Značke

, , , , , , , , , ,

Glavna ugotovitev je, da se je globalna plačna neenakost zmanjšala, predvsem v tem tisočletju, ko je Ginijev koeficient padel za 10 odstotnih točk in so se plače najrevnejših na svetu podvojile. To sta v najnovejši raziskavi zapisala profesorja Olle Hammar in Daniel Waldenström Institute of Labor Economics. Gre za še eno v vrsti raziskav, ki je ovrgla tezo levičarskega šarlatana Thomasa Pikettyja, češ da se globalna neenakost povečuje.

Razlog za zmanjšanje globalne neenakosti, karkoli že to pomeni, je preprost: zaslužki najbolj revnega prebivalstva se povečujejo, povečuje se skupno globalno bogastvo, zato so razlike v življenjskem standardu med posamezniki vse manjše. Največ sta k temu pripomogli dve najbolj naseljeni državi (Kitajska in Indija), ki sta se v obdobju, ki sta ga zajela Hammar in Waldenström (1970-2015) liberalizirali in se transformirali iz socialističnih držav v nekaj, kar je podobno kapitalizmu. Od tod tudi velika gospodarska rast in večja blaginja prebivalstva. Torej so vsakodnevne floskule levičarjev, da zaradi kapitalizma (neoliberalizma) bogati postajajo vse bogatejši, revni pa vse revnejši, običajne laži. In bodo še naprej pripovedovali zgodbe o konfliktu med delom in kapitalom, ki so v očitnem neskladju z dejstvo. Ampak saj veste, kako je z Marxovimi in Kardeljevimi pravljicami. Če to ne bi bile pravljice, levičarji ne bi imeli v kaj verjeti.

Res je sicer, da je medtem prišlo do povečanja neenakosti znotraj posameznih nacionalnih držav, kar je po svoje logično in so napovedovali vsi resni ekonomisti, kar pa bi moralo biti za socialisti nepomembna stvar, saj se zavzemajo za odprte meje in ne verjamejo v nacionalno. Poleg tega neenakost kot taka ne obstaja, ampak je nekaj povsem naravnega, ker smo si ljudje med seboj različni. Imamo različne potrebe, drugačni barvo kože, nimamo enakih okusov, smo različno sposobni. Skratka, vsi smo si med seboj drugačni, kar ze levičarje predstavlja resno težavo, ker sami poudarjajo, da drugačnost družbo bogati. Če je kaj težava, je to revščina, pa še ta je relativna. In še v tem primeru ni treba iskati vzrokov zanjo, ampak vzroke, zakaj so nekatere države bogate in kako so to postale.

Levičarji seveda ne bodo nikoli priznali trenda zmanjševanja globalne neenakosti. S tem se ruši njihova agenda, njihov način delovanja, saj se preživljajo (kradejo denar neto davkoplačevalcem) prav z neenakostjo. Manjša je neenakost, manj dela imajo kot nevladne organizacije. Če bi Slovenija denimo postala bogata država, bi levičarski aktivisti izgubili delo. Kar hkrati dokazuje, da jim je prav malo mar za rast blaginje najrevnejših. Njim je pomembno le, da revni ostanejo revni, da so bogati še bogatejši in, kar je najpomembnejše, da njihov sosed ni bogatejši od njih.

Advertisements