»Njena smrt dokazuje, da je vse lepota,« pravijo v modnem podjetju Maison Simons, potem ko so objavili oglasni filmček, kako se je 37-letnica odločila za evtanazijo

Značke

Aktion T4, CTV News, Ehlers-Danlosov sindrom, Esther Ignani, evtanazija, Fria Tider, Jennifer Hatch, Kanada, MAID, oglas, Penny Dalfos, Peter Simons, samomor, smrt, usmrtitev, zdravstvo

(Povzeto po portalu Fria Tider; Modejätte gjorde reklam för självmord)

Kanadsko modno podjetje La Maison Simons je objavilo oglas, v kateri je samomor opisan kot »najlepši izhod«. Kratek filmček (All Is Beauty) se navdušuje nad odločitvijo mlade ženske, ki se je odločila za evtanazijo po vladnem programu MAID.

V sredo sem objavil razmišljanje o evtanaziji: Evtanazija kot postmodernistična letargija ali kot nadaljevanje operacije Aktion T4?. Med drugim sem omenil kanadski program »za pomoč pri umiranju« MAID in ga primerjal z nemško operacijo Aktion T4, ki se je začela leta 1939. Danes sem naletel na članek, ki govori o tem, da modna podjetja oglašujejo smrt. »Lažje se je prepustiti kot nadaljevati boj,« je dejala ženska za CTV News, preden je s programom MAID končala svoje življenje. To je bila 37-letna Jennifer Hatch, ki je še junija novinarki Penny Daflos (CTV Vancouver) zaupala, da bi rada še živela, a nima dostopa do ustrezne oskrbe. Oktobra se je odločila za »zdravniško pomoč pri umiranju«. 

V Kanadi je od leta 2016 možno prejeti evtanazijo prek programa za evtanazijo MAID, kar pomeni medicinska pomoč pri umiranju. Vsakdo, starejši od 18 let, ki je hudo bolan ali invalid, ima pravico do smrti, če je njegovo stanje neozdravljivo in povzroča »neznosno fizično ali duševno trpljenje, ki ga ni mogoče ublažiti na način, ki se mu zdi sprejemljiv«. Tudi tisti, ki ne trpijo za življenjsko nevarno boleznijo, so lahko evtanazirani.

Kdor želi evtanazijo, vloži pisno vlogo pri zdravstveni službi. Ko vlogo odobrita dva zdravnika ali medicinska sestra, se lahko ´bolnik´ dogovori za termin smrti oziroma pomoči pri smrti. Najpogostejši pristop je, da zdravnik ali medicinska sestra ubije bolnika z več injekcijami. Bolnik lahko tudi sam vzame smrtonosno dozo zdravila, vendar je ta metoda nenavadna in je bila uporabljena le v redkih primerih.

Možnosti odobritve evtanazije so bile razširjene s spremembo zakona leta 2021. Odpravljena je bila prejšnja omejitev, da so evtanazijo lahko prejeli le ljudje, katerih naravna smrt je bila z razumno gotovostjo predvidena. Prej je bila tudi zahteva po desetdnevni čakalni dobi med prošnjo za MAID in dejansko usmrtitvijo, vendar je bilo to odpravljeno v primerih, ko je smrt ocenjena kot predvidljiva. Marca prihodnje leto bodo predpise dodatno liberalizirali. Potem bodo imeli tudi bolniki, ki trpijo za duševno boleznijo, kot je depresija, možnost zaprositi za usmrtitev.

»Kanadski državljani, katerih edino zdravstveno stanje je duševna bolezen, sicer pa izpolnjujejo vse kriterije, ne bodo mogli prejemati MAID do 17. marca 2023,« je sporočila kanadska vlada na svoji spletni strani.

Odkar je bil uveden program evtanazije, se vedno več ljudi odloči, da se pustijo umsrtiti. Po uradni statistiki je MAID leta 2021 ubil približno 10.000 ljudi. To je 3,3 odstotka vseh smrti v Kanadi tistega leta.

Zdravnikom se zdi program MAID sporen. Sprožili so alarm, da se za MAID prijavljajo ljudje, ki si v resnici ne želijo umreti, a so bili deležni neustrezne oskrbe ali živijo v revščini. Eden takih primerov je 37-letna Jennifer Hatch iz Britanske Kolumbije. Za MAID se je prijavila po letih neuspešnih prošenj, da bi dobila ustrezno oskrbo za kronično bolezen. Simptomi bolezni, za katero je trpela, Ehlers-Danlosov sindrom, med drugim vključuje občutljivo kožo, kronične bolečine in hipermobilne sklepe.

V intervjuju, ki ga je junija predvajal televizijski kanal CTV News, je Jennyfer Hatch, ki takrat še ni povedala svojega pravega imena, dejala, da si resnično želi živeti naprej. Za evtanazijo je vseeno zaprosila, ker ni imela dostopa do oskrbe, ki bi lahko izboljšala kakovost njenega življenja. Dolgo je prosila za obisk pri strokovnjaku za Ehlers-Danlosov sindrom, a so jo namesto tega poslali k različnim zdravnikom, ki niso imeli izkušenj z zdravljenjem njene bolezni.

Zaprosila je za pomoč pri umiranju prek programa MAID. Njeno prošnjo je odobrila zdravstvena služba Britanske Kolumbije. Oktobra letos se je Jennifer Hatch odločila umreti. Nato je kanadsko modno podjetje La Maison Simons dobilo idejo, da bi njeno smrt uporabili v marketinški kampanji, ki jo podjetje imenuje »Vse je lepota«.

La Maison Simons je najela oglaševalsko agencijo v Torontu, da posname razkošno reklamo o odločitvi Jennifer Hatch, da se ubije. Snemanje je potekalo mesec dni preden je bila Jennifer Hatch umorjena in v filmu se pojavi tudi sama.

»Umiranje v bolnišnici ni naravno, ni mehko. V takih trenutkih potrebuješ mehkobo,« pravi Jennifer Hatch na začetku filma. Nato sledi besedilo »najlepši izhod«.

Razkošen film v čudovitih podobah prikazuje, kako se Jennyfer Hatch zadnje tedne življenja druži s prijatelji ob morju, igra violončelo in piha milne mehurčke. V pesek riše slike, ki jih brišejo valovi. Ozračje je svetlo in mirno. Nikjer ni omenjeno, da bi Jennyfer Hatch raje živela, a se je odločila umreti, ker ji ni bila dana oskrba, ki jo je potrebovala.

Po besedah ​​vodje marketinga La Maison Simons Petra Simonsa namen filma ni komercialni, ampak »prispevati h izgradnji družb, v kateri želimo živeti jutri in ga zapustiti našim otrokom«. Upa, da bodo tisti, ki bodo videli film, lahko »slavili Jenniferino življenje in odločitve, ki jih je sprejela«. Film je bil deležen ostrih kritik.

»Prikazovanje nečesa v zvezi z MAID kot čistim in lepim ter povezovanje s potrošniško kulturo, kot da bi šlo za svobodno izbiro, se mi zdi zelo problematično,« pravi profesorica Esther Ignani na Metropolitanski univerzi v Torontu za The Globe and Mail. »Zajema vse, o čemer ne govorimo, ko gre za MAID. Zdravstvo je v krizi. Vemo, da mnogi nimajo dostopa niti do primarne oskrbe, da ne govorimo o naprednejši oskrbi, dobri protibolečinski in paliativni oskrbi. Za takšne ljudi MAID ni vedno le možnost, ampak je lahko edini izhod.«

»Če ljudem daste možnost izbire med težkim življenjem in lahko smrtjo, jih mika, da bi izbrali slednjo. In če državi daste izbiro med dragim življenjem in poceni smrtjo, bo verjetno izbrala slednjo. Kar ni lepo, je barbarsko,« komentira American National Review.

La Maison Simons se je prejšnji teden odločila za umik objave filma na YouTubovem kanalu podjetja, kjer je prejel več kot milijon ogledov.

»Ta teden se je zaključila kampanja All is Beauty. Podjetje zdaj začenja svoj letni božični program. Glede na to se osebje podjetja osredotoča na božične dejavnosti v trgovinah in na spletu,« je za Fox News povedal tiskovni predstavnik La Maison Simons.

Evtanazija kot postmodernistična letargija ali kot nadaljevanje operacije Aktion T4?

Značke

Akcija T4, Aktion T4, Alfie Evans, Berlin, Christine Gauthier, evtanazija, Hipokrat, Hipotokrova prisega, Igor Pribac, Kanada, kultura smrti, kultura življenja, letargija, MAID, Nemčija, postmodernizem, samomor, smrt, transhumanizem

V Kanadi še vedno odmeva afera, ki kaže, kako malo je vredno človeško življenje. Tamkajšnja vojna veteranka in paraolimpijka Christine Gauthier je večkrat poslala prošnjo, da dobi dvigalo za invalidski voziček. Nazadnje so ji iz oddelka za veterane odgovorili: »Če ste tako obupani, gospa, vam lahko ponudimo storitev MAID.« Kar pomeni, da bi ji »pomagali« pri smrti. Državni uslužbenci so ji ponudili vso potrebno opremo za evtanazijo. Kakopak, »evtanazija je bistveno cenejša od stroškov večine bolnikov v bolnišnicah ob koncu njihovega življenja,« je pred meseci zapisal eden glavnih zagovornikov evtanazije v Sloveniji filozof in profesor Igor Pribac.

Razviti svet je padel v svojevrsten paradoks. Zahodne demokracije se trkajo po prsih in se hvalijo, da so odpravile smrtno kazen za najhujše zločine, hkrati poveličujejo »kulturo smrti«, ko usmrtitev ni kazen, ampak izraz »sočutja« in »lajšanja«. Tako dekadentno razmišljanje civilizacije, ki je zrasla iz krščanskih koreninah in kjer naj bi bilo življenje sveto, pomeni, da je sekularnost povsem prevladala, vsaka progresivna želja se spreminja v zapovedano pravilo.

Ne gre samo za kršenje načel in teptanje vrednot, temveč pod krinko humanizma tudi za pot v barbarstvo. Evtanazija namreč v imenu humanosti prekinja človekovo življenje. Kje so zdaj toliko opevani ideali človečnosti in dostojanstva? Je življenje res vredno kot znaša račun za zadnjo injekcijo? Bojim se, da je transgresija nove morale že trka na vrata slehernika; ko lahko država brez soglasja bolnika ali svojcev v imenu humanosti in socialne pravičnosti evtanazira človeka. To se je že zgodilo. Spomnite se primera 23-mesečnega Alfieja Evansa in zavedali se boste, da gre za obujanje zloglasne operacije Akcija T4 (Aktion T4).

Kogar le malo zanima 2. svetovna vojna, je zagotovo slišal za Akcijo T4. V nemščini Aktion T4, okrajšava za Tiergartenstraße 4, ulični naslov v Berlinu, kjer je bil sedež šestletne operacije, so začeli izvajati leta 1939. Določeni nemški zdravniki so bili pooblaščeni, da izbirajo bolnike, ki se štejejo za »neozdravljivo bolne« in izdajo odredbo za »smrt iz usmiljenja«. To je bil program evtanazije, podporniki so zatrjevali, da »jemljejo življenje, ki ni vredno življenja«. In tukaj še ni konec podobnosti med Akcijo T4 in sodobnimi zagovorniki evtanazije. Tudi pred 80 leti so, podobno kot danes Pribac, trdili, da posamezniki, ki potrebujejo stalno nego, imajo psihiatrične in nevrološke motnje ali težjo telesno okvaro, predstavljajo »finančno breme za nemško družbo« (kasneje je bilo finančnemu bremenu dodano še »genetsko« breme).

Program evtanazije se je po dveh letih od načrta za uničenje »nesposobnih, ki so breme« razširil tudi na druge kategorije ideoloških (nasprotniki nacizma) in bioloških (Žide in Cigane) sovražnikov. »Sprejeli so radikalne strategije za odstranitev tistih, ki niso ustrezali njihovi viziji,« so zapisali v Spominski muzej holokavsta Združenih držav Amerike.

Postmodernistična evtanazija kot sredstva, da se človeka odreši, kot bi rekli Nemci leta 1939, »življenja, ki ni vredno življenja«, gre trenutno iz faza (nekatere države so evtanazijo že uzakonile) prostovoljnosti (primer Christine Gauthier) v fazo, ko država dobiva pravico, ljubko rečeno, mediatorja s končno sodbo (zgoraj opisani primer Alfieja Evansa). Za zdaj se tovrstno početje, ki krši zakonitosti in vrednote naše civilizacije, omejuje na tiste, za katere medicina presodi, da so neozdravljivo bolni in, kot pravijo, životarijo. Zagovorniki evtanazije trdijo, kot ima vsak »pravico do dostojnega življenja«, ima vsak »pravico do dostojne smrti«; kot da naravna smrt ni dostojna. Še posebej starejši, ki naj bi obremenjevali družine in državni proračun. Zdaj pa seštejte dva plus dva in se vprašajte, zakaj bo Golobova vlada zamaknila izvajanje institucionalne oskrbe za starejše? Mogoče (podobno kot druge zahodne države) delajo prostor za afriške in arabske migrante, ki naj bi zamenjali Evropejce?

Pri tovrstni negaciji človeške osebe sodelujejo zdravniki, ki imajo dolžnost pomagati, razbremeniti bolečin, spremljati človeka in spoštovati njegovo življenje. Zato je potreben nov načrt paliativne oskrbe na domu ali v bolnišnicah. Zdravstveno osebje mora biti sposobno lajšati bolečino, absolutno mora spoštovati življenja. Gre za vprašanje človečnosti.

Zdravniki so začeli sodelovati pri splavih, nadaljujejo s sodelovanjem pri evtanaziji, sledili bodo medicinski umori političnih nasprotnikov, ali kaj? So vsi zdravniki pozabili na Hipokratovo prisego? Tam je jasno zapisano, »da ne bom nikoli nikomur – tudi ko bi me prosil – zapisal smrtne droge ali ga z nasvetom napeljeval na tako misel; prav tako ne bom nobeni ženski dal pripomočka za uničenje telesnega ploda«. Čas je, da se zdravniška stroka pogleda v ogledalo.

Namesto lajšanja dajati injekcije in ob tem reči, da življenje ne zasluži več živeti, ker ni dostojno, to so vrata pekla. In ko bodo povsem odprta, se bomo odrekli vsaki etiki. Evtanazija ni več stvar medicine, ni več medicinska zahteva. V tem tisočletju je pod vplivom prebujenih ideologij postala družbena zahteva – narediti prostor določeni skupini uniformnih idej. Ti koraki v prihodnost, ki jih zastavonoše transhumanizma označujejo kot korake v »končno svobodo«, bodo jutri hitro postali umazani. Kot je imela operacija Aktion T4 več postopnih faz, jih imajo tudi sodobni sli kulture smrti: zloraba evtanazije v ideološke in politične namene. Najhujši »zločini« postajajo »miselni zločini«; to, da prosto širiš ideje in mnenja. Svobodo govora so že zelo omejili, kdor se bo temu upiral (in bojim se, da ta čas ni daleč), bo kot »breme družbi« evtanaziran. Ker je to ceneje, kot ždenje v zaporu. In temu ne bodo rekli usmrtitev, ampak smrt iz usmiljenja. Če se zavzemaš za tradicionalne vrednote, moraš za časa življenja zelo trpeti.

Evtanazija je vsekakor simptom bolne postmoderne družbe; smrt ni več eksistencialna danost, ampak zahteva, ki jo določa prevladujoča ideologija v družbi. Njena legalizacija bo povzročila, da farmacevtske družbe ne bodo več razvijale učinkovita sredstva za lajšanje bolečine in trpljenja, da ne bo več zdravil, ki bi učinkovito pomagala ljudem ob koncu njihove tuzemske poti. Bodo le še sredstva, ki bodo pospešila in lajšala pot v onostranstvo drugače mislečim. In to bo novodobna vrlina.

Kavarno Hayek lahko spremljate tudi na YouTube kanalu.

Kako deluje progresivna obdavčitev

Zakaj se je potrebno upreti uvedbi centralnobančne digitalne valute (CBDC)?

Leto 2022: slabo leto za podnebne katastrofike

Kako multikulturalizem uničuje nacionalne identitete

Značke

Alain Destexhe, Anglija, begunci, Boutros Boutros-Ghali, Bretanija, Bruselj, Callac, Egipt, Else Fornero, Emmanuel Macron, Francija, Giulio Meotti, islam, Kanada, Kopti, krščanstvo, Le Figaro, Magreb, migracije, migranti, multikulturalizem, multikulturnost, muslimani, New York Times, Philippe Van Parijs, priseljenci, Richard Thaler, Severna Afrika, Standaard, Turčija, Velika Britanija, Wales, Združeni narodi, ZN, Švedska

(Spodnji tekst je bil objavljen na portalu Gatestone Instituta, napisal ga je italijanski publicist Giulio Meotti, urednik kulture pri Il Foglio.)

Pred dvajsetimi leti so Združeni narodi objavili dokument z naslovom Nadomestna migracija: Ali je rešitev za upadanje in staranje prebivalstva?. Ni šlo za desničarsko teorijo zarote, temveč za prefinjen delovni načrt za zahodne demokracije, ki se ukvarjajo z demografskim staranjem. Od takrat je postalo to mainstream. Samo preberite, kaj  je Richard Thaler, Nobelov nagrajenec za ekonomijo, rekel ta teden: »Potrebujemo več priseljencev za izplačevanje pokojnin«.

Nedavni  članek  Else Fornero, nekdanje italijanske ministrice za delo, prav tako pojasnjuje mentaliteto tistih, ki vladajo Evropi, in kako pripravljajo propad njene civilizacije:

»Če je italijansko prebivalstvo ‘izginilo’, nam ni treba skrbeti, ker se bo verjetno našel nekdo, ki bo pripravljen prevzeti njegovo mesto; samo poglejte na drugo stran Sredozemlja, kjer se pojavljajo države z zelo dinamičnim prebivalstvom in starostno strukturo, ki je zelo drugačna od naše, z veliko dojenčki, otroki in mladimi ter razmeroma malo starejših. S sprejemanjem demografskega upada kot družbene paradigme, s prilagajanjem družbi ne le z manj šolami, nenaseljenimi vasmi, zapuščenimi hišami in manjšo mobilnostjo, ampak tudi z manj kinematografi, gledališči, turističnimi in športnimi objekti, jim jasno sporočamo, da je naša zemlja že njihova.«

Zahodne elite odkrito obravnavajo priseljevanje kot zgolj ekonomski vir za podporo socialnim sistemom, ki bi sicer bankrotirali. Prav tako prepovedujejo kakršnokoli razpravo o vplivu, ki ga ima to število priseljencev na kulturo, običaje in identiteto družbe. Na sam koncept »identitete« se gleda s sumom in se označuje za »rasistično« fantazijo.

Kanada (40 milijonov prebivalcev) si zdaj postavlja rekordne cilje v zgodovini priseljevanja z načrtom, da do leta 2025 pripelje 1,45 milijona (zakonitih) priseljencev. New York Times  piše, da bi v dveh največjih mestih, Torontu in Vancouvru, 60 odstotkov prebivalstva lahko v samo desetih letih sestavljale etnične manjšine.

Multikulturalizem postaja ključno orodje pri razkroju nacionalnih identitet in oznaka »populizem« služi izganjanju racionalnega odziva na velike strahove, ki že več desetletij oblegajo zahodne družbe: strah pred ljudmi, ki se soočajo z množičnim, nereguliranim priseljevanjem; strah, da se bo zahodna kultura razblinila v relativizem in vzporedne družb (celo  The Economist ga je obsodil); strah pred državami brez zunanjih meja ali notranje moralne legitimnosti.

Nove uradne britanske  številke  razkrivajo, da je bilo 10 milijonov ljudi (1 od 6) v Angliji in Walesu rojenih v tujini; povečanje za 2,5 milijona od leta 2011 se je zgodilo kljub obljubam vlade, da bo poskušala omejiti priseljevanje.Danes ima že 90 odstotkov  britanske demografske rasti podlago v priseljevanju.

Enak premik se dogaja na Švedskem. Samo v letu 2015 je Švedska  sprejela 163.000 priseljencev, kar je enako 1,65 odstotka celotnega prebivalstva. V kombinaciji z drugimi leti je to demografska revolucija:  leta 2015 je bilo približno 17 odstotkov prebivalstva rojenega v tujini.

»Švedski parlament je leta 1975 soglasno odločil, da je Švedska večkulturna država,« je zapisal  Kyösti Tarvainen , profesor na univerzi Aalto v Helsinkih. »Takrat je bilo več kot 40 odstotkov priseljencev mojih rojakov, Fincev. Razmere so se spremenile: leta 2019 je bilo 88 odstotkov neto priseljencev nezahodnih in 52 odstotkov muslimanov. Zato je prišlo do velikih kulturnih sprememb v priseljenskem prebivalstvu, saj je njihova največja skupina iz Fincev postala muslimanska. Ob nespremenjenem priseljevanju bodo etnični Švedi leta 2065 manjšina.«

Demografske spremembe v evropski državi, ki je pustila, da so jo potopili neevropski priseljenci, so hitre, pogosto izjemno hitre. Kot je pojasnila francoska demografinja Michèle Tribalat:

»Malmö je imel 31. decembra 2016 328.000 prebivalcev; Lessebo je imel na isti dan 8.800 prebivalcev. Lessebo je mesto 230 kilometrov severovzhodno od Malmöja. Leta 2002 je bilo 48 odstotkov otrok, rojenih tisto leto v Malmöju, rojenih v tujini ali vsaj enemu od staršev, rojenih v tujini, v primerjavi z 12 odstotki v Lessebu. Leta 2016 je bil ta odstotek 58 odstotkov v Malmöju in 57 odstotkov v Lessebu.« Stari Lessebo ne obstaja več, preprosto je izginil.

Tino Sanandaji, švedski ekonomist kurdsko-iranskega porekla, ki je napisal  Mass Challenge, uspešnico o tem, kako Švedska implodira zaradi multikulturalizma, je  opozoril, da »v nasprotju s tem, kar nekateri ideološki zgodovinarji hočejo verjeti, Švedska nikoli ni bila država priseljencev.«

»Švedska je bila dolgo homogena država in šele v zadnjih desetletjih je začela sprejemati veliko število neevropskih beguncev. Do leta 1985 je bilo na Švedskem zelo malo nezahodnih migrantov, le 2 odstotka prebivalstva, ker so bili socialdemokrati, ki so bili na oblasti pred letom 1968, glede teh vprašanj dokaj konservativna stranka. Toda švedska politika je postala bolj radikalna in v drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja je vlada začela sprejemati veliko število migrantov. V obdobju 1985–2015 je bilo azilno priseljevanje na Švedskem približno štirikrat večje na prebivalca kot v drugih zahodnoevropskih državah, tako da se je delež prebivalstva nezahodnega porekla povečal z 2 odstotka na 20 odstotkov celotnega prebivalstva. Vlade so takrat verjele, da se bo švedski sistem socialne zaščite izognil težavam, ki so jih opazili že v Franciji in drugih evropskih državah. Dejstva so dokazala, da so se motili, vendar je trajalo dolgo, da so to priznali.

Zato so Švedi nedavno  glasovali za konservativno vlado. To je njihova zadnja priložnost, da ustavijo nacionalno samouničenje brez primere.

V Franciji je zdaj skoraj tretjina (29,6 odstotka) prebivalstva, starega od 0 do 4 let, neevropskega izvora v primerjavi s 17,1 odstotka v starosti od 18 do 24 let, 18,8 odstotka v starosti od 40 do 44 let, 7,6  odstotka v starosti 60–64 let in 3,1 odstotka v starosti več kot 80 let. To je nedavno  razkril Insee, poroča francoski nacionalni statistični inštitut, ki je preučil zadnje tri generacije: 16,2 odstotka vseh otrok, starih od 0 do 4 leta v Franciji, so otroci ali vnuki iz Severne Afrike (Magreb); 7,3 odstotka jih je iz preostale Afrike in 4 odstotke iz Azije.

Francoski predsednik Emmanuel Macron je to nedavno poimenoval »demografska tranzicija«, kar je evfemizem za kulturno zamenjavo. V Callacu, majhnem mirnem mestecu z 2200 prebivalci v osrednji Bretanji, želijo oblasti naseliti priseljence, da bi se borile proti »dezertifikaciji«, je zapisal  Le Figaro. Cilj občine in človekoljubne fundacije v Callacu je ponovno z migranti naseliti majhno »starajoče« se mesto, oživiti mestno jedro in razviti gospodarske dejavnosti. Model Callac naj bi bil navdih za predlog zakona o azilu, ki ga je Macron napovedal za leto 2023: porazdelitev tujcev na »podeželskih območjih«.

Nekdanji belgijski senator Alain Destexhe v svoji knjigi  Immigration et Intégration: avant qu’il ne soit trop tard  (»Priseljevanje in integracija: preden še ni prepozno«) poroča, da je Belgija med letoma 2000 in 2010 sprejela več kot milijon priseljencev v 11-milijonsko populacijo. 5. septembra je belgijski akademik in ekonomist Philippe Van Parijs za časnik Standaard pripomnil,  da »Bruselj ni več Belgija«. Van Parijs je opravil demografsko študijo, njegova odkritja pa bodo presenetila le tiste, ki želijo ostati slepi. V desetih letih se je odstotek prebivalcev Bruslja, katerih starša imata oba belgijsko državljanstvo, zmanjšal s 36 odstotkov na samo 26 odstotkov.

»Nič manj kot tri četrtine prebivalcev Bruslja je priseljenskega izvora. Prebivalcev Bruslja maroškega porekla je več kot Flamcev ali Valoncev.«

To zgodovinsko preobrazbo je predvidel  Boutros Boutros-Ghali, nekdanji generalni sekretar ZN, ki je leta 2007 orisal vizijo prihodnosti Evrope: »Kolaps evropskega prebivalstva brez primere in njegovo pospešeno staranje sta v nasprotju s še vedno zelo hitrim naraščanjem prebivalstva v južnem in vzhodnem Sredozemlju. To bo povzročilo zelo akutna neravnovesja! S strogo kvantitativnega vidika bi bilo priseljevanje rešitev. Toda vprašanja ne moremo obravnavati kot problema sklenjenih plovil. Priseljevanje brez previdnosti tvega implozijo zahodnih družb za ceno zelo resnih težav (kulturni šok, neokolonialne strukture, brezposelnost itd.).«

Zato se je nova italijanska vlada vrnila k blokadi ladij z nezakonitimi migranti. Država, ki se sooča z demografskim samomorom (v zadnjih desetih letih so zaprli 1.707 vrtcev), si ne more privoščiti, da bi jo preplavilo množično priseljevanje, ne da bi izgubila svojo nacionalno identiteto.

Zahod je na kocki. Izbira, ki jo morajo Evropejci narediti, je, ali želijo spremeniti svoje države v države s popolnoma drugačno kulturo; kot so ljudje, ki so naselili Turčijo, naredili po tem, ko je središče krščanstva padlo v Otomansko cesarstvo, ali kot se je Egipt spremenil iz dežele kristjanov (Kopti) v državo, v kateri se kristjani (Kopti) zdaj soočajo z nenehnim preganjanjem.

Žal pa Evropa, če ji je to všeč ali ne, tako rekoč nima več časa, da bi se odločila, ali želi še naprej sprejemati politike odprtih mej, multikulturalizem in globalizem ter skozi pasivnost ugotoviti, da njene težko pridobljene vrednote, svoboščine in identitete izumirajo ali pa bo kaj radikalno spremenila, da se to ne bo zgodilo.

Kavarno Hayek lahko spremljate tudi na YouTube kanalu.

Zakaj se je potrebno upreti uvedbi centralnobančne digitalne valute (CBDC)?

Kaj pomeni »financiranje gospodarskega subjekta«?

Pozor, prihaja vladna »podnebna policija«, na posebni lokaciji bodo med drugim skladišče za strelno orožje, prostori za zaslišanje, »tihe sobe« in biološki laboratorij

Značke

cbc, distopija, dušik, ECCC, gnojila, Justin Trudeau, Kanada, Keean Bexte, kmeti, kmetijstvo, podnebna policija, Potovati z Orwellom, The Counter Signal

V nedeljo, 11. avgusta, so uslužbenci oddelka kanadske vlade za okolje in podnebne spremembe (ECCC) brez dovoljenja lastnika stopili na zasebno zemljišče blizu mesta Pense v provinci Saskatchewan. Domnevno so jemali vzorce zemlje, da bi preverili vsebnost dušika na kmetijskem zemljišču. Protestirali so kmetje in vlada province ter od vlade Justina Trudeauja zahtevali pojasnila. Še preden je to prišlo, so začeli pridelovalci hrane na družbenih omrežjih objavljati fotografije prave invazije zveznih uslužbencev na zasebna kmetijska zemljišča, kako jemljejo vzorce vode in zemlje. Nekateri so jih uspeli pregnati, drugi ne.

Trudeaujeva vlada, ki je povsem na tiho sprejela zakon o nekakšni »podnebni policiji« (ko je imela še večino), je agentom (ali uslužbencem) ECCC dala neverjetna pooblastila, da lahko kamorkoli vstopijo brez naloga in preverijo skladnost z zakonom o podnebju (lahko fotografirajo, zaplenijo računalnike, prepove dostop do zemljišča), katerega namen je denimo zmanjšanje uporabe gnojil na kanadskih kmetijah za 30 odstotkov. »Če izpustiš preveč ogljika ali uporabiš preveč gnojil, se lahko znajdeš na seznamu podnebnih komunistov,«  je zapisal novinar Keean Bexte (The Counter Signal).

Afera, ko kanadski vladni uslužbenci nepooblaščeno vstopajo na zasebno posest, je razkrila še nekaj bolj zloveščega. Kanadska vlada za potrebe agentov ECCC v Winnipegu gradi nov objekt. Poleg klasičnih pisarn bodo v objektu (pozor!) skladišče strelnega orožja, biološki laboratorij, prostori za zaslišanje, »nadzorovane tihe sobe« (za mučenje?), sobe za hrambo dokazov in posebni prostori za obveščevalce.

Spodaj je del načrtov za stavbo ECCC v Winnipegu.

(Slika: The Counter Signal)

Vlada namerava v ta namen zaposliti bataljon agentov, obveščevalcev in drugih uradnikov,  ki jim uradno pravijo znanstveniki in strokovnjaki. Neodvisna javnost v Kanadi opozarja, da obstaja povsem utemeljen razlog za sum, da je lokacija za ECCC namenjena kot ukrep, če pride do upora in protestov kmetov, kot jih lahko gledamo na Nizozemskem.

Opomba: O »podnebni policiji« prihodnosti sem pisal v svojem distopičnem romanu Potovati z Orwellom (v sedmi zgodbi). Žal sem se krepko uštel: sedem zgodb, ki sem jih postavil v letu 2049, se očitno dogajajo že danes. Knjigo lahko naročite TUKAJ.

Muslimani po Evropi vsiljujejo prepoved svinjine na šolskih jedilnikih

Značke

Chris Godfrey, islam, Kanada, Marko Petrovič, muslimani, nasilje, Velika Britanija

Po družbenih omrežjih je zaokrožil tekst, ki ga je na Facebook profilu objavil Marko Petrovič. Govori o županu Montreala, ki se ni podredil zahtevam muslimanskih priseljencev, da v šolah prepove svinjino.

Tako jim je odgovoril: „Muslimani morate razumeti, da se je treba prilagoditi Quebecu in kanadskim običajem, tradicijam ter načinu življenja, saj ste se sami odločili preseliti v Kanado. (…) Za muslimane, ki se ne strinjajo s sekularizmom in se ne počutijo prijetno v Kanadi, obstaja 57 lepih muslimanskih dežel na svetu, kjer vas bodo sprejeli z odprtimi rokami in v skladu z šeriatom. Če ste si izbrali Kanado za svoj lepši dom, a ne ostale muslimanske dežele, potem se hitro prilagodite našemu načinu življenja.“ V celoti si zapis lahko preberete tukaj: https://www.facebook.com/marko.petrovic.9699523.

Podobno zgodbo sem prebral predlani, samo da naj bi se dogajala v Belgiji, kjer naj bi župan mesta Ath Marc Duvivier na enak način zavrnil muslimane. Tako za Montreal kot za Ath zapis naj ne bi držal, čeprav je vsebina taka, kot bi se morala odzvati vsaka občine, če bi prišlo do tovrstnih zahtev, ki grobo posegajo v tradicijo avtohtonega prebivalstva. Toda na žalost se popuščanje priseljencem v resnici dogaja, največ v Veliki Britaniji, Franciji in na Švedskem. V začetku leta so britanski mediji poročali, da je lokalni svet v Islingtonu v severnem Londonu prepovedal svinjino v osnovnih šolah (http://www.standard.co.uk/news/london/islington-council-bans-pork-from-menu-in-all-of-boroughs-primary-schools-10040375.html). Svojo odločitev, da na jedilnikih otrok ni več svinjine, je utemeljil: „Spremljanje vsakega otroka vsak dan, da se pri hrani izogne svinjini, je nepotreben strošek za naš majhen proračun.“ Svet se je še branil, češ da svinjina ni prepovedana, ampak trenutno ni na voljo na njihovih jedilnikih.

Je pa Chris Godfrey, lastnik mesarije Godfrey povedal, da se mu zdi odvratno, ker se potrebe muslimanskih otrok vsiljujejo večini, in nesprejemljivo, ker nimajo na jedilniku svinjine. „V tej državi je toliko religij in če bi poslušali vsako, potem ne bi ničesar jedli,“ je povedal Chris. (http://www.standard.co.uk/news/london/islington-council-bans-pork-from-menu-in-all-of-boroughs-primary-schools-10040375.html)

Sicer priporočam nekaj neodvisnih spletnih strani, iz katerih je razvidna razsežnost problematike priseljencev (predvsem muslimanskih) v Evropi in ZDA: www.swedishsurveyor.com, www.themuslimissue.wordpress.com, www.freeamericanmedia.com, http://www.jihadwatch.org/, www.barenakedislam.com, www.pamelageller.com in www.breitbart.com. Kar boste prebrali na teh straneh, v prevladujočih medijih zaradi politične korektnosti ne boste.