Cesta v pekel (7. del) Novela družinskega zakonika ali kako je parlamentarna levica spustila smrtonosni virus v celico naroda

Značke

Antonio Gramsci, Bog, družina, Državni zbor RS, Evropa, Jože Mlakar, kulturni marksizem, Levica, LGBT, naravna družina, narod, noveza družinskega zakonika, nuklearna družina, oblast, parlament, psihopat, Slovenci, slovenstvo, socializem, sociopat, stara celina, tradicija, vera, virus, Vlada RS

»Ravno socializem je tista vera, ki mora preglasiti krščanstvo. … V novem redu bo socializem zmagal tako, da bo s preoblikovanjem zavesti družbe in infiltracijo v šole, univerze, cerkve ter medije najprej zajel kulturo.«

To so besede Antonia Gramscija, marksističnega teoretika in začetnika kulturnega marksizma. Desetletja po njem smo priča izbruhu politike identitete. Agresivno in hitro se je pojavila v Zahodni Evropi, okužila je tudi nekatere postsocialistične države. Promocija razgradnje tistega, kar je ustvarilo vsaj četrt tisočletja uspehov in rasti evropske civilizacije, je v rokah duševno bolnih, če ne zlobnih ljudi. Življenje v novem ultraseksualiziranem svetu, ki ruši vse moralne in univerzalne meje ravnanja, vsiljuje manjšina, ki je glasna in zganja dovolj veliko hrupa, da si psihopati in sociopati med politiki, ki odločajo o usodi življenja državljanov, domišljajo, da imajo poslanstvo božanstva.

Prav ima Jože Mlakar (to sem tudi sam večkrat zapisal), ki pravi, da je to mogoče le, ker so se ljudje odpovedali Bogu. Naj dodam, da ne samo to. Posvetne oblasti so si nadele masko Boga. Zdaj ni več Bog tisti, ki se ga ljudje zaradi poslednje sodbe bojijo, ljudje so se začeli bati vlad in počasi zanemarili božja opozorila, kaj je prav in kaj ni prav. Tudi zato se je lahko zgodilo, da so poslanci sprejeli novelo družinskega zakonika, ki je naslednja stopnja načrta kulturnih marksistov – uničenje družine. In prava vojna se je pravkar začela.

Zvijačnost kulturnih marksistov je, da se družina obrne proti njej sami, da se njena razgradnja kot skupnosti očeta, matere in otrok uporabi za izbris naslednje tarče – naroda. Treba je razumeti njihov načrt, njihove namene. Družina je osnovna celica, da se ohranijo nacionalni jezik, kultura, tradicija in vera. Zamislite si, da je telo narod, družina pa človeška celica, najmanjši del organizma, ki mu pravimo tudi gradbeni element življenja. Da bi uničili telo, je treba uničiti celico. To se najlažje naredi tako, da se virusu omogoči vstop vanjo. In natanko to so naredili poslanci, ki so glasovali za novelo (ali so se vzdržali) – odprli so vrata smrtonosnemu virusu, ki se bo zdaj razmnoževal in uničeval druge, neokužene celice. In sploh ni potrebno, da virus okuži vse celice v telesu, dovolj je, da doseže kritično točko, ki uniči imunski sistem in tako ubije celotno telo.

Družina oziroma njena temeljna struktura (ali namen) kot zveze moškega, ženske in potomcev je bistvena za nadaljevanje in reprodukcijo geografsko zaokrožene družbe, ki jo prepoznamo kot domovino, državo ali skupnost nekega naroda. Regulatorna opredelitev zakonske zveze kot skupnosti dveh oseb in možnost posvojitve otrok partnerjev (ne)znanih spolov je virus, ki bo sistemsko načel sposobnost naroda po samoohranitvi (poleg drugega virusa, ki ga prepoznamo kot spuščanje tretjega sveta v skupnost, kjer je kultura diametralno nasprotna gostiteljevi). Slovenci smo kot narod skozi zgodovino preživeli cesarstva in kraljevine, nam tuje državne tvorbe, ravno zaradi družine, ki je iz roda v rod prenašala domač jezik, kulturo, tradicijo in vero. To je tista krvna linija, ki jo je težko uničiti in se vedno znova pojavi; včasih od nikoder.

Narod ti lahko napadaš, okupiraš ali izvajaš genocid, a vedno bo na istem geografskem območju ostalo seme, tisto jedro naroda, ki ga prepoznamo kot nuklearno, tradicionalno družino. Ta bo (lahko za dolga stoletja povsem potihoma) prenašala naprej tisto, kar jih je nekoč držalo skupaj in kar jih bo v prihodnosti držalo skupaj. Tako smo Slovenci preživeli tisočletja. In ko smo končno dobili svojo državo, ki je država Slovencev in Slovenk, se najdejo koristni idioti globalistov, ki z virusom želijo uničiti družino in njeno zmožnost svojo zgodovino prenašati na potomce. To ni nič drugega kot poskus izbrisati narod. Nismo edini. To se dogaja povsod po stari celini; ponekod je virus skoraj že ubil gostitelja (Švedska, Francija, Nemčija).

Ideologija identitete (ob teoriji spolov) na novo opredeljuje moške in ženske, na novo definira družino. Zdaj ne gre več samo zato, da moški, ki si domišljajo, da so ženske, silijo v ženske športe in garderobe; da je treba tudi moškim brezpogojno zagotoviti dojenje in nosečnost (kakopak, tudi splav); da se najmlajše spodbuja k zgodnji spolnosti; da šole odvračajo otroke od svojih staršev; da se spodbuja k spremembi spolov; da pop kultura najstnike prepričuje, da si ´in´, če spremeniš spolno usmeritev. Cilj kulturnih marksistov je, da zmeda v glasi otrok in najstnikov povzroči odklon od družine. In ko ta ni več varno zavetje pred nemoralo in bogaboječe pribežališče pred zlom, se potomci ne odvrnejo samo od družine, ampak od naroda. Začne se zaničevanje samega sebe, družine in naroda, patriotizem zamenja multikulturalizem. S tako opranimi glavami in virusom v sebi nobena skupnost, ki je prej preživela stoletja s skupnimi vrednotami, ne more obstati več. Z napadi na narod (telo) se lahko obstane, z napadi na nuklearno družino (celica) ne umre samo družina, ampak tudi narod. Zato je cilj ´enoplanetarcev´ uničenje osnovne celice naroda.

To perspektivo, to veliko sliko je treba imeti pred očmi, ko o tem govorimo in se proti temu borimo. Ne moremo več reči, to je majhna stvar, to je majhna in nepomembna težava. Ni res. Zdaj je pomembna vsaka malenkost. To niso več smešni ljudje s klobuki iz kositrne folije ali nesmisli iz knjige Alice v čudežni deželi; za levico ni nič samodejno in samostojno, za levico je vse med seboj povezano, tudi malenkosti, ki se sprva zdijo smešne in posmeha vredne. In te ´malenkosti´ trajajo že dolgo, vsaka generacija doda novo. In na koncu bodo prihajajoče generacije brez kakršnihkoli filtrov spodobnosti. Če se jim danes vsili noveliran družinski zakonik kot nekaj normalnega, bodo jutri običajne pedofilske poroke iz islamske kulture, pojutrišnjem pa bosta zakonsko zvezo sklenila oseba neznanega spola in steblo hrasta, ki jima bo država uradno dovolila posvojiti namišljenega možiclja s podganjo glavo. Deviantne prakse, ki so bile včasih zdravniški problem, bodo prestopile ograje in postale ne samo normalne, ampak družbeno zaželene. In tam, kjer bodo mladi podzavestni umi že povsem reprogramirani, bodo nuklearne družine zločin, pripadnost narodu pa odklon, ki se kaznuje z rehabilitacijo ali smrtjo.

Zato je zahteva levice, da imajo pod nadzorom izobraževanje. Mladi se takrat oblikujejo, najlaže se indoktrinirajo, uniči se jih detektorje resnice in čednosti. To nalogo imajo aktivisti LGBT, ki prihajajo v šole. Brišejo jim spoštovanje družinske avtoritete in pospešujejo navezovanje stikov z novo ´normalnostjo´. Otrokom, ranljivi kot so, je to sprva zabava, ki kasneje postane zaukazana smer. To je ključno. Uničevanje družine je torej veliko globje, kot se kaže navzven. Ampak dokler ne odpokličemo iz parlamenta poslancev, ki s pomočjo zakonodaje spreminjajo ´slabo´ v ´dobro´, bodo še naprej širili morilski virus.

Slovenci smo se kot narod ohranili zaradi krščanstva in splošno sprejetega koncepta nuklearne (naravne družine). To je bila zdrava celica naroda, tisto sidro, ki je vzdržalo vsa plimovanja in nevihte. Novela zakona je močno zarezala v verigo, ki povezuje sidro in ladjo. Potrebno bo veliko truda, da popravimo spojne člene. Vsekakor moramo najprej sneti ´lepe´ rokavice in se z levico spopasti oboroženi s tistim, kar najbolj sovražijo – domoljubjem. Slednji izraz zajema oboje: naravno družino in ljubezen do svojega naroda.

Tekst je bil prvič objavljen na portalu revije Demokracija (5. oktober 2022).

Visoka predstavnica ZN: »V lasti imamo znanost in prek sodelovanja z Googlom nadzorujemo svetovni splet.«

Značke

Covid-19, dezijformacije, globalno segrevanje, kitajski virus, Melissa Fleming, nadzor, podnebne spremembe, Svetovni gospodarski forum, Tik-Tok, WEF, Združeni narodi, ZN, znanost

»Mi imamo v lasti znanost in menimo, da bi jo moral poznati ves svet,« je na srečanju Svetovnega gospodarskega foruma (WEF), kjer so govorili o načinih, kako odpraviti dezinformacije, dejala Melissa Fleming, podsekretarka za globalne komunikacije pri Združenih narodih (ZN).

Flemingova se je z nasmehom na obrazu pohvalila, da Združeni narodi na svetovnem spletu nadzorujejo informacije, ki se ne skladajo z njihovimi stališči glede »podnebnih sprememb«. Priznala je, da sodelujejo z Googlom.

»Če v iskalnik vnesete besedi ´podnebne spremembe´, boste na vrhu iskanja dobili informacije iz virov Združenih narodov,« je dejala. Po njeno so bile do zdaj na vrhu iskanja informacije, ki dvomijo ali zanikajo globalno segrevanje in podnebne spremembe: »Mi imamo v lasti znanost.«

Google ni edini, s katerim sodelujejo globalisti. Flemingova je povedala, da sodelujejo tudi s kitajskim Tik-Tokom, da bi spodbudili širjenje njihove resnice o kitajskem virusu. Ta projekt se je imenoval ´Team Halo´. »Usposabljali smo znanstvenike in zdravnike po vsem svetu in Tik-Tok je sodeloval z nami,« je še povedala visoka predstavnica Združenih narodov.

Kaj piše v drobnem tisku bruseljske energetske uredbe? Nič dobrega!

Značke

Berlinski zid, draginja, energetska kriza, EU, Evropska unija, fosilna goriva, Francija, Geoplin, globalisti, jedrska elektrarna, Kitajska, Nemčija, obnovljivi viri, Petrol, pomanjkanje, revščina, Rusija, sončna elektrarna, Svet EU, termoelektrarna, Ukrajina, veto, vetrna elektrarna, zelena agenda, zemeljski plin

To zimo nikar ne sedite na ušesih. Utegne se zgoditi, da ne boste slišali korakov po stopnicah. Ni nujno, da se bodo pred vašimi vrati pojavili sorodniki, prijatelji ali znanci. Če boste imeli radiatorje preveč odprte in trošili preveč elektrike, bo zvonec zagotovo oznanjal prihod »podnebne policije«. Take, kot jo že imajo v Kanadi ali Franciji, le da bo imela pooblastila tudi za preverjanje in kaznovanje tistih posameznikov, ki bodo stanovanje ali poslovne prostore ogreli na več kot 19 stopinj Celzija in ne bodo zmanjšali porabo elektrike za toliko, kolikor bo rekla vlada.

Da se razumemo. To prinaša bruseljska uredba, ki očitno uresničuje mokre sanje Roberta Goloba po popolnem nadzoru nad področjem energetike. Po vzoru Nemčije je že napovedana dokapitalizacija Geoplina, s katero država postala večinski lastnik največjega slovenskega veletrgovca s plinom. Če se bo večinski lastik (Petrol) temu upiral, je vlada že napovedala možnost nacionalizacije (tudi Petrola). Ampak to je šele začetek, nekakšen stranski učinek uredbe, ki prinaša centralno-planske (socialistične) ukrepe za energetska podjetja: določitev najvišjih cen, omejitev prihodkov, obdavčitev ekstra dobičkov in tako imenovano »solidarnostno dajatev«, ki jo bodo plačevala podjetja, ki se ukvarjajo s fosilnimi gorivi.

Povsem jasno je, da bodo na koncu kratko potegnili potrošniki. Če sem malo bolj natančen: tisti potrošniki, ki so neto davkoplačevalci. Kakršenkoli davek ali solidarnostna dajatev, kot temu zdaj ljubkovalno pravijo, v obliki višjih cen, dodatnega davka ali nižje delitve dobička (dividende) plača končni kupec. Tudi če bo vlada določila najvišje možne cene, bo to imelo kratkoročni učinek, nato bo sledila podražitev. In po novi podražitvi, novi ukrepi. Za pomoč državam, ki bremena ne bodo zmogle, bo Bruselj natisnil nove količine denarja, kar bo privedlo do nove inflacije. Evropa (in z njo Slovenija) je že v inflacijski spirali, ki je posledica ukrepov pred leti in ukrepov ob pandemiji kitajskega virusa. In če za pandemijo ni bila kriva Evropa (ali posamezne države), ampak Kitajska (pustimo v tem trenutku ob strani vprašanje, zakaj), ki bi ji morali vsi izstaviti milijardne (če ne bilijonske) račune, je za energetsko krizo kriva izključno norija z zeleno agendo. Prekinitev dobave plina iz Rusije in pomanjkanje plina je samo posledica, ne pa vzrok, ki ga je treba iskati pri »lubenični« politiki bruseljskih (neizvoljenih) uradnikov. Če opuščaš premog in zapiraš jedrske elektrarne, ne da bi to tudi ustrezno nadomestil, potem je povsem logično, da dobiš le eno – pomanjkanje. Ki se bo očitno še stopnjevalo.

Pri najnovejši uredbi je treba brati drobni tisk. Nekje skrito na spletu, na spletni strani Sveta EU, je povedano bistvo. Ne gre toliko za reševanje energetske krize, kot za to, da bodo z ukrepi »pospešili zeleni prehod«, kar pomeni zmanjšanje uporabe fosilnih goriv in doseganje »podnebne nevtralnosti« do leta 2050. Spodaj je napisano, da nacionalne države sprejemajo ukrepe po načrtih EU. Ne glede na to, za kateri organ EU gre (ali evropski parlament ali Evropska komisija), evropski birokrati in vodilni uradniki, ki jih je že prek 30.000, se obnašajo tako, kot da je EU že federacija, kjer države članice brez zadržkov in premisleka sprejemajo odločitve globalistov. Pri nekaterih vprašanjih je sicer še možen veto države članice, a Francija in Nemčija si prizadevata, da bi možnost veta odpravili in bi bili vsi ukrepi zavezujoče sprejeti s kvalificirano večino.

Kakorkoli, Evropa se sooča z energetsko krizo, za katero so krivi bruseljski uradniki in tudi posamezne vlade. Zdaj isti ljudje sprejemajo ukrepe za njeno ublažitev. Toda kdor pozorno spremlja dogajanje, je zagotovo opazil, da ukrepi za omilitev (ali odpravo) krize ne odstopajo od politik, ki so Evropsko unijo spravile v resne težave. Zgoraj omenjeni »drobni tisk«, ki države članice zavezuje brez odstopanja in ne glede na ceno k »zeleni agendi« je dobre primer.

Po padcu Berlinskega zidu in med sprejemanjem novih članic se je začel obsežen samomorilski pohod in sveto prepričanje, da se planet segreva zaradi človeka in fosilnih goriv. Kriza na stari celini že dolgo traja, hitenje nastavljanja vetru in soncu je povzročilo popoln energetski kaos. Države so zmanjševale uporabo fosilnih in jedrskih goriv, lastna nahajališča so zapirali. Ker pa se poraba vendarle ni zmanjšala tako (kako bi lahko se?), kot si je nek birokrat zamislil, so evropski narodi začeli vse bolj postajati odvisni od uvoza (Nemčija se je odpovedala svojemu zemeljskemu plinu, pa ima na Spodnjem Saškem ogromne zaloge).

In zgodilo se je neizbežno, na kar smo nekateri opozarjali že pred leti: energetska kriza. Napad Rusije na Ukrajino je sicer poglobil krizo, ni pa zanjo kriv. Krive so napačna predvidevanja in politike Bruslja. Cene elektrike naraščajo že od zime 2020/2021, pomanjkanje plina EU čuti že vsaj pet let. In če tega ne bomo priznali in odstranili s položajev ljudi, ki so neposredno krivi za, milo rečeno, energetsko kolobocijo (ja, zdaj bi jo oni še reševali), potem zapleta nikoli ne bomo rešili. Še najmanj z najnovejšimi ukrepi, zaradi katerih bodo potrošnikom omejili ogrevanje in porabo elektrike (čeprav pravijo, da jih bodo zaščitili pred visokimi cenami), in to zgolj zaradi tega, ker bruseljski aparatčiki sledijo zeleni ideologiji (in pri tem uporabljajo javno denarnico), namesto da bi možgane preklopili na preprosto matematiko. Formula je enostavna, še osnovnošolcem je razumljiva: pomanjkanje + draginja = sončna energija + vetrna energija – TE – JE – zemeljski plin.

Je Janez Cigler Kralj na POP TV res navajal napačna dejstva o rodnosti?

Značke

24UR, dejstva, Fact Checker, Janez Cigler Kralj, Nova Slovenija, POP TV, preverjanje dejstev, rodnost, Slovar slovenskega knjižnega jezika, SSKJ, Statistični urad RS, Vladimir Pribilič

Preverjanje dejstev se je vsaj v zadnjih desetih letih zelo razmahnilo. Poleg posebnih analitičnih podjetij, ki se s tem ukvarjajo in se predstavljajo kot neodvisni »fact checkerji«, ima v Sloveniji skoraj vsaka medijska hiša ekipo, ki (običajno na predvolilnih soočenjih) preverja »resnicoljubnost« kandidatov.

Težava preverjanja dejstev je, da so medijske hiše določenim kandidatom bolj naklonjene, zato pri teh kandidatih preverjajo »dejstva«, ki zagotovo držijo. Obratno velja za kandidate, ki jim mediji niso naklonjeni. V Sloveniji je tako, da je velika večina tako imenovanih »fact checkerjev« naklonjena levici.

V svoji vnemi, da bi našli napako pri kandidatih desnice, gredo včasih tako daleč, da si povsem po svoje razlagajo pojme, o katerih je kandidat govoril, čeprav je definicij tega pojma več. Da bi vedeli, kaj je kandidat mislil, bi mu morali pogledati v »možgane« ali ga vsaj vprašati, šele nato preveriti dejstva. In natančno to se je zgodilo v četrtek, 28. septembra, ko sta se na POP TV v oddaji 24UR soočila predsedniška kandidata Janez Cigler Kralj (vodja poslanske skupine Nove Slovenije) in Vladimir Prebilič (kočevski župan).

Janez Cigler Kralj je dejal: »Nova Slovenija meni, da se bo Slovenija ne glede na to, kaj dela Levica v vladi ali ta koalicija dela, odločiti, kako bo odgovorila na ključne izzive naše države, ki pa so – demografska zima. Mi imamo težavo s tem, da prebivalstvo, rodnost nam pada.«

Kralj Cigler je torej rekel, da imamo težave z rodnostjo, ki v Sloveniji pada. POP TV se je skliceval na Statistični urad RS in je napisal: »Podatki Statističnega urada od leta 2015 do lani pa kažejo, da stopnja rodnosti v Sloveniji v zadnjih sedmih letih niha. (…) Izjava Ciglerja Kralja tako ne drži.«

Spodnji graf kaže, da so tisti, ki preverjajo dejstva na POP TV dobro opravili delo in da izjava Kralj Ciglerja resnično ne drži. Številke ne kažejo samo nihanja, ampak je trend v naraščanju. POP TV je uporabil podatke, ki kažejo koliko živorojenih otrok se je rodilo na 1.000 žensk.

Vir: Statistični urad RS

Toda, ali navedbe Kralj Ciglerja res ne držijo? Odvisno, katero definicijo rodnosti uporabljaš. Če uporabiš definicijo, da je to število živorojenih na 1.000 prebivalcev, kar navaja tudi Slovar slovenskega knjižnega jezika (slovar ima nalogo, da razloči pomen besede v določenem jeziku) in kar je še vedno v uporabi, potem dobimo povsem drugačno sliko. Iz grafa spodaj je razvidno, da je trend rodnosti po tej definiciji v Sloveniji v upadanju (število živorojenih otrok sicer pada tudi v nominalni vrednosti).

Kdo ima torej prav? Tako Janez Cigler Kralj kot tudi POP TV. Toda ker na POP TV niso mogli vedeti, kaj je poslanec NSi mislil, bi morali biti pri tem preverjanju dejstev zelo previdni. Če niso bili prepričani, bi lahko naredili dvoje: ali Cigler Kralja vprašali, kaj je mislil z rodnostjo ali pa tega dejstva preprosto ne bi preverjali. Če pa so že ga, bi morali navesti, da rodnost po eni definiciji pojma pada, po drugi narašča oziroma niha. Nikakor pa ne bi smeli trditi, da navedba ne drži.

Ali je šlo za namerno »napako« ali neznanje posameznikov na POP TV, ne bom komentiral. Naj bralec sam presodi.

Resnica o programu Giorgie Meloni in kaj je levi medijski mainstream zamolčal

Značke

AfD, BDP, Bruselj, bruseljska elita, davki, davčna reforma, EU, Evropska komisija, Evropska unija, fašist, fašistični manifest, fašistični program, fašizem, Francija, Giorgia Meloni, gospodarstvo, homoseksualnost, Italija, konservativnost, konservatizem, Levica, levičarji, LGBT, Marie d'Armagnac, Mateo Salvini, medijski mainstream, migracije, migranti, neofašistka, postfašistka, predsedniški sistem, Sicilija, svoboda, teorija spolov, Ursula von der Leyen, Švedski demokrati

Čeprav iz Bruslja po zmagi desnega bloka s konservativno suverenistično stranko Giorgie Meloni na čelu prihajajo spravljivejši toni, je med vodilnimi uradniki Evropske unije vendarle čutiti nelagodje in strah. Kot da ne bi vedeli, da ljudje ne menjajo konja brez tehtnih razlogov. Italijani so ga.

Najprej je pod vprašajem načrt predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen, da v svojem mandatu spravi pod streho nekakšno nadnacionalno kazensko zakonodajo, po kateri bi bil »sovražni govor« (nasprotovanje migracijam, teoriji spolov, prepoved istospolnih porok in drugim postmodernističnim vrednotam) označen kot zločin proti EU (kar je napovedala decembra lani). Težava je, da je za sprejetje potrebno popolno soglasje članic EU, po volitvah v Italiji pa so zdaj že štiri nacionalne vlade, ki bodo temu zagotovo nasprotovale (Švedska, Poljska, Madžarska in Italija).

S tem je povezana še ena skrb. Bruselj se je začel obnašati, kot da je sedež federativne skupnosti držav. Ne samo na ekonomskem področju, ampak se je z nepremišljenimi izjavami in potezami začel vmešavati v demografijo, izobraževanje, pravosodje, zdravstvo in celo v socialno politiko držav, domišlja si, da je celo nad ustavami posameznih članic. In Giorgia Meloni je zdaj še ena od voditeljic, ki je Italijanom obljubila povrnitev suverene države. To predvsem pomeni, da EU vidi v njeni izvorni obliki in poslanstvu: kot evropsko ekonomsko skupnost s prostim trgom, ki ima klasične in krščanske vrednostne in kulturne korenine. In nikakor ne kot evropsko skupnost z novodobnimi vrednotami, ki si jih Bruselj sproti izmišlja. Ja, Melonijeva je konservativna in suverenistka.

Če je Bruselj ponudil roko obetajoči se novi vladi v Rimu, češ da bo sodeloval z vsako vlado, ki so jo izvolili Italijani, se prevladujoči mediji (po pravilu nagnjeni k levici) nikakor ne morejo sprijazniti z zmago 45-letne Rimljanke. Pravzaprav je težko prešteti, kolikokrat sta se v povezavi z Melonijevo pojavili besedi fašizem in fašistka (zagotovo večkrat, kot se v povezavi s Švedskimi demokrati ali AfD pojavi nacizem). Kar ni nič novega. Za levico je znano, da rada reciklira stare anateme in reproducira »ad Mussolinium«, kot pravi francoska kolumnistka Marie d’Armagnac. Levičarji fašisti razprpdajajo po vseh velikostih in barvah, izbira je neverjetna: parafašisti, metafašisti, profašisti, prafašisti, nacifašisti, retrofašisti, subfašisti, geofašisti in tako naprej. Katerakoli predpona se prilega. A največkrat so uporabili dve: da je Melonijeva neofašistka in da je postfašistka. Celo isti avtorji so mestoma uporabljali obe. Kar kaže na nepismenost ali vsaj nerazumevanje pojmov: neo in post ni enako. Če si neo, nisi post. In če si post, nisi neo. »Treba se bo, prijatelji, usesti za mizo in odločiti: ali post ali neo,« piše d’Armagnacova.

Tovrstno psovanje je vse, kar zmorejo progresivni mediji. Kakopak, če bi korektno povzeli program, ki ga je Melonijeva sestavila s koalicijskim desnim blokom, bi obstajala resna nevarnost, da bi bralci ali gledalci vstali in rekli: »To je to. To je zdrava pamet, ne fašizem. To je, kar želimo.« Zato si na kratko oglejmo program italijanske desnice, in sicer takega, kot v resnici je.

Najprej gospodarstvo. Vanj se, kot prava desnica, koalicija ne bo vtikala. Še več. Z davčno reformo ga bo razbremenila (posledično tudi gospodinjstva). »Več kot zaposlujete, manj plačate davkov,« je geslo. To pomeni večjo produktivnost in večji BDP ter na koncu zmanjševanje velikega italijanskega dolga in ozdravitev proračunske bilance. Znižali bodo davke za družine, mala in srednja podjetja ter (za razliko od Slovenije) samozaposlene.

Evropska sredstva bodo porabili za posodobitev infrastrukture in začetek velikih del, zlasti mostu čez Mesinsko ožino, ki povezuje Sicilijo s celino.

Predvsem bodo znižali in zmanjšali socialne pomoči. Uvedli bodo državljanski dohodek, ki naj bi nezaposlene spodbudil k iskanju zaposlitve, pa jih odvračal, kot so k temu pripomogle socialne pomoči na vse konce.

Koalicija se bo lotila tudi reforme pravosodja in javne uprave (manj regulacije in večja učinkovitost), spremeniti želi tudi ustavo; uvesti želi polpredsedniški politični sistem kot kombinacijo predsedniškega in parlamentarnega po vzoru Francije, da bi se odpravila politična nestabilnost, ki je nekako značilna za vse povojne vlade v Italiji. Začeli naj bi s tem, da bi predsednika volili neposredno.

Ena od prioritet bo nova demografska politika, saj naj bi bilo po projekcijah do leta 2050 v Italiji kar 8 milijonov avtohtonih Italijanov manj. Gre za dolgoročno vizijo ustvarjanja pro-družinske politike po vzoru Madžarske in Poljske.

Na področju mednarodne politike bo nova vlada ščitila nacionalne interese Italije, zlasti pri reševanju energetske krize. To bo tudi središče zunanje politike: zaščita nacionalnega interesa in obramba domovine. Nikakor se koalicija ne bo podredila in sprejela »nove« vrednote, ki jih ponuja Bruselj. Program je skladen zavezam Nata ob napadu Rusije na Ukrajino, ne izključujejo »kakršnekoli diplomatske pobude, namenjene rešitvi konflikta«.

Na koncu še migracije. Obnovljeni bodo odloki o »varnosti in priseljevanju«, ki jih je uvedel Mateo Salvini, ko je bil minister za notranje zadeve. V ta namen se bo povečalo število policijskih enot, ki bodo imele naloge: obramba državnih in evropskih meja, kot zahteva EU z novim paktom za migracije in azil; poostren mejni nadzor in blokiranje ladij z ilegalnimi migranti; v dogovor s severnoafriškimi državami bodo ustavili trgovino z ljudmi. Predvsem si želijo, da se ustanovijo »žariščne točke« izven meja Evropske unije, kjer bi preučevali prošnje za azil, in da kriminalni ilegalni migranti in azilanti prestajajo zaporne kazni v državah, od koder so prišli v Evropsko unijo.

Desna koalicija ima v programu celo nekaj levičarskega, ki je daleč stran od konservativnega: migrantskim otrokom olajšati pridobitev italijanskega državljanstva, homoseksualnim parom ponuditi enake starševske pravice kot heteroseksualnim zakonskim zvezam. Obljubljajo celo viške kazni za diskriminacijo LGBT skupnosti, a hkrati tudi zaustavitev pregona medijev, ki niso naklonjeni migracijam in LGBT agendi.

To je na kratko program italijanskega desnega političnega bloka, ki bo (najbrž) sestavil vlado. Ali gre res za fašizem ali ne, naj bralec presodi sam. Mogoče mu bo v pomoč izvirni fašistični program (fašistični manifest). Zmaga konservativcev v Italiji je dokaz, da so šli »prebujeni« z EU predaleč: silili so ljudi v liberalno demokracijo, ki je ponujala več spolov, poselitev Evrope s priseljenci iz tretjega sveta, socialo brez omejitev, visoke davke in oblikovanje bruseljske elite, ki bi nadzorovala in vodila narode Evrope. Zato je v Italiji s programom bistvenih reform zmagala zdrava pamet.

Tekst je bil prvič objavljen na spletni strani revije Demokracija (27. september 2022).

Paradoks napihnjenega fižola na Kolodvorski ulici 2

Značke

Gibanje svoboda, Igor Pirkovič, odgovorni urednik, portal MMC, robert golob, RTV Slovenija, stavka, urednik

Najprej levičarska rutina, potem kljubovanje novemu vodstvu, sledi pritoževanje nad svojim novinarskim vsakdanjikom, na koncu stavka. In ko človek misli, da javni uslužbenci na RTV Slovenija prav zares stavkajo in da se ljudstvo lahko oddahne od njihove spletne strani, se med stavkajočimi začne jeremiada, da med stavko ne morejo urednikovati. Paradoks napihnjenega fižola, ki ga doživlja dnevna urednica MMC.

Res je težka novinarska na Kolodvorski ulici 2. Po obsežnih pripravah na stavko in nastavljenih člankih na spletni strani malo pred polnočjo, ki bi morali zdržati tam, kjer so, vsaj 24 ur, se najde odgovorni urednik Igor Pirkovič, ki odstrani propagando o stavki s spletne strani, in to brez vednosti dnevne urednice. Oh, ne, ne bo razbojnik Igor tega počel! Tako so odločili stavkajoči, ki so zdaj nesrečnika, ki je opravljal svoj posel urednika, zatožili vodstvu stavkovnega odbora. Seveda, zdaj pa bo. Urednikovanje legitimnega in legalnega urednika, ki med stavko ne stavka, je »oviranje zakonske pravice do stavke«. Toliko, da boste vedeli, kako se stavka.

Tudi med stavko v tovarni avtomobilov se stavkajoči vozijo z avtomobili po dvorišču, mar ne? To je vendar njihov poklicni cilj! Tudi oni, trdo jedro nacionalne televizije, so zdaj izročeni čudakom, ki so domišljajo, če so odgovorni uredniki, da tudi lahko odločajo, kaj bo na spletni strani in česa ne bo. Kakopak, čudni časi. V tej državi je slaba možnost, da naletiš na človeka, ki odgovornost jemlje nadvse resno, in nadvse velika verjetnost, da med novinarji in dnevnimi uredniki srečaš nekoga, ki misli, da ima na spletni strani večje pristojnosti, kot jih ima odgovorni urednik. Če slednje ne deluje, potem pravijo, da so ogroženi. In spodbujajo demonstracije sovražnosti: kdor ne stavka, ni dobrodošel na RTV Slovenija. Vsaj tako si domišljajo in pričakujejo ovacije. Težko bo. Vsaj v normalni pravni državi. Morali bi pač vedeti, da odgovorni urednik (in to je zdaj Igor Pirkovič) ni obešalnik za plašče njihovih kapric. In te kaprice slišijo na ime motenj, ki se jim drugače reče nerazumevanje delovanja in odgovornosti uredništva. Druge razlage ni.

Seveda so čustva na vrhuncu, opiti od zmage Goloba glasno vihajo nos, če ni po njihovo. In ker buldožer Svobode še ni prišel na RTV Slovenija, bi radi malo pospešili, da jim predsednik vlade pokaže svojo naklonjenost; njim, hrabrim vojščakom, ki so jih okupirali in podrli janšisti. Prava groza, res. Ampak tako je – njihova prihodnja osvajanja bodo malo preložena, kar ne odžene njihove nestrpnosti. Čeprav se zdi, da bosta obljubljena cockta in sendvič dovolj, da zdržijo v napetosti še nekaj časa, ko se jim slika mango v prepečencu. Zdaj je pomembno, da javnost ob trenutku stavke, ki je za stavkajoče očitno brez primere v zgodovini človeštva, čim dlje časa zadržuje dih. Samo boljši argument od tega, da so oni pooblaščeni, da urednikujejo spletno stran, morajo najti. Nekako jim uhaja, mogoče potrebujejo brezplačno telefonsko številko za prijavo stavkokazov in prodajalcev sardel na črno.

Možnosti so neizčrpne, čeprav je nekako nerazumljivo, da komentiranje pod njihovim člankom o stavki, ni omogočeno. Pa toliko dodatne podpore bi lahko dobili ti šarmerji in stebri protikapitalističnega boja. Ja, kapitalizem lahko vse pokvari. Tam je odgovornost individualna, tam odgovorni urednik odloča, kaj bo v mediju objavljeno in kaj ne. Res, pravi fašizem je pod Pirkovičem.

Komentar je bil najprej objavljen na spletni strani revije Demokracija (26. september 2022)

Cesta v pekel (6. del) Kandidat za viceguvernerja BS pravi, da se Evropi obeta (energetska) zabava kot v 70. letih. Res? Bati se je »after partyja« kot v 70. letih, ki je Evropi prinesel ……

Značke

Adam Smith, after party, Arabija, Arabski polotok, Banka Slovenije, Center za raziskave globalnega krščanstva, Cesta v pekel, Christine Tasin, Dante Alighieri, Delo, džamija, energetska kriza, EU, Evrabija, Evropa, Evropejci, Evropska unija, Fallaci, fosilna goriva, Francija, Ghofrane Haddaoui, Hallgrim Berg, Hans-Dietrich Genscher, Ibn Sin, islam, islamofobija, islamski terorizem, Italija, Izrael, Katar, Libija, Louis Baeck, Margarita Lopez Gomez, Moamer Gadafi, Mohamed, molilnica, mošeja, muslimani, nafta, Nemčija, Oriana, OSPEC, Palestina, Palestinci, Paul Krugman, postzabava, RAF, rasizem, Rdeče brigade, Reinhard Schulze, Resistance Republicaine, Sibil Svilna, SID Banka, Svet Evrope, zabava, Zahodna Evropa, ZDA, zemeljski plin, Şerif Mardin, časnik Delo

Kakopak, pritegnil me je naslov. Evropi se obeta podobna zabava kot v 70. letih, je pisalo na spletni strani časnika Delo. Ne vem, ali je bila energetska kriza pred pol stoletja res zabava ali ne, vem pa, da je tej »zabavi« sledila »postzabava« (after party), ki je imela strahovite posledice za Evropo.

Članek v Delu je bil pogovor s Sibilom Svilanom, bančnikom, ki se je kalil v udbovski LHB Frankfurt in tri mandate vodil SID banko. Bančnik in kandidat za novega viceguvernerja Banke Slovenije ugotavlja, da sta Evropa in Slovenija v težavah zaradi podcenjevanja dolgoročnih geostrateških odločitev. Sklicuje se na Paula Krugmana, da se Evropi obeta »zabava kot v 70. letih 20. stoletja«. (Krugman sicer ni ravno neka referenca, ker se njegove napovedi skoraj nikoli niso uresničile, ampak zdaj ima verjetno prav, čeprav se meni to ne zdi ravno »zabava«.)

»Ta zabava se bo Evropi lahko ponovila,« pravi Svilan, »potrebne so hitre, vendar dolgoročne skupne evropske rešitve, kjer morajo vodilno vlogo in žrtve prevzeti Nemci, Francozi in tudi Italijani, sicer bomo to zabavo dolgo in drago plačevali vsi Evropejci.« Ampak poglejmo, kakšna je bila energetska »zabava« v 70. letih, ko so vodilno vlogo prav tako imeli Nemci in Francozi, ki so kasneje organizirali tudi »after party«. Zato to ni zgodba o »zabavi«, ampak zgodba o »postzabavi«.

Povojni razcvet Zahoda so poganjala fosilna goriva. Zaradi povečanega povpraševanja je nafta iz Arabskega polotoka postajala vse bolj pomembna, a zaradi konfliktov na Bližnjem vzhodu tudi vse bolj nezanesljiva. Ker so ZDA podpirale Izrael, so države OAPEC zmanjšale proizvodnjo nafte in uvedle embargo na izvoz nafte v ZDA. Muslimanske države, ki so bile naklonjene Palestincem, so tudi zagrozile, da bo embargo veljal za vse države, ki podpirajo politiko ZDA. Francija, ki je že v času Charlesa de Gaulla kuhala jezo na ZDA in jo krivila, da je izgubila svoje kolonije, je začutila priložnost za maščevanje. Najprej je na svojo stran pridobila Zahodno Nemčijo, ki se je vse bolj krepila in se je hotela otresti vpliva ZDA, nato še druge članice takratne EGS (danes EU). In še preden se je kri izraelskih športnikov z olimpijskih objektov v Münchnu leta 1972 (ko so jih ugrabili in pobili prav Palestinci) dobro sprala, so bile razvite zahodnoevropske države že v naročju krempljev islama.

Januarja 1975 je bila na pobudo Parlamentarnega združenja evropsko-arabskega sodelovanja v okviru Evropske gospodarske skupnosti sprejeta Strasbourška resolucija. Bistvo resolucije je bilo, da Zahodna Evropa dobi nafto, v zameno se podpre muslimanskemu svetu. »Moj Bog, ni šlo za zaroto, ki bi jo v temi pletli neznani ali obešenjaki, znani samo policijskim postajam in Interpolu. Šlo je za zaroto, opravljeno pri belem dnevu, pred očmi vseh, pred televizijskimi kamerami, in izpeljali so jo sloviti voditelji,« je več kot četrt stoletja v svoji knjigi zapisala italijanska novinarka Oriana Fallaci.

V tistem času se je začel vzpon islamskega radikalizma (ki je v Evropi nato zamenjal levičarska ekstremistična gibanja, kot so bile Rdeče brigade in RAF), hkrati pa skozi uradne institucije pritlehen vstop islama v Evropo. Od takrat naprej ni šlo več samo za gospodarsko sodelovanje, ampak je tedanji evropsko-arabski »dialog« podprl številne izobraževalne in kulturne programe islamskih centrov v Evropi. Uveljavil se je izraz Evrabija. Po podatkih ameriškega Centra za raziskave globalnega krščanstva se je v naslednjih 25 letih število muslimanov v Zahodni Evropi povečalo za 142,6 odstotka (do začetka 70. let jih je bilo le za vzorec, bili so eksotika), danes delež muslimanov presega deset odstotkov življa v Evropi (po projekcijah jih bo zaradi hitrega razmnoževanja v naslednjem poldrugem desetletju že okoli 30 odstotkov).

Poglejmo, kakšne posledice je imela (po Svilanovo) »zabava« v 70. letih. Najprej so se evropska mesta začela polniti z »goniči kamel«, kot jih je imenovala Fallacijeva. To je bil tudi čas, ko je Gadafi kupil 10 odstotkov Fiata, Francija začela z gradnjo jedrske elektrarne v Iraku, ko je Egipčan Al Fajed vrgel oko na veleblagovnico Harrods v Londonu, hkrati pa tudi čas, ko so evropski zgodovinarji začeli revidirati zgodovino. Aprila leta 1983 je tedanji nemški zunanji minister Hans-Dietrich Genscher odprl simpozij evro-arabskega dialoga v Hamburgu ter opeval veličino islamske civilizacije, ki jo je imenoval svetilnik luči. »Luč, ki je stoletja razsvetljevala Evropo, pomagala Evropi, da je stopila iz barbarstva,« je dejal. Takega ponižanja Evropejci sredi svoje celine še niso doživeli. Številne konference in simpoziji, ki so si sledili, so prinašali vedno nove revizije. Naenkrat je denimo španska zgodovinarka Margarita Lopez Gomez začela trditi, da papirja niso iznašli Kitajci, ampak Muslimani iz Damaska in Bagdada. Po njeno tudi Hipokrat ni začel s preučevanjem krvnega obtoka, ampak islamski učenjak Ibn Sina, Evropejcem bolj znan kot Avicena. Kar čez noč je civilizacija muslimanom začela dolgovati tudi zasluge za artičoke, špinačo, pomaranče, limone in celo bombaž. In vsi so ploskali turškemu sociologu Şerifu Mardinu, ko je oznanil, da tudi pesniško šolo dolce stil nuovo, ki je razcvet doživela z Dantejem Alighierijem, dolgujemo muslimanom. Ampak to še ni vse. Profesor Louis Baeck s katoliške univerze v Louvainu v Belgiji je trdil, da oče ekonomskega liberalizma ni Adam Smith, ampak prerok Mohamed. »Dosti je tega, da pripisujemo Zahodu vse zasluge za razsvetljenstvo,« pa je na seminarju o Orientu v Bonnu rjovel profesor Reinhard Schulze, češ da je s tem začel damaščanski zgodovinar Abdalgani al Nabulusi.

Res, bila je prava »zabava«, ki se kar ni hotela končati. Takole je pol desetletja nazaj dogajanje opisovala Francozinja Christine Tasin,  predsednica Resistance Republicaine: »… toda obstaja še en dan v zgodovini, ki ga pozna zelo malo ljudi. S tem dnem bi rada opozorila tiste med nami, ki trdijo, da muslimani niso odgovorni, da so odgovorne samo naše elite, ki jim gre za lastne koristi. 5. januarja 1986 je bil v Libiji tajni sestanek, ki se ga je udeležilo pet tajnih služb petih arabskih držav. Te države so bile Irak, Egipt, Savdska Arabija, Libija in Alžirija. Pet držav. In kaj so sklenili na tem ultra tajnem sestanku? Da bodo spodbudili načrtno invazijo na Evropo, predvsem na Francijo, in jo islamizirali. Za ta sestanek so naši voditelji vedeli, vsi so vedeli zanj, o tem so nekaj dni kasneje govorili na Elizejskih poljanah. In kaj so naši voditelji naredili, da bi se borili proti sklepom sestanka? Na stežaj so odprli vrata. Odprli so jim vrata, čeprav so vedeli, da nas bodo napadli, da želijo zasesti našo deželo. Zato so odgovorni oboji: naši izdajalci, islamo-kolaboranti, in seveda muslimani iz islamskih držav.«

Kdorkoli se je uprl islamizaciji Evrope, je bil označen za islamofoba in rasista. Septembra leta 1991, ko je parlamentarna skupščina Sveta Evrope sprejela sramotno priporočilo – Prispevek islamske civilizacije k evropski kulturi, je glas dvignil norveški parlamentarec Hallgrim Berg:

»Gospodje, tukaj sami sebe vlečemo za nos. To poročilo nima nič opraviti z islamsko kulturo v retrospektivi in ni tako nedolžno, kakor se zdi. Predvsem zato, ker ne izreče niti ene besede o odvratnem ravnanju z ženskami v islamski kulturi. (…) Kar vi počnete, ni dialog: je monolog, pri katerem v imenu liberalne misli, intelektualne velikodušnosti gledate na stvari z ene strani in konec. (…)  Vi zahtevate, denimo, naj se umaknejo šolska besedila, ki ne govorijo o prispevku islama h kulturnemu razvoju Evrope. In oni? (…) Zahtevate tudi, da bi v naš šolski sistem, to je na naše univerze, še posebno na naše pravne fakultete, uvedli študij koranskega prava. In oni? (…) Gospodje, vaše poročilo ni kulturni dokument. Je politični dokument, ki koristi samo podpiranju islama v Evropi. V imenu demokracije zahtevam, da se ga še enkrat pregleda, pretrese, popravi in ….« (Cel govor lahko preberete TUKAJ)

Medtem so v Evropi rasli islamski centri, džamije in molilnice. Leta 2004 so na smetišču na obrobju Marseilla našli 23-letno Tunizijko Ghofrane Haddaoui. Njen obraz je bil povsem izmaličen. Forenziki so ugotovili, da jo je trojica mladih muslimanov (enega od njih je nesrečnica zavrnila) najprej zverinsko mučila, odrezali so ji ušesa in nato kamenjali. Umor velja za prvo uradno priznano žrtev muslimanskega kamenjanja v Evropski uniji. Danes je v Evropi prek 10.000 mošej, podatek, kdaj so bile zgrajene, pove vse.

Ja, res je bila »zabava« v 70.letih, še posebej je Evropo drago stala »postzabava«. In danes. Energetsko krizo so z vsiljevanjem zelene agende države EU zakuhale same. Čeprav ima Spodnja Saška v Nemčiji ogromne zaloge zemeljskega plina, ga zaradi »trajnostnega razvoja« ne črpa. Nemčija danes rajši išče pomoč v Katarju, ki kot država dokazano financira islamski terorizem in gradi največ mošej po Evropi (financiral je tudi džamijo v Ljubljani). In Arabci nikoli ne dajo ničesar, ne da bi kaj zahtevali v zameno. Toda če sodimo po dogajanju v 70. letih, je del Evrope na »zabavi« in »postzabavi« spet prodan. Pred pol stoletja je bila to Evrabija, politični načrt, da bi se na območju Sredozemlja vzpostavila neka politična struktura, kot je bilo Rimsko cesarstvo. Danes se nadvse uspešno uresničuje, ker Evrabija postaja ne samo območje Sredozemlja, ampak cele Evrope, predvsem njen zahodni del. Nekaj, o čemer so muslimanski zavojevalci pred tisočletjem lahko samo sanjali. Kaj bodo evropske elite tokrat obljubile in dale v zameno Arabcem, bomo najbrž zelo kmalu izvedeli.

Moj nagovor o svobodi govora na srečanju podpornikov Nova24TV in revije Demokracija: Ne smemo se zateči k zvokom molka!

Značke

Aleksander Rant, Boris Tomašič, demokracija, ekonomska svoboda, Evropa, film, Fotopub, kultura, Marica, mediji, medijska svoboda, medijski prostor, Nova24TV, osebna svoboda, revija Demokracija, rimsko cesarstvo, Slovenci, slovenstvo, svoboda, svoboda govora, Visoko

(Foto: Polona Avanzo)

Na srečanju podpornikov Nova24TV in revije Demokracija pri Tavčarjevem dvorcu na Visokem v Poljanski dolini (24. september 2022) sem govoril o svobodi govora. Tukaj je nagovor*:

Običajno bi vas ob nekem drugem času in na nekem drugem kraju pozdravil: »Dragi gospodje in gospodiči, drage gospe in gospodične.« Tokrat ne bom. Ne tukaj. In ne zdaj. Rekel bom: »Dragi prijatelji.« Nisem dober govornik, ne retorik, kot sta to kolega televizijca Boris in Aleksander, kljub temu bo poskusil nekaj povedati. In vi, dobri ljudje, mi ne boste zamerili kakega govorniškega zatika ali pogleda na ta list papirja, kjer imam zapisano kako misel, kak citat.

Zatorej, dragi prijatelji, radostno je vas je videti. Prišli ste od blizu in daleč. Predvsem pa nas je veliko. Ni nas malo! Ni nas malo. Vsekakor nas je več, kot bi si želeli nekateri zoprniki. Tisti zoprniki, ki želijo uničiti in iz slovenskega medijskega prostora izbrisati Nova24TV in revijo Demokracija. Tisti zoprniki, ki želijo utišati tudi vas, ki nas podpirate. Ampak ko vidim to množico, vem, da si bodo polomili zobe. In ne bo ga zdravnika ali zobozdravnika na tem svetu, ki bi jim potem lahko popravil čeljust.

Dragi prijatelji, nad Slovenijo, mojo, vašo in našo domovino, se že dlje časa zbirajo temni, nevihtni oblaki. Prvorazredni, visokoleteči in elitni paraziti nam ne želijo odvzeti le sredstva za preživetje, napadajo nas, ker ne kimamo njihovim namišljenim in izmišljenim, bom rekel, postmodernističnim in transhumanističnim vrednotam. Katere so te vrednote, smo videli v zadevi Fotopub. Celo našo nacionalno identiteto nam odrekajo. Po slovenski zemlji še vedno hodi oseba, ki ji samostojna Slovenija nikoli ni bila intimna opcija, oseba, ki je dejala, da si Slovenci ne zaslužimo svoje države, ker sploh nismo narod. Si morate mislite. Zanika naš obstoj kot naroda. Ampak mi smo že dolgo tod.

Poglejte to čudovito Poljansko dolino. Prek teh hribov je še ena dolina. Po teh dveh dolinah so pred davnimi časi naši praprapradedje in prapraprababice odhajali malo bolj proti severu, proti visokim Alpam, kjer so kalili in kovali najboljše jeklo v takratnem rimskem cesarstvu. Od takrat smo že in še mnogo dlje nazaj. Majhna skupinica ljudi, ki se vsako leto zbira v še eni prekrasni slovenski dolini, dolini Soče, to odkriva in razkriva. Ampak nekateri, ki se kitijo z nazivi in naslovi, so akademiki, doktorji in zgodovinarji, to zanikajo. Pomislite, zanikajo izvor svojega naroda. Mi smo o tem pisali, predvsem lani v rubriki Slovenci in slovenstvo, pa so nas napadali, grozili in želeli utišati. Ne samo zaradi tega.

Povem vam, ne smemo se zateči k zvokom molka, k zvokom tišine. Ravno na to računajo – da bomo obmolknili. Moramo imeti pogum, da povemo, kaj si mislimo, da povemo svoje mnenje. Podobno preganjajo svobodo govora po celi Evropi, še posebej na zahodu stare celine. In to v državah, ki smo jih nekoč imeli za ideal demokracije in svobode. Predvčerajšnjim, ta četrtek, so mi francoski kolegi poslali pismo. Povedali so, kako tamkajšnji predsednik Macron in njegov trop preganjajo drugače misleče. Takole so napisali, bom kar prebral: »Kar umre pod temi ponavljajočimi se udarci, to je svoboda izražanja. In če danes ne boste ukrepali vi in ​​vsi tisti, ki se zavedate, da jo je treba nujno braniti, bo neizprosno izginila.« Bolj se ne bi mogel strinjati.

Ampak jaz spet pravim takole. Dokler bo eden izmed, dokler bo zadnji izmed nas pokončno stal, bomo stali vsi! In vedno bo nekdo od nas pokončno stal. Vedno so se v zgodovini našli ljudje, ki so preganjali drugače misleče in jih želeli utišati, a vedno znova  so bili v zgodovini tudi ljudje, ki so se temu uprli in branili svobodo govora. Tudi zaradi teh ljudi smo danes tukaj. Imamo zgodovinsko dolžnost, da ohranimo njihovo izročilo, da ubranimo in ohranimo svobodo govora. Nisem prepričan, res nisem prepričan, da bo naša generacija uživala sadove tega boja. Kot zdaj kaže, utegne biti boj ne samo za svobodo govora, ampak tudi za osebno in ekonomsko svobodo, še dolg. A bomo vsaj ponosni na to, da se nismo brezvoljno uklonili in začeli živeti v njihovem namišljenem svetu, v njihovem vzporednem svetu, ki nam ga rišejo.

Najbrž je večina izmed vas gledala film Matrica. Spomnili se boste prizora, ko je Morfej filmskemu junaku Neu ponudil dve tableti. V levi roki je držal tableto, ki je pomenila življenje v laži, nevednosti in v vzporednem svetu, v desni roki je držal tableto, ki je pomenila resnico in življenje v realnosti. Neo je izbral resnico in boj zanjo. Tudi jaz sem to izbral. Zato me zlobniki danes procesirajo in obsojajo na sodiščih, preganja me tožilstvo, zaslišuje policija, obrekujejo v medijih. Stalo me je precej zdravja. A mi ni žal, ker vem, da sem delal prav in delam prav. Enako je z vsemi, ki delajo na Nova24TV in reviji Demokracija. In nobenega dvoma, da ste tudi vi izbrali resnico in pravico. Drugače vas danes ne bi bilo tukaj. Hvala vam.

Boj za svobodo govora bo vrhunec naše generacije. Zaradi tega ima smisel vse, kar se nam je zgodilo, kar se nam dogaja in kar se nam bo še zgodilo. To mora biti zaključek neke preteklosti in začetek prihodnosti. Zato je treba pregnati temne, nevihtne oblake. Mogoče, res mogoče smo vse to potrebovali, da smo se prebudili. Pravim vam. Tisti, ki upajo, da nas bodo utišali, bodo razočarani. In ko bomo opravili to delo, se bomo umaknili v zavetrje časa in senco prostora. Zavedali se bomo, da smo upravičili zaupanje naših prednikov. Ne samo svobodo govora, osebno svobodo in ekonomsko svobodo, tudi našo tradicijo, našo kulturo, naš jezik in našo vero bomo predali v hrambo našim otrokom in vnukom. In oni naprej rodovom, ki prihajajo.

Ne vem, kaj naj vam še porečem. Dragi prijatelji, Bog vas živi! Bog živi Slovenijo! Hvala še enkrat vsem, hvala, ker ste prišli. Hvala vam. Ganjen sem.

*Zapis je nastal na podlagi pripravljenega zapiska. Mestoma kaj odstopa ali je spremenjen vrstni red besed, vendar je vsebinsko enak. Ko dobim magnetogram, ga bom popravil, da bo ustrezalo dejansko izrečenemu.

Norosti revije Nature očitno niso bile dovolj; zdaj najstarejša poljudnoznanstvena revija Scientific American trdi, da ženske do konca 18. stoletja sploh niso obstajale

Značke

akademiki, akademska doktrina, Bernie Sanders, Daniel Greenfield, imperializem, Ivana Orleanska, Johns Hopkins, kritična rasna teorija, marksizem, moški spol, Nature, Scientific American, spol, Springer Nature, transspolni zgodovinski revizionizem, transspolnost, Zahod, zahodna civilizacija, ZDA, ženski spol

Nedavno nazaj sem pisal o novih uredniških smernicah revije Nature, da ne bo objavila tistih znanstvenih člankov, ki bi lahko škodili določeni (ranljivi) skupini ljudi. No, revijo ima v lasti založniška hiša Springer Nature, ki je tudi lastnik dokumentarnih oddaj in revije Scientific American. In ta je poskrbela za novo norost.

Najstarejša ameriška poljudnoznanstvena revija, ki jo kot učni pripomoček uporabljajo tudi najstniki v srednjih šolah, v drugi epizodi dokumentarne serije »Vprašanje spola« trdi, da ženske do pred koncem 18. stoletja niso obstajale. »Zahodna znanost je priznavala le en spol – moški – in je žensko telo obravnavala kot manjvredno različico tega. Premik, ki ga zgodovinarji imenujejo ´model dveh spolov´, je služil predvsem za krepitev spolnih in rasnih delitev,« trdijo v Scientific American.

Ta trditev je absurdna, skrb vzbujajoče je, da jo uporabljajo v šolah in celo na univerzah. Tako kot kritična rasna teorija temelji na akademskih delih, ki so v zadnjih treh desetletjih vztrajno pridobivali na vplivu, medtem ko je le malo resnih in zdravorazumskih akademskih krogov opazilo normalizacijo te teorije, pravi Daniel Greenfield. Tako na univerzi Johns Hopkins najdete predavanja na temo ´Spolna binarnost in ameriški imperij´. Predavanje izhaja iz trditve, da »je spolna binarnost nastala zaradi kolonializma in državnega obrtništva; zlasti skozi ameriški imperializem«. In medtem, ko je zahodna kultura priznavala samo en spol (moškega), so na vseh celinah in »v vsej zapisani zgodovini cvetoče kulture priznavale, spoštovale in integrirale več kot dva spola«.

Gre za transspolni zgodovinski revizionizem, ki ni omejen samo na šole in predavalnice. Na antropologe pritiskajo, naj prenehajo identificirati trupla v grobnicah kot moške ali ženske. Zgodovinske osebnosti, kot je Ivana Orleanska, so posmrtno redefinirane kot transspolne. Glavni cilj je ponovno zamisliti in osmisliti zgodovino, v kateri moški in ženske niso obstajali, dokler jih niso ´izumili´ imperialistični zahodnjaki, da bi zatirali nezahodnjake, ki so jih kolonizirali.

Najhujša obrobna rasna in spolna norčija iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja 70. let je že zdavnaj postala akademska doktrina, piše Greenfield v tekstu z naslovom Transspolni zgodovinski revizionizem. To je zmagoslavje kulturnih marksistov, ki so izkoristili politiko identitete za strmoglavljenje zahodne civilizacije in vrednot

Intersekcijska revizionistična zgodovina je argument za svet, v katerem Zahod nikoli ni obstajal. Od najzgodnejših socialističnih besedil do najnovejših tvitov Bernieja Sandersa navajajo svoj argument proti ZDA in Zahodu s predvidevanjem izmišljenih utopij prihodnosti. Toda intersekcijska revizionistična zgodovina ne gleda več v namišljeno prihodnost, ampak v preteklost. Kot večina zgodovinskih poražencev fantazira o povrnitvi izgubljenega sveta, ki nikoli ni obstajal. Skromen predlog transspolne revizionistične zgodovine je, da bi večino človeške zgodovine ločili od korenin in jo ‘dekolonizirali’. In to zahteva pretvarjanje, da moški in ženske niso obstajali do 18. stoletja. In to zahteva obsojanje ´iznajdbe žensk´ kot zarote zahodnega kolonializma proti nezahodnim družbam.

Marksizem se je predstavljal kot progresiven, vendar so bile njegove družbe, ko so imele priložnost, vedno reakcionarne fevdalne diktature, meni Greenfield.  Sodobni marksizem se je celo nehal pretvarjati, da je karkoli drugega kot reakcionaren, ki hrepeni po idealizirani rasni ali spolni preteklosti, ne pa prihodnosti. Tako kot islamisti, s katerimi je povezan, ne uničuje več zahodnega sveta, da bi zgradil boljšo prihodnost, ampak da bi ponovno izumil temno preteklost.

Svetovni gospodarski forum (WEF) priznal: Pandemija je bila eksperiment. Zdaj je očitno na vrsti nadzor in spremljanje ljudi prek aplikacije ´Moj ogljik´

Značke

COVID19, kitajski virus, Klaus Schwab, Kunal Kumar, Moj ogljik, nadzor, pametne mesta, pandemija, svetovna vlada, tehnologija, WEF

Bodite dober svetovni državljan, sprejmite nadzorno tehnologijo za spremljanje vašega osebnega ogljičnega odtisa, je najnovejše sporočilo Svetovnega gospodarskega foruma (WEF), kjer zdaj še javno in vsem na očeh govorijo, da je treba vsakega posameznika na Zemlji nadzirati in spremljati ter ustrezno kaznovati, če zaide na stranpoti.

Direktor misije indijske vlade za pametna mesta Kunal Kumar je v članku z naslovom Moj ogljik na spletni strani WEF razložil, zakaj bi morali potrošniki sprejeti več tehnologije spremljanja. WEF, ki ga vodi Klaus Schwab, ima neustavljivo željo po nekakšni svetovni vladi, ki bi ljudi usmerjala in nadzirala.

Kot pojasnjuje avtor, mesta po vsem svetu predstavljajo veliko večino emisij ogljika. Toda, pravi Kumar, »medtem ko so promet in zgradbe glavni dejavniki emisij v mestih, je delež posameznih emisij pomemben in znaša približno 40 odstotkov.« Zato je potreben nadzor in odgovornost vsakega posameznika.

Kumar, ki je zunanji avtor, je priznal, da je bil  je bil poleg tehnološkega napredka začetek pandemije COVID-19 »preizkus družbene odgovornosti«, ki ni bil ravno uspešen. Za neuspeh med pandemijo in poskuse nadzora v preteklosti krivi »pomanjkanje družbene sprejemljivosti, politični odpor ter pomanjkanje ozaveščenosti in pravičnega mehanizma za sledenje«. Na novo bi lahko začeli s »trajnostnimi mesti«, kjer bi imel vsak prebivalec aplikacijo za nadzor ogljičnega odtisa.