Svoboda govora: Robert Waltl vs. Bernard Brščič

Značke

Al Kaida, Avstralija, Balkan, Bernard Brščič, Boris Cipot, David Irving, demokracija, Draža Mihailović, Ernst Zuendl, Goli otok, Guardian, Harry Truman, holokavst, Irena Šumi, komunisti, Michael Moore, Mini teater, muslimani, New York Times, Nova24TV, partija, partizani, Reporter, Robert Faurisson, Robert Waltl, Sava, Sreda v sredo, svoboda govora, Sylvia Stolz, Tacen, Tito, ZDA, Židi, četniki

Za začetek vam bom povedal dve zgodbi. Prva gre takole. Med letoma 1943 in 1944 so zavezniški piloti skoraj dnevno bombardirali nemške rafinerije nafte v Romuniji. Protiletalska obramba jih je veliko sestrelila, zato so zasilno pristajali na območju Srbije. V tako imenovani Operaciji Halyard (ali Operacija zračni most) so jih reševali četniki Draže Mihailovića, medtem ko Titovi partizani niso le opazovali, ampak so celo Nemcem sporočali položaje četnikov in ameriških pilotov. Po vojni je ameriški predsednik Harry Truman generala Mihailovića zaradi „neustrašnih četniških enot“, ki so poskrbele, da so bili ameriški piloti „varno vrnjeni enotam Združenih držav Amerike“, posmrtno odlikoval. Komunisti so Dražo Mihailovića ubili, zasluge za vse rešene pilote zavezniških sil med 2. svetovno vojno pa pripisali sebi. Kdor je podvomil v to „sveto resnico“, je bil v najboljšem primeru preganjan zaradi „verbalnega delikta“ po zloglasnem 133. členu, drugače je končal v ječi ali na Golem otoku. Ta partijska resnica je veljala desetletja, šele po demokratizaciji Balkana je na dan prihajala tudi drugačna. Partija dogodkov med vojno ni samo drugače interpretirala in dovolila eno samo „Resnico“, ampak je potvarjala (ali zamolčala) dejstva.

Čeprav nekateri menijo, da sta dejstvo in resnica eno in isto, temu ni tako. Dejstvo ima namreč lahko več resnic in vse so prave. O tem govori druga zgodba. Kot najstnik sem rad poslušal pripovedovanja starejših. Nekoč so povedali anekdoto o nekem akademskem slikarju po drugi svetovni vojni. Lepega dne je naročil študentom, naj vzamejo platna in barve. Peljal jih je v Tacen pri Ljubljani, polovico jih je razporedil na eno stran Save, polovico na drugo stran Save. Rekel jim je, naj čimbolj realistično naslikajo skalo, ki je štrlela sredi reke. Ko so končali, prav nobena slika ni bila podobna drugi, še manj enaka. Vsi so sicer naslikali skalo (prvo dejstvo) in reko okoli nje (drugo dejstvo), toda med seboj so se razlikovale po obliki skale (več resnic), barvi skale (več resnic), barvi reke (več resnic), valovanju reke (več resnic) in še v tisočih podrobnosti. Katera slika je bila prava? Vse. Vsi so naslikali skalo in okoli nje reko, a tako, kot so videli, saj so slikali iz različnih kotov. Eden je pač videl samo osenčeni del skale, drugi tisti del, ki je bil obsijan s soncem, zato je bila tudi barva skale iz različnega kota različna. No, prišel je zaplet. Eden od študentov je doma očitno povedal, da so v Tacnu „slikali različne resnice“. Ker sta bila njegova starša po naključju partijska mogočneža, sta dosegla, da je bil profesor slikarstva zaslišan, češ naj pove, kaj je mislil s tem, da ima določeno dejstvo več resnic. Bil je to tipičen totalitarni obrambni refleks komunističnih veljakov, ki so priznavali eno samo zveličavno resnico, saj so sami pri sebi vedeli, da je resnic o drugi svetovni vojni in revoluciji po vojni več.

Obe zgodbi imata vzporednice z grožnjo direktorja Judovskega kulturnega centra (in enega od šefov ljubljanskega Mini teatra, ki je, mimo grede, od leta 2003 iz žepov neto davkoplačevalcev pobral 6,2 milijona evrov) Roberta Waltla političnemu analitiku in publicistu Bernardu Brščiču, da ga bo tožil. Brščič si je drznil omeniti holokavst, za katerega očitno velja ena sama resnica, v katero se ne dvomi, katero se ne postavlja pod vprašaj, o kateri se lahko govori samo na način, kakršnega predvideva uradna verzija zgodovine. Celo več. Antropologinja Irena Šumi, ki je takoj vzela v bran Waltla, sicer slovenski javnosti znana po tem, da ji je portal nacionalne televizije dal prostor, kjer postavlja pod vprašaj slovenski narod, pravi, da je prepovedano o holokavstu dvomiti tudi v znanstvenih študijah (zadnji odstavek tukaj). Ali vas to ne spominja na inkvizicijo, ki se je spravila na Galilea, katerega največja „napaka“ je bila njegova izjava, da se lahko razlagalci Biblije motijo? Povedano drugače. Če ti znanstvena študija pokaže o holokavstu drugače, kot o njem menijo njegovi razlagalci tipa Robert Waltl, je to zločin, znanstveno „opletanje s sovraštvom“, „razpihovanje strahu in sovraštva“ ali netenje sovraštva.

Kaj potem reči o Američanih, od katerih 3 milijone zanika holokavst, okoli 24 milijonov pa dvomi, da se je zgodil. To je namreč pokazala študija judovskega centra, o njej je pisal New York Times. Je ta raziskava netenje sovraštva? Bodo vse te Američane, ki zanikajo ali dvomijo o holokavstu, poslali v zapor. Ali raziskava Anti-Defamation League (ADL), ki je pokazala, da 54 odstotkov svetovne populacije sploh ne ve, da se je holokavst zgodil. Ali britanska študija YouGov, o kateri je poročal Guardian in ki je pokazala za Žide očitno grozljivo realnost: skoraj polovica anketiranih se je strinjala z vsaj enim (od štirih) antisemitskih stališč; skoraj petina jih je bila prepričanih, da si Judje domišljajo, da so nekaj posebnega; petina je tudi prepričana, da so britanski Židi bolj zvesti Izraelu, kot Veliki Britaniji.

Seveda gre pri tem za vprašanje svobode govora. Ne morem reči, da Waltl in Šumijeva svobode govora ne priznavata, lahko pa se z gotovostjo trdi, da je ne razumeta najboljše. Podobno kot Partija, ki je trdila, da je Jugoslavija svobodna država, kjer velja svoboda govora. A, kakopak, hkrati tudi opozorila, da svoboda govora ni absolutna, ampak omejena. Da povem bolj razumljivo. Svoboda govora je veljala za hvaljenje Partije. Različni pridevniki pred Partijo ali vodstvom Partije na čelu s Titom (kot recimo, da je Tito „ljubičica bela“, „prinašalec miru“, neustrašni komandant“, Partija pa „avantgarda“, „nosilka razvoja“, „steber stabilnosti“) so pomenili „različnost mnenj“, kar je bil dokaz svobode govora. Vsaka kritika Partije ali Tita pa je bila zloraba svobode govora, kajti svoboda govora ni absolutna. Logično, mar ne. In naprej. Očitno je, da so glede holokavsta dovoljeni samo pravi pridevniki in stavčne zveze. Nekako takole. Holokavst je bil „grozljiv zločin“ (če rečeš, da je bil „samo“ zločin, si že sumljiv), ki so ga izvedli „hudobni nacisti“ (pridevnik „hudobni“ je obvezen) po rodu Nemci (tega absolutno ne smeš pozabiti omeniti), zato jih je treba še nadaljnjih sto generacij imeti pod nadzorom, jim vcepljati občutek krivde in iztrebiti nacionalni gen. Če k temu izliješ svoj gnus in gnev do tistih grdih, umazanih in zlih, ki ne mislijo tako, to ni samo stoodstotni, ampak tisočodstotni dokaz popolne svobode. Če pa uporabljaš besede kot „domnevni“, „mogoč“ in „neuradno“ ali se, Bog ne daj, sklicuješ na študije ali raziskave, ki niso na „pravi liniji“, te obtožijo zlorabe svobode govora, ki, kakopak, ni absolutna. O domnevnih židovskih teorijah zarote, o čemer sem pisal v tekstih Vzpon zla in Prevara s centralnimi bankami ali ustvarjanje denarja iz nič, samo naslednje. Da gre za teorijo zarote pravi večina tistih levičarjev (in tudi „žlahtnih desničarjev“), ki verjamejo režiserju Michaelu Mooru, da so 11. septembra 2001 ameriške tajne službe same porušile WTC dvojčka in da se v Pentagon sploh ni zaletelo potniško letalo. S tem zanikajo, da bi ZDA napadli skrajneži iz Al Kaide in da bi bili muslimani krivi za smrt 2.977 ljudi. Skratka, eno zanikanje je dovoljeno, drugo ni, vera v eno „teorijo zarote“ je dovoljena, v drugo ni.

Sicer je Waltl Brščiča obtožil še žaljenja. Brščič pravilno ugotavlja, da priznanje pravice, da nisi užaljen, pomeni konec svobode govora. Pravica biti užaljen je podobno kot sovražni govor – karkoli že to pomeni – stranski učinek svobode govora (o tem več v tekstu Stranki učinki) oziroma je njegova nujna (najbrž nezaželena) posledica. Če prepovemo njegove stranske učinke, potem nimamo več svobode govora, ampak tako svobodo govora, kot si jo je zamislila Partija ali kot jo razume Robert Waltl. Kako dobro razumejo svobodo govora, so pokazali Avstralci (Avstralija je, kot vemo, po vseh kazalcih ena najbolj svobodnih držav na svetu, Slovenija to ni). Tamkajšnji Inštitut za javne zadeve je zaradi naraščanja nezadovoljstva nad muslimani naročil raziskavo, ki je odgovorila na preprosto vprašanje: ali je za Avstralce svoboda govora absolutna pravica ali je ta pravica omejena s tem, da posameznik ali skupina posameznikov niso užaljeni. Kar 82 odstotkov Avstralcev je odgovorilo, da se jim zdi svoboda govora kot absolutna pravica bolj pomembna od morebitne užaljenosti posameznika ali skupine.

Za konec še to. Tudi podpora Kavarne Hayek Bernardu Brščiču se je znašla na tarči Roberta Waltla (na sliki z rdečo zvezdo in Svetlano Makarovič). Enako „sporen“ je Boris Cipot, ki je Brščiča intervjuval v oddaji Sreda v sredo. Kot tudi tisti maloštevilni mediji, ki so na svojih spletnih straneh bodisi objavili posnetek intervjuja (Reporter) ali so povzeli podporo Brščiču (Nova24TV in Demokracija). Kaj zdaj? Najbrž se ne bo zgodilo prav nič pretresljivega, z izjemo kratkega medijskega pogroma. Čeprav, malo pomislite, kako zanimivo bi bilo, ko bi se na sodišču „partizanski lutkar“ Waltl srečal s takim intelektom, kot je Bernard Brščič.

Odpiranje omenjenih tem je dobro za družbo; da se sooči sama s sabo in svojo zgodovino. Zakaj? Ko so zaradi zanikanja holokavsta obsodili Davida Irvinga, Ernsta Zuendla, Sylvio Stolz (njen epski govor najdete tukaj) in Roberta Faurissona, se je zanimanje za medvojno tematiko izredno povečalo. Ljudje so po spletu iskali alternativne vire za razlago (uradno priznane) zgodovine. In jih tudi našli. Bo zdaj Waltl povzdignil glas tudi zoper tiste, ki zaradi besednega dvoboja z Brščičem brskajo po spletu in skušajo sami poiskati, kdo ima bolj prav? Ja, ljudje naj si iz različnih virov sami ustvarijo mnenje. Vsiljevanje ene in edine zveličavne resnice pod grožnjo kazenskega pregona pomeni diktaturo, ki je na dolgi rok vedno znova in znova poražena.

Brez skrbi, Evropska komisija, poljska demokracija je v izvrstni kondiciji

Značke

demokracija, Donald Tusk, Državljanska platforma, Evropska komisija, Frans Timmermans, Poljska, tranzicija, Zakon in pravičnost

Pred dnevi je Bruselj Poljski v okviru postopka za zaščito pravne države naročil, naj v treh mesecih odpravijo domnevno sporne zakonodajne odločitve, ki se nanašajo na delo ustavnega sodišča. To je trenutni izplen evropskega medijskega mainstreama, ki že več mesecev poroča, da je demokracija na Poljskem, potem ko je lani jeseni na volitvah zmagala konservativna stranka Zakon in pravičnost (PiS), mrtva. Ta ocena je močno pretorana, je že pred meseci zapisal Matthew Trymand iz Breitbarta. Jedro spora, samo da ponovimo, je zakon, da se sodbe ustavnega sodišča sprejemajo z dvotretjinsko večino (do zdaj z navadno večino), poleg tega morajo biti pri odločanju o najbolj spornih primerih po novem navzoči 13 od skupaj 15 (do zdaj devet sodnikov). To naj ne bi bilo v skladu s pravno državo in pravom EU. Zadeva je prav komična, saj je poljsko vlado denimo kritiziral podpredsednik Evropske komisije Frans Timmermans, ki je Nizozemec, Nizozemska pa sploh nima ustavnega sodišča. Pravi ekspert, kakopak. Ampak šalo na stran. Kaj se je na Poljskem v resnici zgodilo? Ali drugače: Kaj so vam o Poljski slovenski mediji, naklonjeni levici, zamolčali?

Na lanskih volitvah je bila dotedanja sredinska koalicija Državljanska platforma (PO) in Poljske ljudske stranke (PSL) krepko poražena. Tako zelo, da njeno levo krilo sploh ni prišlo v parlament. Radikalna desničarska vlada bo peljala Poljsko v diktaturo, so po novem letu začeli v en glas tuliti zahodni mediji.

Poljaki se za spremembe niso odločili zaradi gospodarskih neuspehov (Poljska je zaradi korenitih reform ena najbolj uspešnih tranzicijskih držav), ampak ker so Poljaki ocenili, da ta koalicija vodi državo v diktaturo, saj je koalicija, ki jo je v začetku vodil zdajšnji predsednik Evropskega sveta Donald Tusk, vse bolj omejevala svobodo govora. Pod takratno vlado so bili številni primeri kazenskega pregona nad osebami, ki so kritizirale vlado na spletu, športnih prireditvah ali protivladnih protestih, novinarji so bili nadzorovani in zatirani. Čudno je, da te diktatorske metode niso skrbele evropskih institucij, niti slovenskih medijev in novinarjev, ki so nenadoma postali pravi strokovnjaki za poljsko demokracijo. Kaj se je takrat dogajajo na Poljskem? Poglejmo nekaj najbolj odmevnih primerov.

Maja 2011 so agenti Agencije za notranjo varnost opravili hišne preiskave pri novinarjih Gazete Polske Codziennie (CPG), ker se je njihova satirična spletna stran norčevala iz predsednika Poljske Bronisława Komorowskega.

Novinarji, ki so se zavzemali za neodvisno preiskavo letalske nesreče v Smolensku aprila 2010, v kateri je umrlo 96 ljudi, med drugim tudi Lech Kaczynski in njegova žena Maria, so bili odpuščeni. Cezaryja Gmyza so denimo odpustili iz uredništva Rzeczpospolita (dnevnik v lasti države), ker je objavil informacijo, da so v razbitinah letala našli sledi razstreliva TNT. Ta informacija je bila kasneje potrjena.

Junija 2014 so agenti Agencije za notranjo varnost vdrli na sedež tednika Wprost, potem ko je uredništvo objavilo posnetek pogovorov med vodilnimi vladajoče koalicije v ekskluzivni varšavski restavraciji. Izkazalo se je, da vladna koalicija troši veliko denarja za reprezentanco. Takrat je izbruhnila tudi tako imenovana Afera trakovi (Afera tasmowa), saj se je izkazalo, da vlada sofinancira samo sebi naklonjene medije, katerim tudi omogoča sklepanje donosnih oglaševalskih pogodb.

Decembra 2014 sta bila aretirana novinarja Tomasz Gzela (PAP – Poljska tiskovna agencija) in Jan Pawlicki (Telewizja republika), ker sta preiskovala lokalne volilne odbore in podvomila v rezultate volitev za varšavskega župana.

V osmih letih vladanja je vladajoča koalicija PO-PSL nadzorovala številne državljane. Leta 2014 je imela tajna služba dovoljenje za nadzor 2,177,000 telefonskih računov. Imela je pravico dostopa do telefonskih izpiskov, IP naslovov, pooblastilo za zbiranje občutljivih osebnih podatkov.

To so samo nekateri primeri, da korupcijskih in finančnih škandalov koalicije PO-PSL sploh ne omenjamo. Mogoče najodmevnejši je vzpostavitev piramidne sheme (Amber Gold), ki so jo pomagali graditi ravno koalicijski politiki in tudi zelo zaslužili, medtem ko je na deset tisoče Poljakov izgubilo svoj denar. Za »nagrado« je bil Marek Belka (nekdanji premier in finančni minister) imenovan na guvernerja poljske centralne banke.

Vse to evropskih birokratov ni zanimalo. Prav tako jih ni zanimalo, da je vladajoča PO-PSL med predsedniškimi volitvami (maj 2015, ko je predsednik postal Andrzej Duda iz stranke Zakon in pravičnost) in parlamentarnimi volitvami (oktober 2015, ko je zmagala stranka Zakon in pravičnost) grobo kršila ustavo, spremenila zakon o ustavnem sodišču in imenovala sebi naklonjene ustavne sodnike. Izsilila je, da je 14 ustavnih sodnikov po okusu koalicije PO-PSL. To so storili, ker je bilo takrat že jasno, da bodo jeseni izgubili volitve. Tudi to ni zanimalo ne evropskih uradnikov ne novinarjev, čeprav je bilo jasno, da si odhajajoča koalicija s temi potezami želi zagotoviti vpliv na ustano sodišče. In ravno zaradi teh kršitev demokratičnih načel in neodvisnosti sodstva je šla konec lanskega leta stranka Zakon in pravičnost v spremembe, ki sploh niso bile korenite. Devet od 15 članov ustavnega sodišča je še vedno takih, ki jih je v sumljivih okoliščinah in na nedemokratičen način imenovala koalicija PO-PSL. Ampak vsaj ideološko ravnotežje se ohranja, če že drugega ne. In še zanimivost. Istočasno je nekaj podobnega naredila Venezuela z vrhovnim sodiščem. Bolivarska stranka je pred volitvami imenovala »svoje« sodnike, toda nihče od zahodnih medijev tega ni označil za »državni udar«, kot so spremembe zakona na Poljskem označili zahodni mediji.

Vse to so politično korektni mediji »spregledali« in namenoma zamolčali svoji javnosti. Demokracija na Poljskem je zdrava, je tako odličnega zdravja, kot še nikoli od padca socializma. Ljudje so lani na volitvah dejali: »Dovolj nam je!« Z veliko večino so mandat dali stranki Zakon in pravičnost. Zato nikar ne verjemite, kar poročajo BBC, Washington Post, Guardian, CNN ali New York Times ali kar sporoča Evropska komisija prek svojih retardiranih birokratov; poljska demokracija je zelo zdrava in v odlični kondiciji.

So bili posojilojemalci v švicarski frankih res ogoljufani? Ne, daleč od tega.

Značke

Aleš Majcenovič, Banka Slovenije, banke, demokracija, finančna pismenost, PISA, posojilojemalci, švicarski frank

Pred meseci so bili predstavljeni rezultati raziskave finančne pismenosti med dijaki, ki je bila v okviru PISA opravljena že leta 2012. Slovenci so se med vrstniki odrezali pod povprečjem. To slovenskih levičarjev sploh ni zaskrbelo. Sindikalist Branimir Štrukelj je rezultate pospremil z besedami, »ali je za splošno izobraženost državljanov ključnega pomena, da so slovenski rezultati v njej nadpovprečni«. Se pravi, ali je za Slovenijo sploh pomembno, da so državljani finančno izobraženi. Seveda, finančna pismenost je del zlobne neoliberalne ideologije, zakaj bi z njo posiljevali mlade ljudi. Komentator Mladine je menil podobno, češ zakaj bi ljudje premišljevali, kakšen kredit se jim izplača vzeti v banki, saj finančne pismenosti nikoli ne bo dovolj. Ali kot je zapisal: »Ampak to, da Slovenija v finančni pismenosti ni (zelo) podpovprečna, ni pomembno. Finančne pismenosti v svetu, kakršen je in kakršen naj bi bil v prihodnje, ne bo nikoli dovolj. Gospa Jones bo pač morala veliko svojega časa namenjati premisleku, kakšen kredit vzeti. Razen če se zavemo, da se tak svet kot edini možen kaže le, če smo ujeti v neoliberalno ideologijo. Ideologijo, katere del je tudi finančna pismenost.«

No, če bi bili tisti, ki so pred leti vzeli kredit v švicarskih frankih, vsaj malo finančno pismeni, bi vedeli, da moraš kredit vzeti vedno v valuti, v kateri prejemaš plačo. V vsakem drugem primeru špekuliraš in tvegaš valutna nihanja. In ravno to se je zgodilo. Potem ko se je švicarska centralna banka januarja odločila, da bo prekinila nenaravno vezanost franka na evro, je med kreditojemalcih v frankih zavladala prava panika. Krivdo so v maniri pravih socialistov prevalili na vse druge, samo nase ne. Takole je pred enim mesecem govoril predsednik ad hoc oklicanega Združenja frank Aleš Majcenovič: »Sredi prejšnjega meseca je prišlo do posega švicarske nacionalne banke v prosti medvalutni trg, zaradi česar se je tečaj švicarskega franka zvišal za 15 odstotkov. To je resno ogrozilo slovenske kreditojemalce, ki so svoje stanovanjsko vprašanje v preteklih letih reševali z najemom kredita, vezanega na tečaj švicarskega franka.« Ne, ni prišlo do posega švicarske centralne banke na prosti medvalutni trg, ampak ravno obratno. Na prostem trgu švicarski frank v primerjavi z evrom nikoli ne bi mogel biti tako podcenjen.

Včeraj, na shodu pred Banko Slovenije, pa je govoril: »Banka Slovenije kot regulator trga bi morala poskrbeti za pošteno poslovno prakso bank. V njihovem primeru namreč ni bilo tako, posledice tega ravnanja pa se zdaj izkazujejo. (…) Posojilojemalci so ta posojila sklenili v dobri veri, da bi rešili stanovanjsko vprašanje, posojila v švicarskih frankih pa so jim bila ponujena kot ugodna, stabilna in varna. (…) Bila so tudi cenejša, povprečni posojilojemalci pa so temu nasedli in se niso spraševali, kaj je za tem. (…) Zdaj vidimo, da so bili posojilojemalci v švicarskih frankih popolnoma prepuščeni na milost in nemilost bank. (…) V združenju tudi ne želimo popolnoma nič iz državnega proračuna, ampak le to, da se banke odrečejo dodatnim dobičkom, ki jih služijo na zanje nepošten način. Na to, da bi jih banke še naprej “odirale”, ne pristajamo, zato nameravamo tudi dokazati, da je šlo za popolno zavajanje porabnikov.«

Ste dobro prebrali? Cel kup neumnosti, s katerimi se sploh ne splača ukvarjati. Nihče ni nikogar silil, da kredit vzame v frankih. Tudi tisti, ki zdaj pravijo, da so bili kreditno sposobni edino, če so vzeli posojilo v frankih, so imeli možnost izbire – zamenjati banko. Pa tega niso storili, ker je bil zanje kredit veliko bolj ugoden kot za tiste, ki so vzeli kredit v evrih. Zdaj je obratno, kar naenkrat preplah, zahtevajo ukrepe Banke Slovenije, na pomoč kličejo vlado, politiko. Ampak kaj za vraga imata zakonodajna in izvršna oblast opraviti s posojilojemalci v frankih?

Parlamentarna demokracija ima tri veje oblasti: zakonodajno, izvršno in sodno. Te tri veje bi morale biti načeloma med seboj neodvisne, saj je od tega odvisna demokracija, stopnja demokracije. Ko začno vplivati ena na drugo, se med seboj mešati, ali da ena veja oblasti prevzame drugo, nastopi politična kriza. Tak scenarij je v razvitih demokracijah skoraj nemogoč, v Sloveniji pa je nekako normalen, nanj smo se navadili. In zadnji pritisk kaže, da bo tako tudi v primeru posojilojemalcev v švicarskih frankih.

Posamezniki in banke prostovoljno stopajo v medsebojni pogodbeni odnos. Tako je bilo tudi v zgornjem primeru. Če obstaja najmanjši sum, da pogodba ni bila podpisana prostovoljno ali da je pri podpisu posojilne pogodbe prišlo do goljufije, potem je to vprašanje za sodno vejo oblasti, nikakor pa ne za zakonodajno ali izvršno oblast. In ker posojilojemalci vedo, da jih bankirji niso z orožjem prisilili, da vzamejo kredit v švicarskih frankih, in da so sami krivi, če se o valutnih tveganjih niso dovolj poučili (mediji že nekaj let opozarjajo na nevarnosti jemanja posojil v frankih), zdaj kličejo na pomoč Banko Slovenije, vlado in politiko. Sodna pot je za njih zadnja možnost (»In če druge poti ne bo, bomo svoje pravice iskali po sodni poti.«), čeprav bi morala biti prva in edina izbira.

Ampak tako so naučeni, da mora namreč država z zakoni predvideti vse mogoče (negativne) situacije, ki jih je treba sankcionirati. Da je treba vsa področja človekovega življenja regulirati do onemoglosti. In eno najbolj reguliranih področij je prav bančništvo. Kako je torej mogoče, da se potem lahko zgodi taka »krivica« na področju, ki je tako regulirano? Preprosto. Ravno regulacija povzroči, da ljudje postanejo apatični, da se sploh ne odločajo več samostojno, ampak vse prepuščajo državi, da naredi namesto njih. Ali so se sploh vprašali, zakaj je kredit v švicarskih frankih tako ugoden? Zadeva je bila podobna ponudbam, ki vabijo naivneže, da bodo donosi za vloženi denar kaj 50, ampak 100-odstotni. Ampak ne, ker država bdi nad bankami, je zagotovo vse v redu. Kaj takega se na prostem trgu, v dereguliranem okolju skoraj ne bi moglo zgoditi. Ljudje bi z banko sklenili pogodbo na lastno odgovornost, ne bi se zanašali na državo, mogoče bi povprašali za nasvet finančnega strokovnjaka.