Značke

, , , , , , , , ,

»Liberalizem zagovarja zasebno lastnino proizvodnih sredstev, ker od takšne gospodarske organiziranosti pričakuje višji življenjski standard, ne zato, ker želi pomagati lastnikom.«

To je le ena od misli enega najpomembnejših ekonomistov in politikov 20. stoletja Ludwiga von Misesa (1881-1973), ki je zdaj izšel v slovenščini v nekakšni »žepni izdaji«. Eamonn Butler, direktor Inštituta Adama Smitha, je v knjigi s preprostim naslovom Ludwig von Mises – Življenje in delo zajel pravzaprav celoten opus Misesa. Knjiga ima manj kot 100 strani in bi se pravzaprav morala imenovati Mises za telebane. Vodilna osebnost avstrijske ekonomske šole je namreč znana po obsežnih in precej zapletenih razpravah in knjigah, Butler pa Misdesa predstavi na enostaven in preprost način. In čeprav je svoja najpomembnejša dela napisal že dolga desetletja nazaj, vmes je bil zaničevan, je njegova misel danes še kako pomembna. Knjigo imajo v vseh bolje založenih knjigarnah, naročite pa jo lahko tudi tukaj.

Mises je širši javnosti sicer znan po odlični in uničujoči kritiki socializma. »Zgradil jo je na dejstvu, da ekonomski izračun preprosto postane neizvedljiv, če trg preneha obstajati. Če so proizvodna sredstva v lasti države in se jih tako nikoli ne kupuje ali prodaja, jim ni mogoče določiti cene. (…) Tržno gospodarstvo pa nasprotno ustvarja konkurenčni pritisk na proizvajalce, da izbirajo stroškovno najučinkovitejše procese – s tem pa zmanjšajo zapravljanje in življenjsko pomembna sredstva ohranijo nedotaknjena za prihodnje rodove,« je o Misesovem razmišljanju zapisal Eamonn Butler in poudarja njegovo definicijo socializma. Takole je zapisal: »Bistvo socializma je naslednje: vsa proizvodna sredstva so pod izključnim nadzorom organizirane skupnosti. To in samo to je socializem. Vse druge opredelitve so zavajujoče.«

Socializem preprosto logično ni vzdržen, nikakor ni mogel uspeti, saj so nadzor cen, s strani države nadzorovano poslovanje in vladni ukrepi za gospodarstvo lahko samo razdiralni. Neovirani prosti trgi so namreč lahko edini delujoč ekonomski sistem, kajti iskanje mehanskih povezav med vrednostmi, kot sta celotno povpraševanje in celotna ponudba, ne upoštevajo raznovrstnosti ljudi in vrednosti, ki spodbujajo gospodarsko življenje teh posameznikov. Povedano drugače: socializem ne priznava svobode posameznikov. Ali kot pravi Mises: »Socialistična skupnost je velika avtoritarna združba, v kateri se ukazi dajejo in izvršujejo. To je mišljeno z besedami ´plansko gospodarstvo´ in ´ukinitev anarhije proizvodnje´.« Tistim, ki sanjajo o nekakšni tretji poti, nekakšni poti med socializmom in kapitalizmom, pa Mises sporoča: »Ideja, da obstaja tretji sistem – nekaj med socializmom in kapitalizmom, kot pravijo njegovi privrženci, sistem, ki je enako daleč od socializma, kot je od kapitalizma, ki pa ohranja prednosti in se izogiba pomanjkljivostim obeh – je čisti nesmisel.«

Če je bila njegova kritika socializma najbolj znana, pa je njegovo najpomembnejše delo zagotovo teorija poslovnih ciklov, ki so dolgo begala ekonomiste. Gre za ritmične vzpone in padce poslovne dejavnosti, cen in prihodkov, ki jih lahko opazimo v obdobju več let. Ta genialni avstrijski um, ki se je kasneje preselil v ZDA, je odkril in dokazal, da je bistveni vir ciklov val bančnih posojil, ki je vedno spodbujen s strani centralne banke in njihovih političnih gospodarjev. Torej z državnimi intervencijami, kot se je dogajalo v letih pred veliko globalno finančno krizo.

Ekonomisti so sicer že vsak od 18. stoletja naprej vedeli, da se ljudje počutijo bogatejše, če se iz nekega razloga poveča količina denarja v obtoku. Toda ta dodatna potrošnja cene požene navzgor in na koncu ni zaradi tega nihče na boljšem. Tak razrast potrošnje, ki je spodbujen s poceni posojili, podjetnike zaziba v prepričanje, da gre za dejansko povečanje povpraševanja po njihovih proizvodih, zato si še več sposojajo, da lahko proizvajajo še več. Toda gre za zmotno investiranje, ki je zasnovano na lažnih cenovnih signalih. Zlom, ki neizbežno sledi, potem ko se posojila podražijo, je boleč. Lažni razcvet, kot se je to dogajalo v začetku 21. stoletja, je privedel do bolečega propada. Po Misesu je edina logična rešitev strogo omejevanje ustvarjanja denarja (kakršen je zlati standard), ki prepreči cikle in škodo, ki jo povzročajo. Njegova teorija je bila briljanten dosežek. Žal ni dočakal priznanja, je pa zato njegov učenec Friedrich Hayek prejel Nobelovo nagrado ravno za teorijo poslovnih ciklov, ki jo je razvil Mises.

Tudi o ekonomiji kot znanosti je imel svoj pogled. Za Misesa je ekonomija znanost, ki odkriva in napoveduje pojave, toda ne na podlagi opazovanj in preverjanja, temveč z dedukcijo. Matematična analiza namreč odpove, saj ne more hkrati in sproti zajeti vseh podatkov: različni ljudje različno vrednotijo stvari ter odziv ene skupine posameznikov na dogajanje na trgu danes morda ne bo enak kot odziv iste ali druge skupine na dogajanje jutri. Prav ta izrazito individualna, osebna in subjektivna osnova gospodarstva otežuje življenje makroekonomistom, ekonometristom pa dela življenje docela neznosno. Zato ekonomija nikoli ne more biti veda o predvidljivih statističnih povezavah med stvarmi, temveč je ekonomija zakoreninjena v vrednostih, ki jih ljudje pripisujejo stvarem. In te vrednosti se spreminjajo, ker se svet spreminja in se spreminjajo potrebe.

»V delovanju trga ni nič samodejnega ali skrivnostnega. Edine sile, ki določajo stalno nihajoče stanje trga, so vrednostne ocene različnih posameznikov in njihova dejanja, ki jih te vrednostne ocene usmerjajo. Končni dejavnik na trgu je prizadevanje človeka, da na najboljši način zadovolji svoje potrebe in želje,« pravi Mises in dodaja: »Trg ni kraj, proces je, način, po katerem posamezniki s kupovanjem in prodajanjem, s proizvodnjo in potrošnjo prispevajo k celotnemu delovanju družbe.«

Advertisements