Lekcija o inflaciji: 5 ukrepov, ki bi jih sprejela vsaka pametna vlada, v Sloveniji pa: ali je vlada neumna ali vlada misli, da so neumni ljudje

Značke

birokracija, cene, davki, davčna zakonodaja, deflacija, denar, državna uprava, ECB, ekonomija, Evropska unija, FED, gospodarska rast, gospodarstvo, inflacija, javna poraba, javna uprava, medijski mainstream, obrestna mera, podražitev, regulacija, robert golob, Slovenija, sončne elektrarne, Vlada RS, zelena agenda

Deflacija je za potrošnika dobra, inflacija je slaba. Upam, da se s tem vsi strinjamo. Preprosto zato, ker pri inflaciji v določenem časovnem obdobju za enoto denarja dobimo manj blaga in storitev kot v prejšnjih obdobjih. To je posledica preveč (poceni) denarja (brez kritja) na trgu. Ta denar »lovi« premalo dobrin (blago in storitve). Zato se cene povečajo. In to ni nikakršna raketna znanost, ki je ne bi razumel povprečno inteligenten mladostnik. Razen, seveda, če ti »mladostniki« ne sedijo v vladi Roberta Goloba. Potem se zmožnost razumevanja preprostih ekonomskih zakonitosti drastično zmanjša.

Kakorkoli, preveč denarja na trgu običajno povzročijo vlade, ki imajo monopol nad tiskanjem bankovcev in kovancev. Nov denar v obtoku, ki želi biti stabilen in ne izgubljati vrednosti, mora imeti realno podlago. Kar pomeni, da država natisne toliko denarja, kot ga v resnici gospodarstvo ustvari. Nekatere škodljive politike (kot je denimo zelena agenda) so povečale potrebo po denarju. Ker ga toliko (gre za milijarde evrov) gospodarstvo je more ustvariti in ga poslati v Bruselj, se evropski birokrati preprosto odločijo, da bo centralna banka (ECB ali čez lužo FED) tiskala denar brez kritja (na ta način so zagnali program kvantitativnega sproščanja). Inflacija je tako za potrošnike na nek način davek (paradavek).

Težava EU (in s tem tudi Slovenije) je, da se kljub visoki inflaciji nihče ne želi odpovedati dragim »zelenim« (in drugim) programom (in obsežni birokraciji), čeprav je jasno, da povečanje državne porabe težave z inflacijo še poslabša. Kajti če bodo oblasti vztrajale pri zelo dragi preobrazbi energetike v zeleno (trajnostno ali kakorkoli temu že rečemo), se bo potreba po dodatnem svežem denarju še povečala. To pomeni, da bo potrebno dodatno tiskanje denarja iz nič. Evropska centralna banka (ECB) je sicer zvišala obrestne mere, da bi zajezila inflacijo in jo spravila pod dva odstotka, ampak če bo dodatno tiskala denar, ne bo prav nič pomagalo (in se bo znašla, če že ni, v spirali, iz katere je izhod en sam – popoln zlom in nov začetek).

Čeprav Golob napoveduje, da se bo inflacija jeseni umirila in zmanjšala (začasno se bo najbrž res), na malo daljši rok prav nič ne kaže, da bi se razmere izboljšale. Še več. Če bo šel Golob resnično v gradnjo niza velikih sončnih elektrarn, do katerih naj bi do leta 2025 dostopala tretjina slovenskih gospodinjstev in za katere bo potrebno resnično veliko denarja, bodo slovenske finance kolapsirale. Da si ob taki hudi globalni krizi, ki se nam bliža in ki ne bo običajna ekonomska kriza, privoščiš tako nedomišljen energetski projekt, moraš biti pokvarjen ali pa nagnjen k samomoru. Tudi projekti, ki so napovedani in ki nekako sledijo globalistični bruseljski agendi (od energetike prek sociale in zelenega načrta do enakosti spolov), bodo najbrž že letos jeseni sprožili upor in prelivanje krvi (protest nizozemskih kmetov je le uvod v mnogo hujše stvari na stari celini). Problem današnjih (desnih ali levih) oblasti, ki zaradi ljubega miru večinoma sledijo progresivnim in levičarskim željam in zahtevam, je, da so bolj osredotočeni na ideologijo, kot na dejanske potrebe države (ali EU) in državljanov (ali posameznih držav EU).

Vlada, ki želijo svoji državi dobro, ob taki inflaciji, kakršna je danes, naredi vsaj pet, vsaki »kmečki« glavi logičnih stvari: prek centralne banke zaostri ponudbo denarja v višjimi (da ne rečem zelo visokimi) obrestnimi merami, zmanjša obseg javne in državne uprave (odpuščanje birokracije), zniža davke, oklesti javno porabo in deregulira državo (zmanjšanje števila predpisov in omejitev). Ta recept (v zgodovini so ga uporabili pametni voditelji, kot denimo Ronald Reagan ob »veliki inflaciji« pred 40 leti) sicer sproži kratko in bolečo recesijo, ki znatno zmanjša gospodarsko rast, toda ko ukrepi začno delovati, začne država gospodarsko rasti na bolj zdravih temeljih in je še močnejša, kot je bila pred krizo (tako je naredila tudi Estonija ob globalni finančni krizi leta 2008). Za razliko od tega, bi Golobova vlada povečala davke, obseg državne uprave, porabo javnega denarja (pridobivanju trajnostnih in okolju prijaznih, karkoli pomeni, energetskih virov) in število regulativ (ki jih bo usklajeval z nevladnimi organizacijami, kar pomeni, da bo vlado in parlament pravzaprav vodila ulica). Edino, kar je, bo ECB zviševala obrestne mere. Ampak to bo zasluga ECB, ne Golobove vlade.

Vse skupaj torej diši po predsedniku vlade in njegovi ministrski ekipi, ki ne samo, da nimajo pojma o osnovah ekonomije, temveč ne znajo narediti nič drugega, kot zadeve še poslabšati. Celo huje: vlada nima prav nikakršnih rešitev za težave. Zato se stvari ne bodo izboljšale – slabšale se bodo. To vedo tudi tisti brez Nobelove nagrade za ekonomijo.

Mogoče je le dvoje: ali je neumna vlada ali vlada misli, da so neumni ljudje. Da bomo z večjo javno porabo in povečanjem davkov zmanjšali inflacijo. Ali prav razumem? Ni bolj logično, da ljudem dovolite, da obdržijo več svojega denarja (z nižjimi davki) in bodo ta denar porabili za nakup stvari in ustvarjanje gospodarske dejavnosti? Res pa je, da bo v tem primeru manj denarja za škodljive nevladne organizacije in samozaposlene v kulturi z dvomljivim umetniškim slovesom. V nasprotno se da prepričati tiste (in teh je v Sloveniji zelo veliko), ki menijo, da bodo obogateli na piramidalnih denarnih shemah ali zadeli na loteriji, ne da bi vplačali stavo. Predvsem pa tiste, ki verjamejo nasvetom, kateri sadež jim bo čez noč odstranil maščobo z zadnje plati. Kar poskusite! Vam povem, da tanka rezina lubenice, ki je čez noč položena na trebuh, v nekaj urah naredi »six-pack«. Če ne, niste upoštevali navodil. Torej ste krivi vi. To je ta (socialistična) logika vlade.

Statistično se bo inflacija zagotovo kmalu (vsaj začasno) zmanjšala, a ukrepi Golobove vlade (subvencioniranjem, draginjskimi dodatki ali karkoli drugega) sami po sebi ne bodo znižali cen. Spremenilo se bo samo to, kdo plača stroške. In na žalost imamo medijski mainstream, ki (v to sem prepričan) to razume, a kljub temu (zaradi ideologije) podpira. Mediji pač samo ponavljajo, kar jim je bilo naročeno, zato bodo sokrivi (in so že) za uničenje gospodarstva in načina življenja.

Recesija prihaja, o tem ni dvoma. Ko nič več od norih in bolj norih vladnih idej ne bo delovalo, se bo gospodarska katastrofa nadaljevala. Težko je verjeti, da se bosta Golob in njegova vlada spremenila. Sledenje agendi Levice in ulice se ne bo končalo. Bo pa izpolnjena njihova največja želja, saj bomo vsi enaki v revščini. Ob takem razpletu dogodkov in ob takih napovedih (ukrepov) se bo razlika v premoženju (če izvzamemo globalistične elite) zmanjšala, manj premožen in srednji razred bosta uničena oziroma se bosta zlila v en sam velik razred – revnih.

Ne vem, kako je z vami, ampak meni to ni razlog za odpiranje šampanjca in optimizem.

Popoln scenosled za pospešeno zatiralsko politiko nove vlade: mafija pač počne mafijske stvari – vsiljevanje in ustrahovanje

Značke

birokracija, Bruselj, Evropska unija, Gibanje svoboda, kulturni marksizem, robert golob, RTV Slovenija, Vlada RS

Resnica je vedno realna, (na nek način) materializirana, na dosegu roke, luč v temi vsem na očeh. A vendar se o njej ne poroča. Prevladujoči mediji kot v transu slepo prepisujejo ali berejo vnaprej pripravljen scenarij; kaj je res in kaj ne, ni pomembno. Treba je opisovati svet, kot so naročili. Pišoče roke in govoreče glave pač ne mislijo, niti se ne trudijo; premiki ustnic in gibi rok so refleksno avtomatični.  Nič tega ne spremeni.

Ko je bil Janša na Gregorčičevi ulici, so mediji delovali sovražno, iskali napake, oni branijo ljudstvo pred avtoritativno pošastjo. Tako je bilo 2004, tako je bilo 2012, tako je bilo 2020. Ko so bili tam Bratuškova, Cerar, Šarec in zdaj Golob je demon sedel v opoziciji. In demon je tvoj nasprotnik. Mediji in novinarska soldateska se ne zavedajo, da so s temi ljudmi v vladni palači postali ustvarjalci in podporniki mafijskega močvirja, njihovi sokrivci. Mafija pač počne mafijske stvari: vsiljevanje in ustrahovanje. Vedno enako, ne glede na izhodišče: ko niso pravi na vladi, so shodi in protesti proti vladi; ko so pravi na vladi, so shodi in protesti proti opoziciji.

Zdaj, na tej točki zadeve postanejo zelo osebne; zanikanje realnosti nenadoma ni več ne politični, ne ideološki problem. Demokracija ne umre v kot oglje črni temi. Ne, demokracija umre v pristranskem poročanju, ki je namensko usmerjeno (v laž) in nikoli ne sme zgrešiti. Ve se, kdo je tarča. Vedno en in isti človek. Priročen krivec za vse. In to so dvignili na raven umetniškega performansa, da vsaj za del javnosti nekoliko zakrijejo svoje zavržno početje. Prevaro fantastično obvladajo, čemurkoli znajo dati težnost; ta potem naredi svoje, oni pa nedolžno roke na prsa. Da bi 30 let po samostojnosti (in vsaj na deklarativni ravni demokratični državi) imeli pluralen medijski prostor je frustrirajoča želja, počasen, nikoli končan tranzicijski proces. RTV Slovenije partija nikoli ni izpustila iz rok. Vedno je bila v rokah globoke države, kljub morebitnemu vodstvu z ideološko drugačnimi pogledi. In danes protestirajo. Zakaj že? In kličejo na pomoč koalicijo. Čemu?  Vse je v njihovih rokah. Ampak, saj veste, makiavelistična taktika je, da kritike in zahteve po svetovnonazorski uravnoteženosti razglasiš za sovražnike demokracije, svobode in države. In z ustvarjanjem agitpropa o težnjah janšističnih skrajnežev ljudstvo dobi predstavo o domačem ekstremistu, ki ogroža njihovo nacionalno televizijo. Popoln scenosled za pospešeno zatiralsko politiko nove vlade.

Če medijski mainstream ne bi živel v ideološkem mehurčku (od tam se ne meče kamenja, mar ne), bi mogoče spregledal, da bo politika prevladujočega Gibanja svoboda v Slovenijo prinesla težave tretjega sveta. Ne samo užitke za požrešne leve elite kaviarskih avtokratov, ampak pomanjkanje vsakodnevnih dobrin za povsem običajne in poprečne ljudi, tudi za tiste, ki so Golobu pomagali premakniti volilno telo. Vprašanje je seveda, ali bo volivce to streznilo ali pa so si v resnici zaželeli romantike pomanjkanja. Prve reakcije, ko je zmanjkalo goriva na bencinskih črpalkah, niso ravno naklonjene četici kuštravo-tatujskega parčka, čeprav so mediji skušali zadevo obrniti v dve smeri: proti nekdanji Janševi vladi in proti pohlepnim bencinskim trgovcem. Ni se najbolj posrečilo, kar ne pomeni, da so ljudje (že) prišli k pameti. Po vsej verjetnosti rabijo še nekaj udarcev po glavi, da se bodo začeli zavedati, da jih levica ob podpori medijev rabi samo na volilni dan, ko od njih zahteva, da ni pomembno razumeti, za kaj glasujejo. Drugače jih v resnici sovraži. Zanjo so ne bodi ga treba, tepčki, ki jih je lahko zapeljati in speljati na led. In držati v upajočem prepričanju, da bo boljše.

Že pred leti sem na tem blogu in kasneje v Demokraciji opozarjal, da so politični smerokazi (ne samo v Sloveniji) obrnjeni v napačno smer in da je ideološka ureditev (tudi zaradi novih obrazov) porušena. Vprašal sem se, ali je to mogoče popraviti. Glede tega sem bil pesimističen. Po vsej verjetnosti so razni eksperimenti povzročili naši civilizaciji nepopravljivo škodo (tostran Alp je Golobova vlada rezultat zadnje faze), zato se je treba pripraviti na socialno-ekonomski kaos. Nehote so to povzročili (sicer) dobri ljudje, ki so izvolili slabe vlade, še posebej bruseljsko birokracijo. Ta je postala tako močna in obdana s vplivnimi ljudmi, da jo je skoraj nemogoče zamenjati.

Ostane le, da se bogaboječi ljudje pripravimo na nesrečo, jo preživimo in ustvarimo nov svet; in pri tem ne smemo ravnati racionalno, če se želimo znebiti kulturnega marksizma. Ljudje, ki nas danes v imenu nekakšne socialne pravičnosti in novodobnih agend označujejo za sovražnike, tudi ne izbirajo sredstev. Napihnjeni z iluzijo, da njihovo razmišljanje že ne more biti napačno, če ga poganja pravičniški vzorec, so ustvarili miselno parabolo, da lahko obvladujejo vse – od sladoleda do človekove narave. Ta sekularna vzvišenost, ki je pomanjkanje ponižnosti pred Bogom, je povzročila stopnjujoče se ekscese. Za njimi stojijo ljudje, ki imajo največji potencial zla. Vse to je posledica 100-letne komunistične propagande. Ki se bo, v to sem prepričan, končala na grd način. Žal. Premalo ljudi se je pravočasno uprlo, preveč ljudi je izgubilo občutek za dobro in poštenost.

Friedman, zagovornik svobode čez vse*

Značke

birokracija, Eamonn Butler, Friedrich von Hayek, kapitalizem, Karantanija, knjiga, Ludwig von Mises, Milton Friedman, Naomi Klein, prosti trg, socializem, svoboda, Thomas Pikkety, čikaški fantje

»Glavni problem je, kako ustaviti rast vlade,« je kot neusmiljen kritik zapravljivih vlad, javne porabe in škodljivih regulacij že pred desetletji dejal vnet zagovornik prostega trga in svobode Milton Friedman. Letos mineva deset let od kar je star 94 let umrl v San Franciscu v ZDA, Slovenija pa dobiva prevod knjige Eamonna Butlerja, direktorja Inštituta Adama Smitha, »Milton Friedman, Ideje in vpliv velikega ekonomista prostega trga«, v kateri so na preprost in jasen način predstavljene temeljne ideje enega najpomembnejših ekonomskih mislecev vseh časov.

Če kdo, potem je Milton Friedman tisti, ki med levičarji velja za Luciferja kapitalizma, za »nad-demona« prostega trga. Ne zato, ker bi se misel vodje »Čikaških fantov« bistveno razlikovala od spoznanj klasičnih liberalcev, ampak zato, ker je znal kot goreč zagovornik gospodarske in osebne svobode delovanje trga razložiti na vsakemu razumljiv način. V ničemer ni bolj užival, kot v prerekanju z vladnimi uradniki in levičarji, ko jih je s svojo pronicljivostjo in humornostjo smešil in spravljal v obup, čeprav je bil v času, ko je po drugi svetovni vojni prevladovala socialistična misel Johna Maynarda Keynesa, dokaj osamljen. In če se skozi Friedricha Augusta von Hayeka, utemeljitelja avstrijske ekonomske šole, iz katere se je napajal Friedman, težko prebijamo in potrebujemo »prevajalca«, je bil Friedman najsijajnejši posredovalec prostotržnih idej javnosti. Ko je bil leta 1973 v intervjuju za Playboy vprašan, kako neki lahko trg prepreči, da bi neetični proizvajalci in prodajalci množično goljufali potrošnike, saj po mnenju etatistov to lahko s prisilo in silo stori le država z vladnimi agencijami in inšpektorji, je odgovoril: »Če potrošnik ugotovi, da so mu v samopostrežni prodali pokvarjeno meso, ima na voljo najboljšo varstveno agencijo, kar jih je: trg. Preprosto neha kupovati v tisti trgovini in gre drugam.«

Eamonn Butler ga v svoji nov knjigi ne predstavi kronološko, ampak na sebi lasten način (kot je to naredil pri F. A. Hayeku ali Ludwiga von Misesu) sledi ključnim idejam Nobelovega nagrajenca za ekonomijo. Njegova ekonomska politika za zdravo gospodarstvo je bila enostavna in je zahtevala: trden denar, uravnotežene proračune in deregulacijo. Se pravi nasprotno od tistega, kar vlade počno že več kot 100 let, kajti po njegovih raziskovanjih so ljudje pravo ekonomsko in osebno svobodo uživali v 19. stoletju, kasneje so bile samo različice mehkejšega in bolj trdega socializma. Kot klasični liberalec, ki je verjel v te vrednote, je ZDA, dolgo najsvobodnejšo državo na svetu, označeval za socialistično. Eno ključnih napak, če ne ključno, so prek luže storili leta 1913, ko so ustanovili centralno banko (FED), ki naj bi reševala banke v stiski. Ustanovitev je bila posledica težav, v katere je leta 1907 zašel največji trust v New Yorku Knickerbocker. Zaradi panike so ljudje hiteli v banke po svoj denar, kar je povzročilo recesijo. Paniko je trg hitro pomiril: recesija je trajala samo 13 mesecev, njena ostra faza samo polovico toliko. Kljub temu je vlada ZDA ustanovila FED, ki pa leta 1929 ni mogel preprečiti recesije, saj so banke vseeno propadale. Posledice so bile uničujoče. V Evropi se je razrasel totalitarizem (nacizem, fašizem in komunizem), v ZDA je propad razblinil vero ljudi v ekonomski sistem in spodbudil naraščanje državnih intervencij. Ko je Friedman to raziskal, je prišel do zaključka, kako reformirati bančni sistem: banke morajo imeti 100-odstotne rezerve, prepovedati jim je treba, da bi kupovale vladni dolg, centralne banke je treba ukiniti.

Friedman, ki je javnosti najbolj znan po knjigi Kapitalizem in svoboda (1962), televizijski seriji Svoboda do izbire (1980) in rednih kolumnah v Newsweeku (1966-1984), je močno vplival na Margaret Thatcher v Veliki Britaniji in Ronalda Reagana v ZDA. V sedemdesetih letih 20. stoletja je s svojimi razmišljanji pospešil propad fiksnih deviznih tečajev, leta 1976 je prejel Nobelovo nagrado za ekonomijo. V osemdesetih je s svojimi idejami prispeval k zlomu komunizma na Vzhodu in k privatizaciji na Zahodu, v zadnjem desetletju tisočletja pa je prispeval k načrtom za reforme, po katerih so se države v Vzhodni Evropi in Latinski Ameriki izvile iz totalitarizma. Najbolj znan je primer Čila, ko je Friedman po vojaškem udaru, ki je končal socialistično vladavino Salvadorja Allendeja, sprejel povabilo Augusta Pinocheta in napisal oris programa za končanje hiperinflacije in vzpostavitev tržnega gospodarstva. Pinochet je na najbolj odgovorne položaje imenoval več mladih čilskih ekonomistov (rekli so jim Čikaški fantje), ki so študirali na univerzi v Čikagu, kjer je bil Friedman profesor. Reforme, ki so jih sprejeli, so Čile naredile za eno najuspešnejših gospodarstev ne samo v Lastinski Ameriki, ampak tudi na svetu. Po letu 2000 so Friedmanova razmišljanja pomagale zmanjšati svetovno inflacijo na desetino stopnje.

Frideman, človek z neverjetnim intelektualnim pogumom, je bil najbolj znan ekonomist svoje generacije. A ne samo to. V času, ko je svetu vladala hladna vojna med kapitalističnim zahodom in komunističnim vzhodom, se je vključil v vsako pomembnejšo razpravo o tem, kako bi morala biti družba organizirana. Njegovo neomajno prepričanje v moč svobode, tako osebne kot gospodarske, je pomagalo spremeniti politiko cele generacije. Vsi poskusi, da bi se njegovo delo razvrednotilo, češ da svobodni trg in kapitalizem ne delujeta, so se razblinili. Škoda je le, da je umrl, še preden bi lahko prebral etatistična pisca Naomi Klein z Doktrino šoka in Thomasa Pikketyja s knjigo Kapital v 21. stoletju. Glede na njegov iskrivi um bi svet užival v njegovi kritiki.

Ni bilo teme, ki se je ne bi lotil. Ko so vlade naznanile, da bodo ustvarjale delovna mesta, je izjavil, da vlada lahko ustvari samo dobro plačana delovna mesta za borce proti revščini in diskriminaciji. Te parazite je resnično sovražil, kot birokracijo. »Ko stojiš pred javnim uslužbencem, je sploh kak dvom, kdo je sluga in kdo gospodar,« se je vprašal. Zavzemal se je za enotno davčno stopnjo (»Progresivni davek je v resnici regresiven.«), izobraževalne vavčerje (zamisel o vavčerjih, s katerimi bi starši za otroke izobraževalne ustanove svobodno izbirali na trgu), razmišljal je, kako boljše organizirati zdravstvo, dostavo pošte, obrambo in druge javne dejavnosti, boril se je proti monopolom (vsi monopoli so slabi, najslabši pa je reguliran vladni monopol) in visokim davkom (»Imamo sistem, ki čedalje bolj obdavčuje delo in subvencionira nedelo.«), razbijal je mit, da kapitalizem ustvarja neenakopravnost (»Neenakopravnost je najbolj razširjena v nekapitalističnih državah.«), zagovarjal prosti trg (»Konkurenca na prostem trgu zagotovi dobrine in storitve javnosti veliko učinkoviteje kot to lahko naredi katerakoli vlada.«). Neusmiljeno je kritiziral tudi regulacije, med njimi podeljevanje poklicnih licenc, kar pomeni, da vlade določajo, koga naj potrošnik izbere. »Javnost velja za dovolj sposobno, da na volitvah izbere politike, ne pa za dovolj sposobno, da izbere zdravnika ali vodovodnega inštalaterja. (…) Pravijo, da gre za ohranjanje visokih meril, v resnici gre za ohranjanje visokih cen,« je bil neusmiljen do omejevanja poklicne svobode.

Friedmanova razmišljanja, ki jih je v časovni okvir postavil Eamonn Butler, so danes aktualnejša bolj, kot kdajkoli poprej. Če so se Friedmanovim kolegom in sodobnikom zdela revolucionarna, je čas pokazal, da so predvsem njegova opozorila pred širjenjem vlad postala vsakdanji del našega življenja. Vse večja javna poraba, zadolževanje, proračunski deficiti, težnje po določanju cen, omejevanju svobode in upravljanju življenja slehernega posameznika, ter sveta vojna proti kapitalizmu vodijo ta svet v kolektivizem, diktaturo socialistično razmišljajočih elit. »Družba, ki postavlja enakopravnost pred svobodo, ne bo dobila ne enega ne drugega. Družba, ki postavlja svobodo pred enakopravnost, do dobila zvrhano mero obojega,« je Friedmanova misel, ki še kako velja v današnjem svetu.

INFO

Milton Friedman, Ideje in vpliv velikega ekonomista prostega trga

Avtor: Eamonn Butler

Zbirka: Izzivi svobode

Urednik zbirke: Lovro Šturm

Prevedel: Niki Neubauer

Izdajatelj: Inštitut Karantanija, Ljubljana

Založnik: Inštitut Nove revije, zavod za humanistiko, Ljubljana

Naprodaj: v bolje založenih knjigarnah in na www.eberem.si

* Tekst je bil najprej objavljen v reviji Reporter, marec 2016

Sladkor, kazen in bruseljski birokrati

Značke

birokracija, birokrati, Bruselj, EU, Evropska unija, Katkapital, Luka Popov, sladkor, Tovarna sladkorja Ormož

Mediji že več dni iščejo krivca, da mora Slovenija zaradi nepravilnosti in zamud pri zapiranju tovarne sladkorja plačati 8,7 milijona evrov kazni. Vendar zadeva sploh ni zgodba o »zločinu in kazni«, ampak še en v celi vrsti primerov, ki kažejo nesmiselnost regulativ, s katerimi evropski (in tudi slovenski) birokrati opravičujejo svoj obstoj na odlično plačanih delovnih mestih.

Zgodba s sladkorjem je znana. Tovarno sladkorja v Ormožu so leta 2006 morali po nalogu Evropske unije, ki je za vsako članico določila proizvodne kvote (Slovenija jih še nima), zapreti, v zameno so (nizozemski) lastniki in kmetje dobili 38 milijonov evrov. Vse v želji, da bi Bruselj odločal in določal smeri evropskega gospodarstva. Če imamo v mislih še cel kup nesmiselnih regulativ, ki so proizvod »možganskih trustov« v prestolnici EU (od ukrivljenosti kumar do tega, kako naj kuhamo), potem je jasno, da so birokrati tam zato, da škodijo ljudem. Drugega racionalnega in logičnega odgovora namreč ni. Zato ne gre iskati, kdo je kriv, da bo Slovenija plačala kazen, vprašati se moramo, ali tako Evropsko unijo, ki želi posegati v najmanjše detajle posameznika in ga usmerjati s svojimi neumnimi regulativami, sploh še potrebujemo.

Kako je sploh prišlo do regulative v povezavi s sladkorjem, je zelo duhovito razložil hrvaški publicist in bloger Luka Popov, eden idejnih vodij Novega konzervativizma pri južnih sosedih. Takole je zapisal na svojem blogu KatKapital:

Bil je siv in dolgočasen dan. Okoli 11.30 je tretja popita kava birokrata v Bruslju končno pognala na stranišče. Medtem ko je praznil svoje črevesje in štel črte na keramičnih ploščicah WC-ja, je pomislil, da bi imel mogoče manj težav, če bi dal v kavo manj sladkorja. »Sladkor, sladkor … sladkor. Kaj, ko bi sprejeli regulativo, ki bi se nanašala na sladkor. Kako to, da se tega nismo prej domislili? Če bi lahko to regulativo dvignili na raven držav članic EU, bi imeli vsaj 18 mesecev dela z načrti, glasovanjem in implementacijo,« je razmišljal na straniščni školjki. To popoldne je idejo delil s kolegi birokrati, ki so jo sprejeli z navdušenjem. Naslednji dan so si ob drugi kavi domislili odličen izgovor za to regulativo, ki jo bodo čez nekaj tednov prenesli na papir.

Popov je dodal, da je v vsaki šali polovica resnice, a se boji, da je v tej šali resnice veliko več.

Kako ekološki aktivizem brezveze troši denar davkoplačevalcev

Značke

birokracija, birokrati, davkoplačevalci, ekološki aktivisti, Forbes, globalno segrevanje, Ignaz Semmelweis, Katkapital, Nathan Myhrvold

Revija Forbes je leta 2011 objavila podatek, da je histerija zaradi globalnega segrevanja ameriške davkoplačevalce od leta 2003 do leta 2010 stala 106,7 milijarde dolarjev. Stroški, plačevanja znanstvenikov in aktivistov, da najdejo tehnologije, ki bodo zmanjšale emisije toplogrednih plinov, da se namenja vse več sredstev državam v razvoju in da raziskujejo vpliv podnebnih sprememb na divje živali, da bomo razumeli podnebne spremembe, pa v tem desetletju strmo naraščajo. Danes naj bi samo ameriška vlada za to področje namenila okoli 35 milijard dolarjev na leto, do leta 2020 naj bi se vsota povečala na fantastičnih 100 milijard dolarjev. Podobno je drugod po svetu.

Programi, ki so namenjeni zmanjševanju emisij toplogrednih plinov, zaposlujejo na sto tisoče vladnih birokratov in ekoloških fanatikov (aktivistov), ki so za svoje delo dobro plačani. Delo prvih je osredotočeno na izmišljanje vedno novih omejitev in predlaganje vedno novih ekoloških davkov in prispevkov, delo drugih pa je akt8ivizacija ljudi in opravičevanje novih regulativ in omejitev. In vedno več je teh ljudi. Gre za dobre službe, zato je logično, da varujejo delovna mesta in privilegije tako, da plačujejo znanstvenike, naj predložijo čim bolj črne scenarije za Zemljo, da bi vendarle upravičili svoj obstoj in plače. In rezultat te armade birokratov, aktivistov in znanstvenikov? Ga ni. Razen omejitev, omejitev in še enkrat omejitev. Nihče še ni predlagal rešitve, po kateri bi lahko človeštvo nadaljevalo s sedanjim slogom življenja, hkrati pa bi rešili problem učinka tople grede.

No, to ni povsem točno. Obstaja človek, ki ni tega smo predlagal, ampak je ponudil rešitev. To Nathan Myhrvold, ki ga na svojem blogu omenja KatKapital, zato samo kratek povzetek. Vse se je začelo, ko so geofiziki odkrili, da je v okolici vulkana Pinatubu, ki je izbruhnil leta 1991, prišlo do lokalne ohladitve tal. Raziskave so pokazale, da je vzrok v žveplovem dioksidu, ki, ko pride v stik z atmosfero, izniči učinek tople grede. Myhrvold je zato predlagal preprosto rešitev: na severnem in južnem polu bi zgradili velike dimnike in skozi njih v atmosfere pošiljali žveplov dioksid, in to brez vsakršne škode za organizme na zemlji. Tako bi človeštvo lahko nadzorovalo globalno segrevanje, življenje bi se nadaljevalo: energija bi ostala poceni, avtomobili bi bilo dostopni, države tretjega sveta bi se lahko normalno razvijale. In čeprav ne obstaja nikakršen proti argument, je ideja še daleč od uresničitve. Prvič, ker birokrati varujejo svoja delovna mesta, drugič, ker se ekološki aktivisti obnašajo kot verski fanatiki in zahtevajo popolno pokorščino njihovim idejam, in tretjič, ker ljudje ne verjamejo enostavnim rešitvam.

Kakor se čudno sliši, ljudje res ne verjamejo preprostim rešitvam. To je v 19. stoletju občutil madžarski zdravnik nemškega rodu Ignaz Semmelweis, ki je predlagal, da bi težavo velike smrtnosti žensk pri porodu rešili tako, da bi si zdravniki, preden opravijo porod, dezinficirali roke. Doživel je posmeh in šele 30 let po njegovi smrti so zdravniki prevzeli njegovo tezo, da so njihove umazane roke vzrok velike smrtnosti žensk pri porodu. Ljudje enostavno niso verjeli, da je vzrok smrtnosti lahko odpravijo s tako enostavno rešitvijo.

Tukaj si lahko preberete članek o enem izmed primerov, kako dobro živijo nekateri na račun podnebnih sprememb (http://www.breitbart.com/big-government/2015/10/02/climate-alarmist-caught-largest-science-scandal-u-s-history/).

Več regulacije pomeni manj svobode

Značke

Alenka Bratušek, birokracija, Friedrich Hayek, levičarji, Maynard Keynes, regulacija, socialisti, svoboda, Thomas Sowell, zakonodaja

Predsednica ZaAB Alenka Bratušek je nedavno na nacionalni televiziji razlagala in se hvalila, da je njena stranka, čeprav je majhna, vložila v parlamentarno proceduro malodane več zakonov, kot je to storila vladajoča SMC. In da ne bo pomote. Tudi druge stranke se hvalijo, koliko novih zakonov so predlagale. Torej, če prav razumem parlamentarne stranke, uspešnost njihovega dela se meri po tem, katera bolj zagreni in omeji življenje državljanov, če razumemo zakon kot represivni ukrep. Povedano drugače. Uspešnost njihovega dela bi morali meriti po tem, koliko škodujejo prebivalcem Slovenije. Vsak zakon je namreč škodljiv, saj prinaša vse večjo regulacijo in omejuje tako svobodo posameznika kot svobodno poslovanje podjetij. Na današnji dan je v Sloveniji v veljavi kar 798 zakonov in 18.371 podzakonskih aktov (http://www.tax-fin-lex.si/VeljavnaZakonodajaRS.aspx). Samo za primerjavo. Pred 20 leti je imela Slovenija veljavna 502 zakona in samo 4.070 podzakonskih aktov.

Kljub tem grozljivih številkam nas skušajo razni levičarski, socialistični aktivisti, vsi večinoma financirani iz državnega proračuna, prepričati, kako živimo v svetu podivjanega neoliberalizma, dereguliranega kapitalizma (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/04/20/kako-levicarji-ne-razumejo-potvarjajo-zgodovino/), čeprav je odnos med državo in posameznikom kot partija pokra, kjer vse več pravil postavlja država in si jih sproti izmišljuje (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/04/25/odnos-z-drzavo-je-prirejena-partija-pokra/). Ampak ne, levičarji pravijo, da je ravno pomanjkanje pravil povzročilo krizo, da je ravno deregulacija vzrok, da slovensko gospodarstvo še ni zadihalo s polnimi pljuči (a sploh kdaj je?). Enako je drugod po svetu. Profesorji Mercatus centra na univerzi George Mason (GMU) so nedavno prešteli skupno število zakonov z omejitvami, pod besedo regulacija pa so razumeli zakon, ki želi spremeniti obnašanje ljudi in podjetij, da bi prišli so pričakovanega rezultata (http://mercatus.org/publication/why-we-need-regulatory-reform-two-charts?utm_source=facebook&utm_medium=macro&utm_campaign=fbpage). Recimo prepoved kajenja, da bi zmanjšali število kadilcev, podražitev bencina, da bi povečali število električnih avtomobilov in podobno. Šteli so zakone, ki vsebujejo besede za restriktivnost: must, required, should. Rezultat je bil grozljiv – eno samo neskončno omejevanje, in to v državi, ki naj bi bila najbolj svobodna država na svedtu. Število restriktivnih regulacij se je v poldrugem desetletju povečalo z 834.469 na 1,04 milijona, torej za več kot 20 odstotkov. Ampak gre samo za zvezne zakone, ki veljajo po vseh ZDA. Sem niso šteli regulacij posameznih zveznih držav, niti regulacij posameznih mest, recimo New Yorka, kjer se je javnosti ne sme kaditi in kjer so prepovedali prodajo sladkih pijač v velikih steklenicah. In to v velemestu, enem najbolj oboževanih mest na svetu in kjer je stoji svetovno znani Kip svobode. Zakaj že? Skratka, če je tako v ZDA, ki veljajo za deregulirane, za zibelko neoliberalizma in prostega trga, kjer zlobni kapitalisti počnejo kar hočejo, kako je potem šele v državah, ki jih imamo za regulirane.

Kakšne zakone in pravilnike imamo vse v Sloveniji? A je mogoče potreben poseben zakon, ki nalaga „obvezen počitek mobilnih delavcev“, ali pravilnik, koliko dolga mora biti vrvica, na katero je privezan pes, ali kdo lahko kaj dela, kakšne reference moraš imeti za opravljanje nekega poklica (frizer ali pek na primer) in tako naprej. Eden najbolj simptomatičnih zakonov, ki jasno kaže, da poklicnim birokratom ni veliko mar za državljane, ampak jih zanima predvsem nadzor nad njimi, je zakon o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma, ki omejuje plačevanje z gotovino na 5.000 evrov (http://www.siol.net/novice/slovenija/2014/03/drzavni_zbor_seja.aspx?hide_hf=1&mob=1). Nemogoče je, da bi recimo kupili avtomobil z gotovino, kot je to pred dnevi storila Kitajka, ki je v salon z avtomobili prinesla kup denarja in se odpeljala (http://www.scmp.com/news/china/society/article/1772697/chinese-woman-stuns-dealership-heavyweight-payment-new-car). In to na Kitajskem, ki jo imamo za zelo regulirano državo. In zanimivo. Če bi državo res skrbela davčna disciplina, potem v zakon ne bi dala tudi terorizem, ki ni nič drugega, kot zastraševanje. Ali če poenostavimo s pogledom birokratov. Če ne boš dal državi tistega, kar ji pripada, nisi samo v prekršku, ne kršiš samo zakon, ampak si terorist. Čeprav ravno država s takimi zakoni zganja nad državljani terorizem. Torej, skoraj je nemogoče najti neko stvar, s katero bi se lahko ukvarjali in služili denar, ne da bi za to zadevo obstajala neka omejitev, ne da bi vam država gledala pod prste.

Za vse te omejitve moramo državi še plačati. Pozor! Državljan, ki dela v realnem sektorju, državi plačuje zato, da ga omejuje in ropa. Karkoli kupiš, moraš plačati 22-odstotni DDV, ko zaslužiš plačo, ti država vzame skoraj polovico zaslužka, če ima podjetje dobiček, si birokrati od tega utrgajo 17 odstotkov, s tem, da se država še zadolžuje, javni dolg pa znaša že 80 odstotkov BDP. Ob vsem tem bi socialisti še bolj zaostrovali, še bolj regulirali ter tako onemogočali podjetniške pobude. Že Friedrich Hayek je rekel, če bi se socialisti spoznali na ekonomijo, ne bi bili socialisti. Nekaj desetletij kasneje je ekonomist Thomas Sowell (potem ko je spoznal, da levičarstvo ne vodi nikamor, zato so ga ameriški ekonomski analitiki označili za „ozdravljenega socialista“, saj je na začetku veljal za gorečega pristaša Maynarda Keynesa) dejal nekako takole: Najbolj temeljno dejstvo je, da ideje levice ne delujejo v praksi. Zato nas ne sme presenetiti, da so levičarji skoncentrirani v institucijah, kjer niso potrebne prave ideje, da bi preživeli.

Hotel je povedati, da je največja gostota levičarjev (ali socialistov, če hočete) v javni upravi, kjer ni nikakršne odgovornosti, kjer dobiš plačo, če narediš škodo ali pa ne. Ali kot smo rekli na začetku: levičarji razmišljajo, kako bi drugim naredili škodo, kako bi druge oropali, kako bi živeli na njihov račun. Torej, ni težava socialistov, da ne bi razmišljali, niti to, da ne bi znali ali hoteli razmišljati, ampak to, da zdravo pamet mešajo s čustvi, na katera igrajo, ko prepričujejo množice. Kdo bi se namreč lahko uprl ideji živeti v rajskem parku, kjer ne bi bilo potrebno delati in kjer bi bilo vse brezplačno. In vsi bi hodili v belih oblačilih po nežni jutranji travi prekriti z roso. Kar je seveda često „sajenje rožic“, daleč od realnosti, vendar sprejemljivo za večino državljanov, ki svoje življenje vse bolj polagajo v roke državi, čeprav so zato vse bolj nesvobodni.