Pred skoraj pol desetletja sem pisal o dejstvih. Kaj je dejstvo? In kaj je »dejstvo«? Za lažje razumevanje sem opisal primer akademskega slikarja, ki je svoje nadobudne učence odpeljal do reke, jih razporedil in jim dal nalogo, naj čimbolj realistično naslikajo skalo sredi vode. Ko so končali, so ugotovili, da si nobena slika ni niti podobna, čeprav so vsi slikali isto skalo. Med seboj so se razlikovale po obliki in barvi skale, valovanju in barvi reke.

Postavilo se je vprašanje, katera slika je najboljši približek skali. Vse so bile. Vsi so naslikali skalo in reko okoli nje, a tako, kot so realnost videli iz svojega kota. Eden je videl samo osenčeni del skale, drugi tisti del, ki je bil obsijan s soncem, zato je bila tudi barva skale različna. Edino pravo dejstvo v tem slikarskem treningu je bilo, da je tam skala in ta skala je sredi reke. Vse drugo so bila »dejstva«, ki so se razlikovala od časa in prostora.

Zadnje mesece lahko v povezavi s kitajskim virusom in cepivom poslušamo različne strokovnjake, znanstvenike in tudi laične poznavalce, ki se sklicujejo na dejstva. Dejstvo to, dejstvo ono, dejstvo tretje. To pravi znanost, v katero se ne dvomi. S tem, ko se zavrača kakršenkoli dvom v to ali ono odkritje, damo znanosti pečat nezmotljivosti. In ravno to je škodljivo.

V ameriški poljudnoznanstveni reviji Scientific American pravijo, da je ravno dvom tisti, ki je bistven za znanost. Opozarjajo na paradoks: znanost, ki išče dejstva, pravilno deluje takrat, ko postavlja pod vprašaj sprejeta dejstva. Znanost torej ne prinaša gotovosti, niti neizpodbitnih rešitev. Znanost poganja dvom. In ravno v tem je prava moč znanosti: v njenem nagonu, da podvomi in izpodbija sprejeta dejstva. Vsaka znanstvena ugotovitev, naj bo na prvi pogled še tako trdna, je vedno zgolj hipoteza, ki črpa in zajema znanje v danem trenutku. Dolgoročno so nekatere znanstvene ugotovitve zavržene in sprejete so nove. Toda tudi te nove ugotovitve so zgolj hipoteze. Pravi znanstveniki razumejo, da jih ravno dvom vodi k boljšemu razumevanju in da gotovost, čeprav je za ljudi morda pomirjujoča, vresnici spodkopava znanstveni proces.

Težava nastane, ko komunikacija med znanostjo in javnostjo ni dobra. Revija opozarja na dvoje pasti.

Prva past je, da posamezniki ustvarjajo obliko slepega scientizma, češ da je znanost sposobna, da reši vse težave. Ustvarjajo se junaški raziskovalci, ki nesebično delajo v dobro človeštva. In v te raziskovalce in v njihova odkritja se ne dvomi, kdor želi polemizirati, je izločen in izobčen, v današnjem času mu tehnološki velikani zaprejo uporabniški račun na družbenih omrežjih ali pa brišejo njegove objave. Takšna idealizirana predstavitev znanost se spremeni v niz prepričanj, ki so gotove.  Toda resnica je, da je moč znanosti ravno v njeni sposobnosti, da ustvarja in spodbuja razprave, mestoma celo vnaša razdor med posameznimi znanstveniki.

Druga past je nasprotna – relativizem. Ta izvira iz pomanjkanja  zaupanja. V veliki meri so krivi znanstveniki sami. Klimatologi so denimo že pred desetletji napovedovali, da bo točno določene dele kopnega zaradi globalnega segrevanja zalila voda. Seveda so ti deli kopnega še vedno kopna zemlja. Težava je bila, ker so to predstavljali kot gotova dejstva, ne zgolj hipoteze, ki so nastale na podlagi modelov. Ravno zato med ljudmi prevladuje mnenje, da lahko znanstvenik določeno znanstveno metodo uporabi tako, da bo dobil rezultat, kakršnega si želi. Tipičen primer je Mannova »hokejska palica«.

Spopad s kitajskim virusom je pokazal učinke obojih pasti. Znanstveniki so zaradi pandemije hiteli, da ponudijo teorije in možna zdravila proti kitajskemu virusu. Deborah Doroshow, Scott Podolsky in Justin Barr so v članku Annals of Internal Medicine, zapisali, da je nuja po odkritju zdravila sicer pomenila razcvet in spremenila odziv na pandemijo na bolje, a pretekle izkušnje kažejo, da lahko ta nujnost ogrozi znanstveno etiko, to pa posledično sproži nezaupanje v vlade in znanost.  

Ta nujnost čimprejšnjega odkritja je povzročila »monumentalne goljufije«. Ena takih je bila, da zdravilo proti malariji hidroksiklorokin (in njegova starejša različica klorokin) v primeru uporabe proti kitajskemu virusu povečuje smrtnost. Študijo ameriške družbe Surgisphere je objavila revija Lancet, se pravi revija, ki velja za največjo avtoriteto in v katere zapise se ne dvomi. Po objavi v tej reviji je bilo preizkušanje hidroksiklorokina za kitajski virus domala ustavljeno. Izkazalo se je, da gre za laž in goljufijo, še posebej zato, ker družba, ki naj bi izvedla preizkuse na skoraj 100.000 bolnikih s COVID-19, ni želela predstaviti podatkov, ki jih je uporabila. Senca je padla tudi na revijo Lancet, ki je študije družbe Surgisphere umaknila. Toda škoda je bila narejena, zaradi takih ponarejanj raziskav so se v javnosti razširile razne govorice o cepivu in farmacevtskih podjetjih.

Na začetku omenjena revija Scientific American opozarja, da znanost ni ravna cesta, ki vodi od uspeha do uspeha, temveč vijugasta pot, ki terja neprestano preverjanje hipotez in odkritij. Neuspehi so del znanstvenega procesa in jih je treba preučevati skupaj z uspehi. Dvom je za znanost dobra lastnost, ne napaka. In to je treba javnosti povedati, ne pa kot neizpodbitno dejstvo trditi, da nekaj deluje. Če to deluje ta trenutek, ni rečeno, da bo delovalo (in kakšne bodo posledice delovanja) v daljšem časovnem obdobju. In če ljudje ne razumejo, kako deluje prava znanost, tudi ne morejo pravilno razumeti, kako razmišljati o novih ugotovitvah.

PREBERITE TUDI:

Spregledano opozorilo

Zakaj Valentin Areh ni prekoračil pristojnosti, ko ni podaljšal pogodbe kolumnistom Studia City ali zakaj to nikakor ni cenzura

Tudi inštitut Univerze v Göteborgu ugotavlja dobro upravljanje slovenske vlade z državo

Temeljne človekove pravice (svoboščine) v času kitajskega virusa ali zakaj so dosedanji vladni ukrepi še v mejah dopustnega in sprejemljivega