Se obeta nova kategorija nagrad Društva novinarjev Slovenije – zlata, srebrna in bronasta značka Karla Marxa?

»Tudi Karl Marx je bil nekaj časa prekarni novinar.« Sandra Bašič Hrvatin, Mladina, 8. maj 2021

Tako, zdaj veste, nobenega dvoma ni več. Marx je bil prekarec. Morebiti celo prvi novinarski prekarec. Zato je, kakopak, izvorni. Titulam »Marx je bil prvi« je tako dodana nova, on je na lastni koži to občutil, od tod tudi njegova monumentalna dela. Čeprav mu ni šlo vse po načrtih, zadnjih dvajset let je živel v depresiji, ker nikakor ni mogel končati drugega dela Kapitala. Njegova teorija iz prvega se je zrušila že v času njegovega življenja. Temeljila je na konfliktu med delom in kapitalom. Zaradi tega konflikta so delavske plače majhne in se ne povečujejo. Na njegovo nesrečo se je ravno ob izidu prvega dela blaginja delavcev povečala, zrasli so tudi njihovi prihodki. Uteho je iskal v pijači, prostitutkah in cigarah.

Kakorkoli, večina njegovih teorij in del je bila tako zmotna, da je zaradi njih v 20. stoletju umrlo 100 milijonov nedolžnih ljudi. Ampak vseeno. On je izvor, idol, on je Prvi: prvi, ki je kapitalizem povezal s hrano; prvi kaviar levičar (živel je na račun drugih); prvi parazit (Engels je Marxu dajal denar tako, da ga je odtegnil tekstilnim delavcem v svoji tovarni); prvi marksist, ki je zbolel in umrl zaradi (dobre) hrane in pijače. In še bi lahko naštevali, ampak ustavimo se pri Marxu kot prekarnemu novinarju.  

Če to izjavi ženska, ki je nekakšna ideologinja slovenske medijske krajine in v svojem življenju upošteva večino tistega, kjer je bil Marx »prvi«, najbrž tudi Društvo novinarjev Slovenije (DNS) ne more imeti več prav nikakršnih zadržkov, da nagradam doda novo – za »najboljše dosežke prekarnih novinarje« Zlato značko Karla Marxa.

Z levičarji, še posebej progresivnimi intelektualci, je tako: večino svojega življenja, ki ga seveda vsi po vrsti šampanjsko uživajo na plečih neto davkoplačevalcev, posvetijo »izumljanju« novega ali skušajo zgodovino interpretirati svojo dandanašnjo spolno, rasno, ideološko ali kakšno drugačno usmeritvijo. Za njih zgodovinska resnica (dejstva pa sploh) ni dokončna zgodba, lahko jo poljubno spreminjajo in prilagajajo, vsak dan znova podoživljajo Dopplerjev učinek, čeprav njegove formule ne razumejo prav dobro. Ampak toliko slabše za formulo, mar ne?

Ena od teh intelektualk (ali intelektualk) je omenjena Sandra Bašič Hrvatin, poleg Marka Milosavljevića glavna ideologija progresivnega novinarstva, čeprav v žurnalizmu ni nikoli zares delala. Ampak, saj veste, kako je z njimi: spoznajo se na neznano. Uporabljajo ceneno populistično retoriko, citirajo se med seboj, revolucionarne parole o izkoriščanju delavcev jim povzročajo nočne more, čeprav se Marxove razlage o kapitalistični ekonomiji tudi njim ne zdijo preveč prepričljive. Deloma zato, ker v življenju niso preprali ene strani Kapitala, najbolj pa zato, ker s socializmom lahko »znanstveno« utemeljiš ropanje drugih ljudi in nasilje nad njimi. Kdo bi se lahko uprl mamljivi zamisli, da si v življenju neuspešen zaradi kapitalistične svetovne zarote, ne pa zaradi svojih nesposobnosti? In kdo ne verjame rad, da denar, ki so ga zaslužili bogati, pripada vsem? Od tod tudi sociopatska želja po vladanju in njihov sovražni prezir do drugačnih stališč: »Ne, četudi si na volitvah zmagal, ne boš vladal, razbojnik desničarski, niti en dan.«

Biser bistroumnosti o novinarstvu Bašič Hrvatinove, ki definitivno trpi za mesijanskim kompleksom (podobno kot Milosavljević), je izjava o odgovornem novinarstvu. »Odgovornost pomeni sprejeti odločitev, da se o določenih zadevah ne bo poročalo in o določenih stališčih ne bo razpravljalo. To ni cenzura, ampak odgovorno medijsko delovanje,” je v svoji kolumni zapisala leta 2018.

Tudi v tokratnem intervjuju za tednik Mladina ni razočarala. Kot nekakšna ikona socialističnega agitatorstva skuša bralca prepričati, da je vzrok vsega zla v Sloveniji sedanja desnosredinska vlada, še posebej SDS. Temu se je, kakopak, potrebno upreti z novo ateistično religijo – politično korektnostjo. In novinarska in uredniška »duhovščina«, ki se zbira okoli njih, bo do heretikov (če je potrebno tudi z lažmi in ponarejanjem) neusmiljena. Malo je skrbi le, da imajo slovenski MSM novinarji še vedno premalo razredne zavesti. Kar je logično, ker je večina prekarcev. Ampak Bašič Hrvatinova ponudi upanje: »Tudi Karl Marx je bil nekaj časa prekarni novinar, ki je sedel v knjižnici, pisal analize dogajanja v svetu in se pritoževal, da si s honorarjem, ki ga dobi, ne more plačati niti naročnine za časopise, iz katerih naj bi bral.«

Od tod tudi predlog za novo kategorijo nagrad Društva novinarjev Slovenije – zlata, srebrna in bronasta značka Karla Marxa.

Nasmeh Mone Lise*

Za Friederiko Beck najbrž niste še nikoli slišali, kaj šele da bi poznali njo in njena dela, kar je logično. V Nemčiji so jo politično korektni mediji prezirali in ignorirali, zato ni čudno, da njen glas ni prodrl prek mej. Pa bi moral. Zadnja leta je nemška novinarka posvetila preiskavi delovanja Georgea Sorosa in njegovih nevladnih organizacij. Svoja odkritja je zbrala v knjigi Tajna migracijska agenda, v kateri je razkrila načrte političnih in finančnih elit za uničenje in podjarmljenje zahodne civilizacije. Srhljive podrobnosti formalnih in neformalnih sestankov voditeljev (predvsem nemških) evropskih držav z visokimi predstavniki Organizacije združenih narodov in njenih »hčerinskih« družb razkrivajo, da je naselitev stare celine s črnci iz Afrike in muslimani iz arabskega sveta prednostni načrt globalističnih elit, ki se bodo tik pred neizbežnim kaosom in koncem umaknile na varno. Glavni financer tega zlohotnega projekta je seveda Soros, ki nevladnim organizacijam, ki se zavzemajo za »odprte meje«, namenja milijarde evrov, glavna ovira tega načrta pa so suverene nacionalne države.

Knjiga zaradi medijske blokade ni bila kdo ve kako odmevna, a podrobnosti (denimo pogovorov vodje globalnega foruma za migracije in razvoj Petra Sutherlanda z vplivnimi državniki), razkrite  ob izidu knjige so kazale, da ima Beckova izvrsten vpogled v zakulisno dogajanje in delovanje Georgea Sorosa, kar je seveda pomenilo neposredno grožnjo globalnim elitam in opranoglavim plačancem v nevladnih organizacijah. Zato se je zgodilo, kar se je zlovešče napovedovalo: Friederika Beck je umrla v zelo sumljivih okoliščinah. Na to so nedavno (dobro leto po njeni smrti) na kratki novinarski konferenci opozorili njeni prijatelji in somišljeniki, češ da zanje preiskava smrti še ni končana in da bodo preiskovali naprej, dokler ne bo resnica prišla na dan.

Primer kaže, da so globalni škodljivec Soros in njegove nevladne organizacije vse bolj živčne, da se jih loteva panika, kajti njihov načrt, da prek medijskega mainstreama prepričajo Evropejce, naj se sprijaznijo s svojim koncem ter pomešajo s črnci in z Arabci, se ni do konca uresničil. Tudi zaradi izjemnih posameznikov, kot je bila Beckova, ki je opozarjala na za Evropo škodljivo delovanje elit. Najprej so ljudi, ki so mislili s svojo glavo in prepoznali nevarnost, zmerjali s fašisti, z nacisti, s ksenofobi in z rasisti, ko to ni več pomagalo, so očitno začeli naročati umore za njihovo agendo najbolj motečih. To dokazujejo številni primeri nepojasnjenih smrti.

Seveda jih motijo tudi močne politične osebnosti, ker vedo, da jim taki državniki s svojim programom ohranjanja nacionalnih držav pomenijo neposredno grožnjo. Zato Viktorja Orbána zmerjajo z avtokratom, napadajo katoliško Poljsko, svarijo pred alternativami globalizmu, ker naj bi to vodilo v totalitarizem, tudi v Sloveniji si želijo toplovodnih in mehkih vodij strank, ki bi bili vodljivi in primerni za uresničitev idej multikulturalizma. In ni samo Janez Janša tisti, ki je za njihove načrte moteč dejavnik, ampak tudi program SDS, ki na prvo mesto jasno postavlja Slovenijo kot nacionalno državo ter pravice Slovenk in Slovencev. Tako jasno izdelanega programa nima nobena politična stranka, edino kar zmorejo drugi voditelji, ki jih globoka država in fanatiki multikulturnosti zbirajo okoli Marjana Šarca, je zaklinjanje, da s predsednikom SDS ne bodo nikoli šli v vladno koalicijo. Ta naučeni stavek je pravzaprav edini, ki ga artikulirano izgovorijo, vse drugo je prodajanje megle in retorično leporečje za zavajanje množic.

A kot gredo meseci mimo, se tudi običajni ljudje začenjajo zavedati pogube, v katero jih vodijo politične lutke. Strah pred izgubo vpliva jih zato sili v sklepanje čudnih navez, ki se bodo na koncu vendarle razbile in rezultirale (najbrž) v predčasnih volitvah, namesto da bi vsaj sredinske stranke vendarle pogoltnile slino in oblikovale koalicijo z relativnim zmagovalcem na čelu, saj je škoda izgubljenega časa, ko bi že lahko začeli z delom, ki ga ni malo: od reforme zdravstvenega in pokojninskega sistema do presekanja lovk lobistov in drugih parazitov, ki izčrpavajo državo.

Včasih je pač treba pogledati drugam, da bi razumeli bistvo tistega, kar želite in vas zanima. Saj veste, če Mono Liso gledate v usta, ne boste nikoli ujeli njenega nasmeha; šele ko pogled premaknete na njene oči, se vam izriše njen nasmešek.

*Tekst je bil prvič objavljen v Demokraciji (številka 29, julij 2018)

 

Tako je govoril Viktor Orban

Značke

Božič, Madžarska, migracije, narod, Robert Schuman, Viktor Orban

Ker božično-novoletna poslanica madžarskega predsednika Viktorja Orbana svojim sonarodnjakom še vedno odmeva po Evropi, jo objavljamo v celoti.

„Smo v pričakovanju velikega praznika krščanskega sveta. Pričakujemo dan rojstva našega gospoda Jezusa Kristusa. Medtem ko v tišini čakamo in se nam dviguje pogled, pozabljamo na naš vsakdanjik, a naša duhovna obzorja so vse širša. V takem izrednem duhovnem stanju smo sposobni analizirati preteklo leto in premišljevati, kaj se bo zgodilo prihodnje leto.

Mi, Evropejci, ali si priznamo ali ne, se tega zavedamo ali ne, živimo kulturo, ki je urejena po nauku Jezusa Kristusa. Citiral bom nekdanjega madžarskega premiera Jožefa Antalla: ´V Evropi je tudi ateist kristjan.´ Mi, Madžari, se z vso pravico imamo za krščanski narod. Naš materin jezik, s pomočjo katerega se sporazumevamo in s pomočjo katerega smo zgradili našo realnost, ni v sorodu z nobenim drugim evropskim jezikom. Posledice tega imajo svojo vrednost.

Babits Mihály nas je naučil, da je madžarski duh nastal, ko se je združil naš vzhodni karakter s krščansko kulturo. Temu lahko dodamo, da sta iz te združitve nastala naš način razmišljanja in naš pogled na svet. A ta duh nam je občasno prinašal tudi težave, nerazumevanje, osamljenost, včasih tudi občutek odtujenosti. Kljub vsemu smo v tisočih letih obdržali krščansko identiteto in vero, in to v samem srcu Evrope. Od začetka do danes stojimo za našo kulturo in materinim jezikom, zato smo lahko ponosni, da smo v tisočih letih doprinesli k vzponu Evrope.

Po Markovem evangeliju je Kristusov drugi nauk: ´Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.´ V Evropi se ta nauk pogosto omenja. S tem nam želijo vzbuditi občutek krivde, ker kljub našemu krščanskemu poreklu ne dopuščamo, da se v Evropo priseljujejo milijoni z drugih koncev sveta.

Toda oni pozabljajo drugi del nauka. Razen, da ljubimo svojega bližnjega, ljubimo tudi sami sebe. Ljubiti samega sebe pomeni, da varujemo in stojimo za tem, kdo smo in kar smo. Ljubiti samega sebe pomeni ljubiti svojo domovino, narod, družino, madžarsko kulturo in evropsko civilizacijo. V teh okvirih se rojeva naša svoboda – madžarska svoboda.

Stoletja smo živeli in vedeli, da je madžarska svoboda zastavonoša evropske svobode. S tem vedenjem smo se zoperstavili pohodom osmanskega cesarstva, to poslanstvo je dalo meč v roke Petöfiju in to poslanstvo je dalo hrabrost junakom protikomunistične revolucije leta 1956. Ustava pravi: ´Ponosni smo, ker je sveti Stjepan pred tisočletjem postavil madžarsko državo na trdnih temeljih in jo naredil za del krščanske Evrope. Priznamo vlogo krščanstva pri ohranjanju naroda.´

Meje naše samobitnosti so enake krščanstvu, od koder izvira naš ponos in moč našega obstanka. Krščanstvo predstavlja in kulturo in civilizacijo. V njej živimo. Ni pomembno, koliko nas hodi v cerkev in koliko jih iskreno moli. Kultura je realnost našega vsakdana: način sporazumevanja, obnašanja, kako smo razumevajoči do drugih, kako vstopamo v ta svet in kako iz njega odhajamo. Evropskemu človeku krščanstvo daje moralne meje v vsakodnevnem življenju, pri vsakodnevnih odločitvah daje merila in smer delovanja. Krščanska kultura nas vodi, ko smo v dvomih. Ona nam bo povedala, kaj je dobro in kaj ne, razumevanje o odnosih med spoloma, družini, delu in poštenju.

Naša kultura je kultura življenja. Naša izhodiščna točka, alfa in omega naše življenjske filozofije, vrednost našega življenja, je dostojanstvo, ki smo ga vsi dobili od Boga. Brez tega ne moremo ocenjevati niti ´človekovih pravic´ in drugih sodobnih izrazov. Iz tega izhajajo naši dvomi, ali se naša kultura lahko uporablja za civilizacije, ki so nastale na drugačnih temeljih.

Temelji evropskega življenja se danes napadajo! Dojemanje evropskega življenja je v nevarnosti. To so stvari, na katere ni treba opozarjati, saj se že dogajajo. Bistvo kulture je prav v tem, če se ne razume sama po sebi, jo ljudje začno izgubljati. Ne bomo imeli več ničesar, za kar bi se prijeli, našega časa ne bomo več nastavljali, niti ne bomo imeli smeri, v katero bi nastavili svoj kompas.

Ne glede na to, ali gremo v cerkev ali ne. In če gremo, v katero cerkev gremo. Ne želimo svetega večera preživeti s spuščenimi zavesami, da ne bi za Božič prizadeli čustev nekaterih. Ne želimo preimenovanj božičnih sejmov, še manj želimo Božič skrivati za betonskimi barikadami. Ne želimo, da naši otroci ostanejo brez radostnega pričakovanja sv. Miklavža in angelov. Ne želimo, da smo pri sveti maši zaskrbljeni. Ne želimo, da nam za novo leto strašijo žene in hčere!

Mi Evropejci smo kristjani, vse to je naše, to je naše življenje. Za nas je normalno, da verujemo, da se je Jezus rodil, bil križan, umrl za nas in da je nato vstal. Naši prazniki so razumljivi sami po sebi in od njih pričakujemo, da dajo smisel našemu vsakdanu. Kultura deluje na podoben način; kot imunski sistem človeka – dokler deluje, ga ne zaznamo. Ko oslabi, ga takoj opazimo in nam postane pomemben. Ko nam želijo retuširati križe, ko želijo odstraniti križ s kipa Janeza Pavla II., ko želijo spremeniti božične praznike, bo zazvonil alarm pri vsakem zavednem Evropejcu. Preplah bodo zagnali tudi tisti, za katere je krščanstvo, kot je dejal Gyula Juhász, poganstvo poškropljeno s sveto vodo. Preplah bodo zagnali tudi ljudje, ki so, kot krščanska ateistka Oriana Fallaci, zaskrbljeni za Evropo.

Danes je napad usmerjen v same temelje našega dojemanja svetovnega reda. Imunski sistem naše Evrope namerno slabijo. Ne želijo, da smo to, kar smo, ampak želijo, da postanemo tisto, kar nismo. Želijo, da se pomešamo z narodi, ki so prišli iz drugih koncev sveta, in da se potem, da se izognemo konfliktom, spremenimo.

S pomočjo svetlobe božičnih sveč lahko dobro vidimo, da z napadom na krščansko kulturo želijo uničiti Evropo. Želijo nam vzeti naš način življenja in ga zamenjati s takim, ki ni naš. V zameno za naše dosedanje življenje nam ponujajo nekakšno novo ´prosvetljeno´ življenje. Ampak to je utopija, ki ne izhaja iz dejanskega življenja, ampak je plod filozofske prevare. Utopija so namreč sanje, ki so čudovite, zato so utopije privlačne, vendar so še vedno zapletene, neprepoznavne, zamegljene in nerazumne kot so sanje. V utopiji ni mogoče živeti, niti jih ne moremo usmerjati.

Ne moremo trditi, da je krščanska kultura najbolj popolna. Ključ za razumevanje krščanske kulture se nahaja prav v tem, da se zavedamo nepopolnosti, lastne nepopolnosti, s tem smo se naučili živeti, iz tega vlečemo navdih in moč za napredek. Ravno zato se Evropejci že stoletja prizadevamo, da svet naredimo vedno boljši. Prednost nepopolnosti je, da si prizadevamo biti boljši. To možnost nam zdaj odvzemajo tisti, ki obljubljajo nek lep pomešan svet, oni za seboj rušijo vse, za kar so se naši predniki borili in če je bilo potrebno, so žrtvovali svojo kri. Zato je naša dolžnost, da te vrednote pustimo našim potomcem.

Še do nedavnega ni bilo mogoče slišati tezo snovalcev, se pravi očetov Evropske unije, ki so pred 60 leti začrtali smer. ´Evropa bo krščanska, ali pa je ne bo,´ je takrat rekel Robert Schuman. Leto 2017 je evropske države postavilo pred zgodovinsko nalogo. Svobodni evropski narodi in od svobodnih ljudi izbrane nacionalne vlade so dobile nalogo, da ubranijo krščansko kulturo. Ne zaradi drugih, ampak zaradi samih sebe, zaradi družine, naroda, države in doma vseh domov – naše Evrope.

Leta 2017 smo videli, da imajo voditelji evropskih držav različna stališča do te naloge. Obstajajo tudi taki, ki mislijo, da je težava izmišljena. Menijo, da je to napredek. Na koncu so tudi taki, ki so se podali na pot predaje in izdaje. In taki, ki križem rok čakajo, da težavo reši nekdo drug. Tisočletna zgodovina Madžarske je priča, da nismo eni od teh. Mi gremo v drugo smer.

Naše izhodišče je, da imamo pravico, da živimo svoje življenje. Ko smo imeli moč, smo to pravico tudi ubranili. Zato že več let delamo brez oddiha, da bi se Madžarska okrepila in se postavila na svoje noge. Ko gledam na prihajajoče leto 2018, vam lahko obljubim, da dokler bo nacionalna vlada na čelu države, se bo pametno in umirjeno, ampak tudi brezkompromisno borila za obstanek naše krščanske kulture in domovine, borila se bo, da Evropa ostane evropska.

Vsem želim srečen Božič.“

Ker so se novinarji sindikalizirali, je lastnik preprosto likvidiral medij

Značke

Bill de Blasio, Chicago, DNAInfo, East, Gothamist, Joe Ricketts, New York, novinarstvo, sindikat, Writers Guild of America

Kdor vsaj malo bolj podrobno spremlja dogajanje čez lužo, je zagotovo kdaj naletel na portala Gothamist ali DNAInfo. V dobrih osmih letih, od kar ju je leta 2009 ustanovil Joe Ricketts, ameriški milijarder in podjetnik, sta portala postala najbolj brana lokalna portala na svetu – mesečno ju je bralo devet milijonov ljudi, pokrivala sta New York in Chicago, Ricketts je dajal delo 115 dobro plačanim novinarjem, fotografom in tehnikom. A zdaj so ostali brez dela, ker je podjetnik novembra 2017 sklenil, da bo portala ugasnil (trenutno sta še dostopna – TUKAJ in TUKAJ).

V svojem pismu bralcem je zapisal, da sta bila portala posel kot vsak drug. In ker nista bila dobičkonosna, ju je ugasnil. A zgodba je vendarle malce drugačna. Čeprav Ricketts tega izrecno ne omenja, se je za zaprtje portalov odločil takoj po tem, ko so se uredniki (bilo jih je 27) odločili, da se bodo pridružili velikemu novinarskemu sindikatu Writers Guild of America, East. Napovedali so, da bodo prek tega sindikata zahtevali novo kolektivno pogodbo, ki jim bo prinesla boljše pogoje dela in še večje plače. Oglasil se je celo župan New Yorka Bill de Blasio, ki je pozval upravo, naj spoštuje demokratično odločitev novinarjev. Po besedah članov sindikata je bil Ricketts zelo jezen. „Dokler gre za moj denar, lahko samo jaz odločam o poslovanju podjetja,“ pravijo, da jim je rekel. In očitno ga niso vzeli resno.

Delavci imajo seveda ustavno, zakonsko in moralno pravico, da se združijo v sindikat in da se z delodajalcem pogajajo o pogojih dela. Toda po drugi strani ne smemo pozabiti, da je bil Ricketts tisti, ki jim je dajal plače. In nihče ga ne more prisiliti, da bi jim plačeval še naprej, če tega ne želi. Portala je ugasnil iz preprostega razloga, ker zaposleni niso sprejeli dejstva, da je on tisti, ki odloča v podjetju. In če se kdo s tem ne sprijazni, gre lahko stran in naredi svoj portal.

Kaj imata skupnega Illinois in Slovenija?

Značke

Abraham Lincoln, Austin Berg, Branimir Štrukelj, davki, Freedom Partners, Illinois Policy, Illinos, Miro Cerar, Nathan Nascimento, Slovenija, Texas

Zvezna država Illinois ima slogan „Lincolnova dežela“. Ne zato, ker bi imel veliko skupnega s to državo, ampak ker so se prebivalci Illinoisa leta 1955 odločili, da bodo postali simbol demokracije v duhu 16. ameriškega predsednika. A so daleč od tega, saj ljudje dobesedno bežijo iz Illinoisa. Od leta 2010 do julija letos je državo zapustilo 642.821 ljudi, samo v prvih sedmih mesecih letošnjega leta 114.779. Državo torej vsakih 4,6 minute zapusti en prebivalec, v Illinois Policy piše Austin Berg. Izseljevanje je tako številčno, da je Illinois iz pete najbolj poseljene države v ZDA padel na šesto mesto.

Razlogi za izseljevanje so podobni tistim v Sloveniji, iz katere se ne izseljujejo samo mladi, ampak kar cele družine. Edina razlika med Illinoisom in Slovenijo je v tem, da prek luže glavni razlog poimenujejo s pravim imenom – visoki davki. Takole piše Berg:

„Nadaljnja erozija davčne osnove v Illinoisu je največja proračunska težava države. Zaradi preveč družin, visokih stroškov države in posledično počasnega gospodarstva je Ilinois postali neprivlačen kraj za ljudi, ki želijo tam pognati svoje korenine. Državni in lokalni politiki morajo ukrepati agresivno in preprečiti še večje stroške. Tudi strah pred nadaljnjim povišanjem davkov zadostuje za spodbujanje nadaljnjega izseljevanja. Za začetek bi bila dobra uvedba poštenih pogajanj med vlado in sindikati državnih uradnikov. Državni sindikati v Illinoisu imajo trenutno pristojnost, da držijo davkoplačevalce na muhi, zato ni presenetljivo, da prebivalci raje odidejo, kot da plačajo enega najvišjih davkov na nepremičnine po celotnih ZDA. Istočasno se morajo voditelji lotiti konsolidacije v svojih vrstah. Lincolnova dežela ima veliko več davčnih organov kot katera koli druga država.“

Toda v kongresu in senatu Illinois, kjer imajo večino demokrati (guverner je republikanec), so se odločili, da bodo težavo reševali s povečanjem davkov in se tako izognili konfliktu s sindikatom državnih uradnikov, kar spominja na pogajanja Cerarjeve vlade z Branimirjem Štrukljem. Na drugi strani pa je Texas, ki je znana kot zvezna država „brez davka na dohodek“, kamor se dnevno v povprečju priseli 345 ljudi. Predvsem gre za manjše podjetnike, saj Texas slovi tudi kot država z veliko priložnosti za posel, delovna mesta in ustvarjanje družinskega življenja. „Ko je davčno in regulativno okolje slabo, se ljudje premaknejo v ekonomsko ugodnejša območja. Ta pojav ni skrivnost, tako trg deluje,“ je dejal Nathan Nascimento iz Freedom Partnersa. Ampak, saj veste, kako je z levičarji: radi imajo tuj denar, hkrati sovražijo kapitalizem, kjer trg uravnava ekonomijo.

10 najbolj pogostih bolezni levičarjev v letu 2017

Značke

bolezni, Friedrich A. Hayek, Janez Janša, Jugpslavija, levičarji, Milan Kučan, Milton Friedman, socializem

Socialisti v iskanju utopičnih idej, ki sicer presegajo meje objektivne resnice, bolehajo za vrsto bolezni, ki se kažejo v populariziranju destruktivnih kolektivističnih ideologij in dekadenci civilizirane družbe. Nekateri se zavedajo, da so bolni in se skušajo zdraviti, drugi vztrajajo, da so zdravi in povzročajo škodo. Spodaj je (malo za šalo, malo za res) naštetih deset najbolj značilnih bolezni, za katerimi so levičarji obolevali v iztekajočem se letu 2017.

BEOGRAJSKA REDUPLIKATIVNA PARAMNEZIJA

Beograjska reduplikativna paramnezija je bolezenska motnja levičarjev, ki je povezana z nekdanjo socialistično Jugoslavijo. Ljudje s to boleznijo mislijo, da so kraji podvojeni, da obstaja več enakih krajev istočasno ali pa da so kraji v času in prostoru »premaknjeni« drugam. Tako menijo, da je Slovenija v resnici Jugoslavija, Ljubljana pa Beograd. Za beograjsko reduplikativno paramnezijo zelo obolevajo Ljubljančani, ki so za svojega župana izvolili Srba, saj jih spominja na nekdanjo Jugoslavijo. Bolezen sicer strokovnjaki povezujejo z možganskimi poškodbami in nizkim inteligenčnim kvocientom, čeprav je večkrat le histerični odziv na domotožje po nekdanji državi, ki mu drugače rečemo jugonostalgija. Sodobne teorije govorijo o okvari delov možganov, ki se ukvarjajo s spominom in asociacijami.

Terapija: perfexam večkrat na dan.

Alternativno zdravljenje: ogled filma Dosje JLA Valentina Areha. Priporočljivo trikrat na mesec.

Bolj ali manj znani bolniki: Zoran Janković, Bojan Kontič, Violeta Tomić.

CHEJEV SINDROM

Chejev sindrom ali sindrom po revolucionarju Ernestu »Che« Guevari je kromosomska motnja. Ljudje s tem sindromom imajo v svojih celicah namesto dveh še tretjo kopijo kromosoma – kopijo Ernesta Che Guevare. Bolezensko stanje upočasnjuje predvsem duševni razvoj, ljudje so nagnjeni k nasilju. Tipičen primer bolnika je venezuelski diktator Nicolas Maduro, ki je rekel, če ne bodo zmagali na volitvah, bodo z orožjem, v Sloveniji je to Miha Kordiš (Levica), ki je pred meseci izjavil, da je treba kapitalizmu nasprotovati z revolucionarnim nasiljem.

Terapija: zaprti oddelek psihiatrične klinike.

Alternativno zdravljenje: ruska ruleta.

Bolj ali manj znani bolniki: Miha Kordiš, Nicolas Maduro, Boris Vasev.

HAYEKOV EFEKT

Hayekov efekt ali efekt po Friedrichu A. Hayeku je med levičarji zelo razširjen, tako da lahko že govorimo o pandemiji. Gre za emocionalni efekt, kjer zaradi dolgotrajne in kontinuirane izpostavljenosti marksističnim avtorjem leva in desna polovica možganske hemisfere ne delujeta več usklajeno. Bolniki so obsedeni z državnim upravljanjem posameznikovega življenja, v vsakem trenutku in povsod vidijo zaroto prostega trga. Če na primer človek, ki boleha za Hayekovim efektom, vidi dva osnovnošolca, kako si prosto izmenjavata sličice nogometašev, meni, da je to nedopustno in da potrebujeta nadzor.

Terapija: zdravljenje pri psihiatru ali psihologu, ki ima izkušnje z zdravljenjem anksioznostnih motenj.

Alternativno zdravljenje: branje Hayekove knjige Ustava za svobodo in večkratno obredno sežiganje Marxovega Kapitala.

Bolj ali manj znani bolniki: Jernej Štromajer, Luka Mesec.

JANŠEVA DELUZIJA

Janševa deluzija je znana tudi kot sindrom obsedenosti z Janezom Janšo. Gre za sindrom, pri katerem se bolniku povsod in vedno prikazuje vodja opozicije Janez Janša. Pri najhujših pojavnih oblikah Janševe deluzije je bolnik prepričan, da je oseba, ki mu je blizu, zamenjana z dvojnikom – predsednikom SDS. Bolniki so tako prepričani, da je njihovega partnerja ali partnerko, otroka, starša, drugega bližnjega, sodelavca v službi ali strankarskega kolega zamenjal Janez Janša z identičnim zunanjim videzom. Sindrom se najpogosteje pojavlja pri bolnikih s paranoidno shizofrenijo, manj pogosto pri bolnikih z demenco ali možgansko poškodbo. Dokler bolezen ostane za štirimi zidovi, je še dobro, toda ko začno za Janševo deluzijo zbolevati tožilci in sodniki, je nevarno, kar smo lahko opazovali v zadevi Patria. Virus Janševe deluzije se je prenesel s prejšnjega komunističnega sistema. Virus sicer prizadene možganski center, bolezen pa se običajno pojavlja skupaj s Hayekovim efektom.

Terapija: antipsihotiki.

Alternativno zdravljenje: branje knjig Premiki, Okopi, Druga republika, Noriško kraljestvo.

Bolj ali manj znani bolniki: Milan Kučan, Dimitrij Rupel, Spomenka Hribar, Mojca Pašek Šetinc, Gregor Golobič, Janez Pogorelec, Zoran Potič in številni drugi.

FRIEDMANOFOBNOST

Friedmanofobnost je motnja, ki se imenuje po Miltonu Friedmanu, raziskovalcu in zagovorniku kapitalizma. Gre za bolezen, pri kateri levičar doživlja pretiran in neracionalen strah pred teorijami Friedmana, saj ga to ovira ali onemogoča pri njegovem normalnem delovanju pri vsakodnevnih dejavnostih. Njegove vsakodnevne dejavnosti pa so – parazitiranje neto davkoplačevalcev. Strah nastopi, kadar se levičar sreča s fobičnim dražljajem, včasih (v najhujših primerih) je že zgolj pričakovanju tovrstnega dražljaja dovolj za izbruh bolezni. Tak primer je denimo napoved znižanja davkov ali zmanjšanje proračuna za nevladne organizacije. Tesnoba se lahko stopnjuje vse do paničnega napada, kot je bil na primer napad panike ustvarjalcev Aksiome, ko je nekdanji minister za kulturo Žiga Turk postavil pod vprašaj nekatere čudne pogodbe s kulturniki. Bolezen je po strukturi precej podobna shizoidni osebnostni motnji, kjer bolnik sveta ne doživlja kot privlačnega, ampak prej kot ogrožajočega.

Terapija: psihoterapevtsko zdravljenje in antidepresivi.

Alternativno zdravljenje: prodajanje predstav in drugih umetniških del na trgu.

Bolj ali manj znani bolniki: Vuk Ćosić, 3 x Janez Janša.

KVOTNA SLEPOTA

Kvotna slepota je bolezen feministk in moških, ki zase pravijo, da so feministi. Gre za obsedenost z ženskimi kvotami vedno in povsod. Njihovo življenjsko poslanstvo je odštevanje in seštevanje žensk in moških v različnih poklicih. Če ugotovijo, da je nekje premalo žensk, začno histerično kričati in bruhati svojo jezo v izbranih medijih. Najhujša oblika kvotne slepote je hkratno bolehanje za Hayekovim efektom: tovrstnim dvojnim bolnikom ni dovolj zagovarjati uvedbe kvot ali pravno določati druge privilegije, ampak brezkompromisno podpirajo ukinitev zasebne lastnine, propad kapitalističnega načina proizvodnje in vrnitev k modelu marksističnega socializma.

Terapija: psihiatrično zdravljenje po navodilih Janeza Ruglja ali zdravljenje pri Romanu Vodebu.

Alternativno zdravljenje: ženske delovne brigade.

Bolj ali manj znani bolniki: Barbara Rajgelj, Mirjana Ule, Tanja Rener.

ORBANOV SINDROM

Orbanov sindrom je prehodna duševna motnja, ki jo doživijo obiskovalci prestolnic držav Višegrajske skupine, po Viktariju Orbanu pa se imenuje zato, ker je najbolj priljubljena tarča levičarjev. Pri obiskovalcih se pojavi skupek simptomov, kot so blodnje, halucinacije, derealizacija, depersonalizacija, anksioznost in psihosomatske manifestacije (vrtoglavica, tahikardija, povečano znojenje). Še posebej ogrožena skupina so volivci, ki se na ravni Evropske unije prepoznajo v poslanski skupini S & D (Zavezništvo socialistov in demokratov). Sprožilni dejavnik sindroma je nesorazmerje med v domovini prikazovano (totalitarno) in resnično (svobodno) podobo prestolnic. Bolnik se le težko sprijazni z ogromno vrzeljo, ki ločuje obe podobi.

Terapija: antidepresivi.

Alternativno zdravljenje: slika Viktorja Orbana v pisarni.

Bolj ali manj znani bolniki: Tanja Fajon, Ivo Vajgl, Franc Bogovič.

SELININA MOTNJA

Selinina motnja je bolezen, ki se imenuje po Selini Goren in se je razširil z množičnimi migracijami. Za njim bolehajo mlade levičarske aktivistke, »žrtve« posilstva migrantov. Če se razve, da je bila spolno napadena, zaradi občutka krivde laže, da bi ji migranti storili silo. Če slučajno zanosi, trenutnemu partnerju razloži, da je »njun« otrok bolj temen zato, ker sta se preveč sončila in je to vplivalo na dogajanje v njeni maternici. Če partner boleha za katerokoli boleznijo levičarjev, ji bo verjel na besedo.

Terapija: nošenje kondomov velikosti XXXL v torbici.

Alternativno zdravljenje: enoletno bivanje na otoku, kjer bo oseba obkrožena z najmanj sto migranti iz Bližnjega vzhoda in Afrike.

Bolj ali manj znani bolniki: Selin Goren.

TOKSIČNA NARCISOIDNOST

Toksična narcisoidnost je zadnji stadij klasične narcisoidnosti oziroma osebnostne motnje. Narcizem je lahko sicer povsem nedolžen, lahko pa je resen psihološki problem, ki onemogoča normalne odnose. Gre za bolezensko stanje, kjer je bolnik (narcis) »obdarjen« z napihnjenim in povsem nerazumljivim občutkom lastnega jaza, prezira tiste, ki se z njim ne strinjajo, predstavlja se kot vsestranski strokovnjak za vse. Toksični narcis verjame, da ve, kaj je najboljše za vse, ne glede na demokratično (ne)strinjanje drugih (večine). Vsi, ki se z njim ne strinjajo, so fašisti, nacisti, skrajneži. Toda za to masko velikega samozaupanja se skriva krhka samopodoba, občutljiva na vsako najmanjšo kritiko, kar pomeni, da je toksičen narcis razcepljen v samopodobi.

Terapija: elektrošoki trikrat na dan.

Alternativno zdravljenje: polletno bivanje v celici v živalskem vrtu.

Bolj ali manj znani bolniki: Borut Pahor.

TRUMPOTROPIJA

Trumpotropija je med levičarji zelo razširjeno duševno stanje, ime izhaja iz besed »trump« (Donald Trump) in »anthropos (človek). Za bolezen je značilno, da imajo bolniki podzavestno željo biti ameriški predsednik Donald Trump. Ko spoznajo, da to ne morejo oziroma da to ne bodo nikoli postali, začno z bolestno in nepovezano kritiko Trumpa. Za trumpotropijo je značilno izrazito obdobje abnormalnega in trajno povišanega ekspanzivnega ali razdražljivega razpoloženja, ki lahko traja tudi več dni. Simptomi se kažejo v pretirani uporabi besede »trumpist«, s katerim zmerjajo podpornike ameriškega predsednika, ter v neurejenosti misli in blodnjah (na primer preganjalne oziroma paranoidne blodnje), prisluhih, spolni nepotešenosti in v povsem otopelih čustvih, začasno mir najdejo v antičnih piscih. Gre za hudo duševno motnjo, za katero je značilen popoln razpad miselnih procesov. Pri ženskah se bolezen kaže tudi v želji, da bi se jih Trump dotaknil, zato o njem pogosto pišejo ali sanjarijo. Za to boleznijo niso imuni niti desničarji.

Terapija: antipsihotiki.

Alternativno zdravljenje: v posteljo naj bolnik poleg sebe položi  napihljivo lutko Trumpa.

Bolj ali manj znani bolniki: veliko jih je med nami, samo ozrite se naokoli. Preberite kakšen časopis ali si oglejte poročanje slovenskih medijev iz ZDA. Bolnike za trumpotropijo boste takoj zaznali.

Slovenska podpora Palestini je podpora terorizmu

Značke

Hamas, islam, Izrael, Palestina, ZDA, Združeni narodi, Židi

Slovenija se je skupaj z večino članic EU pridružila skupini držav, ki so v četrtek glasovali za resolucijo Generalne skupščine ZN o Jeruzalemu, ki nasprotuje odločitvi ZDA, da veleposlaništvo preseli v to mesto in tako prizna Jeruzalem za glavno mesto Izraela. Če pustimo ob strani, da ZN nimajo prav nikakršnih pristojnosti vmešavanja v tovrstne odločitve suverenih držav, glasovanje za resolucijo pravzaprav pomeni podporo Hamasu, teroristični organizaciji, ki vlada v Palestini.

Hamas je 18. avgusta 1988 sprejel program, ki ima 36 členov. Večina je usmerjena proti Izraelu in nevernikom, duh programa je radikalen islamski pogled na svet. Čeprav je Hamas maja sprejel nov program, kjer Izraela izrecno ne omenja, nekateri analitiki menijo, da gre za poskus kazanja prijaznejšega obraza mednarodni javnosti in da v resnici ostaja program izpred tridesetih let še vedno zaveza za Hamas.

Poglejmo nekatere točke programa oziroma kaj bi podprla Slovenija, če bi priznala Palestino.

Preambula

Izrael bo obstajal in bo obstajal še naprej, dokler ga ne bo uničil islam, kot je uničil druge.

Cilj Hamasa (6. člen)

Islamsko uporniško gibanje je ugledno palestinsko gibanje, ki pripada Alahu, in katerega način življenja je islam. Prizadeva si, da bi bil Alahov vsak centimeter Palestine.

Poziv k poboju židov (7. člen)

Sodni dan ne bo prišel toliko časa, dokler se bodo muslimani borili proti židom in jih pobili. Židi se bodo skrivali za skalami in drevesi, skale in drevesa bodo jokala in klicala: „O muslimani, tam je hudič, ki se skriva. Pridite in ga ubijte.“

Palestina je izključno islamska (11. člen)

Palestinska zemlja je posest islama, ki je posvečena prihodnjim generacijam muslimanov do sodnega dne. Nihče se temu ali kateremukoli delu ne more odreči in ga prepustiti drugim.

Dolžnost Palestincev (13. člen)

Palestina je islamska dežela. (…) Ker je temu tako, je osvoboditev Palestine individualna dolžnost vsakega muslimana, kjerkoli živi.

Poziv na dhižad (15. člen)

Ko si sovražniki prisvojijo del muslimanske dežele, postane džihad dolžnost vsakega muslimana. Glede prisvajanja židov, je džihad obvezen.

Zavrnitev mirovnih konferenc (23. člen)

Pobude za mir ali tako imenovane miroljubne rešitve in mednarodne konference so v nasprotju z načeli islamskega uporniškega gibanja. (…) Te konference niso nič drugega, kot da imenujejo nevernike za razsodnike v islamskih deželah. (…) Za palestinsko vprašanje ni druge rešitve, razen džihada. )…) Pobude, predlogi in mednarodne konference so izguba časa.

Kaj je Hamas? (32. člen)

Hamas je vodja in avantgarda boja proti svetovnemu sionizmu. (…) Povsod v arabskem svetu se morajo pripraviti na boj proti hudobnim židom.

Zločini komunistov: „Pasje grobišče“

Značke

2. svetovna vojna, Iška vas, Josip Broz Tito, Jože Dežman, Kolašin, koministi, Kočevski Rog, Lug, Mihajlo Mandić, Milorad Joksimović, partizani, pasja grobišča, Pasje grobišče, Srbija, Črna Gora

Pretekle dni so v soteski Iške pri Iški vasi izkopali posmrtne ostanke Romov, ki so jih partizani pobili maja 1942. Pri izkopu posmrtnih ostankov (našli so tri enojne grobove ter dva dvojna in dva množična) so našli okostja 53 žrtev, tudi otrok. V manjšem množičnem grobu in v enem izmed dvojnih grobov so bili čez posmrtne ostanke odvrženi različni večji predmeti ter tudi dva psa. Predsednik komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč Jože Dežman je najdbo okostij dveh psov komentiral, da ga to spominja na tako imenovano „pasje grobišče“ v Črni Gori, kjer se je na pravoslavni božični večer pred 75 leti (6. januar 1942) zgodil eden najbolj okrutnih zločinov partizanov.

„Pasje grobišče“ je dokaz, kako so komunisti ravnali z drugače mislečimi in ideološkimi nasprotniki. Zgodba o „pasjem grobišču“ je zamolčana resnica o komunistični morali. Črnogorski partizani so na božični večer v Lugu pri Kolašinu na desnem bregu reke Tare poklali 240 ljudi (po nekaterih virih 373). Več plitvih grobov niso označili. Le enega so in nad trupli v grobu na križ pribili psa ter pustili napis: „To je pasje grobišče“.

To je pravzaprav zgodba o tem, ki razkriva načelo partizanstva in njihovih ideoloških vodij (komunistov), da je treba zaradi enega člana družine, ki je bil pri „sovražmiku“, ne samo pobiti celo družino, ampak celo vas. Kolašin, ki je danes eno od najbolj znanih črnogorskih turističnih naselij, je bil med 2. svetovno vojno manjše mesto z okoli 1.300 prebivalci. V okolici je bilo več manjših vasi in v eni od teh (Lug, ki je danes primestno naselje Kolašina) je živela družina Mandić. Glava družine Mihajlo Mandić je bil veteran 1. svetovne vojne in zaradi pogumnih dejanj nosilec več odlikovanj. Zato so ga partizani povabili k sodelovanju, a odkrili so, da je njegov sin Miljan pri četnikih. Pod pretvezo so ga zvabili na poveljstvo in ga na božični večer ubili. Poleg njega še sinova Radosava in Jovana. Ko so jih pometali v plitev grob, je tja prišel Mandićev pes. Partizani so ga ujeli, živega pribili na križ in na desko napisali, da je to „pasje grobišče“. Nato so odšli v vas in poklali prebivalce naselja ob laguni Tare na njenem desnem bregu v bližini Kolašina.

Priče so kasneje povedale (opisano v knjigi Jove Ostojića „Pasje groblje“), da so se partizani znesli nad domačini s pravim pokolom, ki spominja na povojno dogajanje v Kočevskem Rogu. Neko nosečo žensko so s hčerko zvlekli iz hiše, jo dali na pasji povodec, pretepali, vlekli in zverinsko umorili. Spet druge so najprej mučili v hišah, jih odgnali ven do roba jame in začeli masakrirati: pulili so jim zobe, nosečnicam parali trebuhe in rezali prsa, lomili prste, roke in noge, sekali ude, jih obglavljali. Eden od domačinov je dejal: „Ne verjamem, da je bil kdorkoli ubit s strelnim orožjem“. Ko so opravili svoje delo in ko so izvedeli, da so Kolašinci besni in je v bližini legalna vojska takratne Jugoslavije (četniška enota), so po svoji stari navadi pobegnili. Domačini se še dolgo niso upali približati grobišču, šele ko je prišel kraljevi major Milorad Joksimović, ki je vodil Limski korpus, je ukazal, da se posmrtni ostanki izkopljejo.

Takole je opisal izkop: „Pred tem grozljivim zločinom nemo stojimo vsi, še posebej sorodniki. Ne morejo prepoznati trupel svojih ljubljenih in dragih ljudi, ker se povsem iznakažena in brez posameznih delov. Roke in noge so polomljene, njihovi zobje izpuljeni, še ko so bili živi; lobanje so bile razbite s koli, udarce po telesih so tisto noč pred božičem slišali prebivalci bližnjih hiš. Pravzaprav je to pravi pekel na zemlji, v katerega so bili pahnjeni in katerega žrtve so bili pravičniki, pravoslavni Srbi in narodno zavedni ljudje. To so bili ljudje vseh družbenih slojev, od sodnikov do običajnih delavcev. Njihov edini greh je bil, da niso sprejeli brezbožnega komunizma.“

Četrt leta kasneje je likvidacijo „sovražnikov“ pohvalil sam Josip Broz Tito in naročil enotam v Srbiji in Črni Gori: „Dokler ne pobijete četnikov, se morate izogibati bojem z Italijani, s katerimi greste v konflikt samo takrat, ko se mu ni mogoče izogniti ali ko ste prepričani, da boste prišli do plena – orožja in drugega materiala.“

TUKAJ in TUKAJ si lahko ogledate srbski dokumentarni oddaji o „pasjem grobišču“.

Srbska komisija, ki preiskuje zločine komunistov, je na območju Srbije in Črne Gore do zdaj odkrila 211 „pasjih grobišč“. Pse so partizani pobili in jih pometali v jame skupaj s “sovražniki revolucije”, da bi ljudem še po smrti odvzeli dostojanstvo.

Našizem

Značke

Jugoslavija, Jure Leben, Kapitalac, Kapitralac, kolektivizem, Liberal, Luka Koper, Miro Cerar, nacionalni interes, našisti, našistična ideologija, našizem, socializem

Našizem -zma m (ȋ) oblika gospodarsko-družbene ureditve, ki je podobna socializmu in temelji na kolektivu; našizem prezira kapitaliste in neoliberalce; beseda našizem izvira iz besede “naši”; ideologija našizma definira državo kot sredstvo za širitev kolektivne volje, sklicuje se na „splošno dobro“, „javni interes“, „nacionalni intetres“ // gibanje za tako ureditev: našizem se vse bolj širi, našizem vse bolj prevladuje v slovenski družbi // nazor, ideologija, ki si prizadeva za tako ureditev: Forum 21 je utemeljitelj znanstvenega našizma ♪

Našist -a m (ȋ) oseba, ki se identificira s kolektivom; našist v svojih argumentacijah običajno uporablja besedo „naš“ ali nedoločeno množinsko glagolsko obliko „želimo“, „hočemo“, „moramo“; pristaš našizma: našisti so preprečili prodajo NLB, našisti so nasprotovali privatizaciji Telekoma ♪

Našizem je prevladujoča balkanska ideologija, ki je nastala po razpadu Jugoslavije v nekdanjih republikah, danes samostojnih državah. Temeljna premisa našizma je zelo enostavna: če je nekaj „naše“, potem je dovoljeno, da so „naše“ odločitve lahko nesmiselne, pokvarjene, drage in destruktivne, vsak, ki v take odločitve podvomi, pa je sovražnih ljudstva, skupnega dobra, države in blagostanja. Besedo našizem so definirali blogerji na Hrvaškem (pristaši avstrijske ekonomske šole), kot denimo Kapitalac, prijela se je, ko so jo začeli uporabljati na spletni strani Liberal. To ideologijo politiki (predvsem levi, ki se navdušujejo nad socializmom) izkoriščajo, da zavajajo ljudi, se tako obdržijo na oblasti in nemoteno kradejo državljane. V Sloveniji je „našizem“ utemeljil Forum 21, preoblečen je bil „nacionalni interes“. Zadeva je danes prišla tako daleč, da se našisti sploh več ne skrivajo za milozvočnim izrazom „nacionalnega interesa“, ampak brez sramu in zadržkov uporabljajo „naše“.

Da bi bralec bolj razumel, kdaj govorimo o „našizmu“, si oglejmo nekaj naslovov v medijih:

NLB (še) ne bomo prodali: odločitev vlade, da največja državna banka (še) ne bo privatizirana.

Kapitulacija pred tujimi plenilci je prodaja Telekoma: prepričanje sindikatov, da mora Telekom ostati „naš“.

Shod Primorcev v Ljubljani: »Luke ne damo«: zahteve, da Luka Koper ostane državna.

Cerar: “Naša vlada, ki jo vodi SMC, je potegnila Slovenijo iz krize”: prepričanje ministrskega predsednika Mira Cerarja, da zmorejo le „naši“.

Komu je napoti kakovostno javno šolstvo?: dobro je samo javno, zasebno je zlo.

Milojka Kolar Celarc: Javnega zdravstva ne dam: ministrica za zdravstvo, da se bo za „naše“ borila do smrti.

To je samo nekaj tipičnih našizmov, ki si jih vsak dan izmišljajo (predvsem levi) politiki, ki skušajo našizme vpeljati v svoje delo in upravičiti svoj obstoj. Našisti vedno branijo načela našizma, nasprotnike običajno ozmerjajo s fašisti, nacisti, neoliberalci ali kapitalisti. Tako lahko upravičijo vsako svojo odločitev, ne glede na to, kako škodljiva je, neumna ali ima motive, kot so nepotizem, kraja neto davkoplačevalcev, dvig davkov.

Našizem, podobno kot vse druge kolektivistične ideologije, potrebuje sovražnike, da jih lahko obtoži in okrivi, češ da ogrožajo preživetje kolektiva. Tako manipulira z ljudmi, hkrati dobi tudi opravičilo za morebitne neuspešne projekte, kot denimo, ni krivo državno lastništvo, ampak moramo najti prave ljudi, ki bodo vodili državno podjetje. To „iskanje“ pravih ljudi, lahko traja več desetletij in ljudje vedno znova nasedejo takemu opravičevanju. Našizem je sicer svoje sovražnike našel v treh segmentih: zasebnemu sektorju, gospodarskem liberalizmu in tujcih.

Ideologija našizma je tudi prevladujoča ideologija pri zaposlovanju „naših“, še posebej takrat, ko kdo zaide v težave in ga je potrebno skriti. Tipičen primer je bila „začasna“ zaposlitev državnega sekretarja Jureta Lebna kot pomočnika predsednika uprave podjetja Bernardin Group.

Kolegi iz Liberala so definirali pet vrst našizma: sindikalni našizem (sindikati v javnem sektorju in državnih podjetjih nas prepričujejo, kako so njihovi osebni interesi pravzaprav naši skupni interesi), kapitalski našizem (upiranje prihodu tujega kapitala), trgovski našizem (proizvajalci so se navadili na enega, stalnega kupca, če pa jim ta zniža cene in išče drugega, cenejšega proizvajalca, ga bodo začeli obtoževati, da za njim stoji uvozni lobi), davčni našizem (financiranje zaposlenih v javnem sektorju s pretiranimi davki) in kulturni našizem.

Pismo iz Makedonije: Med liberalnim kladivom in konservativnim nakovalom

Značke

Heritage Macedonia, Jason Miko, Makedonija, Sašo Pangovski

O Makedoniji, kjer danes pustošijo Sorosovi plačanci, ter so razmere dramatične in kaotične, sem že pisal (TUKAJ in TUKAJ). Tokrat v celoti objavljam prevedeni tekst Saša Pangovskega (@LoshGze), pisca, desnega aktivista, tviteraša, kolumnista in človeka, ki je bil spomladi eden od organizatorjev gibanja »Za skupno Makedonijo«, organizator antimigrantskega gibanja v Makedoniji, aktualni organizator akcije »Ne v mojem imenu« in – last, but not least – od predvčerajšnjim eden od ustanoviteljev organizacije »Heritage Macedonia«; pod pokroviteljstvom in v organizaciji „trumpista“ Jasona Mika (@JasonMiko) iz ZDA.

Sašo je ves čas pod represijo aktualne leve oblasti. Proti njemu izvajajo pogrom že od dogodkov v Sobranju 27. aprila, saj so v njem Sorosovci in levičarji prepoznali človeka, ki bi lahko mobiliziral makedonske domoljube.

Takole piše Sašo Pangovski:

Bilo je to davnega leta 1991, ko sem jaz, najstnik, stal na trgu, ki se je tedaj še imenoval po že eno desetletje pokojnemu maršalu, danes pa nosi ime Makedonija. Stal sem tam in bil priča evforiji, veselju, katarzi, opitosti. Ljudje so se veselili, mi mlajši pa smo si mislili, da samo nam ni povsem jasno, zakaj vse to. Hipotetično smo izstopili iz (jugoslovanske) unije, o kateri smo poslušali samo bajke, medtem ko smo zjutraj v vrsti čakali na mleko in smo porivali avtomobile svojih očetov v vrstah za bencin do bencinskih črpalk. In, glej ga zlomka, zgodilo se je. Kako naprej?

To vedo starejši, smo se prepričevali sami sebe. Upanje je tlelo tudi, ko so tranzicijsko-tovarišijske bande bogatele na račun naših staršev, in optimizem ni usahnil še dolgo časa po tem letu 1991. Govorili so nam, da se moramo veseliti, da smo dobili državo brez krvi, s pametjo, brez izstreljenega naboja. In medtem, ko smo gledali vojne na balkanskem polotoku na TV ekranih, se nam je vse to zdelo logično, prekleto logično, a modreci iz tabora »država brez izstreljenega naboja« so porinili svoje roke globoko v naše žepe. Tudi to bi jim oprostili, ker so pripovedovali prekrasne bajke, bajke o neki drugi uniji, ki nas je vseskozi čakala z odprtimi rokami, pripravljena, da izpolni vse naše želje, predvsem tisto, da nas upravljajo »od zgoraj«, z novega Olimpa, ki se namesto Beograd imenuje Bruselj. Mi, srečneži, smo brez ene same praske (navidezno) izstopili iz ene unije, pa smo že takoj na prvi postaji naše samostojnosti našli drugo, boljšo unijo; govorili so, za vedno. Takrat še niso letela vesoljska letala po svetu, vendar so tam vladali mir, toleranca in izobilje. Bili smo pripravljeni tisto malo potrpeti do letal na ekološki pogon, ki bi jih vsak moral imeti po letu 2000.

Vendar dokler smo mi idealizirali, namesto da bi po stoletjih trpljenja gradili svojo ideologijo, se je svet spreminjal brez povratka. Evforija po padcu Berlinskega zidu in navidezni konec komunizma sta bila samo prefinjena maska, pod katero se je odvijalo rebrandiranje komunističnih idealov v liberalno idejo. Paradoks naroda, ki obstaja že tisočletja, vendar nima druge avtentične ideologije, razen socialistične internacionale in bled spomin na neko davno monarhistično preteklost, se je odvijal pred našimi očmi. Medtem ko so nam servirali informacije, da je vse slabo, kar slišimo, samo teorija zarote in smo hedonistično živeli v realnosti, kjer so nam otroci komunističnih glavarjev iz enoumja servirali demokracijo in ponovno naivno verjeli, da so se oni samo spomnili tega, za naše dobro. In tako, namesto da bi gradili državo, smo bili neme priče razgradnje iste že ob samem rojstvu. In vsi smo krivi za to. Konservativci, katerih ideja je bila v bistvu neodvisnost, so bili postavljeni na stran in šikanirani, tranzicijski oligarhi pa so se še naprej gostili z mrhovino mrtve ekonomije.

Če smo takrat, v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, verjeli, da je vse to naključje in splet okoliščin, sedaj vemo, da ni tako. Žal smo bili kratkovidni in preveč prevzeti zaradi veselja ob darilu, ki ga nismo pričakovali. Zato se moramo sedaj, kot nepripravljeni učenci, na hitro učiti lekcij tik pred začetkom izpita, medtem ko valovi migrantov, ki so jih ustvarili tisti, ki pridigajo o čustvih in sočutju, udarjajo na naša vrata.

Makedonija zamuja. Pregovorno in predvidljivo, in na to so računali ustvarjalci »novega svetovnega reda«. Edino presenečenje, ki ga elita ni predvidela, je bila naša talilna točka, naša vzdržljivost.

Zafrustrirani zaradi razpada unije, ki smo jo Makedonci nosili tik ob srcu, ker nam je, pri vseh njenih napakah, prvič po dolgih stoletjih dala občutek pripadnosti, razočarani zaradi tranzicijskih oligarhov in grabljenja, ki se je odvijal pred našimi očmi, ker smo sebično želeli, da si najprej pomagamo sami sebi in šele nato zgradimo državo, smo se Makedonci skoraj enoglasno odločili, da želimo v novo unijo, tokrat evropsko. Ta prekleti Toto Cotugno se je ravno takrat odločil, da zmaga na Evroviziji, profesor Badinter pa nam je dal najboljša priporočila. Samo mi in Slovenija smo si zaslužili, je zagotavljal spoštovani Badinter, da nemudoma ekspresno vstopimo v novo družino, ki naj bi temeljilo na svobodi, bratstvu, enakosti in svobodnem tržišču blaga in idej. Podpora takšni priključitvi neodvisne Makedonije Evropski gospodarski skupnosti – na poti, da postane Evropska unija – je bila zaskrbljujoče socialistična, več kot 94 odstotkov državljanov je bilo za hitro menjavo mrtve jugoslovanske unije z novorojeno Evropsko unijo. Čeprav se zdi nenavadno, je, če globlje pogledamo, število evropskih optimistov tistega časa popolnoma logično. Na izhodu iz mrtve države, obremenjene z vojnami in ekonomskim kolapsom, so Makedonci dvomili, da bi lahko brez zdravega pravnega in ekonomskega okvira kot nadomestka za svojo ekonomsko pravno kakofonijo, uspeli sami v svetu, ki ni imel časa čakati novih mladih držav. Dodatno prestrašeni zaradi ropanja vsem na očeh in reke stečajnih delavcev – nekdaj ponosnih proizvajalcev – na lastnih ulicah, in voilà, smer je bila jasna.

Odločili smo se zakriti svoje pomanjkljivost, da bi ponovno nekdo drug odločal za in namesto nas. Tokrat večji, a pošten, močan, a toleranten, bogat, a darežljiv – vse to smo prepoznali v Uniji v vzponu, ki je sebe imenovala Evropska zaradi celine, ki ji pripadamo tudi mi sami. Vendar se je naša pravljica, so se naše sanje že na samem začetku razpočile kot milnati mehurček. Naša južna soseda Grčija, takrat že članica slavne EU, je vložila svoj veto za naše članstvo v njej. Razlog neumen, banalen, shizofren – naše IME, prav táko, kot smo ga brez problema uporabljali 50 in več let v bivši federativni Jugoslaviji. Na začetku nam je bilo smešno, sploh nismo mogli verjeti vsemu temu, kar je prihajalo do naših ušes. Grčija je problematizirala naše ime, prav tisto, ki ga opevajo ljudske pesmi, izpisano na srednjeveških zemljevidih, tisto, ki smo ga imeli in uporabljalo tudi 500 let pod turškim jarmom, čez balkanske in svetovne vojne in na koncu, vseh več kot petdeset let v bivši Jugoslaviji. Smešen, a realen problem je bil tu. Problem, ki je ustavil naše EU integracijske procese in nas pustil na milost in nemilost bandi tranzicijskih dobičkarjev. Makedonci so živeli svojo postkomunistično Golgoto z grenkim priokusom izdaje – najprej v svojih vrstah, a tudi širše, izdalo nas je tudi veliko tistih, v katerih družbo smo želeli priti ravno zato, da bi nas zaščitili pred takšnimi pojavi.

Proklamirani bratstvo, enakost in pravica, ki so nas takoj na začetku prepričali za članstvo v tem elitnem klubu, so izginili, njihovo mesto pa sta prevzeli nepravičnost in grške frustracije. In tako stisnjeni v kot smo morali preživeti, vse jasneje je bilo, da brez pomoči EU. Obremenjeni z lastnimi eksistencialnimi dilemami in frustracijami smo prespali proces, ki se je medtem dogajal v oazi miru, prosperitete in demokracije – slavni Evropski uniji – proces, skozi katerega se je sama spreminjala v to, čemer smo bili priča kako umira, bivši in samo v imenu, sestavljenem za naše ponižanje prisotni Jugoslaviji. Od tukaj, iz frustrirane Makedonije nismo mogli točno zaznati, kdaj se je EU spremenila v zbor neizvoljenih birokratov, unijo pogodbene namesto tržne ekonomije, unijo, v kateri nekateri delajo dvojno, da bi se jim drugi smejali ob zapravljanju njihovega denarja, unija močnih in hendikepiranih, unija brez bratstva, enakosti in sočutja.

Tako jo sedaj doživljamo Makedonci, po 26 letih neodvisnosti unije, katere del smo si želeli postati. Perspektiva, ki jo imamo od tukaj, od koder smo, kaže, da je padec Berlinskega zida pomenil samo uvoz birokratov, ki se morajo udomačiti v vseh institucijah sistema. Države, ki po niti enem logičnem parametru ne pripadajo uniji, so porinili vanjo, da bi ustvarili ščit pred Rusijo. Še na začetku procesa, ko so se vključevala ozemlja namesto entitet, je bila vgrajena tovarniška napaka unije, h kateri stremimo. Prehitre rešitve s polovično logiko so nas pripeljale do današnjega dne. Do unije, ki so jo dodobra nagrizli migranti, unije azilantov in socialnih primerov, unije ranjenih egov in frustriranih čred. Vse, kar je logično, je sedaj v drugem planu in deluje smešno.

Anglija zapušča unijo, nadomestilo se išče v območjih Balkana. Kosovu je bila neodvisnost podarjena, čeprav je disfunkcionalno in pod protektoratom; ekonomski močni Kataloniji pa se postavljajo birokratske bariere in tako naprej v krogu. Danes, v letu Gospodovem dva tisoč sedemnajstem, je legitimno odprto vprašanje, ali so si Konrad Adenauer, Jean Monnet, Altiero Spinelli, Robert Schuman zamišljali takšno unijo, takšno Evropsko skupnost. Veliko bi se jih strinjalo z menoj, da ne; da ta Junckerjeva Evropa ni to, po čemer hlepimo. Veliko konservativcev in celo liberalcev, ki živijo v Evropski uniji vam bo pritrdilo, da je nekaj zelo narobe s to Junckerjevo Evropo. Nezadovoljstvo raste z vsakim novim migrantom, z vsakim novim nasiljem nad ljudmi in institucijami. V tej Evropski uniji že nekaj časa ne delujejo osnovni postulati,na katerih je ustanovljena. Zakaj? In komu to koristi?

Danes je v Makedoniji podpora za vstop v EU manjša od 60 odstotkov, in to ne samo zaradi imena. Hipokrizija, odsotnost logike in konservativizma, nekaj kar je Makedonijo, pa tudi druge države po svetu v preteklosti odvrnilo od roba prepada, patriarhalnost zreducirana na slučaj, hkrati pa bogato nagrajevanje etičnih deviacij, je Junckerjevo Evropo naredila za nezaželeno destinacijo za veliko število ljudi, ki želijo svoje življenje živeti enostavno in v miru. Hipokrizija se je do konca povečala sedaj, ko mora nezaželeni otrok Makedonija postati branitelj pred migrantskimi hordami, ki so zavohali evropsko blagostanje. Sedaj ti, za čigavo družbo smo bili neprimerni, želijo iz nas napraviti območje, kontejner za migrante in njihovo resocializacijo, po tem, ko bodo storili kakšen kriminal na območju EU.

Ali bi vi želeli biti jez za tiste, ki so vam odredili takšno usodo? Ali bi se vaša država strinjala s tem, da postane »zamorček« za bruseljsko birokracijo? Ali hočete, dragi moji Evropejci, živeti v takšni uniji, kot je danes? Ali nas niso vseh nalagali, ali nismo vsi del večjega globalnega načrta, v katerem mora nekdo drug jesti in piti, Evropejci pa moramo plačati račun? Želite ta račun? Želite to življenje? Mi, Makedonci, šibki kot smo, ekonomsko ranljivi, imamo še vedno, vsaj tako se zdi, izbiro. V duhu evropskega konservativizma smo celo pripravljeni plačati del računa. Ste vi Evropejci pripravljeni še enkrat obrniti glavo? Tokrat bodo račune mrtvih plačali preživeli. Tokrat je dolg aktiven. Tokrat je vaš dolg Makedonija, kjerkoli je že.