Pravica do zdravstvenega varstva ni človekova pravica

Značke

Bernie Sanders, Paul Rand, Sloboda i Prosperitet, zdravstveno varstvo, zdravstvo, človekove pravice

Pravica do življenja je sicer temeljna človekova pravica, toda pravica do zdravstvenega varstva ni. In to je tisto, kar levičarji nikakor ne morejo razumeti. Spletna stran Sloboda i Prosperitet TV je zato prevedla govor ameriškega republikanskega senatorja Paula Randa, ki je odziv na zahtevo senatorja Bernieja Sandersa. Slednji je zahteval, da mora biti pravica do zdravstvenega varstva priznana kot temeljna človekova pravica, ki je brezplačno dostopna vsem.

„V zvezi z vprašanjem, ali imate pravico do zdravstvenega varstva, morate razumeti, kaj sploh to pomeni. To ni nekaj abstraktnega.

Zdravnik sem. To pomeni, da lahko pridete k meni domov in me vpokličete. To pomeni, da verjamete v suženjstvo. In ne pomeni samo, da boste zasužnjili mene, ampak tudi čistilko v moji bolnici, osebo, ki mi čisti ordinacijo, asistente, ki delajo pri meni, medicinske sestre.

Ko enkrat začnete verjeti, da imate pravico na storitve nekoga, ali imate tako pravico tudi do vodovodarja? Imate pravico na vodo, hrano? Vi pravzaprav trdite, da verjamete v suženjstvo. Pravite, da verjamete, da imate pravico nekaj vzeti od drugih ljudi.

Naši ustanovitelji so bili zelo jasni do tega vprašanja. Imate pravico, da iščete srečo, toda nimate jamstva za fizično ugodje. Ni jamstva za posest stvari. Da bi država dala nekomu nekaj konkretnega, mora država najprej vzeti nekomu drugemu.

Za to je potrebna grožnja s silo. Če sem zdravnik v vaši skupnosti in vi pravite, da imate pravico do zdravstvene oskrbe, ali to pomeni, da imate pravico, da pokličete policijo, da vdre v moj dom, me nažene na ulico in me prisili, da skrbim za vas? To je pravzaprav tisto, kar bi pomenilo pravico do zdravstvenega varstva.

Če verjamete v pravico do zdravstvenega varstva, vi načeloma verjamete v uporabo sile, da se nekdo zaveže, da bo izpolnjeval vaše ukaze.

Mi smo vedno pomagali, ker verjamemo v plemenito stvar, ker smo kristjani, ker smo to dolžni po Hipokratovi prisegi. Od začetka spodobne medicine smo vsakomur 100-odstotno zagotavljali zdravstveno oskrbo. Ja, to delam v zameno za privilegije. Ker verjamem v Hipokratovo prisego. Tudi moja bolnišnica mi nalaga, da lahko tam delam, če se strinjam, da bom oskrbel vse, ki bodo potrebovali nujno medicinsko pomoč. Vedno sem to delal. In ljudje so vedno imeli 100-odstotno brezplačni dostop do naše nujne medicinske pomoči.“

Originalni govor Paula Randa (debata z Berniejem Sandersem) si lahko ogledate tukaj, na spletni strani Sloboda in Prosperitet pa imate video podnaslovljen.

Zajtrk norcev: 5 vrtalnih strojev, 11 sekir, 15 macol in 107 izvijačev

Značke

davkoplačevalci, davkoplačevalski denar, Lex Mercator, Madrid, neprištevnost, Peter Reberc, psihotična motnja, TEŠ 6, veleposlanik

Na kaj pomislite, ko preberete: „Pet vrtalnih strojev, 11 sekir, 15 macol, 107 izvijačev.“ Najbrž na kakšno obrt ali na manjše gradbeno podjetje. Ni ne prvo ne drugo. To so nakupi nekdanjega veleposlanika v Španiji Petra Reberca. In da ne bo pomote. Kupoval je z davkoplačevalskim denarjem. A to ni vse. Med službovanjem v Madridu (med februarjem 2007 in avgustom 2010) je kupil še 1800 kozarcev, 77 cedilnikov, 100 zajemalk, za 4.700 evrov žarnic, 11.490 evrov orodja, 40.200 evrov goriva, za nameček še glodavca – puščavskega skakača. Zakaj je vse to potreboval, je razkrila sodba: bil je neprišteven, trpi „za psihotično motnjo v povezavi z obsesivno-kompulzivno motnjo“. Povedano drugače. Reberc je nesmotrno trošil davkoplačevalski denar, ker je imel manijo kupovanja in kopičenja nepotrebnih stvari. Če bi to počel za svoj denar, dobro, naj, a je to počel za denar neto davkoplačevalcev, zato je njegova oprostitev, da ne more biti odgovoren za nastalo škodo, enako nerazumna kot Reberčevi nakupi.

A pojdimo k bistvu. V čem se ravnanje Reberca razlikuje od gradnje TEŠ 6? V ničemer. Oboje je bila na načelni ravni nesmotrna poraba davkoplačevalskega denarja. Torej, če imamo nesmotrno porabo, imamo najbrž tudi smotrno porabo. Na žalost, smotrne porabe denarja neto davkoplačevalcev ni (o tem, kako trošimo denar, sem že pisal tukaj), smotrna poraba tega denarja ne obstaja. Obstaja samo manj nesmotrna poraba (denimo nujno potrebna infrastruktura), nesmotrna poraba (šolstvo, zdravstvo ali plače javnih uslužbencev) in zelo nesmotrna poraba (Reberčev primer ali dejanje davkoplačevalskega denarja nevladnim organizacijam). To pomeni, če sledimo logiki sodbe, da imamo v javni oziroma državni upravi tudi bolj ali manj neprištevne ljudi, ki to neprištevnost bolj ali manj dobro skrivajo. Za Reberca so ugotovili, da je neprištevnost zaradi nadpovprečne inteligence dobro skrival oziroma mu je uspelo „vzdrževati zunanjo fasado“, čeprav ni jasno, kako je lahko neprištevnost skrival s pomočjo neprištevnosti. In, ali ni nihče pomislil, da je kot „nadpovprečno inteligenten“ lahko ne samo skrival svojo neprištevnost, ampak jo tudi zaigral. No, nekateri uradniki, birokrati in politiki še tega ne zmorejo. Če bi želeli skriti svojo neprištevnost, najbrž ne bi govorili o višjih davkih, gradnji II. tira, predlagali in sprejeli Lex Mercator, se bahali, da se njihovo delo meri s številom predlaganih novih zakonov in podobno.

In zdaj za trenutek pomislite, kako se bo lahko na sodišču zagovarjal bančnik državne banke (v banke je bilo vrženih pet milijard neto davkoplačevalskega denarja), ki ga preganjajo zaradi nesmotrnega podeljevanja kreditov? Izvedenec bo pač ugotovil, da je imel manijo podeljevanja kreditov po dolgem in počez. Ali ljudje, ki so sodelovali pri gradnji TEŠ 6? Ja, nekateri pač trpijo za psihotično motnjo v povezavi z obsesivno-kompulzivno motnjo, zato so naročali preveč betona, drugi so imeli kronični strah pred javnimi razpisi, zato so delo mimo njih dajali prijateljem, tretji so imeli manijo sprejemanja podkupnin, katerim se zaradi hude duševne stiske niso mogli upreti.

7 tipov javnih uslužbencev

Značke

javni sektor, javni uslužbenci

Da je slovenski javni sektor preobsežen, predrag in neučinkovit, se strinjajo malodane vsi. Tudi večina levičarjev, ki ga sicer brani na vse kriplje. Z njim se v podobi javnega uslužbenca na drugi strani okenca skoraj dnevno srečuje slehernik, običajne posledice so, da mora vzeti kakšno izmed pomirjeval ali se ga do nezavesti nažgati. A obstajajo različni tipi javnih uslužbencev; eni so bolj škodljivi, drugi manj.

Tip št. 1: Črnogorec

Gre za najbolj razširjen tip javnega uslužbenca. Nihče ne ve, kako so zašli v javni sektor, običajno še sami ne. »Kar zgodilo se je,« odgovarjajo, čeprav kasneje, po treh ali štirih kozarcih piva, priznajo, da niso nikjer drugje dobili zaposlitve. Ker pa so poznali ali sestrično od prijateljeve tete ali ljubico bratovega osnovnošolskega prijatelja, ki so že vedrili v pisarnah, so se navdahnjeni odločili, da se žrtvujejo za skupnost.

Zaradi omejenih fizičnih in mentalnih sposobnosti so ves čas utrujeni. Ne od dela, ampak od spanja. Zato imajo po zgledu Črnogorcev (od tod ime tega tipa) poleg postelje vedno stol. Ta služi, da se po utrujajočem spancu spočijejo. Ker imajo pač službo, to počno na delovnem mestu. Zelo so nezaupljivi do ljudi, ki uporabljajo besede, kot so delo, učinkovitost, varčevanje, višanje norme, uspešnost. Ker se jim ves čas nekaj dogaja, je količina njihovega opravljenega dela obratno sorazmerna s številom prigod, ki jih mora povedati sodelavkam in sodelavcem. In če šef (glej tip kolesarja) opazi, da je namesto treh vlog na teden rešil samo dve (ja, zgodi se), se pravi, da ni izpolnil norme, in malce povzdigne glas, si tip Črnogorca misli: »Ne morem biti tako malo plačan, kot lahko malo delam.«

Črnogorci zelo redko napredujejo. Domnevno večja odgovornost pomeni tudi večjo telesno obremenitev. Zato se jim niti ne ljubi, niti nimajo časa. Če že, gredo za stopničko po hierarhični lestvico navzgor običajno ženske. Zanje napredovanje pomeni, da bodo s sodelavkami v istem rangu med delovnim časom namesto v kitajski trgovini pod Figovcem kupovale v H&M na Čopovi ulici, kavo pa namesto v pasaži Nebotičnika pile v hotelu Slon. Količina opravljenega dela se jim zato ustrezno zmanjša.

Za Črnogorca je vse, kar ne zadeva neposredno njega in od česar ne more imeti koristi, nepotrebna izguba časa in brezvezno trošenje energije. Edina dilema na katerokoli življenjsko vprašanje je, kateri stol je najbolj udoben zanj. Če bi ta tip od nekdaj vladal planetu, bi največji tehnološki dosežek ostal kremen, s katerim bi poskusil zakuriti ogenj. Brani se namreč novosti in dela po načelu: nič od novega ni dobro.

Črnogorec je pogost zmagovalec tekmovanja »Počasneje pač ne gre«.

Kje jih najdemo? Kot po čudežu so enakomerno razporejeni po celotnem javnem sektorju.

Tip št. 2: Kolesar

Kolesar sicer nima večjih sposobnosti od Črnogorca, a je bolj ambiciozen. Želi postati karierni javni uslužbenec, a njegov skrajni doseg je, da prileze do podšefa ali pomočnika podšefa nepotrebnih uradov. Če je dovolj vztrajen, ga šef, samo da se ga otrese, imenuje za šefa nekega oddelka, kjer je delavec, namestnik podšefa, podšef in šef hkrati. Ima pa na vratih napis – šef. Kar mu povsem zadostuje, saj je njegova edina naloga, da skrbi za lončnice, ki jih je mama nadrejenega prinesla v urad, da bi se sinček počutil kot doma.

Kolesar je izredno hvaležen uslužbenec. Klanja se nadrejenim, tlači podrejene. Zanj je značilno, da ima povsod oči. Tako je o vsem na tekočem, kar mu lahko pomaga pri naslednjem kariernem skoku. Gre za mojstra tožarjenja in ovaduštva, deluje po principu, da je le najbolj tabloidna novica dovolj dobra za šefa. Ure in ure se lahko pogovarja z nadrejenimi, a v svoji pripovedi od začetka do konca ne ponudi rešitve za problem, ki si ga je običajno sam izmislil. Zase meni, da je bolj pameten; tako od nadrejenih kot od podrejenih. Če prvim tega ne da vedeti, drugim z veseljem vsak dan kaže svoj intelektualni talent. Imeti kolesarja za prijatelja je podobno, kot bi imel Bruta za brata, s tem, da ti sploh ne pusti izreči: »Et tu, Brute?«

Kolesar je v resnici zelo žalosten tip. Prihaja iz nižjih razredov na družbeni lestvici, za šefa se je navajen metati pod gosenice tanka. Ker se boji, da bi izgubil službo, se v svoji karieri razvije v osebo, ki je slepo pokorna nadrejenim in agresivna do podrejenih ali sebi enakih. Ko ga šef potrebuje, ga sploh ni treba klicati, ker je že pri njem. Če kot dobri služabnik deluje dovolj dolgo, si lahko obeta ugodno upokojitev. Nato do konca življenja ob kozarcu vina s svojimi zgodbami mori vse, ki mu pridejo blizu.

Kje jih najdemo? Največ jih je po uradih občinske, javne in državne uprave.

Tip št. 3: Karantanec

Karantanec je tip javnega uslužbenca, ki trdi, da njegovi predniki niso javni uslužbenci samo od 8. stoletja naprej, se pravi od časa pokristjanjevanja, ampak še iz časov, ko je Ötzi spregledal markacijo in se izgubil v Alpah. Karantančevi predniki so takrat prvič v zgodovini poizvedbo izklesali v kamen in uradno razglasili pogrešano osebo. Ta dokaz se je sicer izgubil, a kljub temu imajo on in njegovi potomci neodtujljivo pravico, da so na vodilnih mestih v javnem sektorju do konca sveta. Ötzija so sicer našli 3.600 let kasneje, za kar si zasluge lasti prav ta tip javnega uslužbenca: ni važno, koliko časa smo ga iskali, važno je, da smo ga našli. Tak je tudi občutek, ko stojiš pred Karantancem.

Karantancu pogosto očitajo, da položaj zaseda ne glede na znanje in sposobnosti. Na očitke, da dandanašnja očkova punčka nima pojma, kaj naj dela v uradu za urejanje prostora, saj ne loči tlorisa od narisa, pozna pa vse L’Orealove lake za nohte, običajno odgovarjajo z ofenzivnimi vprašanji kot: »Sploh veš, kdo je bil njen prapradedek?« Ali: »Sram te je lahko, ker ne veš, da se njena družina ukvarja s popisom nepremičnin, od kar je bil Črtomir krščen pod slapom Savica!«. Pri tem se sklicujejo na nekega prednika, za katerega so slišali le oni in nihče drug. Bil naj bi izumitelj, saj je patentiral tako gibanje uradniške desne roke, da se je hitrost premikanja dokumentov iz enega konca mize na drugega povečala in zdaj ni enaka času, ki ga polž potrebuje, da obkroži lubenico, ampak času, ki ga potrebuje, da obkroži paradižnik. Bil naj bi v širšem krogu kandidatov za Nobelovo nagrado za fiziko, a po krivici ni prišel v ožji izbor.

Komunisti so Karantance po 2. svetovni vojni skoraj iztrebili, a so hitro spoznali, da se lahko od njih marsikaj naučijo, zato so se med seboj začeli ploditi. Rezultat mešanja je čaščenje nezdružljivih božanstev: poleg Valjhuna častijo tudi Tita. Ker se bojijo izumrtja, se še bolj množijo. Če so včasih to počeli v imenu kremplja karantanskega orla, se zdaj umetno oplajajo, kar si zamišljajo kot laboratorij, v katerem se jajčne celice oplodijo z umetnim peterokrakim spermijem.

Kje jih najdemo? Najpogosteje kot vodje referatov in oddelkov po vsem javnem sektorju.

Tip št. 4: Emeritus

Emeritus (častni, zaslužni) je tip javnega uslužbenca, ki v javnem sektorju ostane ali vanj pride potem, ko njegov politični boter izgubi volitve. Ti položaji so rezervirani za ljubimce političark, šoferje ministrov, pisce diplomskih nalog državnih sekretarjev, frizerje predsednikov vlad, hišnike kliničnih centrov, tajnice v političnih strankah ter državne sekretarje in podsekretarje, ki bi zaradi volitev utegnili izgubiti dobro plačane službe.

Emeritus se vedno pritožuje, da je za svoje delo premalo plačan, saj je sodeloval pri vseh projektih in pobudah, čeprav je bil samo pisec zapisnika ali ker je bil na CC seznamu elektronske pošte. Čez noč izgubi spomin in ne ve več, kaj je desno in kaj levo. Po potrebi vpije »100-odstotno slovensko!«, čez noč se lahko spremeni v Sorosovega zagovornika odprtih mej. Pri novem gospodarju takoj prepozna, kaj bi bila zanj največja dodana vrednost. Tako preživi mandat do naslednjih volitev. Če ima srečo, ga star gospodar spet aktivira.

V očeh tega tipa javnega uslužbenca je njegova kariera ves čas ogrožena s strani služabnikov novega političnega šefa, ki so se združili, da ga uničijo. Zato kot Šeherezada vsak dan pripoveduje zgode in nezgode svojega bivšega političnega botra. Ker se zdi samemu sebi pomemben, rad pove, da ga ne sledi samo domača tajna služba, ampak je na očeh Cie, masonov, Nata, Evropske komisije in kuharice župnika iz bližnje župnije.

Kje jih najdemo? Po vseh ministrstvih, paradržavnih skladih, javnih agencijah, univerzah in kliničnih centrih.

Tip št. 5: Filozof

Filozof je tip, ki je študiral družboslovje, a ker je bil nezaposljiv, je pristal v javnem sektorju. Je izobražen in artikuliran, pogosto ima pred imenom mag. ali dr. Včasih je naklonjen tudi zasebnemu sektorju, a le, ko ima od njega koristi. Tako večino časa porabi za pravičen boj za javno šolstvo in javno zdravstvo, čeprav ima njegova žena zasebno kliniko. A to ga ne ovira, saj njegove knjige, ki jih napiše, financira država.

Drži se načela, če nekaj ni uradno izrecno zapisano, tega ne naredi. Celo več. Če nekaj ni napisano, tega sploh ni mogoče narediti. In če te šef nikoli nič ne vpraša, nisi dolžan ničesar storiti. Kar pomeni, da šefu ni treba vedeti ničesar. Zato se ga filozof izogiba, z njim govori samo toliko, kolikor je nujno potrebno. Običajno takrat, ko potrebuje denar za kakšen svoj projekt.

Ker ga okolica ne razume dobro, ves čas išče zarote: kapitalizem je zarota, neoliberalizem je zarota, laissez-faire je zarota. V njihovih glavah je edini kraj, kjer prostovoljna menjava poteka po načelu prostega trga, boljši trg, mogoče še portal bolha.si. Vse drugo bi moral on nadzorovati. Zarote so namreč po njegovo usmerjene v uničenje javnega sektorja, in sicer tako, da bo mednarodna korporacija proizvedla super virus, ki bo ušel nadzoru in pokončal planet. Filozof se tega na nek način veseli, saj bo ob vseh svojih dosedanjih zmotah končno lahko dahnil: »Poglejte, sem vam jaz govoril o tem.« Ker gre za zaroto kapitalistov, bo seveda preživel samo zasebni sektor, kar bi bila za filozofa največja tragedija v zgodovini planeta.

Kje jih najdemo? Na fakultetah, na RTV Slovenije in raznih inštitutih.

Tip št. 6: Wannabe

Njihovo uspešnost ne ocenjujejo vodje oddelkov ali uradov, ampak politiki, ki so jih pripeljali. Zato je njihov ego tako velik, zaverovanost v intelektualne superiornost nad vsemi (tudi nad pripadniki iste sorte ljudi) pa tako neizmerna, da nikoli ne dokončajo tudi dela, ki so ga sami sebi naložili. So namreč kombinacija »želel bi, da sem« in »mislim, da sem«.

Domišljajo si, da pomagajo ljudem. Verjamejo, da so njegove rešitve najboljše, da je njegov način dela najboljši, a če kdo misli drugače, vidi v tem zaroto.

V službo pride prvi in odide zadnji. Sodelavci ga imajo za pridnega, dokler ne ugotovijo, da čas med prihodom in odhodom, ko bi moral biti na številnih sestankih, o katerih je govoril, ne preleži doma pred televizorjem. A pri roki ima vedno izgovor. Je glasen in veliko govori, a pogosto ne ve, o čem govori. Tudi drugih ne razume dobro, a se pretvarja, da jih. Če je uslužbenec na uradu za preprečevanje pranja denarja, umazan denar išče po pralnicah in čistilnicah. Če na občini sliši, da je nekdo snedel besedo, odhiti v trgovino, da bi kupil »besedo«. Če mu kdo reče, da je osel, se brž pogleda v ogledalo, ali morebiti ni res. Četudi se pretvarja, da vse ve, ga je najbolj na svetu strah, da česa ne bi razumel. To pa je okoli 99 odstotkov stvari, ki se dogajajo v sodobnem svetu.

Ko človeka tipa wannabe enkrat spoznaš, ti je težko simpatičen, čeprav se nato ves čas trudi, da bi dokazal nasprotno. To poskuša s humorjem, čeprav je zanj popolnoma brez smisla. To je podobno, kot se Jasna Murgel trudi s slovenščino. Imeti njega za znanca (Bog ne daj, da za prijatelja), je podobno, kot bi imel doma malezijsko podgano: najprej je zanimiva in simpatična, a bolj ko jo spoznavaš in več časa si z njo, pogosteje se vprašaš, zakaj je tvoje življenje tako sranje.

Predstavniki wannabe vedno zmagajo na tekmovanju »Tudi taki ljudje obstajajo«.

Kje jih najdemo? Na vseh ministrstvih in uradih.

Tip št. 7: Idealist

Idealist je javni uslužbenec, ki se zaveda, da je (neto) davkoplačevalec gospodar, on pa hlapec. Razume, da je njegova služba odvisna od uspeha zasebnega sektorja.

Je pravi gospod, vljuden v pogovoru s strankami. Deluje umirjeno, je izobražen, govori artikulirano, da ga razume še tako mentalno zaostal in funkcionalno nepismen državljan ali sodelavec. Ni mu težko ostati po delovnem času, da konča pregled vlog in spisov. Za to dodano delo ne zahteva nadur ali plačila v izrednem delovnem času.

Ne podpira sindikatov, ki zahtevajo večje plače za javni sektor, državo, za katero dela, vidi kot zahodno demokracijo, vladavino prava in tržno ekonomijo, sebe pa le kot majhen, nujno potreben del, ki je v pomoč državljanom.

Kje jih najdemo? Za zdaj nikjer.

Kavarno Hayek lahko sledite na Twitterju: @KavarnaHayek

Pogovor gospodarja z gospodarjem o hlapcu ali javni sektor o zasebniku

Značke

Boris Koprivnikar, javni sektor, plače v javnem sektorju, QGI, realni sektor, RTV Slovenija, sindikati, zasebni sektor

To je bil pogovor gospodarja (javni sektor) z gospodarjem (javni sektor) o hlapcu (zasebniku). Tako lahko označim intervju ministra za javno upravo Borisa Koprivnikarja za portal nacionalne televizije. Vredno ga je prebrati, saj boste lahko spoznali, da svet okoli vas ni takšen, kot ste mislili, da je. Novinarka in minister vam bosta odprla oči, zamislili se boste nad svojim pritlehnim in reakcionarnim meščanskim razmišljanjem. Zadelo vas bo spoznanje, da je blog, ki ga berete, podaljšek ideologije, ki skuša zatreti razsvetljeno zavest javnega sektorja. Skesano boste priznali, da ste nasedli zlobnim kapitalističnim jezikom, in ugotovili, da vas javni sektor, ki vam vzame pol plače, vrne pa vrečko arašidov, ni oropal, ampak nasprotno, pod črto ste mu še naprej dolžni, zato ima od vas pravico vzeti, kolikor hoče.

Oglejmo si nekaj neovrgljivih dejstev, ki jih je ob pomoči novinarke natresel Koprivnikar. Prosim vas odpuščanja, ker sem si pod njegovimi modrimi aksiomi drznil zapisati nekaj svojih misli. A razumeli boste, da sem žrtev thatcherjanske miselnosti, zato mi še vedno ni povsem razumljiva logika, po kateri z delom ustvarjaš dolg, ob nedelu pa so drugi tebi dolžni.

Koprivnikar: »Javni sektor živi na račun gospodarstva, seveda, ker gospodarstvo iz svoje dodane vrednosti financira tudi javni sektor.«

Eden redkih stavkov, če ne edini, s katerim se strinjam. Gospodarstvo (realni sektor) financira javni sektor. Temu ni kaj dodati, a Koprivnikar zadevo že v naslednji misli spelje v drugo (»pravo«) smer:

Koprivnikar: »Vendar pa je razmišljanje, da javni sektor ne ustvarja dodane vrednosti, zame nesprejemljivo, saj to, kar dela javni sektor, potrebuje tudi gospodarstvo.«

Tisti, ki v resnici ustvarja dodano vrednost, je realni sektor. Da bi se javni sektor lahko financiral, mora denar vzeti zasebnemu sektorju. Vsak cent, ki ga javni sektor vzame, mora nekdo v zasebnem sektorju zaslužiti na trgu. To, da vrača javni sektor »nekaj« nazaj zasebnemu sektorju, je tako, kot bi oborožena nepridiprava najprej oropala skupino ljudi, potem pa jim nekaj milostno vrnila nazaj. Kakšno dodano vrednost in kje konkretno jo ustvarja javni sektor, minister ni povedal. Zagovorniki javnega sektorja dajejo kot primer ustvarjanja dodane vrednosti zdravnika, ki mu zavarovalnica, potem ko vas pregleda in predpiše recept, povrne 100 evrov. Tako naj bi ustvaril 100 evrov dodane vrednosti. Tudi če bi to držalo, je še vedno v ozadju država, ki (neto) davkoplačevalce prisili, da vplačujejo denar v zdravstveno zavarovalnico. Ustvarjanje dodane vrednosti je možno le v prostovoljnem odnosu izmenjave blaga in storitev, ustvarjanje dodane vrednosti s prisilo pa to ni. Ta dodana vrednost je virtualna, potrebna za državne računovodje. Da javni sektor ustvarja dodano vrednost, je zato zgolj mit, ki je podoben mitu, da tudi zaposleni v javnem sektorju plačujejo davke.

Koprivnikar: »V ožjem delu javnega sektorja, to je v državni upravi, se je število zaposlenih v času krize znižalo za 8 odstotkov, in sicer s 35.000 na 31.000, medtem ko je v celotnem javnem sektorju, ki vključuje šolstvo, zdravstvo, kulturo, ostalo enako oziroma je blago naraščalo. To dokazuje, da je bil pod strogim nadzorom javnosti in politike predvsem ožji javni sektor (ministrstva in organi v sestavi). Širši javni sektor se med krizo ni krčil.«

Kaj pomeni blago naraščanje števila zaposlenih v javnem sektorju v času krize, ob tem da Koprivnikar zaposlenih v zasebnem sektorju sploh ne omeni, si lahko ogledate tukaj ali tukaj. Dodaten komentar ni potreben.

Koprivnikar: »Če gledate, kakšna je rast bruto domačega proizvoda in rast produktivnosti v primerjavi z rastjo plač in stroškov javnega sektorja, si upam trditi, da smo kar uravnoteženi.«

Super! Država skrbi, da produktivni del družbe (realni sektor) ne bi imel preveč. Zato z novimi davki lovi »ravnotežje« med gospodarstvom in javnim sektorjem. Medtem ko prvi ustvarja, mu drugi krade. Edini pravi davkoplačevalci, ki dajejo denar, da bi imel javni sektor za plače, so v realnem sektorju. Zaposleni v javnem sektorju so izključno davkoplačevalski porabniki. Preživljajo jih in zanje plačujejo davke zaposleni v zasebnem (realnem) sektorju. Njihovo plačevanje davkov je le računovodska zvijača, ki je v resnici prelaganje (že tako ali tako nakradenega) denarja iz enega v drugi žep. Njihov celotni dohodek, se pravi bruto dohodek, plačamo davkoplačevalci v zasebnem sektorju, se pravi tisti zaposleni, ki delujemo na trgu. Ker živijo na račun drugih, seveda nimajo nikakršnega odnosa do denarja drugih ljudi, ampak želijo od teh ljudi vzeti čem več. Od tega, kar vzamejo drugim ljudem, plačajo davek. Zato je dogovarjanje med sindikati in vlado o uravnoteženosti med rastjo bruto domačega proizvoda in rastjo produktivnosti ter rastjo plač in stroškov javnega sektorja v resnici dogovarjanje o drugačni delitvi denarja, ki so ga ukradli ljudem v realnem sektorju.

Novinarka: »K prepričanju o parazitski vlogi javnega sektorja prispevajo tudi manipulacije s podatki o plačah in številu zaposlenih v javnem sektorju. Delodajalci trdijo, da plače v javnem sektorju naraščajo hitreje kot v gospodarstvu, v javnem sektorju te trditve zavračajo. Kakšne podatke imate v vladi?«

Koprivnikar: »Po zadnjih podatkih Umarjeve publikacije Ekonomsko ogledalo rastejo plače tako v javnem kot zasebnem sektorju. Je pa res, da so plače v javnem sektorju v zadnjih dveh letih rasle hitreje kot v gospodarstvu, a so se v času krize, predvsem pa v letu 2012, tudi precej znižale, najbolj prav v državni upravi.«

Najprej k vprašanju novinarke, češ da prepričanje o parazitski vlogi javnega sektorja temelji na manipulaciji s podatki o plačah in številu zaposlenih v javnem sektorju. »Ogorčenost« novinarke je razumljiva. Kot zaposlena (ali pa honorarna sodelavka) na RTV SLO je del javnega sektorja, je javna uslužbenka. Plačo dobiva tako, da država vsakemu, ki ima električni priključek, s silo vzame nekaj več kot 150 evrov na leto. A spet so tisti, ki delajo na trgu oziroma v realnem sektorju, edini neto plačniki tega prispevka. Zaposleni v javnem sektorju, ki plačujejo RTV prispevek, so virtualni plačniki, saj prispevek plačajo z denarjem, ki ga je država vzela zaposlenim v realnem sektorju. To pa ni nič drugega kot parazitstvo. Parazit ali zajedavec je namreč organizem, ki se zaje v drug organizem in živi na njegov račun. Javni sektor je torej parazitski ne glede na to, kakšno je razmerje plač med javnim in zasebnim sektorjem.

Kakšne so plače, si lahko ogledate tukaj, kakšna pa je porazdelitev zaposlenih po višini bruto plač pa tukaj.

Koprivnikar: »Sindikati so zelo močan javnopolitični igralec. In vedno je na tehtnici, kakšna je cena dogovora v primerjavi s ceno, ki bi jo plačali, če dogovora ni, se pravi s socialnimi nemiri. To je pač vsakokratna odločitev vlade.«

Sindikati javnega sektorja so v stalni ofenzivi in so največji zaviralec prosto-tržnih reform. V državi, ki se jo v širokem loku izogibajo tuji investitorji, trosijo marksistične neumnosti o razrednem boju, kjer so na eni strani delavci in zaposleni v javnem sektorju, na drugi strani pa zlobni kapitalisti. Jokajo, da je največje breme krize nosil prav javni sektor, in grozijo s stavkami, če vlada ne bo izpolnila njihovih zahtev. Zato tudi Koprivnikar so sindikatih javnega sektorja, ki jih vodo Branimir Štrukelj, zelo previdno govori, čeprav je več kot očitno, da gre za zaščiteno interesno skupino, ki želi od države zase kar največ tujega denarja. Cena, ki jo plača realni sektor zaradi izsiljevanja sindikatov, je vedno večja od cene, ki bi jo realni sektor plačal, če bi prišlo do stavke ali socialnih nemirov zaposlenih v javnem sektorju. Vsako povečanje mase za plače in vsaka nova zaposlitev v javnem sektorju, ki jo izsilijo sindikalisti, pomenita manj zaposlenih in manjše plače v zasebnem sektorju.

Koprivnikar: »Sindikati imajo predlog sprememb zakona o sistemu plač v javnem sektorju na mizi. O vsakršnih spremembah v plačnem sistemu se vedno dogovorimo z njimi, zato načelnega zavračanja pogovorov o izboljšanju plačnega sistema z izgovorom, da se za tem nekaj skriva, ne morem sprejeti. Vabimo jih, da se o teh rešitvah sploh začnemo pogovarjati.«

O čem se s sindikati sploh pogovarjati? Možen je pogovor je o tem, kako od neto davkoplačevalcev izpuliti čim več denarja. Vse drugo so finese. In zdi se, da med Cerarjevo vlado in sindikati ni prav nobenega konflikta. Na eni strani so sindikalisti, ki se ne odrekajo socializmu, na drugi strani vladni pogajalci s pooblastilom vlade, ki se zadnje mesece gre intervencionizem in očitno ne verjame v trg.

Koprivnikar: »Z ocenami 4 in 5 napreduje okoli 95 odstotkov javnih uslužbencev.«

Glede na ocene ima Slovenija najbolj učinkovit javni sektor na svetu (pred nami je mogoče Severna Koreja), v katerem očitno delajo vsi geniji, ki jih premoremo. Kar seveda ne drži. Do tega pride, če javni sektor ocenjuje javni sektor. Sicer glede na višino davkov, ki jih ima Slovenija, spadamo med države z izredno neučinkovitim javnim sektorjem. Kam spadamo, si lahko ogledate tukaj (Slovenija je levo spodaj, kar pomeni, da ima visoke davke in neučinkovit javni sektor).

Javni sektor živi v milnem mehurčku, zaverovan v svoj egoizem. Slovenija zato po QGI indeksu spada med države, ki veliko trošijo, a malo vračajo državljanom.

Kruhoborci iz Slovenske filharmonije

Značke

Damjan Damjanovič, davkoplačevalci, samoupravljanje, Slovenska filharmonija, soupravljanje, Uroš Lajovic

Res je že naporno, da več tednov iz dneva v dan poslušamo o uporu članov orkestra Slovenske filharmonije (SF). Zahtevajo odstop direktorja Damjana Damjanoviča, prekinitev sodelovanja z dirigentom Urošem Lajovicem, razrešitev sveta SF v sedanji sestavi, ureditev napredovanj in še kaj. Ne mislim se spuščati v to, kako sposoben menedžer je Damjanovič, kako dober dirigent je Lajovic in kakšna so resnična ozadja (čeprav je to razkril Boris Cipot v Reporterju), zanima me, od kod (in kako je prišlo do tega) domišljavost članov orkestra (skupaj s sindikatom), da imajo pravico sodelovati pri upravljanju in poslovanju SF ter kadrovskih odločitvah? Kako je sploh lahko prišlo do situacije, da glasbeniki, sicer dobro plačani javni uslužbenci, ki se jim za delo ni potrebno boriti na trgu in imajo socialno varnost zagotovljeno, menijo, da Slovenska filharmonija kot ustanova pripada njim in da lahko samoupravljajo?

Ker se vse začne in konča pri denarju, poglejmo zadevo najprej z očmi povsem običajnega davkoplačevalca. Ampak tistega pravega, (neto) davkoplačevalca, se pravi zaposlenega v zasebnem sektorju, ki jih hrani. Za kulturnike, ki se napajajo z davkoplačevalskim denarjem, so neto davkoplačevalci zgolj evrski bankovci, s katerimi se polni bankomat, ki sliši na ime državni proračun. Državni birokrati potem izbranim razdelijo PIN kode za ta bankomat. In ko zmanjka denarja, ko nekdo pride do limita, se začnejo prepirati med seboj. Pred očmi in na račun davkoplačevalcev. Mnogi se seveda nad takimi stališče zgražajo, pravijo, da gre za tipično neoliberalno politiko, ki nasprotuje financiranju orkestrov, baletnih hiš, muzejev, galerij, opernih hiš, kulturnih in umetniških društev, gledališč in podobno. Poglejte malo bolj podrobno, kaj recimo pomeni, da davkoplačevalci plačujemo Slovensko filharmonijo. To pomeni, da sofinanciramo vstopnice tisti peščici ljudi, ki obiskujejo filharmonijo. Ta peščica oboževalcev orkestra razmišlja nekako takole: ker bi bila vstopnica za predstavo predraga, bom na volitvah volil tiste politike, ki bodo davkoplačevalce prisilili, da mi bodo plačali polovico vstopnice za SF, čeprav jo ne marajo. Če razmišljaš drugače, si označen za fašista, sovražnika kulture. Razmislite še enkrat. Zakaj bi nekdo, ki iz različnih razlogov ne bo nikoli v življenju šel v Slovensko filharmonijo, to z davki sofinanciral, da bodo lahko ljubitelji orkestra prišli do cenejših vstopnic? Ko se denimo SF znajde v težavah, bi človek od teh ljubiteljev pričakoval, da bodo segli v svoje denarnice in dali ali pa posodili denar SF, da bo preživela. Ali pa vsaj plačali višjo ceno vstopnice. Toda ne. Ti ljudje v takih primerih napadejo državo (in davkoplačevalce). In da so davkoplačevalci dolžni dati denar za delovanje SF.

Če se vrnemo k najnovejšemu zapletu s SF. Predstavljajte si, da bi si denimo peki, ki se zaposlijo v neki pekarni, že samo s tem, da tam delajo in imajo plačo, domišljali, da lahko upravljajo pekarno, da odločajo, kdo bo vodja izmene. Seveda lahko, če tako odloči lastnik ali pa v njegovem imenu direktor, če pa ne, nimajo nikakršne pravice soupravljati, kaj šele samoupravljati. Kar velja za pekarno, velja tudi za SF. S tem, ko si član orkestra, nisi del uprave, zato tudi ne sodeluješ pri upravljanju. In nisi kadrovik, da bi kadroval. In nisi tisti, ki bi določal, kaj bo orkester igral, kje bo kdo sedel in kolikokrat je potrebno vajo ponoviti, da bo izvedba zvenela dobro. Če to dovolita direktor ali dirigent, prav, če ne, to pomeni ne. Vsak glasbenik da lahko odpoved, saj igranje za orkester SF ni nobena obveza ali dolžnost, nihče te ne sili, da tam igraš. Damjan Damjanovič je legitimni direktor SF, ki je za dirigenta izbral Uroša Lajovica. Če komu kaj ni všeč, lahko gre. Ker so vsi tako odlični glasbeniki, bodo najbrž z lahkoto dobili novo zaposlitev, če pa ne, lahko najdejo drugo delo. Koliko inženirjev in ekonomistov danes vozi taksi ali prodaja burek? Zakaj za preživetje ne bi to počel tudi nekdo, ki je v orkestru SF igra violino ali trobento? S pogodbo o zaposlitvi so člani orkestra SF dobili pravico, da igrajo v orkestru in da so za to plačani. In imajo vso pravico, da orkester tudi zapustijo, če jim nista všeč Lajovic ali Damjanovič. Tukaj se njihove pravice začnejo in tudi nehajo. Zato, tovarišice in tovariši kruhoborci iz Slovenske filharmonije, nehajte davkoplačevalcem težiti s samoupravljanjem.

Sicer s samoupravljanjem, če gledamo z liberalnimi očmi, ni prav nič narobe. Je pač eden izmed modelov upravljanja in organizacijske strukture. Kdorkoli se lahko kadarkoli in na katerikoli način združuje, dokler s tem ne krši pravice drugih oseb, ki pri tem nočejo sodelovati. Težava nastane, ko želijo nekateri ta model vsiliti drugim. Če bi že kdo v SF lahko soupravljal ali samoupravljal, so to kvečjemu vsi davkoplačevalci, zato naj člani orkestra SF lepo daje odpovedi, se združijo v neko glasbeno zadrugo, s katero bodo soupravljali ali samoupravljali tako, kot bodo želeli. Druge ljudi naj pustijo lepo na miru in naj od davkoplačevalcev ne zahtevajo denarja. Seveda tega ne bodo naredili, niso naivni. Jasno je, da mislijo oni svoje ideje in poglede na delovanje in upravljanje SF vsiliti drugim.

Odprto pismo predsedniku vlade Miru Cerarju

Značke

Branimir Štrukelj, davek na prejemke iz proračuna, davki, DPP, javni sektor, Miro Cerar, podjetništvo, vlada, zasebni sektor

Spoštovani gospod ministrski predsednik dr. Miro Cerar!

Pred predsedniškimi volitvami je v ZDA dobra četrtina državnih uslužbencev dejala, da bo dala odpoved. Kar je seveda dobro, če bodo zdaj svojo obljubo držali. Stroški davkoplačevalcev se bodo namreč znižali. Ker pa težko verjamem, da bi se lahko kaj takega zgodilo v Sloveniji, niti ni najbrž nikakršne možnosti, da bi Vi, gospod Miro Cerar, zmanjšali število državnih uslužbencev, če ne tudi število zaposlenih v celem javnem sektorju, predlagam, da povečate davke.

Ne, ni se treba uščipniti, ker ste povsem prav prebrali. Predlagam Vam uvedbo novega davka, ki utegne rešiti prav vse tegobe davkoplačevalcev, pred samim seboj bo zaščitil celo javni sektor. Mogoče se Vam bo zdelo čudno, da kaj takega predlaga bloger, ki se ves čas bori proti visokim davkom, ker je to uzakonjena kraja in omejevanje svobode posameznika, toda če si lahko nove davke in paradavke izmišljujejo in predlagajo Vaši uslužbenci, iPhone levičarski aktivisti in kulturni marksisti, ne vidim prav nobenega razloga, zakaj ga ne bi smel tudi jaz, „neoliberalec“, karkoli že to pomeni v besednjaku progresivcev.

Pravzaprav ideja o uvedbi nekakšnega »libertarnega davka« ni ne nova ne izvirna. To priznam. Po svetu ga predlagajo libertarci, klasični liberalci, konzervativci in še kdo, a vedno, kar je seveda povsem nerazumljivo, trčijo ob nerazumevanje aktualnih, socialno čutečih oblasti. Nazadnje sem ga zasledil pri blogerju Libzardu (žal je prenehal s pisanjem odličnega bloga), zato ga bom na kratko povzel, malo aktualiziral, obudil njegovo osnovno idejo, saj je resnost trenutka taka, da ponovitev predloga ni odveč. Če boste sprejeli predlog, se Vam ne bo treba ukvarjati s tobačnim, cestnim ali kakšnim drugim centom, niti z drugimi dajatvami ne, ker predlog mojega davka odpravlja vse vaše skrbi. Celo več. Lahko boste ukinili RTV prispevek, ki ga morajo prisilno plačevati Slovenke in Slovenci, kajti denarja v proračunu bo dovolj, da bo nacionalno televizijo financirala državna blagajna. In lahko boste postali zelo priljubljen predsednik vlade.

Slovenija ima proračunski primanjkljaj, javni dolg se povečuje, nismo več monetarno suvereni, da bi kot v nekdanji Jugoslaviji enostavno natisnili potreben denar. Za inflacijo, ki bi jo s tem sicer povzročili, če bi seveda imeli tiskarno denarja, pa tako ali tako pravijo, da je dobra, a ne? Saj veste, kaj je rekel nekdanji šef slovenske Udbe Janez Zemljarič v dokumentarcu Valentina Areha: da se realni osebni dohodki ob 90 ali 95-odstotni inflaciji ne bi znižali niti za 0,5 odstotka. No, on bo že vedel, saj v sedanjosti hodi k ministru za gospodarstvo Zdravku Počivalšku. Ampak pustimo zdaj to.

Glede na to, da se Sloveniji ne obeta nobena potrebna strukturna reforma, saj so pridobljene pravice, kakopak, nedotakljive, je rešitev torej nov davek. Imenoval bi se DPP ali davek na prejemke iz proračuna. Davek bi zajemal vse prejemnike (fizične in pravne osebe ter vse državne organe) na katerikoli podlagi. Torej, vsak prejem denarja iz proračuna bi bil obdavčen in bi šel nazaj v proračun. Ker so proračunska izplačila (v državah, kot je Slovenija, kjer je večina gospodarstva pod nadzorom države, še posebej) stabilna in zanesljiva, bi bilo pošteno, da se obdavčijo. Obdavčene bi bile vse plače iz proračuna, vse subvencije, razne pomoči, skratka vse, kar je plačano iz proračuna. Lahko bi določili enotno davčno stopnjo (10 odstotkov), ampak to bi bilo resnično krivično. Zadovoljiti bi morali kaviar socialiste, ki imajo radi progresivno lestvico obdavčitve (saj veste, revni manj, bogati več in tako naprej). Tisti, ki prejemajo več (recimo, da bi bila najvišja stopnja obdavčitve 30-odstotna, ampak ker nismo malenkostni, je lahko tudi 40 ali 50), morajo prevzeti večje breme. To je povsem logično, ni kaj. Saj so tudi Vaši ministri že kdaj izjavili, da morajo tisti, ki imajo več, plačati več.

Seveda bi davek naletel na odpor pri proračunskih talibanih, češ da gre za krajo denarja tistim, ki ga nadvse pošteno, kontinuirano in prizadevno prejemajo iz proračuna. Ne ozirajte se nanje, govorili Vam bodo, da to pomeni napad na revne in na malega človeka, da se bo zmanjšala potrošnja in podobno. Z denarjem, ki bi ga dobili s tem davkom, bi v letu dni pokrili proračunski primanjkljaj, drugače pa bi šel tako ali tako nazaj v proračun, kar pomeni, da bo porabljen nekje drugje, zato tudi potrošnja ne bo manjša, pač pa bo razdelitev denarja pravičnejša. Iskreno verjamem, da bo DPP razumel tudi sindikalist Branimir Štrukelj. Tako bodo odpadle vse težave na pogajanjih z javnim sektorjem.

Kot slišim, gospod Miro Cerar, si nadvse prizadevate, da bi podjetniki svobodneje zadihali. Na uho mi je namreč prišla Vaša nesebična skrb, da bi zaščitili podjetništvo. Imate obsežen inšpektorski aparat, ki se razdaja in ščiti podjetnike pred lastnimi napakami, ki bi jih lahko naredili. Resnično so krvodajalci, res. Lep primer te zaščite so inšpektorji pod krinko, ki se žrtvujejo svoj čas in nadzorujejo prodajalce kostanja. Prav tako me gane Vaša skrb, da slovenske podjetnike še naprej ščitite s principom tako imenovanega plačevanja davka vnaprej oziroma akontacijo. Plačaš toliko, kot ocenijo Vaši, in si miren leto dni. Zato vem, da boste premogli toliko pravičnosti, da boste ista načela uporabili tudi za zavezance za DPP. Tako bodo pod Vašo zaščito, tudi njim boste omogočili, da davek plačajo vnaprej. Ja, DPP bi bil zagotovo najbolj pravičen davek.

Brez zamere in zdravi ostanite.

Kavarna Hayek

Koliko vam v resnici pobere država?

Značke

davki, davčna obremenitev, davčne oaze, Dušan Mramor, levičarji

Tom Sunić, pristaš nove evropske desnice, je ob večerji s francoskim časnikom Rivarol na Twitterju zapisal nekako takole: Davčnega raja ne bi bilo, če ne bi bilo davčnega pekla. (Francozi davčnim oazam pravijo davčni raj, Angleži davčna nebesa) Slovenija seveda spada v davčni pekel, podobno kot večina držav Evropske unije, samo s to razliko, da si bogate države (Danska, Švedska) lahko privoščijo take davke, Slovenija pač ne. Zato je izjava finančnega ministra Dušana Mramorja, da je davčna obremenitev v Sloveniji pod povprečjem EU, ne samo sprenevedanje, ampak zavajanje. Ali sploh veste, koliko vam država pobere od vašega dohodka? Ali sploh veste, koliko od tega vam v resnici ostane? In, ali se zavedate, da vam država jemlje tudi od tega, kar vam ostane?

Oglejmo si povprečno plačo zaposlenega v zasebnem sektorju. V zasebnem zato, ker zaposlenim v javnem sektorju dajejo plače zaposleni v zasebnem oziroma realnem sektorju. In ne samo to. Zanje plačujejo tudi davke. No, kakorkoli, povprečna bruto plača v januarju je bila 1.559,79 evra. Zaradi lažjega razumevanja jo zaokrožimo na 1.560 evrov. Toliko piše na plačilnem listku, čeprav je strošek delodajalca (bruto bruto plača) v resnici večji – okoli 1.810 evrov. Ampak pustimo to ob strani. To je pač strošek grdega in umazanega kapitalista. In naj plača baraba neoliberalna, a ne?

No, po plačilu prispevkov in davkov na račun od 1.560 evrov dobite okoli 1.030 evrov. Juhuuuu, to je moje, s tem denarjem lahko počnem, kar hočem. Ampak ste prepričani, da je temu res tako. Ne, daleč od tega. Od tega odštejte stroške za vodo in kanalščino, elektriko in ogrevanje (daljinsko). Recimo, da za elektriko odštejete 30 evrov, za vodo 20 evrov in za ogrevanje 60 evrov, se pravi skupaj 110 evrov. Pravite, dobro, to je pač strošek. Toda malo si oglejte račune, kakšni davki, paradavki, prispevki in druge dajatve so pripete k tem računom. Ko boste to vse skupaj sešteli, boste ugotovili, da je maloprodajna cena teh storitev manj kot polovico stroškov, vse drugo vam pobere država ali paradržava – razne vladne agencije, kot denimo dodatek za Borzen. Kdo za vraga je Borzen? Ja, to je, pozor, organizator trga za električno energijo. Kakorkoli, od teh 110 evrov najmanj 50 evrov plačate državi. Se pravi, če seštejemo, poleg 530 evrov od bruto plače za omenjene stroške „podarite“ državi še 50 evrov. Zdaj je računica naslednja: 580 državi, 980 ostane meni. Super, to ni tako slabo! Hm, a ste prepričani?

Ker drugače ne morete, se na delovno mesto vozite z avtomobilom in na mesec potrošite 150 evrov za bencin. Rečete si, dobro, to je strošek, ki ga pač moram požreti. Res? Ne. Ali veste, da je maloprodajna cena litra bencina samo 0,407 evra? Vse drugo so takse, prispevki, trošarine in podobno. Torej, bencin bi vas prišel v resnici dobrih 70 evrov, slabih 80 evrov spet „podarite“ državi. Račun je po novem naslednji: od bruto plače (1.560 evrov) državi namenite 660 evrov, vam zdaj ostane 900 evrov. Recimo, da od teh 900 evrov namenite 100 evrov za varčevanje, z 800 evri pa kupujete stvari, ki jih potrebujete za preživetje. A vas država tudi tukaj useka z davkom na dodano vrednost (DDV), ki ga plačujete po dveh stopnjah (9,5 in 22 odstotkov). Polovico od tega kupite stvari, ki so obdavčeni po 9,5 odstotka, polovico pa po 22 odstotkov. Torej, koliko vam še ostane? Od 900 evrov še okoli 780, 120 evrov ste spet namenili državi. Zdaj je od 1.560 evrov, kolikor vam je pisalo na plačilnem listku, ostalo še 780 evrov. Torej polovica. No, 50 odstotkov BDP znaša približno tudi javna poraba Slovenije.

Ampak, ste prepričani, da se v teh 780 evrov država ne bo več vmešavala? O, se bo, in še kako. Najprej so tu trošarine na alkohol in tobačne izdelke. Če imate svojo hišo, vam država predpiše, da vam dimnik mora očistiti dimnikar (kot da ga sami ne bi znali, a ne?), če hočete kaj uradno overoviti, morate k notarju (te spet imenuje država), na sodišču državi plačate sodno takso, sili vas, da plačujte v sklad lastnikov (če živite v stanovanjskem bloku), najbolj perverzno pa je, da pod prisilo plačujte RTV prispevek. Ena najbolj bedastih regulativ je, da morajo tudi zdravila brez recepta prodajati izključno lekarne. Zakaj že? Kot da Petrol ali Mercator tega ne bi zmogla. Bi. Pa tudi cenejša bi bila. Ampak, tako pravijo, trgovine ali bencinski servisi ne znajo hraniti zdravil. Seveda. To je podobno, kot bi vinarji rekli, vino se mora prodajati samo v vinotekah, ker vino znamo hraniti samo vinarji.

Ampak če menite, da je to vse, se motite. Birokrati vam ukazujejo, kakšen štedilnik lahko kupite in kakšnega ne smete, kakšna mora biti svetilka in podobno. In še in še in še. Zagotovo sem še kaj pozabil našteti. Povedano drugače. Niti s tem denarjem, ki vam ostane, ne razpolagate svobodno, ampak vam ukazuje država. In ga preusmerja k svojim izbrancem. In to ni pošteno. Država daje posameznikom vse manj možnosti izbire.

Že Martin Luther King je dejal, da imajo ljudje (državljani) moralno dolžnost, da ne spoštujejo zakonov, ki so nepošteni. Sodobni levičarji se seveda s tem ne strinjajo. Menijo, da je zločin, če se posameznik upre kleptomanski državi (ne glede na to, kako škodljivi so zakoni za državljane), menijo, kot je to pokazala afera s panamskimi dokumenti, da je zločin, če posameznik, v želji, da bi sam prosto razpolagal s svojim denarjem, naloži denar v davčna nebesa. Pohlep in zavist levičarjev sta neizmerna, želja po kraji denarja drugih ljudi nima mej. Vsako tako ravnanje posameznikov (zasebnikov) ogrozi njihov naravni nagon po parazitstvu, njihov apetit po nadziranju osebne in ekonomske svobode posameznika. In kot kažejo raziskave, v tem prednjačita Slovenija in Hrvaška, državi nekdanje Jugoslavije. Žal gre v to smer tudi Evropska unija, kar kažejo histerični odzivi za „Panama Papers“. Kaj kmalu ne bodo več Združene države EU, ampak kar Združene socialistične države EU.

Slovarček pojmov za razumevanje sindikalistov javnega sektorja

Značke

javni sektor, sindikati, slovarček

Pisal sem o dogovarjanju med sindikati in vlado, ki je v resnici dogovarjanje o delitvi davkoplačevalcem ukradenega denarja. Ker sindikalisti javnega sektorja govorijo zelo specifičen jezik, je tukaj slovarček nekaterih pojmov, ki jih najpogosteje uporabljajo (gre za nekoliko modificiran slovarček levičarjev).

DAVKOPLAČEVALCI V ZASEBNEM SEKTORJU – Bankomati javnega sektorja.

DISKREDITACIJA SINDIKATOV JAVNEGA SEKTORJA – Stališča, da mora javni sektor služiti davkoplačevalcem in ne obratno.

DRUŽBENE SPREMEMBE – Višji davki za večji javni sektor.

DRŽAVNA PODJETJA – Oblika programa državne pomoči zaslužnim svetovalcem, lobistom, nekdanjim ministrom, agencijam in drugim.

JAVNA LASTNINA – Naše.

JAVNA PODJETJA – Bankomati zaslužnih.

JAVNO DOBRO – Državna lastnina, s katero za svoj žep in na strošek državljanov upravljajo državni birokrati.

KDO PLAČA VEČJO CENO SPREMEMB – Kateremu parazitu gre večji del in kateremu manjši del plena.

NAPAD NA PRAVNO DRŽAVO – Poskus odprave pridobljenih pravic (glej ODPRAVA PRIDOBLJENIH PRAVIC)

NEOLIBERALNO NASILJE – Poskusi zniževanja davkov.

NEVLADNA ORGANIZACIJA – Organizacija, ki brani socialno pravičnost (glej SOCIALNA PRAVIČNOST).

NEPRODUKTIVNO SOCIALNO PARTNERSTVO – Nezmožnost dogovora o delitvi davkoplačevalcem v zasebnem sektorju ukradenega denarja.

ODPRAVA PRIDOBLJENIH PRAVIC – Zmanjšanje javne porabe.

POLITIČNI PAMFLET – Vsebina tega bloga in njemu podobni.

PRAVIČNA DELITEV – Delitev denarja, ukradenega davkoplačevalcem v zasebnem sektorju, glede na politično moč.

PAVŠALNA STALIŠČA NEOLIBERALCEV – Davki so oborožen rop.

POZITIVNA DISKRIMINACIJA – glej RAZLIČNOST.

PRIJATELJ – Minister Boris Koprivnikar z izjavo, da je javni sektor gonilo razvoja.

PRIVATIZACIJA – Uničevanje socialne države (glej SOCIALNA DRŽAVA)

PRORAČUNSKI DEFICIT – Začasno finančno neravnotežje, ki je nastalo, ker se zasebni sektor upira višjim davkom.

PROSTOTRŽNI TALIBAN – Avtor tega bloga in njemu podobni.

PROTEST PROTI PRIVATIZACIJI – Protest za socialno pravičnost (glej SOCIALNA PRAVIČNOST).

RAZLIČNOST – Delitev davkoplačevalcem (glej DAVKOPLAČEVALCI V ZASEBNEM SEKTORJU) ukradenega denarja na manjše in večje deleže.

SINDIKALNI PLURALIZEM – Različna mnenja o prizadevanjih višje davke.

SINDIKATI JAVNEGA SEKTORJA – Partner v socialnem dialogi (glej SOCIALNI DIALOG).

SINDIKATI JAVNEGA SEKTORJA SO KOOPERATIVNI – Sindikati bodo vedno znova in znova sodelovali pri ropu davkoplačevalcev.

SKUPNI CILJ – Ohranjanje privilegijev.

SOCIALNA DRŽAVA – Država socialnih primerov, revežev.

SOCIALNA ODGOVORNOST – Višji davki, s katerimi se vzdržuje vse večji javni sektor.

SOCIALNA PRAVIČNOST – Vsi paraziti iste politične ideologije dobijo enak delež tujega denarja.

SOCIALNI DIALOG – Dialog med parazitoma o drugačni delitvi davkoplačevalskega denarja.

SOCIALNI PARTNERJI – Davkoplačevalski paraziti pri istem koritu v javnem sekltorju.

SOCIALNI SPORAZUM – Podpis dogovora med socialnimi partnerji (GLEJ SOCIALNI PARTNERJI) o socialni pravičnosti (glej SOCIALNA PRAVIČNOST) in socialni državi (glej SOCIALNA DRŽAVA).

SOCIALNI TRANSFERJI – Delitev denarja drugih ljudi ljudem iste ideologije.

SPODKOPAVANJE TEMELJEV SOCIALNE DRŽAVE – Prizadevanja neoliberalcev za nižje davke.

SPOPAD ZA SOCIALNO DRŽAVO – Spopad za delitev davkoplačevalcem v zasebnem sektorju ukradenega denarja.

STOCKHOLMSKI SINDROM – Sindrom, ko obožuješ javni sektor, ki ima zasebni sektor za talca.

TEMELJNE VREDNOTE DRUŽBE – Zagotovljeno parazitiranje na tuj račun.

VARČEVANJE – Napad na socialno državo (glej SOCIALNA DRŽAVA) in pravičnost (glej SOCIALNA PRAVIČNOST)

VLADA – Partner v socialnem dialogi (glej SOCIALNI DIALOG).

ZAKON O DELOVNIH RAZMERJIH – Zakon, s katerim javni sektor zasebnemu sektorju določa, kaj lahko dela in kaj ne.

ZASEBNA LASTNINA – Kmalu naša lastnina (glej JAVNA LASTNINA)

ZASEBNI SEKTOR – Zaviralec razvoja (glej PRIJATELJ).

Dogovarjanje med sindikati in vlado je dogovarjanje o delitvi davkoplačevalcem ukradenega denarja

Značke

davki, davkoplačevalci, javni sektor, vlada

Kot je znano, se sindikati javnega sektorja pogajajo z vlado, da se dogovorijo „za metodologijo, po kateri bi odpravili anomalije v plačnem sistemu“. Z drugimi besedami to pomeni, da bi sprostili varčevalne ukrepe oziroma da bi se javni sektor lahko povečal plače. Vlada za zdaj temu sicer nasprotuje, najbolj zanimivo pa je, da tako vlada kot sindikati javnega sektorja mislijo, da so tako zaposleni v javnem sektorju kot politiki (klasični) davkoplačevalci. Pa niso. Prepirajo se o denarju drugih.

Zaposleni v javnem sektorju kot delojemalci in vlada kot delodajalec so predvsem davkoplačevalski porabniki. Preživljajo jih in zanje plačujejo davke zaposleni v zasebnem sektorju. Njihovo plačevanje davkov je računovodska zvijača, je prelaganje denarja iz enega v drugi žep. Njihov celotni dohodek, se pravi bruto dohodek, plačamo davkoplačevalci v zasebnem sektorju, se pravi tisti zaposleni, ki delujemo na trgu. Ker živijo na račun drugih, seveda nimajo nikakršnega odnosa do denarja drugih ljudi, ampak želijo od teh ljudi vzeti čem več. Od tega kar vzamejo drugim ljudem, plačajo davek. Zato je dogovarjanje med sindikati in vlado dogovarjanje o drugačni delitvi denarja, ki so ga ukradli ljudem v zasebnem sektorju.

Oglejte si še zelo poučen video.

Tukaj pa je slovarček pojmov, ki jih najpogosteje uporabljajo sindikalisti javnega sektorja.

Andrej Rozman Roza: Kultura ni zaradi umetnikov, ampak zaradi potrošnikov

Značke

Andrej Rozman Roza, davkoplačevalci, kultura, Odmevi, prosti trg, TV Slovenija, umetniki, umetnost

Da znajo tudi nekateri umetniki zdravo-razumsko razmišljati in da se zavedajo, da morajo s kulturo zaslužiti na trgu, ne pa živeti na račun davkoplačevalcev, je dokazal Andrej Rozman Roza. Takole je dejal na Odmevih (TV Slovenija):

»V Sloveniji imamo težave s popularno kulturo. Pač smo se razvili tako, da se je kultura zelo hitro navezala na politiko. (…) Pri nas je kultura zelo subvencionirana in zelo malo na trgu in temu primerno je tudi toliko manj usmerjena v popularnost in tudi bolj odvisna od strokovnjakov in kritikov, ki na nek način določajo količine denarja za kulturo. (…) Trg je pa majhen in imamo šibko popularno kulturo. Zato bi se morali kot država, gospa ministrica naj se zamisli nad tem, da enostavno je treba narediti en sistem, kako bomo s kulturo zadovoljevali potrebe potrošnikov kulture, ne pa umetnikov. Pri nas je kultura razvita tako, kot da imamo kulturo zaradi umetnikov, ampak kultura je zaradi naroda in ta narod da zaradi naše politike premalo feedbacka, da kultura dobi malo zrcala nazaj, zato imamo tudi družbo bolj razsuto.«