Kako je župan Desnega Dola postal glavni krivec za slab obisk nogometnega finala

Značke

nogomet, volitve

Tam, kjer se hribi prelomijo in se svet začne spuščati, stoji sredi ravnice velik nogometni stadion. Prebivalci, ki so nanj zelo navezani in mu pravijo hram nogometa, živijo v dveh vaseh. Prva, ki v smeri morja leži levo od stadiona, se imenuje Levi Dol, na drugi strani je Desni Dol. Vsaka ima seveda klube, ki igrajo svoja prvenstva, periodično se dobijo na zaključnem turnirju, kjer sodelujejo najboljši obeh Dolov. To je pravi praznik nogometa za oba Dola, saj sta bili v finalu po pravilu ekipi iz obeh Dolov.

Nekoč se je zgodilo, da sta se v finale uvrstili ekipi iz Levega Dola. Desnodolčanov to ni motilo. Imajo radi nogomet, od levodolnih klubov so izbrali svojega favorita in prišli zanj navijati. Celo navijaške pripomočke so kupili. A ko so prišli na stadion, so opazili, da so tribune navijačev Levega Dola precej prazne.

„Kako to?“ so vprašali.

„Nam je tako ali tako vseeno, kdo zmaga. V vsakem primeru bo iz Levega Dola,“ so odgovorili Levodolčani.

„A nimate radi nogometa?“ so Desnodolčani bezali naprej.

„Seveda ga imamo, ampak pokal gre zagotovo v Levi Dol. Izguba časa,“ se niso dali Levodolčani.

Življenje je teklo naprej in ko je prišlo do naslednjega zaključnega turnirja, sta se v finalu ponovno znašla kluba Levega Dola.

„Tokrat ne grem na finale,“ je dejal prvi Desnodolčan.

„Jaz tudi ne. Naj Levodolčani sami navijajo za svoje,“ mu je pritrdil drugi, župan Desnegadola pa: „Še vodilni Levega Dola pravijo, da je škoda denarja za finale.“

Napoved bojkota je imela velike razsežnosti. Najprej oglasili prebivalci Levega Dola.

„Tako govorijo sovražniki nogometa,“ so rekli prvi.

„Ni pomembno, kdo je v finalu, pomemben je nogomet,“ so rekli drugi.

„Za nas je razumljivo, zakaj ne gremo na finale, saj v vsakem primeru zmaga naša ekipa. Ne razumemo pa Desnodolčanov, ki bi tako dokazali, da imajo radi nogomet,“ so komentirali tretji.

Tudi nekateri Desnodolčani so bili jezni, ker so njihovi sovaščani napovedali bojkot.

„Anarhisti!“ so kričali.

„Nešportniki,“ so menili.

„Hujskači,“ so tretji označili tiste, ki so sovaščane prepričevali, zakaj neki bi hodili na finale, ko bo pa zmagovalec v vsakem primeru iz Levega Dola. In dodajali: „Res sta obe ekipi iz Levega Dola, ampak ena ekipa igra lepši nogomet od druge.“

Na dan finala je bila več kot polovica stadiona praznega.

„Katastrofa,“ so bili zgroženi komentatorji.

In za slab obisk finala sredi ravnice na pol poti do morja so obtožili župana Desnega Dola, ki svojih vaščanov ni prepričal, naj si izberejo en klub Levega Dola in zanj navijajo. Menili so, da je treba Desnodolčanom, ki niso šli na tekmo, doživljenjsko prepovedati obisk kateregakoli finala in kakršenkoli pogovor o nogometu, pozivanje k bojkotu ogleda nogometne tekme pa v kazenskem zakoniku opredeliti kot sovražni govor in hujskaštvo zoper nogomet.

PS. Vsaka podobnost s predsedniškimi volitvami 2017 je zgolj naključna.

Pravica do bojkota (volitev) ali esenca demokracije

Značke

Bernard Brščič, bojkot, Borut Pahor, CK ZKS, davčne oaze, desnica, ekonomska svoboda, kapitalizem, levičarji, Luka Mesec, Marjan Šarec, Mercator, minimalna plača, NLB, NOB, predsedniške volitve, socializem, svoboda govora, Venezuela, volitve, človekove pravice

Soočenja predsedniških kandidatov, priznam, nisem spremljal pogosto. Tudi takrat, ko sem jih, sem jih bolj z enim, kot obema očesoma (ali ušesoma, če že hočete). Zadnjemu soočenju na nacionalni televiziji pa sem vendarle malo bolje prisluhnil. Razloga sta dva: prvič, ker so mi nekateri komentatorji in bralci ob zadnjem zapisu očitali, da kandidata nista za v isti koš, se pravi, da sta oba sicer levičarja, ampak enega malo bolj vleče na desno, drugega malo manj; in drugič, ker me je zanimalo, kaj imata za povedati o ekonomiji, gospodarstvu, se pravi o tistem področju, ki ljudem prinaša resnično blaginjo. In oba sta me tudi tokrat prepričala, da sta zadrta socialista in da drži tista Hayekova: »If socialists understood economics they wouldn’t be socialists.«

Pravzaprav sta oba zastopala trdo levičarsko stališče, kot boljševiki pred 100 leti, ko so delavcem obljubljali, da bodo v socializmu vsi jedli breskve s smetano. A ko so se nekateri delavci odzvali, da oni ne marajo breskve s smetano, so dobili odgovor: »Ko pride revolucija, tovariši, boste vsi imeli radi breskve in smetano.« Povedano drugače. Marjan Šarec in Borut Pahor sta predstavila stališča, ki so svetlobna leta daleč od osebne in ekonomske svobode, obema niti zasebna lastnina in svobodno razpolaganje posameznika s premoženjem ni sveto. Taka večletna politika je pripomogla, da indeks demokratičnosti držav (Economist) Slovenijo uvršča med države s pomanjkljivo demokracijo. Takih držav je največ v tistih vzhodnih državah, kjer so najbolj vidni ostanki socializma. Ti ostanki se personalizirajo prek oseb, kakršen je denimo Borut Pahor, eden od članov zadnjega CK ZKS, ali Marjan Šarec, sicer bogaboječi človek, ki pa se je zelo navzel socialističnih pogledov na gospodarstvo.

Odmislimo njun odnos do NOB, sprave, cerkve in še česa, na podlagi katerega se večina (tako desnih kot levih) volivcev v resnici odloča, koga bo volila. Rajši si oglejmo nekatera ekonomska vprašanja, kjer bi moral ob njunih odgovorih vsak pravi desničar zastriči z ušesi in potegniti ročno zavoro. Ne gre samo za to, ali bi prodala NLB oziroma ali bi kupila nazaj Mercator, to so nianse; oba imata do fundamentalnih vprašanj trda levičarska stališča, ki so socialistična in škodljiva za vsako gospodarstvo. Vprašajte se, koliko socialističnih gospodarstev je bilo v zgodovini uspešnih? Nobeno! Niti eno! Zadnji primer umiranja levičarske ekonomije lahko v živo spremljamo v Venezueli. Pa ste slišali Pahorja ali Šarca, da bi rekla, socializem dokazano ne deluje, razvite države so postale bogate zaradi kapitalizma?

Poglejmo si vsaj dvoje njunih mnenj. Najprej minimalna plača. Tako Pahor kot Šarec je ne bi samo obdržala, ampak bi jo povečala. Aktualni predsednik, za katerim stoji naslednica partije, se je pohvalil, da je z njegovim ukrepom povečanja minimalne plače, ko je bil še premier, zadovoljna celo Levica Luke Mesca. Ni treba posebej poudarjati, da je tudi med levičarskimi keynesijanskimi ekonomisti malodane soglasje, da minimalna plača ne prinaša pozitivnih učinkov, ampak negativne. In da gre za ukrep politike, ki je zelo škodljiv za gospodarstvo vsake države. In da se obsedenost z minimalno plačo loteva tudi slovenske desnice (če ji sploh lahko tako rečemo), ki je predlani družno podprla sindikalni predlog. Ne predstavljam si podjetnika, da bi na volitvah obkrožil ali Pahorja ali Šarca; oba se zavzemata, da bi država določala plače v njegovem podjetju.

Drugi primer so davčne oaze, ki neposredno zadevajo zasebno lastnino, premoženje posameznika. Šarec tudi tiste ljudi (pustimo kriminalce, ki služijo z drogami, belim blagom, orožjem ali korupcijo), ki na podlagi pozitivne zakonodaje povsem zakonito prenesejo poslovanje svojega podjetja ali zasebno premoženje v države, ki so z davki prijazne do ljudi, označuje za ljudi, ki izigravajo zakonodajo. »Če je ta denar parkiran nekje drugje, potem od njega naša država nima nič,« pravi Šarec. Bi morala imeti? Bi si morala to kar prisvojiti? To je denar zasebnika. Z njim počne, kar si želi. Lahko ga prenese na Mars, če želi. In to države prav nič ne briga. Šarec celo pravi: »To je treba preprečiti!« Kako? Bo ponovno nacionaliziral premoženje? Bo kar vzel, ko bo na oblasti? Podobno meni tudi Pahor, ki sicer priznava, da taki ljudje »načeloma ne ravnajo nezakonito«, ampak: »To je zame nesprejemljivo.« In še: »Zaostriti je treba zakonodajo.« Halo? Za Pahorja je zakonito ravnanje nesprejemljivo!

Nobeden od obeh se ni zavzel za spoštovanje zasebne lastnine, do prostega razpolaganja s premoženjem, ki ga je posameznik zaslužil. Oba govorita, da je pač treba zaostriti davčno politiko, ker je država zelo šibka na področju izterjave davkov. Vsakega zasebnika (in desničarja) mi moralo zelo skrbeti ob takih izjavah. Zato se primite za denarnice, če bosta zares zastopala taka stališča; izvršne moči sicer kot predsednika ne bosta imela, toda njuno mnenje in stališče zelo šteje. Ekonomska svoboda (posameznika) je pogoj vsake demokracije.

In ne gre zgolj za ekonomska vprašanja, gre tudi za spoštovanje in razumevanje temeljnih človekovih pravic. Človekove pravice so absolutne, so neposredno uresničljive. Pri človekovih pravicah ni progresivnosti, ni besede „ampak“, ki jo Pahor zelo pogosto uporablja. Se je letos oglasil v bran Bernardu Brščiču, ko se je tako z leve kot z desne po njem vsulo, ker si je drznil podvomiti v holokavst? Ne. Z Brščičem se lahko strinjamo ali ne, lahko pljuvamo po njem in ga žalimo, toda odrekati mu pravico, da pove, kaj si misli o holokavstu, in zaradi teh stališč nadenj pošiljati organe pregona, je nesprejemljivo. Pahor je zamudil lepo priložnost, da se jasno postavi v bran svobode govora kot temeljne človekove pravice. Prav nič drugače ni s Šarcem. Oba človekove pravice razumeta progresivno, kot ustrezajo času in prostoru. In sistemu. Že zaradi tega je za desne volivce veliko vprašanje, ali naj sploh gredo na volišča. Kogarkoli bodo namreč obkrožili, bodo oddali svoj glas človeku, ki ne razume človekovih pravic kot absolutnih pravic, ki so dane vsakemu človeku že s tem, ko živi. Kogarkoli bodo obkrožili, bo to strel v lastno koleno. Tako Šarec kot Pahor imata namreč hude težave z razumevanjem človekovih pravic, čeprav so v resnici, kdor to želi, enostavne za razumeti.

In da smo si na jasnem. To ni poziv k bojkotu. Vsak naj se sam odloči, ali bo šel na volišče. Toda na letošnjih predsedniških volitvah smo prvič doživeli, da so tisti, ki so napovedali, da ne bodo odšli na volišče, označeni za sovražnike demokracije, anarhiste. Halo?! Drage moje in dragi moji, ravno s tem, ko ti nekomu odrekaš pravico bojkota volitev, mu odrekaš pravico do svobodne odločitve. In ko mu odrekaš pravico, da to javno pove in pozove ljudi, naj ti sledijo, mu odrekaš pravico do svobode govora. In naprej. Pravica do glasovanja vključuje tudi pravico, da ne glasuješ. Pravica, da ne glasuješ, je namreč stranski učinek volilne pravice. Kot je denimo sovražni govor (karkoli že to pomeni) stranski učinek svobode govora. In pika.

Ne pozabite, Kučan in resnicoljubnost sta pojma, ki sta si diametralno nasprotna

Značke

Alan Ford, Borut Pahor, Centralni komite ZKS, Demos, komunisti, Ljudmila Novak, Marjan Šarec, Milan Kučan, partija, resnica, Romana Tomc, Samo bedaki in konji, samoupravni socializem, Serpentinšek, socializem, svoboda, Udba, volitve, volitve za predsednika

Pravijo, da je največja prevara v zgodovini človeštva ta, da je hudiču uspelo ljudi prepričati, da ne obstaja. Podobno je z okorelimi komunisti, ki so Slovence uspeli prepričati ne samo v to, da nikoli niso živeli v totalitarizmu, ampak da je bil samoupravni socializem do 90. let najboljši družbeni sistem, v katerem so bili vsi zaposleni, vsi so imeli spodobne plače, vsi so si lahko privoščili počitnice, čeprav je večina (z izjemo partijske elite) živela življenje Del Boya in Rodneya iz družine Trotter iz angleške nanizanke Samo bedaki in konji – preživetje s socialno podporo, dvigovanje standarda s preprodajo in »švercom« ter 50 kvadratnih metrov veliko socialno stanovanje v ogromnem bloku. Del Boy in Rodney nista spadala v srednji razred, nista bila niti delavski razred, ampak sta bila socialni primer. In ne samo to. Levici je uspelo mlade, ki so bili v času osamosvojitve še dojenčki ali pa najstniki, prepričati, da sta bili komunistična partija in njena tajna politična policija (Udba) malodane dobrodelni in humanitarni organizaciji ter da so bili disidenti (drugače misleči) navadni kriminalci, ki so jih upravičeno pošiljali pred strelski vod ali metali v jame.

Mojster tovrstnega prepričevanja in zavajanja je Milan Kučan. Ljudje mu vedno znova in znova nasedejo ter naredijo natančno tisto, kar si v resnici želi. Komunistični psihopati, kot je najslavnejši stanovalec Murgel, imajo priučen talent za laganje in manipulacijo. Šolski primer tovrstnega ravnanja so predsedniške volitve. V trenutku, ko se je podpora Borutu Pahorju začela zmanjševati in so drugi kandidati (Marjan Šarec, Romana Tomc in Ljudmila Novak) začeli vsaj malo pridobivati, se je oglasil Milan Kučan, češ da je Pahor razvrednotil funkcijo predsednika republike in ni dober kandidat.

Zdaj pa pomislite? Zakaj bi se star partijec, ki že desetletja vleče na nos naivne Slovenke in Slovence, oglasil proti nekomu, ki tako ali tako izgublja podporo? Edina logična razlaga je, da je v resnici Pahor prva izbira Kučana, tistega mafijskega kroga, ki ne bo škodoval njihovi dediščini. Ping pong med Kučanom in Pahorjem je bila zgolj predstava za javnost, ki ni bila namenjena levim volivcem, ampak desnim. Sporočilo Kučana je bilo jasno: „Jaz ne podpiram Pahorja!“ Miselni proces, ki je sledil v glavah desnih volivcev, je bil naslednji: če Kučan ne podpira Pahorja, ga moram jaz; zato glasu ne bom dal Tomčevi ali Novakovi, ampak Pahorju, da zmaga v prvem krogu; če ne bo, ga v drugem krogu lahko ogrozi Kučanov kandidat Šarec. Ne verjamete? Spomnite se zadnjih predsedniških volitev, ko je imel Kučan tik pred koncem kampanje „neko mnenje“. Tudi takrat so na desni za Pahorja glasovali zato, da ne bo zmagal domnevno Kučanov kandidat. In naprej. Zakaj so vse meritve javnega mnenja pred volitvami kazale tako nizko podporo Romani Tomc? Preprosto zato, da bi desni volivci glasovali za Pahorja. Razmišljanje, zakaj bi dal glas Tomčevi, ki jo podpira tako malo ljudi in bi šel glas zanjo v nič, zato bom rajši proti Kučanu, se pravi za Pahorja, se zdi povsem verjetno. In razmislite. Kučan se je oglasil takoj po tistem, ko je predsednik SDS Janez Janša „napadel“ Pahorja. Možganski nevroni povprečnega volivca nikakor niso mogli povezati Kučana in Janšo. Kaj je zdaj to? Oba, med seboj velika politična nasprotnika, sta proti Pahorju. A če je ta poteza prvaka opozicije logična, saj je odkrito podpiral kandidatko svoje stranke, je bil Kučanov glas proti Pahorju namenjen povzročanju zmede na desni, ne aktiviranju volivcev na levi.

Še enkrat premislite, tokrat s svojo glavo. Poznate partijskega voditelja, ki ne laže? Če bi bilo vse res, kot se kaže, se pravi, da Kučan v resnici ne mara Pahorja, moramo tudi verjeti, da je Kučan iskren v tistem, kar govori. Pomislite! Kučan. Partija. Komunist. Socializem. Iskrenost. Resnica. Svoboda. Vam gredo ti pojmi skupaj? Se hecate? Se opravičujem, ampak pojma komunizem in iskrenost ne gresta skupaj. Pri najbolj okorelih je vedno tako, da mislijo diametralno nasprotno od tistega, kar govorijo. So izjeme. Ampak pri izjemah gre bolj za to, da se jim določene besede zarečejo, kot pa za iskrenost. Zato je odziv Milana Kučana v Mladini bolj tema za Pavliho, kot pa za kaj drugega, bolj resnega, saj Kučan govori o „resnicoljubnosti“ in „odkritosrčnosti“ ter se pritožuje, da Pahor misli, da bi moral on molčati (Kučan: „Čudim se tudi oceni kandidata B. Pahorja, izrečeni na POP TV, da kritika njegovega predsednikovanja avtomatično pomeni podporo njegovemu sedanjemu protikandidatu, ki, kot razumem, tudi misli, da bi jaz moral molčati.“).

Pravzaprav mislim, da bi morala oba molčati, nikoli (ne Pahor, ne Kučan) sploh ne bi smela priti v situacijo, da kandidirata za katerokoli funkcijo v (vsaj na deklarativni ravni) demokratični državi. Kučan je bil šef partije, Pahor je bil najmlajši član centralnega komisija partije. Kaj pa je bila partija v prejšnjem režimu, bralkam in bralcem najbrž ni treba posebej razlagati. Samo toliko. Partija je odločala o življenju in smrti državljanov. Imela je moč, da pošlje na drugi svet kogarkoli, ki bi jo ogrozil. Do zadnjega je onemogočala demokratizacijo, do zadnjega je metala polena pod noge načrtom Demosa po osamosvojitvi. Potem je nekoliko omehčala stališča. Ne zato, ker bi ji bilo mar za Slovenke in Slovence, za slovenski narod, ampak zaradi svojih interesov, ker je sprevidela, da se je utegne zgoditi romunski scenarij. In vodilna člana sta bila tako Kučan kot Pahor. Žal je lustracija izostala in Slovenija je tam, kjer pač je.

In kaj je glavni Kučanov očitek Pahorju? Še enkrat si natančno preberite Kučanove očitke in hitro vam bo jasno, da mu ne očita ničesar takega, kar mu ne bi tudi desnica – od TEŠ 6 do pranja denarja v NLB. Drugače je Pahor tipični levičar, njegov miselni vzorec je socialističen. Še enkrat pomislite! Kolikokrat ste slišali Pahorja govoriti in poudarjati tipično desne vrednote, kot so osebna svoboda, svoboda govora, ekonomska svoboda, kapitalizem, zasebna lastnina in podobno. Ali ste ga mogoče večkrat slišali govoriti o skupnem dobrem, kolektivu, javnem, državnem, socialnem? Pahor ohranja na položaju predsednika republike tipični socialistični vrednostni sistem. In tu ustreza tranzicijski levici. Ne samo ustreza, njen pomembni del je, vitalni člen. Ko govori, izgovarja besede, ki so splošna filozofija komunizma. Ljudje se po nagovorih ure in ure sprašujejo, kaj je želel pesnik povedati. Tovrsten besednjak je kot iz Alana Forda: „Rad bi nekaj vijoličastega, toda vijoličastega, ki ni vijoličasto, tako da se ljudje sprašujejo, ali je vijoličasto ali ne.“ Malo preglejte izjave Pahorja, podobnost s stripovskimi vzorci je neverjetna. S Šarcem ni nič boljše.

Če bi Kučan tako sovražil Pahorja, kot govori, verjemite, bila bi to taka gonja medijskega mainstreama proti njemu, kot je bil medijski stampedo proti Janezu Janši. Zgolj naivneži verjamejo, da je Kučan med vrsticami podpiral Šarca. V resnici je Serpentinšek tista topovska hrana, ki je preprečila, da najbolj resna kandidatka desnice Romana Tomc ne pride ne drugo mesto, Bog ne daj, da bi prišla v drugi krog. Zato je treba jasno povedati: naivnim Slovenkam in Slovencem Boruta Pahorja za predsednika izbira Milan Kučan, volijo ga ljudje, ki nimajo spomina, ki še danes ne zmorejo povezati vzrokov in posledic, kaj je prav in kaj narobe, ljudje, katerih obnašanje bi mogoče lahko razložila le psihopatologija. Tudi razlika med levimi in desnimi volivci. Pri prvih je izhodišče nasprotovanje nečemu (kapitalizmu, kapitalu, imperializmu), kar pomeni, da vedno glasujejo proti nekomu (na parlamentarnih volitvah vedno proti Janezu Janši), desni volivci pa v izhodišču vedno glasujejo za nekoga in za nekaj. Se pravi, da jih je treba tokrat le prepričati, naj glasujejo za Boruta Pahorja. In Kučanu z manipulacijo s Šarcem to odlično uspeva. In kaj zdaj? Koga voliti v drugem krogu? V vsakem primeru bo izvoljen levičar, odhod desnice na volišče bo (levičarskim) volitvam dal legitimnost. Ampak vsak naj se sam pri sebi odloči. Nikogar ne nagovarjam, da bojkotira drugi krog volitev.

Starejši že vedo, zakaj pravijo, da se pijanec spreobrne, ko se v jamo zvrne. Enako je z okorelimi komunisti, nekdanjimi šefi partije in udbovci, ki ohranjajo moč. Zato se v tem trenutku zdi najboljše sesti na breg, gledati proti toku reke, hladiti šampanjec in počakati. Če obstaja pravica, ne bo trajalo dolgo.

Alternativna dejstva medijskega in agencijskega mainstreama

Značke

ABC, alternativna dejstva, CNN, Delo, Donald Trump, Gallup, Hillary Clinton, IBD Tracking, javno mnenje, Monmouth, NBC, Public Policy Polling, Rasmussen Reports, raziskave, volitve, ZDA

Ameriški predsednik Donald Trump je ponedeljkovo jutro začel z dvema ostrima tvitoma, ki sta namenjena ponarejenim javnomnenjskim raziskavam in medijem, ki jih nekritično povzemajo (tukaj in tukaj). In ima prav. Mediji (ne samo ameriški) se sklicujejo na raziskave, ki so novemu ameriškemu predsedniku izrazito nenaklonjene. Tako je denimo Delo poročalo: »Ankete organizacije Gallup kažejo, da se večina javnosti ne strinja s Trumpovimi odločitvami, 55 odstotkov vprašanih se ne strinja s prepovedjo vstopa beguncem in državljanom sedmih držav, 60 odstotkov jih nasprotuje gradnji zidu na meji z Mehiko. To je podobno splošnemu razpoloženju, saj kar 52 odstotkov ne odobrava načina, kako Trump vodi državo. To je svojevrsten rekord, saj je v samo osmih dneh večina vprašanih postala nezadovoljna z delom vrha države. Še bolj presenetljivo je, da bi po merjenju ustanove Public Policy Polling že 40 odstotkov vprašanih podprlo odstavitev Trumpa, 52 odstotkov pa si je zaželelo, da bi državo spet vodil Barack Obama.«

Delo se torej sklicuje na organizacijo Gallup in ustanovo Public Policy Polling (PPP). Gre za raziskovalni družbi, ki sta v napovedih rezultatov volitev za predsednika popolnoma zgrešili. Gallup se je odrezal takole, Public Policy Polling pa takole. Podobno je z drugimi raziskavami, ki so jih opravile največje agencije in medijske hiše. Od enajstih največjih je pravilen rezultat (zmago Trumpa) napovedala ena sama – raziskovalna družba Rasmussen Report. Pravilno je napovedala, da bo po elektorskih glasovih zmagal Donald Trump, pravilno je napovedala, da bo glede na vse glasove volivcev zmagala Hillary Clinton. In najbrž ni potrebno posebej poudarjati, da so tudi zadnje dni rezultati družbe Rasmussen Reports diametralno nasprotni rezultatom drugih družb, ki merijo utrip javnega mnenja (o tem se že pisal tukaj).

Torej, če želite vedeti, kaj si Američani resnici mislijo o Trumpu in ukrepih njegove administracije, povsem ignorirajte raziskave Gallupa, Public Policy Polling, IBD Trackinga, Monmoutha, CNN, NBC, ABC in tudi Foxa. Glede na izkušnje zadnjih mesecev so trenutno najbolj verodostojne raziskave družbe Rasmussen Reports.

Zakaj je elektorski sistem pravičen in ga imajo ZDA že več kot 200 let?

Značke

ameriške predsedniške volitve, Donald Trump, Hillary Clinton, levičarji, svoboda, volilni sistem, volitve

Z levičarji je tako. Zanje je demokratičen izključno tisti volilni sistem, v katerem vedno znova zmagajo levičarji. Če ne zmagajo, se ob podpori medijskega mainstreama razpišejo, kako krivičen, nedemokratičen, fašističen, rasističen in popravkov potreben je volilni sistem. Samo spomnite se, kako je bil pred dvema desetletjema (8. december 1996) na referendumu izglasovan dvokrožni večinski volilni sistem v Državni zbor (predlagala ga je SDS s podporo 43.710 volivcev) in kakšen odpor je naletel pri levičarjih (predvsem iz vrst transformiranih komunistov in socialističnih mladincev).

Takrat so pač izračunali, da lahko izgubijo volitve, zato so preprosto ignorirali odločitev ustavnega sodišča. Po drugi strani jim tak sistem ustreza pri volitvah za predsednika republike, ki ga praktično izvolijo večja slovenska mesta, ki imajo največ volivcev in so postale (predvsem zaradi priseljencev) trdnjave jugonostalgikov, socialistov in novodobnih levičarjev, predvsem pa javnih uslužbencev, ki prezirajo ruralno, zasebno in podjetništvo.

Nič drugače ni bilo z njihovim zgražanjem nad letošnjimi volitvami za ameriškega predsednika, kjer je z elektorskimi glasovi zmagal Donald Trump, čeprav je poraženka Hillary Clinton (kot zdaj kaže) v absolutnem smislu dobila več glasov. A rezultat morajo potrditi še elektorji (vseh je 538), ki se bodo, kot določa zvezni zakon, zbrali »prvi ponedeljek po drugi sredi v decembru« (to bo letos 19. decembra) in oddali svoj glas za predsednika. Čeprav levičarji pritiskajo in izsiljujejo elektorje, naj svoj glas oddajo Clintonovi, se to najbrž ne bo zgodilo. Po pravilu elektorske glasove posamezne zvezne države dobi tisti, ki v tej državi dobi največ glasov: Winner Takes All (čeprav že obstajata dve izjemi: Nebraska in Maine). Zato bo Trump postal peti predsednik v zgodovini ZDA, ki je zmagal z elektorskimi glasovi, ne pa tudi z večino glasov vseh volivcev. To se je do zdaj zgodilo na še štirih volitvah: 1824, 1876, 1888 in 2000. Zakaj imajo torej Američani elektorski volilni sistem in elektorski kolegij (The United States Electoral College), ki o predsedniku še formalno glasuje?

Prvi razlog je povsem banalen. Leta 1787 je bil elektorski sistem zasnovan iz praktičnih razlogov – tehnična infrastruktura za glasovanje v tako veliki državi ni obstajala.

Drugi razlog je, da so se očetje ameriške demokracije pravzaprav bali demokracije. Demokracija lahko prinese »tiranijo večine«, se pravi, da se lahko oblikuje ozka skupina ljudi s skupnimi interesi, ki takrat, ko preseže 50 odstotkov, lahko usodno poseže v pravice drugih. Ameriška demokracija pa temelji na svobodi posameznika. Zato so iskali način, kako se izogniti »tiraniji večine« in tudi manjšinam (manjšim državam) omogočiti enakopravno sodelovanje in jim zagotoviti enakopraven vpliv na glasovanje. Rodil se je elektorski sistem. Če bi bil volilni sistem, kjer je zmagovalec tisti, ki dobi večino glasov po celotnih ZDA, potem bi o novem predsedniku pravzaprav odločala velika urbana središča. V današnjem času bi bilo dovolj, da bi kandidat osvojil New York in Los Angeles oziroma Kalifornijo (tradicionalni trdnjavi levičarjev oziroma demokratov), in bi postal predsednik ZDA. Kako pomembna je denimo Kalifornija, kjer je leta 2012 volilo 13,04 milijona volivcev, se je pokazalo tudi letos. In zanimivo. Očetje ameriške demokracije so o sistemu odločali v času, ko sta Virginia in Pennsylania imeli več prebivalcev kot Deleware ali Rhode Island.

Po zadnjih informacijah (16. novembra) je Clintonova zbrala 62,57 milijona glasov, Trump pa 61,33. Zdaj pa pozor! Če odštejemo glasove v Kaliforniji, je v vodstvu že Trump. Zbral bi 57,76 milijona glasov, Clintonova pa 55,89 milijona. Trump prav tako vodi v tako imenovanih »swing states«: Trump 22,06 milijona, Clintonova 21,18 milijona glasov. Clintonova si je torej največjo razliko (po zdaj preštetih glasovih 3,1 milijona) naredila v Kaliforniji, če pa k temu dodamo še glasove v New Yorku, kjer je zmagala s prednostjo (po meni znanih zadnjih informacijah) 1,5 milijona glasov, vse skupaj pomeni, da ji državi, ki imata skupaj 84 elektorskih glasov, pri posamičnih glasovih volivcev prineseta prednost 4,6 milijona glasov. Povedano drugače. Ob klasičnem volilnem sistemu bi o predsedniku odločala samo New York in Kalifornija. Tovrstne odklone pa delamo odpravlja elektorski sistem, ki omogoča večji vpliv tudi manjšim državam in njihovim prebivalcem. Ljudje v Dakoti, Idahu ali Montani preprosto ne želijo, da bi jim predsednika izbirali v Los Angelesu ali New Yorku samo zato, ker imajo več prebivalcev. Poglejmo državo Wyoming, ki je večinoma podeželska in ima tri elektorske glasove. Ima 0,56 milijona prebivalcev, kar pomeni, da en elektorski glas pomeni 195.000 prebivalcev. Nasprotno od Texasa, ki ima 27,5 milijona prebivalcev in 38 elektorskih glasov, kar pomeni en elektorski glas na dobrih 0,7 milijona prebivalcev. Elektorski glas Wyominga je torej štirikrat vrednejšo od tistega v Texasu. S takim sistemom se manjšim državam zagotovi dovolj močan glas na zvezni ravni.

Tretji razlog je stabilna oblast. Ameriški volilni sistem je naravnan tako, da omogoča le dvema političnima strankama delovanje na političnem prizorišču. To pomeni, da niso možna presenečenje à la novi obrazi (tudi Trump ni novi obraz) in strank »enodnevnic«. Tudi zaradi te stabilnosti so ZDA postale največja vojaška in ekonomska sila vseh časov.

Četrti razlog je, ker so ZDA federacija relativno samostojnih in svobodnih zveznih držav.

Peti razlog je preprost: ZDA so velika država, ki je zelo različno poseljena. Elektorski glas omogoča, da glas gozdarja iz Montane enako šteje kot glas bančnika iz Wall Streeta v New Yorku.

Za konec še odgovor na vprašanje, ki si ga pogosto postavljajo analitiki: Zakaj se je tak sistem obdržal več kot 200 let? V ameriški ustavi ne piše, da je obveza zveznih držav dikcija »Winner Takes All«. A večina zveznih držav (z izjemo Maine in Nebraske) se tega tradicionalno drži. Če bi v ZDA uvedli klasični večinski volilni sistem, bi zvezne države izgubile vpliv, izgubile bi na pomembnosti, ki jim jo omogoča elektorski sistem. Predsedniška kandidata bi vso svojo energijo posvetila državam z največ prebivalci, zanemarjala bi manj naseljena območja (polovica zveznih držav ima manj kot 4 milijone prebivalcev, samo Kalifornija jih ima skoraj 40 milijonov). Tako pa morata kandidata enako pozornost posvetiti tako Idahu, ki ima 1,6 milijona prebivalcev (4 elektorske glasove), kot državi New York, ki ima 20 milijonov prebivalcev (29 elektorskih glasov). In ravno to je počel Trump. Na koncu predvolilne kampanje je s svojim letalom obiskal tudi pet ali šest zveznih držav, govor je imel kar na letališču. Američani pa, ponosni na svojo tradicijo in patriotizem, spoštujejo kandidata, ki pride do njihovih vrat.

Letos je odločilo šest držav, kjer je Trump uspel zmagati, glede na to, da gre za tradicionalne demokratske trdnjave. Če odštejemo Iowo in Wisconsin, ki imata skupaj 16 elektorskih glasov, so bile ključne še Michigan (16), Ohio (18), Pennsylvania ((20) in Florida (29). Skupaj torej 99 elektorskih glasov, ki so jih vsi že vnaprej pripisali Clintonovi. Skupna prednost Trumpa v teh državah je bila manjša od 700.000 glasov, kar pomeni, da je 0,57 odstotka volivcev, ki so glasovali na volitvah, zasukalo volitve v Trumpovo korist. Clintonovi ni prav nič pomagalo, da je bila njena prednost v New Yorku 1,5 milijona glasov, v Kaliforniji pa 3,1 milijona.

Zakaj je torej elektorski sistem (vsaj za ZDA) pravičnejši od klasičnega večinskega, kjer bi bil zmagovalec tisti, ki bi osvojil večino po celotnih ZDA? Zato, ker bi bilo resnično nepošteno, da o predsedniku ZDA odločijo glasovi treh največjih urbanih centrov: New Yorka, Kalifornije in Texasa. Predsednik mora torej pri elektorskem sistemu imeti podporo vseh; tako kmetov v podeželskih državah in delavcev v industrijskih državah kot inženirjev v tehnološko razvitih državah in bančnikov v finančnih središčih. Upoštevati mora torej potrebe in mnenja po celotnih ZDA, ne le nekaj ozkih interesov in stališč v urbanih središčih.

Kdo je Tomi Lahren?

Značke

ameriške predsedniške volitve, Dallas News, Donald Trump, Fox News, The Blaze, Tomi Lahren, volitve, ZDA

Ko so se začela zapirati volišča na vzhodni obali ZDA, je 24-letna Tomi Lahren vstopila v uredništvo The Blaze v Irvingu, mestu v Texasu, velikem kot Ljubljana. „Ali boste v redu?“ so jo zbadali tudi konzervativni kolegi. Samo prijazno se je nasmehnila, kot že nič kolikokrat doslej. A bolj se je večer prevešal v noč, bolj je postajalo jasno, da bo zmagovalec volitev Donald Trump. Sodelavci Lahrenove in šef Glenn Beck (znani konzervativni komentator, nekoč je delal za Fox), ki so sebe opredeljevali kot „Never Trump“, so se počutili neprijetno, a hkrati zmagoslavno, je poročal Dallas News. Zavedali so se, da je mlada svetlolaska, ki je kot prava Teksačanka ljubiteljica orožja, dokončno postala televizijska zvezda. Zmaga Trumpa dokazuje, da to ni bila enkratna kampanja, to je bilo gibanje, je dejala in dodala, da so bili izločeni, v manjšini od prvega dne, a jim je uspelo. „To pove vse,“ je pribila.

In to je njena zgodba.

Tomi Lahren je sicer odraščala v vojaški družini v Rapid Cityju v Južni Dakoti. Diplomirala je na UNLV in se kmalu preselila v San Diego. Sodelovala je že na univerzitetnem televizijskem programu, nato se ji je ponudila priložnost, da ima svojo oddajo na OAN. Premierno je šla v eter avgusta 2014.

Prvič je zbudila pozornost, ko se je marca 2015 pojavila na letni konferenci republikancev in razbila stereotip, da so konzervativci samo stari, bogati in beli moški, da med njimi ni privlačnih mladih žensk. Zaslovela je julija 2015 s komentarjem, ki se je nanašal na streljanje v mestu Chattanooga v zvezni državi Tennessee, ko je musliman ubil štiri neoborožene marince. Obamini administraciji jih nikoli do tedaj ni nihče tako napel, kot prav Lahrenova. Komentar so zaradi avtorskih pravic umaknili z You Tuba (bil je tukaj), a njegovo odzivnost tudi na Fox News si lahko ogledate tukaj. Obami je vrgla v obraz, da marincev niso ubile podnebne spremembe, ne razlike v dohodkih, ne plačna neenakost, ampak musliman. Stenogram tega izjemnega komentarja si lahko preberete tukaj. Epski je tudi njen komentar Super Bowla, ko je kritizirala nastop Beyonce.

Mladenka je vsem pokazala, kako se streže stvarem, ko gledaš pod prste vladi. Novembra 2015 se je preselila v Texas na The Blaze. Verjela je, da ZDA potrebujejo drugačnega voditelja, zato je tudi ob posmehu znane konzervativne voditeljice na Fox News Megyn Kelly, ki je del republikanskega establišmenta, podprla Donalda Trumpa. Julija 2016 je spet razburila ameriško javnost, ko je na svojem Twitter profilu gibanje #BlackLivesMatter primerjala s Ku Klux Klanom. Več kot 50 tisoč ljudi je podpisalo peticijo, naj jo Beck odpusti. Tukaj je ta njen izjemen tvit. Tik pred volitvami je Humo Abedin, ki je že dvajset let zvesta pomočnica Hillary Clinton, razglasila za „princeso Muslimaske bratovščine“. Neprecenljivo.

Ko je ves medijski mainstream podcenjeval Donalda Trumpa in se iz njega norčeval, ko so vse raziskave najprej kazale, da nikakor ne more postati republikanski kandidat, kasneje pa nov predsednik ZDA, je Lahrenova trdila nasprotno, zavedala se je moči družbenih omrežij. Trump je namreč preskočil vse novinarske filtre in šel naravnost med volivce. Zaradi tega je bila tudi sama deležna žaljivk in zmerjanj, Trumpova ekipa jo je že neuradno povabila v Belo hišo. A sama pravi, da ne išče službe v Washingtonu, čeprav ne izključuje možnosti, da bi nekoč zajadrala v politiko, ker se ji pogodba s televizijsko hišo izteka.

Lahrenova je bila označena rasistko, homofobko in islamofobko, tudi za Trumpovo vernico. „Nisem ena tistih, ki misli, da Trump ne more narediti ničesar narobe. Če bo naredil nekaj, s čimer se ne strinjam, nimam strahu, da ga ne bi opozorila,“ je povedala za Dallas News. Najprej si želi jasnih odgovorov, kaj bo Trump naredil z „Obamacare“, davki, energetsko politiko in delovnimi mesti. Verjame vanj, ker je navajen zmagovati, zato ne bo dopustil, da ne bo naredil tistega, kar je obljubil. Imel bo svetovalce. „Kot poslovnež se zaveda, da ne more vsega vedeti sam,“ je še povedala Tomi Lahren.

7 zmot štaba in podpornikov Hillary Clinton

Značke

ameriške predsedniške volitve, Axel Kaiser, Barack Obama, Chris Kyle, CNN, Donald Trump, Hillary Clinton, Inštitut Edison Research, latinoameričani, Oraclum, Politika, rasizem, revni, revščina;, Taya Kyle, temnopolti, volitve, ZDA, ženske, črnci

To ne bo moj pogled, zakaj je zmagal Donald Trump (zakaj bi ga volil, sem že pisal), ampak bolj pogled, zakaj je izgubila Clintonova. Njen štab je naredil cel kup napak, izkazalo se je, da sploh ne pozna nove stvarnosti, izhajal je iz napačnih predpostavk, kar je pripeljalo do usodnih zmot. Naštel jih bom sedem, ki se mi zdijo pomembne, bilo pa jih je mnogo več. Pravzaprav je čudno, da se ob podpori takih medijskih in marketinških strokovnjakov, kot jih je imela Clintonova, pride do tako napačnih zaključkov. Nekaj je: Clintonova se je zanašala na celoten medijski aparat, vključno z agencijami za merjenje javnega mnenja, Trump pa na občutke in zdravo pamet. Zato mi tudi ni bilo mar za rezultate vzporednih volitev Inštituta Edison Research (ali vzporednih volitev CNN), ki so mogoče v nasprotju s spodaj zapisanim. Ampak saj veste, kako so se guruji raziskav javnega mnenja opekli pri napovedih Brexita. Takrat so se sicer opravičevali, da gre za manjši eksces, manjšo napako, ki se ne bo ponovila. Za mašo so dajali, da se njihove napovedi uresničijo pri ameriških predsedniških volitvah, da bi bile njihove napovedi vsaj v okviru statistične napake. Skoraj vse agencije za raziskavo javnega mnenja so napovedovale zanesljivo zmago Clintonove in vse pogorele. Odstopanja so bila prevelika, da bi še lahko govorili o naključju. Zato tudi Inštitutu Edison Research ne verjamem. Zmote sem opisal na podlagi spoznanj, do katerih sem prišel po več kot enoletnem spremljanju ameriških volitev na internetu, predvsem po družbenim omrežjih. Da je to edini pravi način raziskovanja javnega mnenja v prihodnosti (potreben bo še samo zanesljiv algoritem, ki bo na novo določil in izbral reprezentativni vzorec v medmrežju), je dokazalo londonsko podjetje Oraclum, ki je z zajemanjem podatkov na spletu v kombinaciji z osebnimi napovedmi izbranih oseb (ki pa niso imele take teže) in uporabo inovativnih modelov dan pred volitvami napovedalo zanesljivo zmago Trumpa. Pri rezultatih za Trumpa (po zdaj znanih uradnih rezultatih volitev) so zgrešili za 1,1 odstotka oziroma za 0,01-odstotne točke, raziskave s konvencionalnimi metodami pa niso zgrešile samo za več kot 30 odstotkov pri napovedi števila elektorskih glasov (pri Trumpu po nekaterih anketah tudi za več kot 80 elektorskih glasov), ampak se je mainstreamovskim agencijam zgodilo tisto, kar se jim ne bi smelo nikoli – napačno so napovedale zmagovalca.

Zmota številka 1: Ženske morajo na volišča

Ena od velikih zmot je bilo prepričanje, da so ženske v veliki večini naklonjene Hillary Clinton, zato jih je treba prepričati, da gredo na volitve. Donald Trump naj bi namreč v svojih nastopih poniževal in žalil ženske, celo republikanske ženske so dejavno lobirale, da bi predsednica ZDA postala Trumpova tekmica Hillary Clinton. Zaključek štaba Clintonove je bil preprost: na volišča spraviti ženske in bomo na pol poti v Belo hišo.

Napaka. Velika napaka.

Hillary Clinton je vse prej kot tipična (povprečna) ameriška ženske. Je naduta, vzvišena, lažniva, predvsem pa tiste, ki bi morale zanjo glasovati, nikoli niso bile elita. Dobro vedo, kdo je. Bila je dobro plačana odvetnica in zunanja ministrica, torej daleč nad povprečno Američanko iz delavskega razreda, kmetije, manjšega podjetja ali običajne pisarne. Te ženske je s podporo raznim aktivistkam in feministkam, ki jih večinoma plačujejo davkoplačevalci in med povprečnimi Američani osovraženi George Soros, nenehno žalila. Clintonova je jasno sporočila, da so zanjo ženske, ki se iz dneva v dan borijo za delo, kako bodo nahranile družino, kje bodo dobile denar za plačilo položnic in kako bodo omogočile otroku izobrazbo, preprosto manjvredne. Če bi vse ameriške ženske šle na volišča, bi bil poraz Clintonove še bolj prepričljiv.

Trump po drugi strani zna ceniti običajno ameriško žensko, zato sploh ne čudi, da so se v predvolilni kampanji množično pridruževale njegovim skupinam na družbenih omrežjih (Women for Trump, Women 4 Trump, Black Women for Trump, Ladies for Trump in podobno), se med seboj pogovarjale kot sebi enakimi in na volitvah volile za Trumpa.

Zmota številka 2: Latinosi so za Clintonovo

Predvidevalo se je, da bodo Latinoameričani množično volili Clintonovo, ker je Trump v svojih nastopih poudarjal boj proti priseljevanju, napovedoval zaostritev imigracijskih pravil in postavitev zidu na meji z Mehiko. Večkrat naj bi bil tudi žaljiv do Mehičanov, ki jih je označil celo za kriminalce in posiljevalce. Ko so latinosi množično predčasno volili, so mediji poročali, da je to slab signal za Trumpa. Podporo latinosov je Clintonova vzela za samoumevno.

Napaka. Velika napaka.

Latinosi niso bili tako množično proti Trumpu, kot je poročal medijski mainstream. Izjave latinoameriških aktivistov (plačanih z davkoplačevalskim denarjem) in sluzastih pop zvezdnic o podpori Clintonovi pač ni večinsko mnenje latinosov. Povprečen latinos je volil Trumpa, ker je obljubil, da bo pregnal njihove ilegalne sonarodnjake. Slednji so namreč običajnim latinoameričanom odžirali posel in delo, pri tem pa niso plačevali davkov. Latinosom, ki v ZDA legalno živijo in delajo, bi Trumpovi ukrepi z zaostritvijo imigracijskih pravil in postavitvijo zidu kvečjemu koristili. Tisti, ki legalno živijo, so slabša delovna mesta (gradbeniki, manjši prevozniki, služkinje, varuške) že pred leti ali desetletji prevzeli belim domačinom. Za njih in njihove družine v boju za preživetje beli človek, ki ga je poosebljal Trump, sploh ne predstavlja več nevarnosti, ampak nezakonito priseljeni Mehičani in muslimanski migranti, ki jih je podpirala Clintonova.

Zmota številka 3: Efekt Chrisa Kyla

Efekt Chrisa Kyla, o katerem so pisali predvsem lokalni in regionalni mediji na jugu ZDA in ameriškem srednjem zahodu (na slednjem je Trump, čeprav gre za tradicionalne demokratske trdnjave, tudi zmagoval), je medijski mainstream spregledal. Takoj, ko je Clintonova leta 2015 napovedala kandidaturo, so se mediji od Arizone do Alabame razpisali o zaničujočem odnosu Obamine administracije, katere del je bila Clintonova, do Kyla. Celo njegova vdova Taya Kyle je izjavila, naj ZDA obvaruje Bog, če bo izvoljena Hillary Clinton. Temu štab Clintonove sploh ni pripisal posebne pozornosti, češ gre za zagovornike orožja, militantneže in nestrpneže, ter da se z njimi ne bo ukvarjala.

Napaka. Velika napaka.

Chris Kyle je ameriška legenda, najbolj smrtonosen ostrostrelec v ameriški vojaški zgodovini, ki je rešil življenje številnim ameriškim vojakom na Bližnjem vzhodu. Pogrebni sprevod (pod streli neprištevnega veterana je umrl 2. februarja 2013) je prevozil več kot 300 kilometrov dolgo pot (ob poti se je zbralo na deset tisoče Američanov), kar se je mnogim američanom globoko vtisnilo v spomin. Takrat je ameriški predsednik Barack Obama s Clintonovo naredil za povprečnega Američana eno najbolj nagnusnih dejanj v zgodovini ameriških predsednikov. Smrt junaka, ki so ga častili vojaški veterani, vojaki, policisti, gasilci, številni člani NRA in običajni ljudje, je povsem ignoriral. Nič kolikokrat so ob podobnih smrti ljudi, kot je bil Kyle (ima 160 potrjenih ubojev, nepotrjenih pa vsaj 100 več), zastavo pred Belo hišo spustili na pol droga, Obama pa je ni. Celo več. Ljudje so se spomnili, da je ob smrti zvezdnice Whitney Houston, odvisnice od drog, ki so jo nažrto z mamili našli v kadi hotela na Beverly Hillsu, zastavo spustil na pol droga. Poklonil se je narkomanki, ameriškemu heroju ne. Tega Obamini administraciji, katere del je bila Clintonova, niso nikoli odpustili.

Zmota številka 4: Predsedniške volitve se dobijo na soočenjih

V ZDA in tudi v Evropi je prevladujoče mnenje, da so odločilna soočenja kandidatov na televiziji. Torej, da je televizija tako močan medij, da z njo dobiš volitve.

Napaka. Velika napaka.

Televizijska soočenja so bila pomembna mogoče do volitev 2012, letos nič več. Čeprav so mediji poročali, analitiki pa modrovali, da je vse tri debate dobila Clintonova, je pogled na družbena omrežja pokazal, da je slika ravno obratna.

Že ob zadnji izvolitvi Obame pred štirimi leti so odlični marketinški strokovnjaki ameriških multinacionalk zaznali, da so medij prihodnosti družbena omrežja, se pravi dogajanje na internetu in pametnih telefonih. Od takrat naprej se je oglaševalski denar začel seliti na internet, danes je v ZDA v oglaševalskem kolaču že več denarja namenjenega za internet (in mobilne naprave) kot pa za televizijo. Temu fenomenu Clintonova, ki se je zanašala na tradicionalne tiskane in elektronske medije, ni sledila, Trump pač. Za ljudi, ki komunicirajo prek spletnih omrežij, so namreč informacije, ki jih delijo njihovi virtualni prijatelji, bolj verodostojne, kot pa informacije velikih televizijskih hiš ali časopisov. Prijatelju, čeprav virtualnemu, namreč bolj verjameš in zaupaš, kot pa časopisnemu piscu ali televizijski voditeljici, ki te povrh vsega, če skušaš z njo vzpostaviti kontakt in komunicirati prek družbenega omrežja, povsem ignorira, češ z rajo se pač ne bom pogovarjala. So tudi izjeme. Denimo Tomi Lahren, mlada zvezdniška in čedna svetlolasa televizijska voditeljica, ki prek Twitterja in Facebooka, kolikor je pač mogoče, komunicira s povsem običajnimi ljudmi. Lahrenova je konservativka, ki je jasno podprla Trumpa.

Zmota številka 5: Črnci so za Clintonovo

Prevladujoče je bilo mnenje, da bodo črnci množično podprli Hillary Clinton. Trump je namreč rasist, zato bodo črnci glasovali za kandidatko, ki jo podpira njihov temnopolti predsednik Barack Obama. Račun je bil preprost: črnce spraviti na volišča.

Napaka. Velika napaka.

Da razčistimo. Večina črncev bi res volila za Clintonovo. O tem ni dvoma. A zanjo bi volili predvsem črnci, ki se jim je uspelo prebiti med finančno elito (teh je malo) in črne ženske (matere in žene), ki živijo v črnskih getih. Zakaj? Prvi ne zaslužijo posebnega komentarja, saj je jasno, da bi pod Clintonovo obdržali privilegije ali bi jih dobili celo več, črne ženske pa so bile ogorčene, ker so beli policisti (domnevno za zabavo) pobijale njihove otroke in može na ulicah. S črnimi moškimi v getih pa je tako. Velika večina se jih ukvarja s kriminalom, zato jim je bilo povsem vseeno, ali bi bila za predsednico izvoljena Clintonova ali pa bi predsednik postal Trump. Njihovemu kriminalnemu poslu ne bi bolj škodil (ali bolj koristil) ne republikanec ne demokrat. Na volišča jih pač ni spravila nobena sila.

Po drugi strani imamo črnce, ki spadajo v srednji razred. Ti so bili večinoma za Trumpa, ki je obljubil, da bo proizvodnjo iz drugih držav vrnil v ZDA, kar pomeni boljša delovna mesta tudi za njih. Zato sploh ni presenečenje, da je Trumpovi ekipi v posebnih skupinah, kot sta Black for Trump ali Black Women for Trump, uspelo zbrati in aktivirati toliko črncev, ki so zanj volili.

In še nekaj je, mogoče so bo komu zdelo celo rasistično. Večini črncev se sploh ne ljubi mirno čakati v dolgih vrstah, da bi volili. To je nekaj, kar ni v njihovi navadi. Podobno se je zgodilo po volitvah, ko so ob zmagi Trumpa na ulice prišli protestniki. Ste mogoče videli veliko črncev? Na cestah so samo takrat, ko bel policist ustreli kakšnega njihovega (kriminalnega) pajdaša.

Zmota številka 6: Kdor je za Trumpa, je rasist in seksist

Zaradi domnevno rasističnih in seksističnih izjav Donalda Trumpa so analitiki in mediji sklepali, da bo to vzbudilo odpor do milijonarja. Zato je Clintonova večino njegovih podpornikov in volivcev mirno označila za rasiste. Njen štab je pričakoval, da se nihče noče prepoznati za rasista, še posebej, če njene besede podpirajo zvezdniki filma, športa in glasbe.

Napaka. Velika napaka.

Obtoževanje Trumpovih privržencev z rasisti in seksisti je imelo ravno nasprotni učinek. Kdo pa so pristaši kandidatke in kdo je Clintonova, da nas bo označevala za rasiste izključno zato, ker izrazimo svojo svobodno voljo in podpremo Trumpa. Od kje jim pravica, da nas tako zmerjajo? Povedano drugače. Psovanje in opletanje z rasisti, homofobi, seksisti in rasisti ni podžgalo samo zapriseženih privržencev Trumpa, ampak tudi dolgo neopredeljene. Za Američana je namreč nepredstavljivo, da bi kdo posegal v njegovo osebno svobodo, kar odločitev na volitvah je. In da bi ga označeval za rasista izključno zato, ker je volil za kandidata, ki ga podpira, si je o njem sam ustvaril mnenje. Res so bili ti v javnosti bolj tiho, so pa toliko bolj komentirali na družbenih omrežjih.

Zmota številka 7: Revni belci bi radi socialno pomoč

Ena od obljub Hillary Clinton je bila, da bo povečala socialno pomoč najbolj revnim in še bolj obdavčila bogate. S tem so v štabu Clintonove na svojo stran želeli pridobiti tudi revne belce.

Napaka. Velika napaka.

Povprečen belec ne potrebuje socialne pomoči in drugih ugodnosti, ki bi šle na račun davkoplačevalcev, se pravi na račun njegovih sosedov, prijateljev in znancev. Belec tega noče. On si želi delati in sam zaslužiti za življenje. Kakršnokoli drugačno razmišljanje bi bila za njih žalitev. Tako razmišljajo tudi belci, ki so revni, in zavračajo agende levičarskih aktivistov, češ da so za njegove razmere krivi bogati. To mogoče deluje v Evropi, onkraj luže zagotovo ne. ZDA je v očeh mnogih še vedno najsvobodnejša država na svetu, kjer lahko uspe vsakdo. Prav tako reven belec ve, da sploh ni tako reven, kot ga želijo prepričati, da je. Velika večina tistih, ki so danes označeni za revne, namreč ima le enega, ampak dva avtomobila, hladilnik, zmrzovalnik, barvni LED televizor, pralni stroj s sušilnikom, satelitsko ali kabelsko televizijo, mobilni telefon, mikrovalovno pečico, klimatsko napravo in osebni računalnik z dostopom na internet. Več kot polovica je lastnikov svojih domov ter so v povprečju za kakšen centimeter višji in nekaj kilogramov težji od svojih prednikov, ki so se 72 let nazaj izkrcali v Normandiji. Skratka, domnevno revni beli Američani sami pri sebi vedo, da niso tako revni, kot jim skušajo dopovedati, da potrebujejo samo službe, ki pa jih je obljubil Trump.

Trump vs. Clinton in zakaj medijski mainstream ne sooči njuna gospodarska programa

Značke

davki, Donald Trump, energetika, gospodarski program, Hillary Clinton, minimalna plača, podjetništvo, protekcionizem, socializem, Thomas Sowell, TTIP, volitve, zaposlovanje, ZDA

Ekonomist Thomas Sowell, spreobrnjeni socialist, je dejal nekako takole. Ni težava, da levičarji ne znajo razmišljati, niti to, da ne razmišljajo, ampak dejstvo, da si domišljajo, da vedo, kaj razmišljanje je. Mešajo ga s čustvi. Enako je, ko od slovenskega medijskega mainstreama dobimo dnevno dozo volilne tekme za novega ameriškega predsednika. Običajno tako, da se demonizira (domnevno brezobzirni) Donald Trump in poveličuje (domnevno socialno čutečo) Hillary Clinton. A to še ni vse. Bralec, poslušalec ali gledalec dobi vtis, da je od mnenja Slovenk in Slovencev odvisno, ali bodo ZDA dobile predsednika ali predsednico. Za slovenske medije (no, niso edini) je značilno, da o gospodarskih programih obeh kandidatov skoraj ni govora, osredotočajo se izključno na to, kaj je Trump kdaj kaj rekel o migrantih in kakšen je njegov odnos do žensk, pri Clintonovi (seveda v manjši meri) pa na afere – od Bengazija do vplivanja na delo FBI. Če je že govora o gospodarski politiki, se to zelo poenostavlja in minimalizira na socialno problematiko. Trump naj bi jemal revnim in dajal bogatim, da bodo še bogatejši, Clintonova naj bi bila socialna ženska, ki bo bolj obdavčila bogate, da bi dala revnim. Kakopak je to daleč od resnice.

Preden si malo bolj podrobno ogledamo njuna gospodarska programa na splošno, za uvod nekaj o ZDA. ZDA so postale najmočnejša gospodarska sila v zgodovini človeštva zaradi relativno svobodnega trga, omejene moči zvezne vlade in spoštovanja zasebne lastnine. Žal se od tega že nekaj časa oddaljujejo, povečuje se vpliv intervencionizma in etatizma, osebne svoboščine se krčijo. Zdaj grozi, da bo še slabše. Na eni strani je Clintonova, ki utegne najmočnejšo gospodarsko silo spremeniti v državo „dojiljo“ (kot smo navajeni v evropskih državah) in jo narediti še bolj socialistično, na drugi strani je Trump s svojim protekcionizmom.

Povejmo še to, da bi razliko med njunima programoma najlažje opisali z njunim dojemanjem ameriškega sna. Trump izhaja iz načela, da se ljudje sicer rodijo različni, a z enakimi pravicami in enakimi možnostmi za uspeh, če si ga seveda želijo. Če tega sna ne uresničijo, ni zato kriv drug človek ali država, krivi so sami. Clintonova po drugi strani meni, da je ameriški sen zgolj mit, saj imajo eni že ob rojstvu več pravic in več možnosti. Če človeku ameriški sen ne uspe, za neuspeh ni kriv sam, ampak vsi drugi: od konkurentov do države. Zato je zvezna vlada tista, ki mora posamezniku pomagati do uspeha.

Poglejmo si  nekatere podrobnosti in glavne značilnosti.

Trgovinski sporazum (TTIP) med EU in ZDA

Trump je odločno proti sporazumu, Clintonova pa je najprej podpirala TTIP (saj ga je pomagala oblikovati), zdaj vanj dvomi.

Regulacija Wall Streeta

Clintonova podpira Dodd-Frank zakon, ki bi ga na nekaterih področjih še zaostrila, Trump bi Dodd-Frank zakon odpravil.

Minimalna plača

Trump nasprotuje določitvi nove, višje minimalne plače na nacionalni (zvezni) ravni (7,25 dolarja na uro). Če jo želi določiti, naj jo vsaka zvezna država določi po svoje. Clintonova bi na nacionalni ravni zagotovila minimalno plačo v višini 12 ameriških dolarjev na uro, ponekod pa 15 dolarjev.

Podjetništvo in mala podjetja

Clintonova bi dala olajšave za mala podjetja, podpira inovativne pristope financiranja podjetništva, Trump nima jasno izdelanega (razen kritike zvezne vlade) stališča do manjših podjetnikov.

Proizvodni sektor

Trump načrtuje agresivno zunanjetrgovinsko politiko (večji izvoz) in uvedbo carin za oživitev predelovalne industrije. Carina na mehiško blago bi bila 35-odstotna, na kitajsko pa 45-odstotna. Clintonova podpira davčne olajšave za podjetja, ki bi proizvodnjo preselila nazaj v ZDA, in subvencije podjetjem za zaposlitev novih delavcev.

Infrastruktura

Trump sicer pravi, da je modernizacija infrastrukture pomembna, a do nedavnega še ni vedel, kako bi jo financiral. Pred dnevi pa je dejal, da bi za obnovo cest, mostov in druge infrastrukture namenil en bilijon ameriških dolarjev. Po besedah Clintonove bi njena zvezna vlada v petih letih za javna dela investirala 275 milijard ameriških dolarjev v gradnjo infrastrukture.

Prezaposlitev delavcev

Za prezaposlitev bi Clintonova podjetjem dala 1.500 evrov davkoplačevalskega denarja za vsakega delavca oziroma vajenca, Trump o tem nima jasnega stališča.

Dohodkovna neenakost

Clintonova bi priznala 15-odstotno davčno olajšavo podjetjem, kjer bi lastniki dobiček delili z delavci, Trump o tem (razen nekaterih pripomb o previsokih dohodkih predsednikov uprav, zlasti bankirjev) nima posebnega mnenja.

Energetika

Trump obljublja oživitev energetskega sektorja s pomočjo fosilnih goriv in deregulacijo področja energetike, Clintonova načrtuje, da bi se v desetih letih vsak ameriški dom napajal z obnovljivimi viri energije (ob pomoči zvezne vlade) in da bi porabo nafte zmanjšali za tretjino.

Znanost in tehnologija

Clintonova bi povečala izdatke zvezne vlade za znanstvene raziskave na vseh področjih, Trump bi se osredotočil predvsem v raziskavo vesolja, saj verjame, da je prihodnost ZDA v vesolju in da lahko to prinese delovna mesta.

Družinska delovna politika

Clintonova obljublja vse mogoče in nemogoče: od zagotovljenega enakega plačila in plačanega porodniškega dopusta do brezplačnega varstva otrok in plačila bolniške. Nikoli ni povedala, kje bi dobila denar, da bi pokrila te stroške. Trump pravi, da bi družinska politika Clintonove ZDA pahnila v recesijo, sam nima jasno izdelane politike.

Delovna mesta

Trump bi število novih delovnih mest povečal s spodbujanjem, da se več podjetij ustanovi doma, da se ustanavljanje podjetij deregulira in da se poveča število delovnih mest v proizvodnji. Clintonova bi zaposlenost povečala z javnimi deli in velikimi infrastrukturnimi projekti.

Davki

1. Dohodnina

Za lažje razumevanje najprej na kratko in poenostavljeno o ameriški dohodninski lestvici. Ta ima sedem razredov: najnižji dohodki (do 9.225 ameriških dolarjev za samske in do 18.450 dolarjev za poročene) so obdavčeni z 10 odstotki, najvišji (nad 413.200 dolarjev za samske in nad 464.850 dolarjev) pa z 39,6 odstotka. Kaj obljubljata Trump in Clintonova.

Clintonova bi plačilo dohodnine odpravila za dohodke pod 9.275 ameriških dolarjev, druge stopnje bi ostale približno enake, a uvedla bi nov dohodninski razred za tiste, katerih letni dohodki presegajo 5 milijonov dolarjev (obdavčitev 43,6 odstotka od davčne osnove).

Tudi Trump bi odpravil dohodnino za ljudi z najnižjimi dohodki, samo da bi mejo, po kateri si obdavčen, dvignil z 9.255 dolarjev na 29.000 dolarjev. Nato bi imel samo še tri dohodninske razrede: do 54.000 dolarjev (12 odstotkov), od 54.001 do 154.000 dolarjev (25 odstotkov) in najvišji dohodninski razred nad 154.001 dolarja (33 odstotkov). Trump bi torej znižal davek vsem.

2. Obdavčitev podjetij

ZDA imajo danes eno najvišjih stopenj obdavčitev dohodka pravnih oseb – 35 odstotna stopnja. Trump bi obdavčitev znižal na 15 odstotkov.

Sedanji predsednik Barack Obama je predlagal, da bi ta davek znižali s 35 na 28 odstotkov, toda Clintonova se o tem še ni jasno izrekla. Zdi se, da ne podpira znižanja.

3. Davek na nepremičnine

Trump bi popolnoma odpravil davek na nepremičnine. Meni, če si enkrat že plačal davek, ko si nepremično kupil, ne moreš biti zdaj obdavčen samo zato, ker jo imaš. To bi veljajo za tiste samske, katerih premoženje ne presega 5,45 milijona dolarjev, in družine, katerih premoženje ne presega 10,9 milijona evrov.

Clintonova meni, da je davek na nepremičnine premajhen, zato bi ga povečala.

4. Davek na dediščino

Trump bi davek na dediščino odpravil, medtem ko bi Clintonova davek na dediščino najbogatejših Američanov povečala s 40 odstotkov na 65 odstotkov.

Ali verjeti javnomnenjskim raziskavam?

Značke

Hrvaška, javnomnenjske raziskave, Makedonija, Slovenija, volitve

Slovenija je država, v kateri ankete javnega mnenja vedno znova in znova, z redkimi izjemami, potrjujejo brezpogojno podporo vladi, vladajoči koaliciji, vladajočim politikom, če so seveda leve ideološke usmeritve. Ankete, ki jih za “neodvisne” medije opravljajo “neodvisne” domače agencije. In ki, skoraj po pravilu, za razliko od rezultatov vzporednih volitev, zgrešijo v napovedih volilnih rezultatov. Kjer nad anketami vedno lebdi sum, da ne kažejo realnega javnega mnenja, temveč javno mnenje ustvarjajo. To se dogaja povsed v državah na območju nekdanje Jugoslavije. S politiko se ta blog sicer ne ukvarja veliko, toda politika je vsepovsod vedno prisotna. In ker sem dobil zanimivo mnenje, ga objavljam.

Teza je, da anketa javnega mnenja prikazuje trenutno stanje duha javnosti in ne more napovedati prihodnosti, torej rezultatov volitev. Dejstvo. A vendar, ko anketa tik pred volitvami favorizira eno izmed strank in so potem rezultati na volitvah drugačni, pomeni, da je objavljena anketa ali močno vplivala na neopredeljene volilce, da so odšli na volitve, ali že opredeljene volilce določene, v anketi favorizirane stranke prepričala, da svoj glas podelijo drugi stranki. Tako slovenske javnomnenjske ankete praviloma odstotek podpornikov desnosredinskih strank, predvsem SDS, zvišujejo vse do zadnje ankete pred volitvami, in s tem volilcem enega pola sugerirajo, da je desnica “na zmagovitem pohodu”, tistim drugega pola pa, “da je zmaga blizu, torej ni potrebno na volitve”. In potem pridejo volitve, kjer so odstotki osvojenih glasov praviloma ne sovpadajo z odstotki iz anket. Kaj se torej zgodi? Zadnja anketa manipulira z volilci? Mobilizacija neopredeljenih in “neopredeljenih”? Ali zgolj vedno znova ponavljajoča slučajnost?

Še slabše je pri lestvicah priljubljenosti; v Sloveniji na prvem mestu kraljuje, avtomatično, predsednik države. Drugo mesto je rezervirano za evropskega komisarja/komisarko, od kar ga imamo. Pa levi predsednik Vlade. Ne glede na javnosti všečne (ali nevšečne) poteze, ki jih v danem trenutku vleče. Potem običajno predsedniki levih strank, pa najbolj prepoznavni ministri. Levi, seveda. Ti sicer padajo in se vzpenjajo po lestvici, ko se odkrije kakšna afera, a ne za dolgo. Desni, četudi so kdaj sestavljalo vlado, niso priljubljeni. Tudi v opoziciji ne. Kako torej ankete odsevajo trenutno podporo politikom kot osebam, če imajo mesta svojo tradicionalno zasedbo?

Poglejmo malo k sosedom. Hrvaške ankete pred predčasnimi volitvami 2015 so enoglasno poudarjale, da bo šlo na tesno in da zmagovalca ne morejo napovedati. Volitve so potrdile njihove analize in rezultate. Seveda, z dolžnim odstopanjem kakšnega odstotka ali dveh.

V Makedoniji na primer, kjer objavljajo tudi javnomnenjske ankete ameriškega Republikanskega inštituta IRI in mednarodne agencije Gallup, primerjava rezultatov javnomnenjskih anket in dejanskega volilnega rezultata pokaže, da so ankete pred volitvami verodostojno prikazale izzid volitev, torej so dejansko prikazale mnenje državljanov. In zato gre takim objavljenim anketam verjeti. Mednarodne institucije so na primer objavile rezultate zadnjih anket, da ima vladajoča VMRO-DPMNE dvakrat večji rating od opozicijske SDSM, da ima predsednik vladajoče VMRO-DPMNE Nikola Gruevski trikrat večjo podporo od predsednika Zorana Zaeva, vodje opozicije. Bralec prebere, na podlagi izkušenj iz preteklih let, ko so ankete odsevale kasnejši volilni rezultat, verjame in gre glasovat. Po svoji volji. Za ene ali druge. In rezultati volitev po pravilu še enkrat potrdijo rezultate javnomnenjskih anket.

V Sloveniji pa bralec prebere zavajajoče rezultate ankete domače agencije, ki ga prepričujejo, naj glasuje zaradi “strahu pred”, gre na volitve. Glasuje, rezultat volitev spet niso enaki anketam. Circulus vitiosus.

Poglejmo še konkretno primerjavo dveh podatkov iz makedonske in slovenske akete: makedonsko VMRO-DPMNE podpira 33,3%, njenega predsednika Nikolo Gruevskega 32,3% anketiranih. Stranko SDSM 14,7%, njenega predsednika Zorana Zaeva 9,1%. V Sloveniji po zadnji anketi ima stranka SDS 14% podpore anketiranih, vladajoča SMC pa 6,5%. Predsednik SMC in premier Cerar niha med trejim in sedmim mestom popularnosti, SDS Janez Janša pa sploh ni uvrščen na lestvico. Opazite razliko? Kako je mogoče, da ima stranka največjo podporo pri anketiranih, njenega predsednika pa nihče “ne mara”?

Kje je rešitev? Povabiti mednarodno priznano agencijo, da anketira? Ali preprosto začeti razumeti, da so pri nas ankete samo orodje v rokah ozadja, ki manipulira z volilci? Kako spregledati? Za začetek, dokler volilni rezultati ne bodo potrdili predhodnih anket, se ne pustiti zavajati. Preprosto, ne jim verjeti. Dokler ne bodo agencije, domače ali tuje (če jih boso domače sploh spustile na njihov “vrtiček”) dokazale svoje nepristranskosti, verodostojnosti in relevantnosti.