Značke

, , , , , , ,

Redko se zgodi, da se Economist (www.economist.com) v svojih trditvah povleče nazaj, še redkeje pa da priložnost mlečnozobim izobražencem, da kritizirajo starejše, ugledne profesorje, etablirane ekonomske teoretike. In ravno to se je zgodilo v zadnji marčevski številki. Njihova najnovejša zvezda je 26-letni Matthew Rognlie, podiplomski študent na Tehnološkem inštitutu v Massachusettsu (MIT), ki je analiziral knjigo Thomasa Pikettyja Kapital v 21. stoletju in opozoril na nekatere njegove zablode. Prve kritike je v obliki kratkih pripomb objavil že na priljubljenem virtualnem zbirališču ameriških (neo)liberalcev (www.marginalrevolution.com), junija 2014 je sledil daljši tekst na portalu inštituta (www.mit.edu) z naslovom A note on Piketty and diminishing returns to capital (http://www.mit.edu/~mrognlie/piketty_diminishing_returns.pdf). Mediji so ga opazili šele, ko je njegov tekst objavila publikacija Brookings Papers on Economic Activity (http://www.brookings.edu), ki izhaja dvakrat na leto. V Economistu so zapisali, da se s tako kritiko Piketty do zdaj še ni srečal, Rognlieja so začeli resno obravnavati ugledni ekonomisti (http://www.economist.com/news/finance-and-economics/21647349-rising-house-prices-may-be-chiefly-responsible-rising-inequality-through).

Thomas Piketty (med drugim znan po tem, da je pretepal svoje ženske: http://www.dailymail.co.uk/news/article-2619675/The-Lefts-rock-star-economist-Thomas-Piketty-woman-beater-says-former-lover.html) je za svojo knjigo (do zdaj je prodal 1,5 milijona izvodov) dobil številne nagrade, med levičarji pa je povzročil orgazmično evforijo. Financial Times je knjigo razglasil za poslovno knjigo leta, čeprav je bil do nje zelo kritičen, revija The Prospect ga je za leto 2015 dala na vrh svetovnih mislecev (poleg Janisa Varufakisa, Neomi Klein in Russella Branda). Kot zdaj kaže, se bo moral Piketty soočiti z resno kritiko in nanjo odgovoriti, če želi ohraniti verodostojnost. Čeprav je knjiga doživela več kritik (nekatere sem povzel na https://kavarnahayek.wordpress.com//?s=piketty&search=Go), nekateri menijo, da gre za do zdaj najbolj resen in empirično utemeljen napad za Pikettyjeve socialistične blodnje.

Ključna poanta Pikettyja je družbena neenakost, ki se povečuje, ekonomija pa ni v rokah sposobnih, ampak posameznikov oziroma družinskih dinastij zaradi »dednega kapitalizma«. To je treba ustaviti, bogastvo pa prerazdeliti. Trdi, da se premoženje v rokah bogatih (tistega enega odstotka najbogatejših, ki imajo v rokah kapital) povečuje hitreje od gospodarske rasti. To se dogaja tudi takrat, ko ni gospodarske rasti ali je gospodarska rast negativna. Povedano drugače. Bogati bogatijo tudi takrat, ko je recesija, zato se razkorak med bogatimi in revnimi povečuje.

Matthew Rognlie kritizira tri Pikettyjeve argumente za te trditve. Prvič, stopnja kapitalskega donosa dolgoročno pada in ne ostaja ne visoka, niti dolgoročno ne presega gospodarske rasti, kot pravi Piketty. To posebej velja za sodobni čas. Nove oblike kapitala, kot je denimo programska oprema, se namreč hitreje amortizirajo kot vrednost opreme v preteklosti: stroj za izdelavo, recimo, vijakov je imel daljšo življenjsko dobo kot programska oprema za upravljanje podatkovnih baz, ki bo zastarela že po nekaj mesecih ali največ nekaj letih. To pa pomeni, da bo moral lastnik kapitala del dobičkov tudi hitreje reinvestirati. Bruto donos iz premoženja se namreč lahko povečuje, ne pa tudi njegova neto vrednost. V ekonomski teoriji se to imenuje prožnost (elastičnost) substitucije med kapitalom in delom, koeficient pa mora biti, če bi Pikettyjeve trditve države, vedno večji (tako bruto kot neto) kot 1 (r > g). Vendar ni, kar ugotavljajo številne študije. Ko pade gospodarska rast, pade tudi donosnost na kapital (r < g).

To je sprevidel celo levičarski ekonomist Larry Summers (http://www.salon.com/2014/05/14/larry_summers_says_piketty_isnt_scared_enough_of_our_robot_overlords/), češ da je sicer možno, da se vrednost osnovnega sredstva povečuje in da se proizvodnja počasi zmanjšuje, vendar je tudi res, in o tem ne more biti dvoma, da se istočasno sorazmerno povečuje amortizacija, ki pa je pomembna za akumulacijo kapitala. Summers poudari, da ne pozna prav nobene študije, ki bi pokazale, da je neto donosnost iz premoženja večja kot 1.

Drugič, Piketty zaradi takih izhodišč precenjuje prihodnje donose. Njegova teza, češ da bo delež premoženja manj bogatih še naprej upadal, temelji na predpostavki, da je zelo enostavno zamenjati delavce za robote (kapital). Toda če je veliko kapitala naloženega v nepremičnine, je to mnogo težje, kot si to zamišlja Piketty.

In tretjič, Rognlie ugotavlja, da niso vse naložbe kapitala enako donosne, Piketty pa pozablja na amortizacijo. Skokovita rast cen nepremičnin (predvsem stanovanj in stanovanjskih hiš) je skoraj v celoti prispevala k rasti donosov na kapital. Rognlie seveda ne govori na pamet, ampak je odštel amortizacijo v sedmih najbolj razvitih gospodarstvih sveta (ZDA, Japonska, Nemčija, Francija, Velika Britanija, Italija in Kanada) ter dobil neto kapitalski donos. Ugotovil je, da so nepremičnine danes edina res donosna dolgoročna naložba. Leta 1950 so kapitalski prihodki iz nepremičnin predstavljali le 3-odstotni delež, danes pa že približno 10-odstotkov.

In kdo je spodbudil tako rast? Zagotovo ne neoliberalizem, ampak državne intervencije na trgu nepremičnin (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/03/axel-kaiser-vs-naomi-klein/). Poleg tega Piketty manipulira s cenami nepremičnin. Zakaj je v svoji analizi upošteval samo tržno ceno, ne pa tudi cen najemnin? Preprosto zato, ker bi prišel do povsem drugačnih rezultatov in bi se njegova teorija o povečevanju neenakosti povsem podrla, kar so ugotovili tudi štirje francoski ekonomisti (http://spire.sciencespo.fr/hdl:/2441/6d6bmqq2mq9avo75ba1s430vom/resources/wp-25-bonnet-et-al-liepp.pdf).

Advertisements