Minimalna plača ali kako v parlamentu ni več desnice

Značke

Borut Pahor, Državni zbor, minimalna plača, poslanci, sindikati, vlada

Mogoče sem res že malo dolgočasen, ker sem že večkrat pisal o minimalni plači in opozarjal na njene škodljive posledice, ampak očitno je treba ponavljati: zakon o minimalni plači je ena od najtežjih oblik diskriminacije oseb, ki so težje zaposljive, ki so iz takih ali drugačnih razlogov manj produktivni. In kar je najbolj skrb vzbujajoče – prav nobeden od poslancev (ne levih ne tistih, ki se opredeljujejo za desnico) pretekli petek ni bil proti predlogu zakonske spremembe definicije minimalne plače (magnetogram). Vseh 75 poslancev v državnem zboru, kolikor jih je glasovalo, je podprlo sindikalni predlog, da so iz definicije minimalne plače izvzeti dodatki za neugoden delovni čas, torej za delo ponoči, ob vikendih in praznikih. Koliko bo to delodajalce stalo, koliko ljudi bodo morali odpustiti oziroma koliko sedaj redno zaposlenih bo postalo honorarnih sodelavcev, ne, tega ni nihče izračunal, to nikogar ne skrbi. Sindikalisti so sicer izračunali, da bo to javni sektor dodatno stalo 0,66 milijona evrov na letni ravni, koliko bodo morali dati zasebni delodajalci, pa jim je očitno vseeno.

Minimalna plača izhaja iz marksističnega mita o izkoriščevalskih delodajalcih, zato mora vskočiti država, ki predpiše, za kakšno plačilo nekdo lahko dela in za kakšno ne, ne glede na delovne sposobnosti osebe ali produktivnost. Na ta način se delodajalcem z zakonom prepove, da bi zaposlili manj produktivno osebo, prav tako je morebitnim delavcem prepovedano, da bi delali. Povedano drugače. Namesto da bi se nezaposleni ali težje zaposljivi, sami odločili in se sami z delodajalcem dogovorili, za kakšno plačilo bodo delali ali pa sploh ne bodo delali in kakšni bodo njihovi dodatki, se namesto njih odločajo birokrati (na predlog sindikatov) in poslanci. To pomeni, da se je država (oziroma v njenem imenu 75 poslancev) odločila, da je za nezaposlenega boljše, da nič ne dela, kot pa mu v mesec kapne v denarnico manj, kot to predpiše politika.

Slovenija se po podatkih Eurostata po višini minimalne plače (791 evrov) v EU (med državami, kjer je minimalna plača zakonsko določena) uvršča na 8. mesto, takoj za Veliko Britanijo in pred Španijo. Razlika do države z največjo minimalno plačo (Luksemburga) je 1.222. Razlike so med državami tudi sicer precejšnje (1 proti 10, če primerjano Bolgarijo in Luksemburg), toda zmanjšajo se, če se upošteva kupna moč (1 proti 4, če upoštevamo Bolgarijo in Luksemburg). Upoštevajoč kupno moč znaša slovenska minimalna plača 949 evrov, kar je preveč glede na slovensko produktivnost, zakoni s predpisano minimalno plačo pa povzročajo brezposelnost in pomenijo omejevanje ekonomske svobode. Tam, kjer je ekonomska svoboda velika in trg delovne sile fleksibilen, sploh ne poznajo instituta minimalne plače. To blagodejno vpliva na zaposlenost. Tak primer je denimo Singapur, država, ki je v samem vrhu ekonomske svobode. Nasproten primer je Slovenija, kjer je nezaposlenost potem, ko je vlada Boruta Pahorja leta 2009 povečala zakonsko določeno minimalno plačo s 597 na 734 evrov bruto, dobila neverjeten pospešek (graf).

Delodajalci torej ne smejo zaposlovati nezaposlenih, manj produktivnih in manj kvalificirane, ker jim država ne dovoli, da bi delali. Veliko mladih, ki živijo še pri starših ali se kako drugače prebija v življenju, bi rado delalo za manj, kot je minimalna plača, saj računajo, da bodo dobili boljšo zaposlitev, vendar jim preprečuje država. Kako uničujoče vpliva minimalna plača na najstnike, ki začnejo zgodaj delati (in se iz takih ali drugačnih razlogov ne šolajo naprej), kaže graf, ki ga je objavila revija Forbes: ob povečanju minimalne plače se je zaposlenost med mladimi zmanjšala.

Kako minimalna plača uničujoče deluje na manj produktivne, poglejmo poenostavljen primer. Janez Mizar ima tri zaposlene, ki obdelujejo deske: Alojza, Martina in Mirana. Da bi bil po odbitju vse stroškov in izplačilu plače na pozitivni ničli, mora vsak zaposleni na mesec obdelati vsaj 200 desk, vsaka mu prinese 4 evre. Alojz je najbolj produktiven: na mesec obdela 300 desk, plačo ima zato 1000 evrov, Janez Mizar ima 200 evrov dobička. Martin obdela 250 desk, plačo ima 900 evrov, Janez Mizar ima z njim 100 evrov dobička. Miran je najmanj produktiven: obdela 200 desk, plačo ima zakonsko predpisano minimalno 791 evrov, delodajalec ima z njim 9 evrov dobička. Na mesec ima torej Janez Mizar z zaposlenimi 309 evrov dobička. Zdaj pa se vlada odloči, da bo minimalno plačo povišala oziroma da je treba iz minimalne plače izvzeti denimo dodatke za neugoden delovni čas. Minimalni stroški za enega zaposlenega se nenadoma povečajo na 900 evrov. Ob enaki produktivnosti se za Alojza ničesar ne spremeni, saj ima Janez Mizar z njim še vedno 200 evrov dobička. Z Martinom je izgubil 100 evrov dobička, njegova nova plača ravno zadostuje za izplačilo nove minimalne plače. Pri Miranu ima po novem 100 evrov izgube. Kaj zdaj? Ker delodajalec ni socialna ustanova, bo Mirana odpustil, čeprav ni ta še vedno rad delal, čeprav samo za 800 evrov. Toda tega mu ne pusti država oziroma sindikati. Martin je vprašljiv, saj bo Janez Mizar začel iskati bolj produktivnega, da mu bo prinesel dobiček. Delodajalec sicer lahko podraži obdelane plošče, vendar je vprašanje, ali bo potem še konkurenčen. Povečanje stroškov za minimalne plače nima posledic samo za Janeza Mizarja, ampak za celotno gospodarstvo, ki ustvari manj tudi za proračun.

Minimalna plača je torej dobra za bolj produktivne, za manj produktivne pa ne. Prvi sploh ne potrebujejo pomoči države, saj se z delodajalcem sami pogajajo o povišanju plače. Dober lastnik jih pač ne bo odpustil, ker mu prinašajo dobiček. V svobodnih družbah, v pogojih resničnega prostega trga, je plača odvisna od produktivnosti. Vsako poseganje države v odnos med delodajalcem in delojemalcem je škodljivo.

Random Selection (1.)

Značke

izbor tekstov

⇒ Državljana Savdske Arabije, svetovne prvakinje v kršenju človekovih pravic in omejevanju svobode, so v Los Angelesu aretirali zaradi omamljanja in posilstva več žensk (http://www.nydailynews.com/news/crime/saudi-prince-arrested-sex-assault-los-angeles-article-1.2374044). Dobra novica za žrtve je, da ni imel diplomatske imunitete (kot je to običajno pri bogatih Savdijcih) in da bo najbrž obsojen. Za ameriške zapore je znano, da ne marajo posiljevalcev, zato bo Abdulaziz Al-Saud prišel iz zapora povsem drug človek.

⇒ Znana britanska militantna feministka Julie Bindel, sicer tudi kolumnistka, kakopak, Guardiana, v intervjuju za portal RadFem Collective pravi, da upa, da heteroseksualnost ne bo preživela proces liberalizacije žensk (http://www.radfemcollective.org/news/2015/9/7/an-interview-with-julie-bindel).

⇒ Liberalni portal Tko je John Galt ima nekaj zanimivih tekstov. Tokrat priporočam tekst Država je kriva za vse (https://tkojejohngalt.wordpress.com/2015/09/22/drzava-je-kriva-za-sve-1/).

⇒ Papež Frančišek ne razume ekonomije, najbrž je marksist in komunist, tudi Jezus Kristus, če bi bil še živ, bi zavrnil Frančiškov pogled na gospodarstvo, pišeta Matt Welch in Anthony L. Fisher (https://reason.com/blog/2015/09/26/does-pope-francis-understand-economics?utm_source=feedburner&utm_medium=feed&utm_campaign=Feed%3A+reason%2FHitandRun+%28Reason+Online+-+Hit+%26+Run+Blog%29).

⇒ Po drugi strani pa dopisnik RTV SLO Edvard Žitnik potvarja besede papeža, ki jih je izrekel v ZDA. (http://24kul.si/laznivi-edvard-zitnik?utm_source=dlvr.it&utm_medium=twitter).

⇒ Prevod več tekstov, kako si muslimani, ki pridejo v Evropo, razlagajo svobodo: posiljujejo ženske in urinirajo po njih (http://pandora.kreativisti.org/njemacka-imigranti-mokre-po-zenama-ali-to-zapravo-nije-problem/)

⇒ Lawrence Reed je objavil novo knjigo. Pravzaprav gre za niz njegovih esejev, kjer demantira nekatere levičarske mite in klišeje (http://fee.org/resources/topics/cliches?page=1).

⇒ Bloger Katkapital razlaga, kako vemo, da ne živimo v neoliberalnem kapitalizmu, kot to pravijo levičarji (http://katkapital.com/kako-znamo-da-ne-zivimo-u-liberalnom-kapitalizmu/).

⇒ Eileen F. Toplansky na portalu American Thinker o tem, kako z lahkoto te levičarji obtožijo rasizma (http://www.americanthinker.com/articles/2015/09/am_i_still_a_racist.html).

⇒ Zanimivo poročilo o vrednostih različnih fakultetnih diplom (https://cew.georgetown.edu/wp-content/uploads/2014/11/whatsitworth-complete.pdf).

⇒ Zanimiv članek na spletni strani švedskega inštituta Karolinska o tem, da ni treba piti toliko vode, kot nam to svetujejo v medijih (http://ki.se/en/research/stop-gulping-away-youre-not-short-of-water).

Levičarji dočakali Marxov evangelij po Pikettyju v slovenščini

Značke

Alenka Bratušek, Associated Press, Delo, Dnevnik, Karl Marx, levičarji, Margaret Thatcher, Mladina, neoliberalizem, Ronald Reagan, Studio city, Thomas Piketty

Za slovenske levičarje, vernike marksizma in druge sovražnike svobode, je bil četrtek pravi praznik. Dočakali so slovenski prevod novodobne socialistične biblije – knjigo Kapital v 21. stoletju Thomasa Pikettyja. Pravzaprav bi se morala knjiga imenovati Evangelij po Marxu: Poskus vstajenja v 21. stoletju, ampak pustimo malenkosti.

O temu francoskemu ekonomistu in njegovi knjigi, ki je povzročila pravo histerijo med levico, ker tovariš Thomas sploh ne skriva, da je navdih za knjigo našel pri Karlu Marxu (čeprav so se njegove teorije že zdavnaj izkazale za popolnoma zgrešene), sem že pisal: o analizi domnevne globalne neenakosti, pravičnosti, kot si jo predstavljajo levičarji, socialističnem mitu, da revni vzdržujejo bogate, Pikettyjevi tezi, da bogati postajajo še bogatejši, in o tem, kako je študent MIT osmešil teorijo Pikettyja. Kljub uničujočim kritikam uglednih ekonomistov in dejstvu, da se knjiga sicer dobro prodaja, a zelo slabo bere, ga levica in njeni podporni mediji v vseh državah, kjer je izšel njegov prevod, slavijo kot novodobnega mesijo. Slovenija pač ni nobena izjema.

Tako je Delo v članku z naslovom Pikettyjeva presenetljiva, a zaslužena uspešnica lanskega leta zapisalo, da »gre za fenomen, saj so o knjigi, ki govori o ekonomiji, povsod po svetu pisali ne le resni mediji, ampak tudi tabloidi. Med drugim je razlog verjetno avtorjeva svojevrstna kritika ekonomske stroke in kolegov ekonomistov, za katere Piketty meni, da premalo berejo svetovno literaturo in so preveč zabubljeni v svoje teoretične modele.«

In še: »Knjiga zadeva vse nas in v tem lahko iščemo vzrok njene popularnosti. Največ prostora v njej je namenjenega dohodkovni neenakosti, za katero večina slovenskih ekonomistov meni, da pri nas ne obstaja in da smo v tem smislu ena najbolj egalitarnih družb na svetu.«

Največ prostora je posvečenega neenakosti, se pravi tistemu, kar levičarji ne razumejo. Ne obstaja namreč problem neenakosti, saj to ni problem per se, ampak povsem naraven pojav, saj smo ljudje različni. Ne mislim na tem mestu razpredati na dolgo in široko (bom drugič, ko bom slovenski prevod natančno prebral, ker me zanima, koliko se razlikuje od izvirnika), ampak oglejmo si kaj je o neenakosti zapisalo Delo v povojnem obdobju: »Po koncu druge svetovne vojne smo imeli v prvih povojnih desetletjih do sredine sedemdesetih let obdobje, ki v zgodovini kapitalizma velja za njegovo zlato dobo. To je bilo obdobje visoke gospodarske rasti, nizke družbene neenakosti, ipd. V sredini sedemdesetih let so se z vzponom pojava, ki ga Piketty imenuje »konzervativna revolucija«, ki ga je v anglosaškem svetu utelešata Ronald Reagan v ZDA in Margaret Thatcher v Veliki Britaniji ti trendi začeli obračati. Gospodarska rast je padla pod ustaljeno raven.« Če ponovimo: 50. in 60. leta so bila zlato obdobje kapitalizma, ker je bila družbena neenakost nizka, države so beležile visoke gospodarske rasti. Za razliko od danes, ko nam komentatorji od Mladine in Dela do Studia city in Dnevnika razlagajo, da živimo v času podivjanega neoliberalizma, ki uničuje socialno državo, krči pravice delavcem, privatizira izobraževanje in zdravstvo. Skratka, država namenja premalo denarja za tisto, čemur levičarji pravijo »javno«. Čeprav sem o tem že pisal, naj na kratko ponovim. Torej, kapitalizem pred pol stoletja je bil za levičarje tisti pravi, socialni kapitalizem, neenakost je bila majhna, novi kapitalizem oziroma neoliberalizem, pa je neusmiljen, neenakost med bogatimi in revnimi se povečuje. Človek bi pomislil, da je imela država v petdesetih in šestdesetih letih veliko vlogo, da so bili davki tako visoki, da so se lahko financirali socialni programi, ter da je obstajala obsežna regulacija, ki je nadzirala banke in podjetja.

Kot običajno je resnica povsem drugačna od tiste, ki jo predstavljajo tovariši socialisti. Če pogledamo znanstveno delo profesorjev Thomasa R. Cusacka in Susanne Fuchs, ki sta analizirala vpliv države na posamezna gospodarstva in socialno politiko, takoj opazimo, da je bil kapitalizem od leta 1950 do leta 1970, ki ga delo imenuje zlata doba kapitalizma z majhno neenakostjo, veliko bolj dereguliran, država pa je namenjala za socialne programe veliko manj denarja, kot to počne danes. Samo za primer: povprečna javna poraba v 18 najbolj razvitih kapitalističnih državah je leta 1950 znašala 23,9 odstotka BDP in leta 1960 27,4 odstotka, medtem ko je lani znašala že 47,2 odstotka. Če pogledamo še posamezne države. V zlati dobi kapitalizma so najmanjšo javno porabo imele Japonska (15,9 odstotka BDP), Danska (19,6 odstotka BDP), Švica (20,8 odstotka BDP), ZDA (22,4 odstotka BDP) in Italija (23 odstotkov BDP), danes, ko po mnenju socialistov vlada krut neoliberalizem, pa javna poraba v vseh državah (razen v Švici in Avstraliji) krepko presega 40 odstotkov BDP. Povedano drugače: od petdesetih let prejšnjega stoletja se je javna poraba zelo povečala, prav tako se je povečal javni dolg, regulacija je postala strožja, vse več denarja se je namenilo za socialne programe. Skratka, vse je bilo diametralno nasprotno tistemu, kar trdijo levičarji. Torej, če imamo danes neoliberalni kapitalizem, kako bi potem v resnici morali poimenovati kapitalizem pred pol stoletja, kjer je država za socialne programe namenila do trikrat manj denarja, ko je bila javna poraba samo petina BDP? Super ultra neoliberalni kapitalizem?

Edini logičen sklep je, da so ravno državni intervencionizem, vse večja regulacija, nenasitna država s svojo potrošnjo in vse višji davki povzročili vse večjo neenakost, o kateri govorijo levičarji.

Multikulturnost ubija. Dobesedno. (2. del)

Značke

Daniel Wretström, Elin Krantz, Göran Persson, multikulturalizem, multikulturnost, Švedska

Jutri, 26. septembra, bo minilo natanko pet let, od kar je afriški priseljenec na Švedskem posilil in zverinsko umoril 27-letno Elin Krantz. Ta zločin je v tej skandinavski državi pomenil prelomnico, saj so Švedi začeli gledati na multikulturnost drugače, precej bolj zadržano in nenaklonjeno. Deset let prej se je zgodil še en zločin, ki pa je pomenil prelomnico v smislu, da je policija priznala, da se priseljenci združujejo v kriminalne bande, ki obračunavajo z drugače mislečimi. Zato je moral umreti takrat 17-letni .

Od tega tragičnega dogodka bo 15 let minilo 9. decembra, sicer bi Daniel, ki sta ga starša za medije opisala kot mirnega in dobrega fanta, ki je veliko časa preživel na ribolovu, igral bobne in bil tudi hudomušen, 15. oktobra praznoval 32 let. Pa ne bo. Brutalno ga je umorila multikulturna tolpa, v kateri je bilo 15 priseljencev in vsaj eden švedski ljubitelj »drugačnosti«. Daniel je bil sicer član skupine, ki so jo levičarji označevali za skrajno desničarsko oziroma za neonacistično. Tudi če bi bilo to res (poročila o tej skupini se sicer razlikujejo, res pa je, da je švedska skupina Blood and Honour njegovo smrt izkoristila za svojo propagando), nima nihče pravice, da bi komurkoli stregel po življenje. Policija ni našla nikakršnega dokaza, da bi Daniel kdaj komu škodoval. Samo nasprotovanje multikulturalizmu ne pomeni, da te ljubitelji multikulturnosti lahko ubijejo. In to je edina razlika med Elin Krantz, ki se je navduševala nad multikulturnostjo, in Danielom Wretström, ki je taki prisilni multikulturnosti nasprotoval.

Tistega usodnega dne je Daniel (po njem so poimenovali Facebook profil) čakal na avtobusni postaji Säbytorgsvägen v Salemu na Švedskem, kraju jugozahodno od Stockholma. Vračal se je iz zabave, ko se je nenadoma prikazala podivjana priseljeniška tolpa in na Daniela kričala, da je rasist. Očitno so bili spodbujeni z govorom takratnega švedskega premierja Görana Perssona, švedskega levičarja in velikega zagovornika multikulturnosti, ki je le nekaj dni pred napadom dejal, da je treba »rasizem zdrobiti«. Zločinska banda priseljencev je to očitno vzela dobesedno.

Rekonstrukcija dogodkov je pokazala, da je eden od članov bande vzel meter in pol dolgo leseno desko in nesrečnega Daniela mahnil po glavi. Takrat je mimo pripeljal avto in se ustavil. Švedski najstnik se je vrgel na njegov pokrov in voznika prosil, naj ga reši. Ko je voznik videl povampirjene priseljence, je speljal in hitro zavrl, da je Daniel padel s pokrova. Tako se ga je otresel in odpeljal naprej. Medtem je prišel do fanta Khaled Odeh in ga štirikrat zabodel v hrbet. Rezilo se je prelomilo na pol, z ostankom so Danielu prerezali grlo in kot nori vpili: »Zdrobimo rasizem«.

Storilce je policija prijela, na sodišču se je kasneje vse skupaj sprevrglo v farso. Morilca Khaleda so spoznali za neprištevnega, po letu dni je že zapustil psihiatrično ustanovo. Trije so bili obsojeni na 40 ur dela v dobro skupnosti, drugi so morali plačati po 200 evrov kazni (1.800 švedskih kron). To je manj, kot ti na Švedskem naložijo kazen za prehitro vožnjo.

Pogreb Daniela, kjer se je zbralo več sto ljudi, so levičarji označili za shod rasistov, vsako leto v njegov spomin priredijo pohod, ki se ga udeleži na tisoče ljudi, ki jim ni mar, kakšno Švedsko bodo pustili potomcem.

Čeprav zagovorniki multikulturnosti pravijo, da priseljenci ne povečujejo stopenj kriminala in da gre za stereotipe, analize kažejo drugače. Po podatkih danskega TMC (Teori og Metodecentret) je stopnja kriminala med moškimi begunci in njihovimi potomci za 73 odstotkov večja od danskega povprečja. V Italiji po raziskavi Paola Pinottija, profesorja katedre za analizo politik in javno upravo na milanski zasebni fakulteti Bocconi, priseljenci in begunci povzročijo kar 80 odstotkov vseh najhujših kaznivih dejanj v državi (oborožen rop, umor in podobno).

Po podatkih inštituta Gatestone se je na Švedskem, od kar se je pred desetletji odprla za priseljence in begunce, število kaznivih dejanj povečalo za 300 odstotkov, število posilstev pa za neverjetnih 1.472 odstotkov. Kot je poročal Washington Times, ki se je skliceval na švedsko policijo, kar 77 odstotkov posilstev zagrešijo muslimani, ki jih je v tej skandinavski državi uradno samo pet odstotkov. Podobno se je dogajalo na Norveškem, kjer pa je nova, konservativna vlada zaostrila politiko do priseljencev. Po hitrem postopku so jih lani deportirali več tisoč (večinoma muslimanov), rezultat pa je bil, da se je stopnja kriminala v tej državi zmanjšala kar za 31 odstotkov. Podatke sicer objavlja norveški statistični portal SSB.

Na Finskem je zadeva malo boljša, vendar še vedno grozljiva: po podatkih telefonske linije za pomoč Tukinainen 2,2 odstotka na Finskem živečih tujcev zagreši kar petino vseh posilstev. Deutsche Welle, ki se je skliceval na nemško policijo, je pisal, da je stopnja kriminala med mladini moškimi petkrat večja med priseljenci kot avtohtonimi Nemci.

Ludwig von Mises za začetnike

Značke

Eamonn Butler, ekonomija, Friedrich von Hayek, knjiga, liberalizem, Ludwig von Mises, prosti trg, socializem, svoboda, ZDA

»Liberalizem zagovarja zasebno lastnino proizvodnih sredstev, ker od takšne gospodarske organiziranosti pričakuje višji življenjski standard, ne zato, ker želi pomagati lastnikom.«

To je le ena od misli enega najpomembnejših ekonomistov in politikov 20. stoletja Ludwiga von Misesa (1881-1973), ki je zdaj izšel v slovenščini v nekakšni »žepni izdaji«. Eamonn Butler, direktor Inštituta Adama Smitha, je v knjigi s preprostim naslovom Ludwig von Mises – Življenje in delo zajel pravzaprav celoten opus Misesa. Knjiga ima manj kot 100 strani in bi se pravzaprav morala imenovati Mises za telebane. Vodilna osebnost avstrijske ekonomske šole je namreč znana po obsežnih in precej zapletenih razpravah in knjigah, Butler pa Misdesa predstavi na enostaven in preprost način. In čeprav je svoja najpomembnejša dela napisal že dolga desetletja nazaj, vmes je bil zaničevan, je njegova misel danes še kako pomembna. Knjigo imajo v vseh bolje založenih knjigarnah, naročite pa jo lahko tudi tukaj.

Mises je širši javnosti sicer znan po odlični in uničujoči kritiki socializma. »Zgradil jo je na dejstvu, da ekonomski izračun preprosto postane neizvedljiv, če trg preneha obstajati. Če so proizvodna sredstva v lasti države in se jih tako nikoli ne kupuje ali prodaja, jim ni mogoče določiti cene. (…) Tržno gospodarstvo pa nasprotno ustvarja konkurenčni pritisk na proizvajalce, da izbirajo stroškovno najučinkovitejše procese – s tem pa zmanjšajo zapravljanje in življenjsko pomembna sredstva ohranijo nedotaknjena za prihodnje rodove,« je o Misesovem razmišljanju zapisal Eamonn Butler in poudarja njegovo definicijo socializma. Takole je zapisal: »Bistvo socializma je naslednje: vsa proizvodna sredstva so pod izključnim nadzorom organizirane skupnosti. To in samo to je socializem. Vse druge opredelitve so zavajujoče.«

Socializem preprosto logično ni vzdržen, nikakor ni mogel uspeti, saj so nadzor cen, s strani države nadzorovano poslovanje in vladni ukrepi za gospodarstvo lahko samo razdiralni. Neovirani prosti trgi so namreč lahko edini delujoč ekonomski sistem, kajti iskanje mehanskih povezav med vrednostmi, kot sta celotno povpraševanje in celotna ponudba, ne upoštevajo raznovrstnosti ljudi in vrednosti, ki spodbujajo gospodarsko življenje teh posameznikov. Povedano drugače: socializem ne priznava svobode posameznikov. Ali kot pravi Mises: »Socialistična skupnost je velika avtoritarna združba, v kateri se ukazi dajejo in izvršujejo. To je mišljeno z besedami ´plansko gospodarstvo´ in ´ukinitev anarhije proizvodnje´.« Tistim, ki sanjajo o nekakšni tretji poti, nekakšni poti med socializmom in kapitalizmom, pa Mises sporoča: »Ideja, da obstaja tretji sistem – nekaj med socializmom in kapitalizmom, kot pravijo njegovi privrženci, sistem, ki je enako daleč od socializma, kot je od kapitalizma, ki pa ohranja prednosti in se izogiba pomanjkljivostim obeh – je čisti nesmisel.«

Če je bila njegova kritika socializma najbolj znana, pa je njegovo najpomembnejše delo zagotovo teorija poslovnih ciklov, ki so dolgo begala ekonomiste. Gre za ritmične vzpone in padce poslovne dejavnosti, cen in prihodkov, ki jih lahko opazimo v obdobju več let. Ta genialni avstrijski um, ki se je kasneje preselil v ZDA, je odkril in dokazal, da je bistveni vir ciklov val bančnih posojil, ki je vedno spodbujen s strani centralne banke in njihovih političnih gospodarjev. Torej z državnimi intervencijami, kot se je dogajalo v letih pred veliko globalno finančno krizo.

Ekonomisti so sicer že vsak od 18. stoletja naprej vedeli, da se ljudje počutijo bogatejše, če se iz nekega razloga poveča količina denarja v obtoku. Toda ta dodatna potrošnja cene požene navzgor in na koncu ni zaradi tega nihče na boljšem. Tak razrast potrošnje, ki je spodbujen s poceni posojili, podjetnike zaziba v prepričanje, da gre za dejansko povečanje povpraševanja po njihovih proizvodih, zato si še več sposojajo, da lahko proizvajajo še več. Toda gre za zmotno investiranje, ki je zasnovano na lažnih cenovnih signalih. Zlom, ki neizbežno sledi, potem ko se posojila podražijo, je boleč. Lažni razcvet, kot se je to dogajalo v začetku 21. stoletja, je privedel do bolečega propada. Po Misesu je edina logična rešitev strogo omejevanje ustvarjanja denarja (kakršen je zlati standard), ki prepreči cikle in škodo, ki jo povzročajo. Njegova teorija je bila briljanten dosežek. Žal ni dočakal priznanja, je pa zato njegov učenec Friedrich Hayek prejel Nobelovo nagrado ravno za teorijo poslovnih ciklov, ki jo je razvil Mises.

Tudi o ekonomiji kot znanosti je imel svoj pogled. Za Misesa je ekonomija znanost, ki odkriva in napoveduje pojave, toda ne na podlagi opazovanj in preverjanja, temveč z dedukcijo. Matematična analiza namreč odpove, saj ne more hkrati in sproti zajeti vseh podatkov: različni ljudje različno vrednotijo stvari ter odziv ene skupine posameznikov na dogajanje na trgu danes morda ne bo enak kot odziv iste ali druge skupine na dogajanje jutri. Prav ta izrazito individualna, osebna in subjektivna osnova gospodarstva otežuje življenje makroekonomistom, ekonometristom pa dela življenje docela neznosno. Zato ekonomija nikoli ne more biti veda o predvidljivih statističnih povezavah med stvarmi, temveč je ekonomija zakoreninjena v vrednostih, ki jih ljudje pripisujejo stvarem. In te vrednosti se spreminjajo, ker se svet spreminja in se spreminjajo potrebe.

»V delovanju trga ni nič samodejnega ali skrivnostnega. Edine sile, ki določajo stalno nihajoče stanje trga, so vrednostne ocene različnih posameznikov in njihova dejanja, ki jih te vrednostne ocene usmerjajo. Končni dejavnik na trgu je prizadevanje človeka, da na najboljši način zadovolji svoje potrebe in želje,« pravi Mises in dodaja: »Trg ni kraj, proces je, način, po katerem posamezniki s kupovanjem in prodajanjem, s proizvodnjo in potrošnjo prispevajo k celotnemu delovanju družbe.«

Nadškof Zore, katoliška cerkev in duhovna oskrba migrantov

Značke

avstrijska ekonomska šola, begunci, katoliška cerkev, liberalizem, Ludwig von Mises, migranti, nadškof, Stanislav Zore

Na tekst o nestrinjanju z izjavami nadškofa Stanislava Zoreta o migrantih, sem dobil precej odzivov. Nekateri so v tem prepoznali napad na slovensko katoliško cerkev, večina se je strinjala z napisanim. Ne mislim razpredati, zato bom kratek. Kaj bi morala med drugim narediti katoliška cerkev, je dobro napisal avtor portala KatKapital, ki je med drugim pogrešal duhovno oskrbo migrantov, saj prihajajo iz držav, kjer mnogi od njih niso slišali za nauk katoliške cerkve. Priporočam branje. Avtor ugotavlja, da se je cerkev v materialnem smislu dobro odzvala, saj so njene humanitarne organizacije sodelovale pri zbiranju hrane, pijače in drugih potrebščin za migrante, popolnoma je pa zatajila pri širjenju evangelija med temi ljudmi, kar je eno od osnovnih poslanstev katoliške cerkve.

Tudi na tekst o tem, da prosti trg ne pomeni tudi nujno svobodnih migracij, sem prejel kar nekaj odzivov. Tisti, ki se niso strinjali, so mi očitali, da se oddaljujem od temeljnih liberalnih načel in ne sledim misli nekaterih velikih imen liberalizma. Zato samo dva citata Ludwiga von Misesa:

»To je naloga, ki jo liberalna doktrina pripisuje državi: varovanje lastnine, svobode in miru.« (Liberalism, stran 37)

»Prva dolžnost vsake vlade je obramba narodove varnosti in civilizacije pred agresijo tujih sovražnikov kot domačih gangsterjev. Če bi bili vsi ljudje prijazni in krepostni, če si nihče ne bi želel tega, kar pripada drugemu, ne bi bilo potrebe po vladah, vojskah in mornaricah, policistih, sodiščih in zaporih.« (Bureaucracy, stran 24)

Vodnik po galaksiji migrantskega besednjaka

Značke

begunci, islam, migranti, muslimani, slovarček

Za razumevanje begunske krize je zelo pomembno, da približno veste, kaj v resnici pomenijo nekatere besedne zveze, ki jih uporabljajo migranti. Podobno kot levičarji imajo tudi oni na zalogi cel kup izrazov, za katere mislite, da jih razumete, ampak jih v resnici ne. Nekatere pojme (kot so islamofobija, rasizem in ksenofobija) smo že obdelali, zato jih tokrat ne bomo ponavljali.

»Če ne odprete meje, bomo gladovno stavkali.« – »Kaj bo za večerjo?«

»Dokumente so mi na poti ukradli.« – »Dokumente sem na poti uničil.«

„Homoseksualcev ne mečemo s stolpnic.“ – „Nismo mi krivi, če ne znajo leteti.“

»Hvala za lep in udoben namestitveni center.« – »Kmalu bomo zamenjali: mi v vaš dom, vi v taborišča.«

»Hvala, ker nas branite pred desničarji.« – »Hvala, ker nasprotujete tistim, ki bi vas lahko rešili.«

»Hvala, ker nas branite pred vašimi skrajneži.« – »Hvala, ker sami sebe uničujete.«

„Hvaležen vam bom celo življenje.“ – „Kmalu vam pošljem bombo.“

»Imam dokumente.« – »Kupil sem dokumente.«

„Imate lepe in visoke stolpnice.“ – „Imamo dobre pilote.“

»Imate lepo državo.« – »Čez nekaj let vas bomo izgnali.«

»Imate lepo zastavo.« – »Vaša zastava lepo gori.«

„Integriral se bom.“ – „Vi se boste prilagodili šeriatskemu pravu.“

„Islam je religija miru.“ – „Ha, ha, ha.“

„Ko se bo vojna končala, se bom vrnil v Sirijo.“ – „Moja družina iz Nigerije je že na poti.“

„Jaz sem begunec.“ – „Jaz sem ekonomski migrant.“

„Jaz sem ateist iz Sirije.“ – „Jaz sem musliman iz Pakistana.“

„Jaz sem iz Sirije.“ (1/5) – „Jaz sem iz Afganistana.“

„Jaz sem iz Sirije.“ (2/5) – „Jaz sem iz Iraka.“

„Jaz sem iz Sirije.“ (3/5) – „Jaz sem iz Bangladeša.“

„Jaz sem iz Sirije.“ (4/5) – „Jaz sem s Kosova.“

„Jaz sem iz Sirije.“ (5/5) – „Jaz sem iz Etiopije.“

„Lačen sem.“ – „Ravno sem hrano nevernikov vrgel v smeti.“

„Morijo samo muslimanski skrajneži.“ – „Jaz sem musliman.“

„Multikulturnost je dobra.“ – „Islam je dober.“

„Muslimani ne lažemo.“ – „Muslimani lahko lažemo nevernikom.“

»Mi ne uživamo mamil.« – »Mi tihotapimo mamila.«

»Mudilo se nam je na avtobus, zato nismo počistili za seboj.« – »Smeti pobirajo neverniki.«

»Ne bojte se nas.« – »Bojte se nas.«

„Ne jemo svinjine.“ – „Če ne želite pokola, prepovejte svinjino.“

„Ne pijemo alkohola.“ – „Če ne želite pokola, prepovejte alkohol.“

„Ne razumemo vašega jezika.“ – „Kmalu boste vsi znali arbščino.“

»Ne zamerimo vam žalitev Alaha.« – »Kje je kalašnikov?«

„Ne želim biti v breme vaši državi.“ – „Počakajte, da pridejo za menoj sorodniki.“

»Ne želim ostati v vaši državi.« – »Tudi vi pridete na vrsto.«

„Nikoli nisem bil vojak.“ – „Celo življenje sem vojak.“

„Nismo maščevalni.“ – „Se spomnite Charlie Hebdo?“

„Nismo posiljevalci.“ – „Mi tako kaznujemo ženske.“

„Nismo teroristi.“ – „Ženske in otroci niso teroristi.“

»Nismo užaljeni, če nam kdo nasprotuje.« – »Odsekajte mu glavo.«

„Orban je fašist, nacist.“ – „Kreteni, samo Orbanov način bi vas lahko rešil.“

„Poiskal si bom delo.“ – „Živel bom na račun davkoplačevalcev.“

»Pot nas je povsem izčrpala.« – »Težko je sedeti 10 ur na vlaku.«

„Prinašamo mir.“ – „Imeli boste vojno.“

„Prisežem pri Alahu in preroku Mohamedu, da sem Abdul Mehmet.“ – „V Siriji sem bil Mohamed Al Rašid, v Turčiji Abdul Amat, v Grčiji Mohamed Al Rahman, v Makedoniji Sultan Mesih, v Srbiji Ibn Kaldum, na Hrvaškem Mohamed Aziz, v Sloveniji Amsah Masih, v Avstriji bom Abd Al Ilah, v Nemčiji pa Mohamed Ibn Raihan.«

„Rad imam Angelo Merkel.“ – „Tudi ona pride na vrsto, nevernica.“

»Radi imamo demokracijo.« – »Kaj je to demokracija.«

„Radi imamo Evropsko unijo.“ – „Radi imamo Evropsko islamsko unijo.“

»Radi imamo otroke.« – »Otroki so opasani z eksplozivom.«

„Slovenija je revna država. Ne želim ostati pri vas.“ – „Slovenija nima dovolj velikih socialnih transferjev.“

„Sem brez denarja.“ – „Denar potuje prek Western Uniona.“

„Sem miroljuben begunec.“ – „Orožje je že na poti.“

»Sem še mladoleten.« – »Star sem 25 let.«

»Sem znanstvenik.« – »Če so dokazi v nasprotju s koranom, jih zavržem.«

„Sonce me je opeklo.“ – „Sem iz Etiopije.“

„Sovražim Islamsko državo.“ – „Rad imam Islamsko državo.“

„Spoštovali bomo vašo zakonodajo.“ – „Uvedli bomo šeriat.“

„Spoštujemo svobodo govora.“ – „Na grmado z Lucijo Ušaj.“

„Spoštujemo svobodo izražanja.“ – „Obsodil vas bo Svet za odziv na sovražni govor, mi vam bomo odsekali glavo.“

»Spoštujemo vašo vero.« – »Alah Akbar.«

„Spoštujemo ženske.“ – „Ženske prepuščamo Alahovemu nauku.“

„Vaša država je zelo velikodušna.“ – »Ali sem prehodil na tisoče kilometrov zato, da mi ne boste dali socialne pomoči.“

„Vi ste dobri ljudje.“ – „Vi ste neverniki.“

„V Nemčiji si bom kupil hišo.“ – „V Nemčiji si bom vzel hišo.“

„V Siriji sem bil elektro tehnik.“ – „V Iraku sem izdeloval bombe.“

„V Siriji sem bil gradbeni tehnik.“ – „V Siriji sem rušil zgodovinske spomenike.“

»V Siriji sem bil nogometni trener.« – »V Siriji sem bil terorist.«

„V Siriji so na nas ves čas metali bombe.“ – „V Avganistanu sem ves čas metal bombe.“

„Zadovoljen bom s streho nad glavo.“ – „Hočem hišo z bazenom.“

„Z nami potujejo večinoma nemočne ženske in otroci.“ – „Z nami so večinoma mladi moški.“

„Želim čim boljše življenje.“ – „Želim čim več socialne pomoči.“

„Želim prispevati k gospodarskemu napredku Švedske.“ – „Naredil bom vse, da Švedska ostane država z največ posilstvi na 100.000 prebivalcev.“

»Želimo samo miren prehod prek vaše meje.« – »Če ne odprete mej, vas bomo napadli.«

Multikulturnost ubija. Dobesedno.

Značke

Elin Krantz, Ephrem Tadele Yohannes, multikulturalizem, multikulturnost, posilstvo, Švedska

Opozorilo: Nekatere fotografije na povezavah so zelo nazorne in vznemirljive. Povezave odpirate na lastno odgovornost, Kavarna Hayek ne prevzema nikakršne odgovornosti. Vsaka taka povezava bo označena s POZOR!

In memoriam: Elin Krantz, 5 let kasneje (26. september 2010/2015)

Te dni mineva pet let (26. septembra), od kar je bila multikulturna Švedska priča enemu najbolj nagnusnih zločinov v svoji novejši zgodovini. Tisto nedeljo se je 27-letna Elin Krantz, modrooka in svetlolasa Švedinja iz Göteborga, v zgodnjih jutranjih urah s prijatelji vozila s tramvajem. Iz nočnega kluba Valand se je vračala proti domu. Od postajališča Hjalmar Brantingsplatsen je ostala sama in izstopila na postajališču v bližini svojega doma v Hisingenu. Običajno to ni bila nikoli težava, saj je Švedska vedno veljala za varno državo. Toda na tramvaju je bil tudi 23-letni Ephrem Tadele Yohannes, priseljenec iz Etiopije, ki je nekaj časa živel v Združenih državah Amerike. Voznik tramvaja je kasneje povedal, da je Ephrem vidno nadlegoval Elin, videlo se je, da ji je nelagodno, in da je po izstopu iz tramvaja šel za njo.

Elin se ni vrnila domov, našli so jo na gozdnatem območju nedaleč od postaje tramvaja. Policisti in forenziki so se ob prizoru zgrozili (POZOR!). Ephrema Tadela Yohannesa so aretirali še isti dan. Priseljenec je trdil, da je slišal krike in šel pogledati, kaj se dogaja. Videl naj bi, kako sta dva neznanca posilila žensko, vendar se je kmalu izkazalo, da laže. Rekonstrukcija je pokazala, da je bila brutalno posiljena, pretepena. Najprej je pretrpela je udarec v glavo, medtem ko jo je posiljeval, jo je davil. Po posilstvu jo je vlekel po gozdnih tleh. Brezobzirni migrant jo je pustil ležati razgaljeno od pasu (POZOR!) navzdol z razkrečenimi nogami (POZOR!), nato pa je zločinec na njeno glavo in prsni koš zvalil 85 kilogramov težko skalo. Ephrem Tadel Yohannes je zločin priznal, leta 2011 je bil obsojen na 16 let zapora, po prestani kazni bo deportiran iz te skandinavske države, Elin Krantz je v spomin dobila na Facebooku svojo skupino.

Ironija je, da je Elin sebe označevala za multikulturno, bila je članica skupine »Radi imamo raznolikost«, zavzemala se je za migrante. Svojo zaupljivost je plačala z življenjem, Ephrem je imel v ZDA že bogato kriminalno kartoteko. Pri poročanju o umoru so politično korektni mediji, da ne bi vznemirjali javnosti, na sliki morilca prekrili oči, objavili niso niti polnega imena, samo starost. Prav tako multikulturni medijski mainstream sprva ni želel objaviti slik prizorišča zločina, večina je ignorirala tudi protest Švedov. levičarski in multikulturni aktivisti pa so potvarjali dejstva, da bi omilili zločin. Šli so celo tako daleč, da so razširjali govorice, češ da je imela Elin Krantz rada »črne konje« in objavili celo posnetek (POZOR!). Seveda se je izkazalo, da na posnetku ni bila nesrečna Elin. Na srečo so na Švedskem tudi neodvisni mediji, ki so vse objavili in javnosti pokazali vso strahoto tega ogabnega zločina.

Švedska se uvršča v sam vrh držav z največjim številom posilstev na 100 tisoč prebivalcev. Statistiki ugotavljajo, da sta rasti števila priseljencev in števila posilstev v tesni medsebojni povezavi.

Protislovnost med prostim trgom in nesvobodnimi migracijami je zgolj navidezna*

Značke

begunci, Dieter Zetsche, Keith Miles, lastnina, liberalizem, libertarci, migracije, migranti, Nemčija, prost pretok blaga in storitev, prosti trg, Švedska

Pred dvema letoma so v Nemčijo prišli prvi sirski begunci. Tako se je odločila nemška vlada in organizirani so bili čarterski poleti, da so jih prepeljali. Večina jih je bila izučenih delavcev (kot denimo Khalid Ibrahim, ki je električar), in to takih poklicev, ki jih je gospodarsko najmočnejša država potrebovala. Povedano drugače. Nemci so večinoma izbrali take, ki ne bodo strošek davkoplačevalcev oziroma ne bodo dodatno obremenjevali proračuna, ampak bodo v njega prispevali. Šlo je za obojestransko prostovoljno interakcijo. Obe strani (Nemčija na eni in begunci na drugi strani) sta se s tem strinjali.

Ta uvod zato, ker danes politični korektni mediji liberalcem (v evropskem pomenu besede) očitajo, da so »zagovorniki absolutne svobode trga, globalizacije in prostega pretoka blaga (…) začeli moledovati državo, naj nepredušno zapre meje pred nebodijihtreba prišleki, ki da nas bodo posilili in poklali«.

In še. »Seveda je v veliki množici ljudi ob beguncih tudi veliko ekonomskih migrantov. Pa kaj? Je morda zločin, če želi nekdo iz Bangladeša, kjer ni vojne, svoji družini omogočiti boljše življenje? Z »liberalci«, ki bi postavljali žičnate ograje na mejah, se je tudi treba strinjati, da so velike množice ljudi lahko pomembno tveganje za varnost. Za to, da ta tveganja odkrijejo in odpravijo, pa imamo varnostne organe, ki so bili tem istim »liberalcem« še pred nedavnim le odvečen strošek.«

Domnevam, da večina libertarcev, ki zagovarjajo prosti trg, minimalno državo, nedotakljivost zasebne lastnine in podobno, resnično meni, da država migracij ne bi smela omejevati, zato se zavzemajo za politiko odprtih mej. Še posebej zato, ker se Evropa stara in potrebuje mlado, svežo delovno silo. To seveda drži – liberalizem se zavzema za prost pretok blaga, storitev in ljudi. Zato migracije niso same po sebi problem. Težava nastane, ker nekateri, ki si prizadevajo za prosti trg, globalizacijo, prosto izmenjavo blaga in tudi ljudi, ne razumejo, da te interakcije potekajo prostovoljno. Prosti trg namreč predvideva prostovoljno obojestransko izmenjavo blaga med prodajalcem in kupcem, torej med tistim, ki proizvaja in prodaja, ter tistim, ki kupuje. Če naročim neko blago iz Italije ali Švedske, to storim prostovoljno in upravičeno pričakujem, da mi bo prodajalec to blago poslal, jaz ga bom pa plačal. Torej oba, in jaz kot kupec in Italijan (ali Šved) kot prodajalec, sodelujeva pri tem prostovoljno. Nihče nas ne sili v sodelovanje. Zdaj si pa predstavljajte, da bi neko špansko podjetje začelo v Slovenijo pošiljati pakete, ki jih potrošniki sploh niso naročili. To ne bi bila več prosta izmenjava dobrin, saj mora trgovina temeljiti na prostovoljnem odnosu. Na načelni ravni je enako z migracijami. Nemčija je leta 2013, ko je njihova vlada dejala, da bo sprejela 5.000 sirskih beguncev, ravnala pravilno. Tiste, ki je sprejela, je tudi sama pripeljala v Nemčijo. Ali z letalom ali pa z vlakom, toda s tem, da se je z državami, skozi katere je peljal vlak, dogovorila, da gre za njene goste oziroma ljudi, ki jih bo sprejela.

Toda libertarni zagovorniki odprtih mej pravijo, da prosti trg sam po sebi predvideva tudi prost pretok ljudi. Zato menijo, da bi morale biti meje odprte. Argument je na videz trden in neizpodbiten, toda popolnoma nedosleden. Poglejmo. Po njihovo država nobenemu ne more prepovedati prehod meje in svobodno gibanje. Pri tem opozarjajo, da država prav tako ne more svojim državljanom prepovedati, da bi kupovali dobrine zunaj meja nacionalne države. Torej, če imamo prost pretok blaga in storitev, moramo imeti tudi prost pretok ljudi. Vendar je to tipična zabloda libertarcev.

Na težavo smo že opozorili: interakcija mora biti prostovoljna, se pravi, da se morata strinjati obe strani. Recimo, da nekdo dobi službo na Danskem. V tem primeru gre na Dansko, kjer ga pričakuje nov delodajalec. Torej ima zagotovljeno delo, da dela v tej državi, povabil ga je delodajalec. Toda če nekdo prestopi nacionalno mejo, ne da bi ga kdo povabil, potem ne gre za obojestranski prostovoljni odnos.

Naslednji argument libertarcev, ki smrdi po socialistični mantri, je, da v državi, kamor pridejo migranti, obstaja državna lastnina, javni prostori, kjer se lahko zadržujejo. To je res, toda kjer je take lastnine preveč, to ni več svobodna družba. Pa tudi v tem primeru bi se morala država izkazati kot dober lastnik, kot dober upravitelj, ki ščiti svoje državljane. In lastniki teh javnih površin, so državljani, država z njimi samo upravlja. Torej, če nekdo hoče v drugo državo, ne da bi ga kdo poklical, nima pravice svobodnega prečkanja meje. Politika odprtih mej torej pomeni kršenje lastninskih pravic. Tudi lastninskih pravic zasebnikov. Ste se kdaj vprašali, zakaj denimo Avstrija ali Nemčija striktno zahtevata, da gredo migranti organizirano in nadzorovano z vlaki ali avtobusi do centrov. Zato da na svoji poti, če bi šli neorganizirano, ne kršijo lastninskih pravic zasebnikov. Predstavljajte si, da bi si migranti, ki bi potovali od točke A do točke B, izbrali ravno vaše stanovanje ali hišo, da bi si skrajšali pot. Bi pustili, da bi jih na tisoče vstopalo pri prednjih vratih izstopalo pa pri zadnjih vratih? In to ves čas, iz ure v uro, iz dneva v dan. Zato tudi migranti, ki potujejo, nimajo nikakršne pravice, da si na poti sami postrežejo s sadjem ali poljščinami, ki rastejo ob njihovi poti. To bi namreč pomenilo kršenje lastninskih pravic. Dokaj urejene države to upoštevajo in migrantom ne pustijo prosto sprehajanje po državi, drugod, kjer še vlada socialistična norija in je vse »naše«, kot recimo na Hrvaškem (in delno ob slovensko-hrvaški meji), pa se migranti sprehajajo po zasebnih zemljiščih. V res svobodni družbi, kjer ne bi bilo državne ali javno lastnine, tudi težav z migranti ne bi bilo. Lastniki zemljišč bi odločali, kdo in pod kakšnimi pogoji lahko stopi na njihovo zemljišče. Toda socialistom se še vedno zdi, da so zemljišča, do koder seže njihov pogled, v njihovi lasti oziroma so skupna lastnina. Toda tudi v tem primeru se migrant ne more svobodno in prosto sprehajati, če ga v državo ni nihče povabil (nima na primer garantnega pisma, pogodbe o delu in podobno). Če pa govorimo o beguncih, potem velja naslednje: zateči se mora v prvo varno državo. Te pa so na poti iz Sirije (če izpustimo Turčijo) Grčija, Makedonija, Srbija in Hrvaška.

Libertarna politika odprtih mej ima še eno težavo, da katero se pozablja. To je socialna država, ki spodbuja brezdelje, lenobo in neodgovornost ter ustvarja parazite in kriminalce. Evropske države še nikoli v zgodovini niso imele tolikšne javne porabe in še nikoli v zgodovini niso toliko trošile za razne socialne transferje kot ravno danes. Socialna država pa, kot vemo, uničuje tradicionalne stebre družbe, kot je družina, povzroča izkrivljanje trga, povečuje časovne preference prebivalstva, preprečuje učinkovito razporejanje gospodarskih virov in zmanjšuje življenjski standard. Na dolgi rok vodi v propad civilizirane družbe. In na to vplivajo tudi migracije, saj migranti prihajajo, ne da bi imeli zagotovljenega dela, dobivajo pa nadomestila za brezposelnost, deležni so javnega zdravstva in izobraževanja, imajo plačan porodniški dopust, prejemajo otroške dodatke in podobno. Da bi bila zadeva še slabša, ti ljudje prihajajo iz nesvobodnih držav, zato ne razumejo delovanja kapitalizma. In ker ga ne razumejo, bodo na volitvah, če v novi državi dobijo državljanstvo, volili levičarje. To pa pomeni še več kolektivistične tiranije. Do bridkega konca svobode.

In za konec še eden od mitskih argumentov v korist ilegalnih migrantov. Pravijo, da se celo sam predsednik uprave nemškega Daimlerja Dieter Zetsche zavzema za migrante, saj je to velika priložnost za Nemčijo. Z njim se lahko strinjamo, če ne bi bilo »lepotne napake«. Migranti so nekakšna državna subvencija velikim korporacijam. Zakaj? Preprosto zato, ker bi v pogojih prostega trga in prave konkurence korporacija sama poiskala delovno silo in to na svoje stroške. Če bi jo potrebovala in je v Nemčiji ne bi bilo, bi pač njeni kadroviki odleteli v Turčijo, izbrali tiste, ki bi si želeli delati v Daimlerju ter jih zaposlili. Tako pa jih nemška država tovori v Nemčijo in jih namešča v centre na stroške davkoplačevalcev. Korporacije bodo na brez težav in brez lastnih stroškov prišle do poceni in kvalificirane delovne sile (glede na to, koliko je migrantov).

Skratka, kaj narediti? Na tem mestu bi se strinjal s Keithom Milesom: »Prvič, prave begunce bi morali spodbuditi, da bi ostali v taboriščih, kjer jih lahko ustrezno oskrbijo in vnovič naselijo, kot se je to dogajalo po koncu druge svetovne vojne. (…) In drugič, ločiti bi morali ekonomske migrante od resničnih beguncev in poskrbeti, da se ustrezno prijavijo prek ustaljenih zakonskih postopkov in gredo v države, ki jih potrebujejo.«

*O problematiki migrantov in vprašanjih liberalizma v zvezi z begunci sem že pisal. Danes gre za razširjen in dopolnjen tekst. (Tukaj)

Je kapitalizem moralen?

Značke

kapitalizem, socializem, Walter E. Williams

Odličen Walter E. Williams, ameriški ekonomist, komentator in akademik, sicer profesor na George Mason University, ima nov video z naslovom Is Capitalism Moral? Pravzaprav bi se moral filmček imenovati Kapitalizem za telebane. Bilo bi dobro, da bi se ga ogledali socialisti in mogoče bi se kaj naučili.

Tukaj: https://www.youtube.com/watch?t=118&v=fJr2RO7g7jI.