• About

Kavarna Hayek

~ "If socialists understood economics they wouldn't be socialists." (Friedrich August von Hayek)

Kavarna Hayek

Tag Archives: demokracija

»Smo na robu kataklizmične vojne za osvoboditev Evrope pred lažnimi postmodernističnimi preroki.«

05 ponedeljek Jun 2023

Posted by Kavarna Hayek in Družba

≈ Komentiraj

Značke

demokracija, intervju, Jože Biščak, knjiga, postmodernizem

(Intervju je bil objavljen v reviji Demokracija, 1. junija 2023)

Nekdanji urednik Demokracije in nekdanji direktor družbe Nova obzorja, danes namestnik urednika ter soavtor in sovoditelj oddaje večer v Kavarni Hayek na Nova24TV Jože Biščak je izdal svojo četrto knjigo Zadnji od nas – Kulturne vojne in propad civilizacije. Knjiga skozi eseje govori o postmodernistični kulturi, ki uničujejo tradicionalne vrednote.

DEMOKRACIJA: Pred dnevi ste izdali svojo četrto knjigo  z naslovom Zadnji od nas – Kulturne vojne in propad civilizacije. Malce strašljiv naslov.

Biščak: V uvodu sem zapisal, da je evropska oziroma zahodna civilizacija, in pri tem mislim tudi na ZDA, Kanado, Avstralijo in Novo Zelandijo, v svojem bistvu že propadla. Priča smo popolnemu razkroju in uničenju tradicionalnih vrednot, na katerih je zrasla ta civilizacija in jo naredila največjo in najboljšo v zgodovini človeštva. Vprašanje je namreč, ali ima evropski človek še rezervoarje moči. Bojim se, da smo na robu kataklizmične vojne. Bom rekel vojne za osvoboditev Evrope pred tistimi, ki danes z lažno empatijo pridigajo o transspolnosti, multikulturalizmu, feminizmu, ljubezni in miru, v resnici pa si želijo z zamenjavo belega evropskega prebivalstva s priseljenci iz tretjega sveta podrediti staro celino ter jo moralno in materialno uničiti.

DEMOKRACIJA: Kar malce srhljivo. Tudi naslovna slika knjige je taka.

Biščak: Naslovna fotografija je pravzaprav slikarsko delo nemškega umetnika Casparja Davida Friedricha z naslovom Potepuh nad morjem megle iz leta 1818. To izjemno delo sem vedno občudoval. Prikazuje moškega s palico, ki je obrnjen stran od gledalca in gleda megleno pokrajino. Na obzorju se bohoti gorovje, ovito v jutranjo meglico. Slika je skrivnostna, nikoli ni bilo do konca pojasnjeno, zakaj jo je Friedrich naslikal. So različne interpretacije. Moja je, da kaže vzvišeno moč narave in majhnost človeka. Gre za nemoč človeka pred naravnimi silami in sporoča, če človek ne bo upošteval naravnih danosti, bo uničen. To se navezuje tudi na vsebino knjige, ki govori o postmodernističnih norostih, ki gredo stran od narave, ki gredo stran od naravnih zakonitosti, stran od, bom rekel, božjih zapovedi. Denimo, sprememba spola ni naravna, načrtovan splav ali evtanazija nista naravna oziroma vse, kar danes poznamo pod skupnim imenom kulturni marksizem, ni naravno. Tradicionalne vrednote so naravna danost, postmodernistične niso. In to uničuje evropsko tradicijo. Zato tudi naslov: Zadnji od nas. Zadnji, ki živimo tako, kot nas je ustvaril Bog oziroma kot nas je ustvarila narava.

DEMOKRACIJA: Glede na to, da so bile tradicionalne vrednote zelo globoko zakoreninjene v evropski kulturi in civilizaciji, najbrž propad ali želja po uničenju tega ni od včeraj.

Biščak: Zagotovo ne. Vsaka civilizacija (naj gre za egipčansko, grško, rimsko ali sodobno) je najprej zgradila močne moralne temelje, ki jim lahko pravimo vrednote. Ko se jim je odpovedala (ali jih zanemarila), je propadla. In danes lahko v realnem času spremljamo propad evropske civilizacije. Od zloma zahodnega rimskega imperija se očitno nismo ničesar naučili. Čeprav previdno in sramežljivo večina zgodovinarjev priznava, da je Rim, kamor so vodile vse poti takrat znanega sveta, propadel zaradi dekadence elit. Te so bile na svojem vrhuncu tako samovšečne in zaverovane vase, da so se posvečale zgolj perverznim zabavam. Splav je bil modna zapoved, zato ženske niso več rojevale. Ker niso več rojevale, je bilo vse manj moških, ki bi postali vojaki. Ker ni bilo vojakov, v nekem trenutku ni bilo več nikogar, ki bi varoval meje.

DEMOKRACIJA: Sledil je srednji vek ….

Biščak: Ja. Samuel Gregg, doktor moralne filozofije in politične ekonomije iz Oxforda, pravi, da je sledilo težko obdobje za Evropo. To ni bila posledica »mračnjaškega srednjega veka« ali epidemij in pomanjkanja hrane, kot nam danes skušajo to obdobje v razvoju človeštva prikazati progresivni zgodovinarji, ampak dejstva, da so takratni prebivalci ohranili dekadentne prakse grške in rimske kulture: homoseksualnost, splav, detomor in drugo. Od polovice prvega tisočletja do nekje 10. stoletja se je število prebivalcev na stari celini tako zmanjšalo, da se je zdelo, da bodo Evropejci izumrli. Le krščanstvu, ki je ženski povrnilo dostojanstvo, pomen materinske vloge in jo postavilo v središče posvetnega sveta (zmotno je splošno prepričanje o malodane suženjski vlogi ženske v srednjem veku), se gre zahvaliti, da smo preživeli. Ko je krščanstvo dokončno prevladalo in so bili postavljeni trdni moralni in vrednotni temelji, ko so bile zgrajene močne institucije, ki so vojaško ustavile prodor islama v Evropo, je bil možen razvoj, ki se je začel na prelomu prvega v drugo tisočletje. Tehnološke inovacije so si hitro sledile, nastale so cvetoče skupnosti, proti koncu srednjega veka je imela Evropa že vse značilnosti, ki jih danes povezujemo s kapitalizmom, naravnim sistemom človeštva. Temeljne vrednote, ki so postale središče vsega in so nato preživele več stoletij, so bile: nuklearna družina (oče, mati in otroci), vera v Boga (človek je za svoja dejanja na Zemlji odgovoren Bogu), ekonomska in osebna svoboda, šolstvo (krščanstvo je postavilo prve zasebne šole in univerze) in zasebna lastnina.

DEMOKRACIJA: V knjigi pišete, da je prva večja razjeda v na novo ustvarjeni civilizaciji, za katero lahko rečemo, da je od njenih zametkov minilo več kot tisoč let, nastala s francosko revolucijo. Vi pravite, da ta revolucija ni bila meščanska, ampak socialistična.

Biščak: Tako je. To je bila krvava socialistična revolucija, ki je zamajala tedanji red, ki je bil v svoji osnovi že kapitalističen. Bila je tudi podlaga za njegova klasična dela, med drugim za Komunistični manifest (1848), ki ga je napisal skupaj s kapitalistom Friedrichom Engelsom. In prav v njem je bilo zapisano, da je za zmago socialistične revolucije treba razgraditi institucije in vrednote, ki sem jih prej omenil in na katerih je zrasla sodobna civilizacija.

DEMOKRACIJA: Kdaj je naša civilizacija dosegla svoj vrh?

Biščak: Po mojem mnenju (svoj vrh v razvoju) v drugi polovici 19. stoletja, in to v času industrijske revolucije. Takrat je človeštvo doseglo največji skok v napredku: človek je izdelal stroj, s katerim se je vozil; izdelal je stroj, s katerim je letel; in tako naprej. To je bilo tudi obdobje, ko so nastale še danes najbolj prepoznavne globalne blagovne znamke (z izjemo družb na področju informacijske tehnologije), kot so Coca Cola, Ericsson, Ford, Mercedes. Tudi v Sloveniji je bil to čas ustanovitve prepoznavnih podjetij – od Delamarisa do obeh pivovarn (Laško in Union). Evropa je bila v tistem času močnejša kot katera koli druga civilizacija v zgodovini, drugi narodi so imeli do nje strahospoštovanje. Predvsem so se izboljšali pogoji za delo in življenje delavcev, ki se niso preveč nagibali k nasilnemu rušenju kapitalizma. Celo več. Delavci, ki so bili zatirani s strani kapitalistov, so se vsak na svoji strani in drug proti drugemu borili v 1. svetovni vojni za svoje nacionalne države.

DEMOKRACIJA: Zato so marksistični intelektualci spremenili koncept in način boja?

Biščak: Natanko tako. Antonio Gramsci in György Lukács sta začela zagovarjati napad na kulturne temelje zahodne civilizacije, kar je potem prevzela Frankfurtska šola. Temu gibanju, temu pohodu skozi institucije danes pravimo kulturni marksizem. Svoj hiter vzpon je začel dosegati pred pol stoletja, v času postmodernizma, ko so prvi ideologi že vzgojili generacijo indoktrinirane mladeži.

DEMOKRACIJA: Marsikdo, predvsem na levem ideološkem polu, no, pa tudi ponekod na desnem, pravi, da je kulturni marksizem teorija zarote. Ne drži. Levičarji ta marksistični cunami poznajo pod drugim imenom; pravijo mu »Kritična teorija«. Po tej teoriji je pot v »pravično družbo«, kar naj bi bil komunizem (socializem), možna z osredotočanjem na družbo in prevladujočo kulturo, ki jo je treba kritizirati in izzivati. Izkoriščani delavski razred so kot žrtev zamenjale različne alternativne skupine (homoseksualci, transseksualci, migranti, nebelo prebivalstvo in podobna gibanja), a krivec je ostal isti –kapitalizem, le da je zdaj tudi personaliziran: bel in heteroseksualni moški. Ta »Kritična teorija« je pred pol stoletja presegla teoretske osnove in se praktično prvič uveljavila v promiskuitetnem študentskem gibanju na prelomu šestdesetih v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja. Vse skupaj je izgledalo kot še en navaden upor neke generacije (taki upori so bili vedno), zato tovrstni eksotiki ni nihče posvečal velike pozornosti. To je bila napaka, ker je kulturni marksizem dobil nov zagon. Tudi socialnodemokratske oziroma, bolje rečeno, socialistične ekonomske politike so na stari celini že povsem prevladale. Manjšina, ki je še ostala zdravorazumska med intelektualci, misleci in politiki, je spoznala, da je propad civilizacije, kakšno smo poznali, neizbežen. Le podeželje se še nekako upira. Zato tudi naslov knjige Zadnji od nas.

DEMOKRACIJA: Knjiga se ukvarja s številnimi vprašanje: od prebujenosti (wokeizma), kulture smrti in teorije spolov do svobode govora, multikulturalizma in podnebnega alarmizma.

Biščak: Knjiga je zbirka esejev, ki je posvečena vrednotam, na katerih je zrasla moderna Evropa, in dejstvu, da te vrednote danes počasi izginjajo; nadomeščajo jih nove, izmišljene in utopične. Težke čase preživljamo, predvsem tisti, ki zagovarjamo tradicijo in tradicionalne vrednote. Če dvomiš o več spolnih usmerjenostih, domnevno dobrih namenih ilegalnih migrantov ali mentalnih sposobnostih učiteljev, ki si domišljajo, da so učiteljice, ali dvomiš v globalno segrevanje, si že storil zločin iz sovraštva. In tvegaš, da te obtožijo in obsodijo. Bojim se, da ne bo minilo dolgo, ko te bodo zaradi miselnega zločina tudi usmrtili. Poskus legalizacije evtanazije, kateri posvečam kot simptomu kulture smrti posebno poglavje, je le prvi korak: najprej starejši in neozdravljivo bolni, nato ideološki nasprotniki.

Moj nagovor o svobodi govora na srečanju podpornikov Nova24TV in revije Demokracija v Škocjanu na Dolenjskem: Današnja Slovenija ni kraj, kjer sem si želel biti

04 nedelja Jun 2023

Posted by Kavarna Hayek in Družba

≈ Komentiraj

Značke

Boris Tomašič, de, demokracija, Jože Biščak, nagovor, Nova24TV, svoboda, svoboda govora, Vlada RS, Škocjan

(Foto: Matic Štojs Lomovšek)

Na srečanju podpornikov Nova24TV in revije Demokracija v Škocjanu na Dolenjskem (3. junij 2023) sem govoril o svobodi . Tukaj je nagovor*:

Dragi prijatelji, lepo vas je spet videti. In hvala, ker ste prišli.

Veste, Bog mi je priča, pred dobrimi tremi desetletji sem videl sijočo deželo. To je bila Slovenija. Moja domovina. Mogoče sem v življenju premalokrat poudaril, da jo imam rad, da sem ponosen na slovenski rod, ki mu pripadam. Ampak nekako se mi je zdelo samoumevno, nekako je bilo to samozavestno obdobje, ko smo vsi mislili, da prihaja drugačen čas, da bo šla Slovenija v razvoju dlje, kot še nikoli prej. A kot je čas tekel naprej in so bledeli spomini na osamosvojitveno sago, so zlobneži, ki bi jih morali že zdavnaj pokopati in tisti, ki sovražijo svobodo, spet dvignili glave in postajali vse glasnejši. In danes so glasni in ošabni kot še nikoli.

Čeprav sem na smrt utrujen od levičarske gonje proti Nova24TV in Demokraciji, proti Borisu Tomašiču in vsem sodelavcem, vključno z menoj, vam pravim: naj bo to srečanje danes dejanje upora proti tistim, ki želijo uničiti resnicoljubne medije, ukinjajo dan spomina na žrtve komunizma, sovražijo vse, kar je normalno, ki skušajo uničiti našo stoletno identiteto z uvažanjem ilegalcev, silijo otroke v spreminjaje spola in nas prepričujejo, da se moramo sramovati tisočletne dediščine naših prednikov, naših dedov in babic, ki so previharili stoletja in so samo zaradi ljubezni do slovenstva obstali.

Prišlo je tako daleč, da v nekaterih urbanih predelih ne slišimo več slovenske besede, da ne smemo povedati, kar si mislimo, da ne smemo svobodno delovati, da se sramujemo svojega porekla. Prišlo je tako daleč, da novinarjem in urednikom Nova24TV in Demokracije, ki razkrivajo laži te vlade, odkrito in javno grozijo z likvidacijami in ukinitvijo medijev, kjer delajo. Prišlo je tako daleč, da nam levičarji na oblasti ukazujejo, kaj naj jemo in pijemo, kako naj vzgajamo svoje otroke, kaj naj se oblačimo, kako naj kmet obdeluje zemljo, kako naj se obnašamo in kaj naj vozimo. Prišlo je tako daleč, da se celo Ustavno sodišče, ki bi moralo varovati človekove svoboščine posameznika, podreja vladi. Ti ljudje, ki so danes na vladi, brez sramu teptajo vse postulate svobodne in demokratične države.

Je to tista Slovenija, ki si jo želite? O, ne, to ni kraj, kjer sem si želel biti. Današnja Slovenija postaja kraj, kjer mi način življenja narekujejo v demokrate preoblečeni hudiči in kjer moram prenašati ljudi, ki Slovencem v moji domovini kot avtohtonemu narodu diktirajo, kaj je dobro za nas, kdo je lahko naš prijatelj, s kom naj se družimo in v koga naj verujemo. Slovenijo moramo voditi Slovenci. Na tej zemlji moramo vladati Slovenci. Žal je veliko takih naših sonarodnjakov, ki bi za peščico evrov prodali svojo domovino in svoj narod. Prodali bi ga v kremplje sprevrženih spolnih degenerirancev in globalistom, ki želijo uničiti nacionalno identiteto. Ti ljudje nam vsiljujejo način življenja, ki ni moja izbira. In verjamem, da tudi vaša izbira ni. Moja izbira je domoljubje in sodelovanje med suverenimi narodi, nikakor pa nekakšna mešanica, ki uničuje moje korenine, mojo kulturo, mojo tradicijo, moj jezik, mojo družino in mojo vero. Jaz vem, kdo sem. In vi veste, kdo ste. Če tega ne bi vedeli, danes ne bi bili tukaj. In Nova24TV in revija Demokracija sta danes edina medija, ki se javno upirata načrtnemu uničevanju vsega, kar je še normalnega in vsega, kar imamo radi. Zato ju podprite. In hvaležni smo vam za vsakršno pomoč. Tudi z nakupom knjige ali revije Demokracija boste pomagali! Zato ponižno vabljeni.

Nova24TV in revija Demokracija sta le majhna kamenčka v mozaiku, ki poskušata dati svoj delež za svobodo in demokracijo. Najbolj pomembni ste pa vi, prav vsak posameznik izmed vas. Brez vas jaz danes ne bi stal na tej dolenjski zemlji. In vi veste, zakaj ste tukaj. Ker verjamete v svoja prepričanja, ker imate zdravo pamet, ker ste domoljubi, ker nasprotujete levičarskim norostim, ker branite slovenstvo, ker zavračate elite, ki vas delajo revne, ker vam zlobneži hočejo vzeti vaše otroke in vaš dom.

Zoprniki vas pljuvajo in zmerjajo. Pravijo vam, Borisu, Aleksandru, Metodu, Gašperju in drugim sodelavcem Nova24TV in Demokracije, da ne naštevam vseh, da smo ekstremisti, da smo radikalni. Ampak jaz vam povem. In verjamem, da je tako tudi z vami. Eno figo mi je mar, kaj medijski mainstream, dekadentni preroki in levičarji govorijo o meni. Ja, res je, boli, še posebej laž. Toda veliko rajši sem skrajni, radikalen desničar, ki se bori proti zlu, kot sklonjen človek brez hrbtenice in človek, ki bi bil tiho. Pred njimi ne bom tiho, pred temi zlobami ne bom ponižen. Ponižen sem lahko samo pred vami, dragi prijatelji. Tudi vi se ne bojte govoriti, čeprav vas njihove strupene puščice utegnejo raniti. Bodite glasni, drzni in zgodovina vam bo hvaležna. To zločinsko vlado in celotno njeno navlako bomo prej ali slej odslovili. Nato pa zgradili trdno obzidje in skozi vrata spustili le tiste, ki bodo imeli čisto srce in dobre namene. In ta čas, verjemite, ni več daleč.

Hvala, ker ste prišli. Pozdravljam vas in se vam ponižno klanjam, dobri ljudje.

*Zapis je nastal na podlagi pripravljenega zapiska. Mestoma kaj odstopa ali je spremenjen vrstni red besed, vendar je vsebinsko enak. Ko dobim magnetogram, ga bom popravil, da bo ustrezalo dejansko izrečenemu.

Izšla knjiga ZADNJI OD NAS – Kulturne vojne in propad civilizacije. Kje jo lahko kupite ali naročite?

19 petek Maj 2023

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Ekonomija, Islam, katoliška cerkev, Politika, Zgodovina

≈ 1 komentar

Značke

demokracija, Jože Biščak, knjiga, Nova obzorja, raročilo, VseKnjige, Zadnji od nas - Kulturne vojne in propad civilizacije

Danes je izšla moja nova knjiga ZADNJI OD NAS – Kulturne vojne in propad civilizacije. Več o knjigi si lahko preberete TUKAJ.

Vsi, ki ste jo naročili v prednaročilu, jo boste prejeli v ponedeljek ali najkasneje v torek (odvisno od dostave pošte Slovenija), ker sem danes knjige oddal na pošto.

Drugi jo lahko naročite:

Prva možnost: S predplačilom in si knjigo zagotovite brez poštnine (knjiga stane 19,90 evra) s plačilom na:

Giedon d.o.o.

Dunajska cesta 158

1000 Ljubljana

TRR: SI56 0400-1005-0068-673, odprt pri Nova KBM

Namen: plačilo knjige Zadnji od nas

CENA: 19,90 EUR

Druga možnost: Naročite jo na elektronskem naslovu kavarnahayek@gmail.com

Tretja možnost: V spletni knjigarni – TUKAJ.

Četrta možnost: Pokličete na Nova obzorja: 01 24 47 200

Peta možnost: Obiščite knjigarno v BTC Ljubljana, Hala A (vhod A2, nasproti kristalne palače).

O mojih prejšnjih knjigah:

»Biščak ne poudarja samo ekonomskih vidikov svobode, ampak se v več esejih izpostavi kot neizprosen zagovornik svobode govora. /…/  Svobodna družba je tista, kjer se je moč brez strahu pogovarjati o vprašanjih spola, družine, naroda, rase, vere, multikulturnosti, kolonializma ali holokavsta. V svobodni družbi ni prostora za svete krave, Overtonovo okno mora biti na stežaj odprto.«

(Mislec in ekonomist Bernard Brščič v predgovoru k Biščakovi knjigi Zgodbe iz Kavarne Hayek)

»Njegova knjiga Zgodbe iz Kavarne Hayek ni le izobraževalna, ampak prinaša ekonomska načela bralcem brez formalne izobrazbe iz klasične ekonomije, poleg tega je napisana na lahko berljiv in zabaven način. Za vse študente ekonomije bi bilo dobro, da to knjigo preberejo.«

(Angleški ekonomist Keith Miles v predgovoru k Biščakovi knjigi Zapisi konservativnega liberalca)

»Zgodbe govorijo in opozarjajo na popolni zaton evropske civilizacije, ki se že dogaja in ki s seboj prinaša totalitarizme neslutenih razmer. Pod krinko osvobajanja vseh od vsega in svobode v suženjstvu se v romanu izriše čas, ki nas sili k razmisleku o tem, kako se temu upreti. Avtor tega odgovora ne daje, sami ga moramo poiskati.«

(Novinar in urednik Vinko Vasle o Biščakovem distopičnem romanu Potovati z Orwellom)

Slabi časi za svobodo govora

08 nedelja Jan 2023

Posted by Kavarna Hayek in Družba

≈ Komentiraj

Značke

Andrej Drapal, Bojan Požar, demokracija, Dominika Švarc Pipan, Eamonn Butler, Edvard Kadič, Emilija Stojmenova Duh, Inštitut Adama Smitha, Mitja Iršič, Nova24TV, Portal24, Požareport, revija Demokracija, robert golob, svoboda govora, Vinko Vasle

(Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija, 29. december 2022)

»Moja svoboda se konča pred tvojim nosom.« Tako je svobodo (govora) definiral Eamonn Butler, direktor Inštituta Adama Smitha. Za razliko od politične korektnosti, ki trdi, da se svoboda (govora) konča v filtru nekje med možgani in usti.

Čeprav je šlo zadnja leta vse bolj v smeri omejevanja, si najbrž ni nihče mislil, da bo leto 2022 tako črno za svobodo govora v Sloveniji. Obsodba na zaporno kazen zaradi satire (glose), številne ovadbe in zaslišanja zaradi izrečenega ali zapisanega, preganjanje in gonja proti konservativnim novinarjem in urednikom, nalaganje s strani državnega organa televiziji Nova24TV, da mora izrezati del televizijskega prispevka, grožnje premierja Roberta Goloba, da bo ukinil nekatere medije. To je samo nekaj primerov krčenja svobode govora. Prihodnje leto utegne biti še slabše, saj se obetajo spremembe kazenske zakonodaje in širitev pojma ´sovražnega govora´ (ki ni pravni pojem), po kateri bodo zaradi izrečenega lahko preganjali in obsodili kogarkoli, karkoli bo rekel, če to nekomu ne bo všeč. Golob je že napovedal, da se bodo najprej lotili čiščenja (beri: ukinjanja) klasičnih medijev, nato pa družbenih omrežij.

Akcija proti svobodi govora

»Zame je leto 2022 žalostna zgodba za svobodo govora,« pravi Vinko Vasle, pisatelj ter upokojeni dolgoletni novinar in urednik. Človekova pravica, da ima lahko vsakdo mnenje o vsem, da ga svobodno in brez strahu izrazi, zapiše in širi, je po njegovem vse bolj zatirana. Ministrica za digitalno preobrazbo Emilija Stojmenova Duh, ki »nam s pomočjo ideološke pornografije in z znanimi osebnostmi sporoča, da so vsaka žaljivka, vsako prostaštvo, zmerljivka sovražni govor. Ta akcija je uperjena zoper svobodo govora. In ni več razlike med sovražnim govorom in med kritičnimi izražanji«, je prepričan Vasle.

Ministrica za pravosodje Dominika Švarc Pipan sicer pravi, da je področje kaznovanja sovražnega govora (karkoli to pomeni) dobro urejeno, da pa taka ravnanja niso ustrezno sankcionirana. Vendar ministrica, ki je celo pravnica, očitno ne razume, kaj je svoboda govora. Po njeno sta svoboda govora in sovražni govor dva različna pojma. Kar pravno ne zdrži. Svoboda govora je ali je ni. Ne more biti nekaj vmes. Ker če bi bila samo delna pravica, potem to ni več temeljna človekova pravica in svoboščina. Bistvo svobode govora namreč je (in to meni tudi Evropsko sodišče za človekove pravice), da je govor tudi mestoma žaljiv in šokanten.

Medijska svoboda

»Kar zadeva slovensko politiko, glede svobode medijev nisem ravno optimist, čeprav sem po naravi vse drugo, samo pesimist ne. Ker vidim, da so pri vladajoči koaliciji, zlasti prevladujoče Gibanje Svoboda, pa tudi Levice in del Socialnih demokratov, dobesedno nagnjeni k represiji (Golobova parapolicija, dacarsko sledenje brez sodnih odredb …), kar se pri medijih najbolj kaže z bizarno parlamentarno preiskavo do sedanje oblasti kritičnih medijev,« pravi Bojan Požar, dolgoletni novinar in urednik, ustanovitelj Požareporta in TV voditelj. Zanj ni dvoma, da si »Golobovi želijo krčiti polje medijske svobode, je pa malo možnosti, da jim to lahko uspe«.

Res je. Medijska svoboda, ki pomeni, da lahko vsakdo ustanovi medij ter svobodno širi ideje in mnenja, bo kljub želji Roberta Goloba, da bi nekatere medije ukinil, bo ostala. Čeprav so za konservativno usmerjene težje, saj lahko nastanejo zapleti na ministrstvo za kulturo, kjer je treba medij vpisati v register. Se bo pa pod pretvezo boja proti sovražnemu govoru povečal pregon drugače mislečih. To napoveduje ves ideološko levi politični pol, to je želja in zahteva tudi prevladujočega dela hegemonističnih novinarjev in urednikov, ki se združujejo v Društvo novinarjev Slovenije (DNS). Nenazadnje omejitev svobode govora, in to je šokantno, zahteva tudi Evropska unija (EU).

Strašljive novice iz Bruslja

V Bruslju postopki k dodatni omejitvi svobodnega izražanja mnenj in stališč že tečejo, sprejeto bodo to morale implementirati v svoje kazenske zakonike vse članice EU. Dve leti nazaj je ECRI (Evropska komisija za boj proti rasizmu in nestrpnosti pri Svetu Evrope) objavila nekaj poročil, tudi za Slovenijo. Tam sta bili omenjeni tudi Demokracija in Nova24TV. Poročilo je bilo enostransko, ker se je sklicevalo samo na slovenske organizacije in združenja, ki so nasprotnega svetovnega nazora kot je revija, ki jo berete. V poročilu je bilo neverjetno to, da so se zgražali nad slovenskim 297. členom kazenskega zakonika, češ da ne omogoča dovolj obsodb. V poročilu je bilo tudi obžalovanje, da se je Slovenija po osamosvojitvi odpovedala 133. členu Kazenskega zakonika SFRJ, saj bi bilo s tisto formulacijo »verbalnega delikta« preganjanje sovražnega govora lažje.

Kot je čas tekel naprej, je Evropska komisija s predsednico Ursulo von der Leyen v začetku decembra lani začela s pripravami na sprejem razširjenega seznama »zločinov EU« oziroma »zločinov proti EU«. Čeprav se seznam šele oblikuje in ni dokončen, je že zdaj jasno, da bo tako imenovani sovražni govor, kamor bo spadalo tudi nasprotovanje migracijam in LGBT agenti ter zanikanje podnebnih sprememb, opredeljeno kot »posebej hudo kaznivo dejanje«, ki spodkopava vrednote EU. Postopek sprejema ni tako enostaven in da bo na koncu odločal Svet EU, kjer bo potrebno popolno soglasje vlad držav članic. Toda že sam namen je strašljiv, saj se predlaga sprejem dela kazenske zakonodaje, ki bi bil za članice obvezujoč. Že danes se dogaja, da v Nemčiji k drugače mislečim vdirajo specialne policijske enote, da na Nizozemskem kritike obravnavajo protiteroristične agencije.

Policijska država

Nekateri menijo, da smo se od svobode govora že poslovili. »O svobodi govora v Sloveniji posebej ne bi, ker ´o mrtvih vse dobro´,« pravi Andrej Drapal, svetovalec in publicist, Mitja Iršič, novinar in publicist, pa dodaja: »Končni cilj je seveda policijska država.« Polje tega, kaj lahko rečeš in česa ne smeš, se krči. Odločanje, kaj je sovražni govor, ki je zelo izmuzljiv pojem, je prepuščeno interpretaciji oblasti. To seveda pomeni, da so možnosti zlorabe in pošiljanja ideoloških nasprotnikov v zapor, praktično neomejene. Edvard Kadič, analitik, komunikacijski strokovnjak in urednik spletne strani Portal, vidi omejevanje svobode govora ne samo v zatiranju in preganjanju, temveč tudi v »izboru predvidljivih govorcev, ´naših novinarjev´ in pravih virov (portalov) za sklicevanje nanje« v osrednjih medijih. »V letu 2023 pričakujem še močnejšo selekcijo, saj teater absurda ne more obstati brez stalne skrbi za občinstvo,« je prepričan Kadič.

Svobodi govora se v prihodnjem letu očitno ne obeta nič dobrega. Čeprav gre za z ustavo zaščiteno pravico, bi jo bilo očitno treba pred zlorabami zakonodajne, izvršne in sodne oblasti še dodatno zaščititi. Predvsem pa kaznovati tiste, ki jo onemogočajo in krčijo polje svobode.

O svobodi govora

Vinko Vasle, dolgoletni novinar, urednik in pisatelj: »Svoboda govora je od nastopa vlade Roberta Goloba in Gibanja svobode ter njenih pridruženih satelitov najbolj zlorabljena stvar ne samo od osamosvojitve dalje, ampak se vsaj tako grobo in brutalno to ni dogajalo niti v zadnjem desetletju bivšega komunističnega režima. Če smo nazaj v sedemdesetih letih komunističnega nasilja nad svobodo govora, se bo treba v letu 2023 organizirati tako kot tedaj. No pasaran, ali kako že.«

Andrej Drapal, publicist in svetovalec: »O svobodi govora v Sloveniji posebej ne bi, ker ´o mrtvih vse dobro´. Je pa globalno Muskov obrat Twitterja v realno svobodo govora pozitivni dogodek desetletja! Bojim pa se, da ne bo trajal, ker ´urinira´ proti vetru.«

Edvard Kadič, analitik in publicist: »Slovenija si je v letu 2022, po obdobju ene uspešnejših vlad v svoji zgodovini, izvolila ljudi, o kateri velika večina ne ve praktično nič. Moderno omejevanje svobode govora ni več zatiranje in preganjanje, temveč izbor predvidljivih sogovorcev, naših “novinarjev” in pravih virov (portalov) za sklicevanje nanje v osrednjih medijih. V letu 2023 pričakujem še močnejšo selekcijo, saj teater absurda ne more obstati brez stalne skrbi za občinstvo. Občinstvo bi v nasprotnem lahko celo spregledalo.«

Mitja Iršič, novinar in publicist: »Leto 2022 so zaznamovale resne tendence represije svobodne misli s strani oblasti, ki “tipa” teren, da vidi do kod lahko gre. Od smešnih spotov SD, ki želijo z dekretom določiti kaj se sme in kaj ne sme govoriti ter na tiho sankcionirati govor, ki se sicer po 297.členu KZ ne kaznuje, pa do zapora za Jožeta Biščaka in grožnja z zaporom za Bojana Požarja pred volitvami. Končni cilj je seveda policijska država.«

Bojan Požar, ustanovitelj Požareporta in TV voditelj: »Leto 2022 je bilo za medije vsekakor zelo napeto. Tudi zato, ker mnogi poslovni modeli tako ali drugače ugašajo, svoboda govora pa je hočeš nočeš del tega procesa. Bo pa leto 2023 za medije sicer tudi poslovno bistveno težje, saj prihaja recesija in to se bo poznalo pri oglaševanju.«

Med demokracijo in svobodo

27 torek Dec 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Politika

≈ Komentiraj

Značke

avtoritarnost, demokracija, Fakulteta za uporabne družbene študije, FUDŠ, Janez Janša, John T. Wenders, komunizem, Matevž Tomšič, osamosvojitev, Slovenija, svoboda, ustava, Ustava RS

Pred dnevi sem bil na povabilo dr. Matevža Tomšiča gost okrogle mize, ki ga je na Fakulteti za Uporabne družbene študije organiziral tamkajšnji Center odličnosti. Pogovarjali smo se o (ne)obstoju evropske javne sfere oziroma evropske javnosti. Beseda je tekla tudi o demokraciji, demokratičnih institucijah in svobodi. Bila je zanimiva debata.

Čeprav sem že ničkolikokrat pisal o demokraciji in svobodi, predvsem o nevarnosti, da ta dva pojma enačimo in potem to v praksi uresničujemo, je očitno potrebno znova in znova ponavljati razliko. Prav mešanje demokracije in svobode je Slovenijo in marsikatero tranzicijsko državo pripeljalo v slepo ulico; žal tudi nekoč svobodne zahodne države, po katerih smo se zgledovali, so padle v past, bom rekel, demokratičnega omejevanja svobode.

Leta 1990 smo imeli prve demokratične volitve, z volitvami 1992 so se dokončno oblikovale demokratične institucije parlamentarne demokracije (skupščino je zamenjal državni zbor, izvršni svet vlada). Lahko rečemo, da smo na deklarativni ravni dobili demokracijo. Sama formalna zamenjava avtoritativne komunistične oblasti z demokracijo in političnimi strankami je bila sicer dobra stvar, vsekakor velik napredek glede na preteklo upravljanje in vodenje države, toda nova forma, čeprav zavita v demokracijo, ni prispevali in nikoli ni v resnici prinesla svobode. Zato ima Janez Janša prav, ko pogosto poudari, da »smo se osamosvojili, nismo se pa osvobodili«. Zakaj je to pomembno?

Svobodo in demokracijo ne smemo enačiti, ker sta različni. Demokracija je način, je oblika vladanja. Govori o tem, kako bo urejeno upravljanje države, kako bodo potekale svari v javnem (državnem) sektorju, je za države za nekdanjo železno zaveso ugotavljal profesor John T. Wenders (1935–2006). Čim večji vpliv imajo ljudje na to upravljanje, večja je demokracija. In obratno. Toda običajno ljudje vplivajo na demokracijo enkrat za štiri leta (na splošnih volitvah) ali z referendumi. To niti toliko ni pomembno, če ta demokracija, ki temelji na odločilnem glasu večine, ljudem izven kroga javnega sektorja ne škodi oziroma ne vpliva na svobodo – medsebojne prostovoljne odnose med ljudmi v zasebnem sektorju.

Če razliko povsem poenostavim na primeru desetih ljudi v trgovini. Svoboda pomeni, da vsak posameznik v trgovini po svoji presoji (in zmožnostih) izbere med izdelki na trgovskih policah. Demokracija pa je, da teh deset ljudi glasuje, kaj bodo kupili. In potem mora posameznik (čeprav je glasoval drugače) kupiti natanko tisto, kar je bilo večinsko izglasovano.

Večina razprav v postsocialističnih državah (vključno s Slovenijo) je bazirala na razvoju demokracije ter demokratičnih institucij in postopkov v državnem (javnem sektorju), medtem ko je bilo najpomembnejše vprašanje potisnjeno na stran:  delitev dejavnosti med državo (javnim sektorjem) in zasebniki (zasebni sektor). To naj bi zagotovila ustava, katere osnovni namen je, da posameznika (zasebnika) ščiti pred samovoljo oblasti oziroma da potegne ostro mejo med državo in zasebnikom. To pravzaprav pomeni, da ustava ščiti svobodo pred demokracijo, da ščiti posameznika pred večino. Največjo zaščito uživajo svoboda govora, lastninske pravice in človeško življenje. Toda praksa je pokazala, da država te zaščitene svoboščine zaobide v zakonodajnem postopku. Zadnja leta smo priča, kako politika v sicer demokratičnem političnem procesu omejuje svobodo govora. Veliko krivdo nosijo pisci slovenske ustave (bili so šolani pravniki v komunističnem režimu), ki so iz instituta ustave naredili zmazek.

Prvič, ustava je napisana kot zakon, ki si ga lahko vsakdo razlaga drugače, čeprav bi moralo zapisano v ustavi veljati v absolutnem smislu in biti neposredno izvršljivo.

Drugič, nekateri členi so v neposrednem nasprotju z drugimi. Denimo, v 39. členu ustave je zajamčena svoboda govora, 63. člen, ki je napisan zelo široko, ne omogoča polne svobode govora (»spodbujanje« ali »razpihovanje« je zelo težko določiti, vsak to razume in si razlaga drugače).

Tretjič, veliko členov ustave ima dopolnila: »kot določa zakon«, »razen če zakon ne določa drugače« ali »razen v primerih, ki jih določa zakon«.

Četrtič, nešteto je stvari, ki ne sodijo v ustavo: od socialne države prek pravice do pitne vode in pravice do zdravstvenega varstva do, denimo, trajnega sodniškega mandata.

Petič, zdi se, da slovenska ustava ščiti javne in državne uradnike in funkcionarje pred zasebniki, ne obratno.

Najbrž bi kak ustavni pravnik (za razliko ob mene, ki nisem šolan pravnik), ki je zaprisežen svobodi, našel še kakšen zdrs v slovenski ustavi. Moje mnenje pa je, da bi morala biti ustava kratka (največ 15 členov) in bi jo vsak osnovnošolec že moral znati na pamet. Predvsem bi morala ščititi svobodo pred demokracijo, za katero se je nekako uveljavilo prepričanje, da lahko vse uredi. Ni res. Primer je neuspeh ( z redkimi izjemami, denimo Estonije) po gospodarskem zlomu socialističnih držav. Osnovna zmota je bila, da se uspešno gospodarstvo lahko zgradi s političnimi odločitvami v demokratičnih procesih. Čeprav nas zgodovina uči, da kaj takega ni nikjer in nikoli delovalo, je po tej formuli posegla tudi Slovenija (in še vedno posega). Resnica je ravno nasprotna: gospodarstvo je možno reformirati le z odstranitvijo gospodarskih (ekonomskih) zadev iz političnega procesa ali na kratko – iz politike. Tako pa se je v postsocialističnih državah namesto razcveta gospodarstva krepil javni sektor. In temu vzoru danes sledijo tudi nekoč svobodne zahodnoevropske države, kar bo prej ali slej pripeljalo do popolnega zloma. Evropska unija je z Evropsko komisijo na čelu na dobri poti do tega. Le da vse vse dogaja bolj subtilno in softificirano.

Matej Tonin in ritual žlahtne samorefleksije (ali kam na lestvici stopenj neumnosti uvrstiti človeka, ki zaupa levici)

29 torek Nov 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Politika

≈ 1 komentar

Značke

Bog, cerkev, Cirilmetodijsko društvo, demokracija, desnica, devica Marija, Evripid, Evropa, ilegalne migracije, Janez Janša, Jezus Kristus, JGBT, konservatizem, kristjani, krščanstvo, Levica, Matej Tonin, mediji, medijski mainstream, MSM, NSi, POP TV, postmodernizem, SDS, splav, svoboda, Uroš Slak, vera, volitve, vrednote, žčahtna desnica

Rituali »samorefleksije«, ki jih v predvidljivih časovnih presledkih izvaja Matej Tonin, so osupljivo podobni povojnemu ravnanju duhovščine, zbrane okoli Cirilmetodijskega društva: če se bo dovolj ponižal, kritiziral razmere na desnici, zahteval umik vodje opozicije in prisegal, da z Janezom Janšo ne bo nikoli več šel v vlado,  mu bo levica pustila dihati. Ne bo! Ne bo!  Dokler bo zanjo koristen idiot, bo začasno deležen drobtinic medijskega mainstreama in naklonjenosti levih analitikov.

Kakopak, Slovenija potrebuje ´žlahtno desnico´, nikakor ne Janeza Janše. A Toninov konec bo potem načrtovano klavrn. Ko bo levica enkrat z vsemi sredstvi onemogočila Janšo, najbrž zakonsko prepovedala delovanje SDS, bo prišla po sedanjega šefa NSi. Danes moraš biti resnično slep, če ne spregledaš, da levičarske agende ne motita samo Janša in SDS, ampak desnica (ne samo konservativna) kot taka nasploh. Vprašati se je treba, kam na lestvici stopenj neumnosti uvrstiti človeka, ki zaupa levičarjem?

Vzdržal se bom kakršnihkoli trdnih zaključkov glede prištevnosti, ker nikogar na območju ´žlahtnosti´ ne poznam tako dobro, da bi sodil. A zdi se mi, da druščina okoli samooklicane slovenske krščanske demokracije predstavlja zelo poseben primer. Delujejo spravno in preudarno, brez večjih zamer in za svoje dobro zvito, a to avtomatično ne pomeni, da vedo, kaj počno in da so sposobni razumeti posledice svojih dejanj. So atipični konservativci, kar ni samo slovenska posebnost. Samo zapuščino Angele Merkel je treba pogledati in bo vsakomur jasno, kam je zašla prava evropska krščanska demokracija. V večini držav je postala pomočnik levice v boju proti izvornim vrednotam stare celine.

Pomislite, kaj vse imajo danes levičarji in progresivni novinarji za »skrajno desno ideologijo«, ki ji odrekajo legitimnost in legalnost. Na njihovem seznamu radikalnih desnih ekstremistov se znajdejo vsi, ki se zavzemajo za nacionalne vrednote in svobodo govora, zavračajo ilegalne migracije in postmodernistične vrednote (splav, LGBT agendo in homoseksualne poroke), so na področju ekonomije zagovorniki načel klasičnega liberalizma (od podpore prostemu trgu do nasprotovanja minimalni plači, centralnobančni digitalni valuti, progresivni obdavčitvi in visokim davkom) in dvomijo v globalno segrevanje, ki je posledica antropogenih dejavnikov. Vse to je danes označeno kot nevarno demokraciji in svobodi, kot ta dva pojma slika ´prebujena´ levica.

Zakaj? Mediji delijo levičarsko prepričanje in vsiljujejo mnenje, da do porasta ´sovraštva´ proti sodobnim vrednotam prihaja zaradi ostankov patriarhata, ki ga predstavljajo tisti kristjani, ki hodijo v cerkev in so za heteroseksualne poroke. Podpora tradicionalni definiciji zakonske zveze in nuklearni družini naj bi povzročala nasilje nad tistimi, ki redefinirajo ne samo zakonsko zvezo, ampak tradicionalne konservativne vrednote. Zato se ´žlahtneži´ strinjajo s pregonom vseh, ki se upira postmodernizmu. Tudi če to pomeni puljenje njihovih krščanskih korenin in teptanje njihove vere. Ampak, pomislite, kako je to sprevrženo in perverzno. Ljudje iz tradicionalnih družin, ki obiskujejo cerkve, niso nagnjeni k zločinom. Imajo moralne omejitve, ker se bojijo Boga in poslednje sodbe. Ne uživajo in ne prodajajo drog. Ne obračunavajo nasilno z drugimi ljudmi. Spoštujejo lastnino drugih. Pri njih ni zmedenosti glede spolne identitete. Ne zahajajo v nočne bare. Nimajo promiskuitetnih spolnih odnosov z neznanci. Poroka je za njih sveta, otroci so blagoslov, potomce vzgajajo v sledilce Jezusa Kristusa in v ljubezni do device Marije. Ti krščanski ljudje so daleč od tega, da bi bili nasilni. Imajo svoje mnenje, ki ga, če je potrebno, javno povedo. In samo želijo si, da jih pustijo pri miru v njihovi veri in z njihovimi vrednotami. Zdravorazumski in bogaboječi človek je zato skeptičen do poročanja aktivističnih medijev, ki konservativce, ki hodijo v cerkve na bogoslužja, krivijo za nasilje, ki v resnici prihaja iz njihovih lastnih sekularnih levih skupnosti.

Žal so ´žlahtni´ elitneži zaradi lastnih koristi postali klon povojnih cirilmetodijanskih komunističnih poštarjev, ki so se zadovoljili z življenjem v luknji s koščkom sira. Nova Slovenija je klonila pod pritiskom največje levičarske poosamosvojitvene ustrahovalne akcije, kjer politiko vodi mafija, ki sta ji Janša in SDS (taka, kot je) trn v peti. Tonin prezre ustaljeno prakso v zvezi s vprašanjem dvoma, zato je kot gost Uroša Slaka v oddaji 24UR zvečer dal končno sodbo, ki jo je medijski mainstream in levičarski politični establišment želel: da z Janšo NSi ne bo več sodelovala v vladah. Lov na utišanje na prvaka SDS zdaj ni več samo vprašanje sodstva in tožilstva, ampak pod tiralico ´živ ali mrtev´ je po novem podpisan tudi politik, ki se ima za desničarja. Z vidika osrednjih medijev in politične levice je zelo pomembno dokončati atentat na Janšo in SDS. In pri Toninu gre pač za pot najmanjšega odpora, kar ni ne pogumno, ne pametno. Ali če parafraziram Evripida:  Kogar bi levica uničila, ga najprej spravi ob pamet. Samo spomnite se, kako je s položaja predsednice NSi odšla Ljudmila Novak. Občutila je levičarsko načelo: uporabi, prežveči in izpljuni koristnega idiota z desnice.

Mateju Toninu sta zdaj na voljo le še dve možnosti. Lahko se posuje s pepelom, da je njegova zadnja izjava temeljila na levičarskih analizah letošnjega volilnega leta in zato na napačnih premisah. In se mogoče celo opraviči, besede vzame nazaj, češ bile so prehitro izrečene. Ali pa nadaljuje, kot da se ni nič zgodilo. Če se bo odločil za slednje, bo prišel dan, ko bodo potrkali tudi na njegova vrata in ne bo nikogar več, ki bi se postavil zanj. Zato je vprašanje, kam na lestvici stopenj neumnosti uvrstiti človeka, ki zaupa levici in se ima hkrati za konservativnega, povsem na mestu.

Kavarno Hayek lahko spremljate tudi na YouTube kanalu.

Kako deluje progresivna obdavčitev

Zakaj se je potrebno upreti uvedbi centralnobančne digitalne valute (CBDC)?

Kaj pomeni »financiranje gospodarskega subjekta«?

V bran svobodi govora

Če vlada stranka, ki je na volitvah obljubila višje davke in manjše plače, potem se rezultatu referendumov res ne gre čuditi

28 ponedeljek Nov 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Politika

≈ Komentiraj

Značke

demokracija, dolgotrajna oskrba, referendum, RTV Slovenija, SDS

Po predsedniških volitvah sem zapisal, da je slovenska realnost ta, da bi bil izvoljen sendvič s šunko, če bi ga levica podprla za predsedniškega kandidata. Od takrat so stvari postale še slabše. In sploh se več ne čudim ničemur.

Če preskočimo lokalne volitve, kjer je petič zapored zanesljivo zmagala SDS in nas z drugim krogom (kjer je potreben) čaka grand finale letošnjega super volilnega leta, lahko po referendumskem glasovanju že potegnemo črto in se povsem resno vprašamo, kaj je narobe s slovenskim volivcem. Res je, volivec ima vedno prav. Kljub temu je slovenski nekaj posebnega: na spomladanskih parlamentarnih volitvah je večinsko dal glas nekomu, ki je obljubil, da bo zvišal davke in znižal plače. Res moraš do obisti sovražiti konservativno stran in biti obupano anti-Janša, da glasuješ za svojo prazno denarnico. Zgolj zato, ker nekega človeka na desnici demonizirajo že trideset let in vedno se je izkazalo, da gre za grde manipulacije. Toda slovenski volivec ima še kar nataknjene plašnice.

Kaj so danes volivci izglasovali? Da se dolgotrajna oskrba starejših zamakne, da se število ministrstev poveča za petino in da se RTV Slovenija izroči v trajno upravljanje levici. To ne bo samo drago, na nacionalno televizijo se ne bodo vrnili samo časi enoumja; volivci so Golobu dali »bianco menico«, da počne karkoli. Človek, ki se je čez noč povzpel na vrh politike in ima v državi največjo moč, si je že do zdaj domišljal, da lahko s pištolo za pasom izvršilne veje oblasti počne karkoli (in medijski mainstream ga bo vedno pokril), zdaj bo začel verjeti v svojo nezmotljivost in poslanstvo, da so upravičena prav vsa sredstva, za dosego ciljev. Naslednji korak je lahko le ta, da se ustoliči za dosmrtnega premiera in odpravi opozicijo, ki jo ne potrebujemo. Parlamentarna preiskava in dopolnitev kazenskega zakonika sta že koraka v to smer.

Seveda, vse imajo v rokah volivci. Ena stvar je, da je vse več ljudi (neposredno ali posredno) odvisnih od javnega (državnega) denarja; po moji oceni več kot polovica državljanov. In ko dobiš javni denar, ti je resnično vseeno, ali vlada zviša davke ali ne; plačo ti dajo in tudi plačajo davke tako ali tako neto davkoplačevalce, ki jih je po oceni podjetnika Iva Boscarola v Sloveniji le še 300.000. Druga stvar pa je, da gre večini volivcev še zelo dobro. Očitno bo za prehod iz življenja v vzporednem svetu v realnost potrebna resnejša kriza in hudo pomanjkanje, da se bo vendarle kdo zbudil. Če kdaj. Kakorkoli, od nocoj naprej od zdravega razuma ni ostala niti iluzija.

Tekst je bil prvič objavljen na spletni strani revije Demokracija (27. november 2022)

Kavarno Hayek lahko spremljate tudi na YouTube kanalu.

Zakaj se je potrebno upreti uvedbi centralnobančne digitalne valute (CBDC)?

Kaj pomeni »financiranje gospodarskega subjekta«?

V bran svobodi govora

Druga video epizoda Kavarne Hayek že na YouTube kanalu

19 sobota Nov 2022

Posted by Kavarna Hayek in Ekonomija, Politika

≈ Komentiraj

Značke

demokracija, financiranje gospodarske družbe, Kavarna Hayek, Nova obzorja, preiskovalna komisija DZ, YouTube

Na YouTube kanalu Kavarne Hayek je objavljena druga epizoda: Kaj pomeni »financiranje gospodarskega subjekta«?

Preiskovalna komisija DZ RS ugotavlja odgovornost nosilcev javnih pooblastil pri financiranju gospodarske družbe Nova obzorja, ki izdaja revijo Demokracija. Nekdanji direktor Novih obzorij Jože Biščak je komisiji pojasnil, kaj sploh pomeni »financiranje gospodarske družbe«, saj komisija očitno meni, da podjetje, ki oglašuje, financira medij pri katerem oglašuje. Ali res? To je lekcija, kaj »financiranje gospodarske družbe« v resnici pomeni.

TUKAJ si lahko ogledate prvo epizodo: Zakaj se je potrebno upreti uvedbi centralnobančne digitalne valute (CBDC)?

Postanite naročnik kanala.

Politika ´ujemi in izpusti´ v karavansejih

20 Četrtek Okt 2022

Posted by Kavarna Hayek in migracije

≈ Komentiraj

Značke

demokracija, Gibanje svoboda, ilegalni prehodi, kazenski zakonik, migracije, migranti, Postojna

Slaba interpretacija dogodkov prinese slabo strategijo. Šolski primer te stare modrosti so ilegalne migracije. Ne bo hudega, so visoko izobraženi, dodana vrednost za staro celino, so nas nekaj let prepričevali levičarski aktivisti, ki so nadure delali pri tihotapcih ljudi. Da je v ozadju ´master plan´ zamenjave staroselcev, smo opozarjali le redki. Ampak medijski mainstream je tako učinkovito pral možgane, da je danes povprečnega volivca lažje prepričati, da je v Beli krajini ali pod Snežnikom invazija Marsovcev, kot anarhija pri prestopanju meje.

Kršitev ozemeljske suverenosti Slovenije (kar ilegalni prestop de facto je) ni nobena novica več, še najmanj taka, ki bi skrbela nove oblastnike. Celo nasprotno. Takoj po prevzemu oblasti so začeli z odstranjevanjem ograje, posledice so vidne danes: od zmage Gibanja Svoboda do konca septembra se je število ilegalnih prehodov povečalo za 321 odstotkov. Ob južni meji manjkajo samo še karavanseraji. In če vanje preselijo še razkazovalke in nastavljavke iz Fotopuba, bo idila med levico in nepovabljenimi prišleki popolna.

Vsekakor je treba najti politično soglasje, da ilegalni prehod meje ne bi bil samo prekršek, ki se kaznuje z denarno kaznijo (ali še to ne), ampak kaznivo dejanje. Danes se z zaporom kaznujejo le tihotapci, ne tudi tisti, ki zavestno ilegalno prestopijo mejo. Ravnanje ´ujemi in izpusti´ je dobro samo pri športnem ribolovu, zelo nevarno je, ko imate opravka z ljudmi brez dokumentov in so morda zlih namenom. Če država lastne državljane obravnava kot možne nepridiprave, bi morala ilegalne migrante toliko bolj. A slovenski sikofanti rajši napadajo in obsojajo tiste, ki na nevarnost opozarjajo. Fant, ki je v Postojni pred azilatskimi predatorji branil 13-letno sestro in bil zato označen za ksenofoba, je dober primer. Vsekakor se domoljubi ne smemo sprijazniti, da so ilegalni prehodi nekaj normalnega, ker bodo jutri posilstva najstnic in žensk postala del vsakdanjika. In tega si ne želimo.

Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (20. oktober 2022).

Kaj vse je narobe z zahtevo Mojce Pašek Šetinc občinam in mestnim občinam ali zakaj bi morala poslanka Gibanja Svoboda odstopiti kot predsednica preiskovalne komisije (in najbrž tudi kot poslanka)?

11 torek Okt 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Politika

≈ 4 komentarji

Značke

demokracija, desnica, Državni zbor RS, erar.si, fishing, Gibanje svoboda, gospodarska špijonaža, kaznivo dejanje, Levica, Martin Odlazek, mestna občina, Mojca Pašek Šetinc, Necenzurirano, Nova obzorja, Nova24TV, občina, poslovna skrivnost, preiskava, preiskovalna komisija, Primož Cirman, ribiška ekspedicija, SDS, sodišče, Tomaž Modic, Vesna Vuković

Če prej mogoče ni bilo, je zdaj povsem jasno, da bo leva parlamentarna večina naredila dobesedno vse, da ne samo diskreditira desno opozicijo, ampak da poskuša materialno uničiti in utišati desnici naklonjene (zasebne) medije. Samo tako si lahko razlagam dopis glavne pisarne Državnega zbora vsem občinskim svetom ter vsem županom občin in mestnih občin, ki ga je danes objavil portal Nova24TV. V njem Mojca Pašek Šetinc (kot predsednica preiskovalne komisije, ki preiskuje domnevno nezakonito financiranje političnih strank) pod grožnjo z zasegom od lokalnih skupnosti zahteva celotno poslovno dokumentacijo, ki je povezana z oglaševanjem v skoraj tridesetih levici nenaklonjenih medijih (med drugimi televizija in spletni portal Nova24TV ter Nova obzorja, ki izdaja revijo Demokracija).

Levica je sicer že večkrat izkoristila institut parlamentarne preiskave za omalovaževanje političnih in ideoloških nasprotnikov, medijev s konservativnim svetovnim nazorom in posameznikov, a ni odkrila ničesar pretresljivega, še najmanj, da bi se katera od političnih strank nezakonito financirala (ali s pomočjo njen naklonjenih medijev). Tokrat gredo očitno na polno, mislijo si, našli bomo vsaj zrno graha pod dvajsetimi vzmetnicami in dvajsetimi pernicami. Pri tem se je Pašek Šetinčeva zatekla k najbolj pritlehnim in zahrbtnim preiskovalnim metodam – tako imenovanem »fishingu« (ribiška ekspedicija). Kar zahteva, je šolski primer tega.

Fishing pomeni, preprosto povedano, da se preiskovalci, ki za domnevno kaznivo dejanje nimajo nikakršnih (materialnih) dokazov (imajo le sum ali pa se jim tako le zdi), zatečejo k »iskanju na slepo«, zahtevajo informacije, podatke in dokumente, ki sploh niso pomembni ali niso predmet preiskave. Gre za zelo na široko zastavljen »lov na informacije«, ki bi jim morebiti prinesli dokaze za kaznivo dejanje. Tako zbiranje podatkov pomeni hud poseg v temeljne človekove pravice. Tudi slovenska sodišča so že večkrat poudarila, da »ribiške ekspedicije« oziroma da »iskanje na slepo absolutno ni dovoljeno«.

Nekateri sicer pravijo, če nisi nič zagrešil, se nimaš bati niti obsežne preiskave. Ne drži. Po tej logiki ti lahko država v stanovanje namesti kamere in te ves čas opazuje; češ, nimaš se česa bati. Bi to dovolili? Bi se s tem strinjali? Se bi vam zdelo normalno, da bi policija (ki bi vas na podlagi ovadbe soseda, ki vam zavida nov avto) zahtevala vse finančne transakcije od vas, vaših družinskih članov in tistih, za katere bi se jim zazdelo, da so vam mogoče pomagali pri nakupu avtomobila?

Politični fishing smo v Sloveniji že doživeli, žrtvi sta bili Andrej Šircelj in stranka SDS. Preiskovalci NPU so ob preiskavi Širclja zaradi suma pomoči zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti želeli zaseči cel strežnik SDS, ne zgolj podatke, ki so se nanašali na poslanca. Ovadba zoper Širclja je bila kasneje zavržena, zakaj bi policija potrebovala cel strežnik SDS, lahko samo ugibamo. Pri zadevi s preiskovalno komisijo je enako. Pašek Šetinčeva zahteva od vseh (!) občin podatke o poslovnem sodelovanju z desnimi mediji. Misli si, nekaj bomo že našli. Za Nova obzorja, kjer sem bil direktor med aprilom 2018 in junijem 2022, lahko rečem – ne bodo. Lahko bi pogledali aplikacijo erar.si, kjer so zbrani vsi podatki in preiskavo ciljno usmerili na določene občine. To bi bilo mogoče še sprejemljivo, čeprav je jasno, da je vse skupaj politično in ideološko motivirano. Tako na široko zahtevati od občin, je vsekakor zloraba instituta preiskovalne komisije in preiskovalne komisije same. In ne samo to. Kratek rok, da občine izpolnijo zahtevo Pašek Šetinčeve, kaže na utemeljen sum, da bodo pridobljeni podatki pred lokalnimi volitvami izkoriščeni za politične in ideološke obračune z desnimi kandidati za župane po občinah in mestnih občinah. Kar je lahko prvi razlog, da mora biti Mojca Pašek Šetinc razrešena.

Že prejšnje preiskovalne komisije so bile zelo na široko zastavljene, banke so morale denimo posredovati vse finančne transakcije podjetja, ne samo določene transakcije z določenimi podjetji in posamezniki. Tudi to je bil fishing. Tokrat gre še za nekaj drugega. Konkurenca desnih medijev bo zaradi preiskovalne komisije, ki strelja na vse konce okoli sebe, brez večjega truda prišla do občutljivih poslovnih informacij zasebnih družb. Kar lahko opredelimo kot pomoč predsednice preiskovalne komisije Pašek Šetinčeve pri gospodarski špijonaži. To je drugi razlog, da bi morala odstopiti kot predsednica komisije.

Ne gre samo zato, da je bila Mojca Pašek Šetinc še kot zaposlena na nacionalni televiziji pogosto tarča kritik desnih medijev in se je zdaj kot predsednica komisije podala na pot maščevanja, gre tudi za njenega strokovnega sodelavca na komisiji Tomaža Modica, ki je delal na portalu Necenzurirano, ki je v lasti medijskega imperija Martina Odlazka. Se pravi, neposrednega tržnega konkurenta desnih medijev. Modic bo imel tako vpogled (glede na široko zastavljeno preiskavo) v samo drobovje poslovanja konkurenčnih zasebnih družb, seznanil se bo lahko z večino (za vsako gospodarsko družbo) občutljivih informacij in podatkov, ki jih običajno podjetja označijo z najvišjo stopnjo poslovne skrivnosti.

Seveda, če kdo verjame, da Pašek Šetinčevo ne žene maščevanje do Nova24TV in sovraštvo do desnice nasploh ter da Modic podatkov ne bo izkoriščal in jih posredoval naprej tretjim osebam, ima to pravico. Povem, da jaz ne verjamem v njuno profesionalnost in ne zaupam njuni »objektivnosti«. Že samo njegovo pisanje na portalu Necenzurirano (običajno v kompaniji s Primožem Cirmanom in Vesno Vuković) o reviji Demokracija in družbi Nova obzorja je zame dovolj velik dokaz o njegovi neprofesionalnosti in manipulantstvu. To z gotovostjo trdim, ker sem bil urednik Demokracije in direktor Novih obzorij. In ker sta oba globoko vpletena (kot kritika in tarči kritik).

Pašek Šetinčeva sploh ne bi smela biti v preiskovalni komisiji, še manj pa Modic s pravico vpogleda v dokumente preiskovalne komisije. In ker leva parlamentarna večina tega ne bo upoštevala (vsaj do zdaj ni), lahko mirno zapišem, da pri preiskavi ne gre za ugotavljanje dejanskega stanja, ampak za politično gonjo zoper ideološke nasprotnike (sovražnike). Pašek Šetinčeva in Modic bosta s svojima vlogama v samem osrčju konjenice globoke države.

← Older posts

Subscribe

  • Entries (RSS)
  • Comments (RSS)

Arhivi

  • junij 2023
  • maj 2023
  • april 2023
  • marec 2023
  • februar 2023
  • januar 2023
  • december 2022
  • november 2022
  • oktober 2022
  • september 2022
  • avgust 2022
  • julij 2022
  • junij 2022
  • maj 2022
  • april 2022
  • marec 2022
  • februar 2022
  • januar 2022
  • december 2021
  • maj 2021
  • avgust 2018
  • januar 2018
  • december 2017
  • november 2017
  • oktober 2017
  • september 2017
  • avgust 2017
  • julij 2017
  • junij 2017
  • maj 2017
  • april 2017
  • marec 2017
  • februar 2017
  • januar 2017
  • december 2016
  • november 2016
  • oktober 2016
  • september 2016
  • avgust 2016
  • julij 2016
  • junij 2016
  • maj 2016
  • april 2016
  • marec 2016
  • februar 2016
  • december 2015
  • november 2015
  • oktober 2015
  • september 2015
  • avgust 2015
  • julij 2015
  • junij 2015
  • maj 2015
  • april 2015
  • marec 2015
  • februar 2015
  • januar 2015
  • december 2014
  • november 2014

Kategorije

  • Družba
  • Ekonomija
  • Gospodarstvo
  • Islam
  • javni sektor
  • katoliška cerkev
  • migracije
  • Narava
  • Politika
  • posilstvo
  • Poučne zgodbe
  • Uncategorized
  • Zgodovina
  • Zgodovinski spomin

Meta

  • Registriraj se
  • Prijava

Create a free website or blog at WordPress.com.

Privacy & Cookies: This site uses cookies. By continuing to use this website, you agree to their use.
To find out more, including how to control cookies, see here: Cookie Policy
  • Follow Sledi
    • Kavarna Hayek
    • Join 111 other followers
    • Already have a WordPress.com account? Log in now.
    • Kavarna Hayek
    • Prilagodi
    • Follow Sledi
    • Prijavi se
    • Prijava
    • Report this content
    • Poglej stran v bralniku
    • Manage subscriptions
    • Skrij to vrstico
 

Nalagam komentarje...