Golob odpira vrata v pekel

Značke

Alfred Kammer, Andrea Pescatori, Bojan kumer, državna pomoč, ECB, energetika, energetska kriza, EU, Evropa, Evropska centralna banka, Evropska unija, Geoplin, inflacija, Janez Šušteršič, Mark Flanagan, Martin Stuemer, MDS, Mednarodni denarni sklad, Nato, obnovljivi viri energije, Petrol, plin, robert golob, Rusija, Ukrajina, Vlada RS, ZDA

Najbrž ni nobenega dvoma več, kaj je cilj nacionalizacije ali državne dokapitalizacije energetskih podjetij. Ko bo država lastnik ali večinski lastnik, bo lahko pospešila uresničevanje »zelene agende«. Vrata v pekel bodo tako na široko odprta.

Energetska kriza, ki so jo vlade same »zakuhale«, je dobra krinka za doseganje tako imenovanih »podnebnih cilje«. Hitremu opuščanju fosilnih goriv, ki zagotavljajo poceni in zanesljivo energijo, se upira predvsem zasebni sektor. Ker vlade (tudi slovenska) z omejitvami in emisijskimi kuponi niso dosegle ničesar, bodo poskusili s povsem socialističnimi ukrepi: podržavljanjem energetskih podjetij.

Skriti nameni

Predsednik vlade Robert Golob je pretekli teden ob predstavitvi rebalansa proračuna omenil Nemčijo, ki je »nacionalizirala največjega dobavitelja zemeljskega plina«. Pripomnil je, da je povsem mogoče, da »bo tudi Slovenija nacionalizirala takšno podjetje«. Kmalu se je potrdilo, da je imel v mislih Geoplin, največjega slovenskega trgovca s plinom.

Skoraj istočasno je bila na Fakulteti za elektriko javna predstavitev Nacionalnega energetskega in podnebnega načrta (NEPN) za Slovenijo do leta 2030 in naprej. Minister za infrastrukturo Bojan Kumer je dejal, da vlada pospešeno uvaja mehanizme za pospešitev sončnih in vetrnih elektrarn. Sklep je lahko en sam: očitno je načrt (in to na ravni EU), da država najprej podržavi energetska podjetja, jih zapre in prisilno uvede pridobivanje električne energije iz nezanesljivih obnovljivih virov. Najprej bo poskusila z dokapitalizacijo, če se bodo zasebni lastniki upirali, bo podjetja preprosto zaplenila (z razlastitvijo jih bo nacionalizirala). Golob je dejal, da so v ta namen v proračunu že rezervirali 0,75 milijarde evrov.

»Težave« Geoplina

Geoplin, kjer je večinski lastnik Petrol, je največji slovenski veletrgovec s plinom in obvladuje okoli 75 odstotkov trga. Država ima četrtinski delež, a je hkrati tudi največja lastnica Petrola. Poslovanje je bilo, vsaj sodeč po bilancah, do zdaj dokaj dobro in stabilno. Težava je nastala, ker ima pogodbo o dobavi plina sklenjeno (do leta 2027) z ruskim Gazpromom, ki pa državam EU zmanjšuje dobavo. Po zadnjih dogodkih, ko je Moskva zagrozila z uporabo jedrskega orožja, če bodo EU, ZDA in Nato ovirali priključitev vzhodnih regij Ukrajine k Rusiji, se utegne dobava povsem ustaviti.

Dobava plina Geoplinu je torej zmanjšana, toda družba ima zavezujoče pogodbe v maloprodajnimi trgovci in industrijo. Da bi jih izpolnil, mora kupovati dražji plin na borzi, nekdanja direktorica Vanja Lombar je pomanjkanje želela ublažiti tudi s pogovori za dobavo plina v Alžiriji, kar ji je pomagala takratna Janševa vlada. Čeprav je posel o nakupu cenejšega severnoafriškega plina skoraj usklajen, projekcije podjetja kažejo, da bo konec leta potrebna dokapitalizacija, ker Geoplin ne bo mogel več poravnavati zapadlih obveznosti. Kar odpira dve vprašanji: prvič, zakaj bi Geoplin dokapitalizirala samo država, če je Petrol večinski lastnik; drugič, čeprav je država dala Geoplinu že 400-milijonsko poroštvo za nakup neruskega zemeljskega plina, zakaj država Geoplinu ne posodi denarja, ki ga bo vrnil, ko se bo izkopal iz težav?

Želja po nadzoru

Očitno je, da želi Golob pod nadzor države spraviti celoten energetski sektor. Začel bi z zaradi krize najlažjo tarčo – Geoplinom. Ker ve, da Bruselj temu načrtu ne bo nasprotoval, ker imajo tudi druge države podobne apetite, niti ne bo Evropska komisija dokapitalizacije imela za nedovoljeno državno pomoč, bo po vsej verjetnosti država Geoplin dokapitalizirala (nakup podjetja bi bil dražji). Ve, da Petrol denarja za veliko dokapitalizacijo najbrž nima, zato vlade sploh ne bo treba zapraviti vseh rezerviranih sredstev za večinski delež. In če se bodo na Petrolu upirali, bo Geoplin preprosto nacionaliziral. Zato je tudi uporabil besede »povsem mogoče«. Sledil bi Petrol.

Slovenski vladi se očitno s podržavljanjem energetskih podjetij mudi. Golobu je vzor Nemčija, kjer je tamkajšnja socialistična vlada v največjega nemškega uvoznika plina vložila 8 milijard evrov, za 500 milijonov evrov pa kupila finski delež v podjetju. Tako nemška država postaja 98,5-odstotna lastnica Uniperja.

Analitiki MDS: Brez panike

Vsem, ki imajo podobne socialistične in etatistične težnje kot levičarski vladi v Berlinu in Ljubljani, se mudi, čeprav od vlad neodvisni analitiki in celo analitiki Mednarodnega denarna sklada (MDS) pravijo, da se bodo razmere na trgu dokaj hitro umirile, saj države, ki so v največji meri odvisne od ruskega plina, uspešno iščejo alternativne vire dobav.

Naraščajoče cene plina, ki se medtem že umirjajo in kažejo znake padca, bodo vplivale na manjšo porabo v EU, kar bo upočasnilo gospodarstvo in rast. Po mnenju analitikov bodo v naslednjih mesecih najbolj prizadete države (če se dobava plina iz Rusije popolnoma ustavi) Madžarska, Slovaška in Češka (BDP se bo zmanjšal do šest odstotkov), malo manj pa Avstrija in Nemčija, ki za zdaj (z varčevanjem in uspešnim iskanjem alternativnih poti za plin) uspešno krmarita s krizo. Težave za druge evropske države bi nastale, če bi se sesulo nemško gospodarstvo. »Če bi se dobava plina popolnoma ustavila, bodo negativni vplivi dosegli vrhunec naslednje leto, nato pa bodo zbledeli, ko bodo na voljo alternativne oskrbe s plinom,« zaključijo analitiki MDS Mark Flanagan, Alfred Kammer, Andrea Pescatori in Martin Stuermer.

Etatistične težnje

Skratka, trg bo prej ali slej izravnal ponudbo in povpraševanje, cene se bodo znižale (a vprašanje, če povsem na raven pred krizo). Zato ni nikakršne potrebe po nacionalizaciji ali (z dokapitalizacijami) podržavljanju energetskih podjetij. Dovolj bi bila jamstva ali začasna pomoč, kar Bruselj v tej krizi zagotovo ne bi mogel imeti za nedovoljeno državno pomoč.

S tem težave energetskega sektorja ne bodo odpravljene. Vmešavanje vlad v njegovo reševanje bo lahko sicer imelo kratkoročno blagodejne učinke, dolgoročno zagotovo ne, če se Bruselj ne bo odrekel samomorilski »zeleni agendi«. Obnovljivi viri energije v doglednem času ne morejo nadomestiti fosilnih goriv, roki, v katerih naj bi Evropa postala »trajnostna« so nerealni. Zato kriza, ki jo doživljamo, ni, kot bi rekel ekonomist Janez Šušteršič, običajna ekonomska kriza, ampak predvsem kriza, ki so jo spodbudili napačne politike. To počasi spoznavajo tudi v Bruslju in bodo očitno zamenjali formulo, po kateri se (da bi spodbujali uporabo obnovljivih virov) cena elektrike določa na podlagi cene plinskih elektrarn. Zato je elektrika kar naenkrat tako draga, kar je vplivalo tudi na inflacijo. Za slednjo pa niso krive samo visoke cene električne energije (ki vplivajo na cene v celotni gospodarski verigi), ampak tudi nerazumno tiskanje denarja Evropske centralne banke (ECB) pred leti in vse mogoče oblike pomoči med pandemijo. To je spodbudilo povpraševanje, ponudba je bila premajhna, kar je posledično botrovalo rasti cen. Inflacija namreč ni nič drugega kot preveč denarja za premalo blaga.

Sistemska kriza

Če se je sprva zdelo, da bo energetska kriza nekakšna različica propada Lehman Brothers, je danes že jasno, da gre za sistemsko krizo. Z njo smo šele na začetku, energetska kriza je le uvod.

Če bo slovenska vlada vztrajala, da bo Slovenijo »posejala« z vetrnimi in sončnimi elektrarnami, se naši državi obeta katastrofa. Ob sedanji politični (ideološki) situaciji in trenutnih tržnih razmerah bi bila velika prerazporeditev kapitala v nizkoogljične naložbe strel v koleno. Le konkurenca na trgu (in nikakor ne podržavljanje energetskih podjetij), ki poskrbi za najcenejše vire energije, lahko spet prinese poceni elektriko in postopno nižanje cen osnovnih življenjskih potrebščin. Toda zdi se, da gre slovenska politika v drugo smer. Žal tudi Bruselj. Zato je bojazen, da bo kriza zelo dolga, čeprav se bo občasno zdelo, da je odpravljena.

Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (6. oktober 2022).

Cesta v pekel (4. del): Prispevek k portretom likov Saula D. Alinskega: Nika Kovač (Obamova štipendistka) je preslikava radikalne aktivistke Madeline Talbott (Obamova mentorica), Inštitut 8. marec pa slovenska različica militantne skupine ACORN

Značke

ACORN, Alan Greenspan, ameriška centralna banka, Barack Obama, Bill Clinton, CDO, Cesta v pekel, Chicago Sun Times, CRA, Fannjie Mae, FED, finančna kriza, Freddie Mac, hipotekarna kriza, hipotekarni trg, inflacija, Inštitut 8. marec, James A. Johnson, kredit, Lehman Brothers, Medaline Talbott, National Review, Nika Kovač, posojilo, Pravila za radikalce, Pulaski Bank & Trust, robert golob, Saul D. Alinsky, Stanlrey Kurtz, Vlada RS, zavarovane dolžniške obveznosti, švicarski frank

Madeline Talbott in Nika Kovač. (Fotografija: Demokracija)

Kmalu bo minilo 14 let (15. september 2008), odkar je Lehman Brothers, takrat četrta največja ameriška (investicijska banka), razglasila stečaj. Tisti dan je na stotine uslužbencev (bilo jih je 25.000 po vsem svetu) s škatlami v rokah zapuščalo poslovalnice podružnic. Kar je sledilo, je bil zgodovinski opomin – velika globalna finančna kriza, od katere se svet še danes ni povsem opomogel (pa je pred vrati že nova kriza, ki bo očitno še hujša in zelo dolgotrajna).

Za socialiste vseh vrst, združene v globalni cvet pravičništva in socialne čutečnosti, je bil to nedvomen dokaz, da zlobni neoliberalni kapitalizem ne deluje, povzroča in prinaša zgolj trpljenje, da je bogastvo finančnega in naložbenega sveta zgrajeno na pohlepu in žuljih ranljivih skupin. Bilo je ravno sredi predsedniške tekme v ZDA, k socializmu nagnjeni Obama je bil prepričan, da bo volivce pritegnil s svojo protikapitalistično agendo: »Kar smo videli v zadnjih nekaj dneh, ni nič manj kot končna sodba o ekonomski filozofiji, ki je popolnoma spodletela.« Po Obami se je kapitalizem sprevrgel v »gromozanski neuspeh«. Napovedal je zvišanje davkov, da bo dosežene »redistribucijska pravičnost«.

Tako se je s pomočjo levega medijskega mainstreama in besnenjem progresivnih v udarnih terminih utrdilo prepričanje, da je krizo povzročil prosti trg, mantra klasičnega liberalizma. In da je potrebna stroga regulativa, ki bo na vajetih držala bankirje, finančnike in  investitorje, predvsem pa bogate ljudi. Analiza tega, kar je sledilo črnemu ponedeljku, je tema za kdaj drugič, rajši poglejmo ključne stvari, ki so pripeljale do zloma, kot jih opisuje Stalney Kurtz, profesor z univerze na Harvardu in v Chicagu ter urednik časopisa National Review.

»Na banki imate nekaj tisoč dolarjev. Vaše delo vam daje plačo za pasjo hrano. Vaša kreditna zgodovina je bila pohabljena. Leta 1989 ste razglasili bankrot. Ne obupajte: še vedno lahko kupite hišo.« 

Tako se je aprila 1995  začel članek v Chicago Sun Timesu. Bodoče kupce nepremičnin, ki so ustrezali temu profilu, je za pomoč usmeril k skrajno levičarski aktivistični skupini ACORN (Association of Community Organizations for Reform Now). Gre za nevladno organizacijo, ki se bori za »socialno pravičnost« in »odpravo revščine«. Toda spodbujanje ljudi (večinoma priseljencev), da si lahko tudi z nizkimi dohodki privoščijo dom, je bila norost, takrat pa je članek predstavljal zmagoslavje Baracka Obame, kasnejšega predsednika ZDA. Istega leta si je namreč Obama kot direktor pri Chicago’s Woods Fund uspešno prizadeval za dodatno pomoč ACORN-u. S financiranjem in usposabljanjem kadra je Obama podpiral ACORN. In ACORN je imel, kot se je izkazalo kasneje, veliko večjo vlogo, da je kriza dobila katastrofalni pospešek. Pri ACRON-u je izstopala predvsem ena oseba – Madeline Talbott, militantna aktivistka in Obamova mentorica, danes upokojenka, ki je hodila po bankah in grozila bankirjem.

Primarno poslanstvo bank (o njih nimam najboljšega mnenja, še manj o centralnih bankah) je posojanje denarja. Pri tem so načeloma zelo konservativne. Denar posodijo tistemu, ki ga lahko v dogovorjenem času vrne. Zato so pri dajanju kreditov zelo pazljive, saj bi morebitni kreditni avanturizem pomenil stečaj.

Da bi olajšali podeljevanje kreditov, je ameriški kongres ustanovil hipotekarni združenji Fannie Mae (1938) in Freddie Mac (1970), ki sta na sekundarnem hipotekarnem trgu kupovali in jamčili za hipoteke posojilojemalcev ter jih prodajali po vsem svetu. Namen je bil, da se hipotekarni trg naredi bolj likviden, stabilen in cenovno dostopen. Od začetka sta se vladni agenciji tudi sami obnašali zelo racionalno. Če je banka ponudila 5-odstotno stopnjo pologa namesto običajnih 10 do 20 odstotkov, bi Fannie in Freddie zavrnila odkup teh hipotek. Tako je bilo do začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je na sceno stopil predsednik ZDA Bill Clinton. Pod pritiskom ACORN-a je Clintonova administracija zelo znižala standarde Fannie in Freddie, odobrila je za bilijon dolarjev posojil kupcem stanovanj z nizkimi prihodki. To obsežno znižanje kreditnih standardov je razglasil predsednik Fannie Mae, glavni izvršni direktor in zdaj ugledni Obamov svetovalec James A. Johnson. To je tudi obdobje, ko je Fannie Mae okrepila svoje pilotne programe in lokalna partnerstva z ACORN-om, še posebej z Obamovo zaveznico Madeline Talbott.

Talbottova je hodila po bankah in od predsednikov uprav bank, pri katerih je za depozite jamčila zvezna vlada, zahtevala podeljevanje visoko tveganih posojil revnim, etničnim manjšinam in deprivilegiranim, kajti ameriški sen je še vedno, da ima vsak državljan svojo hiško. Vse na podlagi zakona o ponovnem vlaganju v skupnosti, ki ga je do ludistične skrajnosti dopolnil Bill Clinton. Čim več posojil posameznikom z nizkimi dohodki so banke odobrile, boljšo vladno oceno (CRA) so dobile. In to po programih Fannieja Maeja in Freddieja Maca. Clinton je takrat izjavil: »Strategija lastništva stanovanj ne bo davkoplačevalce stala niti enega dodatnega centa. Za to ne bo potrebna zakonodaja.« Na koncu je Clintonov načrt v krizo pahnil cel svet. Na lokalni in nacionalni ravni je torej ACORN služil kot kritični katalizator, ki je sprožil pritisk, ki ga je ustvaril zakon o ponovnem vlaganju v skupnosti. Pritegnil je demokratske (levičarske) politike, da bi Fannie Mae in Freddie Mac prisilili v vzorec visoko tveganih posojil in neupoštevanje elementarnih finančnih standardov, kot je konservativnost pri podeljevanju kreditov.

Krizo je torej sprožil vladni intervencionizem na trgu hipotekarni posojil. Zasebne banke so bile prisiljene k odobritvi visoko tveganih posojil. Na koncu se je dogajalo, da sploh niso več preverjale kreditnih sposobnosti posojilojemalca, ampak so mu zaradi pritiskov aktivistov ACORN-a verjele na besedo. Tako so dobivali posojila ljudje, ki sploh niso imeli prihodkov. Še več. ACORN jih je spodbujal, naj bankam lažejo o svojih prihodkih in premoženju, ker dobo ukrepali, če jih bodo banke postavile pred vrata. Taka posojila so kasneje postala znana kot »posojila lažnivcem«. Potencialni posojilojemalec pove, kakšen dohodek ima, kam hodi v službo in kakšno je njegovo premoženje, banka verjame in se strinja, da da posojilo. Nobene stvari ne preverijo. In če napihneš svoj prihodek, premoženje in kreditno zgodovino, dobiš večje posojilo. Širjenje posojil lažnivcem je k izgubi v finančni krizi prispevalo okoli 100  milijard ameriških dolarjev oziroma 20 odstotkov vsega izgubljenega denarja.

Prava eksplozija slabih posojil je posledično povzročila eksplozijo zavarovanih dolžniških obveznosti (CDO). Gre za zapleten finančni instrument, kjer vrednost izhaja iz drugega osnovnega sredstva, ki postanejo zavarovanje v primeru neplačila posojila. Investicijske banke so CDO najprej usmerile v avtomobilska posojila, študentska posojila, terjatve s kreditnih kartic in najeme letal. Bil je to nišni produkt, dokler niso izdajatelji zaradi razcveta nepremičninskega trga v ZDA pozornost preusmerili na drugorazredne hipotekarne vrednostne papirje kot nov vir zavarovanja za CDO: ena dolžniška obveznost je bila zavarovana z drugo dolžniško obveznostjo. Slednja se sprva ni zdela slaba, ker je zanjo prek Fannie Mae in Freddie Mac jamčila država. Zato se je začela spirala: CDO na CDO na CDO. In tako naprej. Kot pri posojilih v švicarskih frankih, kjer so posojilojemalci kljub temu, da so prihodke prejemali v evrih, stavili na švicarski frank (stava je bila, da se vrednost franka v primerjavi z evrom ne bo spremenila), je šlo tudi pri CDO pravzaprav za stave. Še huje. Vladno jamstvo je povzročilo stave na stave na stave.

Za boljše razumevanje si oglejmo klasično stavo. Pri konjskih dirkah najboljše kotirata konj in jezdec, ki še nista izgubila dirke. Zato oseba A stavi nanju 1.000 dolarjev, saj obstaja (denimo) 80-odstotna verjetnost, da bosta spet zmagala. Oseba B to opazuje in osebi C predlaga: stavim 10.000 dolarjev v razmerju 3 proti 1, da favorita ne bosta zmagala. Osebi C se zdi stava mamljiva iz dveh razlogov: (prvič), obstaja velika verjetnost, da bosta favorita zmagala, (in drugič), če izgubim, bom plačal 10.000 dolarjev, če zmagam, dobim 30.000 dolarjev. Vse opazuje oseba D, ki osebi E predlaga: Stavim 30.000 dolarjev v razmerju 10 proti 1, da bo oseba C izgubila. Razloga sta enaka kot prej: (prvič), obstaja velika verjetnost, da bosta favorita na konjskih dirkah zmagala, (in drugič), če izgubim, bom plačal 30.000 dolarjev, če zmagam, dobim 300.000 dolarjev. Skupna stava na enega konja in jezdeca, ki je na začetku znašala 1.000 dolarjev, zdaj znaša že skoraj 341.000 dolarjev. Podobno se je dogajalo z zavarovanimi dolžniškimi obveznostmi. Ko posojilojemalci niso več zmogli plačevati obrokov na posojilo, se je zgodil dolžniški domino efekt.

Dodatno je pot v zlom z umetnim in krepkim znižanjem obrestnih mer (to je naredila potem, ko je leta 2000 počil balon s tehnološkimi podjetji) tlakovala ameriška centralna banka (FED). Guverner Alan Greespan je med letoma 2000 in 2004 znižal obrestno mero s šestih odstotkov na nekaj več kot en odstotek. V tistem času je bila obrestna mera celo nižja od inflacije, kar pomeni, da so bile obrestne mere negativne. Povedano še drugače: banke so plačevale dolžnikom, ker so si izposodili denar, ne pa obratno, namreč da dolžnik plačuje bankam.

Greenspan je kasneje pred ameriškim kongresom dejal: »Sodim, da so svobodni trgi najboljši način organizacije ekonomije. V preteklosti smo jih poskušali regulirati. A to ni delovalo.« Levičarji po vsem svetu so te besede napačno razumeli. Greenspan se ni opravičil ameriški in svetovni javnosti, češ da je kriza pokazala, da kapitalizem (neoliberalizem, če hočete) ne deluje, ampak zaradi obrestnih mer. Toda Greenspanu v zagovor je treba povedati, da je do njegovih napačnih odločitev prišlo tudi zaradi napačnega izračuna inflacije v ZDA. Tamkajšnji urad, ki je zadolžen za izračun, je za ceno nepremičnin – povedano povsem preprosto – jemal povprečno prodajno in najemno ceno. Nepremičninski bum, ki je takrat potekal v ZDA, torej v ceni inflacije ni bil realno zajet. Uradna inflacija je takrat znašala med 2 in 2,5 odstotka, čeprav je bila v resnici 6-odstotna. Greenspan je dejal, da obrestnih mer zagotovo ne bi tako znižal, če bi poznal pravo inflacijo.

Kakorkoli, do finančne krize leta 2008 je prišlo, ker so banke in politiki popustili pritiskom militantnih nevladnih organizacij, ki so imele podporo levih medijev in ki so najprej uporabljale metode Saula Alinskega (levičarski pisatelj in aktivist je napisal Pravila za radikalce, ki ustvarjajo socialno državo; primer je ustrahovalna taktika leta 1997, ko so aktivisti pri Pulaski Bank & Trust v Arkansasu blokirali cesto), kasneje pa z grožnjami in lobiranji pritiskale na politike.

V Sloveniji ta hip enako počne Inštitut 8. marec z Niko Kovač na čelu (Kovačeva je slovenska različica Talbottove): seje seme katastrofe. Ko se njihovi načrti sfižijo in povzročijo škodo, se umaknejo in dvignejo roke, da so odločitve tako ali tako sprejeli drugi. Talbottova danes uživa v dobri pokojnini, a še vedno »deli nasvete«, Kovačeva pa, ker je še mlada, hodi po svetu, uživa v dobri hrani, ko pride nazaj v Slovenijo, nadaljuje s svojim nepremišljenim in zlobnim početjem. Samo poglejte profil na družbenem omrežju Twitter, vam bo takoj jasno. Kovačeva sama ni taka težava. Lahko pove, kar si misli, in predlaga, kar želi. Težava je na odločevalski strani, ki se ukloni pritiskom militantne skupine, ki sama sebe imenuje inštitut. In Golobova vlada počne natančno to. Boljšega recepta, da bo sedanja oblast Slovenijo popeljala v propad, bi res težko našli.

Nika Kovač in Madeline Talbott sta lika Saula D. Alinskega: Kovačeva (Obamova štipendistka) je preslikava Talbottove (Obamova mentorica), Inštitut 8. marec pa slovenska različica militantne skupine ACORN, ki je bila med drugim obtožena tudi volilnih goljufij v več zveznih državah. In Obama? Kot politik je podpiral ACORN-ovo ekonomsko norost. Enako počne Robert Golob. Podpira neumnosti, nesmisle in oksimorone Inštituta 8. marec.

Ko postane težko, se tovrstni osebki »nič krivi, nič dolžni« umaknejo za telesa in denarnice tistih, ki jih je njihovo početje v resnici prizadelo in jim škodilo. Popravljanje napak pustijo drugim, sami se potuhnejo. In ko se svet spet začne normalno vrteti, pridejo na plano z enakim parazitskim nagnjenjem – po hranjenju z omako tretjih oseb. Kot da nikogar nikoli ne izuči, da nalaganje brezplačnih kosil v reševalne načrte skupin, kot sta ACORN in Inštitut 8. marec, pomeni izgubo denarja, časa, premoženja in življenj.

Vzrok za finančno krizo ni bilo prosto-tržno gospodarstvo (kapitalizem), ampak je bil socializem, ki ga je zagovarjalo in v njem iskalo rešitev vse več vlad. Zgodovina temu nedvoumno pritrjuje. Globalna finančna kriza je zato v resnici zgodba o še enem propadlem socialističnem eksperimentu, tokrat o tem, kako so vlade ogrozile globalno bančno in finančno industrijo. In potem s socialističnimi ukrepi reševale nastale razmere. To je podobno, kot bi acetilenskemu gorilniku zaupali gašenje požara. Žal se vlade z enakimi metodami lotevajo tudi sedanje energetske krize, ki, to je zdaj že jasno, ni običajna kriza, ampak sistemska, ki bo trajala najbrž dolgo časa.

Tekst je bil prvič objavljen na spletni strani revije Demokracija.

»Rezultati so boljši, kot je mogoče vidno javnosti.« Kakopak, gospod Golob, tudi Elvisa vsak dan videvajo v Las Vegasu.

Značke

Butalci, Butale, energija, Fran Milčinski, inflacija, Kras, Marjan Šarec, Nemčija, ogrevanje, Olaf Scholz, plače, revščina, robert golob, Slovenija, veverice

Obstajajo misli, ki si jih ne moreš zapomniti, ampak jih moraš enostavno zapisati. Zato boste kmalu videli Petro Bezjak Cirman in Vesno Vukovič, kako z beležkami letata naokoli in si zapisujeta modrosti njunega šefa – Roberta Goloba. »Rezultati so boljši, kot je mogoče vidno javnosti,« je le ena od teh.

Ni povsem znano, komu moramo biti hvaležni, da je izkopal ta zaklad, ki je samo čakal, da ga povlečejo iz globokih rudarskih jaškov in ga prinesejo na beli dan. Mora biti, da so izkušeni plezalci po jamah, da ga najdejo. Zdaj je postalo že stalnica, pojavijo se v štiriletnem volilnem ciklusu. Očitno je, da gredo vedno globje, ker so intelektualni procesi v glavah skoraj od nikoder na novo oklicanih političnih odrešenikov vedno bolj poglobljeni; na radost trpinčenih skupin, da jim bodo sneti okovi, na katera jih je vklenil Janez Janša. Množična psihoza občutka življenja v  viktimističnem vesolju pri tem, kakopak, ne igra nikakršne vloge.

Šarec nas je prepričeval, da je mestoma treba skočiti v prazen bazen (in si razbiti nos), Golob nas prepričuje, da je bazen poln. Če si razbijemo nos, bo to samo občutek, ker je bazen v resnici poln in mi plavamo v prijetno topli vodi. Zato tudi računi v trgovini in zneski na položnicah sploh niso višji, saj se to javnosti samo zdi. Golob je zdaj tisti, ki bo razkril skrivnost pravih zneskov. Nikarte ne verjemite bankam, ko vas bo bankir prepričeval, da trajnik za 30 evrov pomeni 30 evrov. V banki imate več denarja, tako premier, »kot je mogoče vidno«. Tisto, kar vidimo s svojimi očmi, ni tisto, kar mislimo, da v resnici je, mar ne? In ko boste stali v vrsti pred blagajno, boste tega ali onega čakajočega, da poravna račun, slišali radostno krikniti, vedite, da se mu niso pregreli možgani, ampak je doživel razsvetljenje glede vsote na računu. Več je v resnici manj, to je Golobova nebeška matematika. In to so tisti, »ki si podražitve ne morejo privoščiti«. Če boste tiho, se boste znašli na spisku onih, ki si podražitve lahko privoščijo. Zato rajši kriknite v slavo vladi, drugače boste morali štruco kruha plačati v zlatnikih.

Golob, ki bo z naročja device Nike (še ena neprecenljiva izkopana gruda) razprl morje in popeljal ljudstvo tja, kjer se ne »potrebuje dodatnih tisoč evrov«, zna in ve. Podpora kluba pletenja in medijskih plazilcev je zagotovljena. »Potrebovali bi politike, ki bi jih ljudje dali to, kar potrebujejo, ne tega, kar želijo,« pravijo na N1. Bolj se ne bi mogel strinjati: od Butalcev Frana Milčinskega ni bilo povedano nič novega. Samo v Butalah si želijo višje davke in ne višjih plač, ki jih po Golobovo ne potrebuje nihče. In smo tam, kjer pač smo: imeli smo premierja, ki je bil na dveh krajih istočasno; premierja, ki je skupaj z vodstvom jedrske elektrarne ugotovil, da ima Slovenija jedrsko elektrarno; danes imamo premierja – čarovnika, ki se upira zakonom fizike in razkriva čudodelno zdravilo proti kitajskemu virusu.

Slednje ga je prešinilo, ko je namakal noge v morje in na obali pustil svoje japonke. Kar je bil po vsej verjetnosti razlog za razsvetljenje. Kdo še nosi japonke, ta nosilec za noge, ki ponazarja ležernost našega časa in koder se misel človeka z japonkami združi z njegovo hojo: mlahavo, povešeno, tleskajočo, zanemarjeno. Stik kože s plastiko je ubijalski za intelekt, do prodornega razmišljanja človek pride, ko se jih osvobodi. Kar se je zgodilo z Golobom. Od tod njegovo neverjetno in prodorno razmišljanje: če bomo varčevali z energijo, ne bo redukcij, če boste želeli biti na toplem, redukcije bodo. Vse jasno. Čeprav obstaja utemeljen sum, da gre za sposojeno energetsko rešitev, saj je to izjavil ob srečanju z nemškim kanclerjem Olafom Scholzem. Nemci so pod socialistično vlado postali znani po svojih zdravo razumskih in zelo natančnih rešitvah: na kakšno temperaturo je lahko nastavljena klima; koliko časa se lahko tušira moški in koliko ženska; koliko je optimalna temperatura, da preživiš mraz. Skratka, tudi v Sloveniji lahko pričakujemo navodila. In prekletim vevericam je treba prepovedati, da se poleti ne sprehajajo z vžigalniki po Krasu. Ali pač ne? Ker manj gozdov pomeni manj možnosti za požare.

Vsekakor dobri obeti za prihodnost. Ker so »rezultati boljši, kot je mogoče vidno javnosti«. Kakopak, gospod Golob, tudi Elvisa vsak dan videvajo v Las Vegasu.

Lekcija o inflaciji: 5 ukrepov, ki bi jih sprejela vsaka pametna vlada, v Sloveniji pa: ali je vlada neumna ali vlada misli, da so neumni ljudje

Značke

birokracija, cene, davki, davčna zakonodaja, deflacija, denar, državna uprava, ECB, ekonomija, Evropska unija, FED, gospodarska rast, gospodarstvo, inflacija, javna poraba, javna uprava, medijski mainstream, obrestna mera, podražitev, regulacija, robert golob, Slovenija, sončne elektrarne, Vlada RS, zelena agenda

Deflacija je za potrošnika dobra, inflacija je slaba. Upam, da se s tem vsi strinjamo. Preprosto zato, ker pri inflaciji v določenem časovnem obdobju za enoto denarja dobimo manj blaga in storitev kot v prejšnjih obdobjih. To je posledica preveč (poceni) denarja (brez kritja) na trgu. Ta denar »lovi« premalo dobrin (blago in storitve). Zato se cene povečajo. In to ni nikakršna raketna znanost, ki je ne bi razumel povprečno inteligenten mladostnik. Razen, seveda, če ti »mladostniki« ne sedijo v vladi Roberta Goloba. Potem se zmožnost razumevanja preprostih ekonomskih zakonitosti drastično zmanjša.

Kakorkoli, preveč denarja na trgu običajno povzročijo vlade, ki imajo monopol nad tiskanjem bankovcev in kovancev. Nov denar v obtoku, ki želi biti stabilen in ne izgubljati vrednosti, mora imeti realno podlago. Kar pomeni, da država natisne toliko denarja, kot ga v resnici gospodarstvo ustvari. Nekatere škodljive politike (kot je denimo zelena agenda) so povečale potrebo po denarju. Ker ga toliko (gre za milijarde evrov) gospodarstvo je more ustvariti in ga poslati v Bruselj, se evropski birokrati preprosto odločijo, da bo centralna banka (ECB ali čez lužo FED) tiskala denar brez kritja (na ta način so zagnali program kvantitativnega sproščanja). Inflacija je tako za potrošnike na nek način davek (paradavek).

Težava EU (in s tem tudi Slovenije) je, da se kljub visoki inflaciji nihče ne želi odpovedati dragim »zelenim« (in drugim) programom (in obsežni birokraciji), čeprav je jasno, da povečanje državne porabe težave z inflacijo še poslabša. Kajti če bodo oblasti vztrajale pri zelo dragi preobrazbi energetike v zeleno (trajnostno ali kakorkoli temu že rečemo), se bo potreba po dodatnem svežem denarju še povečala. To pomeni, da bo potrebno dodatno tiskanje denarja iz nič. Evropska centralna banka (ECB) je sicer zvišala obrestne mere, da bi zajezila inflacijo in jo spravila pod dva odstotka, ampak če bo dodatno tiskala denar, ne bo prav nič pomagalo (in se bo znašla, če že ni, v spirali, iz katere je izhod en sam – popoln zlom in nov začetek).

Čeprav Golob napoveduje, da se bo inflacija jeseni umirila in zmanjšala (začasno se bo najbrž res), na malo daljši rok prav nič ne kaže, da bi se razmere izboljšale. Še več. Če bo šel Golob resnično v gradnjo niza velikih sončnih elektrarn, do katerih naj bi do leta 2025 dostopala tretjina slovenskih gospodinjstev in za katere bo potrebno resnično veliko denarja, bodo slovenske finance kolapsirale. Da si ob taki hudi globalni krizi, ki se nam bliža in ki ne bo običajna ekonomska kriza, privoščiš tako nedomišljen energetski projekt, moraš biti pokvarjen ali pa nagnjen k samomoru. Tudi projekti, ki so napovedani in ki nekako sledijo globalistični bruseljski agendi (od energetike prek sociale in zelenega načrta do enakosti spolov), bodo najbrž že letos jeseni sprožili upor in prelivanje krvi (protest nizozemskih kmetov je le uvod v mnogo hujše stvari na stari celini). Problem današnjih (desnih ali levih) oblasti, ki zaradi ljubega miru večinoma sledijo progresivnim in levičarskim željam in zahtevam, je, da so bolj osredotočeni na ideologijo, kot na dejanske potrebe države (ali EU) in državljanov (ali posameznih držav EU).

Vlada, ki želijo svoji državi dobro, ob taki inflaciji, kakršna je danes, naredi vsaj pet, vsaki »kmečki« glavi logičnih stvari: prek centralne banke zaostri ponudbo denarja v višjimi (da ne rečem zelo visokimi) obrestnimi merami, zmanjša obseg javne in državne uprave (odpuščanje birokracije), zniža davke, oklesti javno porabo in deregulira državo (zmanjšanje števila predpisov in omejitev). Ta recept (v zgodovini so ga uporabili pametni voditelji, kot denimo Ronald Reagan ob »veliki inflaciji« pred 40 leti) sicer sproži kratko in bolečo recesijo, ki znatno zmanjša gospodarsko rast, toda ko ukrepi začno delovati, začne država gospodarsko rasti na bolj zdravih temeljih in je še močnejša, kot je bila pred krizo (tako je naredila tudi Estonija ob globalni finančni krizi leta 2008). Za razliko od tega, bi Golobova vlada povečala davke, obseg državne uprave, porabo javnega denarja (pridobivanju trajnostnih in okolju prijaznih, karkoli pomeni, energetskih virov) in število regulativ (ki jih bo usklajeval z nevladnimi organizacijami, kar pomeni, da bo vlado in parlament pravzaprav vodila ulica). Edino, kar je, bo ECB zviševala obrestne mere. Ampak to bo zasluga ECB, ne Golobove vlade.

Vse skupaj torej diši po predsedniku vlade in njegovi ministrski ekipi, ki ne samo, da nimajo pojma o osnovah ekonomije, temveč ne znajo narediti nič drugega, kot zadeve še poslabšati. Celo huje: vlada nima prav nikakršnih rešitev za težave. Zato se stvari ne bodo izboljšale – slabšale se bodo. To vedo tudi tisti brez Nobelove nagrade za ekonomijo.

Mogoče je le dvoje: ali je neumna vlada ali vlada misli, da so neumni ljudje. Da bomo z večjo javno porabo in povečanjem davkov zmanjšali inflacijo. Ali prav razumem? Ni bolj logično, da ljudem dovolite, da obdržijo več svojega denarja (z nižjimi davki) in bodo ta denar porabili za nakup stvari in ustvarjanje gospodarske dejavnosti? Res pa je, da bo v tem primeru manj denarja za škodljive nevladne organizacije in samozaposlene v kulturi z dvomljivim umetniškim slovesom. V nasprotno se da prepričati tiste (in teh je v Sloveniji zelo veliko), ki menijo, da bodo obogateli na piramidalnih denarnih shemah ali zadeli na loteriji, ne da bi vplačali stavo. Predvsem pa tiste, ki verjamejo nasvetom, kateri sadež jim bo čez noč odstranil maščobo z zadnje plati. Kar poskusite! Vam povem, da tanka rezina lubenice, ki je čez noč položena na trebuh, v nekaj urah naredi »six-pack«. Če ne, niste upoštevali navodil. Torej ste krivi vi. To je ta (socialistična) logika vlade.

Statistično se bo inflacija zagotovo kmalu (vsaj začasno) zmanjšala, a ukrepi Golobove vlade (subvencioniranjem, draginjskimi dodatki ali karkoli drugega) sami po sebi ne bodo znižali cen. Spremenilo se bo samo to, kdo plača stroške. In na žalost imamo medijski mainstream, ki (v to sem prepričan) to razume, a kljub temu (zaradi ideologije) podpira. Mediji pač samo ponavljajo, kar jim je bilo naročeno, zato bodo sokrivi (in so že) za uničenje gospodarstva in načina življenja.

Recesija prihaja, o tem ni dvoma. Ko nič več od norih in bolj norih vladnih idej ne bo delovalo, se bo gospodarska katastrofa nadaljevala. Težko je verjeti, da se bosta Golob in njegova vlada spremenila. Sledenje agendi Levice in ulice se ne bo končalo. Bo pa izpolnjena njihova največja želja, saj bomo vsi enaki v revščini. Ob takem razpletu dogodkov in ob takih napovedih (ukrepov) se bo razlika v premoženju (če izvzamemo globalistične elite) zmanjšala, manj premožen in srednji razred bosta uničena oziroma se bosta zlila v en sam velik razred – revnih.

Ne vem, kako je z vami, ampak meni to ni razlog za odpiranje šampanjca in optimizem.

So to priprave Roberta Goloba, da naskoči kandidaturo za Nobelovega lavreata?

Značke

Aleksander Lukašenko, Covid-19, inflacija, kitajski virus, Nobelov lavreat, robert golob, RTV Slovenija, satira, Sir Isaac Newton

So povsod okoli nas, a nekako skriti. Ker jim je nerodno in ne želijo pozornosti, jih običajno sploh ne opazimo. Kar nekaj jih je. Tem simpatičnim prostočasnim genijem rdečica sramežljivosti zbledi, ko je ogrožen planet. Takrat jih nekaj naplavi, pač odvisno od narave bližajoče se katastrofe. Ko se to zgodi, je za običajne smrtnike najboljše, da ostanejo mirni, se ne zapletajo v pogovore z njimi, vse dosedanje vedenje postane popolnoma ničvredno, ko bruhnejo njegovo znanje in izkušnje, mestoma vse pridobljeno v stikih z Marsovci, ki so ga pred leti ugrabili in vanj vlivali svoja spoznanja o vesolju. Kajti človek niti kot produkt evolucije, niti kot stvaritev Boga ne more doseči te stopnje razsvetljenja.

Zadnja planetarna katastrofa je seveda pandemija kitajskega virusa. Največji umi sedanjega časa je niso mogli ustaviti, niti zajeziti. In kot ponavadi so se, in to je dobro, oglasili do zdaj nevidni genialni epidemologi in virusologi. Seveda, brez formalne izobrazbe, strokovnjaki so postali po naravni ali politični poti, zdaj so se pripravljeni žrtvovati, nositi križ in deliti nasvete. V prvem valu je svet navdihovala modrost Aleksandra Lukašenka, danes prestrašene plebejce miri Robert Golob. Njegova navodila kljubujejo zakonom fizike, na glavo je postavil vse do danes nakopičeno človeško znanje.

Prav neverjetno je, kako si tega nihče ni spomnil že prej. Rešitev je ležala na tleh, sklonil se je le ustrežljivi Golob in jo pobral: morje, kjer sta vitamin D in slana voda. Tega se kitajski virus boji kot hudič križa. Če se okužiš, ni treba v izolacijo, ampak samo skočiti je treba v vodo in se malo popražiti na soncu. Eureka! Premieru je narod lahko hvaležen, da misli nanj, tudi ko je na dopustu. Nad glavo se mu je prižgala luč, ko je čofotal v vodi in plesal na obali. Ni mislil samo nase in na svoje užitke, ob tem je še miselno telovadil. Ne pa Sir Newton, ki je ležal pod jablano in čakal, da mu je na glavo padlo jabolko. Eh, blefer, pravi amater v primerjavi z Golobom. Da ne govorimo o tem, da je zakon gravitacije rasističen, delo belih supremacistov. On je pravi borec za zatirane, prezira zahodne države, ki skušajo najti cepiva, pri tem izvajajo teror in izkoriščajo revne in nemočne državljane. Zato je tudi na drugih področjih našel izvirne in inovativne rešitve, ki so jih zlobneži pred ljudmi skrivali v svojih predalih, Golob pa je imel pogum, da jih obelodani.

Inflacija je tipičen primer. Do zdaj je veljalo zmotno prepričanje, da je inflacija večja, čim bolj se dražijo dobrine. Golobov boj bo šel v nasprotno smer in po načelu ´klin se s klinom zbija´. Pripomogel bo k podražitvi dobrin (pšenice, elektrike, plina) in inflacija se bo znižala. Sistem je podoben kot pri virusu. Kot se virus ustraši morja in sonca, se inflacija ustraši visokih cen in zaradi višine strmoglavi. Zadeva – rešena. Tako se je lotil tudi ´depolitizacije´ RTV Slovenije. Nad politiko s politiko, je njegovo geslo. Se pravi, da je treba nacionalno televizijo še bolj spolitizirati, da se bo depolitizirala. Politiko je treba dodati politiki in stvar je rešene. Politika minus politika je nič. Pravim vam, čista matematika genialnega Goloba. Človek ga preprosto mora imeti rad.

Zapis je seveda satiričen, kar pa ne pomeni, da ni daleč od realnosti.

Vzpon finančne spirale zla: zakaj svet (bolj kot kdajkoli prej) potrebuje voditelja, kot sta bila Margaret Thatcher in Ronald Reagan

Značke

deflacija, denar, ECB, inflacija, Margaret Thatcher, Mario Draghi, Ronald Reagan, Velika Britanija, ZDA

Bilo je januarja 2015, ko je takratni predsednik ECB Mario Draghi v Frankfurtu orgazmično napovedal, da bo banka sprožila tako imenovani program kvantitativnega sproščanja (EQ). To pomeni, da so se zagnali tiskarski stroji, ki so natisnili na desetine milijard evrov. Namen je bil, da se poveča potrošnja, sproži inflacija (na dva odstotka) in poveča gospodarska rast. In vse bo spet lepo in prav.

Kasneje se je izkazalo, da deflacija (ki je kar vztrajala) ne vpliva negativno na gospodarsko rast (rast BDP pa je bila daleč od pričakovane), niti na obnašanje potrošnikov, tiskanje ogromnih količin denarja (kar so največje centralne banke počele že od leta 2008) ni imelo nikakršnega učinka. Do lani, ko je velikanska plima sveže natisnjenega denarja (brez podlage, dobesedno iz nič) začela kazati prve učinke: avgusta lani se je povprečna inflacija v EU dvignila na tri odstotke (v Sloveniji je bila 3,3-odstotna), septembra je bila že 3,6 odstotka, novembra že 4,9 odstotka. Pandorina skrinjica se je odprla, ruski napad na Ukrajino je priročno kazanje s prstom na krivca in izgovor za obrambo ECB. Ampak zadeva gre samo še na slabše: povprečna inflacija v EU se je maja približana devetim odstotkom, ni več države, kjer bi bila inflacija nižja od petih odstotkov (v Estoniji je bila 20,1).

Da bi stvari razumeli, moramo odgovoriti na vprašanje, komu koristi deflacija in komu inflacija. Čeprav sem o tem že pisal, se mi zdi prav, da na kratko ponovim.

Deflacija koristi povsem običajnim ljudem, potrošnikom, lahko rečemo, da je dobra za ranljive skupine ljudi, ki imajo nizke dohodke. Deflacija pomeni, da denar ohranja vrednost (ali pridobiva na vrednosti), da za isto vsoto (fiat) denarja dobimo več, kot smo včeraj. Glede na tehnološki napredek je to povsem normalno: ta napredek omogoča, da podjetja dobrine lahko izdelujejo in prodajajo za nižjo ceno kot pred leti, desetletjem. To ni pogodu birokratom (in vladam). Ko je deflacija, govorijo o katastrofi apokaliptičnih razsežnosti. In da morajo oni (bruseljski birokrati skupaj z ECB) umetno sprožiti inflacijo (s tiskanjem denarja brez kritja). Izmišljujejo si vse mogoče, da bi potrošnik kupoval dražje, ne cenejše. Ena takih izmišljotin je program EQ, drugi je denimo zelena energija, ki se že kaže za katastrofo, saj se države vračajo nazaj na premog.

Inflacija za razliko od deflacije pomeni, da denar izgublja na vrednosti in da potrošnik kupuje vse dražje. Če imate danes v žepu 100 evrov, boste zaradi inflacije čez nekaj časa imeli samo še 95 evrov. Če ste zadolženi, je to za vas dobro, če niste in celo posojate denar, ga izgubljate. In ker so največji dolžniki države, jim je v interesu, da imajo inflacijo. Tako dajejo vsaj vtis, da bodo v doglednem času odplačale svoje dolgove, inflacija pa pomeni tudi večjo javno potrošnjo. Povedano drugače: deflacija koristi potrošnikom, inflacija pa državi. Zato jo je treba sprožiti. Ker proizvodnja dobrin in storitev sama po sebi ne sproža inflacije, ampak kvečjemu deflacijo, mora država tiskati denar, ki pa nima realne osnove in ne ustvarja nove vrednosti, temveč zmanjšuje njegovo vrednost. To pa z drugimi besedami pomeni, da je inflacija na nek način davek, ki ga moramo potrošniki že ob tako veliki obdavčenosti dodatno plačati. Izključno zato, da bi država lahko še več trošila in širila svojo birokracijo. Zato države (še posebej bruseljska biroikracija) strašijo pred deflacijo, čeprav ni nikakršnega razumnega razloga, da bi deflacija škodila gospodarski rasti, za kar imamo primere v zgodovini. Deflacija torej lahko samo blagodejno vpliva na potrošnike, saj spodbuja varčevanje (denar ne izgublja vrednosti) in umirjeno potrošnjo (potrošnik ne zapravlja brezglavo in si ne dela zalog, ker se boji, da se bodo dobrine naslednji dan podražile).

Margaret Thatcher in Ronald Reagan sta bila redka globalna voditelja, ki sta se zavedala, da je inflacija zlo, ker gre za paradavek na prihranke običajnih ljudi. ZDA so bile v letih 1981 in 1982 v hudi krizi: inflacija je bila dvomestna, gospodarstvo se je krčilo. Reagan je začel s konservativno politiko, ki je kasneje postala znana kot reaganomika. Njegovi predhodniki so se s krizi spopadali tako, da so razširili državo in njena pooblastila, reaganomika pa je temeljila na zmanjšanju vloge države, kar je dalo pospešek gospodarski rasti in zaposlenosti, inflacija se je zmanjšala.

Thatcherjeva je Veliko Britanijo rešila z ekonomistom šole klasičnega liberalizma – Hayekom. Anekdota govori, da je Thatcherjeva, ko je bila izvoljena za predsednico torijcev, na nekem sestanku na mizo dala Hayekovo knjigo Ustava za svobodo in dejala: »V to verjamemo!«

Reagan je o inflaciji dejal, da je »tako nasilna kot ropar, zastrašujoča kot oboroženi ropar in smrtonosna kot morilec.« Thatcherjeva pa: »Lekcija je jasna. Inflacija nas vse razvrednoti.« Obe državi sta se pod njunim vodstvom opomogli.

Svet danes potrebuje voditelje, kot sta bila Reagan in Thatcherjeva, pravi v Spectatorju Matthew Lynn. In se lahko samo strinjam.

Globalni resničnostni šov: propadanje socializma v Venezueli v živo

Značke

Hugo Chavez, inflacija, komunisti, Laura Saravia, Michigan, nafta, Nicolas Maduro, Petra Cahill, socializem, Venezuela

Svet nima prav pogosto priložnosti v živo spremljati propad socialističnega gospodarstva, kot je to primer Venezuele. Propad države, ki je imela lani 800-odstotno inflacijo in ki ji za letos napovedujejo 2.200-odstotno inflacijo, katere BDP je lani padel za 18,6 odstotkov in ki trpi hudo pomanjkanje, se je začel natanko takrat, ko je oblast leta 1999 prevzel Hugo Chavez. Bilo je to v času največjega padca cen nafte v sodobni zgodovini (podoben se je zgodil ob naftni krizi v sedemdesetih letih), Chavez pa je prišel na oblast z obljubo, da bo delil naftno bogastvo države z revnimi.

Ko so se cene nafte približale 100 dolarjem na sodček, je povsem izgubil razum. Država, ki ima največje zaloge nafte na svetu in ki 95 odstotkov proračuna napolni z nafto, je sprejela več ukrepov, namenjenih prerazporeditvi bogastva. Nacionalizirala je skoraj vse sektorje gospodarstva – od naftnih ploščadi in telekomunikacijskih podjetij do bank. To je skoraj vse velike tuje korporacije, ki so dajale delo deset tisočim Venezuelcem, pognalo v beg iz socialistične države. Težava, ki je nastala, je bila nepremostljiva, usoda propada neizbežna. Odšel je zasebni inženirski kader, bolivarski prisledniki pa seveda niso imeli pojma o črpanju nafte, ki je bila pomembna zato, ker so z naftnimi dolarji uvažali hrano. Padec cen nafte, ki je sledil v tem desetletju, in prevzem vodenja države s strani Nicolasa Madure, je državo dokončno zlomil.

Posledice si lahko preberete v dobri reportaži Petre Cahill in Laure Saravie.

In samo mimogrede. Vsak poskus, da bi karkoli zasnovali na marksističnem oziroma socialističnem vzorcu, je vnaprej obsojeno na neuspeh. To so spoznali tudi marksisti v Michiganu, ki so odprli restavracijo in jo upravljali po socialističnih manirah. Kako se je končalo, preberite v tekstu Komunisti v šoku: marksistična restavracija v Michiganu zaprla vrata.

Tako je govoril Warren Buffett ali kaj želi Donald Trump?

Značke

Axel Kaiser, Boulevard Voltarire, Donald Trump, Fortune, inflacija, javni dolg, Kitajska, trgovina, Varčna vas, Warren Buffett, Zapravljivi Dol, ZDA, zlati standard

Jeseni 2003 je milijarder Warren Buffett v ameriški reviji Fortune objavil esej Squanderville and Thriftville (Zapravljivi Dol proti Varčni vasi), v katerem je nazorno pojasnil težavo, s katero se ameriško gospodarstvo več desetletij spopada zaradi čezmerne potrošnje. Na kratko bom povzel po knjigi Axela Kaiserja »Pot v propad«, vi pa si lahko ogledate risanko o Zapravljivem Dolu in Varčni vasi.

Predstavljamo si dva otoka, je zapisal. Na vsakem je po ena vas: Zapravljivi Dol na enem in Varčna vas na drugem. Obe sta samozadostni in imata enak delovni čas. Lepega dne se v Varčni vasi odločijo, da bodo več delali, zato da bodo lahko privarčevali in investirali. Zgodi se, da Varčna vas proizvede več, kot potrebuje, zato začne višek izvažati v Zapravljivi Dol. Prebivalci slednjega kmalu ugotovijo, da lahko zaradi poceni izdelkov iz Varčne vasi živijo enako dobro, tudi če delajo manj. V zameno Zapravljivi Dol ponudi Varčni vasi obveznice, katerih izdaja ne zahteva velikega napora.

Mineta dve leti in Varčni dol si nabere ogromne količine obveznic Zapravljivega Dola. Nekateri strokovnjaki ugotovijo, da bodo morali prebivalci Zapravljivega Dola delati dvakrat več, če bodo želeli poplačati svoj dolg Varčni vasi. Ko se začno prebivalci Varčne vasi spraševati, ali bodo sploh kdaj dobili poplačan dolg, se odločijo, da ga bodo izterjali z edino lastnino, ki jo imajo prebivalci Zapravljivega Dola – zemljo. Tako je Varčna vas postala lastnik Zapravljivega Dola. A ne le to. Ker prebivalci Zapravljivega Dola nimajo ničesar drugega v zameno, so prisiljeni delati celo več kot prebivalci Varčne vasi, saj le tako lahko odplačujejo dolg in imajo dovolj za preživetje.

Buffet je z esejem natančno pokazal, kam so zabredle ZDA. Do sedemdesetih let so se prebivalci ZDA obnašali kot prebivalci Varčne vasi; njihova trgovina je bila uravnotežena, imeli so celo presežek, vlagali so v druge države, imeli so tako imenovani »zlati standard«. Nato je prišlo do obrata. ZDA so morale, da bi financirale svoj uvoz (denimo) iz Kitajske, tja pošiljati dolarje v zameno za izdelke, ki jih je Kitajska pošiljala v ZDA. Povedano drugače. Kitajska je v ZDA pošiljala dejanske dobrine, ZDA jim je dajala dolarje, se pravi tiskane papirčke, ki so bili jamstvo, da jih bodo nekoč lahko spremenili v dobrine in storitve. A ni bila samo Kitajska, tudi druge države so imele v primerjavi z ZDA presežek v medsebojni trgovinski bilanci. Zato je začelo strmo naraščati premoženje tujih državljanov v ZDA, naraščala je inflacija, Američani pa so kljub temu še vedno trošili, javna poraba je naraščala. Čeprav velja, da je začetek zatona dolarja povzročila ustanovitev ameriške centralne banke (FED), so ZDA postale resnični Zapravljivi Dol potem, ko so se leta 1971 odpovedale zlatemu standardu.

Ravno to želi spremeniti Donald Trump – da ZDA spet postanejo Varčna vas. Eden od njegovih ukrepov bo mogoče celo ponovna uvedba zlatega standarda.

Kdo se boji deflacije?

Značke

deflacija, ECB, EQ, EU, inflacija, Jürgen Stark

Pretekli teden je šla skoraj povsem mimo Slovenije pomembna tema – deflacija. Države se jo bojijo kot hudič križa, saj naj bi prinašala stagnacijo gospodarstva. Bloomberg je dnevno objavljal več prispevkov na to temo, nazadnje precej optimističnega (http://www.bloomberg.com/news/articles/2015-02-27/spanish-price-plunge-echoes-across-euro-area-awaiting-ecb-s-qe), saj naj bi napoved ECB, ki bo maca začel s programom kvantitativnega sproščanja (EQ), v okviru katerega bo ECB do najmanj konca septembra 2016 mesečno odkupila za 60 milijard evrov obveznic držav in podjetij, že sprožila inflacijska gibanja, čeprav bo evrsko območje prvo četrtletje še vedno imelo deflacijo. O tem, kako škodljiv je keynesianistični ukrep ECB, sem že pisal (https://kavarnahayek.wordpress.com/tag/blaz-vodopivec/), posvetil se bom rajši vprašanju, kdo se boji deflacije in ali je res nekaj slabega.

Deflacija je, povedano preprosto, dobra za potrošnika, malega človeka, lahko rečemo tudi za ranljive skupine ljudi, katerih so v skrbi zanje polna usta levičarjev. Pomeni, da denar ohranja svojo vrednost (ali pridobiva), potrošnik pa zaradi padca cen kupuje vse cenejše. Kar je povsem logično. Tehnološki napredek omogoča, da podjetja vsakodnevne dobrine lahko izdelujejo in prodajajo za nižjo ceno kot pred leti, desetletjem. Se spomnite, kako dragi so bili včasih mobilni telefoni? Danes ga lahko dobite za nekaj evrov, še pred desetletjem ste morali zanj odšteti nekaj deset ali sto evrov. Ali peka kruha. Zaradi tehnološkega napredka lahko en sam človek peče in prodaja kruh, pa še cenejši je, kot je bil. Zdaj bi nas radi birokrati tega obvarovali. Govorijo o katastrofi apokaliptičnih razsežnosti, ki bo sledila, če ne bodo (umetno) sprožili inflacije. Pomislite, izmišljujejo si ukrepe, da bi potrošnik kupoval dražje, ne cenejše. Med drugim program EQ.

Kaj je torej v inflaciji tako dobrega, da se države bojijo deflacije? Inflacija za razliko od deflacije pomeni, da denar izgublja na vrednosti in da potrošnik kupuje vse dražje. Če imate danes v žepu 100 evrov, boste zaradi inflacije čez nekaj časa imeli samo še 95 evrov. Če ste zadolženi, je to za vas dobro, če niste in celo posojate denar, ga izgubljate. In ker so največji dolžniki države, jim je v interesu, da imajo inflacijo. Tako se vsaj navidez zdi, da bodo v doglednem času odplačale svoje dolgove, inflacija pa pomeni tudi večjo javno potrošnjo. Povedano drugače: deflacija koristi potrošnikom, inflacija pa državi. Zato jo je treba sprožiti.

Ker proizvodnja dobrin in storitev sama po sebi ne sproža inflacije, ampak kvečjemu deflacijo, mora država tiskati denar, ki pa nima realne osnove in ne ustvarja nove vrednosti, temveč zmanjšuje njegovo vrednost. To pa z drugimi besedami pomeni, da je inflacija na nek način davek, ki ga moramo potrošniki že ob tako veliki obdavčenosti dodatno plačati. Izključno zato, da bi država lahko še več trošila in širila svojo birokracijo. Tako bi povzročila gospodarsko rast. Zato države strašijo pred deflacijo, čeprav ni nikakršnega razumnega razloga, da bi deflacija škodila gospodarski rasti, za kar imamo primere v zgodovini.

In kot da norost z QE ne bi bila dovolj, so se pojavile ideje, da bi potrošnjo in s tem inflacijo spodbudili tako, da bi vsakemu državljanu EU nakazali 1.000 evrov (http://www.rtvslo.si/gospodarstvo/ideja-za-boj-proti-deflaciji-vsakemu-evropejcu-tisoc-evrov/359201). Kritki namreč trdijo, da se je v ZDA program QE bolj malo poznal v premoženju običajnega Američana, toliko bolj pa v žepih bogatih in predvsem v vsak dan novih rekordih na Wall Streetu. Zato predlagajo “operacijo helikopter” s 1.000 evri za vsakega državljana EU. Nekateri gredo še dlje. Menijo, da to ne bi bilo dovolj, ampak da je treba vsakemu dati do 10.000 evrov. Kar je seveda norost. Kaj bi dosegli s tem? Ljudje bodo odšli po nakupih, cene bodo zrasle. In ko bo zmanjkalo denarja, bi morali operacijo ponoviti. In to v nedogled, dokler denar ne bo povsem izgubil vrednost ter bodo šle države EU po poti Španije, Portugalske in Grčije. Eden redkih, ki je ohranil zdrav razum, je Jürgen Stark (http://www.handelsblatt.com/politik/konjunktur/geldpolitik/ex-ezb-chefvolkswirt-juergen-stark-debatte-um-deflationsgefahren-voellig-ueberzogen/11256954.html), nekdanji prvi ekonomist ECB, češ da je strah pred deflacijo v območju evra je popolnoma pretiran in se uporablja kot izgovor za sprejetje spornih ukrepov.

Deflacija torej lahko samo blagodejno vpliva na potrošnike, saj spodbuja varčevanje (denar ne izgublja vrednosti) in umirjeno potrošnjo (potrošnik ne zapravlja brezglavo in si ne dela zalog, ker se boji, da se bodo dobrine naslednji dan podražile). Ampak ne, država pravi, da je inflacija dobra. Kot da bi se morali vsi veseliti in odpirati šampanjce, ko se kakšna stvar podraži. Noro.