Značke

, , ,

Režiser Prešernove proslave Mare Bulc je takole izjavil za nacionalno televizijo: „V zadnjih tednih sem se spraševal: pristati na cenzuro ali se umakniti. (…) Proslava je bila cenzurirana, njen umetniški avtorski del, protokolarni je tako ali tako vnaprej določen. Izločili so nekaj ključnih temeljev, zahtevali so novo scenografijo, scenografka je zato odstopila od projekta, odslovili so enega ključnih nastopajočih, dodali novo obvezno umetniško točko in drugo. (…) Igrica z odpuščanjem, cenzura, ki sem je bil deležen z ekipo, in strah pred preveč provokativno, pretirano kritično proslavo sta pokazatelja popolnega nezaupanja v avtonomni umetniški izraz in kritični razmislek o času.“

Ste razumeli? Režiser Bulc trdi, da je bila proslava cenzurirana, ker se Upravni odbor Prešernovega sklada ni strinjal z določenimi deli predstave in je zahteval, da se izločijo. Marko Crnkovič ima najbrž prav, da so te predstave tako ali tako brez veze, ampak mene na tem mestu zanima, ali je res prišlo do cenzure. Trdim, da ne. Naročnik proslave je bil upravni odbor, posledično ministrstvo za kulturo, ki je prireditev tudi financiralo (resda v imenu davkoplačevalcev). Zdaj pridemo do ključnega vprašanja: Ali ima naročnik pravico, da poseže v scenarij proslave? Ima! Ima vso pravico, da scenarij in režijo predstave sprejme ali zavrne, da zahteva izločitev kateregakoli dela proslave. Mare Bulc je imel vse možnosti, da tako zahtevo zavrne in odkloni nadaljnje sodelovanje. To je njegova pravica, kot je pravica upravnega odbora, da zahteva tako proslavo, kot so si jo člani zamislili.

Cenzura se tako zlorablja na način, kot to levičarji počno z etiketiranjem s fašizmom, rasizmom, nacizmom. Osnovni pomen besede cenzura se namreč povsem izgublja. Pojem cenzura se je v svoji izvorni obliki, ožjem ali legalističnem pomenu nanašal na odnos oblasti do zasebnega. Oblast poudarjam zato, ker sta za cenzuro potrebna politična moč na eni in zasebnik (ali več njih) na drugi strani. Primer: cenzura bi bila, če bi država oziroma njen represivni aparat prepovedal gledališko predstavo, ki bi nastala v zasebni režiji z zasebnim denarjem. Nikakor ne more biti cenzura v primeru, ko je plačnik država, čeprav so izvajalci zasebniki, kot je bilo to na Prešernovi proslavi. Te zasebnike je najela država, da za plačilo pripravijo proslavo na način, ki se njim zdi primeren, ne pa na način, ki se zdi primeren režiserju ali scenaristu. In umetniška svoboda gor ali dol. Od naročnika je odvisno, ali tako svobodo sprejme ali ne. Če bi Marko Bulc z zasebnimi sredstvi režiral zasebno predstavo ali proslavo, tako kot si jo je zamislil, in bi v to posegla država, ki bi prepovedala predstavo ali njene dele, bi bila cenzura, v primeru letošnje proslave pa je ni bilo. Cenzura je namreč zatiranje svobode govora, svobodnega pretoka informacij skozi različne komunikacijske kanale (zasebni mediji, gledališča in drugo) s strani države.

Kakor se čudno sliši, tudi nastop Laibachov (karkoli si o tem nastopu mislimo) v Severni Koreji ni bil cenzuriran, čeprav so mediji o tem na veliko poročali. Kolikor sem razumel, je bila naročnik koncerta korejska vlada. In ker je bila naročnik in plačnik, ima seveda pravico vedeti, kaj bodo Laibachi igrali. In če se s katerim delom nastopa ne strinja, ima vso pravico, da zahteva svoje. Laibach se s tem strinja ali ne, če želi lahko odkloni sodelovanje. Če bi šel Laibach v Severno Korejo v zasebni režiji in imel tam koncert, država pa bi se vpletla v program in zahtevala izločitev nekaterih pesmi, bi bila cenzura.

Posebna zgodba so seveda mediji. Če urednik nekega časopisa, radia ali televizije zavrne nek tekst, to ne pomeni cenzure. Urednik to diskrecijsko pravico ima, svoje odločitve ni dolžan nikomur razlagati. Ker je urednik. Tisti, ki meni, da je bil tako „cenzuriran“, ima dve možnosti: ali naredi svoj medij, kjer je sam svoj gospod in bo objavljal, kar ga bo volja, ali pa da odpoved (če gre za novinarja medija) oziroma tekst ponudi drugemu mediji (če gre za zunanjega sodelavca ali bralca). Cenzura bi bila, ko bi država z grožnjo sile ali zaplembe medija dosegla, da nek tekst ali prispevek ni objavljen ali je objavljen tako, da njena vsebina ni v nasprotju z interesi države ali političnimi interesi vladajoče elite.

Advertisements