Jedci zobne paste

Se tudi vi počutite nelagodno in čudno, ko opazujete, kako odmirata razum in zdrava pamet? Kako nas prevladujoči mediji preplavljajo z neumnostjo, mlečnozobi nevladniki solijo pamet? Debel ščit okoli človeka je potreben, da se tega ubrani. Dobro poslušajte, kaj govorijo. Kažejo s prstom na desnosredinsko vlado in trdijo: naša demokracija je ogrožena, napadeni so naši mediji, naša pravna država je na udaru, naše ljudstvo, uničujejo našo RTV Slovenija, ne financirajo dovolj naših nevladnih organizacij, ulice so naše. To je najmanj nenavadna uporaba svojilnega zaimka, ki pa izraža dejansko nrav levice – posesivnost. In ko beseda nanese na pravila igre, se izkaže, da je hinavščina levičarska dolgoletna modna zapoved: pravila so za vaše, ne za naše. Muzej umetnosti dvoličnosti si zaslužijo, toliko se je tega nabralo.

Z levimi političnimi strankami, ki imajo možnost prestopiti volilni prag, je povsem enako. Spremenilo se je le toliko, da je pobudo prevzel Golob, druga četverica je stisnjena v kot. In ko je človek stisnjen v kot, počne obupane, nore stvari. Svobodoljubnega človeka bi moralo biti pošteno strah, če bi ti osebki zahajali oblast: obračun z vsakim, ki je kakorkoli sodeloval z desnosredinsko vlado; prepoved izhajanja ali oddajanja desnici naklonjenih medijev; odprava vseh zakonov in predpisov, ki jih je sprejela Janševa vlada. Slednje pomeni, da bodo morali ljudje denar vračati nazaj. Lov za konservativno misleče je torej odprt. To je njihov program. Nič manj ne obljubljajo, kot brutalno »denacifikacijo« po Putinovem vzorcu; zato naj se boji tisti del javnosti, ki njihove avtoritete ne bo sprejel. Udarna pest je na terenu ves čas.  Petkovi kolesarji in feministke iz Inštituta 8. marec so natančno to. In preden se boste sploh zavedali dogajanja, se bo začel kolaps. Tudi Kučan, ki se je sramežljivo skrival v senci in občasno pokukal na plano, tega ne počne več. Glavni lutkar iz Murgel jih je pretekli petek nagovoril, češ da je treba povrniti demokracijo. Čigavo? Našo, kakopak.

Tudi medijski mainstream je dokončno odvrgel masko. Dolgoletne medsebojne naklonjenosti z levo ideologijo in politiko sploh ne skrivajo več za neodvisnostjo in nevtralnostjo, kar so jasno pokazali na nacionalni televiziji. To je vsekakor prelomnica v načinu obravnavanja politike v medijih: zdaj so odkriti animatorji levice in največji jedci socialistične zobne paste, ki novinarske žanre prilagajajo potrebam politične korektnosti. To svojo prirojeno pristranskost skrivajo za napadi na vse bolj vplivne medije na desnem ideološkem polu. Ti jim očitno postajajo zelo velika cokla pri širjenju njihove propagande. »Ubogi mi,« pravijo in kažejo ne samo na politično desnico, ampak tudi na velik del (do nedavnega lahkoverne) javnosti, ki jim preprosto ne verjame več. Najmanj polovica naroda je zdaj za njih zlobna. Ampak, ko bodo naši na oblasti, bodo z vsemi obračunali in vsi bodo spet imeli radi cvetlični jezik, mar ne?

Če nimamo ravno kuščarjevih možganov (lizard brain), vemo, kam to vodi, to smo nekoč že doživeli: poskus očiščenja različnih skupin in svetovnih nazorov, ki se upirajo kolektivnemu podrejanju in ogrožajo skupnost. Zato bodite pozorni, kako levica s čustvenimi podobami in tresočim glasom razlaga, da se bodo ob »novem družbenem dogovoru (…) za svobodo borili do končne zmage«. In da je edina prava pot njihova ali pa nobena, govorijo z obsesivnim hitenjem nadevanja obraza žrtve. Ja, kult levice je ideološka enotnost in čistost, alternativ ni, vsakdo, ki razmišlja drugače, bo ožigosan in odstranjen kot nevaren za kolektiv. Zato bodo porušili vse, obljubljajo, kar je zgradila desnosredinska vlada. Ta obračun je edino, kar levica misli iskreno. Ob pomanjkanju pametnejšega in resnejšega dela, kjer je treba zavihati rokave, je vse drugo nevarna kuharija utopičnih idej in voajerski kriticizem.

Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (24. marec 2022).

Deklica z roba pšeničnih polj

Mlada Ukrajinka z liziko v ustih in puško v rokah je s spetimi lasmi v nacionalnih barvah sedela na okenski polici. Fotografija, ki je zaokrožila po družbenih omrežjih, je v trenutku postala kultna. Spomnila me je na z domoljubjem navdihujočo misel Oriane Fallaci, ene najbolj znanih italijanskih novinark: »Življenje sem imela vedno rada. Kdor ljubi življenje, se nikoli ne zna prilagoditi, podrediti, biti potrpežljiv. (…) Kdor ljubi življenje, vedno stoji s puško pri oknu, da ga brani.«

Slovenci smo bili nekoč na enakem. Beograd nam je z vojaško silo želel preprečiti suverenost in nad nas poslal tanke. Zato deželo velike pšenične ravnice na vzhodu Evrope razumemo in jo podpiramo po svojih najboljših močeh. Jasno je, kdo je žrtev in kdo napadalec. Slednji sedi v Kremlju, Vladimir Putin ni nikoli želel miru s sosedi, komunistični jastrebi nikoli niso preboleli, da so narodi, ki jih je okupirala Rdeča armada, postali samostojni.

Očitno je, da se ne bo ustavil, ta trenutek so ogrožene prav vse države, ki mejijo na Rusijo. Zato je vprašanje, ali bomo mirno čakali, da nadaljuje osvajalski pohod in upali, da bo potešil svoje bolestne apetite, ali bomo ukrepali, dokler ne bo zares prepozno. Ko se nad našimi glavami dvigne taka grožnja, tako komunistično razmišljanje s kolosalno propagando, ki na koncu prinaša le smrt, revščino in bedo – ali lahko sploh še mirno spimo? Slovenska levica lahko. Očitno čaka, da jih Putin »osvobodi«; drugače se njihovo nasprotovanje vladni politiki do Ukrajine ne da razložiti. Obstajajo določene zgodovinske lekcije, ki jasno kažejo na to. Čeprav se je demon iz Kremlja razgalil, ga slovenski rusofili želijo preobleči v vse, kar hočejo, samo v blazneža, ki že grozi z jedrskim orožjem, ne. Razumljivo, ker v sebi nosijo istega demona. Njihova prva naloga je z lažjo zanikati njegov obstoj. Ena vojna pač skrije drugo. In slednjo pač bijejo slovenski levičarji skupaj z Brusljem proti vsemu, kar diši po normalnosti, po konservativizmu, po desnemu svetovnemu nazoru.

Pretekli teden smo bili priča sramoti, kot je stara celina že dolgo ni videla. Medtem ko EU okleva s prepovedjo uvoza ruske nafte in plina, s katerim bi se ustavilo tudi Putinovo financiranje vojaške sile zla, je 478 koristnih idiotov v Evropskem parlamentu (med njimi tudi šest Slovencev) glasovalo za gospodarske sankcije proti Madžarski in Poljski. Domnevno naj bi bila v državah, ki ju vodita Viktor Orban in Mateusz Morawiecki, ogrožena pravna država. Domnevno zato, ker sta v teh dveh državah demokracija in svoboda v zelo dobro kondiciji, glavni razlog je, da sta državi konservativni in zavračata v vsiljeno agendo Sorosove liberalne demokracije.

Sramota in hinavstvo na steroidih sta toliko večja, ker ravno ta hip Poljaki in Madžari, ki neposredno mejijo na Ukrajino, najbolj velikodušno sprejemajo prave begunce, ki bežijo pred pravo vojno – ukrajinske žene in otroke. Zdaj bi jih za to levičarji in vazelinasti desničarji, ki drgnejo parket steklene palače ob bruseljskem mestnem parku, kaznovali; medtem evropski velesili (Francija in Nemčija) še veselo trgujeta s Putinovimi oligarhi, komisarka Věra Jourová (Slovencem znana iz gonje proti Janezu Janši) orgazmira zaradi prepovedi Netflixa v Rusiji. Prepoved spletne platforme in birokrati bodo ustavili Ruse? Se hecate? Poljake in Madžare bi pahnili v pomanjkanje, Putina pa »prikrajšali« za njegovo najljubšo serijo. In vojne bo konec? Ogabnost dekadentne bruseljske elite brez primere.

Vojna v Ukrajini je danes največja težava, toda spremljati je treba, kaj počne elita, da se ne bi lepega dne zbudili in ugotovili, da so globalisti s svojimi zlohotnimi načrti še dlje, kot so bili. Saj veste, ljudje smo čudovita, a čudna stvaritev. Sposobni smo izjemnih dosežkov, a ker ne gledamo tudi predse, si v naletu v betonski zid razbijemo nos. Zato ne dopustite, da vas pretentajo in usmerjajo. In ne iščite njihovih trenutkov normalnosti in poštenosti. Ni jih. Nikoli jih ni bilo. Raje si še enkrat oglejte fotografijo mlade Ukrajinke, kako se ljubi duša svoje domovine.

Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (17. marec 2022)

Še v tem življenju

Pod nevihtnim nebom, ki ga (po)ustvarja medijski mainstream, je zadnje dni velika zadrega. Že desetletja želijo žurnalistični politični aktivisti v službi globoke države dokazati, da je Janez Janša nečesa kriv. Mestoma jim ga je uspelo začasno spraviti s političnega prizorišča, kot v primerih fabriciranih konstruktov Depala vas ali Patria, a vedno se je vrnil še močnejši. Tudi režiserji so veliko bolj zmedeni kot dan prej, ker javnost nikakor noče več slepo slediti njihovi logiki. Ne pomagajo niti na novoustanovljeni aktivistični klubi proti sovražnikom (beri: proti vsem, ki so desno od sredine), čeprav se njihovo število eksponentno povečuje, agresivni nastopi pa stopnjujejo. Zmeda je toliko večja, saj klasična inkvizicija ne deluje več; medijski prostor postaja postopoma, a vendarle bolj uravnotežen, njihove laži in manipulacije nimajo več lahke poti do ušes poslušalcev.

Najnovejša ničvredna medijska kampanja desnosredinsko vlado obtožuje, da izkorišča vojno v Ukrajini za notranjepolitične namene. Dokaz naj bi bil shod v podporo Ukrajincem, katerega so podprli in na njem sodelovali tudi vladni predstavniki. Pomislite, Putin je napadel suvereno državo, slovenska oblast se je jasno postavila na stran žrtve in ji pomaga pri obrambi domovine, odzvala se je povabilu Kulturnega društva Ljubljana-Kijiv na shod v podporo pogumnim ukrajinskim možem in ženam, potem pa med drugimi pride oddaja Tarča, ki že v napovedniku to postavi pod vprašaj. Bil je to jasno izražen namen, da rusofili v predvolilnem času izkoristijo nacionalno televizijo za nove pritlehne napade na vlado.

Očitno so marsikaj (namerno) spregledali: da ruski vojaki iz širokega nabora orožja namerno ciljajo stanovanjske soseske; da je Putin načrtno meril v jedrsko elektrarno, kar bi lahko (ne glede na to, da je šest jedrskih reaktorjev v največji nuklearki v Evropi v Zaporožju dobro zavarovanih) pripeljalo do katastrofe. Ja, ko človek že misli, da nižje ne gre, spozna, da levičarski medijski lonec nima dna.

Odnos levice do vojne v Ukrajini je povsem enak kot do napada jugoslovanske armade na Slovenijo: oni so za mir. Ja, kdo pa ni za mir? A če te kdo napade, imaš pravico do samoobrambe. Z orožjem, ne oljčno vejico. Tranzicijska levica je leta 1991 zahtevala demilitarizacijo mlade demokracije, orožje je iz skladišč izročala kasnejšim agresorjem. Temu se milo reče izdaja naroda. Danes tisti rusofili, ki so v zadnjih letih neverjetno veliko romali v Moskvo ali se srečevali z ruskimi voditelji, od Ukrajincev zahtevajo pogovore s Kremljem. Nekako v smislu, naj Ukrajinci odložijo orožje, ruska vojska naj zavzame državo in postavi marionetno vlado, ki se bo pogajala. Posrednik bo seveda nek novodobni Chamberlain, ki bo podpisal nov Münchenski sporazum.

Kaj takega svobodoljubnim ljudem, ki imajo radi svojo domovino, na kraj pameti ne pade. In prav je tako. Brez orožja tudi Slovenija danes ne bi imela svoje države. Ampak levica še naprej goni svoje hišne projekte: Domoljubje je slabo. Zveza NATO je slaba. Orožje je slabo. Vojaki so slabi. Meje nacionalnih držav so slabe. Za njih je kriva žrtev, ki se noče pogajati s posiljevalcem. Logika gibanja ´Jaz tudi´ (Me Too) tukaj nekako odpove, mar ne?

Sankcije bodo Rusijo sicer prizadele, mogoče bo kateri izmed oligarhov ostal brez jahte in najnovejšega modela Bugattija ali Lamborghinija, trgovske police pa bodo bolj prazne, a Putinu to ne bo preprečilo, da kilometer za kilometer zavzema ukrajinsko ozemlje. Zato je Janšev poziv mednarodni skupnosti k zaprtju zračnega prostora nad Ukrajino povsem logičen.

Kar v tem trenutku šteje, je uspešna vojaška obramba Ukrajine in lizanje ran ruskih vojakov na poti nazaj. Vse drugo ne bo samo poraz Ukrajine, ampak kar mednarodne skupnosti, kjer so večini zahodnih držav politikom vsiljene agende nevladnih organizacij uspele vojsko spremeniti v poulične klube borcev za socialno pravičnost, enakost spolov in mavrične skupnosti, čeprav so se hudimano dobro zavedali, da jim nasproti stojijo militantni totalitarni blazneži. Svet v tem boju danes bolj kot kdaj koli poprej potrebuje odločne in pogumne ljudi z odlikovanji za junaštvo na prsih, ne metalce nageljnov pod gosenice tankov. Še v tem življenju.

Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (3. marec 2022)

Norec s konca konferenčne mize

Prizori iz Kremlja so (bili) zadnje čase groteskni. Putin sedi za belo mizico na robu neskončno velike dvorane. Na drugem koncu so na stolih svetovalci. Jasno je, če želijo slišati drug drugega, morajo malodane kričati. Podobno je, ko sprejema tuje voditelje. Dolga in ozka konferenčna miza. On na enem koncu, gost na drugem, vmes deset metrov ničesar. To so počeli carji. In Putin hoče z boljševističnimi metodami postati nov ruski car. Tudi navzven se mora to videti, svetovalci ali gost morajo čutiti in se zavedati, kdo se lahko dotakne neba. In zdi se, da je že dosegel stopnjo tirana, ko postane fizični stik med človekoma nemogoč in da uporablja primerno prostorsko distanco, ker se boji Bruta iz svojih vrst.

Vladimir Putin ni blagoslov za Rusijo, lahko je le prekletstvo; kot vsi nekdanji uslužbenci socialističnih tajnih služb (to so bile v resnici politične policije, namenjene za nevtralizacijo ideoloških nasprotnikov), ki so se povzpeli do položajev voditeljev držav. Ko se je bolestno ambiciozni leningrajski aparatčik KGB leta 1996 preselil v Moskvo, ni izgubljal časa. S pomočjo stare komunistične nomenklature je leta 1998 postal vodja FSB (naslednica KGB), avgusta 1999 že bil imenovan za vršilca dolžnosti vlade, za svoj prvi predsedniški mandat je bil izvoljen manj kot štiri mesece kasneje. S političnimi in zakonodajnimi manevri (preskoki s položaja predsednika vlade na predsedniško funkcijo in nazaj), odstranitvijo vseh, ki se z njim ne strinjajo, pregonom opozicije in spremembo ustave (2021) se njegovo vladanje lahko podaljša do leta 2036, ko bo star 84 let.

Podobno je v kar nekaj nekdanjih sovjetskih republikah, kjer s trdo roko z družinami in njihovimi prijatelji vladajo tirani. In so po pravilu zavezniki Putina, podpirajo njegove ekspanzionistične težnje po obnovi sovjetske države iz časov hladne vojne in nadzoru vzhodnoevropskih držav. In vsi vemo, da je slednje Sovjetska zveza držala k sebi s silo.  Putin se zagotovo spomni, kako je »prijateljska« Rdeča armada leta 1956 vdrla na Madžarsko in opustošila Budimpešto, kako so Sovjeti leta 1961 Zahodno in Vzhodno Nemčijo ločili z Berlinskim zidom in kako so leta 1968 napadli Češkoslovaško. Izgovor je bil vedno podoben, če ne že enak: »pomagati« državam, kjer ob pomoči imperialističnega zahoda dvigujejo glave reakcionarji in nacisti.

Tudi danes Kremelj trdi, da želi v Ukrajini odpraviti nacizem. To je povsem boljševistični besednjak, ki ga lahko z grozo poslušamo tudi v Sloveniji, ko leva opozicija z medijskim mainstreamom trdi, da je desnosredinska vlada fašistična, nacistična. In to govorijo isti ljudje, ki simpatizirajo s Putinom in so z režimom v Moskvi tudi prijateljsko povezani. In isti ljudje, ki zavračajo možnost, da bi Slovenija začasno sprejela Ukrajince, ki bežijo pred ruskimi tanki. Za razliko od ljudi iz Bližnjega vzhoda in Afrike, ki svoje žene in otroke puščajo doma, sami pa v Evropi prek socialnega turizma iščejo zabavo in širijo islam, gre pri Ukrajini za resnične begunce: za nemočne ženske in otroke, medtem ko moški ostajajo, da bi branili svojo domovino.

Ukrajina se je pred tridesetimi leti zavestno odpovedala jedrskemu orožju (na ozemlju Ukrajine je bil tretji največji jedrski arzenal na svetu), ker je računala na članstvo v EU in zvezi Nato. A je njen vstop blokirala predvsem Nemčija, ki je zaradi plinovodov Severni tok 1 in 2 popuščala Putinu. Še kako je ima Janša prav, ko pravi: »Če se ne bo širila EU, se bo kdo drug«. Tako se je svet zdaj znašel na robu globalnega spopada.

Putin nikakor ni velik državnik in voditelj, je le blaznež, ki se mu je ob mlačnih opozorilih Zahoda zavrtelo od višine. Seveda bi lahko zamižali, vse skupaj vrgli čez ramena in upali, da Rusija želi le Ukrajino. Toda vse kaže, da je norec s konca konferenčne mize povišal vložek in začel igrati igro, iz katere se (skoraj) ne more več umakniti.  V tej nevarni igri mu je do zdaj uspelo le dvoje: da je od sebe odtujil večji del sveta in razkrilo se je, da ruska vojska vendarle ni tako mogočna, saj še številčno premočni lovci pete generacije ne morejo zagotoviti popolnega nadzora na nebu.

Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (3. marec 2022)