Ali je bela barva rasistična? Skupina akademikov in znanstvenikov bo na to vprašanje odgovorila do leta 2028

Značke

bela barva, Gustav Jebsen, ilmenit, Ingrid Halland, Kronos Titan AS, Norveška, Peder Farup, rasist, rasizem, supremacist, TiO2, Titania AS, znanost

Živite morda v hiši ali stanovanjskem bloku s fasado bele barve? Če je odgovor pritrdilen, potem se bodisi preselite bodisi naredite fasado bolj barvno. Če tega ne naredite in vztrajate pri beli fasadi, ste rasist. Tako namiguje skupina norveških znanstvenikov in akademikov, ki se je lotila raziskovalnega projekta z naslovom »Kako je Norveška naredila svet bolj bel«. Učene glave, kakopak, financira norveška levičarska »prebujena« vlada.

»Belina je danes ena ključnih družbenih in političnih skrbi. Znotraj in zunaj akademskih krogov po vsem svetu se z akcijami upora in obžalovanja poskušamo soočiti z našo rasno preteklostjo. V ključnih delih študija beline v zgodovini umetnosti in arhitekture je belina razumljena kot del kulturne in vizualne strukture privilegijev. Nov raziskovalni projekt ‘Kako je Norveška naredila svet bolj bel, ki ga financira Raziskovalni svet Norveške (1,2 milijona evrov), obravnava izrazito drugače politiko beline v umetnosti in arhitekturi. Dve ključni premisi sta značilni za projekt: belina ni le kulturno in družbeno stanje, povezano z barvo kože, privilegiji in sistematično izključenostjo, ampak se materializira povsod okoli nas. Drugič, te materializacije ni mogoče razumeti brez razumevanja družbenih, tehnoloških in estetskih pogojev same barve,« je zapisala izredna profesorica Ingrid Halland, nosilka projekta in glavna raziskovalka.

To ni prvoaprilska šala. Po besedah skandinavskih znanstvenikov bi morali izraza, kot sta »belina« ali »prevlada bele barve« jemati dobesedno. To pomeni, da je vse, kar je belo, povezano z rasizmom; tudi bela barva fasade na hiši.

Norvežani so se lotili projekta, ker obžalujejo in opravičujejo, da so bili prav oni tisti (čeprav niso bili kolonialna sila), ki so »naredili svet bolj bel«. Kako? V začetku 20. stoletja sta norveška kemika Peder Farup in Gustav Jebsen odkrila revolucionarno snov, ki je danes v splošni uporabi in v veliki meri kroži po naših materialnih, bioloških in ekonomskih sistemih, večino časa je popolnoma neopazna: v hrani, ki jo jemo, v papirju, na katerega tiskamo, barvah na stenah in naših polnilcih za iPhone. Imenuje se TiO2 in je kemična spojina titanovega dioksida. Proizvodnja za globalni trg se je začela v rudniku Titania AS v Sokndalu in v tovarni Kronos Titan AS v Fredrikstadu leta 1916. Patent TiO2, ki je revolucioniral barvno industrijo, je na trg prinesel čisto belo barvo, ki je bila odporna na umazanijo in rjo. »TiO2 so poimenovali ´najbolj beli beli´ in njegove lastnosti so neločljivo povezane z nevidnostjo, vzdržljivostjo in homogenizacijo,« pravi skupina, ki se loteva protirasističnega projekta.

V prejšnjem stoletju se je material vse pogosteje uporabljal v kombinaciji z drugimi barvami (kot premaz za beton, glazura za keramiko in dodatek za plastiko), s čimer se je spremenila estetika površin v umetnosti, arhitekturi in oblikovanju. Izredna lstnost prekrivanja TiO2 je naredila površine bolj gladke in svetlejše. Po sto letih je pridobivanje pustilo nepopravljivo škodo v lokalni pokrajini – puščano rudarskih odpadkov. »Ali to potrebujemo, da bo naš svet bolj bel?« se sprašujejo »prebujeni« akademiki. Po njihovo je čas, da se razkrije, kako se je rasizem po svetu širil prek bele barve: »Obstaja sistemski rasizem in njegova materializacija v družbi prek estetike.«

S pepelom sta se posuli tudi podjetji, ki proizvajata in sta zaslužni za popularizacijo te svetle, titanovo bele barve. Zato bosta denarno pomagali raziskovalcem.

Ni mi jasno, kako je bela barva lahko kogarkoli zatirala in zasužnjevala. Toda saj bo to odkrila skupina progresivnih norveških znanstvenikov in cel svet razsvetlila, mar ne. Skoraj prepričan sem, da bodo našli dokaze, da sta bila kemika Farup in Jebsen zadrta rasista in supremacista, ki sta ločila titan in železo v ilmenitu ( temno rjava rudnina – železov titanat) izključno ter proizvedla čisto in  belo barvo, ki je bolj bela od bele, izključno zato, da bi širila belo nadvlado. Samo malo domišljije je treba uporabiti in se do takih zaključkov z lahkoto pride. In ko bo to črno na belem, se boste vi, ki živite v hišah z belo fasado, morali na hitro odseliti iz svojih rasističnih lukenj.

(Kavarno Hayek lahko spremljate tudi na istoimenskem YouTube kanalu)

Na temni strani znanosti

Značke

akademiki, akademska razprava, Rafael Mihalič, svoboda govora, UL, znanost

Merila so danes postavljena na glavo: zdrav razum je zamenjala politična korektnost, empirične dokaze je spodrinilo ugibanje, resnica se menja z neresnico (v najboljšem primeru manipuliranju z resnico). Znanosti (ali ljudem v znanosti) nihče ne zameri nekaterih napačnih napovedi (že zdavnaj bi morali biti na Marsu ali se voziti z letečimi avtomobili), saj niso bistveno vplivale na življenje običajnih ljudi. Težava nastane, ko akademska srenja s piedestala avtoritete vehementno napove planetarno katastrofo in to neposredno vpliva na zmanjšanje blaginje ljudi.

Taka napoved, ki temelji zgolj na histeričnih teorijah, da ima Zemlja samo še nekaj let, da oblasti omejijo porabo energije (tudi če še nimajo nadomestnih virov) in prebivalstvo popolnoma spremeni svoj življenjski slog, drugače bo vesoljni potop, je neodgovorna. Tudi zato, ker vlade potem dobesedno kradejo ljudem denar in ga v neizmernih količinah preusmerjajo v projekte »v oblakih«. In ko so znanstveniki (nekoč elita človeštva) spoznali, da jim ideološka pristranost in alarmistične vizije prinašajo več udobja in materialnih koristi kot kadarkoli prej, so se spremenili v zelo zaprt kleptokratski trop. Na svoji koži je podnebno disidentstvo občutil akademik dr. Rafael Mihalič, ki se je (čeprav z dokazi) drznil podvomiti v »nujne podnebne ukrepe«. In namesto, da bi se razvila akademska razprava, je Univerza v Ljubljani (UL) po njem bruhnila ogenj in žveplo brez možnosti odziva na svojih spletnih straneh. Kar je vsekakor sramota za ustanovo, ki se ima za znanstveno.

Akademiki so bili v preteklosti vedno v prvih bojnih vrstah svobode govora in preverjanja teorij, tej slavni tradiciji se očitno vodstvo UL tudi v samostojni Sloveniji »uspešno« upira. Niso edini. Še bolj slavne univerze (Harvard, Oxford) se odrekajo staremu načelu, ki temelji na skrbni in preudarni zaznavni izkušnji, in podlegajo ideološkim modnim muham, ki jih lahko označimo za psevdoznanstveno čarovništvo. Žal. S postmodernizmom smo stopili na temno stran znanosti. In čimprej bo treba najti izhod. Akademik Mihalič je eden teh, ki nam ga kaže.

(Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija, 5. januarja 2023)

Levičarska osebnost: levičarska ideologija kot biološki fenomen

Značke

biološke značilnosti, desničarji, levičarji, levičarstvo, Politika, politična usmerjenost, telesne značilnosti, znanost

Biopolitics je nova spletna stran. Opisuje se kot spletna stran z »jedrnatimi članki, ki temeljijo na znanstvenih študijah in empiričnih dokazih«. Avtorji so tokrat zbrali najrazličnejše informacije o mentalnih in bioloških lastnostih ljudi na levi in ​​desni strani političnega spektra. Prišli so do zaključka, da so levičarji fizično grdi in duševno neuravnovešeni. Nejasno ostaja le, ali jih biološke značilnosti delajo za levičarje ali njihova politika vpliva na njihove biološke značilnosti.

Originalen članek z naslovom ´Levičarska osebnost: levičarska ideologija kot biološki fenomen´ si lahko preberete TUKAJ, naredil bom le kratek povzetek. Mnenje naj si ustvari vsak sam.

Kaj je levičarstvo?

Za levičarje so značilne ideje, kot so enakost, bratstvo, napredek, družbena reforma. To se politično kaže kot podpora feminizmu, homoseksualnosti, prerazporeditvi bogastva, priseljevanju in rasnemu egalitarizmu, skupaj z nasprotovanjem družini, nacionalizmu in tradicionalni kulturi. Zavračanje ali sprejemanje hierarhije (tj. neenakosti) je temeljna razlika med levičarskim in desničarskim pogledom na svet. Desničarji verjamejo, da je hierarhija neločljivo povezana z realnostjo in je del naravnega reda, medtem ko levičarji trdijo, da verjamejo, da so vsi ljudje v osnovi enaki.

Levičarstvo in fizična biologija

Številne študije so pokazale, da so telesne značilnosti tesno povezane s politično usmeritvijo. Prepoznavanje obraza z umetno inteligenco lahko natančno napove človekovo politično usmeritev z 72-odstotno natančnostjo, s čimer preseže možnost človekove presoje (55-odstotna natančnost).

Višji in bolj privlačni ljudje se bolj verjetno identificirajo kot desničarji in bolj verjetno aktivno podpirajo desničarske stranke, politike in politike. V Ameriki, Avstraliji in Evropi so desničarski politiki bolj fizično privlačni kot njihovi levičarski kolegi.

Moški, ki so fizično močnejši, pogosteje nasprotujejo prerazporeditvi bogastva in drugim oblikam družbenopolitičnega egalitarizma, tudi če so sami revni. Nasprotovanje egalitarizmu narašča, če so moški bolj fizično aktivni. Podobno je večja verjetnost, da bodo moški z bolj moškimi potezami obraza podpirali nelevičarske politike, moški, ki so boljši borci, bodo bolj podpirali vojskovanje in imeli desna politična prepričanja.

Če povzamemo: levičarji so nižji in grši, levičarski moški pa so šibkejši, manj moški in manj sposobni za boj – značilnosti, ki ne vodijo k uspehu v nobeni človeški civilizaciji.

Levičarska psihologija

Študije o levičarski in desničarski psihologiji dosledno ugotavljajo, da je pri levičarjih večja verjetnost, da kažejo manipulativne, sebične in na splošno antisocialne osebnostne lastnosti. Na primer, levičarji imajo nenormalno nizko občutljivost za odvratne stvari. Politično usmeritev osebe je mogoče predvideti s 95-odstotno natančnostjo, če opazujemo odziv njenih možganov na nagnusno sliko.

Kljub trditvam levičarjev, da je njihova ideologija »samo biti dober človek«, je podpora redistribuciji bogastva najbolje napovedana s psihološkimi lastnostmi »komunalne pravičnosti« (egalitarizma), zlonamerne zavisti, kljubovanja, koristoljubja in pripravljenosti povzročiti »instrumentalno škodo« (poškodovati nedolžne ljudi za »večje dobro«). Stereotipno levičarsko vedenje »signaliziranja žrtve« je v korelaciji z osebnostnimi lastnostmi, kot so narcizem, psihopatija in makiavelizem (amoralna manipulacija). Signaliziranje žrtve je najbolje opisati kot tehniko čustvene manipulacije, ki se uporablja za pridobivanje brezplačnih stvari.

V povprečju so desničarji veliko srečnejši od levičarjev. Ta pojav so pripisali različnim dejavnikom, vključno z ideološko racionalizacijo neenakosti (»neenakost je naravna« proti »neenakost je nepravična«). Vendar je najbolj logična razlaga ta, da so levičarji nagnjeni k duševnim boleznim. Številne študije so pokazale, da so levičarji veliko bolj nevrotični kot desničarji in da so beli skrajni levičarji štirikrat bolj duševno bolni kot zmerni desničarji. Trenutno ni jasno, ali levičarstvo povzroča duševne bolezni ali pa duševno bolne ljudi levičarstvo instinktivno privlači. Oboje je lahko res.

Psihološke razlike med levičarji in desničarji je mogoče delno pripisati fizičnim razlikam v strukturi možganov. Na primer, desničarski pogledi so povezani z večjo amigdalo, ki je povezana z višjo čustveno inteligenco (npr. branje obraznih namigov ali osebnega prostora) in zmožnostjo vzdrževanja bolj zapletenih družbenih mrež. Amigdala ima tudi vzročno vlogo pri odkrivanju groženj. Ti podatki so v nasprotju s študijami sociologov skrajne levice, kot je Alain Van Hiel, ki trdijo, da so desničarska prepričanja opredeljena z nizko čustveno inteligenco.

Levičarska in ​​desničarska morala

Teorijo moralnih temeljev je prvi predlagal profesor psihologije Jonathan Haidt s sodelavci (levičarji in desničarji svoje poglede na svet utemeljijo na petih glavnih »moralnih temeljih«). Levičarji so nesorazmerno bolj nagnjeni k individualizmu pri izogibanju odgovornosti za škodo, vendar nesorazmerno manj usmerjeni k zvestobi skupini, spoštovanju avtoritete in čednosti. Nasprotno pa je pri desničarjih vseh pet lastnosti izraženih enako.

Številne študije podpirajo teorijo moralnih temeljev, vendar obstaja študija, povezana s preferencami v skupini: beli levičarji, ki so daleč najbolj duševno bolna demografska skupina, imajo negativno preferenco v skupini, kar pomeni, da resnično prezirajo svojo raso; vedno bodo dajali prednost interesom tujih ras pred svojo.

Zaključek: Profil povprečnega levičarja

Z uporabo zgoraj zbranih podatkov lahko sestavimo osnovni psihološki profil tipičnega levičarja. To ne velja za vsakega levičarja, lahko pa služi kot splošen okvir za razumevanje in ravnanje z levičarji.

1. Levičarji verjamejo, da je življenje v osnovi nepravično, verjetno zaradi njihovih neprivlačnih fizičnih lastnosti (nizka rast, grdost, šibkost itd.).
2. To povzroča nevrotičnost in vodi v zlobno zavist.
3. Ne skrbi jih skupina, ki ji pridadajo, ampak se osredotočajo izključno na lastno napredovanje v družbi.
4.  Ker v pošteni konkurenci ne morejo napredovati, se zatekajo k prikritim, manipulativnim in psihopatskim strategijam.
5. To se kaže kot vedenje z vlogo žrtve.
6. Da bi prikrili svoje podle in sebične namene, razglašajo univerzalno ljubezen do človeštva, narave ali celo celotnega materialnega vesolja.
7. Sodelujejo s kriminalci in potencialno nevarnimi skupinami, da bi se maščevali svojim domnevnim »zatiralcem«, s čimer mislijo na normalne ljudi.
8. Vendar bodo z veseljem izdali svoje prijatelje in zaveznike.

Levičarsko ideologijo je tako mogoče povzeti kot poskus vzpenjanja po družbeni lestvici s prikritimi taktikami, kot je izločanje konkurence s spodbujanjem »enakosti«. Levičarstvo je strategija, s katero poraženci vzamejo moč in sredstva zmagovalcem.

Visoka predstavnica ZN: »V lasti imamo znanost in prek sodelovanja z Googlom nadzorujemo svetovni splet.«

Značke

Covid-19, dezijformacije, globalno segrevanje, kitajski virus, Melissa Fleming, nadzor, podnebne spremembe, Svetovni gospodarski forum, Tik-Tok, WEF, Združeni narodi, ZN, znanost

»Mi imamo v lasti znanost in menimo, da bi jo moral poznati ves svet,« je na srečanju Svetovnega gospodarskega foruma (WEF), kjer so govorili o načinih, kako odpraviti dezinformacije, dejala Melissa Fleming, podsekretarka za globalne komunikacije pri Združenih narodih (ZN).

Flemingova se je z nasmehom na obrazu pohvalila, da Združeni narodi na svetovnem spletu nadzorujejo informacije, ki se ne skladajo z njihovimi stališči glede »podnebnih sprememb«. Priznala je, da sodelujejo z Googlom.

»Če v iskalnik vnesete besedi ´podnebne spremembe´, boste na vrhu iskanja dobili informacije iz virov Združenih narodov,« je dejala. Po njeno so bile do zdaj na vrhu iskanja informacije, ki dvomijo ali zanikajo globalno segrevanje in podnebne spremembe: »Mi imamo v lasti znanost.«

Google ni edini, s katerim sodelujejo globalisti. Flemingova je povedala, da sodelujejo tudi s kitajskim Tik-Tokom, da bi spodbudili širjenje njihove resnice o kitajskem virusu. Ta projekt se je imenoval ´Team Halo´. »Usposabljali smo znanstvenike in zdravnike po vsem svetu in Tik-Tok je sodeloval z nami,« je še povedala visoka predstavnica Združenih narodov.

Je zgodovina še zgodovina ali zakaj so pomembni ljudje, kot so Jože Možina, Rado Pezdir, Jože Dežman in Igor Omerza

Značke

Afrika, Afričani, AHA, Ameriško zgpodovinsko združenje, Elmina, grad Elmina, Igor Omerza, James Sweet, Jože Dežman, Jože Možina, Karibi, Mayland, Nature, Politika, pravičnost, prebujenci, prebujenost, profesor, Projekt 1619, Quillette, Rado Pezdir, resnica, Springer Nature, Suženjstvo, sužnjelastništvo, sužnji, wokeism, ZDA, Zgodovina, zgodovinar, zgodovinopisje, znanost, znanstvena metoda

Vedno odlični portal Quillette je tokrat objavil esej profesorja in zgodovinarja iz Maylanda Jeffreya Herfa, ki je stopil v bran Jamesu Sweetu, predsedniku Ameriškega zgodovinskega združenja (AHA). Profesor zgodovine na Univerzi Wisconsin-Madison, ki je specializiran za preučevanje Afričanov v ZDA, je namreč sredi avgusta v reviji Perspektive, glasilu AHA, objavil kolumno z naslovom Je zgodovina zgodovina: identitetne politike in teologije sedanjosti. V njej je kritiziral »prebujeni« koncept preučevanja zgodovine in zapisal: »Če so zgodovina samo tiste zgodbe iz preteklosti, ki potrjujejo sedanja politična stališča, lahko vse vrste političnih posredovanj zahtevajo zgodovinsko strokovnost. To ni zgodovina; to je diletantizem.«

Sweet je bil deležen takih kritik in pritiskov, da je naknadno kolumno na spletu opremil s pojasnilom in opravičilom. »Upal sem, da bom začel pogovor o tem, kako ´delamo´ zgodovino v našem trenutnem politično obremenjenem okolju,« je zapisal.  

Herf je na portalu Quillette menil, da Sweet ni zapisal nič takega, za kar bi se moral opravičevati: »Škodo zgodovinski stroki ni povzročil Sweetov izvirni esej, temveč njegovo opravičilo.« Kaj je zmotilo »prebujene« zgodovinarje?

Ena od njegovih »napak« je bila, da je opisal svoje potovanje v Afriko, kjer je naletel na zgodovinske napake glede trgovine s sužnji. V Elmini (za katero danes trdijo, da je bila glavna postojanka za trgovino s sužnji v ZDA) je naletel na stare zapise, po katerih so Afričani zavestno sodelovali pri trgovini s sužnji in imeli od tega koristi, čeprav sodobni zgodovinarji trdijo, da so Afričani svoje sonarodnjake »nevede« pošiljali v suženjstvo, saj so jih zlobni »beli ljudje« prevarali. Poleg tega je (po zapisih) samo en odstotek Afričanov iz gradu Elmina odšlo kot sužnjem v Severno Ameriko, saj je velika večina odšla v Brazilijo in na Karibe. Skratka, James Sweet je naredil natanko to, kar mora storiti zgodovinar. Rezultate dolgoletnega preučevanja je primerjal na kraju zgodovinskega dogodka samega. In odkril, da se je sedanje zgodovinopisje o vlogi Elmine motilo.

Druga napaka je bila, da si je drznil napisati, da nekatere zgodovinarje (in no vinarje, ki so sodelovali pri Projektu 1619) sodobne politične strasti vodijo k temu, da na preteklost gledajo skozi oči sedanjih interesov.

»Če preteklosti ne beremo skozi prizmo sodobnih vprašanj družbene pravičnosti (rase, spola, spolnosti, nacionalizma, kapitalizma), ali delamo zgodovino, ki je pomembna? Ta nova zgodovina pogosto ignorira vrednote in običaje ljudi v njihovem času, pa tudi spremembe skozi čas, nevtralizira strokovnost, ki ločuje zgodovinarje od tistih v drugih disciplinah. Privlačnost politične relevantnosti, ki jo spodbujajo družbeni in drugi mediji, spodbuja predvidljivo enakost sedanjosti in preteklosti. Ta istost je nezgodovinska; to je predlog, ki bi bil lahko sprejemljiv, če bi ustvaril pozitivne politične rezultate. Ampak ne gre,« je zapisal Sweet in s prstom pokazal na kolege zgodovinarje, ki so se zavezali k iskanju dokazov, ki lahko potrdijo ali ne potrdijo njihova lastna politična stališča. V Sloveniji je takih, kolikor hočeš: od tistih, ki na vse kriplje iščejo dokaze in zagovarjajo tezo, da smo Slovenci južnoslovanski narod, ki je prišel izza Krpatov, so tistih, ki še danes trdijo, da komunisti med drugo svetovno niso šli socialistične revolucije. »To ni zgodovina; to je diletantizem,« bi rekel Sweet.

In morali so priti Jože Možina, Rado Pezdir, Jože Dežman in Igor Omerza, da so (z odkritimi novimi dokumentiranimi dokazi) obelodanili medvojno in povojno resnico. Nekateri od teh sploh niso zgodovinarji, a njihov pristop temelji na znanstvenih metodah. Za razliko od političnih šarlatanov, ki se kitijo z znanstvenimi in akademskimi naslovi ter jih zanima samo to, ali njihovo preučevanje zgodovine škodi določeni politični opciji.

Herf, ki je obžaloval, da se je Sweet opravičil za odkrito resnico, je na koncu zapisal: »Poklicno samospoštovanje ter avtonomija in svoboda znanstvenega dela zahtevajo, da zgodovinarji odločno zavračamo in se ne pomirjamo s tistimi v naših vrstah, ki želijo znanstvenost nadomestiti s politiko.«

Nekaj podobnega se je nedavno zgodilo z revijami založnika Nature Springer. »Če znanstveno odkritje škoduje določeni (ranljivi) skupini ljudi, ga je treba zavreči,« je najnovejša smernica uredništev. 

Včeraj ugledna revija Nature se danes uklanja progresivni ideologiji: Če odkritja znanstvenikov škodijo »ranljivim skupinam«, jih je treba zavreči

Značke

akademik, akademiki, akademska svoboda, Bo Winegard, cenzura, etika, homoseksualci, LGBT, Nature, Nature Human Behavior, Quillette, resnica, samocenzura, Springer Nature, svoboda govora, znanost, znanstvenik, znanstveno odkritje

Če znanstveno odkritje škoduje določeni (ranljivi) skupini ljudi, ga je treba zavreči. To je rdeča nit zadnjega uvodnika revije Nature Human Behavior, ki spada pod založništvo Springer Nature (izdaja tudi ugledno revijo Nature, spletna stran je skupna).

Tekst kaže, v katero smer se bo nagnila znanost. Že zdaj je nekako veljalo, da sta akademska svoboda in znanstvena radovednost omejeni z etičnimi zadržki do udeležencev, ki sodelujejo v raziskavi. Zdaj bodo te »dobro uveljavljene etične okvire« uporabili tudi za »ljudi, ki ne sodelujejo neposredno v raziskavi.« Kaj to pomeni?

Revija bo (in to velja za vse publikacije založniške hiše Springer Nature) zavračala znanstvene članke, ki ne bodo upoštevali njihovih najnovejših smernic. Te smernice določajo, da teksti ne smejo škodovati ali stigmatizirati »ranljivih skupin ljudi« oziroma skupine, ki so občutljive na rasizem, homofobijo, seksizem, trasfobijo, ksenofobijo.

Na primer. Tudi če je znanstveno, z empiričnimi podatki dokazano, da za opičjimi kozami največ zbolevajo homoseksualci, bo tekst zavrnjen, ker stigmatizira »ranljive homoseksualce«. In naprej. Če bo raziskava v šolah pokazala, da belci v matematiki dosegajo boljše rezultate kot črnci, rezultati raziskave ne bodo objavljeni v publikacijah skupine Springer Nature, ker so rasistični. Ali kot je zapisano v uvodniku: »Čeprav je akademska svoboda temeljna, ni neomejena.« Svobodo bo omejevalo uredništvo na podlagi novih pravil objavljanja tekstov v reviji.

Nova politika uredništva revije Nature, ki očitno znanost podreja ideologiji, bo marsikaterega akademika in znanstvenika, ki želi objavljati v eni najbolj citiranih znanstvenih revij na svetu (te objave so referenca v karieri), prisilila v samocenzuro ali celo prirejanje izsledkov raziskav. Tega so se očitno sredi uvodnika zavedli tudi avtorji in skušali napoved akademske cenzure malo omiliti, češ da bodo te smernice uporabljali zelo previdno ter se »po potrebi posvetovali s strokovnjaki za etiko in zagovorniškimi skupinami«. 

A na koncu teksta so neizprosni, saj eksplicitno poudarijo, da je za njih vsaka vsebina, ki ni v dobro LGBT skupnosti (rezultati raziskave, ki so proti LGBT agendi), etično sporna. Tako ne bodo več dovolili trditev, da obstajata samo dva biološka spola, saj »spolne norme niso dokončne, ampak se razvijajo skozi čas in prostor«, zato bodo tovrstne definicije sproti preverjali.

»Zdi se, da je glavni namen tega razdelka sporočiti drugim progresivcem: ´Mi smo na vaši strani,´ in poslati ustrezen signal konservativcem: ´Vi niste naši.´« je v kritiki uvodnika zapisal Bo Winegard, urednik portala Quillette.

Da se uredništvu vendarle ne bi izmuznil kakšen tekst, ki ne bi bil v skladu z novimi smernicami, bodo »angažirali zunanje strokovnjake za etiko«.

Nekoč ugledne publikacije založniške hiše Springer Nature se tako poslavljajo od znanosti, ki je temeljila na razpravi, spodbujala drugačne poglede in akademsko svobodo, kar se je skozi zgodovino izkazalo za najboljši način pri iskanju resnice. V vsakem trenutku zgodovine so namreč obstajala stališča, ki so bila označena za družbo nevarna in za prevladujoča stališča (ali ideologijo) nezaželena. A ravno akademiki in znanstveniki, ki so bili zavezani odkrivanju resnice, so vedno stali pokončno. Svoboda govora in akademska svoboda sta bili v znanstvenih razpravah vedno tisti vzgon, ki je družbo gnal naprej, da je šla v znanju in vedenju tako daleč, kot nikoli prej. Znanstveniki (raziskovalci), ki so pisali za Nature, postajajo tako žrtev ideološkega koncepta uredništva, ki želi ugoditi najbolj glasnim progresivnim skupinam. Resnica bo pri tem le postranska škoda.