Ne vem, kako je z vami, ampak mene je resnično postalo strah, ko sem v decembrskih dneh poslušal obrezumljeno levo opozicijo. Igor Zorčič je dejal, če večina preglasuje manjšino, lahko to vodi v diktaturo. Pomislite. Državnozborski predsednik meni, da je parlamentarna demokracija diktatura. Vodja poslanske skupine Levice Matej T. Vatovec je šel še korak dlje. Po njegovo interpelacija proti ministru Andreju Vizjaku ni dovolj, saj bi morali interpelirati kapitalizem. Robert Golob, (za zdaj) nekdanji predsednik uprave GEN-I, je v okviru novega gibanja Bodi sprememba politiko desnosredinske koalicije označil za fašistično. Res, besednjak vreden najtrših totalitarnih časov.
Ponovni vzpon socialistične ideologije in partijske terminologije, kar lahko opazujemo ne samo v Sloveniji, ampak tudi drugod v razvitih zahodnih državah, je nenavaden glede na srhljivo zgodovino te doktrine. Neizpodbitni dokazi so, da socializem ni deloval, niti ne deluje nikjer in nikoli. Obseg kataklizmičnega opustošenja, ki ga je pustil za seboj, in način, zaradi katerega je moralo umreti najmanj 100 milijonov ljudi, presegata meje zdravega razuma. Noriost gre tako daleč, da se celo ufoteljeni profesorji zgodovine in akademiki s SAZU, ki zagotovo poznajo socialistične revščino, lakoto in taborišča za ideološke nasprotnike, še vedno zavzemajo za to, kar je povzročilo največje zlo v 20. stoletju. Zakaj je potemtakem socializem tako privlačen in nikoli v resnici vržen v kot zgodovine?
Eden od razlogov je, da ga zahodne demokracije nikoli niso jasno obsodile in ga postavile ob bok drugim totalitarizmom, zato tudi njegovi zagovorniki selektivno zanikajo socialistične katastrofe. Ob tem se trkajo po prsih z uspehi, ki niso posledica socializma, če pa je bilo slučajno kaj narobe, je to posledica artefaktov okoliščin in kontrarevolucionarnega delovanja buržoazije. A glavna privlačnost socializma je jezikovna in pomenska umetnost njegovih apologetov, ki igrajo na čustva. Kar govorijo, je možno le v domišljiji, v resničnem svetu njihove ideje propadejo. Za njih so emocije in empatija primarne, nad razumom in realnostjo. Zato levičarji tudi zavračajo inteligenčni količnik (IQ), češ da je rasističen in fašističen, ter ga tudi na silo želijo nadomestiti s čustvenim (EQ) in socialnim (SQ) količnikom.
Ni naključje, da sta izraza socializem in kapitalizem delo socialistov. Prvega je »izumil« Pierre Leroux, privrženec utopičnega socialista de Saint Simona, drugega socialist Louis Blanc, ki je kapitalizem opredelil kot »prilaščanje kapitala, izključujoč druge«. Čeprav je ta razlaga povsem zgrešena, je ostala do danes. Kapital ni bistvena značilnost kapitalizma. Kapital rabijo vsi družbeni sistemi, tudi socializem. Razlike je v tem, kdo obvladuje kapital. V kapitalizmu ga zasebnik, v socializmu država. V kapitalizmu delujeta prosti trg ter zakon ponudbe in povpraševanja, v socializmu si voditelji, ki to niso zaradi svojih sposobnosti, ampak zaradi lastništva partijske knjižice, domišljajo, da vedo, kaj posamezniki potrebujejo in to tudi proizvajajo. Ker slednje ne deluje, saj je nezdružljivo s človeško naravo, se socialisti vedno zatečejo k grožnjam in uporabi sile. Zato bi bil boljši izraz za socializem državno sužnjelastništvo, za kapitalizem pa prostotržno gospodarstvo, kjer je ekonomska svoboda pogoj tudi za politično svobodo. Zato slednje deluje in je najbolj uspešen sistem, socializem pa ni primeren za nič drugega kot za pridobivanje politične moči in oblasti »novega razreda«, kjer ni nikakršnega mehanizma, ki bi preverjal sposobnost oblastnikov.
Ko boste naslednjič poslušali floskule levičarjev, kako se v Slovenijo tihotapijo neoliberalizem, fašizem in rasizem (oziroma so že tukaj), kako je kapitalizem nepravičen sistem in kako bodo oni vse to odpravili, ko na bližnjih volitvah vržejo »fašistično strahovlado«, vedite, da so njihove besede z zdravim razumom poprek in da jih ni mogoče sprejeti v jeziku, ki ne bi žalil človeške inteligence. So floskule, ki kažejo na pomanjkanje konkretnega programa. In če kaj takega volivci sprejemajo brez kritične distance in resnega premisleka, potem se nas Bog usmili. Imejte to v mislih, ko boste 2022 odhajali na volišča.
Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (30. december 2021)
Kavarna Hayek 