Značke

, , , , , , , , , , ,

Za slovenske levičarje, vernike marksizma in druge sovražnike svobode, je bil četrtek pravi praznik. Dočakali so slovenski prevod novodobne socialistične biblije – knjigo Kapital v 21. stoletju Thomasa Pikettyja. Pravzaprav bi se morala knjiga imenovati Evangelij po Marxu: Poskus vstajenja v 21. stoletju, ampak pustimo malenkosti.

O temu francoskemu ekonomistu in njegovi knjigi, ki je povzročila pravo histerijo med levico, ker tovariš Thomas sploh ne skriva, da je navdih za knjigo našel pri Karlu Marxu (čeprav so se njegove teorije že zdavnaj izkazale za popolnoma zgrešene), sem že pisal: o analizi domnevne globalne neenakosti, pravičnosti, kot si jo predstavljajo levičarji, socialističnem mitu, da revni vzdržujejo bogate, Pikettyjevi tezi, da bogati postajajo še bogatejši, in o tem, kako je študent MIT osmešil teorijo Pikettyja. Kljub uničujočim kritikam uglednih ekonomistov in dejstvu, da se knjiga sicer dobro prodaja, a zelo slabo bere, ga levica in njeni podporni mediji v vseh državah, kjer je izšel njegov prevod, slavijo kot novodobnega mesijo. Slovenija pač ni nobena izjema.

Tako je Delo v članku z naslovom Pikettyjeva presenetljiva, a zaslužena uspešnica lanskega leta zapisalo, da »gre za fenomen, saj so o knjigi, ki govori o ekonomiji, povsod po svetu pisali ne le resni mediji, ampak tudi tabloidi. Med drugim je razlog verjetno avtorjeva svojevrstna kritika ekonomske stroke in kolegov ekonomistov, za katere Piketty meni, da premalo berejo svetovno literaturo in so preveč zabubljeni v svoje teoretične modele.«

In še: »Knjiga zadeva vse nas in v tem lahko iščemo vzrok njene popularnosti. Največ prostora v njej je namenjenega dohodkovni neenakosti, za katero večina slovenskih ekonomistov meni, da pri nas ne obstaja in da smo v tem smislu ena najbolj egalitarnih družb na svetu.«

Največ prostora je posvečenega neenakosti, se pravi tistemu, kar levičarji ne razumejo. Ne obstaja namreč problem neenakosti, saj to ni problem per se, ampak povsem naraven pojav, saj smo ljudje različni. Ne mislim na tem mestu razpredati na dolgo in široko (bom drugič, ko bom slovenski prevod natančno prebral, ker me zanima, koliko se razlikuje od izvirnika), ampak oglejmo si kaj je o neenakosti zapisalo Delo v povojnem obdobju: »Po koncu druge svetovne vojne smo imeli v prvih povojnih desetletjih do sredine sedemdesetih let obdobje, ki v zgodovini kapitalizma velja za njegovo zlato dobo. To je bilo obdobje visoke gospodarske rasti, nizke družbene neenakosti, ipd. V sredini sedemdesetih let so se z vzponom pojava, ki ga Piketty imenuje »konzervativna revolucija«, ki ga je v anglosaškem svetu utelešata Ronald Reagan v ZDA in Margaret Thatcher v Veliki Britaniji ti trendi začeli obračati. Gospodarska rast je padla pod ustaljeno raven.« Če ponovimo: 50. in 60. leta so bila zlato obdobje kapitalizma, ker je bila družbena neenakost nizka, države so beležile visoke gospodarske rasti. Za razliko od danes, ko nam komentatorji od Mladine in Dela do Studia city in Dnevnika razlagajo, da živimo v času podivjanega neoliberalizma, ki uničuje socialno državo, krči pravice delavcem, privatizira izobraževanje in zdravstvo. Skratka, država namenja premalo denarja za tisto, čemur levičarji pravijo »javno«. Čeprav sem o tem že pisal, naj na kratko ponovim. Torej, kapitalizem pred pol stoletja je bil za levičarje tisti pravi, socialni kapitalizem, neenakost je bila majhna, novi kapitalizem oziroma neoliberalizem, pa je neusmiljen, neenakost med bogatimi in revnimi se povečuje. Človek bi pomislil, da je imela država v petdesetih in šestdesetih letih veliko vlogo, da so bili davki tako visoki, da so se lahko financirali socialni programi, ter da je obstajala obsežna regulacija, ki je nadzirala banke in podjetja.

Kot običajno je resnica povsem drugačna od tiste, ki jo predstavljajo tovariši socialisti. Če pogledamo znanstveno delo profesorjev Thomasa R. Cusacka in Susanne Fuchs, ki sta analizirala vpliv države na posamezna gospodarstva in socialno politiko, takoj opazimo, da je bil kapitalizem od leta 1950 do leta 1970, ki ga delo imenuje zlata doba kapitalizma z majhno neenakostjo, veliko bolj dereguliran, država pa je namenjala za socialne programe veliko manj denarja, kot to počne danes. Samo za primer: povprečna javna poraba v 18 najbolj razvitih kapitalističnih državah je leta 1950 znašala 23,9 odstotka BDP in leta 1960 27,4 odstotka, medtem ko je lani znašala že 47,2 odstotka. Če pogledamo še posamezne države. V zlati dobi kapitalizma so najmanjšo javno porabo imele Japonska (15,9 odstotka BDP), Danska (19,6 odstotka BDP), Švica (20,8 odstotka BDP), ZDA (22,4 odstotka BDP) in Italija (23 odstotkov BDP), danes, ko po mnenju socialistov vlada krut neoliberalizem, pa javna poraba v vseh državah (razen v Švici in Avstraliji) krepko presega 40 odstotkov BDP. Povedano drugače: od petdesetih let prejšnjega stoletja se je javna poraba zelo povečala, prav tako se je povečal javni dolg, regulacija je postala strožja, vse več denarja se je namenilo za socialne programe. Skratka, vse je bilo diametralno nasprotno tistemu, kar trdijo levičarji. Torej, če imamo danes neoliberalni kapitalizem, kako bi potem v resnici morali poimenovati kapitalizem pred pol stoletja, kjer je država za socialne programe namenila do trikrat manj denarja, ko je bila javna poraba samo petina BDP? Super ultra neoliberalni kapitalizem?

Edini logičen sklep je, da so ravno državni intervencionizem, vse večja regulacija, nenasitna država s svojo potrošnjo in vse višji davki povzročili vse večjo neenakost, o kateri govorijo levičarji.

Advertisements