Značke

, , , ,

»Poročna zaobljuba, za katero se zelo upravičeno pričakuje, da bo spoštovana, je pravica moža, da uživa v ženini vagini,« je zapisano v Sahihu al-Bukhariju, zbirki hadisov, islamskih verzov, v katere se ne dvomi in se jih mora držati vsak musliman. Bill Warner, mednarodno uveljavljen strokovnjak za politični islam, ki je preučeval izvirna arabska besedila, pravi, da omenjeni verz pomeni, da je najbolj pomembna stvar, ki jo žena prinese v zakonski stan, njena vagina.

Bill Warner v knjigi Šeriatsko pravo za nemuslimane z uporabo znanstvenih metod kritične analize na vsakemu razumljiv način razlaga šeriatsko pravo v islamskih besedilih. Opozarja, da šeriat ne prihaja v ZDA ali Evropo, ampak je že med nami.

Islamska nadvlada

V ZDA morajo učbenike že odobriti islamski odbori (če so v skladu s šeriatskim pravom), na univerzah je prepovedana kritika vsega, kar je povezano z islamom, šole imajo spolno ločene plavalne bazene, ameriški bančni sistem se zaradi šeriatskega financiranja islamizira, delodajalci morajo delovni čas prilagajati muslimanskim molitvam. V Evropi ni nič drugače. V Veliki Britaniji delujejo šeriatska sodišča, v Nemčiji imajo šeriatske patrulje, kritikom islama muslimani grozijo z umori, narašča število posilstev (posiljevanje nemuslimanov je v skladu s šeriatskim pravom), politika popušča islamskim pridigarjem, da netijo nasilje do žensk. Warner meni, da je ravno zaradi tega potrebno poznati šeriat, islamsko pravo, za katerega muslimani pravijo, da je popolno, univerzalno in večno, saj temelji na Koranu (Alahovih besedah) in besedah preroka Mohameda, zato morajo muslimani brez pomisleka živeti v skladu z njim.

Preprosta in kratka knjiga (80 strani) bralca vodi skozi najpomembnejše postavke šeriatskega prava. Avtor pravi, da je za razumevanje islama, ki je pravzaprav politični sistem, najprej potrebno spoznati celoto, ki jo nudi Koran. Ker je Koran težko razumljiv, je znanje treba dopolniti z življenjsko zgodbo preroka Mohameda. In ko spoznamo njegovo zgodbo, z lahkoto razumemo celoten islam. S tem pa pridemo do grozljivega spoznanja, kaj čaka zahodno civilizacijo, ko jo bo dokončno prerasla islamska nadvlada: ukinjena bo verska svoboda, svoboda govora in mišljenja, ženske niso enakopravne moškim, zaton jih je dovoljeno pretepati in posiljevati, šeriat pozna zakonski dualizem, saj ima ločeno zakonodajo za muslimane in za nemuslimane.

Ženske

Šeriatski zakoni, ki zadevajo ženske, so pravno veljavni zakoni v muslimanskih družinah, islamski pridigarji pa trdijo, da je »Mohamed svetu podaril popoln zgled, kako se v islamu ščiti ženske«. Pa si oglejmo. Če žena ne želi spolnih odnosov z možem, jo ta lahko pretepe. Ampak »nežno«; tako, da jo ne poškoduje. Zakaj jo je pretepel, moža ne sme nihče vprašati. Ženska je v zakonu zato, da zadovolji moža. Če se temu upira, jo bo kaznoval tudi Alah. »Če ženska odkloni moževo prošnjo po spolnih odnosih, bodo angeli vso noč klicali prekletstvo nad njo,« piše v Sahihu al-Bukhariju. In še: »Večina ljudi, ki bodo končali v peklu, bodo ženske.«

Ker so ženske nekje na ravni kamel in sužnjev, manj inteligentne, njihovo pričevanje pa je vredno pol moškega pričevanja (tudi odškodnina za smrt ženske je samo polovična), ne morejo opravljati nekaterih poklicev; denimo poklic sodnika. Poleg tega se muslimani lahko poročijo z mladoletnicami, kajti tudi Mohamed je pri svojih enainpetdeset letih zasnubil Ajšo, ki je takrat imela šest let. In ko je bila stara 12 let, je skupaj z možem že gledala, kako so obglavili 800 judov. Zakaj? Ker so trdili, da Mohamed ni Alahom prerok. »Muslimanom se zdi njihova smrt nujna, saj je zanikanje, da je Mohamed prerok pomenilo – in še danes pomeni – žalitev islama. Obglavili so jih, ker je to odobril Alah,« piše Warner.

Kafirji

Nemuslimani so kafirji. To so tisti, ki ne sprejemajo resnice. In resnica je samo ena – Alahova. Zato Koran pravi, da lahko proti kafirjem muslimani kujejo zarote, jim lažejo, jih varajo, mučijo in tudi ubijajo. Nekateri uporabljajo tudi izraz nevernik, ki je bolj politično korekten, toda za muslimane je vsak nemusliman nevernik. »Musliman mora sovražiti to, kar Alah sovraži in ljubiti to, kar Alah ljubi. Alah sovraži kafirje, zato mora biti vedenje muslimana temu primerno,« piše Warner.

Med tistimi, ki jih imajo muslimani za nemuslimane, imajo kristjani in judje posebno mesto. Muslimani jim pravijo »ljudje knjige«. Toda za kristjane priznavajo samo tiste kristjane, ki verjamejo, da je bil Jezus Alahov prerok, ki se bo vrnil na Zemljo, da bi vzpostavil šeriatsko pravo. Pravi jud pa je samo tisti jud, ki priznava, da je bil Mohamed zadnji v liniji judovskih prerokov. Če judje in kristjani tega ne sprejmejo, gre glava. »Zanimivo je, da je (…) več sovraštva do judov kot v Main Kampfu,« piše Warner.

Džihad

Džihad pomeni vojskovanje proti kafirjem z namenom, da si islam podredi ves svet. Dokler do tega ne pride, ni miru. Ker je džihad za spreobračanje ljudi uporabil že Mohamed, je za muslimane nekako obvezen. Vojno proti nemuslimanom vodi kalif. Najprej jih povabi, da se pridružijo islamu, nato od njih zahteva džizjo (poseben davek za kafirje). In če se nočejo spreobrniti in plačati džizjo, jih napade. Džihad traja toliko časa, dokler niso vsi muslimani. Musliman, ki ubija za Alaha in islam ter je pri tem ubit, postane mučenik.

Konec svobode

Bill Warner na koncu bralca opozori, da se zahodni svet že podreja šeriatskemu pravu. »Ko so na Danskem izšli stripi o Mohamedu, jih ni objavil nobeden od velikih časopisov v ZDA, saj so muslimani govorili, da gre pri stripih za bogokletsvo in da žalijo islam. Rezultat je bil, da smo sledili šeriatskemu pravu in stripov nismo natisnili. (…) S tem ko se vsakega, ki kritizira islam, imenuje fanatik ali islamofob, se zanika svoboda govora,« piše Warner in doda, da zahodna civilizacija ne bi smela dovoliti sprejetja prav nobenega aspekta islama, ki je tako ideologija kot tudi religija.

Knjiga ne govori o muslimanih ali njihovi veri. Zato ni in ne more biti žaljiva, čeprav so Warnerjevo delo kmalu po izidu tako ocenili. Knjiga obravnava islam kot politični sistem, ki temelji na džihadu in vojni. »Mir se vzpostavi šele takrat, ko se islamu pokorimo. Religija na nemuslimane nima vpliva, a islamska politika vpliva na vsakega posameznika,« piše Warner, ki bralca opozori: »Knjiga pred vami je pisana z zornega kota nevernika. Vsi odstavki knjige obravnavajo islam z zornega kota posledic, ki jih islam prinaša za nemuslimane.«

*Tekst je bil prvič objavljen v reviji Reporter (maja 2017)