Robert Golob in Gibanje Svoboda sta danes, 27. junija 2022, izvršilno in zakonodajno oblast de facto predala nevladnim organizacijam (ulici) ali kako je globoka država iz sence stopila na svetlo

Značke

Državni zbor RS, George Soros, izvršilna oblast, nevladne organizacije, nulta veja oblasti, NVO, parlament, robert golob, veje oblasti, Vlada RS, volitve, zakonodajna oblast

Sv. Tomaž More, zavetnik državnikov in politikov.

Ne samo, da so se danes nevladne organizacije (NVO) nehale pretvarjati, da nimajo ničesar z oblastjo, Slovenija je de facto dobila novo vejo oblasti. To je ´nulta veja oblasti´. Premier jo je podaril najbolj glasnim in vplivnim posameznikom s svojimi NVO, ki so se izkazali v boju proti desnosredinski vladi. Razgradnja parlamentarne demokracije se je začela, Robert Golob in njegovi sprehajalci bodo od zdaj samo stali ob steni.

Golob se je danes srečal z nevladnimi organizacijami, ki so same sebe razglasile za ljudstvo. Medijski mainstream temu navdušeno ploska, češ da je to prvi korak »k plodnemu sodelovanju s civilno družbo«. Ali res? Nikakor ne. To je prvi korak k razgradnji parlamentarne demokracije, prvi korak k vzpostavitvi diktature ulice, prvi korak prenosa dejanske oblasti k progresivni teokraciji.

Po poročanju medijev, se je Golob z nevladniki dogovoril, da bo »dialog s civilno družbo sprožen, preden bo zakon šel v proceduro, na ta način bodo lahko pripravljeni boljši predlogi tako zakonov kot vladnih uredb«. Skratka, ´nulta veja oblasti´ bo nadrejena tako izvršilni kot zakonodajni veji, imela bo nalogo supervizorja ali poltkomisarja, kot ga poznamo iz komunističnih režimov. Predsednik Gibanja Svoboda je jasno povedal, da bodo predlogi zakonov in vladne uredbe najprej usklajene s »civilno družbo«, šele nato bo vse skupaj zrelo za vladno in parlamentarno obravnavo. Državni zbor se bo tako resnično spremenil v glasovalni stroj po nareku do nedavnega uličnih razgrajačev in nasilnežev. Po osamosvojitvi večje degradacije državnega sistema še nismo videli.

Naj razčistimo. Slovenija je parlamentarna demokracija. To je opredeljeno z ustavo. Ljudstvo izvaja oblast bodisi neposredno z referendumi bodisi na volitvah izvoli svoje predstavnike v Državni zbor (zakonodajna veja oblasti), ki (običajno) z ideološko sorodnimi strankami oblikujejo koalicijo – vlado (izvršilna veja oblasti).

Ko je oblast prevzela 3. Janševa vlada, so se nevladne organizacije pognale na ulice (podobno je bilo tudi leta 2012), povzročale nemire, vlado obtoževale diktatorstva in zahtevale »ljudsko oblast«. Na tej točki je treba opozoriti, da NVO očitno ne razumejo demokracije (demokracija je samo način vladanja) in da besedo zavestno zlorabljajo za svoje interese. Demokracija ni sistem, kjer bi ljudstvo (ulica) neposredno odločalo o vsakem zakonu ali uredbi. Ne bi bili samo ves čas na voliščih, nastali bi tudi nemiri in kaos. Zato si take poulične demokracije nihče ne želi. Za sprejemanje zakonodaje imamo parlament, za vodenje in upravljanje države imamo vlado. Obe veji oblasti za svoje odločitve in delovanje sprejemata (politično) odgovornost (vsaj morala bi jo), medtem ko pri neposrednem odločanju za napačno odločitev ni nihče kriv in se odgovornost kolektivizira in socializira.

Golob, da bi poplačal predvolilne račune in izpolnil pričakovanja globoke države, je očitno moral v vladanje vključiti tudi ulico (kakopak, najglasnejši in medijsko najbolj vpliven del). Ker tega ne more de iure, je bilo ´izmišljeno´ zgoraj opisano sodelovanje z NVO, kar de facto pomeni prenos izvršilne in zakonodajne oblasti do samooklicanega ljudstva.

Nevladne organizacije (komunikacija z Golobom oziroma izvajanje zakonodajne in izvršilne oblasti bo mimo oči javnosti potekalo prek posebne platforme in digitalnih orodij) bodo tako nadzirale, nalagale, odločale in kaznovale vsa ravnanja vlade in koalicijskih poslancev, pri tem pa ne bodo prevzele nikakršne odgovornosti. Ta vzpostavitev ´nulte veje oblasti´ je brez primere v zgodovini parlamentarnih demokracij, je nevarna za demokracijo in svobodo, to bi moralo vse zelo skrbeti. Še posebej, ker je večina nevladnih organizacij tako ali drugače povezana z Georgom Sorosem.

Vsi skupaj, komur je mar za svobodo in demokracijo, bomo morali začeti stopati na zavore tega pobeglega vlaka. Predolgo smo se prepuščali destruktivnemu vedenju in obnašanju nevladnih organizacij, pustili smo, da nas tlačijo v klet. Očitno nas bodo še naprej in upam, da je tistim, ki so dali na volitvah svoj glas sedanji koaliciji, vsaj malo nerodno, če jih ni že tako sram, da so se skrili za zaveso.

Naj sv. Tomaž More, zavetnik državnikov in politikov, prosi za Slovenijo.

Depolitizacija policije: Bobnarjeva je »strokovnjakinja«, ki ne razume parlamentarne demokracije, za razliko od nje je bil Hojs politik, ki je razumel »operativno neodvisnost« policije

Značke

Aleš Hojs, depolitizacija, notranji minister, operativna neodvisnost, parlamentarna demokracija, policija, Tatjana Bobnar, volitve

»Depolitizacija policije« je zadnje dni zelo moden izraz. Toda če pozorno poslušate, nihče iz golobnjaka, ne iz medijskega mainstreama ne zna povedati, kaj za vraga naj bi to pomenilo in kaj bo rezultat »depolitizacije policije«. Ves cirkus okoli tega me še najbolj spominja na projekt »Defund the police«, ki je prek luže namenjen razgradnji policije in ponižanju policistov.

»Tatjana Bobnar, ki želi depolitizirati policijo, skozi sito parlamentarnega odbora,« je bil naslov članka na portalu nacionalne televizije, potem ko so jo poslanci (z devetimi glasovi za in štirimi proti) ocenili kot primerno kandidatko za ministrico za notranje zadeve. Da je Janševa vlada policijo »politizirala« in da jo bo golobnjak »depolitiziral«, smo pozneje slišali še večkrat, a nihče ni natančno povedal, kaj sploh pomeni »depolitizacija«, če je nekdo prej policijo »politiziral«. To očitno ni jasno niti ministrici Bobnarjevi, ki pravi, da ni političarka, ampak strokovnjakinja. In ravno tega se je za bati.

Kaj je sploh policija? Preprosto lahko rečemo, da je policija skupina ljudi, ki je v neki državi odgovorna za vzdrževanje javnega reda in mira, notranjo varnost, uveljavljanje zakonov ter preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj. Kot taka je državotvoren in represiven organ neke države, spada pod izvršno oblast. Tukaj naletimo na prvo težavo v razumevanju ne samo policije, ampak kar parlamentarne demokracije.

Povsem jasno je, da ne bo nihče rekel, da želi »politizirati« policijo. To ima negativen prizvok, politično policijo (Udbo), ki je bila odgovorna partiji, smo imeli v nekdanjem režimu. Kljub temu je policija (hočemo ali nočemo) odvisna od politike: po eni strani od zakonodajne veje oblasti (parlament), ki sprejema zakone, po drugi strani od izvršilne veje oblasti (vlada), ker je del te veje. Zato je že po definiciji (kot tožilstvo, za katerega se tudi rado trdi, da bi moralo biti neodvisno in strokovno) politična, ker je vlada v temelju politično organ.

Najbrž ni nikogar, ki se ne bi strinjal, da mora policija nepristransko uporabljati zakone (ki jih, ironično, pišejo politiki), ne pa služiti določeni skupini, politiki ali izvršilni veji oblasti. »Komunikacijski šum« in resne težave v razumevanju nastopijo, ko je treba razložiti, da je policija nekomu odgovorna. In v (parlamentarni) demokraciji je vedno nekdo izvoljen. Če sledimo temu, pridemo do sklepa, da je policija za svoje delo odgovorna ministru za notranje zadeve, ki tudi imenuje generalnega direktorja policije.

Bobnarjeva je na predstavitvi dejala, da si depolitizacijo predstavlja tudi tako, da bi morala zakonodaja »podpirati neodvisnost generalnega direktorja policije na način, da ga ne bo mogoče vedno znova menjati.« Kako? Komu bo potem policija odgovorna? Množici na Trgu republike, najglasnejši skupini političnih aktivistom, civilni družbi, ki si »mirne proteste« predstavlja po svoje ter tudi na zelo svojstven način interpretira, kaj je dovoljeno in kaj ne, kaj je v skladu z zakonom in kaj ne? Dober primer, kako si nekdo predstavlja depolitizacijo policije, je Piratska stranka. Člani trdijo, da si je Janševa vlada podredila policijo tako, da je »porušila ustavno načelo delitve oblasti«. In rešitev?

»Imenovanje generalnega direktorja policije in izvajanje nadzora nad delom organa bomo prestavili v pristojnost posebnemu policijskemu svetu, v katerem bodo 4 člane izvolili neposredno državljani, 3 bo imenoval državni zbor, 5 članov bodo imenovali zaposleni na policiji, 3 pa bo imenoval sodni svet,« pravijo. Ste razumeli? Najprej se zgražajo, da je desnosredinska vlada porušila načelo delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno, hkrati sami predlagajo, da pri imenovanju direktorja policije sodeluje sodni svet, ki ga sicer ustava ne umešča v nobeno vejo oblasti, je pa dejansko, priznali ali ne, organ sodne veje oblasti. Bobnarjeva in »civilna družba« predlagata (nič manj in nič več) kot novo vejo oblasti – policijsko vejo oblasti.

Sicer malo pomislite, kaj bi se zgodilo, če bi bila policija »neodvisna« in povsem nova veja oblasti? Prej ali slej bi prek vplivnih posameznikov postala orodje v rokah kriminalcev in drugih nepridipravov. Bila bi »tam«, kamor druge veje oblasti ne bi smele.  Po sedanji ureditvi je policija pod dvojnim nadzorom: izvršilne veje oblasti (ministra za notranje zadeve) in tudi opozicije v parlamentu (zakonodajna veja oblasti). O kakšni »neodvisnosti » policije potemtakem lahko govorimo? O tisti, za katero nova notranja ministrica očitno še ni slišala. To je operativna neodvisnost, ki pomeni, da morajo imeti glavni policisti v določenih primerih pri uporabi zakonodaje imuniteto pred političnim vplivom. Pri tem policija ni služabnik ali sluga nikogar (niti ljudstva ne, kot si to domišlja civilna družba), razen zakona samega. Za svoje odločitve in ravnanja pa je seveda odgovorna ministru za notranje zadeve. Gre torej za iskanje ravnovesja med neodvisnostjo in odgovornostjo. In to je Aleš Hojs razumel, Bobnarjeva pa ne.

Nova generacija volivcev

Značke

Alem Maksuti, Janez Janša, Levica, RTV Slovenija, vlada, volitve

Z levico težko najdeš skupni jezik. Pravzaprav je to misija nemogoče. Ne samo, da si ne želijo razprave o svojih stališčih, tudi poslušajo ne. Delajo se neme. Imajo sicer ušesa, a ta očitno ne opravljajo svoje funkcije. In ko jim ne uspe niti preslišati, ker so dejstva in argumenti preglasni, se zatečejo k tradicionalni taktiki – surovi sili in nasilju. Apologet tega je Alem Maksuti.

Kri bo, napoveduje. Ne s temi besedami, a opozarjanje desničarjev, naj se kar pripravijo na najhujše, je lahko samo revolucionarno nasilje. Ni prvič, da zoprnik grozi. To ima očitno v krvi, kar sploh ne moti največjih slovenskih televizij, da ga ne bi vabile v goste. Glede na propagandno naracijo hegemonističnih medijev so pogledi Maksutija (zagotovo enega najbolj nadležnih in nehvaležnih osebkov, ki so s trebuhom za kruhom stopili na slovensko zemljo) sprejemljivi, ker skoraj identičen besednjak uporabljajo Golob in njegova nova druščina; zavezali so se, da bodo v Sloveniji odplaknili desničarsko nesnago. In vseh, ki so z njo sodelovali. Toliko so vredne visokoleteče besede o sodelovanju: ulična govorica, ki odreka legitimnost desnici tudi, ko je v opoziciji, in javnost, bombardirana s tiransko medijsko propagando, ki temelji na obrekovanju, lažnih anketah in demonizaciji konservativnosti. Potem pravijo, da smo mi nestrpni.

Povsem novi načini oblikovanja vlade pokažejo poželenje njihovih izkrivljenih pogledov. Bolj papeški od papeža, kot pravi čarovniki s povsem novimi postopki in vrstnim redom si najprej razdelijo ministrske resorje, ne da bi (obetajoča se nova slovenska vladna) koalicija sploh vedela, ali bodo njihovi člani in organi potrdili program in koalicijsko pogodbo. Prav ima Janez Janša, ko pravi, da nikjer v demokratičnih državah ni česa podobnega in da je možno le tam, kjer je vlada zgolj fasada. In Golobova vlada to je – sofizem za odvračanje pozornosti od ljudi, ki stojijo v ozadju.

Tudi stvari in pojmi, ki jih uporablja levica, imajo za medije drug pomen, kot takrat, ko o njih govori desnica. Da bodo zdaj, ko so na oblasti, depolitizirali RTV Slovenija, je vzorčen primer. Politika ne more depolitizirati ničesar. Čim je zraven politika, je zadeva avtomatično politična. Ker je v lasti države in so zaposleni na Kolodvorski javni uslužbenci, je vse, kar počne ena ali druga stran – politično. In RTV Slovenija bo depolitizirana takrat, ko bo privatizirana in ne bo več treba prisilno plačevati prispevka. Nič prej in nič kasneje. To ve vsak, ki je vsaj malo osvobojen levičarske indoktrinacije.

Žal se živelj v teh krajih prebudi (če se sploh), ko je že prepozno. Vedno znova in znova nasede in verjame, da je zdaj to res to, a že naslednji dan mu življenje razpade. Krivi so seveda drugi. Kot bodo zdaj krivi drugi, ko bo Golobova vlada znižala plače in povečala davke. Bilo je dovolj resnih opozoril, da se bo to zgodilo, toda medijske laži (brez možnosti obrambe) so rodile povsem novo generacijo volivcev: nerazumno, a prepričano v svojo popolnost in genialnost, in izobraženo, a ciljno indoktrinirano. Tak krog se sklene na vsakih volitvah. Vmes se sicer lahko natrga, kar povzroči malce zmede in dvom v briljantnost odločitve, vendar je dovolj malo vandaliziranja dejanj in besed desnice, da se spet zlepi skupaj.

Prelomne točke očitno še nismo dosegli. Za preobrazbo Slovenije bo potrebnih več kot 50 let, pravi publicist Mitja Pucelj. A po tem, kar lahko vidimo, se bojim, da niti pol stoletja ne bo dovolj. Ne samo, da se je vse manj ljudi pripravljeno soočiti z realnim svetom, vedno več jih naredi vse, da iz dejanskega stopi v manj naporni vzporedni svet, ki je z manipulacijo simulirana preslikava obratnih dejstev v realnosti: dobro je slabo in slabo je dobro. Preprostega opisovanja, kaj se dogaja, ni več. Tudi zato so dobre številke Janševe vlade, ki odhaja, presenetile le tiste, ki jih ne samo, da jih niso hoteli videti, ampak jih v resnici niso želeli, čeprav je država boljši kondiciji, kot pod katerokoli levo vlado. Zdaj se obeta nekaj drugega. Če se bo uresničilo, kar obljubljajo, z besedami ne bomo mogli opisati prihajajoče groze.

Tekst je bil prvič objavljen v revije Demokracija (19. maj 2022)

Golob, odpirač za konzerve in plemenska morala

Značke

GEN-I, Janez Janša, KUL, Milan Kučan, plača, Politika, robert golob, Tanja Fajon, vlada, volitve

Saj ne, da bi bili rojeni odrešeniki, masko mesijanskega poslanstva jim je ob pomoči medijskega mainstreama nadela globoka država. Potem so tudi sami začeli verjeti, da so mesije. Če so svetopisemski liki v resnici prinašali osvoboditev in odrešitev, predvsem so držali besedo, je pri slovenskih likih drugače; brez kakršnekoli vsebine in programa, še preden sploh ustanovijo politično stranko, jih vodeni ustvarjalci javnega mnenja postavijo na piedestal zmagovalcev, ki bodo z dežele tostran Alp pregnali fašiste.

Po štirih (ne)uspešnih v zadnjem desetletju je Robert Golob peti neofit iz murgelskega laboratorija. Ja, tako enostavno je, ko ljudem postaviš pred oči šunko, potem pa ne opazijo, kaj se dogaja okoli njih. A če ga dobro poslušate (in zadnje časa ga niste mogli spregledati, saj ga je povsod dovolj), se boste zagotovo vprašali, ali je sploh povedal kaj konkretnega. Ko zdravorazumski človek hodi naokoli z odprtimi očmi, se Golobove floskule, da je aktualna vlada fašistična, hipoma razblinijo. To je njegov trenutni domet. In končno priznanje, da ne bo sodeloval z Janezom Janšo. Kar pomeni, da se je postavil ob bok izključevalnim osebkom iz KUL-a, s čimer je Tanja Fajon v trenutku izgubila status glavne kandidatke za premierko na levici. Tako so odločili strici iz ozadja. In še enkrat več se je pokazalo, da je cesar gol. Sramotna zlobnost nikoli ne obleče tistih, ki so leta in desetletja demonizirali desni politični pol; bolje rečeno enega samega človeka – predsednika SDS.

Da predstava v celoti uspe ni posledica Golobovih izjemnih sposobnosti, ampak dejstvo, da so njegovi nastopi scenografirani in  koreografirani od prve do zadnje sekunde. Retorično ni najbolj nadarjen, ponavlja ene in iste stvari, transkripti nastopov razkrijejo votlost. Neposrednim vprašanjem novinarjev se mu sploh ni treba niti izogibati, saj ga ne sprašujejo ničesar takega, kar bi ga spravilo v neroden in negotov položaj.

Tipičen primer je plača. Govori, da je njegova zadnja plača 6.675 evrov neto. Ampak to je usklajena medijska manipulacija, saj ni več predsednik uprave GEN-I. Koliko je zaslužil lani, bo treba počakati na letno poročilo, ki bo objavljeno šele po volitvah. Sodeč po predlanskem, ni ravno »revež«: skupaj z nagradami se je v njegovi denarnici znašlo okoli 214 tisoč evrov neto, kar pomeni okoli 540.000 evrov bruto oziroma okoli 635.000 evrov stroška za delodajalca, ki je v tem primeru država. Kar je veliko več, kot je po zakonu dovoljeno. To je priznala tudi Skupina GEN, zato se upravičeno postavlja vprašanje, zakaj so nadzorniki dopustili kršenje zakona in kdaj bodo preveč izplačane plače vrnjene. No, takih novinarskih vprašanj od medijskega mainstreama ne boste dočakali.

Tudi Milan Kučan ga je vzel v bran. Če si zasluži visok dohodek, si ga zasluži, čeprav to pomeni kršitev zakona, ga je bilo razumeti. Razmišljanje, tipično za plemensko moralo: dobro je, ko to počno »naši«, zlo je, ko to počno »vaši«. In da Golob, tako Kučan, ne bo vztrajal pri kandidaturi za mandatarja, sprijaznil se bo tudi s položajem ministra. Kako to ve, ni znano, saj Golob tega ni javno govoril. Toliko o marmeladi in prstih. Pa ne gre za Pečjakove Marsovčke, ki se prevažajo na leteči cigari, ampak za resničnega šefa globoke države. Golob je pač čez noč postal up in želja radikalne levice, zato so »dovoljene sanje« in pravljice za lahko noč. In nedotakljivost za večino medijev, ki okoli njega kuhajo tako politično kašo, da normalnemu človeku povzroči gastroenteritis.

Upamo lahko le, da predpotopni triki in manipulacije z novimi obrazi (ki to v resnici sploh niso) pri ljudeh ne delujejo več. In da ne nasedajo prepričevanju, da tokratni nov obraz ni nova in udobnejša mesijanska zofa, ki je zamenjala staro. Vedite, da imajo ti ljudje v žepu samo odpirač za konzerve – po konzerve bodo prišli k vam.

Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (3. februar 2022)

Kako je župan Desnega Dola postal glavni krivec za slab obisk nogometnega finala

Značke

nogomet, volitve

Tam, kjer se hribi prelomijo in se svet začne spuščati, stoji sredi ravnice velik nogometni stadion. Prebivalci, ki so nanj zelo navezani in mu pravijo hram nogometa, živijo v dveh vaseh. Prva, ki v smeri morja leži levo od stadiona, se imenuje Levi Dol, na drugi strani je Desni Dol. Vsaka ima seveda klube, ki igrajo svoja prvenstva, periodično se dobijo na zaključnem turnirju, kjer sodelujejo najboljši obeh Dolov. To je pravi praznik nogometa za oba Dola, saj sta bili v finalu po pravilu ekipi iz obeh Dolov.

Nekoč se je zgodilo, da sta se v finale uvrstili ekipi iz Levega Dola. Desnodolčanov to ni motilo. Imajo radi nogomet, od levodolnih klubov so izbrali svojega favorita in prišli zanj navijati. Celo navijaške pripomočke so kupili. A ko so prišli na stadion, so opazili, da so tribune navijačev Levega Dola precej prazne.

„Kako to?“ so vprašali.

„Nam je tako ali tako vseeno, kdo zmaga. V vsakem primeru bo iz Levega Dola,“ so odgovorili Levodolčani.

„A nimate radi nogometa?“ so Desnodolčani bezali naprej.

„Seveda ga imamo, ampak pokal gre zagotovo v Levi Dol. Izguba časa,“ se niso dali Levodolčani.

Življenje je teklo naprej in ko je prišlo do naslednjega zaključnega turnirja, sta se v finalu ponovno znašla kluba Levega Dola.

„Tokrat ne grem na finale,“ je dejal prvi Desnodolčan.

„Jaz tudi ne. Naj Levodolčani sami navijajo za svoje,“ mu je pritrdil drugi, župan Desnegadola pa: „Še vodilni Levega Dola pravijo, da je škoda denarja za finale.“

Napoved bojkota je imela velike razsežnosti. Najprej oglasili prebivalci Levega Dola.

„Tako govorijo sovražniki nogometa,“ so rekli prvi.

„Ni pomembno, kdo je v finalu, pomemben je nogomet,“ so rekli drugi.

„Za nas je razumljivo, zakaj ne gremo na finale, saj v vsakem primeru zmaga naša ekipa. Ne razumemo pa Desnodolčanov, ki bi tako dokazali, da imajo radi nogomet,“ so komentirali tretji.

Tudi nekateri Desnodolčani so bili jezni, ker so njihovi sovaščani napovedali bojkot.

„Anarhisti!“ so kričali.

„Nešportniki,“ so menili.

„Hujskači,“ so tretji označili tiste, ki so sovaščane prepričevali, zakaj neki bi hodili na finale, ko bo pa zmagovalec v vsakem primeru iz Levega Dola. In dodajali: „Res sta obe ekipi iz Levega Dola, ampak ena ekipa igra lepši nogomet od druge.“

Na dan finala je bila več kot polovica stadiona praznega.

„Katastrofa,“ so bili zgroženi komentatorji.

In za slab obisk finala sredi ravnice na pol poti do morja so obtožili župana Desnega Dola, ki svojih vaščanov ni prepričal, naj si izberejo en klub Levega Dola in zanj navijajo. Menili so, da je treba Desnodolčanom, ki niso šli na tekmo, doživljenjsko prepovedati obisk kateregakoli finala in kakršenkoli pogovor o nogometu, pozivanje k bojkotu ogleda nogometne tekme pa v kazenskem zakoniku opredeliti kot sovražni govor in hujskaštvo zoper nogomet.

PS. Vsaka podobnost s predsedniškimi volitvami 2017 je zgolj naključna.

Pravica do bojkota (volitev) ali esenca demokracije

Značke

Bernard Brščič, bojkot, Borut Pahor, CK ZKS, davčne oaze, desnica, ekonomska svoboda, kapitalizem, levičarji, Luka Mesec, Marjan Šarec, Mercator, minimalna plača, NLB, NOB, predsedniške volitve, socializem, svoboda govora, Venezuela, volitve, človekove pravice

Soočenja predsedniških kandidatov, priznam, nisem spremljal pogosto. Tudi takrat, ko sem jih, sem jih bolj z enim, kot obema očesoma (ali ušesoma, če že hočete). Zadnjemu soočenju na nacionalni televiziji pa sem vendarle malo bolje prisluhnil. Razloga sta dva: prvič, ker so mi nekateri komentatorji in bralci ob zadnjem zapisu očitali, da kandidata nista za v isti koš, se pravi, da sta oba sicer levičarja, ampak enega malo bolj vleče na desno, drugega malo manj; in drugič, ker me je zanimalo, kaj imata za povedati o ekonomiji, gospodarstvu, se pravi o tistem področju, ki ljudem prinaša resnično blaginjo. In oba sta me tudi tokrat prepričala, da sta zadrta socialista in da drži tista Hayekova: »If socialists understood economics they wouldn’t be socialists.«

Pravzaprav sta oba zastopala trdo levičarsko stališče, kot boljševiki pred 100 leti, ko so delavcem obljubljali, da bodo v socializmu vsi jedli breskve s smetano. A ko so se nekateri delavci odzvali, da oni ne marajo breskve s smetano, so dobili odgovor: »Ko pride revolucija, tovariši, boste vsi imeli radi breskve in smetano.« Povedano drugače. Marjan Šarec in Borut Pahor sta predstavila stališča, ki so svetlobna leta daleč od osebne in ekonomske svobode, obema niti zasebna lastnina in svobodno razpolaganje posameznika s premoženjem ni sveto. Taka večletna politika je pripomogla, da indeks demokratičnosti držav (Economist) Slovenijo uvršča med države s pomanjkljivo demokracijo. Takih držav je največ v tistih vzhodnih državah, kjer so najbolj vidni ostanki socializma. Ti ostanki se personalizirajo prek oseb, kakršen je denimo Borut Pahor, eden od članov zadnjega CK ZKS, ali Marjan Šarec, sicer bogaboječi človek, ki pa se je zelo navzel socialističnih pogledov na gospodarstvo.

Odmislimo njun odnos do NOB, sprave, cerkve in še česa, na podlagi katerega se večina (tako desnih kot levih) volivcev v resnici odloča, koga bo volila. Rajši si oglejmo nekatera ekonomska vprašanja, kjer bi moral ob njunih odgovorih vsak pravi desničar zastriči z ušesi in potegniti ročno zavoro. Ne gre samo za to, ali bi prodala NLB oziroma ali bi kupila nazaj Mercator, to so nianse; oba imata do fundamentalnih vprašanj trda levičarska stališča, ki so socialistična in škodljiva za vsako gospodarstvo. Vprašajte se, koliko socialističnih gospodarstev je bilo v zgodovini uspešnih? Nobeno! Niti eno! Zadnji primer umiranja levičarske ekonomije lahko v živo spremljamo v Venezueli. Pa ste slišali Pahorja ali Šarca, da bi rekla, socializem dokazano ne deluje, razvite države so postale bogate zaradi kapitalizma?

Poglejmo si vsaj dvoje njunih mnenj. Najprej minimalna plača. Tako Pahor kot Šarec je ne bi samo obdržala, ampak bi jo povečala. Aktualni predsednik, za katerim stoji naslednica partije, se je pohvalil, da je z njegovim ukrepom povečanja minimalne plače, ko je bil še premier, zadovoljna celo Levica Luke Mesca. Ni treba posebej poudarjati, da je tudi med levičarskimi keynesijanskimi ekonomisti malodane soglasje, da minimalna plača ne prinaša pozitivnih učinkov, ampak negativne. In da gre za ukrep politike, ki je zelo škodljiv za gospodarstvo vsake države. In da se obsedenost z minimalno plačo loteva tudi slovenske desnice (če ji sploh lahko tako rečemo), ki je predlani družno podprla sindikalni predlog. Ne predstavljam si podjetnika, da bi na volitvah obkrožil ali Pahorja ali Šarca; oba se zavzemata, da bi država določala plače v njegovem podjetju.

Drugi primer so davčne oaze, ki neposredno zadevajo zasebno lastnino, premoženje posameznika. Šarec tudi tiste ljudi (pustimo kriminalce, ki služijo z drogami, belim blagom, orožjem ali korupcijo), ki na podlagi pozitivne zakonodaje povsem zakonito prenesejo poslovanje svojega podjetja ali zasebno premoženje v države, ki so z davki prijazne do ljudi, označuje za ljudi, ki izigravajo zakonodajo. »Če je ta denar parkiran nekje drugje, potem od njega naša država nima nič,« pravi Šarec. Bi morala imeti? Bi si morala to kar prisvojiti? To je denar zasebnika. Z njim počne, kar si želi. Lahko ga prenese na Mars, če želi. In to države prav nič ne briga. Šarec celo pravi: »To je treba preprečiti!« Kako? Bo ponovno nacionaliziral premoženje? Bo kar vzel, ko bo na oblasti? Podobno meni tudi Pahor, ki sicer priznava, da taki ljudje »načeloma ne ravnajo nezakonito«, ampak: »To je zame nesprejemljivo.« In še: »Zaostriti je treba zakonodajo.« Halo? Za Pahorja je zakonito ravnanje nesprejemljivo!

Nobeden od obeh se ni zavzel za spoštovanje zasebne lastnine, do prostega razpolaganja s premoženjem, ki ga je posameznik zaslužil. Oba govorita, da je pač treba zaostriti davčno politiko, ker je država zelo šibka na področju izterjave davkov. Vsakega zasebnika (in desničarja) mi moralo zelo skrbeti ob takih izjavah. Zato se primite za denarnice, če bosta zares zastopala taka stališča; izvršne moči sicer kot predsednika ne bosta imela, toda njuno mnenje in stališče zelo šteje. Ekonomska svoboda (posameznika) je pogoj vsake demokracije.

In ne gre zgolj za ekonomska vprašanja, gre tudi za spoštovanje in razumevanje temeljnih človekovih pravic. Človekove pravice so absolutne, so neposredno uresničljive. Pri človekovih pravicah ni progresivnosti, ni besede „ampak“, ki jo Pahor zelo pogosto uporablja. Se je letos oglasil v bran Bernardu Brščiču, ko se je tako z leve kot z desne po njem vsulo, ker si je drznil podvomiti v holokavst? Ne. Z Brščičem se lahko strinjamo ali ne, lahko pljuvamo po njem in ga žalimo, toda odrekati mu pravico, da pove, kaj si misli o holokavstu, in zaradi teh stališč nadenj pošiljati organe pregona, je nesprejemljivo. Pahor je zamudil lepo priložnost, da se jasno postavi v bran svobode govora kot temeljne človekove pravice. Prav nič drugače ni s Šarcem. Oba človekove pravice razumeta progresivno, kot ustrezajo času in prostoru. In sistemu. Že zaradi tega je za desne volivce veliko vprašanje, ali naj sploh gredo na volišča. Kogarkoli bodo namreč obkrožili, bodo oddali svoj glas človeku, ki ne razume človekovih pravic kot absolutnih pravic, ki so dane vsakemu človeku že s tem, ko živi. Kogarkoli bodo obkrožili, bo to strel v lastno koleno. Tako Šarec kot Pahor imata namreč hude težave z razumevanjem človekovih pravic, čeprav so v resnici, kdor to želi, enostavne za razumeti.

In da smo si na jasnem. To ni poziv k bojkotu. Vsak naj se sam odloči, ali bo šel na volišče. Toda na letošnjih predsedniških volitvah smo prvič doživeli, da so tisti, ki so napovedali, da ne bodo odšli na volišče, označeni za sovražnike demokracije, anarhiste. Halo?! Drage moje in dragi moji, ravno s tem, ko ti nekomu odrekaš pravico bojkota volitev, mu odrekaš pravico do svobodne odločitve. In ko mu odrekaš pravico, da to javno pove in pozove ljudi, naj ti sledijo, mu odrekaš pravico do svobode govora. In naprej. Pravica do glasovanja vključuje tudi pravico, da ne glasuješ. Pravica, da ne glasuješ, je namreč stranski učinek volilne pravice. Kot je denimo sovražni govor (karkoli že to pomeni) stranski učinek svobode govora. In pika.

Ne pozabite, Kučan in resnicoljubnost sta pojma, ki sta si diametralno nasprotna

Značke

Alan Ford, Borut Pahor, Centralni komite ZKS, Demos, komunisti, Ljudmila Novak, Marjan Šarec, Milan Kučan, partija, resnica, Romana Tomc, Samo bedaki in konji, samoupravni socializem, Serpentinšek, socializem, svoboda, Udba, volitve, volitve za predsednika

Pravijo, da je največja prevara v zgodovini človeštva ta, da je hudiču uspelo ljudi prepričati, da ne obstaja. Podobno je z okorelimi komunisti, ki so Slovence uspeli prepričati ne samo v to, da nikoli niso živeli v totalitarizmu, ampak da je bil samoupravni socializem do 90. let najboljši družbeni sistem, v katerem so bili vsi zaposleni, vsi so imeli spodobne plače, vsi so si lahko privoščili počitnice, čeprav je večina (z izjemo partijske elite) živela življenje Del Boya in Rodneya iz družine Trotter iz angleške nanizanke Samo bedaki in konji – preživetje s socialno podporo, dvigovanje standarda s preprodajo in »švercom« ter 50 kvadratnih metrov veliko socialno stanovanje v ogromnem bloku. Del Boy in Rodney nista spadala v srednji razred, nista bila niti delavski razred, ampak sta bila socialni primer. In ne samo to. Levici je uspelo mlade, ki so bili v času osamosvojitve še dojenčki ali pa najstniki, prepričati, da sta bili komunistična partija in njena tajna politična policija (Udba) malodane dobrodelni in humanitarni organizaciji ter da so bili disidenti (drugače misleči) navadni kriminalci, ki so jih upravičeno pošiljali pred strelski vod ali metali v jame.

Mojster tovrstnega prepričevanja in zavajanja je Milan Kučan. Ljudje mu vedno znova in znova nasedejo ter naredijo natančno tisto, kar si v resnici želi. Komunistični psihopati, kot je najslavnejši stanovalec Murgel, imajo priučen talent za laganje in manipulacijo. Šolski primer tovrstnega ravnanja so predsedniške volitve. V trenutku, ko se je podpora Borutu Pahorju začela zmanjševati in so drugi kandidati (Marjan Šarec, Romana Tomc in Ljudmila Novak) začeli vsaj malo pridobivati, se je oglasil Milan Kučan, češ da je Pahor razvrednotil funkcijo predsednika republike in ni dober kandidat.

Zdaj pa pomislite? Zakaj bi se star partijec, ki že desetletja vleče na nos naivne Slovenke in Slovence, oglasil proti nekomu, ki tako ali tako izgublja podporo? Edina logična razlaga je, da je v resnici Pahor prva izbira Kučana, tistega mafijskega kroga, ki ne bo škodoval njihovi dediščini. Ping pong med Kučanom in Pahorjem je bila zgolj predstava za javnost, ki ni bila namenjena levim volivcem, ampak desnim. Sporočilo Kučana je bilo jasno: „Jaz ne podpiram Pahorja!“ Miselni proces, ki je sledil v glavah desnih volivcev, je bil naslednji: če Kučan ne podpira Pahorja, ga moram jaz; zato glasu ne bom dal Tomčevi ali Novakovi, ampak Pahorju, da zmaga v prvem krogu; če ne bo, ga v drugem krogu lahko ogrozi Kučanov kandidat Šarec. Ne verjamete? Spomnite se zadnjih predsedniških volitev, ko je imel Kučan tik pred koncem kampanje „neko mnenje“. Tudi takrat so na desni za Pahorja glasovali zato, da ne bo zmagal domnevno Kučanov kandidat. In naprej. Zakaj so vse meritve javnega mnenja pred volitvami kazale tako nizko podporo Romani Tomc? Preprosto zato, da bi desni volivci glasovali za Pahorja. Razmišljanje, zakaj bi dal glas Tomčevi, ki jo podpira tako malo ljudi in bi šel glas zanjo v nič, zato bom rajši proti Kučanu, se pravi za Pahorja, se zdi povsem verjetno. In razmislite. Kučan se je oglasil takoj po tistem, ko je predsednik SDS Janez Janša „napadel“ Pahorja. Možganski nevroni povprečnega volivca nikakor niso mogli povezati Kučana in Janšo. Kaj je zdaj to? Oba, med seboj velika politična nasprotnika, sta proti Pahorju. A če je ta poteza prvaka opozicije logična, saj je odkrito podpiral kandidatko svoje stranke, je bil Kučanov glas proti Pahorju namenjen povzročanju zmede na desni, ne aktiviranju volivcev na levi.

Še enkrat premislite, tokrat s svojo glavo. Poznate partijskega voditelja, ki ne laže? Če bi bilo vse res, kot se kaže, se pravi, da Kučan v resnici ne mara Pahorja, moramo tudi verjeti, da je Kučan iskren v tistem, kar govori. Pomislite! Kučan. Partija. Komunist. Socializem. Iskrenost. Resnica. Svoboda. Vam gredo ti pojmi skupaj? Se hecate? Se opravičujem, ampak pojma komunizem in iskrenost ne gresta skupaj. Pri najbolj okorelih je vedno tako, da mislijo diametralno nasprotno od tistega, kar govorijo. So izjeme. Ampak pri izjemah gre bolj za to, da se jim določene besede zarečejo, kot pa za iskrenost. Zato je odziv Milana Kučana v Mladini bolj tema za Pavliho, kot pa za kaj drugega, bolj resnega, saj Kučan govori o „resnicoljubnosti“ in „odkritosrčnosti“ ter se pritožuje, da Pahor misli, da bi moral on molčati (Kučan: „Čudim se tudi oceni kandidata B. Pahorja, izrečeni na POP TV, da kritika njegovega predsednikovanja avtomatično pomeni podporo njegovemu sedanjemu protikandidatu, ki, kot razumem, tudi misli, da bi jaz moral molčati.“).

Pravzaprav mislim, da bi morala oba molčati, nikoli (ne Pahor, ne Kučan) sploh ne bi smela priti v situacijo, da kandidirata za katerokoli funkcijo v (vsaj na deklarativni ravni) demokratični državi. Kučan je bil šef partije, Pahor je bil najmlajši član centralnega komisija partije. Kaj pa je bila partija v prejšnjem režimu, bralkam in bralcem najbrž ni treba posebej razlagati. Samo toliko. Partija je odločala o življenju in smrti državljanov. Imela je moč, da pošlje na drugi svet kogarkoli, ki bi jo ogrozil. Do zadnjega je onemogočala demokratizacijo, do zadnjega je metala polena pod noge načrtom Demosa po osamosvojitvi. Potem je nekoliko omehčala stališča. Ne zato, ker bi ji bilo mar za Slovenke in Slovence, za slovenski narod, ampak zaradi svojih interesov, ker je sprevidela, da se je utegne zgoditi romunski scenarij. In vodilna člana sta bila tako Kučan kot Pahor. Žal je lustracija izostala in Slovenija je tam, kjer pač je.

In kaj je glavni Kučanov očitek Pahorju? Še enkrat si natančno preberite Kučanove očitke in hitro vam bo jasno, da mu ne očita ničesar takega, kar mu ne bi tudi desnica – od TEŠ 6 do pranja denarja v NLB. Drugače je Pahor tipični levičar, njegov miselni vzorec je socialističen. Še enkrat pomislite! Kolikokrat ste slišali Pahorja govoriti in poudarjati tipično desne vrednote, kot so osebna svoboda, svoboda govora, ekonomska svoboda, kapitalizem, zasebna lastnina in podobno. Ali ste ga mogoče večkrat slišali govoriti o skupnem dobrem, kolektivu, javnem, državnem, socialnem? Pahor ohranja na položaju predsednika republike tipični socialistični vrednostni sistem. In tu ustreza tranzicijski levici. Ne samo ustreza, njen pomembni del je, vitalni člen. Ko govori, izgovarja besede, ki so splošna filozofija komunizma. Ljudje se po nagovorih ure in ure sprašujejo, kaj je želel pesnik povedati. Tovrsten besednjak je kot iz Alana Forda: „Rad bi nekaj vijoličastega, toda vijoličastega, ki ni vijoličasto, tako da se ljudje sprašujejo, ali je vijoličasto ali ne.“ Malo preglejte izjave Pahorja, podobnost s stripovskimi vzorci je neverjetna. S Šarcem ni nič boljše.

Če bi Kučan tako sovražil Pahorja, kot govori, verjemite, bila bi to taka gonja medijskega mainstreama proti njemu, kot je bil medijski stampedo proti Janezu Janši. Zgolj naivneži verjamejo, da je Kučan med vrsticami podpiral Šarca. V resnici je Serpentinšek tista topovska hrana, ki je preprečila, da najbolj resna kandidatka desnice Romana Tomc ne pride ne drugo mesto, Bog ne daj, da bi prišla v drugi krog. Zato je treba jasno povedati: naivnim Slovenkam in Slovencem Boruta Pahorja za predsednika izbira Milan Kučan, volijo ga ljudje, ki nimajo spomina, ki še danes ne zmorejo povezati vzrokov in posledic, kaj je prav in kaj narobe, ljudje, katerih obnašanje bi mogoče lahko razložila le psihopatologija. Tudi razlika med levimi in desnimi volivci. Pri prvih je izhodišče nasprotovanje nečemu (kapitalizmu, kapitalu, imperializmu), kar pomeni, da vedno glasujejo proti nekomu (na parlamentarnih volitvah vedno proti Janezu Janši), desni volivci pa v izhodišču vedno glasujejo za nekoga in za nekaj. Se pravi, da jih je treba tokrat le prepričati, naj glasujejo za Boruta Pahorja. In Kučanu z manipulacijo s Šarcem to odlično uspeva. In kaj zdaj? Koga voliti v drugem krogu? V vsakem primeru bo izvoljen levičar, odhod desnice na volišče bo (levičarskim) volitvam dal legitimnost. Ampak vsak naj se sam pri sebi odloči. Nikogar ne nagovarjam, da bojkotira drugi krog volitev.

Starejši že vedo, zakaj pravijo, da se pijanec spreobrne, ko se v jamo zvrne. Enako je z okorelimi komunisti, nekdanjimi šefi partije in udbovci, ki ohranjajo moč. Zato se v tem trenutku zdi najboljše sesti na breg, gledati proti toku reke, hladiti šampanjec in počakati. Če obstaja pravica, ne bo trajalo dolgo.

Alternativna dejstva medijskega in agencijskega mainstreama

Značke

ABC, alternativna dejstva, CNN, Delo, Donald Trump, Gallup, Hillary Clinton, IBD Tracking, javno mnenje, Monmouth, NBC, Public Policy Polling, Rasmussen Reports, raziskave, volitve, ZDA

Ameriški predsednik Donald Trump je ponedeljkovo jutro začel z dvema ostrima tvitoma, ki sta namenjena ponarejenim javnomnenjskim raziskavam in medijem, ki jih nekritično povzemajo (tukaj in tukaj). In ima prav. Mediji (ne samo ameriški) se sklicujejo na raziskave, ki so novemu ameriškemu predsedniku izrazito nenaklonjene. Tako je denimo Delo poročalo: »Ankete organizacije Gallup kažejo, da se večina javnosti ne strinja s Trumpovimi odločitvami, 55 odstotkov vprašanih se ne strinja s prepovedjo vstopa beguncem in državljanom sedmih držav, 60 odstotkov jih nasprotuje gradnji zidu na meji z Mehiko. To je podobno splošnemu razpoloženju, saj kar 52 odstotkov ne odobrava načina, kako Trump vodi državo. To je svojevrsten rekord, saj je v samo osmih dneh večina vprašanih postala nezadovoljna z delom vrha države. Še bolj presenetljivo je, da bi po merjenju ustanove Public Policy Polling že 40 odstotkov vprašanih podprlo odstavitev Trumpa, 52 odstotkov pa si je zaželelo, da bi državo spet vodil Barack Obama.«

Delo se torej sklicuje na organizacijo Gallup in ustanovo Public Policy Polling (PPP). Gre za raziskovalni družbi, ki sta v napovedih rezultatov volitev za predsednika popolnoma zgrešili. Gallup se je odrezal takole, Public Policy Polling pa takole. Podobno je z drugimi raziskavami, ki so jih opravile največje agencije in medijske hiše. Od enajstih največjih je pravilen rezultat (zmago Trumpa) napovedala ena sama – raziskovalna družba Rasmussen Report. Pravilno je napovedala, da bo po elektorskih glasovih zmagal Donald Trump, pravilno je napovedala, da bo glede na vse glasove volivcev zmagala Hillary Clinton. In najbrž ni potrebno posebej poudarjati, da so tudi zadnje dni rezultati družbe Rasmussen Reports diametralno nasprotni rezultatom drugih družb, ki merijo utrip javnega mnenja (o tem se že pisal tukaj).

Torej, če želite vedeti, kaj si Američani resnici mislijo o Trumpu in ukrepih njegove administracije, povsem ignorirajte raziskave Gallupa, Public Policy Polling, IBD Trackinga, Monmoutha, CNN, NBC, ABC in tudi Foxa. Glede na izkušnje zadnjih mesecev so trenutno najbolj verodostojne raziskave družbe Rasmussen Reports.

Zakaj je elektorski sistem pravičen in ga imajo ZDA že več kot 200 let?

Značke

ameriške predsedniške volitve, Donald Trump, Hillary Clinton, levičarji, svoboda, volilni sistem, volitve

Z levičarji je tako. Zanje je demokratičen izključno tisti volilni sistem, v katerem vedno znova zmagajo levičarji. Če ne zmagajo, se ob podpori medijskega mainstreama razpišejo, kako krivičen, nedemokratičen, fašističen, rasističen in popravkov potreben je volilni sistem. Samo spomnite se, kako je bil pred dvema desetletjema (8. december 1996) na referendumu izglasovan dvokrožni večinski volilni sistem v Državni zbor (predlagala ga je SDS s podporo 43.710 volivcev) in kakšen odpor je naletel pri levičarjih (predvsem iz vrst transformiranih komunistov in socialističnih mladincev).

Takrat so pač izračunali, da lahko izgubijo volitve, zato so preprosto ignorirali odločitev ustavnega sodišča. Po drugi strani jim tak sistem ustreza pri volitvah za predsednika republike, ki ga praktično izvolijo večja slovenska mesta, ki imajo največ volivcev in so postale (predvsem zaradi priseljencev) trdnjave jugonostalgikov, socialistov in novodobnih levičarjev, predvsem pa javnih uslužbencev, ki prezirajo ruralno, zasebno in podjetništvo.

Nič drugače ni bilo z njihovim zgražanjem nad letošnjimi volitvami za ameriškega predsednika, kjer je z elektorskimi glasovi zmagal Donald Trump, čeprav je poraženka Hillary Clinton (kot zdaj kaže) v absolutnem smislu dobila več glasov. A rezultat morajo potrditi še elektorji (vseh je 538), ki se bodo, kot določa zvezni zakon, zbrali »prvi ponedeljek po drugi sredi v decembru« (to bo letos 19. decembra) in oddali svoj glas za predsednika. Čeprav levičarji pritiskajo in izsiljujejo elektorje, naj svoj glas oddajo Clintonovi, se to najbrž ne bo zgodilo. Po pravilu elektorske glasove posamezne zvezne države dobi tisti, ki v tej državi dobi največ glasov: Winner Takes All (čeprav že obstajata dve izjemi: Nebraska in Maine). Zato bo Trump postal peti predsednik v zgodovini ZDA, ki je zmagal z elektorskimi glasovi, ne pa tudi z večino glasov vseh volivcev. To se je do zdaj zgodilo na še štirih volitvah: 1824, 1876, 1888 in 2000. Zakaj imajo torej Američani elektorski volilni sistem in elektorski kolegij (The United States Electoral College), ki o predsedniku še formalno glasuje?

Prvi razlog je povsem banalen. Leta 1787 je bil elektorski sistem zasnovan iz praktičnih razlogov – tehnična infrastruktura za glasovanje v tako veliki državi ni obstajala.

Drugi razlog je, da so se očetje ameriške demokracije pravzaprav bali demokracije. Demokracija lahko prinese »tiranijo večine«, se pravi, da se lahko oblikuje ozka skupina ljudi s skupnimi interesi, ki takrat, ko preseže 50 odstotkov, lahko usodno poseže v pravice drugih. Ameriška demokracija pa temelji na svobodi posameznika. Zato so iskali način, kako se izogniti »tiraniji večine« in tudi manjšinam (manjšim državam) omogočiti enakopravno sodelovanje in jim zagotoviti enakopraven vpliv na glasovanje. Rodil se je elektorski sistem. Če bi bil volilni sistem, kjer je zmagovalec tisti, ki dobi večino glasov po celotnih ZDA, potem bi o novem predsedniku pravzaprav odločala velika urbana središča. V današnjem času bi bilo dovolj, da bi kandidat osvojil New York in Los Angeles oziroma Kalifornijo (tradicionalni trdnjavi levičarjev oziroma demokratov), in bi postal predsednik ZDA. Kako pomembna je denimo Kalifornija, kjer je leta 2012 volilo 13,04 milijona volivcev, se je pokazalo tudi letos. In zanimivo. Očetje ameriške demokracije so o sistemu odločali v času, ko sta Virginia in Pennsylania imeli več prebivalcev kot Deleware ali Rhode Island.

Po zadnjih informacijah (16. novembra) je Clintonova zbrala 62,57 milijona glasov, Trump pa 61,33. Zdaj pa pozor! Če odštejemo glasove v Kaliforniji, je v vodstvu že Trump. Zbral bi 57,76 milijona glasov, Clintonova pa 55,89 milijona. Trump prav tako vodi v tako imenovanih »swing states«: Trump 22,06 milijona, Clintonova 21,18 milijona glasov. Clintonova si je torej največjo razliko (po zdaj preštetih glasovih 3,1 milijona) naredila v Kaliforniji, če pa k temu dodamo še glasove v New Yorku, kjer je zmagala s prednostjo (po meni znanih zadnjih informacijah) 1,5 milijona glasov, vse skupaj pomeni, da ji državi, ki imata skupaj 84 elektorskih glasov, pri posamičnih glasovih volivcev prineseta prednost 4,6 milijona glasov. Povedano drugače. Ob klasičnem volilnem sistemu bi o predsedniku odločala samo New York in Kalifornija. Tovrstne odklone pa delamo odpravlja elektorski sistem, ki omogoča večji vpliv tudi manjšim državam in njihovim prebivalcem. Ljudje v Dakoti, Idahu ali Montani preprosto ne želijo, da bi jim predsednika izbirali v Los Angelesu ali New Yorku samo zato, ker imajo več prebivalcev. Poglejmo državo Wyoming, ki je večinoma podeželska in ima tri elektorske glasove. Ima 0,56 milijona prebivalcev, kar pomeni, da en elektorski glas pomeni 195.000 prebivalcev. Nasprotno od Texasa, ki ima 27,5 milijona prebivalcev in 38 elektorskih glasov, kar pomeni en elektorski glas na dobrih 0,7 milijona prebivalcev. Elektorski glas Wyominga je torej štirikrat vrednejšo od tistega v Texasu. S takim sistemom se manjšim državam zagotovi dovolj močan glas na zvezni ravni.

Tretji razlog je stabilna oblast. Ameriški volilni sistem je naravnan tako, da omogoča le dvema političnima strankama delovanje na političnem prizorišču. To pomeni, da niso možna presenečenje à la novi obrazi (tudi Trump ni novi obraz) in strank »enodnevnic«. Tudi zaradi te stabilnosti so ZDA postale največja vojaška in ekonomska sila vseh časov.

Četrti razlog je, ker so ZDA federacija relativno samostojnih in svobodnih zveznih držav.

Peti razlog je preprost: ZDA so velika država, ki je zelo različno poseljena. Elektorski glas omogoča, da glas gozdarja iz Montane enako šteje kot glas bančnika iz Wall Streeta v New Yorku.

Za konec še odgovor na vprašanje, ki si ga pogosto postavljajo analitiki: Zakaj se je tak sistem obdržal več kot 200 let? V ameriški ustavi ne piše, da je obveza zveznih držav dikcija »Winner Takes All«. A večina zveznih držav (z izjemo Maine in Nebraske) se tega tradicionalno drži. Če bi v ZDA uvedli klasični večinski volilni sistem, bi zvezne države izgubile vpliv, izgubile bi na pomembnosti, ki jim jo omogoča elektorski sistem. Predsedniška kandidata bi vso svojo energijo posvetila državam z največ prebivalci, zanemarjala bi manj naseljena območja (polovica zveznih držav ima manj kot 4 milijone prebivalcev, samo Kalifornija jih ima skoraj 40 milijonov). Tako pa morata kandidata enako pozornost posvetiti tako Idahu, ki ima 1,6 milijona prebivalcev (4 elektorske glasove), kot državi New York, ki ima 20 milijonov prebivalcev (29 elektorskih glasov). In ravno to je počel Trump. Na koncu predvolilne kampanje je s svojim letalom obiskal tudi pet ali šest zveznih držav, govor je imel kar na letališču. Američani pa, ponosni na svojo tradicijo in patriotizem, spoštujejo kandidata, ki pride do njihovih vrat.

Letos je odločilo šest držav, kjer je Trump uspel zmagati, glede na to, da gre za tradicionalne demokratske trdnjave. Če odštejemo Iowo in Wisconsin, ki imata skupaj 16 elektorskih glasov, so bile ključne še Michigan (16), Ohio (18), Pennsylvania ((20) in Florida (29). Skupaj torej 99 elektorskih glasov, ki so jih vsi že vnaprej pripisali Clintonovi. Skupna prednost Trumpa v teh državah je bila manjša od 700.000 glasov, kar pomeni, da je 0,57 odstotka volivcev, ki so glasovali na volitvah, zasukalo volitve v Trumpovo korist. Clintonovi ni prav nič pomagalo, da je bila njena prednost v New Yorku 1,5 milijona glasov, v Kaliforniji pa 3,1 milijona.

Zakaj je torej elektorski sistem (vsaj za ZDA) pravičnejši od klasičnega večinskega, kjer bi bil zmagovalec tisti, ki bi osvojil večino po celotnih ZDA? Zato, ker bi bilo resnično nepošteno, da o predsedniku ZDA odločijo glasovi treh največjih urbanih centrov: New Yorka, Kalifornije in Texasa. Predsednik mora torej pri elektorskem sistemu imeti podporo vseh; tako kmetov v podeželskih državah in delavcev v industrijskih državah kot inženirjev v tehnološko razvitih državah in bančnikov v finančnih središčih. Upoštevati mora torej potrebe in mnenja po celotnih ZDA, ne le nekaj ozkih interesov in stališč v urbanih središčih.

Kdo je Tomi Lahren?

Značke

ameriške predsedniške volitve, Dallas News, Donald Trump, Fox News, The Blaze, Tomi Lahren, volitve, ZDA

Ko so se začela zapirati volišča na vzhodni obali ZDA, je 24-letna Tomi Lahren vstopila v uredništvo The Blaze v Irvingu, mestu v Texasu, velikem kot Ljubljana. „Ali boste v redu?“ so jo zbadali tudi konzervativni kolegi. Samo prijazno se je nasmehnila, kot že nič kolikokrat doslej. A bolj se je večer prevešal v noč, bolj je postajalo jasno, da bo zmagovalec volitev Donald Trump. Sodelavci Lahrenove in šef Glenn Beck (znani konzervativni komentator, nekoč je delal za Fox), ki so sebe opredeljevali kot „Never Trump“, so se počutili neprijetno, a hkrati zmagoslavno, je poročal Dallas News. Zavedali so se, da je mlada svetlolaska, ki je kot prava Teksačanka ljubiteljica orožja, dokončno postala televizijska zvezda. Zmaga Trumpa dokazuje, da to ni bila enkratna kampanja, to je bilo gibanje, je dejala in dodala, da so bili izločeni, v manjšini od prvega dne, a jim je uspelo. „To pove vse,“ je pribila.

In to je njena zgodba.

Tomi Lahren je sicer odraščala v vojaški družini v Rapid Cityju v Južni Dakoti. Diplomirala je na UNLV in se kmalu preselila v San Diego. Sodelovala je že na univerzitetnem televizijskem programu, nato se ji je ponudila priložnost, da ima svojo oddajo na OAN. Premierno je šla v eter avgusta 2014.

Prvič je zbudila pozornost, ko se je marca 2015 pojavila na letni konferenci republikancev in razbila stereotip, da so konzervativci samo stari, bogati in beli moški, da med njimi ni privlačnih mladih žensk. Zaslovela je julija 2015 s komentarjem, ki se je nanašal na streljanje v mestu Chattanooga v zvezni državi Tennessee, ko je musliman ubil štiri neoborožene marince. Obamini administraciji jih nikoli do tedaj ni nihče tako napel, kot prav Lahrenova. Komentar so zaradi avtorskih pravic umaknili z You Tuba (bil je tukaj), a njegovo odzivnost tudi na Fox News si lahko ogledate tukaj. Obami je vrgla v obraz, da marincev niso ubile podnebne spremembe, ne razlike v dohodkih, ne plačna neenakost, ampak musliman. Stenogram tega izjemnega komentarja si lahko preberete tukaj. Epski je tudi njen komentar Super Bowla, ko je kritizirala nastop Beyonce.

Mladenka je vsem pokazala, kako se streže stvarem, ko gledaš pod prste vladi. Novembra 2015 se je preselila v Texas na The Blaze. Verjela je, da ZDA potrebujejo drugačnega voditelja, zato je tudi ob posmehu znane konzervativne voditeljice na Fox News Megyn Kelly, ki je del republikanskega establišmenta, podprla Donalda Trumpa. Julija 2016 je spet razburila ameriško javnost, ko je na svojem Twitter profilu gibanje #BlackLivesMatter primerjala s Ku Klux Klanom. Več kot 50 tisoč ljudi je podpisalo peticijo, naj jo Beck odpusti. Tukaj je ta njen izjemen tvit. Tik pred volitvami je Humo Abedin, ki je že dvajset let zvesta pomočnica Hillary Clinton, razglasila za „princeso Muslimaske bratovščine“. Neprecenljivo.

Ko je ves medijski mainstream podcenjeval Donalda Trumpa in se iz njega norčeval, ko so vse raziskave najprej kazale, da nikakor ne more postati republikanski kandidat, kasneje pa nov predsednik ZDA, je Lahrenova trdila nasprotno, zavedala se je moči družbenih omrežij. Trump je namreč preskočil vse novinarske filtre in šel naravnost med volivce. Zaradi tega je bila tudi sama deležna žaljivk in zmerjanj, Trumpova ekipa jo je že neuradno povabila v Belo hišo. A sama pravi, da ne išče službe v Washingtonu, čeprav ne izključuje možnosti, da bi nekoč zajadrala v politiko, ker se ji pogodba s televizijsko hišo izteka.

Lahrenova je bila označena rasistko, homofobko in islamofobko, tudi za Trumpovo vernico. „Nisem ena tistih, ki misli, da Trump ne more narediti ničesar narobe. Če bo naredil nekaj, s čimer se ne strinjam, nimam strahu, da ga ne bi opozorila,“ je povedala za Dallas News. Najprej si želi jasnih odgovorov, kaj bo Trump naredil z „Obamacare“, davki, energetsko politiko in delovnimi mesti. Verjame vanj, ker je navajen zmagovati, zato ne bo dopustil, da ne bo naredil tistega, kar je obljubil. Imel bo svetovalce. „Kot poslovnež se zaveda, da ne more vsega vedeti sam,“ je še povedala Tomi Lahren.