• About

Kavarna Hayek

~ "If socialists understood economics they wouldn't be socialists." (Friedrich August von Hayek)

Kavarna Hayek

Tag Archives: volitve

Matej Tonin in ritual žlahtne samorefleksije (ali kam na lestvici stopenj neumnosti uvrstiti človeka, ki zaupa levici)

29 torek Nov 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Politika

≈ 1 komentar

Značke

Bog, cerkev, Cirilmetodijsko društvo, demokracija, desnica, devica Marija, Evripid, Evropa, ilegalne migracije, Janez Janša, Jezus Kristus, JGBT, konservatizem, kristjani, krščanstvo, Levica, Matej Tonin, mediji, medijski mainstream, MSM, NSi, POP TV, postmodernizem, SDS, splav, svoboda, Uroš Slak, vera, volitve, vrednote, žčahtna desnica

Rituali »samorefleksije«, ki jih v predvidljivih časovnih presledkih izvaja Matej Tonin, so osupljivo podobni povojnemu ravnanju duhovščine, zbrane okoli Cirilmetodijskega društva: če se bo dovolj ponižal, kritiziral razmere na desnici, zahteval umik vodje opozicije in prisegal, da z Janezom Janšo ne bo nikoli več šel v vlado,  mu bo levica pustila dihati. Ne bo! Ne bo!  Dokler bo zanjo koristen idiot, bo začasno deležen drobtinic medijskega mainstreama in naklonjenosti levih analitikov.

Kakopak, Slovenija potrebuje ´žlahtno desnico´, nikakor ne Janeza Janše. A Toninov konec bo potem načrtovano klavrn. Ko bo levica enkrat z vsemi sredstvi onemogočila Janšo, najbrž zakonsko prepovedala delovanje SDS, bo prišla po sedanjega šefa NSi. Danes moraš biti resnično slep, če ne spregledaš, da levičarske agende ne motita samo Janša in SDS, ampak desnica (ne samo konservativna) kot taka nasploh. Vprašati se je treba, kam na lestvici stopenj neumnosti uvrstiti človeka, ki zaupa levičarjem?

Vzdržal se bom kakršnihkoli trdnih zaključkov glede prištevnosti, ker nikogar na območju ´žlahtnosti´ ne poznam tako dobro, da bi sodil. A zdi se mi, da druščina okoli samooklicane slovenske krščanske demokracije predstavlja zelo poseben primer. Delujejo spravno in preudarno, brez večjih zamer in za svoje dobro zvito, a to avtomatično ne pomeni, da vedo, kaj počno in da so sposobni razumeti posledice svojih dejanj. So atipični konservativci, kar ni samo slovenska posebnost. Samo zapuščino Angele Merkel je treba pogledati in bo vsakomur jasno, kam je zašla prava evropska krščanska demokracija. V večini držav je postala pomočnik levice v boju proti izvornim vrednotam stare celine.

Pomislite, kaj vse imajo danes levičarji in progresivni novinarji za »skrajno desno ideologijo«, ki ji odrekajo legitimnost in legalnost. Na njihovem seznamu radikalnih desnih ekstremistov se znajdejo vsi, ki se zavzemajo za nacionalne vrednote in svobodo govora, zavračajo ilegalne migracije in postmodernistične vrednote (splav, LGBT agendo in homoseksualne poroke), so na področju ekonomije zagovorniki načel klasičnega liberalizma (od podpore prostemu trgu do nasprotovanja minimalni plači, centralnobančni digitalni valuti, progresivni obdavčitvi in visokim davkom) in dvomijo v globalno segrevanje, ki je posledica antropogenih dejavnikov. Vse to je danes označeno kot nevarno demokraciji in svobodi, kot ta dva pojma slika ´prebujena´ levica.

Zakaj? Mediji delijo levičarsko prepričanje in vsiljujejo mnenje, da do porasta ´sovraštva´ proti sodobnim vrednotam prihaja zaradi ostankov patriarhata, ki ga predstavljajo tisti kristjani, ki hodijo v cerkev in so za heteroseksualne poroke. Podpora tradicionalni definiciji zakonske zveze in nuklearni družini naj bi povzročala nasilje nad tistimi, ki redefinirajo ne samo zakonsko zvezo, ampak tradicionalne konservativne vrednote. Zato se ´žlahtneži´ strinjajo s pregonom vseh, ki se upira postmodernizmu. Tudi če to pomeni puljenje njihovih krščanskih korenin in teptanje njihove vere. Ampak, pomislite, kako je to sprevrženo in perverzno. Ljudje iz tradicionalnih družin, ki obiskujejo cerkve, niso nagnjeni k zločinom. Imajo moralne omejitve, ker se bojijo Boga in poslednje sodbe. Ne uživajo in ne prodajajo drog. Ne obračunavajo nasilno z drugimi ljudmi. Spoštujejo lastnino drugih. Pri njih ni zmedenosti glede spolne identitete. Ne zahajajo v nočne bare. Nimajo promiskuitetnih spolnih odnosov z neznanci. Poroka je za njih sveta, otroci so blagoslov, potomce vzgajajo v sledilce Jezusa Kristusa in v ljubezni do device Marije. Ti krščanski ljudje so daleč od tega, da bi bili nasilni. Imajo svoje mnenje, ki ga, če je potrebno, javno povedo. In samo želijo si, da jih pustijo pri miru v njihovi veri in z njihovimi vrednotami. Zdravorazumski in bogaboječi človek je zato skeptičen do poročanja aktivističnih medijev, ki konservativce, ki hodijo v cerkve na bogoslužja, krivijo za nasilje, ki v resnici prihaja iz njihovih lastnih sekularnih levih skupnosti.

Žal so ´žlahtni´ elitneži zaradi lastnih koristi postali klon povojnih cirilmetodijanskih komunističnih poštarjev, ki so se zadovoljili z življenjem v luknji s koščkom sira. Nova Slovenija je klonila pod pritiskom največje levičarske poosamosvojitvene ustrahovalne akcije, kjer politiko vodi mafija, ki sta ji Janša in SDS (taka, kot je) trn v peti. Tonin prezre ustaljeno prakso v zvezi s vprašanjem dvoma, zato je kot gost Uroša Slaka v oddaji 24UR zvečer dal končno sodbo, ki jo je medijski mainstream in levičarski politični establišment želel: da z Janšo NSi ne bo več sodelovala v vladah. Lov na utišanje na prvaka SDS zdaj ni več samo vprašanje sodstva in tožilstva, ampak pod tiralico ´živ ali mrtev´ je po novem podpisan tudi politik, ki se ima za desničarja. Z vidika osrednjih medijev in politične levice je zelo pomembno dokončati atentat na Janšo in SDS. In pri Toninu gre pač za pot najmanjšega odpora, kar ni ne pogumno, ne pametno. Ali če parafraziram Evripida:  Kogar bi levica uničila, ga najprej spravi ob pamet. Samo spomnite se, kako je s položaja predsednice NSi odšla Ljudmila Novak. Občutila je levičarsko načelo: uporabi, prežveči in izpljuni koristnega idiota z desnice.

Mateju Toninu sta zdaj na voljo le še dve možnosti. Lahko se posuje s pepelom, da je njegova zadnja izjava temeljila na levičarskih analizah letošnjega volilnega leta in zato na napačnih premisah. In se mogoče celo opraviči, besede vzame nazaj, češ bile so prehitro izrečene. Ali pa nadaljuje, kot da se ni nič zgodilo. Če se bo odločil za slednje, bo prišel dan, ko bodo potrkali tudi na njegova vrata in ne bo nikogar več, ki bi se postavil zanj. Zato je vprašanje, kam na lestvici stopenj neumnosti uvrstiti človeka, ki zaupa levici in se ima hkrati za konservativnega, povsem na mestu.

Kavarno Hayek lahko spremljate tudi na YouTube kanalu.

Kako deluje progresivna obdavčitev

Zakaj se je potrebno upreti uvedbi centralnobančne digitalne valute (CBDC)?

Kaj pomeni »financiranje gospodarskega subjekta«?

V bran svobodi govora

Ostajamo blagoslovljeni s podeželjem, ki je slovenska nacionalna ikona zdravega razuma

21 ponedeljek Nov 2022

Posted by Kavarna Hayek in Politika

≈ Komentiraj

Značke

desnica, konservativnost, Levica, lokalne volitve, podeželje, Slovenija, urbano naselje, urbanost, volitve

Najbrž se boste strinjali, da je zaupanje mestoma naivna, a kljub temu lepa vrlina. Prevara to ni. Zato je paradoksalno, da je zaupanje predpogoj za prevaro.

Ne govorim samo o ponzijevih shemah ali prodajah čudežnih zdravil, govorim tudi o volitvah. Taktika levice je, da si zaupanje ljudi pridobi s slikovitimi orisi svetle prihodnosti, ki čaka vse ljudi, če ji na volitvah namenijo svoj glas. Čeprav se kasneje to izkaže za prevaro, ker njeni modeli nikjer na svetu niso delovali, niti ne morejo delovati, s(m)o ljudje nagnjeni, da bolj verjamemo lepim besedam, kot (ne)uresničenim dejanjem.

Ravno zaupanje je tisto, ki loči urbana naselja od podeželja. Po vaseh je življenje trdo, a dokaj enostavno. Ljudje vedo, da bodo preživeli od lastnih rok, ne od besed. Precej zaprte skupnosti, kjer ljudje poznajo vsakega, so preživele ter ohranile jezik, kulturo, tradicijo in vero ravno zaradi zaupanja v svojo skupnost in nezaupanja do tujcev. Njihovega zaupanja ni mogoče kupiti, treba si ga je pridobiti. In ta pot je zelo dolga. Čeprav se je Kovačeva hvalila Obami, konservativne skupnosti ni mogoče spremeniti z enim obiskom, kaj šele z neko aktivistično taktiko. Zato na podeželju glasujejo za konservativne stranke.

Za razliko od podeželja mesta gradijo na prevari: vzporedni svet slikajo kot realnost. Prišlek ali ideološko primerna oseba je takoj deležna vseh vrst socialnih pomoči. Zdi se mu, da je to nekaj naravnega. In ker je z vsemi ugodnostmi prestavljena v fantazijski film, kjer junak asfalt pod nogami občuti kot mehko travo, na volitvah glasuje v nasprotju z realnostjo in naravnimi vrednotami. Ta dovršen urbani konstrukt, ki je poln razmah na stari celini doživel v zadnjih pol stoletja in se dotaknil tudi Slovenije, skuša doseči, da domišljija prevlada nad spominom. Podeželje temelji predvsem na izkušnjah spomina, medtem ko mora urbano naselje izdelati ogromno podrobnosti (od infrastrukture do služb), da zapelje lastni spomin v fantazijski (socialistični) svet. Povedano drugače: pozabljanje tradicionalnega (naravnega) je izvorni del prevare.

Ker prevarantom do zdaj na podeželju ne uspeva, poskušajo z novimi prevarami: Francija bo na podeželje naseljevala migrante, demokrati želijo zmanjšati število elektorskih glasov v pretežno kmetijskih državah, v Sloveniji je levica pred več kot dvema desetletjema kljub jasno izraženi volji ljudstva blokirala volilno zakonodajo. Poleg prisilnih vzorcev spreminjanja, kar želi centralna oblast v prestolnici: prostorsko planiranje in načrti so namenjene urbanizaciji (od cestomanije do gradnje stanovanjskih blokov), gradnjo na podeželju nadzorujejo urbani načrtovalci, uporablja se gradbene materialne, ki niso skladni s tradicionalnim okoljem. Kljub temu se kmečki človek za zdaj še upira in podeželje ostaja slovenska nacionalna ikona.

Današnji rezultat lokalnih volitev je pričakovan in je odraz prepada med naravnim in tradicionalnim na podeželski strani ter umetnim in postmodernističnim na urbani strani. Upajmo, da bo tako še nekaj časa ostalo, saj je podeželje še zadnji branik tega, čemur lahko rečemo slovenstvo v svoji najbolj žlahtni obliki. Da bi tako tudi ostalo, morajo avtohtoni in staroselci na podeželju imeti oblast v svojih rokah. Kmetje dobro vedo, kaj je levičarska prevara: poskus dobrikanja in sejanja megle, da centralnoplanski uradnik v socialistični prestolnici bolj od njega ve, kaj je dobro zanj. Takoj spregleda nevarnost, ko se mu socialisti ponudijo, da bodo oni skrbeli za ohranjanje kulturne dediščine na podeželju. Natančno vedo, da prinašajo samo uničenje in revščino. Te lekcije so se naučile cele generacije, postale so imune na odločitve, ki jih sprejemajo popolnoma neznani in zlonamerni ljudje daleč proč od kmetij.

Kakopak, urbani sociologi, filozofi in politični komentatorji primerjajo podeželje z zaostalostjo, svetom, ki se je ustavil pred stoletji. Na vaško idilo in tamkajšnje umirjeno, monotono življenje levica gleda kot na razrednega sovražnika: kulturna zaostalost ohranja duh fevdalizma in patriarhata, kar preprečuje napredek okostenelega kraja. Tako razmišljanje je paradoksalno, ker po drugi strani slavijo ilegalne migrante, pravijo, da bodo ´obogatili´ domačo kulturo. Bolj se jim zdijo sprejemljivi ljudje, ki so še do včeraj na obronkih Peševarja pasli koze, kot slovenski kmečki živelj. Izključno zato, ker z goniči kamel in nadlegovalci koz dobijo nove glasove. Zmanjšanje meril, kaj je čednost ali vrednota, je posledica sodobne relativizacije in znižanja standardov doma. Pomislite. Po vaseh se fantje med seboj stepejo zaradi deklet, v mestih zaradi žoge (nogometa); na podeželju je visoko cenjena ženska z večjim številom otrok, urbane ženske med seboj tekmujejo, katera bo imela več splavov. Razliko med podeželjem in urbanimi naselji zato lahko opredelimo tudi kot razliko med kulturo življenja in kulturo smrti.

Z rezultatom lokalnih volitev smo lahko zadovoljni. Pokazalo se je, da po vaseh in manjših krajih še vedno prevladuje zdrav razum, da je Slovenija še vedno blagoslovljena s svojim podeželjem.

Tekst je bil prvič objavljen na portalu revije Demokracija.

Kavarno Hayek lahko spremljate tudi na YouTube kanalu.

Zakaj se je potrebno upreti uvedbi centralnobančne digitalne valute (CBDC)?

Kaj pomeni »financiranje gospodarskega subjekta«?

Inštruktor na policijski akademiji o kandidatih za policiste: ne najdejo rezervoarja za gorivo; ko ga najdejo, tja natočijo vetrobransko tekočino; pri streljanju doživljajo živčne zlome; namesto kriminalcev bi lovili kurbe in streljali na pijance

11 nedelja Sep 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba

≈ 1 komentar

Značke

Aftonbladed, Charlie Chaplin, Hugh Wilson, Johan Siverland, kurba, medijski mainstream, pištola, policija, policijski inštruktor, policijski kadeti, poloicijska akademija, strelno orožje, vadbeni center, volitve, Švedska

To ni film Hugha Wilsona (Policijska akademija), niti ni stara komedija s Charliejem Chaplinom, ki igra uličnega policista. To je danes realnost na Švedskem.

Švedska, kjer danes potekajo parlamentarne volitve, se sooča z nasiljem brez primere v svoji zgodovini. To priznava celo medijski mainstream, čeprav ob tem zataji bistvo težave – da imajo nasilne tolpe migrantsko ozadje.

Zaradi povečanega nasilja ima težave policija, ki ji primanjkuje kadra. Kljub obsežnim akcijam, s katerimi vabijo mlade, naj se pridružijo policiji, je odziv zelo slab. Ne zaradi slabega zaslužka v državni službi, večina zdravorazumskih ljudi noče tvegati, da bi jih obtožili rasizma ali ksenofobije, če bi morali aretirati (in pri tem uporabiti silo) ilegalnega priseljenca ali prosilca za azil. Ženske pa se sploh izogibajo temu poklicu, saj obstaja velika verjetnost, da bodo na ulici prej ali slej posiljene ali spolno nadlegovane.

Tisti kandidati, ki se prijavijo za opravljanje dela policista, pa so – Bog se jih usmili. Nekako tako lahko po poročanju portala Aftonbladed  povzamemo Johana Siverlanda, inštruktorja na policijski akademiji. »Niti bencina ne znajo natočiti,« pravi.

Tukaj so primeri, s katerimi se je soočil pri svojem pedagoškem delu z bodočimi varuhi reda in mira.

  • Kadet je pred policijskim vadbenim centrom zbil peško. Namesto, da bi javil nesrečo in preveril, ali je peška poškodovana, jo je ozmerjal in nato odpeljal naprej.
  • Kadeta so pri pisnem testu vprašali: »Kako naj ravnaš s temi tremi sumljivimi mladimi osebami?« Kandidat za policista je odgovoril: »Jaz bom preganjal in ujel kurbe.«
  • Med vajo je kadet ustrelil učitelja, ki se je predstavljal kot pijana oseba, ki ni hotela izročiti steklenice alkoholnih pijač. Razlaga je bila, da je steklenica alkoholne pijače smrtonosno orožje in da je zato smiselno streljati.
  • Kadet je padel na testu vaje s strelnim orožjem. To ga je tako prizadelo, da je doživel živčni zlom – legel je na tla in kričal, bil je povsem odsoten. Izpitna komisija je morala zamenjati prostor, da so lahko drugi kadeti pristopili k testu.
  • Kadeti ne najdejo rezervoarja za gorivo in ne znajo natočiti bencina. V rezervoar za gorivo so namreč natočili tekočino za pranje vetrobranskega stekla.  
  • Kadetom šele po desetih minutah uspe odpreti avtomobilski pokrov motorja.
  • Kadeti postavljajo »čudna« vprašanja. Eden je vprašal: »Če zapeljete na avtocesto na izvoza, potem ne vozite proti prometu na nasprotnem pasu, kajne?«
  • Kadeti imajo tako omejeno znanje govorjenja in pisanja švedščine, da ne morejo dokončati preprostega poročila.
  • Nekateri kadeti so tako majhni, da ne dosežejo pedala za plin ali pedala za zavoro.

In kaj počno kandidati, ko so na praksi v realnem življenju? Siverland, ki je bil dolgo tudi policist, našteje nekaj primerov.

  • Praktikanti so se zaklenili v policijski avto, ko se je moral sodelavec zunaj boriti za življenje. Kljub temu so ti kandidati opravili šolanje za policiste.
  • Policijski praktikanti zahtevajo od starejših in izkušenih kolegov, da jih na intervencijah držijo za roke.
  • Več novih policistov hitro postane odvisnih od drog.
  • Ko je na terenu potrebno potegniti orožje, preprosto zbežijo in ne nudijo potrebne podpore drugemu policistu.

Johan Siverland je sicer zelo previdno povedal, da je seveda veliko dobrih bodočih policistov, a iskanje novih kandidatov je podobno lovu na smeti: število postane cilj, ne kakovost. »Pri novih policistih, ki pridejo z akademije, takoj opazite razliko – delajo veliko napak. To je tragično  za policijo, lahko pa tudi za osebo, proti kateri policija posreduje,« še pravi Johan Siverland in doda: »Primeri sami morda niso pomembni. Ko pa jih postane preveč, povedo nekaj o celoti, o ljudeh, ki ste jih vzeli v izobraževanje.«

Bila je to učna ura spoštovanja mnenja drugače mislečih ali kako je Giorgia Meloni, ki jo levi mediji označujejo za nestrpno fašistko, v živo odčitala lekcijo o strpnosti

05 ponedeljek Sep 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Politika

≈ Komentiraj

Značke

aktivist, Fratelli d'Italia, gej, Giorgia Meloni, homosekjsualnost, Italija, levičarji, LGBT, volitve

Levica o sebi trdi, da je prototip strpnosti, da je luč miru proti nasilju. In da so oni na drugi strani, kakopak na desnici, nestrpni in nasilni. Dejstvo je, da ravno levičarji danes prezirajo tisto, čemur pravimo svobodo govora ali soočenje mnenj. Kjer le morejo, ideološkim nasprotnikom onemogočajo svobodno izražanje ali pa stališča in mnenja ljudi na desnici označijo nestrpna, običajno rasistična in homofobna.

Kaj pomeni strpnost do drugačnega pogleda na svet, je nedavno, dobesedno v živo pokazala Giorgia Meloni, vodja domoljubne stranke Fratelli d’Italia in verjetno naslednja italijanska premierka. Med velikim zborovanjem v Cagliariju je na oder prikorakal aktivist LGBT. Ko so ga varnostniki vsiljivca hoteli odstraniti, jim je Melonijeva rekla, naj ga pustijo, da pove svoje mnenje. Ne enkrat, ampak kar dvakrat je morala posredovati in varnostnikom preprečiti (sicer povsem upravičeno) ukrepanje.

Spodaj si lahko preberete, kako spoštljivo se je z LGBT aktivistom besedno spopadla Melonijeva (časnik Delo jo je večkrat označil za fašistko?), video si lahko ogledate TUKAJ.

Giorgia Meloni: Mi jo boste dali? Hvala vam. Mi jo boste dali? (Melonijeva kaže na LGBT zastavo)

LGBT aktivist: ??? (ne sliši se dobro)

Giorgia Meloni: Da. Spomnim se.

(Varnostnik želi aktivista odvleči z odra, Melonijeva ne dovoli tega.)

LGBT aktivist: Zahtevam pravico do (gejevske) poroke in posvojitve.

Giorgia Meloni: Dobro. Nekaj zahtevate, kot mi vsi nekaj zahtevamo. Vsi nekaj zahtevamo.

LGBT aktivist: Počakaj. Zahtevate nekaj: tebi se ni treba seliti v tujino. Hočem pravico razmišljati drugače.

Giorgia Meloni: Bravo, to je tisto, kar je demokracija. Ljudje se lahko ne strinjajo, tako kot se ne strinjava midva. Spoštujemo drug drugega, tudi če se ne strinjamo. Hvala, ker ste tukaj. Adijo.

LGBT aktivist: Vsi smo enaki in nekega dne se bom vrnil v Italijo in posvojil otroka.

Giorgia Meloni: V redu. Tukaj so (gejevske) civilne zveze dovoljene, tako da lahko počnete, kar hočete.

(Varnostnik spet želi aktivista odvleči z odra, Melonijeva ne dovoli tega.Varnostnikom pravi: »Fantje, ostanite tam kjer ste.«)

Giorgia Meloni: Tukaj lahko počnete, kar hočete. Lahko nadaljujem z zborovanjem?

LGBT aktivist: Seveda.

Giorgia Meloni: Hvala, najlepša hvala. Hvala vam. Poklonimo mu aplavz. Spoštujem pogum ljudi, da branijo tisto, v kar verjamejo. Vse življenje branim tisto, v kar verjamem.

Kdo je kdo v levičarski propagandi in kako deluje: osel gre enkrat na led, (samo) slovenski volivec večkrat

30 sobota Jul 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Politika

≈ Komentiraj

Značke

Bojan Požar, Boris Tomašič, demokracija, Denis Avdič, desnica, Jonas Žnidaršič, Jure Godler, Levica, Mojca Pašek Šetinc, Nova24TV, Peter Jančič, posmehovanje, propaganda, Robert Merz, Rusija, satira, Sašo Hribar, volitve, volivec

Marsikdo se pogosto vpraša, kako slovenski volivci (ki globalno pri tem niso nobena izjema) vedno znova nasedejo novim (starim) obrazom. In jih nato brezpogojno podpirajo, ne glede na to, da vse dokazuje njihovo nesposobnost in pokvarjenost. Skrajno čudno je, da ljudje ne gredo samo enkrat na led (kot osel), ampak večkrat. No, to ni osel, ampak njegova indoktrinirana nadgradnja – povprečen slovenski volivec. Ki ima, da ne bo pomote, »vedno prav«, čeprav za svojo odločitev na volišču ni pripravljen prevzeti nikakršne odgovornosti. Saj veste, kako gre pri indoktrinirancih – vedno krivi so drugi. Od kod ta miselnost?

Res je, večina (90 odstotkov) etabliranih medijev (v najširšem smislu pomena besede) je v rokah levice, kar pomeni, da politična levica nima v rokah samo novičarskih kanalov, ampak tudi vse druge: od zabavnih do akademskih. Ti se niti ne trudijo pretiroma. Poročajo o tistem, kar koristi in ne škoduje njihovim političnim botrom. Vse drugo preprosto prezrejo. Tipičen primer je predstavitev ministrstva za kulturo v časniku Delo. Take predstavitve, ki kaže odkrito lojalnost do vlade, ministrstvo pod vodstvom Vaska Simonitija ni bilo nikoli deležno. Ali ko je premier Robert Golob na komercialni POP TV razlagal, kako kitajski virus pozdraviti z morjem. Mainstream mediji so na vse kriplje iskali načine, da bi pritrdili premierjevim »ugotovitvam«.

Slovensko volilno telo se zateka k informacijam, ki gredo na roko levici. Tako so navajeni, drugega nočejo (ne prenesejo) slišati. Če o neki zadevi redki mediji, ki so naklonjeni desnici, poročajo drugače, se zgodi dvoje: (prvič), brez kakršnihkoli argumentov je to označeno kot »lažne novice«, češ o tem poročata Nova24TV ali Demokracija, kar avtomatično pomeni neverodostojnost; (in drugič), portali za preverjanje dejstev (ki so po pravilu v lasti levih medijev ali pa njihovih simpatizerjev) z dvomljivimi dokazi in metodološkimi ključi pobijajo poročanje medijev, ki niso »pravega« svetovnega nazora. Umazano delo za medijski mainstream opravijo levičarski aktivisti ali nevladne organizacije, ki »drugačne« medije napadajo, blatijo, ovajajo in tožijo.

To je skrbno načrtovana in zasnovana propaganda, ki se ciklično dosledno in v določenih časovnih obdobjih ponavlja, kar vpliva na to, da ljudje, ne da bi to sploh opazili, spremenijo dojemanje (dober tekst o tem, delno tudi povzet, je napisal Robert Merz). Primer je dojemanje Slovencev o demokratizaciji Slovenije: če je skupina ljudi pred nekaj več kot 30 leti protestirala proti totalitarnemu sistemu in nasprotovala socializmu, si danes želi, da bi državo vodili levičarji. Ta sprememba v miselnosti je bila možna le, da so mediji (in drugi informacijski kanali) ostali v rokah tranzicijske levice, ki so ljudi počasi in potrpežljivo prepričevali, da je kapitalizem nepravičen in zloben družbeni sistem, in da je socializem (nova) prihodnost. Tako je nastala iluzija, s katero se strinja velika večina ljudi: levica je dobra, desnica slaba.

Medijskemu monopolu levice navkljub: kako je to mogoče, ko si danes lahko na spletu vsak najde trdne in neizpodbitne dokaze, da socializem (in ukrepi povezani z njim) nikoli in nikjer ni deloval; ne v zgodovini, ne v sodobnosti. Najboljši odgovor je najbrž dal ameriški analitik in kolumnist Paul A. Goble, ki je specialist za Sovjetsko zvezo in Rusijo. V članku z naslovom »Kako se razlikujeta ruska in sovjetska propaganda« je zapisal: »Rusi so se naučili, da lahko v informacijski dobi računajo na goljufanje tistih, ki si želijo biti prevarani. Na njihovo srečo je teh lahkovernih posameznikov izjemno veliko.«

Na nesrečo Slovenije (in na srečo levice) ima Slovenija neverjetno veliko lahkovernih volivcev, ki nasedajo levičarski propagandi, ki temelji na laži. Laž se z lahkoto uporablja, saj jo je slovenska javnost pripravljena sprejeti, ker ji riše tisto, kar si sama želi: brezskrben vzporedni svet, ki v realnem življenju ni možen. Saj se spomnite, kako so prevladujoči mediji poročali o protestih (v času vlade Janeza Janše)? Čeprav so blokirali vpadnice, mestoma zažigali smetnjake in skušali obračunati nad policisti, so mediji poročali o »mirnih protestih proti strahovladi«. In ljudje so to verjeli.

Levica je vseeno ranljiva, volivce se da prepričati na drug način, z drugo taktiko. Slovenski volivec ne samo, da gre večkrat na led, verjame tudi vsemu, kar mu servirajo progresivnim naklonjeni dežurni komedijanti: od Denisa Avdića prek Jureta Godlerja do Saša Hribarja. Tako zelo, da so v nov sklic parlamenta dva celo izvolili: Jonasa Žnidaršiča in Mojco Pašek Šetinc (slednjo je treba vsekakor uvrstiti med zabavljače, ker je bilo njeno novinarsko delo bliže domišljiji kot realnosti). A če levičarji nimajo nič proti, da se norčujejo iz desnice, so občutljivi, če so sami predmet posmehovanja.

Običajne in resne kritike enostavno in nonšalantno zavračajo, češ to so Bojan Požar, Boris Tomašič, Peter Jančič ali kdo iz Demokracije; skratka, to so skrajni desničarji, ki jim ni za zaupati. Šele ko postanejo predmet humorja, se zdrznejo. Ob norčevanju ne zamahnejo z roko, ker vedo, da jih satirik kaže take, kot v resnici so.

Prav tako se ne morejo pretirano razburjati, ker bodo izpadli neinteligentni kreteni (za prepoznavo zabavnega zapisa je potrebna samo minimalna stopnja razgledanosti), ki satiro jemljejo resno. In lahko posledično izgubijo volivce, ki bi levičarje prepoznali v luči, kot jih vidi humorist. Ta metoda razgaljanja levice je tako preprosta, kot bi v sodu streljali ribe. Žal jo desnica premalo uporablja, ampak o tem kdaj drugič.

Robert Golob in Gibanje Svoboda sta danes, 27. junija 2022, izvršilno in zakonodajno oblast de facto predala nevladnim organizacijam (ulici) ali kako je globoka država iz sence stopila na svetlo

27 ponedeljek Jun 2022

Posted by Kavarna Hayek in Politika

≈ 6 komentarjev

Značke

Državni zbor RS, George Soros, izvršilna oblast, nevladne organizacije, nulta veja oblasti, NVO, parlament, robert golob, veje oblasti, Vlada RS, volitve, zakonodajna oblast

Sv. Tomaž More, zavetnik državnikov in politikov.

Ne samo, da so se danes nevladne organizacije (NVO) nehale pretvarjati, da nimajo ničesar z oblastjo, Slovenija je de facto dobila novo vejo oblasti. To je ´nulta veja oblasti´. Premier jo je podaril najbolj glasnim in vplivnim posameznikom s svojimi NVO, ki so se izkazali v boju proti desnosredinski vladi. Razgradnja parlamentarne demokracije se je začela, Robert Golob in njegovi sprehajalci bodo od zdaj samo stali ob steni.

Golob se je danes srečal z nevladnimi organizacijami, ki so same sebe razglasile za ljudstvo. Medijski mainstream temu navdušeno ploska, češ da je to prvi korak »k plodnemu sodelovanju s civilno družbo«. Ali res? Nikakor ne. To je prvi korak k razgradnji parlamentarne demokracije, prvi korak k vzpostavitvi diktature ulice, prvi korak prenosa dejanske oblasti k progresivni teokraciji.

Po poročanju medijev, se je Golob z nevladniki dogovoril, da bo »dialog s civilno družbo sprožen, preden bo zakon šel v proceduro, na ta način bodo lahko pripravljeni boljši predlogi tako zakonov kot vladnih uredb«. Skratka, ´nulta veja oblasti´ bo nadrejena tako izvršilni kot zakonodajni veji, imela bo nalogo supervizorja ali poltkomisarja, kot ga poznamo iz komunističnih režimov. Predsednik Gibanja Svoboda je jasno povedal, da bodo predlogi zakonov in vladne uredbe najprej usklajene s »civilno družbo«, šele nato bo vse skupaj zrelo za vladno in parlamentarno obravnavo. Državni zbor se bo tako resnično spremenil v glasovalni stroj po nareku do nedavnega uličnih razgrajačev in nasilnežev. Po osamosvojitvi večje degradacije državnega sistema še nismo videli.

Naj razčistimo. Slovenija je parlamentarna demokracija. To je opredeljeno z ustavo. Ljudstvo izvaja oblast bodisi neposredno z referendumi bodisi na volitvah izvoli svoje predstavnike v Državni zbor (zakonodajna veja oblasti), ki (običajno) z ideološko sorodnimi strankami oblikujejo koalicijo – vlado (izvršilna veja oblasti).

Ko je oblast prevzela 3. Janševa vlada, so se nevladne organizacije pognale na ulice (podobno je bilo tudi leta 2012), povzročale nemire, vlado obtoževale diktatorstva in zahtevale »ljudsko oblast«. Na tej točki je treba opozoriti, da NVO očitno ne razumejo demokracije (demokracija je samo način vladanja) in da besedo zavestno zlorabljajo za svoje interese. Demokracija ni sistem, kjer bi ljudstvo (ulica) neposredno odločalo o vsakem zakonu ali uredbi. Ne bi bili samo ves čas na voliščih, nastali bi tudi nemiri in kaos. Zato si take poulične demokracije nihče ne želi. Za sprejemanje zakonodaje imamo parlament, za vodenje in upravljanje države imamo vlado. Obe veji oblasti za svoje odločitve in delovanje sprejemata (politično) odgovornost (vsaj morala bi jo), medtem ko pri neposrednem odločanju za napačno odločitev ni nihče kriv in se odgovornost kolektivizira in socializira.

Golob, da bi poplačal predvolilne račune in izpolnil pričakovanja globoke države, je očitno moral v vladanje vključiti tudi ulico (kakopak, najglasnejši in medijsko najbolj vpliven del). Ker tega ne more de iure, je bilo ´izmišljeno´ zgoraj opisano sodelovanje z NVO, kar de facto pomeni prenos izvršilne in zakonodajne oblasti do samooklicanega ljudstva.

Nevladne organizacije (komunikacija z Golobom oziroma izvajanje zakonodajne in izvršilne oblasti bo mimo oči javnosti potekalo prek posebne platforme in digitalnih orodij) bodo tako nadzirale, nalagale, odločale in kaznovale vsa ravnanja vlade in koalicijskih poslancev, pri tem pa ne bodo prevzele nikakršne odgovornosti. Ta vzpostavitev ´nulte veje oblasti´ je brez primere v zgodovini parlamentarnih demokracij, je nevarna za demokracijo in svobodo, to bi moralo vse zelo skrbeti. Še posebej, ker je večina nevladnih organizacij tako ali drugače povezana z Georgom Sorosem.

Vsi skupaj, komur je mar za svobodo in demokracijo, bomo morali začeti stopati na zavore tega pobeglega vlaka. Predolgo smo se prepuščali destruktivnemu vedenju in obnašanju nevladnih organizacij, pustili smo, da nas tlačijo v klet. Očitno nas bodo še naprej in upam, da je tistim, ki so dali na volitvah svoj glas sedanji koaliciji, vsaj malo nerodno, če jih ni že tako sram, da so se skrili za zaveso.

Naj sv. Tomaž More, zavetnik državnikov in politikov, prosi za Slovenijo.

Depolitizacija policije: Bobnarjeva je »strokovnjakinja«, ki ne razume parlamentarne demokracije, za razliko od nje je bil Hojs politik, ki je razumel »operativno neodvisnost« policije

11 sobota Jun 2022

Posted by Kavarna Hayek in Politika

≈ Komentiraj

Značke

Aleš Hojs, depolitizacija, notranji minister, operativna neodvisnost, parlamentarna demokracija, policija, Tatjana Bobnar, volitve

»Depolitizacija policije« je zadnje dni zelo moden izraz. Toda če pozorno poslušate, nihče iz golobnjaka, ne iz medijskega mainstreama ne zna povedati, kaj za vraga naj bi to pomenilo in kaj bo rezultat »depolitizacije policije«. Ves cirkus okoli tega me še najbolj spominja na projekt »Defund the police«, ki je prek luže namenjen razgradnji policije in ponižanju policistov.

»Tatjana Bobnar, ki želi depolitizirati policijo, skozi sito parlamentarnega odbora,« je bil naslov članka na portalu nacionalne televizije, potem ko so jo poslanci (z devetimi glasovi za in štirimi proti) ocenili kot primerno kandidatko za ministrico za notranje zadeve. Da je Janševa vlada policijo »politizirala« in da jo bo golobnjak »depolitiziral«, smo pozneje slišali še večkrat, a nihče ni natančno povedal, kaj sploh pomeni »depolitizacija«, če je nekdo prej policijo »politiziral«. To očitno ni jasno niti ministrici Bobnarjevi, ki pravi, da ni političarka, ampak strokovnjakinja. In ravno tega se je za bati.

Kaj je sploh policija? Preprosto lahko rečemo, da je policija skupina ljudi, ki je v neki državi odgovorna za vzdrževanje javnega reda in mira, notranjo varnost, uveljavljanje zakonov ter preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj. Kot taka je državotvoren in represiven organ neke države, spada pod izvršno oblast. Tukaj naletimo na prvo težavo v razumevanju ne samo policije, ampak kar parlamentarne demokracije.

Povsem jasno je, da ne bo nihče rekel, da želi »politizirati« policijo. To ima negativen prizvok, politično policijo (Udbo), ki je bila odgovorna partiji, smo imeli v nekdanjem režimu. Kljub temu je policija (hočemo ali nočemo) odvisna od politike: po eni strani od zakonodajne veje oblasti (parlament), ki sprejema zakone, po drugi strani od izvršilne veje oblasti (vlada), ker je del te veje. Zato je že po definiciji (kot tožilstvo, za katerega se tudi rado trdi, da bi moralo biti neodvisno in strokovno) politična, ker je vlada v temelju politično organ.

Najbrž ni nikogar, ki se ne bi strinjal, da mora policija nepristransko uporabljati zakone (ki jih, ironično, pišejo politiki), ne pa služiti določeni skupini, politiki ali izvršilni veji oblasti. »Komunikacijski šum« in resne težave v razumevanju nastopijo, ko je treba razložiti, da je policija nekomu odgovorna. In v (parlamentarni) demokraciji je vedno nekdo izvoljen. Če sledimo temu, pridemo do sklepa, da je policija za svoje delo odgovorna ministru za notranje zadeve, ki tudi imenuje generalnega direktorja policije.

Bobnarjeva je na predstavitvi dejala, da si depolitizacijo predstavlja tudi tako, da bi morala zakonodaja »podpirati neodvisnost generalnega direktorja policije na način, da ga ne bo mogoče vedno znova menjati.« Kako? Komu bo potem policija odgovorna? Množici na Trgu republike, najglasnejši skupini političnih aktivistom, civilni družbi, ki si »mirne proteste« predstavlja po svoje ter tudi na zelo svojstven način interpretira, kaj je dovoljeno in kaj ne, kaj je v skladu z zakonom in kaj ne? Dober primer, kako si nekdo predstavlja depolitizacijo policije, je Piratska stranka. Člani trdijo, da si je Janševa vlada podredila policijo tako, da je »porušila ustavno načelo delitve oblasti«. In rešitev?

»Imenovanje generalnega direktorja policije in izvajanje nadzora nad delom organa bomo prestavili v pristojnost posebnemu policijskemu svetu, v katerem bodo 4 člane izvolili neposredno državljani, 3 bo imenoval državni zbor, 5 članov bodo imenovali zaposleni na policiji, 3 pa bo imenoval sodni svet,« pravijo. Ste razumeli? Najprej se zgražajo, da je desnosredinska vlada porušila načelo delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno, hkrati sami predlagajo, da pri imenovanju direktorja policije sodeluje sodni svet, ki ga sicer ustava ne umešča v nobeno vejo oblasti, je pa dejansko, priznali ali ne, organ sodne veje oblasti. Bobnarjeva in »civilna družba« predlagata (nič manj in nič več) kot novo vejo oblasti – policijsko vejo oblasti.

Sicer malo pomislite, kaj bi se zgodilo, če bi bila policija »neodvisna« in povsem nova veja oblasti? Prej ali slej bi prek vplivnih posameznikov postala orodje v rokah kriminalcev in drugih nepridipravov. Bila bi »tam«, kamor druge veje oblasti ne bi smele.  Po sedanji ureditvi je policija pod dvojnim nadzorom: izvršilne veje oblasti (ministra za notranje zadeve) in tudi opozicije v parlamentu (zakonodajna veja oblasti). O kakšni »neodvisnosti » policije potemtakem lahko govorimo? O tisti, za katero nova notranja ministrica očitno še ni slišala. To je operativna neodvisnost, ki pomeni, da morajo imeti glavni policisti v določenih primerih pri uporabi zakonodaje imuniteto pred političnim vplivom. Pri tem policija ni služabnik ali sluga nikogar (niti ljudstva ne, kot si to domišlja civilna družba), razen zakona samega. Za svoje odločitve in ravnanja pa je seveda odgovorna ministru za notranje zadeve. Gre torej za iskanje ravnovesja med neodvisnostjo in odgovornostjo. In to je Aleš Hojs razumel, Bobnarjeva pa ne.

Nova generacija volivcev

21 sobota Maj 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Politika

≈ Komentiraj

Značke

Alem Maksuti, Janez Janša, Levica, RTV Slovenija, vlada, volitve

Z levico težko najdeš skupni jezik. Pravzaprav je to misija nemogoče. Ne samo, da si ne želijo razprave o svojih stališčih, tudi poslušajo ne. Delajo se neme. Imajo sicer ušesa, a ta očitno ne opravljajo svoje funkcije. In ko jim ne uspe niti preslišati, ker so dejstva in argumenti preglasni, se zatečejo k tradicionalni taktiki – surovi sili in nasilju. Apologet tega je Alem Maksuti.

Kri bo, napoveduje. Ne s temi besedami, a opozarjanje desničarjev, naj se kar pripravijo na najhujše, je lahko samo revolucionarno nasilje. Ni prvič, da zoprnik grozi. To ima očitno v krvi, kar sploh ne moti največjih slovenskih televizij, da ga ne bi vabile v goste. Glede na propagandno naracijo hegemonističnih medijev so pogledi Maksutija (zagotovo enega najbolj nadležnih in nehvaležnih osebkov, ki so s trebuhom za kruhom stopili na slovensko zemljo) sprejemljivi, ker skoraj identičen besednjak uporabljajo Golob in njegova nova druščina; zavezali so se, da bodo v Sloveniji odplaknili desničarsko nesnago. In vseh, ki so z njo sodelovali. Toliko so vredne visokoleteče besede o sodelovanju: ulična govorica, ki odreka legitimnost desnici tudi, ko je v opoziciji, in javnost, bombardirana s tiransko medijsko propagando, ki temelji na obrekovanju, lažnih anketah in demonizaciji konservativnosti. Potem pravijo, da smo mi nestrpni.

Povsem novi načini oblikovanja vlade pokažejo poželenje njihovih izkrivljenih pogledov. Bolj papeški od papeža, kot pravi čarovniki s povsem novimi postopki in vrstnim redom si najprej razdelijo ministrske resorje, ne da bi (obetajoča se nova slovenska vladna) koalicija sploh vedela, ali bodo njihovi člani in organi potrdili program in koalicijsko pogodbo. Prav ima Janez Janša, ko pravi, da nikjer v demokratičnih državah ni česa podobnega in da je možno le tam, kjer je vlada zgolj fasada. In Golobova vlada to je – sofizem za odvračanje pozornosti od ljudi, ki stojijo v ozadju.

Tudi stvari in pojmi, ki jih uporablja levica, imajo za medije drug pomen, kot takrat, ko o njih govori desnica. Da bodo zdaj, ko so na oblasti, depolitizirali RTV Slovenija, je vzorčen primer. Politika ne more depolitizirati ničesar. Čim je zraven politika, je zadeva avtomatično politična. Ker je v lasti države in so zaposleni na Kolodvorski javni uslužbenci, je vse, kar počne ena ali druga stran – politično. In RTV Slovenija bo depolitizirana takrat, ko bo privatizirana in ne bo več treba prisilno plačevati prispevka. Nič prej in nič kasneje. To ve vsak, ki je vsaj malo osvobojen levičarske indoktrinacije.

Žal se živelj v teh krajih prebudi (če se sploh), ko je že prepozno. Vedno znova in znova nasede in verjame, da je zdaj to res to, a že naslednji dan mu življenje razpade. Krivi so seveda drugi. Kot bodo zdaj krivi drugi, ko bo Golobova vlada znižala plače in povečala davke. Bilo je dovolj resnih opozoril, da se bo to zgodilo, toda medijske laži (brez možnosti obrambe) so rodile povsem novo generacijo volivcev: nerazumno, a prepričano v svojo popolnost in genialnost, in izobraženo, a ciljno indoktrinirano. Tak krog se sklene na vsakih volitvah. Vmes se sicer lahko natrga, kar povzroči malce zmede in dvom v briljantnost odločitve, vendar je dovolj malo vandaliziranja dejanj in besed desnice, da se spet zlepi skupaj.

Prelomne točke očitno še nismo dosegli. Za preobrazbo Slovenije bo potrebnih več kot 50 let, pravi publicist Mitja Pucelj. A po tem, kar lahko vidimo, se bojim, da niti pol stoletja ne bo dovolj. Ne samo, da se je vse manj ljudi pripravljeno soočiti z realnim svetom, vedno več jih naredi vse, da iz dejanskega stopi v manj naporni vzporedni svet, ki je z manipulacijo simulirana preslikava obratnih dejstev v realnosti: dobro je slabo in slabo je dobro. Preprostega opisovanja, kaj se dogaja, ni več. Tudi zato so dobre številke Janševe vlade, ki odhaja, presenetile le tiste, ki jih ne samo, da jih niso hoteli videti, ampak jih v resnici niso želeli, čeprav je država boljši kondiciji, kot pod katerokoli levo vlado. Zdaj se obeta nekaj drugega. Če se bo uresničilo, kar obljubljajo, z besedami ne bomo mogli opisati prihajajoče groze.

Tekst je bil prvič objavljen v revije Demokracija (19. maj 2022)

Golob, odpirač za konzerve in plemenska morala

05 sobota Feb 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Politika

≈ Komentiraj

Značke

GEN-I, Janez Janša, KUL, Milan Kučan, plača, Politika, robert golob, Tanja Fajon, vlada, volitve

Saj ne, da bi bili rojeni odrešeniki, masko mesijanskega poslanstva jim je ob pomoči medijskega mainstreama nadela globoka država. Potem so tudi sami začeli verjeti, da so mesije. Če so svetopisemski liki v resnici prinašali osvoboditev in odrešitev, predvsem so držali besedo, je pri slovenskih likih drugače; brez kakršnekoli vsebine in programa, še preden sploh ustanovijo politično stranko, jih vodeni ustvarjalci javnega mnenja postavijo na piedestal zmagovalcev, ki bodo z dežele tostran Alp pregnali fašiste.

Po štirih (ne)uspešnih v zadnjem desetletju je Robert Golob peti neofit iz murgelskega laboratorija. Ja, tako enostavno je, ko ljudem postaviš pred oči šunko, potem pa ne opazijo, kaj se dogaja okoli njih. A če ga dobro poslušate (in zadnje časa ga niste mogli spregledati, saj ga je povsod dovolj), se boste zagotovo vprašali, ali je sploh povedal kaj konkretnega. Ko zdravorazumski človek hodi naokoli z odprtimi očmi, se Golobove floskule, da je aktualna vlada fašistična, hipoma razblinijo. To je njegov trenutni domet. In končno priznanje, da ne bo sodeloval z Janezom Janšo. Kar pomeni, da se je postavil ob bok izključevalnim osebkom iz KUL-a, s čimer je Tanja Fajon v trenutku izgubila status glavne kandidatke za premierko na levici. Tako so odločili strici iz ozadja. In še enkrat več se je pokazalo, da je cesar gol. Sramotna zlobnost nikoli ne obleče tistih, ki so leta in desetletja demonizirali desni politični pol; bolje rečeno enega samega človeka – predsednika SDS.

Da predstava v celoti uspe ni posledica Golobovih izjemnih sposobnosti, ampak dejstvo, da so njegovi nastopi scenografirani in  koreografirani od prve do zadnje sekunde. Retorično ni najbolj nadarjen, ponavlja ene in iste stvari, transkripti nastopov razkrijejo votlost. Neposrednim vprašanjem novinarjev se mu sploh ni treba niti izogibati, saj ga ne sprašujejo ničesar takega, kar bi ga spravilo v neroden in negotov položaj.

Tipičen primer je plača. Govori, da je njegova zadnja plača 6.675 evrov neto. Ampak to je usklajena medijska manipulacija, saj ni več predsednik uprave GEN-I. Koliko je zaslužil lani, bo treba počakati na letno poročilo, ki bo objavljeno šele po volitvah. Sodeč po predlanskem, ni ravno »revež«: skupaj z nagradami se je v njegovi denarnici znašlo okoli 214 tisoč evrov neto, kar pomeni okoli 540.000 evrov bruto oziroma okoli 635.000 evrov stroška za delodajalca, ki je v tem primeru država. Kar je veliko več, kot je po zakonu dovoljeno. To je priznala tudi Skupina GEN, zato se upravičeno postavlja vprašanje, zakaj so nadzorniki dopustili kršenje zakona in kdaj bodo preveč izplačane plače vrnjene. No, takih novinarskih vprašanj od medijskega mainstreama ne boste dočakali.

Tudi Milan Kučan ga je vzel v bran. Če si zasluži visok dohodek, si ga zasluži, čeprav to pomeni kršitev zakona, ga je bilo razumeti. Razmišljanje, tipično za plemensko moralo: dobro je, ko to počno »naši«, zlo je, ko to počno »vaši«. In da Golob, tako Kučan, ne bo vztrajal pri kandidaturi za mandatarja, sprijaznil se bo tudi s položajem ministra. Kako to ve, ni znano, saj Golob tega ni javno govoril. Toliko o marmeladi in prstih. Pa ne gre za Pečjakove Marsovčke, ki se prevažajo na leteči cigari, ampak za resničnega šefa globoke države. Golob je pač čez noč postal up in želja radikalne levice, zato so »dovoljene sanje« in pravljice za lahko noč. In nedotakljivost za večino medijev, ki okoli njega kuhajo tako politično kašo, da normalnemu človeku povzroči gastroenteritis.

Upamo lahko le, da predpotopni triki in manipulacije z novimi obrazi (ki to v resnici sploh niso) pri ljudeh ne delujejo več. In da ne nasedajo prepričevanju, da tokratni nov obraz ni nova in udobnejša mesijanska zofa, ki je zamenjala staro. Vedite, da imajo ti ljudje v žepu samo odpirač za konzerve – po konzerve bodo prišli k vam.

Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (3. februar 2022)

Kako je župan Desnega Dola postal glavni krivec za slab obisk nogometnega finala

12 nedelja Nov 2017

Posted by Kavarna Hayek in Poučne zgodbe

≈ Komentiraj

Značke

nogomet, volitve

Tam, kjer se hribi prelomijo in se svet začne spuščati, stoji sredi ravnice velik nogometni stadion. Prebivalci, ki so nanj zelo navezani in mu pravijo hram nogometa, živijo v dveh vaseh. Prva, ki v smeri morja leži levo od stadiona, se imenuje Levi Dol, na drugi strani je Desni Dol. Vsaka ima seveda klube, ki igrajo svoja prvenstva, periodično se dobijo na zaključnem turnirju, kjer sodelujejo najboljši obeh Dolov. To je pravi praznik nogometa za oba Dola, saj sta bili v finalu po pravilu ekipi iz obeh Dolov.

Nekoč se je zgodilo, da sta se v finale uvrstili ekipi iz Levega Dola. Desnodolčanov to ni motilo. Imajo radi nogomet, od levodolnih klubov so izbrali svojega favorita in prišli zanj navijati. Celo navijaške pripomočke so kupili. A ko so prišli na stadion, so opazili, da so tribune navijačev Levega Dola precej prazne.

„Kako to?“ so vprašali.

„Nam je tako ali tako vseeno, kdo zmaga. V vsakem primeru bo iz Levega Dola,“ so odgovorili Levodolčani.

„A nimate radi nogometa?“ so Desnodolčani bezali naprej.

„Seveda ga imamo, ampak pokal gre zagotovo v Levi Dol. Izguba časa,“ se niso dali Levodolčani.

Življenje je teklo naprej in ko je prišlo do naslednjega zaključnega turnirja, sta se v finalu ponovno znašla kluba Levega Dola.

„Tokrat ne grem na finale,“ je dejal prvi Desnodolčan.

„Jaz tudi ne. Naj Levodolčani sami navijajo za svoje,“ mu je pritrdil drugi, župan Desnegadola pa: „Še vodilni Levega Dola pravijo, da je škoda denarja za finale.“

Napoved bojkota je imela velike razsežnosti. Najprej oglasili prebivalci Levega Dola.

„Tako govorijo sovražniki nogometa,“ so rekli prvi.

„Ni pomembno, kdo je v finalu, pomemben je nogomet,“ so rekli drugi.

„Za nas je razumljivo, zakaj ne gremo na finale, saj v vsakem primeru zmaga naša ekipa. Ne razumemo pa Desnodolčanov, ki bi tako dokazali, da imajo radi nogomet,“ so komentirali tretji.

Tudi nekateri Desnodolčani so bili jezni, ker so njihovi sovaščani napovedali bojkot.

„Anarhisti!“ so kričali.

„Nešportniki,“ so menili.

„Hujskači,“ so tretji označili tiste, ki so sovaščane prepričevali, zakaj neki bi hodili na finale, ko bo pa zmagovalec v vsakem primeru iz Levega Dola. In dodajali: „Res sta obe ekipi iz Levega Dola, ampak ena ekipa igra lepši nogomet od druge.“

Na dan finala je bila več kot polovica stadiona praznega.

„Katastrofa,“ so bili zgroženi komentatorji.

In za slab obisk finala sredi ravnice na pol poti do morja so obtožili župana Desnega Dola, ki svojih vaščanov ni prepričal, naj si izberejo en klub Levega Dola in zanj navijajo. Menili so, da je treba Desnodolčanom, ki niso šli na tekmo, doživljenjsko prepovedati obisk kateregakoli finala in kakršenkoli pogovor o nogometu, pozivanje k bojkotu ogleda nogometne tekme pa v kazenskem zakoniku opredeliti kot sovražni govor in hujskaštvo zoper nogomet.

PS. Vsaka podobnost s predsedniškimi volitvami 2017 je zgolj naključna.

← Older posts

Subscribe

  • Entries (RSS)
  • Comments (RSS)

Arhivi

  • junij 2023
  • maj 2023
  • april 2023
  • marec 2023
  • februar 2023
  • januar 2023
  • december 2022
  • november 2022
  • oktober 2022
  • september 2022
  • avgust 2022
  • julij 2022
  • junij 2022
  • maj 2022
  • april 2022
  • marec 2022
  • februar 2022
  • januar 2022
  • december 2021
  • maj 2021
  • avgust 2018
  • januar 2018
  • december 2017
  • november 2017
  • oktober 2017
  • september 2017
  • avgust 2017
  • julij 2017
  • junij 2017
  • maj 2017
  • april 2017
  • marec 2017
  • februar 2017
  • januar 2017
  • december 2016
  • november 2016
  • oktober 2016
  • september 2016
  • avgust 2016
  • julij 2016
  • junij 2016
  • maj 2016
  • april 2016
  • marec 2016
  • februar 2016
  • december 2015
  • november 2015
  • oktober 2015
  • september 2015
  • avgust 2015
  • julij 2015
  • junij 2015
  • maj 2015
  • april 2015
  • marec 2015
  • februar 2015
  • januar 2015
  • december 2014
  • november 2014

Kategorije

  • Družba
  • Ekonomija
  • Gospodarstvo
  • Islam
  • javni sektor
  • katoliška cerkev
  • migracije
  • Narava
  • Politika
  • posilstvo
  • Poučne zgodbe
  • Uncategorized
  • Zgodovina
  • Zgodovinski spomin

Meta

  • Registriraj se
  • Prijava

Create a free website or blog at WordPress.com.

Privacy & Cookies: This site uses cookies. By continuing to use this website, you agree to their use.
To find out more, including how to control cookies, see here: Cookie Policy
  • Follow Sledi
    • Kavarna Hayek
    • Join 111 other followers
    • Already have a WordPress.com account? Log in now.
    • Kavarna Hayek
    • Prilagodi
    • Follow Sledi
    • Prijavi se
    • Prijava
    • Report this content
    • Poglej stran v bralniku
    • Manage subscriptions
    • Skrij to vrstico
 

Nalagam komentarje...