Značke

, , , , , , , ,

Mediji že več dni iščejo krivca, da mora Slovenija zaradi nepravilnosti in zamud pri zapiranju tovarne sladkorja plačati 8,7 milijona evrov kazni. Vendar zadeva sploh ni zgodba o »zločinu in kazni«, ampak še en v celi vrsti primerov, ki kažejo nesmiselnost regulativ, s katerimi evropski (in tudi slovenski) birokrati opravičujejo svoj obstoj na odlično plačanih delovnih mestih.

Zgodba s sladkorjem je znana. Tovarno sladkorja v Ormožu so leta 2006 morali po nalogu Evropske unije, ki je za vsako članico določila proizvodne kvote (Slovenija jih še nima), zapreti, v zameno so (nizozemski) lastniki in kmetje dobili 38 milijonov evrov. Vse v želji, da bi Bruselj odločal in določal smeri evropskega gospodarstva. Če imamo v mislih še cel kup nesmiselnih regulativ, ki so proizvod »možganskih trustov« v prestolnici EU (od ukrivljenosti kumar do tega, kako naj kuhamo), potem je jasno, da so birokrati tam zato, da škodijo ljudem. Drugega racionalnega in logičnega odgovora namreč ni. Zato ne gre iskati, kdo je kriv, da bo Slovenija plačala kazen, vprašati se moramo, ali tako Evropsko unijo, ki želi posegati v najmanjše detajle posameznika in ga usmerjati s svojimi neumnimi regulativami, sploh še potrebujemo.

Kako je sploh prišlo do regulative v povezavi s sladkorjem, je zelo duhovito razložil hrvaški publicist in bloger Luka Popov, eden idejnih vodij Novega konzervativizma pri južnih sosedih. Takole je zapisal na svojem blogu KatKapital:

Bil je siv in dolgočasen dan. Okoli 11.30 je tretja popita kava birokrata v Bruslju končno pognala na stranišče. Medtem ko je praznil svoje črevesje in štel črte na keramičnih ploščicah WC-ja, je pomislil, da bi imel mogoče manj težav, če bi dal v kavo manj sladkorja. »Sladkor, sladkor … sladkor. Kaj, ko bi sprejeli regulativo, ki bi se nanašala na sladkor. Kako to, da se tega nismo prej domislili? Če bi lahko to regulativo dvignili na raven držav članic EU, bi imeli vsaj 18 mesecev dela z načrti, glasovanjem in implementacijo,« je razmišljal na straniščni školjki. To popoldne je idejo delil s kolegi birokrati, ki so jo sprejeli z navdušenjem. Naslednji dan so si ob drugi kavi domislili odličen izgovor za to regulativo, ki jo bodo čez nekaj tednov prenesli na papir.

Popov je dodal, da je v vsaki šali polovica resnice, a se boji, da je v tej šali resnice veliko več.

Advertisements