Značke

, , , ,

Minilo bo skoraj leto dni, odkar je Thomas Piketty najavil knjigo Kapital v 21. stoletju (Capital in the Twenty-First Century) in dobre pol leta je minilo, ko je izšla. In medtem ko jo je večina resnih ekonomistov raztrgala, ker je Piketty manipuliral s podatki in seveda, kot je pač za levičarje značilno, prišel do napačnih zaključkov, je medtem postala nekakšna biblija slovenskih socialistov – ki jo citirajo, pa če je to potrebno ali ne – kot pred leti Doktrino šoka (The Shock Doctrine) Naomi Klein. Primer je zadnji predlog Združene levice Luke Meseca, ki želi še bolj obdavčiti plače, saj predlaga, da bi 50-odstotno dohodnino uveljavili že pri 38.000 evrih letne osnove. Tako naj bi zmanjšali razliko med bogatimi in revnimi. Kar je norost, kljub temu pa Združeno levico (ZL) in liderja Luko Meseca časopis Delo in nacionalna televizija povzdigujeta na raven božanstva.

A da ne bomo preveč zašli. Bistvo ugotovitev Pikettyja, ki prihaja s Paris School of Economics, je sicer, da bogati postajajo še bogatejši, revni pa še bolj revni. Seveda je postala svetovna uspešnica, Piketty pa, kot se za levičarje, ki se najbolj znajdejo oziroma jim gre najboljše v kapitalizmu, služi mastne denarje. Ampak človek mu privošči, saj je izdal bestseller, ki se prodaja. Kupi ga lahko, kdor hoče. Revni ga zagotovo ne, ker nimajo denarja, jim pa zato socialisti prek mainstream medijev sporočajo, in to ni nič novega, da niso sami krivi, ker so revni, ampak je kriv neoliberalizem, ko bogati izkoriščajo manj bogate in na ta račun bogatijo. Torej, neenakost na globalni (in tudi nacionalni) ravni je posledica zlega kapitalizma, podjetnikov, managerjev in dedičev, ki bogatijo na račun delavcev oziroma tistih, ki delajo. Seveda je spregledano bistvo in sodeč po Pikettyju se zdi, kot da globalnega poslovanja, najnovejše tehnološke revolucije (iphonov, če že hočete) in vsakodnevnih inovacij, ki lastnikom omogočajo, da znižujejo stroške na raven, ki si jo pred leti niti zamisliti niso mogli, sploh ni. Pri tem je uporabil linearno statistiko (kot vsi levičarji, ki želijo dokazati svoj prav), namesto dinamične, ki bi seveda pokazala povsem drugačno sliko: ja, res je, bogati postajajo vse bogatejši, toda po drugi strani postajajo revni vse bolj bogati. In Piketty je kot dokaze za svoje nebulozne trditve uporabil podatke ZDA, Kanade, Francije in Velike Britanije, se pravi najbolj bogate države sveta, zanemaril pa svet na globalni ravni in dejstvo, da živimo v 21. stoletju in ne več v 19. stoletju, od koder francoski ekonomist črpa navdihe. Kar za socialiste ni nič novega. Skratka, Piketty analizira svet, kot da bi živel v 19. stoletju ali v začetku 20. stoletja; populistično, s podatki in izračuni manipulirajoče. Zato je s svojo knjigo v 21. stoletju to, vsaj za zdaj, kar je bil Karl Marx v 19. stoletju (Das Kapital) in John Maynard Keynes (The General Theory of Employment, Interest and Money) v 20. stoletju. Za oba pa vemo, da sta s svojimi teorijami pogorela. Tako kot Piketty, ki ni upošteval, da svet premore globalne tehnološke guruje, superzvezdnike in inovatorje, ki svoje izume znajo prodajati, znajo mobilizirati ljudi, da jih kupujejo (kjub temu, da jih izdelujejo na Kitajskem) in pri tem zelo zelo zaslužiti. Taki so Mark Zuckerberg, Steve Jobs, Bill Gates ali Richard Branson. In če običajnim smrtnikom, ki mislijo, da je za njihov neuspeh vedno in zagotovo kriv nekdo drug, da nima tako velike plače, ker ga vedno nekdo izkorišča, in podobne traparije, še nekako odpustimo, pa bi kritikom, ki so knjigo Kapital v 21. stoletju takoj vzeli za suho zlato, težko spregledali. “Noben izmed številnih recenzentov ni opazil, da imajo obsežne Pikettyjeve statistike omejeno pomembnost za njegovo neomarksistično ugotovitev o neizogibnosti naraščajoče neenakosti, socialnih nemirov in kolapsu trenutne tržne ekonomije. Statistika, ki jo uporablja, so posnetki razdelitve prihodka in premoženja: kot da bi fotografiral prebivalstvo, kompozicija pa se spreminja z vsako sliko,” je dejal Herbert Grubel, zaslužni profesor ekonomije na kanadski univerzi Simona Fraserja.

Pikettyjev novi komunistični manifest (ali manifest za 21. stoletje) je zgrešen, manipulativen, namenjen tistim, ki verjamejo, da je mati Zemlja ravna plošča. Nekateri ugledni profesorji in tudi amaterski ekonomisti, za levičarje seveda sluge neoliberalizma, so ga povsem raztrgali: Herbert Grubel (http://www.reporter.si/herbert-grubel-ko-piketty-zgre%C5%A1i/27401), Xavier Sala-i-Martin (http://salaimartin.com/randomthoughts/item/720#), Chris Giles (http://www.ft.com/intl/cms/s/2/e1f343ca-e281-11e3-89fd-00144feabdc0.html), Skyler Lehto (http://www.youtube.com/watch?v=V0h0HMZLDCQ), Jon Hartley (http://www.forbes.com/sites/jonhartley/2014/10/17/why-economists-disagree-with-pikettys-r-g-hypothesis-on-wealth-inequality/) in Justin Wolfers (http://www.economist.com/blogs/freeexchange/2014/06/thomas-pikettys-capital), če omenimo samo nekatere. Piketty skozi svojo knjigo, ki – seveda, uganili ste – temelji na Marxoni delovni teoriji vrednosti (iz tega potem izpelje neverjetne zaključke), ki pravi, da (tržno) vrednost določenega proizvoda ali storitve določa delo, ki je bilo vloženo oziroma da (vsako) delo nujno ustvarja vrednost. To pomeni: več dela prinaša večjo vrednost. Iz tega sledi raziskovanje tovariša Thomasa o neenakosti in rasti gospodarstva v kapitalizmu, kar pripelje do zaključka, da je na daljši rok stopnja dobička kapitala večja od gospodarske rasti ter da je to nevarnost demokraciji, saj se bogastvo koncentrira v rokah peščice ljudi. Povedano drugače, vrednost kapitala, ki je v rokah bogatih, bo rastla sama od sebe in tako se povečuje neenakost med ljudmi. Da bi to rešil, Piketty predlaga, da bi najvišje dohodke na obdavčili po 80-odstotni stopnji, premoženje pa med 5 in 10 odstotki. Vsekakor je Thomas dostojen naslednik svojega intelektualnega očeta Karla Marxa.

Oglejmo si nekaj največjih zablod Thomasa Pikettyja.

Pikettyjev zaključek, da bogati postajajo vedno bogatejši, revni pa vse bolj revni, je napačen. V resnici vsi postajajo bolj bogati – revni še bolj kot bogataši, kažejo statistike. Francoski ekonomist večino neenakomernosti bogastva pripiše vedno večjim prihrankom in dediščini bogatih. Njegova formula je r>g, da je stopnja donosa bogastva večja od gospodarske rasti. Pravzaprav to pomeni, da je stopnja rasti nakopičenega (ali podedovanega) bogastva večja od stopnje rasti naložbe, v katero je nekdo vložil denar (ali prihranke). Torej, prihranke se ne splača vlagati, ker bo stopnja rasti vedno nižja, kot če ne bi počeli ničesar. Povedano drugače: premoženje bogatih narašča samo od sebe, ne da bi sploh kaj delali. Njegov zaključek, zakaj je tako, pa je napačen. Porast vsega bogastva v zadnjih desetletjih je posledica rasti cen nepremičnin. Pravzaprav je neverjetno, da Piketty tega sam ne vidi, čeprav so v njegovi knjigi objavljeni številni grafi (za ZDA, Kanado, Veliko Britanijo), ki dokazujejo prav to. Namreč, da je rast vrednosti kapitala posledica rasti vrednosti objektov, ne pa zaradi izkoriščanja delavcev. Zadeva je tudi metodološko vprašljiva. Piketty ne loči med kapitalom in bogastvom. Po njegovi logiki bi morali pod kapital šteti tudi obleke, knjige na knjižnih policah, avtomobile in še kaj.

Piketty meni, da je neenakost največji problem sodobnega sveta. Toda v resnici je neenakost povsem ravani pojav. Ljudje smo različni: smo fizično in psihološko različni, nismo enako pametni, nimamo enakih okusov, nismo enako produktivni, različno doživljamo različne zvrsti glasbe, vsakdo ima neko delo rajši kot drugi, in še kaj. Vsa ta različnost nujno vodi tudi do različnosti v bogastvu, neenakosti, če že hočete. Kar je zanimivo, saj levičarji vedno poudarjajo drugačnost, ki nas bogati. Zato je njihovo nasprotovanje zares nerazumljivo.

Če je kaj težava, je to revščina, pa še ta je relativna. V Sloveniji levičarji revščino vidijo skozi plačo. Tako v Sloveniji danes velja, da je letni prag tveganja revščine za enočlansko gospodinjstvo je znašal 7.111 evrov, večina ljudi, ki ne dosega tega praga. Takih, kii težko ali zelo težko preživijo mesec, pa je po podatkih statističnega urada že več kot tretjina. Ob tem je zanimivo, da je okoli 90 odstotkov stanovanjskih objektov (družinskih hiš ali stanovanj v blokih) v lasti fizičnih oseb. Torej v Sloveniji se revščina opredeljuje glede na dohodek in ne na premoženje. Povedano drugače. Tisti, ki ima minimalno plačo (neklaj prek 700 evrov neto na mesec) in v lasti stanovanje je večji trevež kot tisti, ki ima 2.000 evrov neto mesečnega dohodka in živi v najemniškem stanovanju. Na podobno “težavo” naleti Piketty, ki ZDA kot najbolj neoliberalno državo na svetu, ki je izvor vsega zla, opisuje kot deželo, kjer so razlike med bogatimi in revnimi največje, kjer je izkoriščanje delavcev najbolj brutalno, kjer je tekma za preživetje in nekaj imeti najbolj nečloveška. No, poglejmo, ali to drži ali ne.

Od tistih 80 odstotkov prebivalcev ZDA, ki jih Piketty omenja kot revne, ima 90 odstotkov mikrovalovne pečice, večina ima klimatske naprave, 70 odstotkov satelitsko ali kabelsko televizijo, v tretjini primerov je njihov televizor vrhunska plazma ali LCD. Od teh “revnih” ima 75 odstotkov avtomobil, 31 odstotkov ima več kot en avtomobil, več kot polovica otrok revnih staršev ima konzole za igre (PlayStation ali pa Xbox) in 40 odstotkov revnih v ZDA je lastnikov svojih stanovanj ali hiš. To so podatki za leto 2010, podatki za predkrizno leto 2005 pa kažejo, da je skoraj 70 odstotkov teh revnih družin imelo doma več kot en televizor, četrtina je imela pomivalni stroj, več kot petina je imela več kot en DVD player in kar 99,6 odstotka jih je imelo hladilnik. Nekatere družine, ki so spadale v skupino revnih, so imele doma celo jacuzzi. Prava revščina, ni kaj. Skratka, vprašanje je, ali je boljše biti neenak v bogati državi z bogataši ali enak v revni državi. Levičarji, ki menijo, kot jih je razumeti, bi seveda rajši videli (ker v tem okolju najboljše delujejo, čeprav se najboljše počutijo v kapitalizmu), da bi bili vsi ljudje enako revni, kot pa neenako bogati. Povedano drugače: revni naj bodo še bolj revni, samo da bodo bogati manj bogati. To je njihovo vodilo, to je poslanstvo, ki ga v Sloveniji hoče uresničiti Združena levica ali SD. Ali primer Kitajske, o kateri Piketty pravi, da je na dobri poti, saj uvaja progresivne davčne stopnje, ki pa še vedno niso dovolj progresivne. Kakopak, kot levičarja ga bolj moti, da so se razlike med ljudmi v zadnjih dveh desetletjih povečale, kot pa to, da so pod vladavimo Mao Ce Tunga ljudje umirali od lakote.

Alimkot za Kanado ugotavlja Herbert Grubel, ker se je Piketty obregnil tudi ob to severnoameriško državo in jo dal za primer, kako se neenakost povečuje. Grubel piše: “Kanadski podatki bodo marsikoga presenetili: izmed sto delavcev, ki so bili leta 1990 v najnižjem kvintilu (petina oseb z najnižjimi dohodki), se jih je 19 let pozneje 87 premaknilo v višje kvintile. 21 se jih je uvrstilo v najvišji dohodkovni kvintil. Mobilnost dohodka se pokaže tudi v pomikih navzdol. Izmed sto Kanadčanov v najvišjem dohodkovnem razredu leta 1990 se jih je 19 let pozneje 36 pomaknilo v nižje kvintile. Še en pomemben podatek iz raziskave tega inštituta postavi na laž številna poročila o propadu srednjega razreda. Iste kanadske družine, ki so imele povprečne prihodke (usklajene z inflacijo) v najnižjem kvintilu leta 1990, so imele leta 2009 280 odstotkov višje prihodke. Med istim obdobjem se je družinam v najvišjem dohodkovnem razredu v devetdesetih letih prihodek povišal za samo 112 odstotkov. Povprečni prihodki srednjih treh kvintilov so se zvišali za 153 odstotkov. Ti podatki potrjujejo, da so vsi Kanadčani postali bogatejši – revni še bolj kot bogati. Srednji razred je več kot uspešno držal korak z bogatimi.” Dinamika porazdelitve prihodka, ki jo kažejo te statistike, je taka predvsem zaradi načina, kako služimo denar v življenju, meni Grubel, ki dodaja, da sta plača in produktivnost nizka, ko delavec stopi na trg delovne sile, s starostjo in delovnimi izkušnjami pa se viša, pozneje pa niža zaradi s starostjo povezane nezmožnosti za delo in upokojitve.

Ena od stvari, ki jo Piketty namerno spregleda, je, tehnološki napredek, ki prinaša blaginjo. In večina teh stvari (kot Facebook, Twitter, YouTube, brskalniki, portali medijev, knjige na internetu) je brezplačnih. Seveda levičarji spet menijo, da je to nekakšna pravica, nekakšna dolžnost velikih korporacij, da to zastonj delijo naokoli.

Neumnosti Pikettyja je še več. Od tega, da na podlagi zadnjih sto let kot jasnovidec napoveduje, da bo svetovni BDP v naslednjih desetletjih rasel po stopnji, ki je manjša od 1,5 odstotka (zaradi kopičenja neaktivnega bogastva pri enem odstotku svetovnega prebivalstva, čeprav je jasno, da gospodarsko rast omogočata svobodni trg in zasebna lastnina), do tega, da svojo teorije utemeljuje na nekaj najbogatejših državah, čeprav se neenakost na globalni ravni zmanjšuje že dve desetletji. In pri tem manipulira. Ko z Ginijevim koeficientom, ki je indikator stopnje neenakosti, dokazuje, da se neenakost znotraj posamičnih držav povečuje po njihovem povprečnem dohodku na prebivalca, sploh ne upošteva število prebivalcev posamične države. Zanj ima večmilijardna Kitajska isto težo kot majhna Slovenija.

Za vso neenakost je na koncu po Pikettyju kriv kapitalizem, čeprav so v zahodnih državah, ki naj bi bile nosilke tega družbenega reda, daleč od tega. Javna poraba je vse večja, trg je vse bolj reguliran, vse več je subvencij, davki naraščajo, osebne svobode in iniciative je vse manj. Samo primer. Pred sto leti, ki je po Pikettyju nekakšno izhodišče, je bila poraba države okoli 10 odstotkov BDP, danes je skoraj v vseh državah že prek 40 odstotkov BDP. Je to še kapitalizem? Liberalizem? Ali neoliberalizem? Liberalni ekonomisti pravijo, da je ravno vse večja moč države povzročila tolikšno neenakost. Država se namreč najrajši pogaja z velikimi korporacijami, tem pa je v interesu, da imajo v neki državi monopol, da politiki, ki jih obvladujejo lobisti, sprejmejo zakone, ki onemogočajo konkurenco.

Pikettyjev zaključek pa je kar srhljiv. V enem izmed poglavij pravi, da sta največja izuma 20. stoletja socialna država in progresivno obdavčenje. To na koncu nadgradi. Predlaga globalno obdavčenje, ki je po njegovo idealna oblika regulacije. Skratka, vse vlade tega sveta se morajo poenotiti in prisiliti vse banke, da bodo delile informacije o računih svojih komintentov. Da bi bilo to mogoče, bi svet potreboval neko globalno vlado, ki bi imela največjo moč v zgodovini človeštva. Piketty kot da ne vidi, da bi tak Big Brother globaliziral totalitarizem. Skozi celo knjigo izraža zaskrbljenost, ker se bogastvo na planetu kopiči v rokah peščice bogatih, potem pa predlaga koncentracijo politične (s tem pa ekonomske) moči v rokah nekaj globalnih birokratov. Tipično levičarsko. Tipično socialistično. Tipično komunistično. Ja, na Pikettyja bi bili ponosni vsi: od Marxa prek Stalina in Mao Ce Tunga do Tita in Ceaușescuja. Svet bi ob taki ureditvi potreboval še kakšno globalno politično policijo, kot so bile Securitate, Udba, Stasi ali KGB. In to naj bi prineslo enakost na globalni ravni.

Advertisements