uporabljati v kontekstu pop-rock koncertov, drage športne opreme, mobilnih telefonov ali poceni letalskih kart in taksi službe.

NEPRIMERNO – Resnično, vendar izključno iz političnega razloga.

NEVLADNA ORGANIZACIJA – Organizacija, ki jo financirajo prek proračuna davkoplačevalci in opravlja dejavnosti, ki jih vlada ne. Nevladne organizacije so istočasno zakonodajni, izvršilni in sodni organ oblasti.

NI PRAVICE, NI MIRU – Dajte denar ali pa bomo protestirali in razgrajali.

OBČINA – Z mejo predpisana geografsko zaokrožena celota, ki loči eno politično elito od druge.

OBNOVLJIV VIR ENERGIJE – 200 metrov visoka vetrnica, ki stane milijon evrov in daje energije za manjši domači hladilnik.

OBSODBA POVOJNIH POBOJEV – Etno-mazohistični ritual domobrancev.

OROŽARSKI LOBI – Skupina ljudi, ki nasprotujejo mišljenju, da sta edina oborožena civilista bančni ropar ali muslimanski terorist.

PERFORMANS – Predstava, kjer se iz proračuna plačan diplomirani humanist slači na odru. Ne smemo mešati z ekshibicionizmom.

PLURALIZEM – Izražanje enakih ali podobnih političnih, verskih in svetovnonazorskih stališč na različen način.

PODJETNIK – Človek, ki brezobzirno izkorišča delavce in na račun njih ustvarja dobiček. Nasprotno kot javni uslužbenec (glej JAVNI USLUŽBENEC).

PODJETNIŠTVO – Ideologija podjetnikov (glej PODJETNIK).

POLITIKA – Eden od načinov, kako priti do davkoplačevalskega denarja.

POPULIZEM – Negativen pojav v demokraciji, ko aktualna vlada sledi željam ljudstva, ne pa levim elitam in parazitom proračuna.

POROKA – Arhaični heteroseksualni institut za zatiranje žensk in zlorabo otrok.

POSILSTVO – Zapeljevanje in osvajanje feministke.

POZITIVNA DISKRIMINACIJA – Oblika kaznovanja uspešnih in sposobnih posameznikov, običajno podjetnikov (glej PODJETNIK).

PRIMITIVEC – Človek, ki verjame v delitev in različnost med spoloma, ki verjame, da družino tvorita moški in ženska, ki si prizadeva za tradicionalne vrednote in podobne neumnosti, ki jih je moderni levičar odvrgel in se tako rešil spon preteklosti.

PRIVATIZACIJA – Zločin proti državljanom.

PROGRESIVNOST – Ideje leve ideologije.

PRORAČUNSKI PRIMANJKLJAJ – Izmišljotina neoliberalcev, da bi zmanjšali materialne pravice javnih uslužbencev. Po prepričanju levičarjev, primanjkljaja nikoli ni, tudi če so odhodki višji kot prihodki.

RASA – Družbeni konstrukt, ki je služil Evropejcem za zatiranje azijskih, afriških in ameriških staroselcev.

RASIST – Človek z najhujšo obliko moralne pokvarjenosti. Človeški jezik ne premore izrazov, da bi opisali zlobo človeka, ki je rasist. Rasist je običajno Evropejec. V novejšem času se pojavlja več različic rasistov: kulturni rasist (nasprotnik delitve proračunskih sredstev kulturnikom), verski rasist (nasprotnik islamizacije Evrope), politični rasist (nasprotnik levih političnih strank), prosvetni rasist (zagovornik zasebnega šolstva), zdravstveni rasist (zagovornik zasebnega zdravstva), socialni rasist (nasprotnik socialne države), vremenski rasist (človek, ki meni, da na manjšo produktivnost Grkov nhe vpliva vreme) in drugo.

RASIZEM – Ideologija rasistov, da bi se svobodno odločajo, s kom bodo delali in s kom ne.(glej tudi RASIST)

RAZLIČNOST – Del neoliberalne ideologije ki meni, da so ljudje med seboj različni.

RAZNOLIKOST – Oblika največjega možnega števila ljudi različne barve kože, spola, spolne usmeritve in nacionalnosti, vendar z minimalnim razlikovanjem glede ideološkega pogleda na svet.

REAKCIONAR – Človek, ki nasprotuje idejam LGBT.

RELIGIJA MIRU – Islam. Vse druge religije so militantne.

REPARACIJE – Denarja sredstva za poplačilo potomcev črnih sužnjem, ki so jih zasužnjili Evropejci, ko so prišli v ZDA.

RETARDIRANEC – Človek, ki išče delo v zasebnem sektorju.

REVŠČINA – Neposredna posledica neoliberalnega kapitalizma. Revščina se definira z višino socialnih prejemkov. Revščina nikakor ni povezana z dejanskim ekonomskim stanjem.

SAMOZAVEST – Oholost, narcisoidnost, individualnost.

SEKULARIZIRANA DRŽAVA – Država, kjer so vlogo cerkve prevzeli birokrati, nevladne organizacije, pravoverni novinarji in profesorji družboslovnih fakultet.

SEKSIZEM – Vabilo na kavo ženski v dvigalu.

SOCIALIST – Glej KOMUNIST.

SOCIALNA PRAVIČNOST – Višji davki za še večji javni sektor.

SOCIALNO KONDICIONIRANJE – Vera v magično moč feminističnih institucij, da bi s prevzgojo spremenile milijon let staro moško slo po privlačnih ženskah, v tako moško slo, po katerem postanejo za moškega privlačne tudi debele in grde ženske.

SODOMIJA – Pošiljanje otrok k verouku.

SODSTVO – Organ, ki obsoja posameznike, ki nasprotujejo idejam multikulturalizma (glej MULTIKULTURALIZEM), reparacijam (glej REPARACIJE), obnovljivim virom energije (glej OBNOVLJIVI VIRI ENERGIJE), LGBT (glej LGBT), komunistom (glej KOMUNIST), javnemu sektorju (glej JAVNI SEKTOR) in drugemu, za kar si prizadevajo levičarji.

SOLIPSIZEM – Prepričanje, da so vsi od rojstva levičarji. Odkloni so možni zaradi napačne vzgoje.

SOVRAŽNI GOVOR – Zahteve po uravnoteženosti proračuna, deregulaciji, varčevanju oziroma vsakršna podpora kapitalizmu ali neoliberalizmu. Tudi izražanje ne dovolj pozitivnih stališč o LBGT, muslimanih, Romih in drugih.

SPECIZEM – Diskriminacija na podlagi vrste. Ljudje in živali imajo enake pravice.

SPOL – Skupek čustev, počutij, političnih stališč, želja in fantazij, ki vsakega posameznika opredeljujejo povsem individualno. V nazadnjaških časih so zmotno mislili, da spol definira struktura kromosomov, reproduktivnih človeških organov in endokrini sistem, danes je ta kvalifikacija nesprejemljiva tudi za živali (gay pingvini, lezbične srne)

SPOLNA IDENTITETA – Materializacija spolnega počutja, na primer transsubstanciacija penisa v vagino. Ljudje, ki to negirajo, so nevedni, bolni in nevarni.

SREDINSKA POLITIČNA OPCIJA – Leva politična opcija. (glej LEVA POLITIČNA OPCIJA)

STRATEGIJA RAZVOJA – Centralno planiranje.

SUBVENCIJA – Transfer denarja od davkoplačevalcev k prijateljem, ki zagovarjajo levičarske ideologije.

SVOBODA – Nošenje majice z likom Che Guevare.

SVOBODA GOVORA – Pozivanje na večjo obdavčitev podjetnikov in drugih zlobnih kapitalistov.

SVOBODNA IZBIRA – Umor človeškega zarodka v maternici.

TERORIST – Borec za svobodo.

TIRANIJA – Prevlada desničarskih idej. Nasprotno od demokracija (glej DEMOKRACIJA).

TRAJNOSTNI RAZVOJ – Gospodarski in tehnološki razvoj ljudi, ki so končali filozofsko fakulteto.

TRANSFOB – Zagovornik transfobije (glej TRANSFOBIJA).

TRANSFOBIJA – Zagovarjanje ideje, da so moški in ženske fizično različni.

TRANZICIJA – Časovno nedoločeno za promocijo idej feminizma, enakosti, raznolikosti, drugačnosti in drugega.

TRG DELA – Zatiranje delavcev

URBANO – Pozitivno, dobro, pametno, napredno, liberalno. Nasprotno od kmečko (glej KMEČKO).

USTAVA – Sveta knjiga etatizma, ki se ji pripisuje moč, da se z menjavo besedila lahko spreminja fizično realnost.

V IMENU MLADIH – V imenu Združene levice.

V IMENU NAŠIH OTROK – V imenu sindikata zaposlenih v vzgoji in izobraževanju.

V IMENU OČETA – V imenu Karla Marxa.

V IMENU SINA – V imenu Thomasa Pikettyja.

V IMENU STAREJŠIH – V imenu Karla Erjavca.

VKLJUČENOST – Prepričanje, da obstajajo osebe, ki jih je treba ne glede na okoliščine obravnavati drugače kot druge.

VOJSKA – Organizacija, ki nudi socialno varnost pomoč vrhunskih športnikom, pri delu v tujini (vojaška misija) pa izboljšuje življenjske pogoje tujcem.

ZAKON O DELU – Skupek regulacij, s katerimi se prepovedujejo različne oblike dela.

ZAKON O ŠOLSTVU – Zakon, ki predpisuje vzgojo otrok po politično korektnih idejah kolektivizma. V tem izobraževalnem procesu se mladi naučijo, kako pridobiti čim več novih pravic in se financirati iz proračuna.

ZAROTA – Prodaja državnega premoženja.

ZMERNA POLITIČNA OPCIJA – Glej LEVA POLITIČNA OPCIJA.

ZNANSTVENO SOGLASJE – Skupek birokratskih oddelkov znotraj akademije.