Sladkor, kazen in bruseljski birokrati

Značke

birokracija, birokrati, Bruselj, EU, Evropska unija, Katkapital, Luka Popov, sladkor, Tovarna sladkorja Ormož

Mediji že več dni iščejo krivca, da mora Slovenija zaradi nepravilnosti in zamud pri zapiranju tovarne sladkorja plačati 8,7 milijona evrov kazni. Vendar zadeva sploh ni zgodba o »zločinu in kazni«, ampak še en v celi vrsti primerov, ki kažejo nesmiselnost regulativ, s katerimi evropski (in tudi slovenski) birokrati opravičujejo svoj obstoj na odlično plačanih delovnih mestih.

Zgodba s sladkorjem je znana. Tovarno sladkorja v Ormožu so leta 2006 morali po nalogu Evropske unije, ki je za vsako članico določila proizvodne kvote (Slovenija jih še nima), zapreti, v zameno so (nizozemski) lastniki in kmetje dobili 38 milijonov evrov. Vse v želji, da bi Bruselj odločal in določal smeri evropskega gospodarstva. Če imamo v mislih še cel kup nesmiselnih regulativ, ki so proizvod »možganskih trustov« v prestolnici EU (od ukrivljenosti kumar do tega, kako naj kuhamo), potem je jasno, da so birokrati tam zato, da škodijo ljudem. Drugega racionalnega in logičnega odgovora namreč ni. Zato ne gre iskati, kdo je kriv, da bo Slovenija plačala kazen, vprašati se moramo, ali tako Evropsko unijo, ki želi posegati v najmanjše detajle posameznika in ga usmerjati s svojimi neumnimi regulativami, sploh še potrebujemo.

Kako je sploh prišlo do regulative v povezavi s sladkorjem, je zelo duhovito razložil hrvaški publicist in bloger Luka Popov, eden idejnih vodij Novega konzervativizma pri južnih sosedih. Takole je zapisal na svojem blogu KatKapital:

Bil je siv in dolgočasen dan. Okoli 11.30 je tretja popita kava birokrata v Bruslju končno pognala na stranišče. Medtem ko je praznil svoje črevesje in štel črte na keramičnih ploščicah WC-ja, je pomislil, da bi imel mogoče manj težav, če bi dal v kavo manj sladkorja. »Sladkor, sladkor … sladkor. Kaj, ko bi sprejeli regulativo, ki bi se nanašala na sladkor. Kako to, da se tega nismo prej domislili? Če bi lahko to regulativo dvignili na raven držav članic EU, bi imeli vsaj 18 mesecev dela z načrti, glasovanjem in implementacijo,« je razmišljal na straniščni školjki. To popoldne je idejo delil s kolegi birokrati, ki so jo sprejeli z navdušenjem. Naslednji dan so si ob drugi kavi domislili odličen izgovor za to regulativo, ki jo bodo čez nekaj tednov prenesli na papir.

Popov je dodal, da je v vsaki šali polovica resnice, a se boji, da je v tej šali resnice veliko več.

Advertisements

Prešernova proslava in cenzura

Značke

cenzura, Laibach, Mare Bulc, Prešernova proslava

Režiser Prešernove proslave Mare Bulc je takole izjavil za nacionalno televizijo: „V zadnjih tednih sem se spraševal: pristati na cenzuro ali se umakniti. (…) Proslava je bila cenzurirana, njen umetniški avtorski del, protokolarni je tako ali tako vnaprej določen. Izločili so nekaj ključnih temeljev, zahtevali so novo scenografijo, scenografka je zato odstopila od projekta, odslovili so enega ključnih nastopajočih, dodali novo obvezno umetniško točko in drugo. (…) Igrica z odpuščanjem, cenzura, ki sem je bil deležen z ekipo, in strah pred preveč provokativno, pretirano kritično proslavo sta pokazatelja popolnega nezaupanja v avtonomni umetniški izraz in kritični razmislek o času.“

Ste razumeli? Režiser Bulc trdi, da je bila proslava cenzurirana, ker se Upravni odbor Prešernovega sklada ni strinjal z določenimi deli predstave in je zahteval, da se izločijo. Marko Crnkovič ima najbrž prav, da so te predstave tako ali tako brez veze, ampak mene na tem mestu zanima, ali je res prišlo do cenzure. Trdim, da ne. Naročnik proslave je bil upravni odbor, posledično ministrstvo za kulturo, ki je prireditev tudi financiralo (resda v imenu davkoplačevalcev). Zdaj pridemo do ključnega vprašanja: Ali ima naročnik pravico, da poseže v scenarij proslave? Ima! Ima vso pravico, da scenarij in režijo predstave sprejme ali zavrne, da zahteva izločitev kateregakoli dela proslave. Mare Bulc je imel vse možnosti, da tako zahtevo zavrne in odkloni nadaljnje sodelovanje. To je njegova pravica, kot je pravica upravnega odbora, da zahteva tako proslavo, kot so si jo člani zamislili.

Cenzura se tako zlorablja na način, kot to levičarji počno z etiketiranjem s fašizmom, rasizmom, nacizmom. Osnovni pomen besede cenzura se namreč povsem izgublja. Pojem cenzura se je v svoji izvorni obliki, ožjem ali legalističnem pomenu nanašal na odnos oblasti do zasebnega. Oblast poudarjam zato, ker sta za cenzuro potrebna politična moč na eni in zasebnik (ali več njih) na drugi strani. Primer: cenzura bi bila, če bi država oziroma njen represivni aparat prepovedal gledališko predstavo, ki bi nastala v zasebni režiji z zasebnim denarjem. Nikakor ne more biti cenzura v primeru, ko je plačnik država, čeprav so izvajalci zasebniki, kot je bilo to na Prešernovi proslavi. Te zasebnike je najela država, da za plačilo pripravijo proslavo na način, ki se njim zdi primeren, ne pa na način, ki se zdi primeren režiserju ali scenaristu. In umetniška svoboda gor ali dol. Od naročnika je odvisno, ali tako svobodo sprejme ali ne. Če bi Marko Bulc z zasebnimi sredstvi režiral zasebno predstavo ali proslavo, tako kot si jo je zamislil, in bi v to posegla država, ki bi prepovedala predstavo ali njene dele, bi bila cenzura, v primeru letošnje proslave pa je ni bilo. Cenzura je namreč zatiranje svobode govora, svobodnega pretoka informacij skozi različne komunikacijske kanale (zasebni mediji, gledališča in drugo) s strani države.

Kakor se čudno sliši, tudi nastop Laibachov (karkoli si o tem nastopu mislimo) v Severni Koreji ni bil cenzuriran, čeprav so mediji o tem na veliko poročali. Kolikor sem razumel, je bila naročnik koncerta korejska vlada. In ker je bila naročnik in plačnik, ima seveda pravico vedeti, kaj bodo Laibachi igrali. In če se s katerim delom nastopa ne strinja, ima vso pravico, da zahteva svoje. Laibach se s tem strinja ali ne, če želi lahko odkloni sodelovanje. Če bi šel Laibach v Severno Korejo v zasebni režiji in imel tam koncert, država pa bi se vpletla v program in zahtevala izločitev nekaterih pesmi, bi bila cenzura.

Posebna zgodba so seveda mediji. Če urednik nekega časopisa, radia ali televizije zavrne nek tekst, to ne pomeni cenzure. Urednik to diskrecijsko pravico ima, svoje odločitve ni dolžan nikomur razlagati. Ker je urednik. Tisti, ki meni, da je bil tako „cenzuriran“, ima dve možnosti: ali naredi svoj medij, kjer je sam svoj gospod in bo objavljal, kar ga bo volja, ali pa da odpoved (če gre za novinarja medija) oziroma tekst ponudi drugemu mediji (če gre za zunanjega sodelavca ali bralca). Cenzura bi bila, ko bi država z grožnjo sile ali zaplembe medija dosegla, da nek tekst ali prispevek ni objavljen ali je objavljen tako, da njena vsebina ni v nasprotju z interesi države ali političnimi interesi vladajoče elite.

Stranski učinki

Značke

sovražni govor, Svet za odziv na sovražni govor, svoboda, svoboda govora, Žiga Turk

Aspirin poznate. No, vsaj večina od vas. Nikakor ne mislim delati reklame Bayerju, ampak ta trenutek mi je pač aspirin padel na pamet. Zelo znan je, prav tako njegovi zdravilni učinki, da marsikdo sploh ne prebere navodil za uporabo. Če bi, bi opazili, da ima aspirin številne stranske učinke – od razjede na prebavilih do vrtoglavice in zvonjenja v ušesih. Skratka, aspirin, sicer drugo ime za acetilsalicilno kislino, ima kljub svojim dokazano zdravilnim učinkom tudi stranske učinke. Toda nikomur ne pade na pamet, da bi aspirin zaradi manjšine, ki jim škodi, prepovedal. Dobrih stvari je preveč in odtehtajo negativne učinke. Enako je v odnosu med svobodo govora in sovražnim govorom. Sovražni govor, karkoli to pač pomeni (do zdaj nisem prebral niti ene dobre razlage, kaj sovražni govor je, da bi jo sprejel za svojo), je stranski učinek svobode govora.

Nedavno sem na družbenih omrežjih prek luže spremljal razgreto debato o kratkem oglasu. Nekako takole se je glasil: „Iščem študenta azijskega porekla, da bo hčer inštruiral matematiko in fiziko.“ Vsul se je plaz levičarskih aktivistov in raznih nevladnih organizacij, da je mati, ki je za svojo hčer iskala primernega inštruktorja, rasistična, da je bil njen oglas šolski primer sovražnega govora. Mati, imena se ne spomnim več, je ravnala povsem racionalno. Azijci so dokazano (vsaj kar zadeva razna tekmovanja in medcelinske teste) v povprečju boljši matematiki kot druge rase ali narodi, zato je povsem logično, da je iskala nekoga, ki bi njeno hčer v resnici naučil matematike in fizike, da je iskala nekoga, za katerega je kar največja verjetnost, da bo njeno hčer v resnici naučil matematike in fizike. Znano je, to kažejo številne raziskave, da imajo Azijci v povprečju malo večji inteligenčni kvocient (IQ) od prebivalcev zahodne civilizacije oziroma belcev. In Evropejci (skupaj s Severno Ameriko) imajo za 1 SD višji IQ kot prebivalci Bližnjega vzhoda in za 2 SD višji od prebivalcev pod Saharo oziroma črncev, kot jim običajno pravimo. Zato je bila zahteva matere v oglasu, da išče matematika ali fizika azijskega porekla, povsem upravičena, logična in racionalna. Če bi iskala inštruktorja za košarko, bi najbrž zahtevala črnca, za zemljepis in zgodovino belca. Kljub temu je bila obtožena sovražnega govora. Podobno kot kolumnist Žiga Turk, ki je zapisal: »Zakaj ne bi Afričani tudi hitreje mislili, če že hitro tečejo. Enkrat, ko bodo imeli dobre šole je mogoče tudi to.« Svet za odziv na sovražni govor ga je obtožil sovražnega govora, čeprav je Žiga Turk povedal obče znano: črnci so boljši tekači kot misleci. Tudi če ne bi bilo to dejstvo splošno znano (kot denimo, da so črnci boljši košarkarji kot belci), to nikakor ne bi mogel biti sovražni govor. Zanimiva in za svobodo govora nevarna pa je tudi naslednja obrazložitev sveta: „Umanjka zavedanje, da pri naslavljanju tovrstnih občutljivih vprašanj z jezikom ne smemo izražati, širiti, razpihovati, spodbujati ali opravičevati ideologij večvrednosti enih nad drugimi, rasizma, ksenofobije, etnocentrizma ter predsodkov in stereotipov, ki lahko vodijo v izključevanje, diskriminacijo ali celo nasilje.“ Kaj to pomeni? Da si sicer lahko marsikaj mislimo, vendar tega javno ne smemo izražati. Od tod do tega, da bodo posvečeni nadzorovali tudi naše misli, ni več daleč.

Svoboda govora je absolutna, je temeljna (človekova) pravica, da povemo, kaj mislimo, da brez strahu pred cenzuro in grožnjami z represijo izrazimo svoje mnenje. Če koga s tem užalimo ali prizadenemo, je to nujni del te svobode. In ta del želijo nekateri opredeliti. Objektivno ga ne morejo, to lahko storijo le po svoji podobi, le na podlagi tega, kar oni mislijo, da je sovražni govor. Svoboda govora, ta priborjena pravica zahodne civilizacije, pomeni, da lahko človek svobodno govori brez omejitev. Omejitve so lahko zgolj v njem samem, kar pa je individualno, omejitve pa nikakor ne smejo biti stvar oblasti, namreč, da bi država postavljala meje. Čim jih enkrat začne postavljati, lahko pademo pod teror ne samo cenzure, ampak tišine. Ne more biti zakona, kaj je sovražni govor, lahko je samo zakon, da imamo svobodo govora. Svoboda govora preneha obstajati v trenutku, ko z opredelitvami, kaj je sovražni govor, začnemo določati njene meje. In ravno to počne Svet za odziv na sovražni govor – skuša omejiti izražanje ljudi, podajanje mnenj. Ravno zato moramo braniti svobodo govora z vsemi razpoložljivimi sredstvi, sovražni govor, karkoli pač to pomeni, pa sprejeti kot stranski učinek pravice, ki je bila bistvenega pomena za napredek človeštva. Če tega ne moremo sprejeti, potem si te pravice, pravice svobode govora, ne zaslužimo, svobodo pa prepustimo v roke ljudi, da si politično korektnim in „in“ pojmom, kot je sovražni govor, manipulirajo z nami in nas nadzorujejo.